STABAT MATER/CARMINA BURANA

Carmina Burana in Stabat Mater v koreografiji Edwarda Cluga občinstvu ponuja močno in čustveno popotovanje skozi brezčasne teme upanja, ljubezni in usode. Clugova reinterpretacija Orffove mojstrovine Carmina Burana nagovarja človeško izkušnjo ter poudarja našo povezanost z dediščino in našim mestom v svetu. Produkcija izpostavlja teme prenove in preporoda, ki prikličejo občutek pomladi, in ponovno potrjuje trajno aktualnost Orffovega dela.

Koreografija za Carmina Burana sledi vsebini različnih besedil iz srednjeveškega rokopisa Codex Buranus ter vzporeja cikle narave s človeškim življenjem in slo. Gibalna napetost popotovanja skozi štiriindvajset »pesmi« je prebujanje strasti v mladem telesu, ki hrepeni po prepovedanem in nedosegljivem (sadu). Oblika, ki se je spontano izoblikovala, je krog, ki se navezuje na krog sreče iz uvodne pesmi O Fortuna, in jo ustvarja trideset plesalcev, ki vsi stremijo k središču tega popolnega naravnega simbola. Orffova kantata je še danes izjemno priljubljeno delo, Clugova interpretacija pa poudarja spontane gibalne vzgibe, ki gledalca pritegnejo v glasbeni tok in ga neopazno vključujejo v ta nenehno vrteči se krog življenja.

Stabat Mater je koreografsko raziskovanje Pergolesijeve mojstrovine, ki predstavlja eno izmed številnih glasbenih »upodobitev« trpljenja svete Marije pod križem med križanjem njenega sina Jezusa. Skladba odraža osebno izkušnjo in odnos skladatelja do tega bibličnega dogodka. Clugova interpretacija poudarja upanje, ki prežema Pergolesijevo glasbo, v kontrastu z bolečino in stisko Matere. Koreografija se močno navezuje na tradicionalne biblične podobe, a jih ironični kontekst vsakdanjega življenja preoblikuje v novo vrsto intimnosti in brezčasnosti plesa, ki odraža naše osebno razumevanje odnosa med materjo in sinom.

Celoten dvojni večer Carmina Burana in Stabat Mater je globoka in čustvena izkušnja, ki poudarja univerzalne teme upanja, ljubezni in vzdržljivosti človeškega duha. Clugova koreografija vdihuje novo življenje in pomen tem ikoničnim delom ter občinstvo spodbuja k razmisleku o lastnem mestu v svetu in zapuščini, ki jo bodo pustili za seboj.