SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 4. NOVEMBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 6. novembra 2026, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizoril balet Bajadera Ludwiga Minkusa v koreografiji Rafaela Avnikjana in pod taktirko Vjekoslava Babića. Monumentalna baletna stvaritev Mariusa Petipaja se na mariborski oder vrača v novi uprizoritvi, ki združuje razkošno gledališko podobo, virtuoznost klasičnega baleta in tragično zgodbo o ljubezni, zvestobi in izdaji. Bajadera, ki jo je Marius Petipa ustvaril leta 1877 za carski balet v Sankt Peterburgu, velja za eno najpomembnejših del klasičnega baletnega repertoarja. Njena zgodba, postavljena v domišljijsko podobo starodavne Indije, pripoveduje o ljubezni tempeljske plesalke Nikije in vojščaka Solorja, ki se zaradi družbenih pričakovanj, ljubosumja in prelomljene prisege spremeni v tragedijo. Toda umetniški pomen Bajadere sega daleč onkraj pripovedi. V znamenitem Kraljestvu senc, enem najbolj prepoznavnih prizorov v zgodovini baleta, se dramatična zgodba umakne skoraj abstraktni lepoti gibanja, popolni usklajenosti plesalk in geometrijski čistosti klasične koreografije. Bajadera se v zgodovino baleta ni zapisala le zaradi razkošnih prizorov in tehnične virtuoznosti, temveč predvsem zaradi sposobnosti, da skozi gibanje izrazi tisto, česar besede ne morejo. Prav nasprotje med spektakularnim svetom palač in obredov ter skoraj nadzemeljsko čistostjo Kraljestva senc daje temu delu posebno umetniško moč tudi skoraj 150 let po njegovi praizvedbi. Nastopajo Hinako Shinzaki, Tetiana Svetlična, Beatrice Bartolomei, Jan Trninič, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Vadim Kurgajev, Vasilij Kuzkin, Sytze Jan Luske, Davide Buffone, Aleksandar Trenevski, Branka Popovici, Tomaž Viktor Abram Golub, Christopher Thompson, Lucio Mautone, Hristina Stojčeva, Ines Uroševič, Metka Masten, Mina Radaković, Naja Kapun, Ela Narat, Iza Fašun, Tea Bajc, Monja Obrul, Nuška Gujt, Gvendolin Nagy, Nuša Urnaut, Greta Hrestak, Matteo Beeckman, Jodin Cozzutti, Olesja Hartmann, Satomi Netsu, Tiana Dolenc, Pia Capl Škrinjar, Gaja Štromajer, Ivana Borovšak, Neža Lah Mršek, Ana Peklar, Lana Polak, Ahila Oku, Milena Janković, Jana Zimonjić, Maro Vranaričić, Angelo Menaloscina, Aleks Sušek, Grega Golob, Relja Tomović, Valentino Neri, Mario Consolazio, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Mirjana Šrot, Anika Bezgovšek, Kaja Dobravc, Minu Kolarič, Eva Klara Premzl, Alicia Mlakar, Mircea Golescu, Gabriel Marin, Luka Mandl, Benjamin Jakob, Nejc Mladovan, Sebastijan Jarc ter Simfonični orkester SNG Maribor s koncertno mojstrico Oksano Pečeny. Scenografijo je zasnoval Marek Hollý, kostumografijo pa Josef Jelínek. Oblikovalec svetlobe je Sašo Bekafiga. Pri pripravi uprizoritve sodelujejo asistenti koreografa Karine Alaverdjan, Alenka Ribič in Anton Bogov. Scenska in kostumska oprema sta prevzeti iz produkcije Narodnega gledališča Brno na Češkem.

Grenak humor, pretanjena ironija in nepričakovani preobrati V sredo, 4. novembra 2026, ob 19. uri bo v Dvorani Frana Žižka SNG Maribor gostovalo zagrebško Satirično gledališče Kerempuh z uprizoritvijo Oče, Hči in Sveti Duh (Otac, Kći i Duh Sveti) izpod peresa enega najvidnejših sodobnih hrvaških dramatikov Mateta Matišića v režiji Janusza Kice. Dramski triler, ki združuje grenak humor, pretanjeno ironijo in nepričakovane preobrate, odpira vprašanja družinskih odnosov, moralne odgovornosti, travm preteklosti in iskanja resnice. Matišić, znan po svojem brezkompromisnem razkrivanju družbenih protislovij in najtemnejših plati človeške narave, je besedilo napisal posebej za gledališče Kerempuh. Uprizoritev sestavljata dve navidezno samostojni, a tematsko tesno povezani drami, kjer se za zaprtimi vrati družinskih domov razkrivajo zamolčane resnice, globoke čustvene rane in vprašanja, pred katerimi si posamezniki in družba pogosto zatiskajo oči. V prvem delu spremljamo družino vojnega veterana Slavka, njegove žene Slavice in hčerke Ane, mlade zdravnice, ki se tako v poklicnem kot zasebnem življenju srečuje s poškodbami, ki se nikoli povsem ne zacelijo. Drugi del v ospredje postavlja dva para, povezana z izkušnjo nepredstavljive tragedije, ter skozi vrtinec teorij zarote, osebnih stisk in družbenih predsodkov odpira vprašanja politike, vere, nacionalizma, identitete, nestrpnosti in pomanjkanja ljubezni. Matišićev dramski svet je hkrati pretresljiv in groteskno duhovit. Njegovi liki se zapletajo v situacije, katerih preobrati spominjajo na najbolj domiselne kriminalke, vendar avtorja bolj kot razkritje skrivnosti zanima cena resnice. »Kakšen narod je to, ki svojim otrokom ne more zagotoviti srečnega otroštva?« je eno osrednjih vprašanj uprizoritve, ki skozi intimne družinske zgodbe odpira širši razmislek o odgovornosti posameznika in družbe. Režiser Janusz Kica, dolgoletni ustvarjalec na evropskih gledaliških odrih, je Matišićevo kompleksno dramsko besedilo oblikoval v uprizoritev, v kateri se napetost, absurd, črni humor in boleča človeška iskrenost nenehno prepletajo. V igralski zasedbi Satiričnega gledališča Kerempuh nastopajo nekatera najbolj prepoznavna imena hrvaškega gledališča in filma, med njimi Vedran Mlikota, Linda Begonja, Hrvoje Kečkeš, Vilim Matula in Mia Begović. Ob njih nastopajo še Branka Trlin, Mirela Videk Hranjec, Anica Kontić, Tamara Kovačević, Dražen Čuček, Marko Makovičić in Ines Bojanić. Gostovanje Satiričnega gledališča Kerempuh v Mariboru prinaša srečanje z enim najizrazitejših glasov sodobne hrvaške dramatike in gledališko pripovedjo, ki gledalca ne pušča ravnodušnega, temveč ga sooča z vprašanjem, ali smo pripravljeni sprejeti resnico tudi takrat, ko ta zamaje vse, v kar verjamemo. Vstopnice za sredino gostovanje so na voljo pri blagajni SNG Maribor in prek spletne prodaje.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Brechtova Malomeščanska svatba v režiji Mateje Koležnik na mednarodnem gledališkem festivalu Beijing People’s Art Theatre International Theatre Festival Drama SNG Maribor s tremi predstavami uspešno sklenila gostovanje v Pekingu PEKING, 26. OKTOBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v nedeljo, 25. oktobra, s tretjo izvedbo Brechtove Malomeščanske svatbe v režiji Mateje Koležnik uspešno sklenila gostovanje na mednarodnem gledališkem festivalu Beijing People’s Art Theatre International Theatre Festival v kitajski prestolnici. Predstave, na sporedu med 23. in 25. oktobrom, so bile odigrane v gledališču Cao Yu Theatre v okviru Pekinškega mednarodnega gledališkega centra, ki sprejme 569 gledalcev. Gostovanje je tako predstavljalo odmevno mednarodno predstavitev mariborske Drame in slovenske gledališke ustvarjalnosti na enem najpomembnejših azijskih kulturnih prizorišč. Pred kitajskim občinstvom so nastopili Vlado Novak, Irena Varga, Mateja Pucko, Maša Žilavec, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Davor Herga in Matija Stipanič. Kitajsko občinstvo je spoznalo uprizoritev Brechtove zgodnje satirične komedije, ki skozi navidezno slovesnost poročnega slavja razkriva krhkost meščanskih vrednot. Predstava, ki je od premiere leta 2010 doživela številne ponovitve in mednarodna gostovanja, je tudi v Pekingu potrdila univerzalnost svoje gledališke govorice. Danilo Rošker, direktor SNG Maribor, je ob zaključku gostovanja poudaril: »Gostovanje Drame SNG Maribor v Pekingu je izjemen mednarodni uspeh in pomembno priznanje našemu gledališču, njegovim umetnikom ter slovenskemu gledališkemu ustvarjanju. Kitajskemu občinstvu smo predstavili drugačen gledališki izraz, drugačen pristop k igralski interpretaciji in izrazno moč slovenskega jezika. Naši igralci so z izjemno umetniško prepričljivostjo pokazali razsežnosti gledališke igre, ki presega jezikovne in kulturne meje. Odziv občinstva je bil izjemen. Navdušenje so gledalci izražali že med samo predstavo z aplavzi na odprti sceni, ob zaključku pa z stoječimi ovacijami. Da je naša predstava kitajske gledalce resnično navdušila, pričajo tako njihovi odzivi kot besede naših gostiteljev in direktorja festivala, ki so poudarili, da je Malomeščanska svatba med vsemi gostujočimi predstavami še posebej izstopala. O navdušenju priča tudi število avtogramov, ki so jih naši igralci podpisovali po predstavah, in množica gledalcev, ki jih je pričakala pred gledališčem. Takšni prizori so pri nas redkost, na Kitajskem pa so del njihovega odnosa do gledališke umetnosti. Morda pa je najpomembnejše prav spoznanje, da lahko slovenski jezik, jezik tako majhnega naroda, zazveni na velikem mednarodnem odru in nagovori občinstvo v eni največjih držav sveta. To je neprecenljivo priznanje našemu delu in dokaz, da umetnost ne pozna meja. Verjamem, da je to gostovanje šele začetek sodelovanja s kitajskimi gledališkimi ustvarjalci in da bomo v prihodnje te vezi še poglabljali.« Kitajski mediji o mariborski Malomeščanski svatbi Gostovanje mariborske Drame je pritegnilo tudi pozornost osrednjih kitajskih kulturnih medijev, ki so uprizoritvi namenili samostojne prispevke in poglobljene analize. Časnik Beijing Daily je 25. oktobra objavil obsežen članek z naslovom Absurdna poročna gostija razkriva maske človeške narave, v katerem je predstavo obravnaval skozi njeno režijsko zasnovo, minimalistično scenografijo, igralsko interpretacijo in Brechtovo kritiko družbene hinavščine. Posebej je izpostavil uporabo gledališkega prostora, rušenje četrte stene ter ponavljajoče se prizore, ki s komičnimi učinki postopoma razkrivajo absurdnost medčloveških odnosov. Novinarka je poročala tudi o odzivanju kitajskega občinstva, ki so ga posamezni prizori večkrat nasmejali. Gledalci so v uprizoritvi prepoznali različne pomenske razsežnosti, od protislovij zakonskega življenja in vsakdanjih medčloveških odnosov do kritike meščanske družbe. Eden od gledalcev je ob pogovoru z ustvarjalci poudaril, da gledališče ni le prostor sanj, temveč tudi prostor soočenja z resničnostjo. Časnik je posebno pozornost namenil razmišljanjem umetniškega direktorja Drame SNG Maribor Diega de Bree, ki je poudaril univerzalnost klasičnih gledaliških del in njihovo sposobnost nagovarjanja občinstva različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Po njegovih besedah se v predstavi komično in tragično nenehno prepletata, ponavljanje človeških vedenjskih vzorcev pa razkriva protislovja, ki se pojavljajo pri posameznikih, v družbenih skupinah in skozi različna zgodovinska obdobja. Gledališče je pri tem razumel kot prostor, ki omogoča kritično soočanje s človeško hinavščino, negotovostjo in drugimi pogosto prikritimi vidiki človekove narave. Prispevek je uprizoritvi namenil tudi spletni časnik The Paper, ki je 25. oktobra objavil članek Ena poroka, ena maska: Brechtova zgodnja drama prvič na Kitajskem. Avtor je predstavo umestil v kontekst Brechtove zgodnje dramatike ter posebej izpostavil vprašanje družbene spodobnosti in njenega navideznega ohranjanja. V članku je navedel tudi razmišljanje gledališkega strokovnjaka Zhanga Yana s Centralne akademije za gledališče, ki je opozoril, da predstava razkriva ceno vzdrževanja družbene spodobnosti in krhkost odnosov, ki temeljijo na prikrivanju resnice. Po njegovem je prav smeh, ki ga sproža razpad navidezno urejenega sveta, eden od načinov, kako Brecht občinstvo spodbuja h kritičnemu razmisleku. Umetniški dialog s kitajskim občinstvom Pomemben del festivalskega programa je bilo tudi neposredno srečanje ustvarjalcev z občinstvom. V soboto, 24. oktobra, je po predstavi umetniški direktor Drame SNG Maribor Diego de Brea sodeloval v pogovoru o uprizoritvi Malomeščanska svatba. Pogovor je ponudil vpogled v umetniško zasnovo predstave, njeno interpretacijo Brechtovega besedila ter gledališko govorico, s katero uprizoritev že vrsto let nagovarja občinstva različnih kulturnih okolij. Zanimanje kitajskih gledalcev in raznolikost njihovih interpretacij sta dodatno potrdila pomen neposrednega umetniškega dialoga, ki ga festival razvija ob gostovanjih mednarodnih gledaliških ustvarjalcev. »Kitajsko občinstvo je našo predstavo sprejelo z izjemnim spoštovanjem in občudovanjem. Bil je to ganljiv, veličasten aplavz, ki je prihajal iz srca. Toda še bolj kot zaključni aplavz me je ganilo odzivanje občinstva med samo predstavo. Brechtova ostra in neusmiljena kritika človeške hipokrizije, nečimrnosti in moralne sprevrženosti je bila razumljena tudi na drugem koncu sveta. Eno človeštvo, isti problemi, ista čustva. Doživeli smo kitajske solze sreče,« je vtise po gostovanju strnil umetniški direktor Drame SNG Maribor Diego de Brea. Mednarodno sodelovanje in kulturne povezave Gostovanje mariborskega gledališča ni bilo omejeno zgolj na odrske nastope, temveč je bilo vpeto tudi v strokovni in mednarodni povezovalni program. Direktor SNG Maribor Danilo Rošker je 19. oktobra sodeloval na Pekinškem gledališkem forumu (Beijing Theatre Forum 2026), ki je pod osrednjim naslovom Nova obzorja gledališča združil vodilne predstavnike gledaliških ustanov, mednarodnih festivalov in strokovnjake s področja uprizoritvenih umetnosti iz Evrope in Azije. Rošker je sodeloval v okrogli mizi, posvečeni načrtovanju, organizaciji in oblikovanju prepoznavnosti gledaliških festivalov. S sogovorniki iz mednarodnega festivalskega prostora, med drugim s predstavniki festivala v romunskem Sibiuu, pekinških gledaliških ustanov, hongkonškega kulturnega okrožja West Kowloon in gledališkega okolja Macaa, je razpravljal o programskih usmeritvah, kuratorskih pristopih, organizacijskih modelih, razvoju občinstev in mednarodnem povezovanju gledaliških festivalov. Sodelovanje je bilo tudi priložnost za predstavitev organizacijskega in umetniškega modela SNG Maribor ter Festivala Borštnikovo srečanje kot osrednjega slovenskega gledališkega festivala. Zaključno predstavo v nedeljo, 25. oktobra, si je ogledal tudi veleposlanik Republike Slovenije na Kitajskem mag. Boštjan Malovrh. Gostovanje je poleg umetniške predstavitve slovenske gledališke ustvarjalnosti prispevalo tudi h krepitvi kulturnih vezi med Slovenijo in Kitajsko ter odprlo priložnosti za nadaljnje mednarodno povezovanje in izmenjavo gledaliških predstav. ### dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi 041 697 121 O festivalu Beijing People’s Art Theatre International Theatre Festival Mednarodni gledališki festival Beijing People’s Art Theatre International Theatre Festival (2026北京人艺国际戏剧邀请展) je eden osrednjih mednarodnih gledaliških dogodkov v kitajski prestolnici. Organizira ga ugledno pekinško gledališče Beijing People’s Art Theatre v sodelovanju z mestno četrtjo Dongcheng, v kateri se nahaja zgodovinsko kulturno središče Pekinga. Festival je del širše mednarodne gledališke sezone Great Performances in Beijing in predstavlja pomembno platformo za srečevanje kitajskih in tujih gledaliških ustvarjalcev. Mednarodno festivalsko pobudo je gledališče ponovno obudilo leta 2024 in jo razvilo v programsko raznolik dogodek, ki poleg predstav vključuje strokovne forume, umetniške pogovore, predavanja in gledališke delavnice. V letih 2024 in 2025 je festival gostil 21 uprizoritev iz enajstih držav ter privabil več kot 37.000 gledalcev. Pomemben del njegovega poslanstva je predstavljati različne gledališke tradicije, sodobne režijske pristope in nove interpretacije svetovne dramatike ter spodbujati dolgoročno mednarodno sodelovanje. Letošnja izvedba poteka od 9. oktobra do 15. novembra 2026 pod naslovnim motom Chi (驰), ki simbolizira gibanje, ustvarjalni zagon in preseganje meja. Festival predstavlja 19 uprizoritev iz dvanajstih držav in območij Evrope, Azije in Severne Amerike, s skupno 50 predstavami. Osem uprizoritev je na Kitajskem predstavljenih prvič. Celoten program obsega več kot 70 dogodkov, med njimi gledališke predstave, strokovna srečanja, pogovore in delavnice. V mednarodnem programu sodelujejo gledališke ustanove in ustvarjalci iz Rusije, Belorusije, Slovenije, Poljske, Španije, Kanade, Francije, Singapurja in Bolgarije ter drugih držav in območij. Programska zasnova povezuje klasično in sodobno dramatiko, reinterpretacije literarnih del, eksperimentalno gledališče in različne oblike sodobnih uprizoritvenih praks. Mariborska Malomeščanska svatba je bila uvrščena v osrednji mednarodni program festivala. Kitajski organizatorji so jo predstavili kot eno prepoznavnih evropskih interpretacij zgodnje Brechtove dramatike in posebej izpostavili režijski podpis Mateje Koležnik. Uprizoritev je bila pred gostovanjem predstavljena tudi v večjih kitajskih medijih, med drugim v časopisih Beijing Daily in The Beijing News ter na spletnem portalu The Paper. Beijing People’s Art Theatre – osrednja ustanova kitajskega dramskega gledališča Beijing People’s Art Theatre (北京人民艺术剧院) je ena najuglednejših in zgodovinsko najpomembnejših gledaliških ustanov na Kitajskem. Ustanovljeno je bilo leta 1952 in ima posebno mesto v razvoju sodobnega kitajskega dramskega gledališča. V več kot sedmih desetletjih delovanja je oblikovalo prepoznavno igralsko in uprizoritveno tradicijo, ki povezuje kitajsko dramatiko, svetovno gledališko klasiko in sodobno ustvarjalnost. Z gledališčem so povezani nekateri najpomembnejši kitajski dramatiki in gledališki ustvarjalci 20. stoletja, med njimi Cao Yu, avtor znamenite drame Nevihta, in Lao She, avtor gledališke klasike Čajnica. Prav Čajnica velja za eno najpomembnejših uprizoritev v zgodovini sodobnega kitajskega gledališča in za prepoznavni simbol umetniške identitete pekinške ustanove. Gledališče deluje v zgodovinskem središču Pekinga, v četrti Dongcheng, v neposredni bližini znamenite ulice Wangfujing in nedaleč od Prepovedanega mesta. Njegovo osrednje prizorišče je Capital Theatre, ki ga dopolnjujejo manjši in sodobno opremljeni gledališki prostori. Mariborska Drama je nastopila v dvorani Cao Yu Theatre (曹禺剧场), poimenovani po znamenitem kitajskem dramatiku, v sodobnem Pekinškem mednarodnem gledališkem centru (Beijing International Theatre Centre). Center je bil odprt leta 2021 in predstavlja pomembno razširitev infrastrukture Beijing People’s Art Theatre. Njegove dvorane so namenjene tako domači gledališki produkciji kot mednarodnim gostovanjem, eksperimentalnim uprizoritvam in srečanjem gledaliških ustvarjalcev. Beijing People’s Art Theatre ima približno 120-članski igralski ansambel in skupno okoli 370 zaposlenih oziroma sodelavcev. Deluje na petih gledaliških prizoriščih, leta 2025 pa je izvedlo 506 predstav 37 različnih uprizoritev, med njimi devet novih produkcij. Po obsegu dejavnosti in umetniški produkciji sodi med osrednje kitajske repertoarne gledališke ustanove. Gostovanje v tej ustanovi pomeni predstavitev mariborskega gledališča v enem najpomembnejših središč kitajske gledališke kulture, kjer se srečujejo bogata nacionalna gledališka tradicija, sodobna mednarodna ustvarjalnost in občinstvo ene največjih svetovnih metropol. Viri kitajskih medijskih odzivov

• Beijing Daily, 25. oktober 2026 – Absurdna poročna gostija razkriva maske človeške narave
• The Paper, 25. oktober 2026 – Ena poroka, ena maska: Brechtova zgodnja drama prvič na Kitajskem

 

NAJAVA KONCERTA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 1. koncert komornega cikla Carpe artem Med svetovoma  ponedeljek, 19. oktober 2026, 19.30 — Kazinska dvorana SNG Maribor 19.00 — predkoncertni pogovor Izjava za medije Dva klavirska kvarteta v molu, med katerima je devetdeset let: Mozartov, napisan v času, ko te zasedbe skoraj še ni bilo, in Brahmsov, ki ga je skladatelj dve desetletji nosil s sabo, preden ga je bil pripravljen pokazati svetu. Z njima se v Kazinski dvorani začenja jubilejna, 15. sezona cikla Carpe artem, na otvoritvenem koncertu pa jih bodo izvajali violinistka Lana Trotovšek, violist Alberto Stiffoni, violončelist Gorazd Strlič in pianist Denys Masliuk. Na predkoncertnem pogovoru ob 19.00 se bo s sodelujočimi glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.   Program Wolfgang Amadeus Mozart (1756—1791): Klavirski kvartet št. 1 v g-molu, K. 478 Johannes Brahms (1833—1897): Klavirski kvartet št. 3 v c-molu, op. 60    O programu Program nocojšnjega koncerta povezuje dve deli za enako, v času svojega nastanka še razmeroma nenavadno zasedbo klavirja, violine, viole in violončela. Skladbi po času nastanka ločuje skoraj stoletje, v katerem se je evropski svet temeljito preoblikoval. Mozart je ustvarjal v času razsvetljenstva, ko so se širile ideje razuma, svobode in družbene enakosti, obenem pa so se začeli kazati prve razpoke v ustaljenem družbenem redu. Proti koncu 18. stoletja je ta proces dosegel prelom z izbruhom francoske revolucije. Brahms pa je živel v Evropi, ki so jo zaznamovali industrializacija, vzpon meščanstva, nacionalna gibanja in politične revolucije leta 1848. Spremenil se ni le družbeni in politični ustroj, temveč tudi pogled na posameznika, njegovo notranjost in odnos do sveta. Te spremembe se odražajo tudi v razumevanju komorne glasbe in odnosov med posameznimi glasovi. Mozartov komorni dialog odlikujeta jasnost glasbene strukture in premišljeno ravnotežje glasov, ki se dopolnjujejo, odzivajo in si izmenjujejo pobudo. Pri Brahmsu dialog postane sredstvo za gradnjo dolgega, notranje napetega glasbenega toka, v katerem se posamezni glasovi tesneje prepletajo, glasbena misel pa se razvija skozi konflikte, zadrževanje in postopno razreševanje napetosti. Kljub časovni in slogovni razdalji obe deli povezuje napetost med intimnostjo komornega muziciranja in dramatično močjo glasbenega izraza. Mozartova skladba s svojo drznostjo presega predstavo o klasicistični uravnoteženosti, saj njeno oblikovno jasnost prežemajo nemir, temačnost in čustvena neposrednost. Brahmsov kvartet pa razpira romantični svet notranjih konfliktov, zadržane liričnosti in dramatičnih nasprotij. Med svetovoma obeh skladateljev se tako vzpostavlja dialog ne le med dvema zgodovinskima obdobjema in glasbenima jezikoma, temveč tudi med različnima pogledoma na posameznika, njegovo notranje življenje in mesto v svetu. Mozartov Klavirski kvintet v g-molu, K. 478, je nastal leta 1785, v obdobju skladateljevega intenzivnega ustvarjanja na Dunaju, ko je klavir postal eno osrednjih glasbil njegovega umetniškega in družabnega življenja. Uveljavljeni zasedbi klavirskega tria je skladatelj dodal violo — inštrument, na katerem se je tudi sam zelo rad preizkusil kot izvajalec. V nasprotju s tedaj uveljavljenim načinom obravnave inštrumentov klavir tokrat ni preprosto postavljen v vlogo solista ob spremljavi godal, pač pa se z njimi nenehno zapleta v razgiban dialog. Skladba je nastala po naročilu založnika Franza Anotna Hoffmeistra, ki je prav v tistem času odpiral eno prvih založniških hiš na Dunaju in je sprva načrtoval serijo treh Mozartovih del za enako zasedbo. Hoffmeister si je želel glasbe, ki bi bila dostopna, priljubljena in predvsem tržno uspešna. V času pred izumom zvočnih posnetkov je to pomenilo lahkotne skladbe, primerne za ljubiteljsko muziciranje v domačem okolju — pisanju tovrstne glasbe Mozart ni bil nenaklonjen, enega najbolj znanih primerov tovrstne ustvarjalnosti predstavlja njegova Mala nočna glasba. Toda Klavirski kvartet v g-molu se je tovrstnim pričakovanjem ognil v širokem loku. Namesto preproste in neposredno všečne glasbe je skladatelj ustvaril izvajalsko zahtevno, predvsem pa glasbeno izjemno kompleksno delo. Že s svojo osnovno tonaliteto je delo nenavadno temno in dramatično — g-mol pri Mozartu pogosto nastopa v povezavi z njegovimi najbolj nemirnimi glasbenimi zamislimi. V njem je ustvaril tudi dve sloviti simfoniji, ki sodita med najbolj intenzivne izraze Mozartovega glasbenega sveta: Simfonijo št. 25 iz leta 1773, katere uvodni takti so širšemu občinstvu znani tudi iz filma Amadeus Miloša Formana, ter Simfonijo št. 40 iz leta 1788. Prvi stavek Klavirskega kvarteta v g-molu temelji na tesnem motivičnem prepletanju vseh štirih glasov. Vzpostavi kontrast med liričnim in dramatičnim značajem, zaznamujeta pa ga nemir in izrazita zgoščenost. Uvodna tema v g-molu je odločna in mogočna, a se kmalu umakne nežnejši temi v sorodnem B-duru. Namesto, da bi v ekspoziciji, prvem delu stavka v sonatni obliki, poslušalcu ponudil jasno tonalno oporo, Mozart glasbo nenehno preusmerja med različnimi harmonskimi območji. V razvojnem delu, ki v sonatni obliki običajno prinaša nemirno popotovanje skozi različne tonalitete, pa skladatelj vztraja pri g-molu in s tem še okrepi njegovo napetost in dramatično moč. Drugi stavek, Andante, prinaša umirjen in speven kontrast dramatičnemu uvodu. V njem se Mozart vrne k B-duru, kjer se dolge lirične fraze razvijajo v harmonsko stabilnejšem okolju. Glasba se razpira v široko zasnovani melodiji, ki jo prežemata tiho dostojanstvo in rahla otožnost. Njeno razpoloženje spominja na intimni prizor iz ene Mozartovih oper, v katerem si skoraj lahko predstavljamo besede in občutja nastopajočih likov. Tekoča melodija prve violine glasbo postopoma vodi v F-dur, nato pa viola s sorodnim melodičnim materialom usmerja tok nazaj proti izhodiščni tonaliteti. Nežna spevnost stavka tako ne izhaja le iz melodije, temveč tudi iz prefinjenega dialoga med glasovi, ki si podajajo pobudo in skupaj oblikujejo umirjeno, a notranje gibljivo glasbeno pripoved. Zaključni Rondo, v katerem se začetna glasbena misel redno vrača kot refren, medtem ko vmesni odseki prinašajo nove značaje in kontraste, pomeni izrazit preobrat v značaju skladbe. V nasprotju z nemirnim uvodnim stavkom je zasnovan v svetlem G-duru. V njem prevladata lahkotnejše razpoloženje in igrivost, obenem pa je čutiti jasen vpliv Josepha Haydna. Mozart tako sklene delo, ki se od začetne dramatičnosti pomakne k vedrejši izraznosti, pri tem pa ohranja živahen dialog med štirimi enakovrednimi glasovi. Predvsem z dramatičnim prvim stavkom Klavirski kvintet v g-molu presega predstavo o klasicistični glasbi kot svetu jasnega reda in ravnotežja. Vendar pa skladatelj njegov nemir in napetost vselej obvladuje z izjemno oblikovno jasnostjo. Skoraj stoletje pozneje je Johannes Brahms v svojem Klavirskem kvartetu št. 3 v c-molu, op. 60, znova odprl vprašanje, kako lahko zasedba klavirja, violine, viole in violončela postane prostor za dramatično glasbeno pripoved. Tudi pri njem se intimnost komornega muziciranja prepleta z izrazito notranjo napetostjo, vendar v drugačnem zgodovinskem in estetskem svetu. Če Mozartova glasba preseneča z drznostjo in nepredvidljivostjo dialoga med glasovi, Brahms gradi gostejši, temnejši zvočni svet, v katerem se glasbene misli postopoma razraščajo in spopadajo. Klavirski kvartet št. 3 v c-molu, op. 60, je nastajal nenavadno dolgo. Brahms ga je začel snovati okoli leta 1854, pri enaindvajsetih letih, v času hude bolezni Roberta Schumanna, svojega mentorja in prijatelja. V tem obdobju se je vse tesneje navezal tudi na Schumannovo ženo Claro, do katere je razvil globoka ljubezenska čustva. Čas nastajanja skladbe je tako zaznamovala boleča razpetost med prijateljstvom in ljubeznijo. Delo je Brahms nato za skoraj dve desetletji odložil, k njemu pa se je vrnil šele v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko ga je temeljito predelal in leta 1875 objavil v končni različici. V njej se srečujeta zgodnja, izrazito čustvena zasnova in skladateljeva zrela kompozicijska govorica, glasba pa nenehno lovi ravnotežje med neposrednim izrazom in strogo oblikovno premišljenostjo, med osebnim in abstraktnim. Prav v tem razmerju je mogoče prepoznati eno temeljnih značilnosti Brahmsove komorne glasbe. Značilno temačno razpoloženje dela je Brahms pospremil tudi z ironično pripombo založniku, naj naslovnico krasi podoba človeka s pištolo ob glavi. S tem se je navezal na Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja, roman o neuslišani ljubezni, ki se konča s samomorom, obenem pa je hudomušno namignil na dramatičnost svoje glasbe. Vse to odpira vprašanje, kako daleč lahko pri interpretaciji abstraktne glasbe segamo v skladateljevo osebno življenje in v kolikšni meri lahko v njej prepoznamo odmeve njegovih intimnih doživetij. Prvi stavek kvarteta, Allegro non troppo, se začne z odločnimi oktavami klavirja, ki vzpostavijo temačno, nemirno razpoloženje. Godala nato predstavijo motiv, zaznamovan z značilnim padajočim poltonom, ki se skozi stavek vrača kot vztrajen vzdih. Čeprav je stavek zasnovan v sonatni obliki, Brahms presega njena običajna pričakovanja: druga tema se razvija skozi niz variacij, repriza pa se ne vrne neposredno v izhodiščno tonaliteto, temveč glasbo znova usmeri na pot proti njej. Tako tudi ob jasni oblikovni zasnovi ostaja občutek napetosti in nedokončanosti. Scherzo nadaljuje dramatični tok prvega stavka z nemirnim, sunkovitim začetkom. Klavir s svojo energijo spodbuja godala, glasbeni tok pa se postopoma stopnjuje do silovitega zaključka. Tudi v svetlejših odsekih napetost ne izgine povsem, zato stavek ne učinkuje kot lahkotna razbremenitev, temveč kot nadaljevanje notranjega boja, ki zaznamuje celotno delo. Po dramatičnosti prvih dveh stavkov Andante odpre bolj umirjen in introspektiven prostor. Začetno melodijo v visokem registru violončela spremlja klavir, nato pa se jima pridružita še violina in viola. Široko razpeta, spevna melodija in mehko prepletanje glasov ustvarjata občutek topline in zbranosti. Stavek je zasnovan v E-duru, tonaliteti, ki je precej oddaljena od osnovnega c-mola, zato njegov svetli značaj deluje kot odmik od temačnosti okoliških stavkov. Sklepni stavek se začne z navidez preprostim motivom v violini, pod katerim klavir vzdržuje nemiren, gibljiv tok. Brahms postopoma razvija živahen dialog med instrumenti, pri čemer se energični odseki izmenjujejo z bolj spevnimi temami. Ponavljajoči se ritmični vzorec kratko-kratko-kratko-dolgo spomni na znameniti motiv usode iz Beethovnove Pete simfonije. Zaključek poslušalca še enkrat preseneti: glasba sprva nakaže eno smer, nato pa se nenadoma preusmeri. Napetost se tako razreši nepričakovano, a prepričljivo, kot sklep dolgega glasbenega procesa, ki se je začel že z uvodnimi toni prvega stavka. Mozartov in Brahmsov klavirski kvartet kažeta dva različna načina oblikovanja glasbenega dialoga. Pri Mozartu se jasna formalna zasnova prepleta z nepričakovanimi harmonskimi obrati, kontrasti in živahnim izmenjevanjem pobude med glasovi. Brahms gradi obsežnejši glasbeni tok, v katerem se motivi razvijajo, preoblikujejo in povezujejo posamezne stavke v celoto. Primerjava obeh del razkriva, kako se je v skoraj stoletju spremenil odnos med glasbeno obliko, motivičnim razvojem in vlogo posameznih instrumentov. Hkrati pa pokaže, kako raznolike možnosti ponuja ista komorna zasedba: od preglednega dialoga štirih glasov do gostega prepletanja, v katerem vsak glas prispeva k razvoju skupne glasbene misli. Urška Rihtaršič    Glasbeniki Lana Trotovšek je ena najvidnejših slovenskih violinistk. Sodelovala je z dirigenti, kot so Zubin Mehta, Valerij Gergijev in Gianandrea Noseda, nastopala je z Londonskim simfoničnim orkestrom, Kraljevim filharmoničnim orkestrom in Orkestrom Marijinskega gledališča ter v dvoranah, kot sta Wigmore Hall in amsterdamski Concertgebouw. Washington Post jo je označil za “žarečo”, The Strad pa je v njeni igri slišal “svežino, globino in uvid”. Učenka legendarnega Ruggiera Riccija danes poučuje violino na konservatoriju Trinity Laban v Londonu in na ljubljanski Akademiji za glasbo, leta 2021 pa je prejela nagrado Prešernovega sklada. Komorna glasba ji je enako blizu kot nastopi z orkestri. Z Greenwich Triom je posnela vse Brahmsove klavirske trie in plošča je dobila pet zvezdic pri BBC Music Magazine. Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz Trevisa iz leta 1750. Iz Trevisa prihaja tudi violist Alberto Stiffoni, ki je študiral v Gradcu in Düsseldorfu, prejel nagrade na mednarodnih violinskih tekmovanjih in igra v godalnem oktetu Oberton. Gorazd Strlič je solo violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in profesor na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet. Prav njemu bo pripadla melodija, s katero se začne Brahmsov andante. Pianist Denys Masliuk se je rodil v Hmeljnickem v Ukrajini v družini glasbenikov. Šolal se je v Minsku in na berlinski visoki šoli Hanns Eisler, z zmagami na mednarodnih tekmovanjih Balys Dvarionas v Litvi ter Marco Fortini in San Nicolò di Bari v Italiji pa si je odprl pot na evropske odre. Že nekaj let živi v Kopru in poučuje na umetniški gimnaziji, kjer so njegovi učenci nagrajenci državnih in mednarodnih tekmovanj. Muzikolog dr. Franc Križnar je pohvalil njegov “brezhiben spomin” in “neomejene tehnične sposobnosti”. Masliuk tudi sklada, njegove klavirske skladbe pa pogosto zazvenijo kot dodatki na njegovih koncertih. Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.    Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor Wagnerjev Tannhäuser v SNG Maribor v režiji Franka Van Laeckeja in pod taktirko Simona Krečiča MARIBOR, 12. OKTOBER – Opera Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 16. oktobra 2026, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila eno najpomembnejših del nemške operne romantike izpod peresa Richarda Wagnerja. Uprizoritev Tannhäuser, ki nastaja v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, podpisuje belgijski režiser Frank Van Laecke, glasbeno vodstvo je v rokah umetniškega direktorja mariborske Opere Simona Krečiča. Režiser Wagnerjevo pripoved o razpetosti med čutno in duhovno ljubeznijo postavlja v svet umetniškega ustvarjanja ter jo spreminja v zgodbo o skladatelju, ki vse življenje išče popolno umetniško delo. Richard Wagner (1813–1883) je opero Tannhäuser in pevsko tekmovanje na Wartburgu prvič predstavil 19. oktobra 1845 v Dresdnu. Delo, ki združuje srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju z zgodbo o pevskem tekmovanju na gradu Wartburg, je skladatelja zaposlovalo skoraj štiri desetletja. K operi se je vedno znova vračal, jo popravljal, dopolnjeval in preoblikoval, ne da bi bil s končno podobo kdaj povsem zadovoljen. Še nekaj mesecev pred smrtjo naj bi izjavil, da svetu še vedno dolguje svojega Tannhäuserja. Prav Wagnerjevo nenehno iskanje popolnosti je postalo osrednje izhodišče režijskega koncepta Franka Van Laeckeja, ki se v Maribor vrača po uspešnem sodelovanju pri operni uprizoritvi Hamleta. Tokrat se prvič srečuje z Wagnerjevim glasbenim svetom, v katerem je prepoznal izrazito osebno pripoved o umetnikovem ustvarjalnem nemiru, dvomih in prizadevanju, da bi presegel lastne meje: »Med pripravami sem odkril, da je Wagner skoraj vse življenje delal na operi Tannhäuser. Nenehno jo je popravljal in izpopolnjeval. Nikoli ni bil povsem zadovoljen in vedno si je želel ustvariti nekaj še boljšega. Iskal je popolno partituro. In prav to želim s svojo uprizoritvijo povedati občinstvu. V moji predstavi je Tannhäuser skladatelj. Morda je celo Wagner sam. Je umetnik, ki išče popolnost, popolno umetniško delo, popolno partituro,« pojasnjuje režiser Frank Van Laecke. V njegovi interpretaciji se Tannhäuserjeva pot od Venerinega sveta čutnih užitkov do družbe, ki jo določajo stroga moralna pravila, preoblikuje v metaforo umetnikovega ustvarjalnega procesa. Vzponi in padci, trenutki navdiha, razočaranja in ponovnega iskanja postanejo postaje na poti do nedosegljivega ideala.  »Če v življenju ali umetnosti iščeš popolnost in si prizadevaš ustvariti nekaj popolnega, je pot do tega zelo dolga in zahtevna. Včasih se moraš povzpeti na visoke vrhove, drugič padeš zelo globoko in se moraš znova pobrati ter nadaljevati vzpon. In prav to počne Tannhäuser. Vse življenje išče svojo pot, svojo smer. In ko končno spozna, da je dosegel popolnost, je to tudi trenutek njegove smrti,« dodaja Van Laecke. Wagnerjev Tannhäuser je opera velikih nasprotij: med svobodo in družbenimi konvencijami, telesnim poželenjem in duhovno ljubeznijo, grehom in odrešitvijo, posameznikovo resnico in pričakovanji skupnosti. Osrednji junak, vitez in nadarjeni minezenger Tannhäuser, zapusti svet dvornih pravil in poišče zatočišče pri Veneri, boginji ljubezni. Toda tudi svet neomejenih čutnih užitkov ga ne more osrečiti. Ko se vrne med nekdanje prijatelje in ponovno sreča Elisabeth, se znajde pred novim preizkusom. Na pevskem tekmovanju na Wartburgu s svojim zagovorom čutne ljubezni izzove ogorčenje družbe, ki ga izobči. Njegovo iskanje odpuščanja in odrešitve se naposled spremeni v tragično pot samospoznanja. V središču Wagnerjeve glasbene drame je vprašanje, ali je mogoče uskladiti človekove želje, družbene zahteve in hrepenenje po absolutnem. Van Laecke to vprašanje razširja na področje umetnosti: ali lahko umetnik sploh kdaj doseže popolnost in kakšno ceno mora plačati za svoje ustvarjalno poslanstvo? Opera je nastala v obdobju Wagnerjevega prehoda od tradicionalne romantične opere k poznejši glasbeni drami. V njej se prepletajo mogočni zborovski prizori, izrazita liričnost, dramatični solistični nastopi in bogata orkestrska govorica. Med najbolj prepoznavnimi glasbenimi odlomki so znamenita uvertura, zbor romarjev, Elisabethina molitev in Wolframova pesem večernici. Mariborska uprizoritev temelji na dresdenski različici opere v treh dejanjih. Naslovno vlogo poje Eric Laporte, vlogi Elisabeth sta zaupani sopranistkama Sabini Cvilak (16., 18., 24. 10.) in Rebeki Lokar (20. in 22. 10.), Venera bo Jelena Kordić, Wolframa von Eschenbacha upodabljata Ljubomir Puškarić (16., 18., 20. 10.) in Jaka Mihelač (22. in 24. 10.), deželnega grofa Hermanna pa Youngkug Jin. V drugih vlogah nastopajo še Martin Sušnik kot Walther von der Vogelweide, Aljaž Žgavc kot Heinrich der Schreiber, Blaž Stajnko kot Biterolf, Peter Gojkošek kot Reinmar von Zweter in Terezija Potočnik Škofič kot pastir, Lucija Krašovec, Renata Krajnc, Monika Bezjak in Valentina Jerenec so štirje paži, nastopa Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor. Scenografijo in kostumografijo podpisuje Philippe Miesch, koreografijo Daan Wijnands, oblikovanje svetlobe pa Marc Heinz in Frank Van Laecke. Zbor je pripravila Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije je Tim Ribič, asistentka dirigenta Barbara Kajin, asistent scenografa Jože Šnuderl, asistentka koreografa Cleopatra Purice. To je šele druga uprizoritev katerekoli Wagnerejeve opere v SNG Maribor. Po petkovi premieri bo na sporedu še, 18., 20., 22. in 24. oktobra 2026. Večerne predstave se zaradi dolžine uprizoritve pričenjajo že ob 19. uri. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2026/10/12/tannhauser/ Foto: Tiberiu Marta   Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 M +386 41 697 121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera Drame SNG Maribor Jutra v Dženinu po istoimenskem romanu Susan Abulhawa v režiji Žige Divjaka  MARIBOR, 12. OKTOBER – Drama SNG Maribor bo s soboto, 17. oktobra 2026, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila Jutra v Dženinu, ki jo po istoimenskem romanu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa ustvarjata režiser Žiga Divjak ter dramaturg, koreograf in asistent režiserja Gregor Zorc. Igrajo Gaja Filač, Minca Lorenci, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Kristijan Ostanek, Vladimir Vlaškalić in Iztok Drabik Jug (k. g). Roman Jutra v Dženinu (Mornings in Jenin) palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, prvič objavljen leta 2006 pod naslovom The Scar of David in leta 2010 v predelani različici pod današnjim naslovom, velja za eno najodmevnejših literarnih pripovedi o palestinski zgodovinski izkušnji. Skozi usodo družine Abulhedža spremlja več desetletij palestinske zgodovine, od nakbe leta 1948, ko je bilo z domov pregnanih več sto tisoč Palestincev, do dogodkov v begunskem taborišču Dženin leta 2002. V središču pripovedi je Amal, deklica, rojena v begunskem taborišču, katere življenje določajo izguba doma, razseljevanje, nasilje in hrepenenje po pripadnosti. Toda roman ni zgolj kronika trpljenja in zgodovinskih krivic. Je tudi pripoved o družinskih vezeh, ljubezni, prijateljstvu, spominu in vztrajnosti ljudi, ki si kljub okoliščinam, na katere nimajo vpliva, prizadevajo ohraniti lastno dostojanstvo in možnost svobodne izbire. Režiser Žiga Divjak, eden najprepoznavnejših ustvarjalcev družbeno angažiranega gledališča pri nas, se tudi v novi uprizoritvi posveča posameznikom, katerih življenja usodno zaznamujejo širše družbene in politične okoliščine. Skupaj z dolgoletnim ustvarjalnim sodelavcem Gregorjem Zorcem sta iskala gledališki jezik, ki bi palestinsko izkušnjo približal občinstvu, ne da bi si jo prisvajala ali jo reducirala na podobe trpljenja. »Po eni strani to ni naša zgodba in človek se sooča s celim kupom vprašanj reprezentacije in problemov izkoriščanja tragičnih zgodb za gledališki učinek,« pojasnjuje Divjak. Kot poudarja, so Palestinci v zahodni percepciji prepogosto ujeti med dve skrajni podobi – nemočne žrtve in teroriste. Prav razmislek o tem, kdo ima pravico do glasu in pod kakšnimi pogoji je njegovo trpljenje prepoznano, je usmerjal nastajanje predstave. Odločitev ustvarjalcev je bila, da romana ne prenesejo na oder kot klasično dramatizacijo, temveč da v središče gledališkega dogodka postavijo samo knjigo in dejanje branja. Gledališka uprizoritev tako izhaja iz neposrednega srečanja z literarnim besedilom, ki postane izhodišče za razmislek o zgodovini, sedanjosti in našem odnosu do dogajanja v Palestini. »Zgodba, ki jo roman Jutra v Dženinu pripoveduje, nima konca, traja. Čedalje siloviteje,« poudarja Gregor Zorc. Prav dejstvo, da dogodkov, o katerih pripoveduje roman, ni mogoče razumeti kot zaključenega zgodovinskega poglavja, je bistveno zaznamovalo ustvarjalni proces. »V nekem trenutku, potem ko sva se od romana že nekajkrat poslovila, sva se odločila, da ga dobesedno prineseva na oder. Da prineseva na oder konkretno knjigo, ki postane motor odrskega dogajanja in nas v prvi vrsti ustoliči kot bralce.« Uprizoritev se ne ustavlja pri pripovedovanju palestinske zgodovine, temveč odpira tudi vprašanja našega dojemanja nasilja, odgovornosti in selektivnega sočutja. »Roman poskušamo prebrati skozi vprašanje, pod kakšnimi pogoji je Zahod pripravljen Palestincu priznati človeškost. Zakaj nas njegovo trpljenje gane, dokler ostaja tiho in nemočno, ko pa se izrazi kot jeza, odpor ali politična zahteva, naše sočutje in razumevanje nenadoma izgineta?« se sprašuje Divjak. Predstava tako gledalca ne postavlja zgolj pred zgodovino neke družine in naroda, ampak tudi pred vprašanje lastnega položaja opazovalca. Kako razumemo podobe nasilja, ki nas vsakodnevno dosegajo prek medijev? Kdaj se ob trpljenju drugih ustavimo in kdaj ga sprejmemo kot še eno novico? In kaj pomeni vztrajati pri človečnosti v svetu, v katerem se zdi, da je pravica do nje vse pogosteje odvisna od političnih in družbenih okoliščin? Uprizoritev Jutra v Dženinu režira Žiga Divjak, dramaturg, koreograf in asistent režiserja je Gregor Zorc. Scenografijo podpisuje Igor Vasiljev, kostumografijo Tina Pavlović, avtor glasbe je Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, lektorica pa Hana Podjed.    

Jutri v četrtek, 1. oktobra 2026, gostuje Opera Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu z legendarnim delom Jakova Gotovca Ero z onega sveta. Za eno najuspešnejših in najbolj priljubljenih hrvaških oper vlada izjemno zanimanje, mariborska predstava je že razprodana. Gostovanje Opere Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu prinaša v Maribor eno osrednjih del hrvaške operne ustvarjalnosti. Ero z onega sveta skladatelja Jakova Gotovca na libreto Milana Begovića je vse od praizvedbe 2. novembra 1935 v zagrebškem HNK skoraj neprekinjeno del repertoarja hrvaških nacionalnih gledališč in sodi med najbolj -prepoznavna dela južnoslovanske operne literature. HNK Zagreb ga označuje kot svoje najuspešnejše in najbolj priljubljeno Gotovčevo operno delo. Mariborsko občinstvo bo videlo znamenito uprizoritev režiserja Krešimirja Dolenčića, ki na repertoarju zagrebškega HNK neprekinjeno živi že več kot tri desetletja. Tokratna izvedba bo prav posebna tudi zaradi svoje zgodovine: gostovanje v Mariboru bo 741. izvedba opere v izvedbi Opere HNK Zagreb. Ero z onega sveta združuje izrazit glasbeni kolorit, bogato orkestracijo, spevne vokalne linije in živahne ritme z duhovitim libretom Milana Begovića. V središču zgodbe je Mića, mladenič iz premožne kmečke družine v Dalmatinski zagori, ki si želi najti dekle, ki ga bo ljubilo zaradi njega samega in ne zaradi njegovega premoženja. Zato se izdaja za reveža in se predstavi kot skrivnostni Ero »z onega sveta«. Komični zapleti, ljubezenska zgodba, ljudski značaji ter glasba, prežeta z izročilom dalmatinskega zaledja, dosežejo vrhunec v znamenitem baletnem finalu furioznega tempa. Predstavo bo v Mariboru vodil priznani dirigent Srba Dinić. Ob režiserju Krešimirju Dolenčiću ustvarjalno ekipo sestavljajo scenograf Dalibor Laginja, kostumografinja Inga Kostinčer, koreografa Margareta Froman in Vatroslav Krčelić, za obnovo koreografije je poskrbela Sonja Kastl, baletni mojster je Andrej Barbanov, zborovodja pa Luka Vukšić. Na gostovanju v Mariboru bodo nastopili Ivica Čikeš kot Gazda Marko, Dubravka Šeparović Mušović kot Doma, Valentina Fijačko Kobić kot Đula, Stjepan Franetović v naslovni vlogi Miće oziroma Era, Ljubomir Puškarić kot mlinar Sima, Ana Zebić Kostel kot Pastirček in Mario Bokun kot Fant. Kot solistični plesni par bosta nastopila Pavla Maslać in Dorian Rupčić iz Ansambla LADO, sodelujejo pa tudi umetniki tega slovitega hrvaškega folklornega ansambla ter Orkester in Zbor Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Koncert Festivala Maribor 2026 in 1. koncert Simfoničnega cikla SNG Maribor 2026/2027 Muza in pesnik V koprodukciji Narodnega doma Maribor in Slovenskega narodnega gledališča Maribo 16. september 2026, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Dayner Tafur-Díaz Solisti Maria Ioudenitch, violina, Tim Posner, violončelo, Geneva Lewis, violina, Emma Wernig, viola Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Lucijan Marija Škerjanc: Svečana uvertura za orkester Camille Saint-Saëns: La muse et le poète, op. 132 *** Max Bruch: Koncert za violino, violo in orkester v e-molu, op. 88 Andante con moto Allegro moderato Allegro molto   Igor Stravinski: Ognjeni ptič, suita za orkester (1919) Introdukcija (Uvod) – Ognjeni ptič in njegov ples – Variacija Ognjenega ptiča – Kólo caričen –Peklenski ples kralja Kaščeja – Uspavanka – Finale   Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) zavzema med slovenskimi skladatelji 20. stoletja posebno mesto kot izrazit dedič poznoromantične glasbene tradicije, ki jo je skozi dolgo ustvarjalno pot (o)bogatil z impresionističnimi barvnimi odtenki, neobaročnimi prvinami in občasnimi ekskurzi v sodobnejšo kompozicijsko »metodologijo«. Čeprav se je po drugi svetovni vojni preizkusil celo v dvanajsttonski tehniki, je njegovo temeljno poetološko izhodišče ostajalo trdno zasidrano v glasbeni ekspresivnosti 19. stoletja, še posebej značilen pa je bil njegov pretanjen občutek za orkestrski kolorit. Tudi v Svečani uverturi, ki je nastala leta 1961, zaradi česar spada v pozno obdobje Škerjančevega ustvarjanja, in je zadnja izmed njegovih štirih uvertur za polno zasedeni simfonični orkester, saj zaključuje niz, ki ga sestavljajo še Lirična uvertura (nastala leta 1925 in preorkestrirana leta 1931), Slavnostna uvertura (1932) in Dramatična uvertura (1941), se kljub novejšemu nastanku zrcali dualna zvočna podoba sodobnega, respighijevsko razprtega simfoničnega orkestra, ki se ne sramuje niti onomatopejskega slikanja triumfalnih »filmskih prizorov«, in dokaj tradicionalne formalizacije tonskega gradiva, ki jo lahko razbiramo v glasbenem toku osrednjega fugata (Allegro moderato). Že začetek skladbe (Maestoso) nedvoumno vzpostavi njen slovesni značaj, zlasti potem, ko se koračniškemu ritmu tolkal pridružijo mogočni fanfarni klici trobil, ki jim Škerjanc kot izrazno protiutež postavi mehkejši in spevnejši nastop godal. Prav dialektična napetost in kontrast med reprezentativno, dramatično orkestrsko gesto in lirično izpovednostjo zaznamujeta nadaljnji potek uverture. Zvočno razkošje tako ni enoznačno, saj se za monumentalno zunanjostjo vedno znova odpirajo intimnejši trenutki, v katerih prideta do izraza Škerjančeva značilna široka melodika in občutljivost za zvočne nianse orkestra. V srednjem delu se glasbena tekstura zgosti v spreten fugato, v katerem si temo imitacijsko predajajo posamezne skupine glasbil, še posebej na relaciji med pihali in godali. Škerjanc kontrapunktične epizode ne razvije v samostojno obsežno konstrukcijo, temveč jo vključi v širši dramaturški lok skladbe, ki se postopoma ponovno usmeri k njenemu izhodiščnemu značaju. Tako ne preseneča, da se v sklepnih trenutkih razpre celotna zvočna potenca simfoničnega orkestra, ki se ne napaja le iz orkestrskega blišča, temveč iz premišljenega menjavanja monumentalnosti in lirizma, ki glasbi daje notranjo razgibanost in izrazno širino. Med manj znana, a toliko bolj očarljiva dela poznega ustvarjalnega obdobja Camilla Saint-Saënsa (1835–1921) sodi La muse et le poète (Muza in pesnik), op. 132, ki se ob boku njegovih drugih, konvencionalnejših del morda zdi nekoliko nenavadno zasnovana koncertantna skladba za violino, violončelo in orkester, v kateri se tekmovalna virtuoznost obeh solistov umika subtilnejši zamisli glasbenega dialoga obeh inštrumentov z orkestrom. Delo, ki je v formalnem in semantičnem smislu nekakšen hibrid dvojnega koncerta in simfonične pesnitve, je začelo nastajati leta 1909 in je povezano s skladateljevimi potovanji po severni Afriki, ki so bila zanj že dolgo pomemben vir ustvarjalnega oddiha in obenem tudi novega umetniškega navdiha. Skladba, ki jo je posvetil spominu na svojo občudovalko in prijateljico Jeanne oziroma Madame Julie-Henry Carruette, ki je umrla ob koncu leta 1908, je bila sprva zasnovana za violino, violončelo in klavir. Saint-Saëns je imel pri tem v mislih dva znamenita interpreta svojega časa, belgijskega violinista Eugèna Ysaÿa in nizozemskega violončelista Josepha Hollmanna, kateremu je pred tem posvetil tudi svoj drugi koncert za violončelo. O nastajanju dela pričajo skladateljeva pisma založniku Jacquesu Durandu: ko je avgusta 1909 Hollmannu pokazal prve osnutke novega dua, naj bi bil violončelist nad njimi tako navdušen, da je nemudoma obvestil Ysaÿa. Prvotno različico so 7. junija 1910 v londonski Kraljičini dvorani (Queen’s Hall) prvič izvedli Ysaÿe, Hollmann in sam Saint-Saëns pri klavirju. Še istega leta je skladatelj delo orkestriral, orkestrska različica pa je bila prvič izvedena 20. oktobra na enem izmed koncertov pariškega cikla Concerts Colonne pod dirigentskim vodstvom Fernanda Le Borna. Sugestivni naslov La muse et le poète ni bil del Saint-Saënsove prvotne zamisli, temveč ga je skladbi pozneje, tudi zaradi njegove večje privlačnosti za občinstvo, nadel založnik Durand. Izrazito »programsko« zastavljen naslov skorajda neizogibno prikliče v spomin romantično predstavo o dialogu med umetnikom in njegovim navdihom, pa tudi znamenito pesnitev La Nuit d’octobre Alfreda de Musseta, ki je bila zasnovana kot pogovor med pesnikom in njegovo muzo. Vendar pa bi bilo Saint-Saënsovo skladbo zmotno razumeti kot neposredno programsko upodobitev takšnega literarnega prizora. Skladatelj namreč nikjer ni določil, da bi violina predstavljala muzo in violončelo pesnika, čeprav je poznejša recepcija zaradi značaja obeh partov pogosto ponujala prav takšno razlago. Kot se zdi po pozornejšem »prebiranju« skladbe, se njeno bistvo kaže drugje, in sicer v nenehnem, izrazito liričnem dialogu obeh solističnih »glasov«. Saint-Saëns je delo razumel kot pogovor med inštrumentoma – sprva v relaciji do njune orkestrske »spremljave«, nato pa v tesnem medsebojnem odnosu: violina in violončelo si tako izmenjujeta glasbene misli, prevzemata in nadaljujeta fraze drug drugega, se približujeta, oddaljujeta in ponovno združujeta, dokler se njuna individualna glasova na nekaterih unisonih mestih skoraj ne zlijeta v eno samo široko spevno gesto. Enostavčno delo je oblikovano svobodno, skoraj rapsodično, pri čemer se glasba namesto strogega sosledja kontrastnih formalnih odsekov razvija kot neprekinjen tok razpoloženj, v katerem se nežna lirična introspekcija in melanholija izmenjujeta z nemirnejšimi, strastnejšimi vzgibi. Posebno barvitost mu daje tudi prefinjena orkestracija z dvojno zasedenimi pihali, rogovi, trobentami in pozavnami, timpani, harfo in godali. Kljub razmeroma bogati zasedbi pa orkester praviloma ne stopa v ospredje, temveč solistična glasova obdaja z ravno prav gosto »zvočno kuliso« ter poudarja spreminjajoče se barve njunega dialoga. Muza in pesnik tako razkriva nekoliko drugačno podobo Saint-Saënsa, ki se odmika od snovalca bleščečih koncertov in dih jemajočih bravur, saj se pod značilno eleganco in formalno izbrušenostjo njegovega glasbenega jezika odpira intimnejši, melanholičen in mestoma skoraj sanjav svet. Prav v prepletu komorne senzibilnosti, poznoromantične spevnosti in razkošne orkestrske imaginacije se skriva posebna privlačnost tega redkeje izvajanega dela – glasbene meditacije o srečevanju dveh glasov, ki drug v drugem iščeta odgovor, dopolnitev in navdih. Max Bruch (1838–1920) je tudi v svojem poznem ustvarjalnem obdobju ostajal zvest romantičnemu glasbenemu jeziku, utemeljenemu na široko razpeti melodiki, bogati tonalni harmoniji in neposredni izraznosti. Ko je leta 1911 nastal njegov Dvojni koncert v e-molu, op. 88, so evropsko glasbo že zaznamovale korenite slogovne spremembe, toda Bruch se je zavestno oklepal estetskih idealov, ki so izoblikovali njegovo ustvarjalnost v drugi polovici 19. stoletja. Prav ta slogovna stanovitnost daje njegovim poznim delom svojevrsten značaj, pri čemer se njegova glasba ne ozira proti modernizmu, temveč prejkone poglablja – kolikor je bilo to še mogoče – izrazni svet nemške romantike. Delo je bilo prvotno zasnovano za klarinet, violo in orkester ter je tesno povezano z dvema glasbenikoma iz Bruchovega osebnega kroga. Klarinetist je bil njegov sin Max Felix Bruch, ki mu je skladatelj delo tudi posvetil, part viole pa je namenil svojemu prijatelju, violinistu in violistu Willyju Hessu. Bruch je pozneje klarinetov part priredil tudi za violino, s čimer je nastala danes izvajana različica za violino in violo. Prvotno različico sta Max Felix Bruch in Hess prvič izvedla marca 1912 v Wilhelmshavnu, partitura pa je bila objavljena šele leta 1942, torej več kot dve desetletji po skladateljevi smrti. Tristavčni koncert že z nenavadno razporeditvijo tempov odstopa od klasičnega koncertnega modela: namesto hitrega uvodnega stavka se delo začne z umirjenim, izrazito spevnim stavkom (Andante), kar nas napeljuje k utemeljenemu sklepu, da Brucha bolj kot virtuozno soočenje solistov zanima njuno medsebojno dopolnjevanje. Klarinet oziroma violina in viola se zapletata v gosto prepleten dialog, si predajata melodične misli in se združujeta v dolgih kantabilnih linijah, pri čemer temnejša barva viole ustvarja privlačno protiutež svetlejšemu violinskemu zvoku. Drugi stavek (Allegro moderato) prinese več gibkosti in dramatične napetosti, sklepni Allegro molto pa z odločnejšim ritmičnim utripom in virtuoznejšo obravnavo obeh solističnih glasov vodi koncert proti energičnemu zaključku. Bruchov dvojni koncert tako ne temelji toliko na bleščeči, monstruozni tekmovalnosti kakor na skoraj komorni občutljivosti med solistoma in orkestrom. V tem pogledu je zanimiv sopotnik Saint-Saënsove Muze in pesnika: obe deli iz približno istega časovnega obdobja namreč postavljata v ospredje dialog dveh solističnih inštrumentov, čeprav ga vsak skladatelj oblikuje v lastnem glasbenem idiomu. Ko je baletni impresarij Sergej Djagilev mlademu in zunaj Rusije tedaj še skoraj neznanemu Igorju Stravinskemu (1882–1971) zaupal glasbo za novi balet svoje slovite plesne skupine Ruski baleti, je sprejel odločitev z daljnosežnimi posledicami. Ognjeni ptič, ki je bil prvič izveden 25. junija 1910 v pariški Operi, je doživel izjemen uspeh in osemindvajsetletnega skladatelja tako rekoč čez noč postavil v središče evropskega glasbenega dogajanja. V naslednjih treh letih sta sledila še Petruška in prelomna Posvetitev pomladi, z omenjenimi tremi kompozicijami pa je Stravinski postal ena ključnih osebnosti glasbenega modernizma. Velja spomniti, da balet Ognjeni ptič na koreografijo Mihaila Fokina združuje motive več ruskih ljudskih pravljic. Carjevič Ivan v začaranem vrtu zlobnega čarovnika Kaščeja ujame čudežnega ognjenega ptiča, a ga izpusti v zameno za čarobno pero, s katerim ga lahko pozneje prikliče na pomoč. Ko Ivan skuša osvoboditi začarane carične in se spopade s Kaščejem, mu ognjeni ptič pomaga premagati čarovnikove sile ter razkriti skrivnost njegove nesmrtnosti. Uničenje Kaščejeve duše prekine urok, osvobodi njegove ujetnike in pripelje zgodbo do zmagoslavnega sklepnega prizora. Stravinski presenetljivo jasno razmeji pravljični svet z glasbenimi sredstvi. Človeški svet pogosto označujejo preprostejše, diatonične in ljudski glasbi sorodne melodije, medtem ko je vse nadnaravno upodobljeno s kromatiko, nenavadnimi harmonijami in bleščečimi orkestrskimi barvami. Pri tem je še mogoče jasno slišati zapuščino njegovega učitelja Nikolaja Rimskega-Korsakova, slovitega mojstra orkestracije, vendar Stravinski že kaže izjemno osebno domišljijo pri kombiniranju instrumentalnih barv, kompleksnejšega ritma in neprimerljivo bolj razplastene harmonije. Iz obsežne baletne partiture je skladatelj pripravil tri koncertne suite – leta 1911, 1919 in 1945. Različica iz leta 1919, ki je danes med njimi najpogosteje izvajana, je nastala v času njegovega bivanja v Švici. V primerjavi z razkošno zasedbo izvirnega baleta je Stravinski orkester občutno zmanjšal in obenem premišljeno reduciral niz prizorov, ki tudi brez odrske pripovedi oblikujejo nadvse učinkovit glasbenodramaturški lok. Iz skrivnostnega, skoraj temačnega uvoda vznikne bleščeča glasba ognjenega ptiča, polna migetajočih figur in nenavadnih instrumentalnih barv. Lirično Kólo caričen (Horovod) ustvari izrazit kontrast divjemu, ritmično silovitemu Peklenskemu plesu kralja Kaščeja, ki velja za enega najeksplozivnejših trenutkov partiture, v katerem lahko prepoznavamo tudi nekatere geste poznejšega »barbarizma« iz Posvetitve pomladi. Po njegovem vrhuncu se glasba preoblikuje v hipnotično Uspavanko (Berceuse), iz katere skoraj neopazno zraste sloviti finale. Preprosta melodija roga se postopoma širi skozi orkester in se iz zadržanega začetka razvije v mogočno, zmagoslavno apoteozo. Suita Ognjeni ptič tako stoji na vznemirljivem zgodovinskem križpotju, kjer še odmevajo ruska poznoromantična tradicija, pravljični svet in orkestrska »magija« Rimskega-Korsakova, obenem pa v ostrih ritmih, nenavadnih harmonijah in drznih zvočnih kombinacijah že jasneje občutimo glasbeno poetiko Stravinskega, ki bo le nekaj let pozneje s Posvetitvijo pomladi temeljito spremenil glasbeno podobo 20. stoletja. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dayner Tafur-Díaz se je rodil leta 1998 v Chimbotu v Peruju. Svojo glasbeno pot je začel kot trobentač v okviru projekta DaCapo pri Kulturnem centru Centenario, že v mladosti pa je prejel štipendijo, s katero je bil vključen v orkestrski projekt Arpegio, kjer je pridobil prve izkušnje z dirigiranjem. Septembra 2017 se je v okviru prostovoljskega programa preselil v Berlin, kjer je na Glasbeni gimnaziji Georga Friedricha Händla sodeloval z dirigentom Knutom Andreasom pri vodenju različnih ansamblov in mladinskih orkestrov. Leta 2018 je začel študij orkestrskega in zborovskega dirigiranja na Strokovni glasbeni šoli Srednje Frankonije, kjer se je pod mentorstvom Uweja Müncha specializiral za dirigiranje. Oktobra 2023 je prejel nemško dirigentsko nagrado, ki jo podeljujejo Simfonični orkester Zahodnonemškega radia Köln (WDR), Orkester Gürzenich Köln in Operni studio Opere v Kölnu. Prav tako je prejel nagrado Kurta Masurja, ki jo podeljuje občinstvo, ter nagrado Bärenreiter za najboljšo interpretacijo sodobne skladbe. Avgusta 2022 je osvojil prvo nagrado na Drugem mednarodnem opernem dirigentskem tekmovanju Valonske kraljeve opere iz Lièga v Belgiji, novembra istega leta pa drugo nagrado na dirigentskem tekmovanju Univerze v Almeríi v Španiji. Junija 2024 se je udeležil dirigentskega mojstrskega tečaja Ammodo s Paavom Järvijem in Orkestrom Concertgebouw. Pred tem je sodeloval na mojstrskih tečajih z Michaelom Riedlom, Thomasom Mittelbergerjem, Giampaolom Bisantijem in Brunom Weilom in se udeležil programov Campus Dirigieren 2021 in Kritisches Orchester 2023 na Visoki šoli za glasbo Hannsa Eislerja v Berlinu. Dirigiral je številnim uglednim orkestrom, med drugim Simfoničnemu orkestru Zahodnonemškega radia Köln (WDR), Orkestru Gürzenich Köln, Orkestru Mestnega gledališča iz Bologne, Simfoničnemu orkestru Mulhouse, orkestroma Opere v Toursu in Valonske kraljeve opere v Liègu, Stuttgartski filharmoniji, Stuttgartskemu komornu orkestru, Württemberški filharmoniji Reutlingen, Filharmoniji Baden-Baden, Jugozahodni nemški filharmoniji Konstanz, Badenski filharmoniji Pforzheim ter orkestru »Sinfonía por el Perú« Juana Diega Flóreza. Kot operni asistent je sodeloval z Giampaolom Bisantijem pri produkcijah Verdijeve opere Alzira in Bellinijeve Mesečnice ter s Christopherjem Franklinom pri Mozartovi Čarobni piščali v Valonski kraljevi operi v Liègu. V sezoni 2024/2025 je po osvojitvi Siemensove dirigentske štipendije postal novi asistent glavnega dirigenta Kirilla Petrenka pri Berlinskih filharmonikih ter štipendist Akademije Herberta von Karajana. V isti sezoni je postal tudi Dudamelov štipendist pri Filharmoniji Los Angeles. Od oktobra 2019 študira orkestrsko dirigiranje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Stuttgartu pri profesorju Rasmusu Baumannu, od leta 2023 pa je tudi štipendist programa Forum Dirigieren pri Nemškem glasbenem svetu (Deutscher Musikrat). Med vidnejšimi projekti v sezoni 2025/2026 velja omeniti njegovo glasbeno vodenje Verdijeve Traviate v operni hiši v Rouenu ter gostujoča dirigiranja Badenski državni kapeli Karlsruhe, Orkestru Elbphilharmonie Severnonemškega radia v Hamburgu, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor, Orkestru Giovanile Italiana, Simfoničnemu orkestru Gävle, Münchenskim simfonikom, Simfoničnemu orkestru Zahodnonemškega radia Köln in Mladinskemu orkestru skupnosti Madrid.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Boji in preobrazbe neke ženske - prva premiera Drame SNG Maribor v novi sezoni MARIBOR, 15. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo novo sezono v petek, 18. septembra 2026, na Malem odru odprla z uprizoritvijo Boji in preobrazbe neke ženske po istoimenskem avtobiografskem romanu enega najvidnejših glasov sodobne francoske in evropske književnosti Édouarda Louisa. Igrata Nataša Matjašec Rošker in Žan Koprivnik. Roman Boji in preobrazbe neke ženske iz leta 2021 je intimna avtobiografska pripoved, v kateri Louis skozi življenjsko zgodbo svoje matere odpira mnogo širša vprašanja razreda, revščine, ekonomskih neenakosti, nasilja, družbenega položaja in možnosti posameznika, da spremeni svoje življenje. Avtorjeva mati Monique je ženska iz delavskega okolja, katere življenje zaznamujejo revščina, nasilje, podrejenost in omejene možnosti izbire. Toda njena zgodba ni zgolj zgodba o ujetosti v družbene okoliščine. Je tudi pripoved o uporu in preobrazbi – o trenutku, ko poskuša življenje, ki se je zdelo določeno vnaprej, vzeti v svoje roke. Prav skozi njeno individualno usodo Louis razkriva mehanizme, s katerimi družbeni in ekonomski red oblikuje življenja posameznikov ter določa meje njihovih možnosti. Mariborska uprizoritev v središče postavlja dva protagonista, ki skozi psihološko vživljanje v oba lika premoščata razdaljo med pripovedjo in neposredno gledališko izkušnjo, hkrati pa uprizoritev ohranja vprašanje zanesljivosti spomina in avtofikcijske narave Louisovega pisanja. Čeprav je mogoče Moniquino pot brati kot zgodbo o osvoboditvi – iz revščine in omejujočega okolja ji uspe stopiti v drugačno življenje –, uprizoritev zavrača preprosto logiko »ameriškega sna«. Posamezen uspeh namreč še ne pomeni, da imajo vsi ljudje enake možnosti za družbeni prehod. Prav nasprotno: zgodba opozarja na strukture, zaradi katerih razredna mobilnost za številne ostaja nedosegljiva, ne glede na njihov trud. Louisovo pisanje je tesno povezano z vprašanjem, kdo ima pravico biti predmet književnosti in kdo ima možnost svojo zgodbo pripovedovati sam. Prav neposrednost, s katero osebno izkušnjo povezuje s političnim in družbenim, je Louisa uveljavila kot enega najprodornejših sodobnih evropskih avtorjev. Njegova dela so prevedena v številne jezike in pogosto prehajajo na gledališke odre, njegova pisava pa vztrajno prestopa ustaljene meje med avtobiografijo, avtofikcijo, literaturo in družbeno kritiko. Uprizoritveni koncept podpisujejo Nataša Matjašec Rošker, Žan Koprivnik, Nina Kuclar Stiković in Val Fürst, prevod je delo Iztoka Ilca, dramatizacijo romana je pripravila Eva Mahkovic, dramatizacijo odrske priredbe in dramaturgijo podpisuje Nina Kuclar Stiković, scenograf je Matic Gselman, kostumografinja Suzana Rengeo, koreograf Gregor Luštek, avtor glasbe in zvočne podobe Val Fürst, lektorica in prevajalka posnetka Hana Podjed, oblikovalec svetlobe pa Tomaž Bezjak. Predpremiera uprizoritve bo na Malem odru že v četrtek, 17. septembra 2026. ###  Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi.  Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2026/09/14/boji-in-preobrazbe-neke-zenske/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

Umetniški direktor Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor in dirigent Simon Krečič je prejemnik nagrade Judita za najboljši glasbeni dosežek 72. Splitskega ljeta. Ugledno festivalsko priznanje je prejel za dirigiranje Verdijeve opere Don Carlo v produkciji Hrvaškega narodnega gledališča Split, ki je 14. julija na splitskem Peristilu odprla letošnjo izvedbo enega najpomembnejših hrvaških poletnih festivalov.

O prejemniku nagrade je odločala žirija glasbenega programa 72. Splitskega ljeta v sestavi Marija Ramljak, dirigentka in urednica v oddelku Glasbene vsebine Hrvaške radiotelevizije, Vesna Coufal Jaić, sopranistka in profesorica solopetja, ter prof. dr. Goran Sučić, predsednik žirije. Nagrado Judita časnik Slobodna Dalmacija tradicionalno podeljuje za najboljše umetniške dosežke v dramskem in glasbenem programu festivala Splitsko ljeto, so sporočili iz HNK Split.

Žirija je v obrazložitvi poudarila, da je uprizoritev monumentalnega Verdijevega Don Carla v ambientu antičnega Protirona naloga, ki od dirigenta zahteva izjemno tehnično pripravljenost, interpretativno suverenost in karizmo, potrebno za povezovanje velikega izvajalskega aparata v akustično zahtevnih razmerah.

»Simon Krečič se je temu izzivu postavil po robu z izjemno suverenostjo in glasbeno inteligenco. Z njegovim dirigiranjem je bila dosežena kristalna preglednost kompleksnega orkestrskega tkiva ter brezhibno ravnovesje med orkestrom, zborom Opere HNK Split in solističnim ansamblom.«

Žirija je posebej izpostavila tudi Krečičevo dirigentsko gesto in izrazito umetniško osebnost, s katerima je operi oblikoval močan dramaturški lok ter ohranil napetost od prvega prizora do finala. Pod njegovim vodstvom se je zbor Opere HNK Split odlično predstavil v zahtevnih velikih prizorih in pomembno prispeval k monumentalnosti Verdijeve mojstrovine.

V sklepnem delu obrazložitve je žirija zapisala: »Z nagrado Judita ocenjevalna žirija izraža priznanje vrhunski profesionalnosti in umetniški viziji, s katerima je maestro Simon Krečič odločilno prispeval k vtisu in dosegu izvedbe opere Don Carlo ter se potrdil kot dirigent izjemnega potenciala in avtoritete.«

Simon Krečič je Don Carla dirigiral na predstavah 14. in 16. julija 2026. Režijo je podpisal Goran Golovko, scenografijo Marin Gozze, kostumografijo Mladen Radovniković, oblikovanje svetlobe Srđan Barbarić, scenski gib Lev Šapošnjikov, zbor pa je pripravil Maro Rica. V vodilnih vlogah so nastopili Ivica Čikeš kot Filip II., Tomislav Mužek kot Don Carlo, Grga Peroš kot Rodrigo, Božo Župić kot Veliki inkvizitor, Katarina Kikić Marić kot Elisabetta in Martina Mikelić kot Eboli.

Nagrada Judita je eno osrednjih priznanj festivala Splitsko ljeto in se podeljuje za najvidnejše umetniške dosežke festivalskega programa. Letošnjo Judito za najboljši dramski dosežek je prejel igralec Marjan Nejašmić Banić za vlogo Munua v predstavi Skup Marina Držića.

Slovesno zaprtje 72. Splitskega ljeta in podelitev nagrad, predvidena ob zaključku festivala 14. avgusta, sta bila zaradi velikega požara na območju Omiša in Lokve Rogoznice odpovedana. HNK Split je sporočil, da bosta nagradi Judita Simonu Krečiču in Marjanu Nejašmiću Baniću slovesno izročeni na začetku nove gledališke sezone. ### dodatne informacije  

DUBROVNIK, 19. julij – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor z gostovanjem na 77. Dubrovniških poletnih igrah zaključuje izjemno uspešno sezono. Na festivalskem odru na terasi trdnjave Revelin je včeraj navdušil občinstvo z baletnim večerom Svatba in Posvetitev pomladi na glasbo Igorja Stravinskega v koreografiji Edwarda Cluga. Druga in hkrati zadnja uprizoritev v tej sezoni bo na sporedu nocoj ob 21.30.

Dubrovniške poletne igre sodijo med najuglednejše mednarodne festivale uprizoritvenih umetnosti v regiji, gostovanje Baleta SNG Maribor pa predstavlja pomembno priznanje umetniški kakovosti ansambla in mednarodni prepoznavnosti ustvarjalnega opusa Edwarda Cluga.

Baletni večer združuje dve ključni deli glasbenega in plesnega modernizma 20. stoletja. Clug je ob nastanku predstave poudaril, da je Posvetitev pomladi umetniški poklon Vaclavu Nižinskemu, čigar revolucionarna koreografija iz leta 1913 je za vedno spremenila zgodovino plesa, medtem ko Svatba nadaljuje raziskovanje Stravinskega in njegovega baletnega opusa ter se navezuje na znamenito koreografijo Bronislave Nižinske iz leta 1923.

V Svatbi nastopajo Monja Obrul in Catarina De Meneses kot Nevesta, Jan Trninič kot Ženin, Evgenija Koškina kot Nevestina mati, Ionut Dinita kot Ženinov oče in Lucio Mautone v vlogi Lažne neveste, ter Tijuana Križman Hudernik, Beatrice Bartolomei, Ema Perić, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann, Mina Radaković, Nuša Urnaut, Satomi Netsu, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Christopher Thompson, Maro Vranaričič, Matteo Beeckman in Aleksandar Trenevski. V Posvetitvi pomladi pleš Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik, Mirjana Šrot, Beatrice Bartolomei, Monja Obrul, Mina Radaković, Ema Perić, Ionut Dinita, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Lucio Mautone in Tomaž Viktor Abram Golub.

Ob Edwardu Clugu avtorsko ekipo sestavljajo scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl ter oblikovalec zvoka Gregor Mendaš.

Z gostovanjem v Dubrovniku Balet SNG Maribor zaključuje uspešno sezono, ki so jo zaznamovali številni odmevni domači in mednarodni nastopi.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Nagrada uprizoritvi Drame SNG Maribor, festivala Dubrovačke ljetne igre ter HNK Varaždin

Strokovna žirija 53. mednarodnega festivala alternativnega in novega teatra INFANT v Novem Sadu je predstavi Medeja v režiji Martina Kušeja podelila nagrado za najboljšo predstavo v celoti.

Po ogledu vseh predstav v uradni selekciji festivala je strokovna žirija v sestavi Nikolina Đukanović, Boris Mišković in Miljan Prljeta pri vrednotenju umetniške celovitosti, izvirnosti avtorskega postopka, igralskih dosežkov ter prispevka k sodobnemu gledališkemu izrazu soglasno odločila, da najvišje festivalsko priznanje pripade prav uprizoritvi Medeja.

V obrazložitvi nagrade je žirija zapisala: »Predstava Medeja predstavlja izjemno zaokrožen umetniški dosežek, v katerem so režija, igra, dramaturgija, vizualna podoba in odrski izraz združeni v močno in dosledno gledališko celoto. S sodobnim branjem antičnega besedila odpira univerzalna vprašanja odgovornosti, moči, ljubezni in maščevanja, pri tem pa ne izgublja čustvene moči in tragične razsežnosti izvirnega dela. Izjemna natančnost vseh avtorskih in izvajalskih elementov to predstavo uvršča med najcelovitejše umetniške dosežke letošnjega festivala.«

Predstava je nastala kot koprodukcija Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Dubrovačkih ljetnih igara in Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Režijo podpisuje eden najuglednejših evropskih režiserjev Martin Kušej, ki je v sodelovanju z ustvarjalno ekipo in igralskim ansamblom ustvaril sodobno interpretacijo mita o Medeji po besedilih Simona Stona in Heinerja Müllerja.

V predstavi nastopajo Helena Minić Matanić, Uliks Fehmiu, Julija Klavžar, Maša Žilavec, Vladimir Vlaškalić, Aleš Valič, Tvrtko Kolar in Jan Rendić. Ustvarjalno ekipo sestavljajo še dramaturginja in prevajalka Vesna Đikanović, scenografinja Annette Murschetz, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Aki Traar, avtor videa Tobias Jonas in oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec.

Nagrada za najboljšo predstavo festivala INFANT predstavlja novo pomembno mednarodno priznanje za uprizoritev, ki je že ob premieri na Dubrovačkih poletnih igrah prejela odličen odziv občinstva in kritike. Za naslovno vlogo je Helena Minić Matanić prejela prestižno festivalsko nagrado Orlando, pozneje pa še hrvaško medijsko nagrado Zlatni Studio.

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na gostovanju na Hrvaškem MARIBOR, 14. JUNIJ – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je včeraj, v soboto zvečer, z uprizoritvijo Gospa ministrica Branislava Nušića v režiji Veljka Mićunovića nastopila na jubilejnih 50. Dnevih satire Fadila Hadžića v zagrebškem Satiričnem gledališču Kerempuh. Dnevi satire Fadila Hadžića že pol stoletja predstavljajo osrednji prostor srečevanja najvidnejših gledaliških ustvarjalcev iz držav nekdanje Jugoslavije z uprizoritvami, posvečenimi satiri, komediji in družbenokritičnemu gledališču. Organizatorji so se ob visokem jubileju zavestno odpovedali zgolj protokolarnemu obeleževanju obletnice in pripravili programsko zasnovo, ki satiri ponovno vrača njeno temeljno poslanstvo – kritično refleksijo družbe, intelektualni izziv in obrambo svobode govora v času političnih, družbenih in ekonomskih pretresov. V letošnji tekmovalni program je uvrščenih enajst predstav iz Hrvaške, Slovenije, Srbije in Črne gore. Uprizoritev Gospa ministrica je v Drami SNG Maribor premierno zaživela 20. novembra 2025. Režijo podpisuje Veljko Mićunović, prevod in lekturo Mojca Marič, asistentka lektorice je bila Hana Podjed, dramaturgijo in priredbo je pripravil Slobodan Obradović, scenografijo Zorana Petrov, kostumografijo Leo Kulaš, glasbo Nevena Glušica, oblikovanje svetlobe pa Tomaž Bezjak. Igrajo Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Julija Klavžar, Gaja Filač, Blaž Dolenc, Vojko Belšak, Žan Koprivnik, Petja Labović, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Irena Varga, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Gorazd Žilavec in Miha Mir. Gostovanje v Zagrebu predstavlja nadaljevanje izjemno uspešnega festivalskega obdobja za mariborsko uprizoritev Gospe ministrice. Predstava je namreč pred kratkim na uglednem 71. Sterijinem pozorju v Novem Sadu, prejela kar tri najvišja strokovna priznanja. Nevena Glušica je prejela Sterijevo nagrado za avtorsko glasbo, Zorana Petrov Sterijevo nagrado za scenografijo, Leo Kulaš pa Sterijevo nagrado za kostumografijo.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!« Festival Borštnikovo srečanje ob deseti obletnici smrti Tomaža Pandurja pripravlja celovit poklon enemu najpomembnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev Na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje bo jutrišnji četrtek, 11. junij, posvečen spominu na režiserja Tomaža Pandurja, enega najizvirnejših in mednarodno najprepoznavnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Ob deseti obletnici njegove smrti Festival Borštnikovo srečanje v sodelovanju z Dramo SNG Maribor pripravlja niz dogodkov, ki bodo osvetlili njegovo umetniško zapuščino, ustvarjalno vizijo in neizbrisljiv vpliv na slovenski ter evropski gledališki prostor. Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z danes že kultno uprizoritvijo Šeherezada v Slovenskem mladinskem gledališču, istega leta pa prevzel umetniško vodenje Drame SNG Maribor. V obdobju med letoma 1989 in 1996 je s svojimi predstavami odločilno zaznamoval razvoj mariborskega gledališča in ga postavil na mednarodni zemljevid. Njegov avtorski režijski rokopis, prežet s simboliko, z miti, z arhetipi in z izjemno vizualno močjo, je ustvarjal gledališke svetove, ki so presegali običajne uprizoritvene okvire ter nagovarjali občinstva po vsem svetu. Pogovor o gledališču, ki je premikalo meje Dogajanje se bo začelo ob 18. uri na Malem odru SNG Maribor z okroglo mizo, naslovljeno Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!«, ki jo bo povezovala publicistka in novinarka Vesna Milek. O Pandurjevem ustvarjanju, njegovem umetniškem pogumu, ustvarjalni strasti in vplivu na gledališko umetnost bodo spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci in soustvarjalci: Livija Pandur, Ksenija Mišič, Branko Šturbej in Livio Badurina. Pogovor bo osvetlil obdobje, ko je Pandur s predstavami, kot so Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon, oblikoval novo podobo mariborske Drame ter s svojimi projekti odpiral prostor za drugačno razumevanje gledališča kot umetnosti podob, simbolov in sanjskih pokrajin. Razstava o ustvarjalcu, ki je iskal in definiral lepoto V 19.30 bo v medetaži SNG Maribor odprtje razstave Iskanje in definiranje lepote, ki je nastala v sodelovanju Drame SNG Maribor in Umetnostne galerije Maribor. Dan pozneje, v petek, 12. junija 2026, pa bo v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor ob 19.30 izvedeno tudi javno vodstvo po razstavi. Razstava avtoric Livije Pandur, Tanje Lužar in Žive Kleindienst predstavlja šest ključnih uprizoritev iz obdobja Pandurjevega umetniškega vodenja mariborske Drame. V središču postavitve so izjemne črno-bele fotografije fotografa Angela Božca, ki dokumentirajo režiserjevo prepoznavno poetiko in njegovo neizmerno predanost ustvarjanju novih gledaliških svetov. Naslov razstave izhaja iz ene najznačilnejših Pandurjevih misli: »Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.« Prav iskanje lepote, presežnega in arhetipskega je bilo eno osrednjih vodil njegovega ustvarjanja.  Immaculata – vrnitev k Pandurjevemu zadnjemu projektu Osrednji gledališki dogodek večera bo ob 20. uri v Dvorani Frana Žižka uprizoritev Immaculate, nastale po romanu irskega pisatelja Colma Tóibína Marijin testament. Predstava ima poseben pomen v Pandurjevem opusu. Režiser je namreč načrtoval, da bo z njo otvoril sezono 2016/17 v mariborski Drami in se tako vrnil v gledališče, kjer je začel svojo izjemno umetniško pot. Po njegovi nenadni smrti aprila 2016 je projekt dokončala Livija Pandur. Monodrama z vrhunsko igralsko interpretacijo Nataše Matjašec Rošker obravnava pretresljivo pričevanje Marije, ki je kot ženska, mati in posameznica izbrisana iz zgodovine in ujeta v podobo religioznega mita. Predstava je prejela številna priznanja, med drugimi je Nataši Matjašec Rošker prinesla nagrado za najboljšo igralko na festivalu Mittelfest v Čedadu leta 2021.  Nebo nad Madridom – filmski portret umetnika Dan se bo zaključil ob 21.30 na Malem odru SNG Maribor s projekcijo dokumentarnega filma Tomaž Pandur – Nebo nad Madridom režiserke Dragice Petrovič, ki je nastal v sodelovanju Regionalnega RTV centra Maribor in Uredništva dokumentarnih filmov Televizije Slovenija. Film skozi arhivsko gradivo, pričevanja sodelavcev in Pandurjeve misli ustvarja večplasten portret umetnika, ki je verjel v ritualno moč gledališča ter z izjemno vizijo zaznamoval generacije ustvarjalcev in gledalcev. Dokumentarec spremlja njegovo pot od gimnazijske skupine Tespisov voz in prelomne Šeherezade do velikih evropskih odrov v Hamburgu, Madridu, Zagrebu, Ljubljani in drugod. Druga projekcija dokumentarnega filma bo na Malem odru še v petek, 12. junija 2026, ob 18.30. Sklop dogodkov predstavlja priložnost za premislek o zapuščini umetnika, ki je slovensko gledališče odprl svetu, ga zaznamoval z nepozabnimi podobami ter ustvaril enega najbolj prepoznavnih gledaliških opusov v sodobni evropski gledališki zgodovini. Vsi spremljevalni dogodki – okrogla miza, ogled razstave in projekcija filma – so za obiskovalce brezplačni. PRIPISI K FOTOGRAFIJAM

1. Carmen (1992), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Ksenija Mišič, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor.
2. Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Inferno (1993), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Livio Badurina, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor.
3. Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Paradiso (1993), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Brane Šturbej, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor.
4. Tomaž Pandur, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor.

 

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Drame SNG Maribor v Srbiji Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je s koprodukcijsko uspešnico Medeja v režiji Martina Kušeja odpravila v Novi Sad, kjer bo nocoj odprla tekmovalni program 53. mednarodnega gledališkega festivala INFANT.  Letošnji festival poteka pod naslovom Med mitom in prihodnostjo in v ospredje postavlja uprizoritve, ki skozi različne gledališke poetike raziskujejo človekovo identiteto, svobodo, moč, ljubezen in prihodnost. Festival bo v tekmovalnem programu gostil pet izbranih predstav iz Slovenije, Srbije, Črne gore in z Madžarske. V predstavitvi uprizoritve organizatorji poudarjajo, da Medeja ni zgolj zgodba o antičnem maščevanju, temveč »brutalno iskrena disekcija sodobnih medčloveških odnosov in položaja posameznika v družbi, ki ne odpušča«. Festivalsko vodstvo jo je izpostavilo kot eno najpomembnejših sodobnih reinterpretacij antičnega mita. Simon Stone s svojo Medejo enaindvajsetega stoletja ustvarja prepoznavno sodobno zgodbo o uspešni znanstvenici Ani, katere življenje se pod pritiskom družinskih in družbenih mehanizmov začne nepovratno rušiti. Pod navidezno vsakdanjostjo sodobnega sveta se razkrivajo temeljna vprašanja človeške narave, ljubezni, nasilja in moči, stara toliko kot človeštvo samo. Medeja je nastala kot koprodukcija Drame SNG Maribor, festivala Dubrovniške poletne igre in Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Uprizoritev temelji na besedilih Simona Stona in Heinerja Müllerja, režijo pa podpisuje eden najvidnejših evropskih gledaliških ustvarjalcev Martin Kušej. Igrajo Helena Minić Matanić, Uliks Fehmiu, Julija Klavžar, Maša Žilavec, Vladimir Vlaškalić, aktualni prejemnik Borštnikovega prstana Aleš Valič, Tvrtko Kolar in Jan Rendić. Prevod in dramaturgijo je pripravila Vesna Đikanović, scenografijo Annette Murschetz, kostumografijo Ana Savić Gecan, glasbo Aki Traar, video Tobias Jonas, oblikovanje svetlobe Vesna Kolarec. Asistent režiserja je Herbert Stöger, lektorica za hrvaški jezik pa Ines Carović. Predstava je od premiere na festivalu Dubrovniške poletne igre doživela izjemen odziv občinstva in kritike. Helena Minić Matanić je za vlogo Medeje prejela prestižno festivalsko nagrado orlando za najuspešnejšo dramsko stvaritev, pozneje pa še hrvaško medijsko nagrado zlatni studio za najboljšo gledališko igralko. Gostovanje na festivalu INFANT (Internacionalni festival alternativnega in novega teatra) predstavlja novo pomembno mednarodno priznanje za ustvarjalno ekipo in nadaljevanje uspešne poti predstave, ki je po premierah v Dubrovniku, Mariboru in Varaždinu že gostovala tudi v Reki ter utrjuje svoj položaj ene najodmevnejših regionalnih gledaliških produkcij zadnjih sezon.

Soustvarjamo kulturni jutri! MARIBOR, 29. maj 2026 – V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta za sezono 2026/2027. Nova sezona prinaša vrsto ambicioznih uprizoritev, mednarodnih sodelovanj in umetniških dialogov, ki utrjujejo položaj Slovenskega narodnega gledališča Maribor kot ene osrednjih kulturnih institucij v širšem evropskem prostoru. »Za nami so izjemna sezona in polne dvorane zvestega občinstva, ki nam potrjujejo, da gledališče ostaja nepogrešljiv prostor srečevanja, razmisleka, čustev in skupnega doživetja. Prav ta odnos nas zavezuje, da nenehno ohranjamo visoko umetniško raven produkcij, ki nastajajo pod okriljem Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Veseli in ponosni smo, da kakovost našega dela prepoznavajo ne le domače občinstvo, temveč tudi številni mednarodni partnerji in gledališča širom Evrope. Pred nami je sezona 2026/2027, ki jo bodo zaznamovala poglobljena sodelovanja z uglednimi gledališkimi institucijami doma in v tujini. Posebej me veseli nadaljnje utrjevanje sodelovanja s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, s katerim se v prihajajoči sezoni obeta obsežna izmenjava predstav vseh treh umetniških enot – Drame, Opere in Baleta. Ob tem nadaljujemo tudi skupno ustvarjanje koprodukcij, med katerimi bo posebej pomembna nova uprizoritev Mozartove opere Don Giovanni v režiji Edwarda Cluga. Sodelovanje nadaljujemo tudi z Jugoslovanskim dramskim gledališčem iz Beograda, s SNG Dramo Ljubljana, s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu, z Makedonskim narodnim gledališčem in s Slovensko filharmonijo v koncertnem ciklu,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor v novo sezono vstopa v znamenju razmisleka o gledališču kot prostoru družbenega soočenja. »Gledališče ne nastaja iz gotovosti, temveč iz razpoke – iz trenutkov, ko se svet pokaže kot nezadosten, nepopoln, včasih nevzdržen. Program sezone 2026/2027 zato ne razvija ene same tematske osi, temveč vztraja v razprtosti različnih estetik, poetik in pogledov, ki jih povezuje skupna izkušnja nestabilnosti – družbene, intimne in identitetne,« je za repertoarno knjižico zapisal umetniški direktor Drame Aleksandar Popovski, ki po osmih letih zaključuje svoje umetniško vodenje mariborske Drame. Sezono bodo odprli z uprizoritvijo Boji in preobrazbe neke ženske po avtobiografski pripovedi Édouarda Louisa, sledijo Jutra v Dženinu po romanu Susan Abulhawa v režiji Žige Divjaka, nova slovenska komedija Überkrajina tandema Nine in Milana Ramšak Marković, Čehovov Galeb v režiji Oliverja Frljića, Genetovi Služkinji v režiji Miloša Lolića ter krstna uprizoritev Po vsej sili živ po besedilih Nataše Kramberger v režiji Mojce Madon. Novo poglavje mariborske Drame zaznamuje tudi prihod režiserja Diega de Bree na mesto umetniškega direktorja: »Nova doba potrebuje novo umetnost – svobodno, inovativno in globoko povezano s sedanjostjo. Umetnost, ki ne beži pred kaosom, negotovostjo in surovostjo sveta, ampak jih reflektira in preoblikuje.« Opera SNG Maribor bo sezono zaznamovala z velikimi mednarodnimi koprodukcijami in izrazito slogovno raznolikostjo. Prva mariborska uprizoritev Wagnerjevega Tannhäuserja popelje v svet notranje razpetosti med čutnostjo in odrešitvijo ter odpira monumentalni prostor romantične opere na poti h glasbeni drami, Straussova opereta Netopir s svojo duhovitostjo, z razkošjem in s plesno iskrivostjo razgalja družbeno masko meščanske lahkotnosti ter ostaja ena najbolj priljubljenih glasbenih komedij nasploh. Ob Mozartovem Don Giovanniju se bomo lahko znova soočili z eno najvznemirljivejših opernih figur zahodne umetnosti, v kateri se komično, erotično, groteskno in metafizično združujejo v neponovljivo celoto, Puccinijeva La bohème pa ostaja s svojo pretanjeno glasbeno liriko in z globoko človeško izpovednostjo ena najganljivejših opernih podob mladosti, ljubezni in minljivosti. Simfonični orkester SNG Maribor pa bo nadaljeval bogato koncertno dejavnost s Simfoničnim ciklom in drugimi koncertnimi dogodki. »Verjamem, da je operno gledališče še danes eden najmočnejših prostorov srečevanja glasbe, poezije, drame in vizualne imaginacije. Prav zato si prizadevamo, da vsaka nova produkcija ne bi bila zgolj ponovitev znanega, temveč sveža in obenem poglobljena umetniška izkušnja, ki nagovarja sodobnega gledalca in poslušalca z vso močjo žive odrske prezence,« poudarja umetniški direktor Opere SNG Maribor Simon Krečič. Balet SNG Maribor tudi v novi sezoni ostaja zavezan vrhunski izvedbeni ravni, izraziti avtorski poetiki in mednarodni prepoznavnosti ansambla. Umetniški direktor Edward Clug napoveduje dva izrazito različna, a med seboj dopolnjujoča se baletna večera: »Z velikim klasičnim baletom Bajadera umetniškega tandema Minkus–Petipa posegamo po eni najvidnejših mojstrovin klasičnega repertoarja, ki v sebi združuje tehnično zahtevnost, razkošje klasične baletne arhitekture in nepozabno plesno poetičnost. V drugi polovici sezone pa bomo predstavili večer Four Reasons & Minus Sixteen, ki odpira prostor sodobnemu plesnemu izrazu in soočenju dveh koreografov – Edwarda Cluga in Ohada Naharina. Ta večer ne prinaša le estetskega kontrasta, temveč tudi dragoceno umetniško izkušnjo, ki ansambel usmerja v nove načine telesne prezence, glasbene senzibilnosti in odrske komunikacije.« Ob novih projektih bodo na sporedu tudi ponovitve uspešnih uprizoritev iz preteklih sezon, ki še naprej gostujejo na pomembnih evropskih odrih. Pestra je tudi ponudba za preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje pet uprizoritev: Überkrajina, Kje je primadona? (Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj), Zmaj (Mestno gledališče ljubljansko), Usje se je dalu (SNG Nova Gorica) in Letoviška triologija (SNG Drama Ljubljana)., ter abonma Mali oder, ki ponuja pet uprizoritev: Boji in preobrazbe neke ženske, Služkinji, Vojna nima ženskega obraza (SNG Drama Ljubljana), Konec epohe (SNG Nova Gorica), Moj termin (Makedonsko narodno gledališče Skopje). Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Tannhäuser, Netopir, Don Giovanni, in La bohème ter štiri koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo Peter in volk, Gledališče od Ž do A in Antonton (SNG Nova Gorica). V okviru Družinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati Čarovnik iz Oza (SNG Nova Gorica), balet Hrestač in dve koncertni glasbeni matineji.  Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 1. junija 2025. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa.  ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na gostovanju v Srbiji v Novem Sadu Gospa ministrica na 71. Sterijevem pozorju v Novem Sadu MARIBOR, 26. MAJ 2026 – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Srbijo, kjer bo v sredo, 27. maja 2026, z uprizoritvijo Gospa ministrica Branislava Nušića v režiji Veljka Mićunovića nastopila na znamenitem festivalu Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Uvrstitev v uradno selekcijo enega najpomembnejših gledaliških festivalov v regiji predstavlja pomembno mednarodno priznanje za mariborsko Dramo in njeno sodobno branje klasike srbske dramatike. Letošnje 71. Sterijevo pozorje, ki poteka med 26. majem in 3. junijem 2026, nosi naslov Naše zgodbe: Spomini in trpljenje. Selektor Svetislav Goncić je v obrazložitvi zapisal, da je festival tudi po sedmih desetletjih od ustanovitve ostal najpomembnejša gledališka manifestacija v Srbiji. Pri izboru ga je vodilo iskanja predstav, ki temeljijo na močnem dramskem besedilu, vzpostavljajo živ odnos do današnjega časa ter s publiko komunicirajo neposredno, čustveno in prepoznavno. O mariborski Gospe ministrici je selektor zapisal, da se skoraj stoletje po nastanku Nušićeve komedije v njej še vedno jasno prepoznavajo iluzije, ambicije in želje posameznika, da bi postal nekdo – ne glede na lastne sposobnosti ali intelektualni domet. Posebej je izpostavil, da v tej postavitvi glavna junakinja Živka ni zgolj predmet posmeha, temveč je tudi žrtev sistema in ljudi, ki jo obkrožajo. Po njegovih besedah predstava premišljeno in uravnoteženo analizira mehanizme družbene strukture ter pokaže, kako hitro se lahko človek oddalji od samega sebe, kadar mu okoliščine ponudijo možnost oblasti, prestiža in boljšega življenja. Goncić poudarja, da uprizoritev potrjuje Nušićevo univerzalnost in da Gospa ministrica ostaja izjemno aktualna komedija o družbenem statusu, identiteti ter večni človeški želji po pripadanju in pomenu. Uprizoritev Gospa ministrica je v Drami SNG Maribor premierno zaživela 20. novembra 2025. Režijo podpisuje Veljko Mićunović, prevod in lekturo Mojca Marič, asistentka lektorice je bila Hana Podjed, dramaturgijo in priredbo je pripravil Slobodan Obradović, scenografijo Zorana Petrov, kostumografijo Leo Kulaš, glasbo Nevena Glušica, oblikovanje svetlobe pa Tomaž Bezjak. Igrajo Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Julija Klavžar, Gaja Filač, Blaž Dolenc, Vojko Belšak, Žan Koprivnik, Petja Labović, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Irena Varga, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Gorazd Žilavec in Miha Mir. V tekmovalno selekcijo 71. Sterijevega pozorja so poleg mariborske uprizoritve uvrščene še predstave Moje pozorište Ateljeja 212 iz Beograda, Centrala za humor Narodnega gledališča v Beogradu, Gospa Nola Srbskega narodnega gledališča Novi Sad, Šine Narodnega gledališča Republike Srbske v Banjaluki, Profesionalac Zvezdara teatra, Bez buke od dva do šest Hartefakt kuće iz Beograda ter Zašto se smeje? Narodnega gledališča Sombor. Sterijevo pozorje je bilo ustanovljeno leta 1956 v Novem Sadu ob obletnicah rojstva in smrti velikega srbskega komediografa Jovana Sterije Popovića. Sprva je bilo posvečeno predvsem Sterijevim delom, pozneje pa se je razvilo v osrednji festival nacionalne drame in gledališča, ki predstavlja najvidnejše dosežke gledališč iz Srbije in širše regije, nastale po besedilih domačih avtorjev. Danes velja za eno ključnih referenčnih točk gledališkega prostora nekdanje Jugoslavije. Drama SNG Maribor je na Sterijevem pozorju nazadnje gostovala pred desetletjem, in sicer z uprizoritvama Kralj na Betajnovi leta 2015 in Odisej leta 2013. Letošnja vrnitev na ta ugledni festival tako pomeni pomembno nadaljevanje prisotnosti mariborske Drame v širšem regionalnem gledališkem prostoru. https://www.sng-mb.si/2025/11/17/gospa-ministrica/      

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 24. MAJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je včeraj, v soboto, 23. maja 2026, v gledališču Teatro lirico di Cagliari na Sardiniji v Italiji uprizoril enega najodmevnejših sodobnih baletov, Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga, ki že več kot desetletje navdušuje kritike in gledalce po vsem svetu. Sledijo še tri ponovitve, 24., 26. in 27. maja. Prva celovečerna koreografija Edwarda Cluga Peer Gynt je v dobrih desetih letih po premieri postala ena ključnih stvaritev sodobnega baleta na mednarodnem prizorišču. Clug je posegel po znameniti Ibsenovi dramski pesnitvi ter jo prepletel s scensko glasbo Edvarda Griega, ki jo je dopolnil z drugimi skladateljevimi deli. Nastala je koreografska epopeja oportunističnega popotnika, ki išče smisel življenja med sanjami in resničnostjo, dokler ga ob koncu poti ne odreši Solveigina ljubezen. Uprizoritev združuje simbolizem, nadrealizem, samoironijo in lirično poetiko ter občinstvo popelje v kraljestva človeških iluzij in streznitve. Po praizvedbi so kritiki balet označili za eno Clugovih ključnih del, ki s svojo liričnostjo, ironičnim humorjem in nadrealističnimi podobami osvežuje sodobni baletni repertoar, še posebej pa so pohvalili vizualno domiselnost in sposobnost, da Griegovo glasbo poveže z aktualnim plesnim izrazom, ki presega geografske in kulturne meje. Mariborski Balet je s predstavo gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini: v Hongkongu, Sankt Peterburgu, v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, v Italiji in Nemčiji. Po mariborski praizvedbi so balet v svoj repertoar vključila tudi številna ugledna gledališča. Lani ga je uprizoril znameniti balet milanskega gledališča Teatro alla Scala, pred tem pa Dunajski državni balet, Opernhaus Zürich, Latvijska narodna opera, NOVAT – Novosibirsko državno operno in baletno gledališče, HNK Zagreb, Theater Dortmund, Staatsoper Hannover ter varšavski Teatr Wielki – Opera Narodowa. Na gostovanju v Cagliariju plešejo Miloš Isailović v naslovni vlogi, ob njem pa Edward Clug, Evgenija Koškina, Beatrice Bartolomei, Sytze Jan Luske, Tijuana Križman Hudernik, Ionut Dinita, Tetiana Svetlična, Lucio Mautone, Asami Nakashima, Ema Perić, Christopher Thompson, Mirjana Šrot, Davide Buffone, Yuya Omaki, Vasilij Kuzkin, Tomaž Viktor Abram Golub, Tea Bajc, Matteo Beeckman, Catarina de Meneses, Mircea Golescu, Nuška Gujt, Olesja Hartmann, Matteo Magalotti, Metka Masten, Satomi Netsu, Monja Obrul, Ines Petek, Branka Popovici, Mina Radaković, Aleksandar Trenevski, Jan Trninič, Nuša Urnaut, Ines Uroševič in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovalec svetlobe je Tomaž Premzl, asistentka koreografa pa Mirjana Šrot. Orkester operne hiše Teatro lirico di Cagliari in kar 68-članski operni zbor vodi dirigent Vjekoslav Babič. Teatro Lirico di Cagliari je osrednje operno in koncertno gledališče Sardinije, ki velja za eno najpomembnejših kulturnih ustanov v Sredozemlju. Sodobno operno hišo, odprto leta 1993, so zgradili po uničenju zgodovinskih gledališč mesta med drugo svetovno vojno. Gledališče s kapaciteto 1.628 sedežev in vrhunsko akustiko skozi vse leto gosti operne, baletne in koncertne produkcije mednarodnega pomena ter sodeluje z najuglednejšimi umetniki in ansambli evropskega prostora.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Bela dvorana gradu Rače v četrtek, 21. maja 2026, ob 19.uri Marjan Tomšič (1939–2023), eden najizvirnejših slovenskih pripovedovalcev in utemeljitelj magičnega oziroma pravljično-sanjskega realizma pri nas, je odraščal v prostoru Dravskega polja in Dravske doline – otroštvo je preživel v Račah, gimnazijska leta pa na Prvi gimnaziji v Mariboru. Zaradi negotovih življenjskih okoliščin, v katerih se je znašel po »aferi« na ljubljanski Filozofski fakulteti, ko je zagovarjal profesorja Antona Slodnjaka, se je preselil v Istro. Tam je nastal osrednji del njegovega opusa – romaneskne mojstrovine Šavrinke in Oštrigeca, roman o aleksandrinkah Grenko morje ter številna druga dela, ki so oblikovala prepoznavno literarno podobo istrskega prostora. Za svoje ustvarjanje je prejel več pomembnih literarnih nagrad in priznanj. V ospredje literarnega večera mariborske Drame z naslovom Marjan Tomšič – Istran z Dravskega polja stopa obdobje pisateljevega odraščanja v Račah med drugo svetovno vojno in v letih po njej. Te dogodke je Tomšič opisal v avtobiografskem romanu Kafra ter v mladinskih zbirkah kratkih zgodb Super frače in Frkolini. V njih spremljamo družino, ki se zaradi revščine med drugo svetovno vojno zateče v zapuščen grad, smrt matere, očetovo ponovno poroko in prihod mačehe ter življenje v grajski skupnosti, zaznamovani z negotovostjo, pomanjkanjem in vsakodnevnimi izzivi. Posebno mesto v njegovih zgodbah ima grad v Račah – kot resnično bivalno okolje in hkrati prostor otroške domišljije, v katerem se vsakdan prepleta z zgodovino, strahovi, sanjami in skrivnostmi. Literarni dogodek, ki ga je pripravila dramaturginja Maja Borin in ga interpretirata igralca Mateja Pucko in Vojko Belšak, je zasnovan kot preplet biografske pripovedi, literarne interpretacije in dokumentarnega gradiva. Besedilo je strukturirano kot dialog dveh glasov, ki se izmenjujeta med biografskimi dejstvi, zgodovinskim kontekstom in odlomki iz Tomšičeve proze, s čimer bralna uprizoritev prehaja med dokumentarnim in literarnim, realnim in imaginarnim svetom, značilnim za Tomšičevo pisavo. Dogodek spremljajo projekcije fotografij iz pisateljeve osebne zapuščine ter drugo arhivsko in dokumentarno gradivo – od časopisnih člankov, ilustracij in fotografij do slikovnega gradiva Pokrajinskega arhiva Maribor (iz Zbirke fotografij in razglednic, Zbirke drobnih tiskov, Zbirke gradiva rodbinskih in osebnih fondov …), ki dodatno osvetljujejo prostor Rač, življenje v gradu in širšo družbeno atmosfero časa. Literarni večer bo pisateljeve rodne Rače povezal z Istro, kjer je kot »forešt« našel svoj ustvarjalni in življenjski prostor, saj bo dogodek predstavljen tudi v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper. Premiera dogodka bo v Beli dvorani gradu Rače v četrtek, 21. maja 2026, ob 19.uri. Tako bomo v nekdanjem pisateljevem domu, kjer danes deluje tudi enota Mariborske knjižnice Rače, simbolno počastiti kraj Tomšičevega otroštva in dogajalni prostor njegovih »štajerskih literarnih del«. Ponovitve literarnega večera bodo še na Prvi gimnaziji Maribor (kjer je Marjan gulil dijaške klopi) in v Mariborski knjižnici – enota Studenci (od koder je bila Tomšičeva mama).   O ciklu literarnih večerov Drame SNG Maribor Literarni večer Marjan Tomšič – Istran z Dravskega polja je šesti dogodek v ciklu literarnih večerov (Moja pesem ni le moja pesem – Kajuh, Cvet(en)je v jeseni – Ivan Tavčar, Maribor je bil danes odvraten – Josip Vandot, Rudolf Maister – mariborska legenda in Janko Glazer – pesnik Pohorja), ki jih je zasnovala dramaturginja mariborske drame Maja Borin. S temi dogodki se  Drama SNG Maribor od leta 2023 predstavlja tudi zunaj gledaliških odrov: v enotah Mariborske knjižnice, v Pokrajinskem arhivu Maribor, v Univerzitetni knjižnici Maribor, na Prvi in III. gimnaziji ter v kulturnih domovih. Cikel se vključuje v Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti 2019–2030 Ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter s povezovanjem gledališča, literature, arhivskega gradiva in žive interpretacije spodbuja bralno kulturo in dostopnost umetnosti v širšem družbenem prostoru.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Gledališča Marina Držića Dubrovnik, Hrvaška Poglej, kako si Lokrum umiva zobe Sobota, 16. maj 2026, ob 20.00 v Dvorani Frana Žižka SNG Maribor Predstava Poglej, kako si Lokrum umiva zobe je nastala kot dramatizacija istoimenskega romana hrvaške znanstvenice in pisateljice Ivane Lovrić Jović. Vsa dogajanja in liki v tej predstavi bi lahko bili izmišljeni, vendar se vse, kar se dogaja, dogaja v glavi protagonistke med 23.20 in 3.20 v noči, ko izve, da je izgubila očeta – med prejemom tragične vesti in neizogibnim zavedanjem tragične resnice. Poskušali smo se vprašati kaj vse se dogaja (oziroma ne dogaja) v glavi nekoga v takšnih trenutkih. Ali človeka (že) preveva neskončna žalost ali je (samo) zaprepaden ob dejstvu, da je izgubil starša. S kakšnimi nesmisli se človeški um v teh trenutkih brani in koga ter zakaj kliče na pomoč, na koga in kako se obrne? Mama – je prva beseda, ki jo izgovori otrok – prva beseda, ki jo izrečeš, ko ti je najtežje (celo ko misliš, da je oče alfa in omega tvojega obstoja). S pomočjo štirih generacij žensk skušamo ugotoviti, zakaj je temu tako …; uloviti želimo te neulovljive spomine …; govoriti skušamo o »nostalgiji po svetu, ki obstaja samo še v spominih.« Marijana Fumić Igrajo: Marija Šegvić / Irena Tereza Prpić, Sandra Lončarić, Mirej Stanić, Anja Đurinović, Perica Martinović, Nika Lasić, Boris Matić, Bojan Beribaka Režiser: Paolo Tišljarić Dramatizacija: Marijana Fumić Scenografinja: Vesna Režić Kostumografinja: Ana Mikulić Oblikovalec svetlobe: Marko Mijatović Avtor glasbe in oblikovalec zvoka: Žarko Dragojević Oblikovalec videoprokecij: Miran Brautović Asistentka scenografinje: Nikolina Kuzmić Asistentka kostumografinje: Petra Andrić Sodelavec za glasbo, priprava kitarskih songov: Bojan Beribaka Fotograf: Aljoša Rebolj Inspicientka: Anita Bubalo Koprodukcija: Gledališče Marina Držića in festival Dubrovniške poletne igre

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Zaključek sezone Opere in Baleta SNG Maribor Premiera Verdijevega Plesa v maskah MARIBOR, 12. MAJ – Po več kot dveh desetletjih se na repertoar Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor vrača Verdijeva opera Ples v maskah (Un ballo in maschera), ki jo bodo v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorili ta petek, 15. maja 2026. Novo postavitev ene najbolj priljubljenih Verdijevih oper podpisuje italijanski režiser, scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe Massimo Pizzi Gasparon Contarini, glasbeno vodstvo pa prevzema dirigent Valentin Egel. V glavnih vlogah bodo nastopili sopranistka Rebeka Lokar kot Amelia, tenorist Sung Kyu Park kot Riccardo in baritonist Luka Brajnik kot Renato. Verdijev Ples v maskah je opera o prepovedani ljubezni, političnih spletkah in neizbežni usodi. Navdih zanjo je skladatelj našel v resničnem zgodovinskem dogodku – atentatu na švedskega kralja Gustava III. med plesom v maskah leta 1792. V središču zgodbe je ljubezenski trikotnik med Riccardom, guvernerjem Bostona, Amelio in njenim možem Renatom, Riccardovim najtesnejšim prijateljem. Ko zvestobo začne razjedati ljubosumje, se razmerja med protagonisti usodno zaostrijo, tragični razplet pa se odvije pod bleščečo masko dvorskega rituala. Opera, ki je bila prvič uprizorjena leta 1859 v rimskem Teatru Apollo, velja za eno Verdijevih najkompleksnejših glasbenodramskih stvaritev. V njej je skladatelj raziskoval nove možnosti opernega izraza, pri čemer je ustvaril partituro izjemne dramatične intenzivnosti in čustvene poglobljenosti. Razkošne arije, izraziti ansambli in mojstrska orkestracija razkrivajo notranje konflikte protagonistov ter napetost med javno dolžnostjo in osebnim hrepenenjem. Čeprav je dogajanje postavljeno v konec 18. stoletja, opera še danes presunljivo odmeva s temami zaupanja, izdaje, manipulacije in cene osebne žrtve. Ples v maskah ostaja brezčasna pripoved o svetu, v katerem se resnica pogosto skriva za družbenimi maskami. Ob že omenjenih Rebeki Lokar, Sung Kyu Park in Luki Brajniku bodo nastopili še Agostina Smimmero, Petya Ivanova (15., 17., 23. 5. 2026) in Valentina Čuden (19., 21. 5. 2026), Valentin Pivovarov, Sebastijan Čelofiga, Blaž Stajnko, Tomaž Planinc, Marko Škofič ter  baletni ansambel, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor. Ob režiserju, scenografu, kostumografu in oblikovalcu svetlobe Massimu Pizziju Gasparonu Contariniju ekipo ustvarjavlcev sestavljajo še zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistenta režiserja sta Sandro Pacini in Tim Ribič, asistentka za koreografijo in odrski gib je Cleopatra Purice. Scenska postavitev je nastala v sodelovanju s Fondazione Teatro Regio di Parma. Po premieri bo Ples v maskah na sporedu še 17., 19., 21. in 23. maja 2026.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  četrtek, 7. maja 2026, ob 12.00 Narodni dom Maribor Cankarjeva Minuta za poezijo Tri dni pred 150. obletnico rojstva Ivana Cankarja Drama SNG Maribor v sodelovanju z Narodnim domom Maribor in Mariborsko knjižnico pripravlja Cankarjevo Minuto za poezijo.  Cankar je svojo literarno pot začel kot pesnik. Leta 1899 je izdal svojo edino pesniško zbirko z naslovom Erotika. Njen izid je zanetil pravi škandal, čigar vrhunec je bil sežig odkupljenih 700 knjižnih izvodov. Pesmi so gorele »za narodov blagor« in v boju proti »pohujšanju v dolini šentflorjanski«. Pesmi dvaindvajsetletnega pesnika so v času, ko je bil vpliv literature primerljiv z vplivom današnjih družbenih omrežij, pomenile drzen prelom – v slovensko poezijo so prinesle več čutnosti, osebne izpovedi in dekadentnega razpoloženja.  Ivan Cankar, naš največji pisatelj in dramatik, je zgolj en dan svojega življenja, 7. maj 1911, preživel v Mariboru. Na poti iz Svete Trojice v Slovenskih goricah se je s svežo dramsko pesnitvijo Lepa Vida v kovčku ustavil v Mariboru. V družbi dijakov se je sprehodil po ulicah, v mestnem parku spil pivo in večer preživel v družbi zbranih v Narodnem domu.  Dogodek iz sklopa Minuta za poezijo, ki ga Drama SNG Maribor pripravlja že tretje leto v sodelovanju z različnimi mariborskimi institucijami, bo obeležil ne samo Cankarjevo obletnico rojstva, pač pa tudi spomin na obisk, ki se je zapisal v mariborsko kroniko. Zato vas vabimo, da se 115 let po Cankarjevem obisku našega mesta ponovno srečamo z njim v Narodnem domu.  Na literarnem dogodku Cankarjeva Minuta za poezijo, ki ga je pripravila dramaturginja mariborske Drame Maja Borin, bo druženje z našim največjim literarnim ustvarjalcem – s »težkim« klasikom – iskrivo, sproščeno in duhovito.  Na dogodku bodo nastopili igralci mariborske Drame Matevž Biber, Vojko Belšak, Minca Lorenci, Julija Klavžar in Viktor Hrvatin Meglič.  Vljudno vabljeni na Cankarjevo Minuto za poezijo v četrtek, 7. maja 2026, ob 12.00 v Narodni dom Maribor.  

OBVESTILO UREDNIŠTVOM Gostovanji hrvaških gledališč na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje61. Festival Borštnikovo srečanje bo junija v Mariboru gostil tudi dve odmevni uprizoritvi hrvaških gledališč, ki vsaka na svoj način odpirata vprašanja sodobne identitete, časa, spomina, gledališkega jezika in človeške izkušnje. Na festivalskem programu bosta gostovali predstava Max, Mischa in Tetovska ofenziva v izvedbi Zagrebškega gledališča mladih ter avtorski projekt Zares v izvedbi Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Prva med njima, monumentalna odrska priredba romana norveškega pisatelja Johana Harstada v režiji Ivice Buljana, je velika pripoved o odraščanju, migracijah, izgubah, vojni, umetnosti in času, ki človeka nenehno potiska med preteklost in prihodnost. Druga, intimnejša in konceptualno izbrušena predstava Tomislava Šobana pa izhaja iz ideje eksperimenta in raziskuje, kaj se zgodi, ko gledališče prevzame logiko znanstvenega opazovanja, a jo hkrati izmakne ponovljivosti in gotovosti. Obe gostovanji potrjujeta ustvarjalno moč sodobnega hrvaškega gledališča in njegovo sposobnost, da z raznolikimi estetikami odpira kompleksna vprašanja današnjega časa. Več informacij o predstavah je v gradivu za medije.

OBVESTILO UREDNIŠTVOM NAJAVA DOGODKA Gostovanje nagrajene italijanske predstave na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje

Kepler-452: A place of safety – Potovanje v osrednje Sredozemlje

V ponedeljek, 8. junija 2026, ob 20.00 bo v Dvorani Frana Žižka SNG Maribor v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje gostovala predstava Kepler-452: A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje v produkciji Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre. Večjezična uprizoritev, ki poteka v italijanščini, angleščini, španščini in portugalščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi, je nastala na presečišču dokumentarnega gledališča, raziskovalnega procesa in neposredne izkušnje sredozemske migracijske poti. Italijanska gledališka skupina Kepler-452 se je z reševalnim plovilom Sea-Watch 5 podala v osrednje Sredozemlje, da bi od blizu spoznala, kaj se dogaja na eni najnevarnejših migracijskih poti današnjega sveta. V skoraj petih tednih plovbe je posadka rešila 156 ljudi, ki so jih nato izkrcali v pristanišču La Spezia, izbranem kot place of safety. Iz tega potovanja je nastala uprizoritev, ki ne govori le o reševanju na morju, temveč predvsem o Evropi, o njenih mejah, slepih pegah in moralnih protislovjih. Predstava je rezultat terenskega raziskovanja, ki se je začelo z intervjuji, nadaljevalo z rezidenco na Lampedusi in se nato preselilo na samo sredozemsko migracijsko pot. Na odru se stikajo gledališka ekipa in ljudje, ki so se odločili del svojega življenja posvetiti civilnemu reševanju na morju. A place of safety je pretresljiv, a natančno premišljen odrski premislek o tem, kakšna Evropa želi biti, kakšna ni in kakšna bi lahko postala. Predstava je prejela nagrado UBU za najboljšo italijansko gledališko predstavo leta 2025, nagrado Franco Enriquez za dramaturgijo 2025 in nagrado Le Maschere del Teatro za najboljše italijanske nove avtorje 2025.

OBVESTILO UREDNIŠTVOM NAJAVA DOGODKA  Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje

Mednarodno odmeven gledališki spektakel Sonoma španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua

V petek, 12. junija 2026, ob 20.00 v Dvorana Ondine Otta Klasinc SNG Maribor bo občinstvo doživelo hipnotično gledališko izkušnjo, ki združuje gib, glasbo, besedo in vizualno umetnost. Predstava, ki je od premiere leta 2020 navdušila občinstva po vsem svetu, raziskuje razmerje med telesom, zvokom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami. V času, ko svet pospešeno drvi naprej in se zdi, da izgubljamo stik z lastnim telesom, predstava Sonoma deluje skoraj kot ritualni klic k vrnitvi k bistvu. Njeno ime združuje grški soma (telo) in latinski sonum (zvok) – telo, ki zveni, in zvok, ki postane telo. Koreograf Marcos Morau, eden najizvirnejših ustvarjalcev sodobnega plesa v Evropi, v tej predstavi ponovno izkazuje svojo fascinacijo nad nadrealizmom in svetom Luisa Buñuela. Njegova estetika ni zgolj plesna, temveč izrazito interdisciplinarna: na odru se prepletajo vplivi likovne umetnosti, filma, religioznih ritualov in ljudskih tradicij. Sonoma je zasnovana kot kolektivna izkušnja devetih plesalk, ki skozi natančno strukturirano, skoraj mehansko, a hkrati eruptivno gibanje ustvarjajo hipnotični odrski organizem. Njihova telesa vibrirajo med redom in kaosom, med kolektivnim in individualnim, med disciplino in instinktivnim izbruhom. Navdih črpa iz španskih pogrebnih in verskih procesij, pa tudi iz aragonske tradicije bobnov, ki v predstavi dosežejo svoj vrhunec v finalu, ki skorajda prehaja v trans. Zvok – od Clauda Debussyja do Richarda Wagnerja in sodobnih zvočnih krajin – ni spremljava, temveč gonilo gibanja. V središču predstave je krik. Krik kot upor, kot dokaz živosti, kot odgovor na svet, ki nas sili v hitrost, površinskost in digitalno odtujenost. Sonoma je zato tudi politična – toda ne v eksplicitni naraciji, temveč se političnost izrazi skozi telo, ki vztraja, čuti in se upira. Posebnost predstave je njena kolektivna ženska energija: devet plesalk ustvarja skupnost, ki skozi rituale, ponavljanja in transformacije raziskuje meje identitete, svobode in telesnosti. Njihova prisotnost na odru deluje kot starodavni obred in hkrati kot sodobni manifest. Z odprtjem Festivala Borštnikovo srečanje s plesno predstavo Sonoma festival jasno signalizira svojo usmeritev: povezovanje gledališča s sodobnimi uprizoritvenimi praksami ter odpiranje prostora za mednarodno relevantne umetniške jezike. Vstopnice so že na prodaj pri gledališki blagajni SNG Maribor ni preko spleta www.borstnikovo.si in sistema mojekarte.si.

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera v Drami SNG Maribor Rihard III. v režiji Jana Krmelja Maribor, 21. april 2026 – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. aprila 2026, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila eno najzgodnejših zgodovinskih dram Williama Shakespearja Rihard III. v režiji Jana Krmelja. Igrajo Petja Labović, Žan Koprivnik, Minca Lorenci, Nataša Matjašec Rošker, Gaja Filač, Davor Herga, Ksenija Mišič, Matevž Biber, Nejc Ropret, Viktor Hrvatin Meglič in Gorazd Žilavec. Uprizoritev Rihard III. je nastala kot sklepni del Shakespearjeve prve tetralogije o angleških dinastičnih spopadih. Dogajanje izhaja iz obdobja vojne rož, konflikta med rodbinama York in Lancaster, ter sledi vzponu in padcu Riharda, vojvode Gloucestrskega, ki z manipulacijo, spletkami in nasiljem odstrani tekmece in se povzpne na prestol. Njegova uzurpacija je hitra in neusmiljena, toda prav v trenutku dosežene oblasti se začne njegov razkroj, ki se konča s porazom v bitki pri Bosworthu. Drama ne pripoveduje le o povzpetniku, temveč razkriva mehanizme oblasti, ki se vzpostavljajo skozi nasilje, nadzor in interpretacijo resničnosti. Uprizoritev izhaja iz razumevanja oblasti kot procesa in konstrukcije. Oder ni zgodovinski dvor, temveč razpadajoč prostor – hkrati peskovnik oblasti in filmski set, kjer se realnost nenehno montira in reinterpretira. Rihard tako ni le vladar, temveč režiser lastne zgodbe, tisti, ki vodi pogled in določa pomen dogodkov. Režiser Jan Krmelj njegovo figuro razume kot »figuro političnega pospeška, drvenja v konec« – kot mladega, impulzivnega akterja, ki z brutalno hitrostjo vzpostavlja oblast in ustvarja svet, v katerem razpad spremljamo skoraj nezavedno. Ključni element uprizoritve je odnos do občinstva. Tako kot v izvirniku Rihard neposredno nagovarja gledalce, jim razkriva svoje načrte in jih vpeljuje v mehanizem oblasti. Prav v tej neposrednosti pa se razkriva paradoks sodobne politike: nasilje ni več prikrito, temveč izrečeno, transparentno, skoraj deljeno z nami – in zato lažje sprejemljivo. »To zgodbo o vzponu na oblast vidim kot zgodbo o tem, kako oblast nastaja, kako se jo gradi. Kako nekdo prevzema nadzor nad narativo – informacije so moč. Predstava se razvija kot konstrukcija politične realnosti: korak za korakom, smrt za smrtjo,« poudarja režiser Jan Krmelj, ki dodaja, da je Rihard danes lahko razumljen kot »utelešenje transparentnosti nasilja sodobnih politik«, pri čemer prav njegova vidnost vodi v nevarno normalizacijo. Prevajalca sta Milan Jesih in Matej Bor, avtorja odrske priredbe Jan Krmelj, Jernej Potočan, dramaturg Jernej Potočan, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografka Brina Vidic, skladatelj Val Fürst, avtorica videa Klara Debeljak, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, asistentka scenografa Sara Kastelic. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2026/04/21/rihard-iii/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

MODENA, 20. APRIL - Balet Slovenskega naordnega gledališča Maribor je te dni na turneji po Italiji, kjer je včeraj zvečer v Teatro Comunale di Modena izvedel Stabat Mater in Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga. Večer združuje dve prepoznavni Clugovi koreografiji, ki ju povezuje kontrast med sakralnim in profanim: Stabat Mater na glasbo Giovannija Battiste Pergolesija ter Carmino Burano na monumentalno partituro Carla Orffa, ki je v Italiji predstavljena premierno. V obeh naslovih Clug izhaja iz glasbe kot primarnega impulza, ki ga prevaja v sodobno koreografsko govorico. Stabat Mater raziskuje univerzalno temo odnosa med materjo in otrokom skozi intimno in simbolno interpretacijo, medtem ko Carmina Burana skozi energično, kolektivno gibanje razpira vprašanja cikličnosti življenja, usode in človeških strasti. Plešejo Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Matteo Beeckman, Davide Buffone, Jodin Cozzutti, Catarina De Meneses, Ionut Dinita, Grega Golob, Tomaž Viktor Abram Golub, Mircea Golescu, Olesja Hartmann, Evgenija Koškina, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Angelo Menaloscina, Asami Nakashima, Satomi Netsu, Monja Obrul, Yuya Omaki, Ema Perić, Branka Popovici, Mina Radaković, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Christopher Thompson, Aleksandar Trenevski, Jan Trninič, Nuša Urnaut, Ines Uroševič in Maro Vranaričič. Po nastopu v Modeni se turneja nadaljuje v gledališču Teatro Regio di Parma, kjer bo ansambel nastopil 21. aprila, v okviru gostovanja bo Edward Clug vodil tudi baletni masterclass. Turneja se bo zaključila 24. aprila v gledališču Teatro Verdi Pordenone.

UGM Kabinet, Strossmayerjeva ulica 6 12. april – 5. junij 2026 otvoritev: nedelja, 12. april, ob 11.00 Avtorice razstave: Livija Pandur, Tanja Lužar (Drama SNG Maribor), Živa Kleindienst (UGM) Koordinacija: Sarita Zupanc (UGM) »Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.« - Tomaž Pandur Ob deseti obletnici smrti gledališkega režiserja Tomaža Pandurja se bosta Drama SNG Maribor in Festival Borštnikovo srečanje v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor z raznolikim programom poklonila temu edinstvenemu gledališkemu ustvarjalcu. Razstava Iskanje in definiranje lepote v UGM Kabinetu skozi gledališko fotografijo in drugi arhivski material predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989–1996). Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti. Uprizoritve, ki jih je Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale. Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon so predstave, ki so nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče in ga postavile na svetovni gledališki zemljevid. Pandur je že kot mlad režiser pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, ki so neustavljivo privabljale občinstvo po vsem svetu. V svojih predstavah je raziskoval kvintesenco gledališkega materiala, razstavljal, odkrival pokrajine mitskega, arhetipskega, transcendentnega in v procesu ustvarjanja preučeval anatomijo in lepoto slehernega trenutka. Fotograf Angelo Božac, takrat stalni sodelavec mariborskega gledališča, je sledil Pandurjevemu gledališkemu trenutku kot najbolj občutljivemu osnovnemu delcu gledališča in v svojem laboratoriju ustvaril zdaj že ikonične podobe predstav, ki ohranjajo spomin na to presežno obdobje. Gledališče Tomaža Pandurja skozi fotografijo Angela Božca »Fotografija ima v odnosu do gledališča številne vloge: od dokumentiranja do reprezentacije, z dolgim seznamom raznolikih naročniških zahtev. V slovenskem prostoru je v poznih osemdesetih letih prišlo do pomembnega preloma. Tudi gledališka fotografija se je zavestno oddaljila od koncepta zapisovanja realnosti in prestopila v polje interpretacije. ( … ) Angelo Božac, ki je fotografiral vse predstave Tomaža Pandurja v mariborskem gledališču, je v dolgem sodelovanju razvil prepoznaven izrazni jezik. Ko govorimo o avtorskih fotografijah, moramo poudariti, da je fotograf sledil perfekcionistično premišljenemu dogajanju na odru – osredotočal se je na igro, izrazno mimiko igralca, specifike scene, kostume – vendar je realnost odrskega dogajanja na fotografijah premišljeno preoblikoval. Nekatere fotografije na primer ponujajo poglede, ki jih gledalec iz gledališke dvorane nikoli ni mogel videti. Druge je ustvaril s približevanjem kadra, drastično povečavo detajla, intenziviranjem kontrasta, repeticijo in zrnatostjo povečave, s čimer so se podobe oddaljile od realne situacije na odru. Oba pristopa sta bila plod režiserjevega zaupanja in fotografovega prizadevanja, da prodre onkraj gledalčeve neposredne percepcije vidnega. Prve so plod fotografovega prostega gibanja po vseh dimenzijah odra, druge so nastale v postprodukciji, v samotni intimi fotografske temnice. A tako ene kot druge se poskušajo odmakniti od vidnega, da bi postale še bolj resnične. Zanimivo razliko od večine gledališke fotografije v našem prostoru je dosegel z izbiro fotoaparata srednjega formata (Hasselblad), ki je odstopal od prevladujočega reportažnega koncepta v gledališki fotografiji. Zaradi tehnične kakovosti in velikosti negativa je ta omogočil bogat tonski razpon in ostrino podobe, še bolj pa je vplival na proces nastajanja – na stabilno in premišljeno fotografiranje ter načrtovano izbiro kadra, kompozicije in trenutka posnetka. Takšna procesualnost je narekovala gradnjo posamezne samostojne vizualne enote. Božčeve zgodnje fotografije upoštevajo razmerja zlatega reza, trikotne ali piramidalne kompozicije ter zbujajo asociacije na likovno izročilo renesanse in baroka. Čeprav motivno sledimo skrajnim ekstatičnim stanjem posameznika v soočenju s seboj ali pogosto nasprotnim in praznim okoljem, posredujejo preplet občutja večnosti in monumentalnosti. Slednje je ostalo prevladujoč koncept tudi kasneje, ko je ustvarjal v maloformatnem podolgovatem Leica formatu. Ali lahko fotografija podaljša življenje gledališke predstave? Če ga lahko, so fotografije Angela Božca zelo blizu temu, da obudijo estetsko, skoraj ritualno izkušnjo gledališča Tomaža Pandurja. So zgoščena bistva Pandurjevih uprizoritev, ki so hkrati postale njihove ikonične podobe. Kako zelo je režiser verjel v moč vizualnega predstavljanja, dokazuje dejstvo, da so bile izbrane Božčeve podobe izobešene pred gledališčem namesto velikih zastav. ( ... ) Fotografije Angela Božca niso le sled gledališča Tomaža Pandurja, temveč njegovo podaljšanje v drugem mediju – vizualni odmev, ki vztraja onkraj izginotja uprizoritve. In prav v tej točki se najtesneje približajo Tomažu Pandurju in režiserjevi ideji večnega, a tudi večplastnega branja časa.” - Breda Kolar Sluga Razstava bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (8.–21. junij 2026) na ogled v SNG Maribor. Ob razstavi bo v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje 2026 potekala okrogla miza, niz dogodkov v poklon prezgodaj preminulemu režiserju pa bo dopolnila uprizoritev Immaculata, za katero sta besedilo po romanu Marijin testament Colma Tóibína pripravila Tomaž Pandur in dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur (r. 1963, Maribor, u. 2016, Skopje) je že kot dijak Prve gimnazije Maribor ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in s prvimi uprizoritvami takoj opozoril nase. Zaključil je študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je za režijo diplomske uprizoritve Marija Stuart prejel študentsko Prešernovo nagrado. Prvo profesionalno, danes kultno predstavo Šeherezada je leta 1989 zrežiral v Slovenskem mladinskem gledališču. Še istega leta je prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let in v tem času s svojimi uprizoritvami in z uprizoritvami drugih režiserjev prodrl na svetovne odre. Po odhodu iz Maribora se je odselil v New York, se preizkusil na področju filma, njegovo gledališko ustvarjanje pa se je nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem. Skupaj s sestro dramaturginjo Livijo Pandur je leta 2002 ustanovil gledališče Pandur.Theaters. Ni se omejeval le na dramske režije, ustvarjal je tudi v operi in baletu. Nastala so dela Hazarski besednjak, Sto minut, Inferno, Tesla Electric Company, Barok, Medeja, Somrak bogov, Kaligula, … V koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb, Evropsko prestolnico kulture in Pandur.Theaters je na oder postavil Tolstojevo Vojno in mir, v Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb pa je ustvaril še Medejo in Michelangela. V slovenski gledališki prostor se je vrnil leta 2014 in v ljubljanski Drami režiral dramski diptih Rihard III. + II., leto kasneje pa Fausta. Leta 2016 je sprejel vabilo Drame SNG Maribor, da režira predstavo Immaculata po romanu Colma Tóibína, ki jo je s sodelavci dokončala dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur je umrl 12. aprila 2016 med vajo za predstavo Kralj Lear v Narodnem gledališču v Skopju. Prof. dr. Angelo Božac (1959, Pula, Hrvaška) je med letoma 1989 in 1996 kot gledališki fotograf sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru. V bogati umetniški karieri se je od leta 1980 do danes predstavil na 37 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstavah po vsem svetu. Za svoje fotografsko delo je prejel več kot 140 nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so Helmut Newton Award, Hasselblad Open 1998 in štipendija Pro Helvetia Foundation Grant. Od leta 1988 živi v Pragi.   SLIKOVNI MATERIAL Tomaž Pandur - Iskanje in definiranje lepote PODNAPISI K FOTOGRAFIJAM 1 –  Carmen (1992), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Ksenija Mišič, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor. 2 – Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Inferno (1993), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Livio Badurina, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor. 3 – Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Paradiso (1993), režija: Tomaž Pandur, na fotografiji: Brane Šturbej, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor. 4 - Tomaž Pandur, srebrobromidna fotografija. Foto: Angelo Božac. Z dovoljenjem SNG Maribor. _________________________ KONTAKT ZA MEDIJE Júlia Meszelics, odnosi z javnostmi UGM T: 02/229 46 96, 030 312 633 E: julia.meszelics@ugm.si

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na gostovanju v Severni Makedoniji Amadeus in Immaculata v Skopju MARIBOR, 1. APRIL - Drama SNG Maribor se je odpravila v Skopje, kjer bo na odru Makedonskega narodnega gledališča gostovala z dvema uprizoritvama: nocoj s predstavo Amadeus v režiji Aleksandra Popovskega in v petek, 3. aprila 2026, z monodramo Immaculata, hommagem režiserju Tomažu Pandurju. Gostovanje poteka v okviru praznovanja 81. rojstnega dne Makedonskega narodnega gledališča. Na novinarski konferenci pred predstavama je Nikola Kimovski, direktor Makedonskega narodnega gledališča, povedal: »Zavestno smo izbrali predstave z izrazitimi režijskimi imeni. Prinašamo aktualne regionalne produkcije in želimo ponuditi drugačno gledališko estetiko. Gostovanja niso programski dodatek ali okras, temveč nujna potreba nacionalne institucije. Če želi Makedonsko narodno gledališče ostati relevantno, ne sme obstajati v zaprtem kulturnem krogu. Mora komunicirati, se primerjati z drugimi estetikami in odrskimi jeziki. Zato letos krepimo pomen aktualnih regionalnih produkcij – predstav, ki že živijo aktivno odrsko življenje in nosijo jasno avtorsko držo. Gostovanja niso zgolj umetniški dogodek, temveč ogledalo, v katerem MNT preverja svoj položaj in sposobnost, da je del širšega sodobnega evropskega gledališkega prostora.« Amadeus, uprizoritev nastala po besedilu Petra Shafferja, je psevdobiografska drama o rivalstvu med Wolfgangom Amadeusom Mozartom in Antonijem Salierijem. Delo skozi retrospektivno dramaturgijo razpira psihološke plasti obeh protagonistov ter odpira prostor za izrazite igralske kreacije in široke režijske interpretacije, zaradi česar ostaja eno najvplivnejših besedil sodobnega gledališkega repertoarja.  V igralski zasedbi so Aleš Valič, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Davor Herga, Matija Stipanič, Matevž Biber, Katarina Barbara Krnjak, Sofia Ticchi, Tina Rojko, Eva Mlakar Poštrak in Boris Cavazza (glas). Immaculata, intimna odrska adaptacija romana Marijin testament avtorja Colma Tóibína, v gledališki obliki oživlja lik Marije kot ženske, razpete med osebno resnico in zgodovinskim mitom. Predstava, zasnovana kot hommage Tomažu Panduju, skozi izpoved in dvom prevprašuje velike ideje ter razkriva, da te ostajajo žive le, dokler jih nenehno postavljamo pod vprašaj. Za vlogo Marije je Nataša Matjašec Rošker leta 2021 prejela nagrado Adelaide Restori na festivalu Mittelfest v Čedadu. Predstava je bila uprizorjena na številnih mednarodnih prizoriščih, med drugim v Madridu v Španiji, v Guadalajari v Mehiki, na festivalu monodrame Solo v Moskvi in na Gledališki olimpijadi na Madžarskem. ### Fotografije uprizoritev so na voljo v spletnem medijskem središču. Amadeus https://www.sng-mb.si/2024/04/23/amadeus/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor Immaculata https://www.sng-mb.si/2024/07/09/immaculata/ Foto: Aljoša Rebolj/SNG Maribor Dodatne informacije Alan Kavčič Odnosi z javnostmi 041/697-121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera komedije Matthieuja Delaporta in Alexandra de La Patellièra Kakšno ime pa je to?! MARIBOR, 24. MAREC - Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 27. marca 2026, na Malem odru premierno uprizorila komedijo Matthieuja Delaporta in Alexandra de La Patellièra Kakšno ime pa je to?! v režiji Bálinta Szilágyija. Igrajo Ana Urbanc, Kristijan Ostanek, Matija Stipanič, Vojko Belšak in Eva Kraš. Besedilo Kakšno ime pa je to?! (v izvirniku Le prénom, 2010) se zdi, vsaj na prvi pogled, lahkotna komedija. Vendar v svojem bistvu močno presega ta žanr, saj nam poglobljeno branje razgrne natančno strukturirano komorno dramo, ki v omejenem času in prostoru razgali številne razpoke v odnosih posameznikov. Zgodba je zgoščena v en sam večer in v en sam prostor – v dnevno sobo pariškega stanovanja, v katerem prebivata Pierre, univerzitetni profesor francoske književnosti, in njegova žena Elizabeth, učiteljica francoščine na tehniški gimnaziji. Zakonca sta na večerjo povabila Elizabethinega brata Vincenta in Anno, njegovo partnerko, ter Clauda, Elizabethinega prijatelja iz otroštva. Zbrali so se v pričakovanju sproščenega večera, ne sluteč, da bo intimen prostor kmalu postal prizorišče nepričakovanih napetosti. Besedilo je režiral Bálint Szilágyi, madžarski režiser mlajše generacije, ki ga je v besedilu še posebej pritegnilo raziskovanje medosebnih odnosov ter večplastnost tem, ki jih komedija ponuja. Ob tem izpostavlja predvsem dinamiko družine: »Moj osrednji interes predstavlja dinamika v družini, ki pričakuje otroka. Otrok vse postavi na glavo. Ne zgolj sveta staršev, spremenjena bodo tudi življenja njihovih bližnjih. To je morda na trenutke strašljivo, a obenem predstavlja tudi odlično možnost, da ponovno definiramo sebe in naše odnose.« Tanja Lužar, dramaturginja uprizoritve, v gledališkem listu pravi: »tako intenzivna zgoščenost časa in prostora ustvari idealen poligon za povzročanje konfliktov, na katerem lahko že najmanjša provokacija sproži vrtinec osebnih in ideoloških trenj, zato se navidezna ravnotežja odnosov porušijo v trenutku, ko Vincent napove ime svojega še nerojenega sina in s tem prestopi mejo dobrega okusa. Na prvi pogled nedolžna provokacija deluje kot sprožilec: izrečen predlog odpre pot plazu zaporednih konfliktov – od ideoloških razhajanj do vse bolj osebnih in bolečih očitkov, ki razgalijo resnične razpoke v odnosih med prijatelji.« Prevajalka je Ana Barič Moder, damaturginja Tanja Lužar, scenograf Vanja Magić, kostumografinja Marita Čopo, lektorica Hana Podjed, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, oblikovalec zvoka Janin Vezonik. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2026/03/23/kaksno-ime-pa-je-to/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor Dodatne informacije Alan Kavčič Odnosi z javnostmi 041/697-121  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. glasbena matineja Simfoničnega orkestra SNG Maribor Sobota, 7. marec 2026, Kazinska dvorana SNG Maribor V soboto, 7. marca 2026, bo v Kazinski dvorani potekala 2. glasbena matineja Simfoničnega orkestra SNG Maribor, na kateri bo orkester vodil dirigent Tilen Draksler, kot solistka pa bo nastopila mlada violinistka Zala Frangež. Program koncerta združuje tri slogovno raznolika dela – klasicistično igrivost Josepha Haydna, baročno slikovitost Antonia Vivaldija ter romantično zvočno poezijo Felixa Mendelssohna-Bartholdyja. Koncert se bo začel z Haydnovim Divertimentom za dva orkestra v Es-duru, »Odmev«, zanimivim primerom glasbenega eksperimenta s prostorom. Dve skupini glasbenikov si izmenjujeta glasbene motive kot vprašanja in odgovore, pri čemer učinek odmeva ustvarja poseben dialog med zvočnimi plastmi in poslušalcu odpira občutek širšega, skoraj arhitekturnega prostora. Osrednji solistični trenutek matineje bo prinesel Vivaldijev Koncert za violino v E-duru, »Pomlad« iz znamenitega cikla Štirje letni časi. V njem skladatelj s slikovitimi glasbenimi podobami upodablja prebujanje narave – petje ptic, šumenje vetra in veselo plesno razpoloženje pomladi. Solistični part bo interpretirala violinistka Zala Frangež, ena vidnejših mladih slovenskih glasbenic, ki se uspešno uveljavlja na domačih in mednarodnih odrih ter tekmovanjih. Program bo zaokrožila koncertna uvertura Mirno morje in srečna plovba Felixa Mendelssohna-Bartholdyja, navdihnjena z istoimenskim pesniškim diptihem Johanna Wolfganga von Goetheja. Skladba z izrazitim dramaturškim lokom najprej prikazuje negibnost morja in napeto tišino brezvetrja, nato pa z živahnim orkestrskim razcvetom slika prihod vetra in radost ponovnega gibanja ladje. Matineja bo tako poslušalce popeljala od duhovite klasicistične igre z zvokom in prostorom preko baročne virtuoznosti do romantične zvočne pripovedi, ki združuje glasbo, naravo in literarni navdih. ### Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 M +386 41 697 121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 4. MAREC – V petek, 6. marca, bo Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor uprizoril svetovno premiero dramskega baleta po motivih znamenite drame Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje v režiji in koreografiji Valentine Turcu. Plešejo Asami Nakashima (Blanche), Catarina de Meneses (Stella), Tamás Darai (Stanley), Ionut Dinita (Mitch), Yuya Omaki (Allan), Davide Buffone (Steve), Beatrice Bartolomei (Eunice), Christopher Thompson (Boksar), Olesja Hartmann (Flamingo) ter Evgenija Koškina, Branka Popovici, Monja Obrul, Mina Radaković, Tea Bajc, Ema Perić, Jan Trninič, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Matteo Beeckman, Tomaž Viktor Abram Golub, Aleksandar Trenevski in Jodin Cozzutti. Balet nastaja v koprodukciji z Baletom Grške nacionalne opere iz Aten (Εθνική Λυρική Σκηνή). V novem celovečernem baletu Valentina Turcu ne pripoveduje zgolj znane Williamsove drame temveč razčlenjuje njen notranji utrip. Rezultat ni priredba, temveč spust v notranjo arhitekturo Blanche DuBois – v željo kot ranljivost in iluzijo kot način preživetja. Ko Blanche prispe k svoji sestri Stelli, stopi v svet, ki ga vodi nagon. Stanley vlada z živalsko gotovostjo. Blanche ga vznemiri. Med njima ne vzplamti le sovraštvo, temveč tudi magnetna privlačnost. Valentina Turcu vsako razmerje prevede v telesni jezik. Stella izbere telo, Blanche izbere iluzijo. Mitch ponuja nežnost, a ne zdrži resnice. Steve in Eunice utelešata krog nasilja in sprave, kjer je nasilje normalizirano, preživetje pa zahteva molk. Spomin na mrtvega Allana pa predstavlja nepopravljivi trenutek izgubljene nedolžnosti – razpoko v Blancheinem čustvenem svetu, iz katere vzniknejo njeno hrepenenje, iluzije in obupna potreba po večni ljubezni. Valentina Turcu ne postavlja vprašanja, ali je Blanche kriva ali nedolžna. Sprašuje se, kaj se zgodi, ko družba ne prenese kompleksnosti. Glasbeno dramaturgijo, libreto in glasbeni koncept je pripravila režiserka in koreografinja sama, zaznamuje preplet sodobnih melanholičnih zvočnih tekstur in intimnih vokalnih atmosfer. Glasba deluje kot čustveni podtekst, kot izpoved pod koreografijo. Baletna uprizoritev predstavlja novi sodobni val neoklasičnega narativnega baleta. Koreografinja od plesalcev zahteva, da naselijo psihološko jedro svojih likov, da gib izhaja iz notranjega impulza in ne iz dekorativne forme. V tem smislu njena koreografija drame ne ilustrira, temveč jo uteleša. S tem dosledno čustvenim pristopom narativni balet znova pridobi psihološko globino in sodobno nujnost ter povezuje klasično tehniko z moderno notranjostjo. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek. Asistenta koreografinje sta Alenka Ribič in Sytze Jan Luske, asistent scenografa Lin Japelj, asistentka kostumografa Ana Janc. Po premieri bo balet na sporedu še 8., 10., 12., 13. in 14.  marca 2026, potem pa se seli v Atene, kjer bo premierno uprizorjen v začetku poletja. Uprizoritev je izvedena na podlagi posebnega dogovora z The University of the South, Sewanee, Tennessee, ter International Literary Properties. Koprodukcijo je omogočila Fundacija Stavrosa Niarchosa namenjena krepitvi umetniškega poslanstva Grške narodne opere. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču https://www.sng-mb.si/2026/03/03/tramvaj-pozelenje/   Dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla »Ljudska duša, koncertna ognjevitost, simfonizem spokojnosti« 19. februar 2026, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solist Andrew van Oeyen, klavir Koncertni mojster Saša Olenjuk   Bojan Adamič: Tri narodne za simfonični orkester Čuk sedi ... (Sostenuto) Vsi so venci vejli (Moderato assai) Potrkan ples (Allegro)   Johannes Brahms: Koncert za klavir in orkester št. 1 v d-molu, op. 15 Maestoso Adagio Rondo: Allegro non troppo ***** Hugo Alfvén: Simfonija št. 3 v E-duru, op. 23 Allegro con brio Andante Presto Allegro con brio   Bojan Adamič (1912–1995) sodi med najvidnejše in najvplivnejše osebnosti slovenske glasbene kulture 20. stoletja. Deloval je kot skladatelj, dirigent, pianist, aranžer in organizator glasbenega življenja, njegovo ustvarjanje pa je presegalo in posledično tudi zabrisovalo tradicionalne žanrske meje med umetnostno, filmsko, zabavno in jazzovsko glasbo. Rodil se je v Ribnici, glasbeno izobrazbo pa je pridobil na Glasbeni akademiji v Ljubljani, kjer je leta 1941 diplomiral iz klavirja pri Antonu Ravniku. Že zgodaj se je uveljavil kot vsestranski glasbenik z izrazitim občutkom za orkestracijo in za slogovno prilagodljivost, ki mu je omogočala prehajanje med različnimi estetskimi registri – od simfonične in komorne glasbe do filmske partiture in jazzovske improvizacije. Med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanskemu gibanju, kjer je aktivno sodeloval pri glasbenem programu Radia Osvobodilne fronte. Po vojni je postal ena osrednjih osebnosti glasbenega življenja v Sloveniji, zlasti kot dolgoletni vodja glasbene produkcije na Radioteleviziji Ljubljana in kot ustanovitelj oziroma umetniški vodja Plesnega orkestra RTV Ljubljana (danes Big Band RTV Slovenija). Njegov opus obsega več sto skladb, med njimi številne filmske partiture, orkestralne in vokalno-instrumentalne skladbe ter priredbe, ki so pomembno zaznamovale slovenski glasbeni prostor. Posebno mesto v Adamičevem orkestralnem ustvarjanju zavzema tudi cikel Tri narodne (Čuk sedi ..., Vsi so venci vejli in Potrkan ples), ki je bil zasnovan v začetku osemdesetih let 20. stoletja. Kljub pomenu in razširjenosti omenjenih treh pesmi, od katerih je prva značilna za kajkavsko območje, druga za Prekmurje in panonski prostor, tretja pa za Dolenjsko in Belo krajino, pa velja na tem mestu vendarle opozoriti na pomembno terminološko razliko: v ciklu namreč ne gre za »narodne« pesmi v romantičnem, ideološko obarvanem pomenu 19. stoletja, temveč za umetniške orkestralne obdelave slovenskega folklornega izročila, zato bi bil nemara primernejši naslov cikla Tri ljudske. Izbrane melodije namreč kažejo več skupnih potez – izhajajo iz ustne tradicije, njihovi avtorji niso znani, prav tako pa obstajajo v številnih variantah, ki so se oblikovale skozi dolgotrajen proces rabe in prenašanja v skupnosti. Adamič v teh skladbah ne posega po folklornem gradivu zgolj kot po citatnem materialu, temveč ga premišljeno transformira v simfonični kontekst, pri čemer sicer ohranja prepoznavnost melodičnega jedra, a ga sočasno odeva v prekomponirano strukturo in harmonsko razširjen orkestrski kolorit, ki presega preprosto priredbo. Če lahko v skladbi Čuk sedi ... zaznavamo lirično zadržanost in prožno orkestrsko zvočnost, ki poudarja spevnost in možnost kontrapunktične obdelave izvirne melodije, se v melodiji Vsi so venci vejli, ki jo prežema melanholija panonskih ravnic, izpostavljata ritmična profiliranost in dialog med kontrastnimi zvočnimi plastmi orkestra, medtem ko Potrkan ples s svojo energično ritmiko in poudarjeno plesno dinamiko razgrinja klen značaj ljudske plesne tradicije. V omenjenih orkestralnih reinterpretacijah Bojana Adamiča se tako razkriva pomenljiva napetost med folkloro kot obliko tradicionalne, skupnostne kulturne prakse in simfoničnim orkestrom kot institucijo umetnostne glasbe. Cikel tako ne predstavlja le poklona slovenskemu glasbenemu izročilu, temveč podaja tudi premišljen umetniški komentar o razmerju med tradicionalnim in sodobnim, med kolektivnim izročilom in individualno kompozicijsko gesto. S tem se Adamič umešča v širši estetski tok skladateljev 20. stoletja, ki so folklorno gradivo pojmovali kot vitalen ustvarjalni potencial – kot glasbeno substanco, ki tradicije ne ohranja zgolj v njeni izvirni obliki, temveč jo v dialogu s sodobnim orkestralnim idiomom semantično preoblikuje in odpira nove izrazne horizonte. Johannes Brahms (1833–1897) je napisal dva klavirska koncerta, ki ju ločuje časovni razmik dvaindvajsetih let. Prvi, ki mu bomo prisluhnili tudi nocoj, je nastal v obdobju njegove zgodnje ustvarjalnosti: dokončal ga je leta 1859, ko je imel petindvajset let, vendar to nikakor ni tipično »mladostno« delo. Ker ga je snoval skoraj celotno petdeseto desetletje 19. stoletja, je kompozicija doživela več temeljitih preobrazb. Sprva je koncert zasnoval kot sonato za dva klavirja, kar se mu je kot izvrstnemu pianistu zdelo povsem domač medij glasbene ekspresije, toda kmalu je spoznal, da monumentalnost njegovih glasbenih zamisli presega okvir komorne zasedbe in zahteva polno zvočno moč simfoničnega orkestra. Poskus oblikovanja dela kot simfonije ga ni zadovoljil – med drugim tudi zaradi lastnih dvomov glede orkestracije –, zato je skladbo naposled preoblikoval v klavirski koncert. V tem dolgotrajnem procesu je tako opustil prvotno zamišljene stavke in ustvaril novo, danes znano tristavčno zasnovo, medtem ko je nekdanji počasni stavek pozneje našel svoje mesto v Nemškem rekviemu. Ob nastajanju koncerta je Brahms občutil tudi estetski in ideološki pritisk svojega časa. Robert Schumann je mladega skladatelja v znamenitem zapisu Neue Bahnen (Nove steze) leta 1853 razglasil za nosilca prihodnosti »resne« nemške glasbe – kot protiutež radikalnejšemu novonemškemu toku, povezanim z Lisztom in Wagnerjem. Brahmsov prvi večji orkestrski opus tako ni ustrezal pričakovanjem nobenega »glasbenega tabora«: občinstvo, vajeno bleščečih virtuoznih učinkov, v njem ni našlo pričakovanih spektakularnih »vznemirjenj«, konservativnejši krogi pa so bili morda celo presenečeni nad njegovo čustveno silovitostjo in notranjo napetostjo. Zato ni presenetljivo, da so bile prve izvedbe sprejete zadržano. Po drugi predstavitvi je Brahms prijatelju Josephu Joachimu zapisal: »Moj koncert je bil sijajen in odločen … neuspeh.« V Leipzigu je po tretjem stavku slišal »povsem razločno sikanje z vseh strani«. Skladatelja to vendarle ni omajalom, saj je bil prepričan, da bo delo nekoč našlo svoje poslušalce – in zgodovina mu je nedvomno pritrdila. V širšem estetskem okviru je Brahms veljal za osrednjega zagovornika nadaljevanja Beethovnove tradicije: prepričan je bil, da klasične oblike sonate, koncerta in simfonije še zdaleč niso izčrpale svojih izraznih možnosti ter da mora glasba ohraniti svoj avtonomni, notranje koherenten izraz. Brahmsov prvi klavirski koncert v d-molu (op. 15) tako spoštuje formalno dediščino preteklosti, hkrati pa ostaja izrazito samosvoj. Zaradi poudarjene vloge orkestra so ga nekateri ironično poimenovali »simfonija z obligatnim klavirjem«, a prav ta tesna prepletenost solista in orkestra daje delu posebno dramatično težo. Prvi stavek (Maestoso), ki je zasnovan v obsežni sonatni obliki, se začne z dolgo orkestrsko ekspozicijo, v kateri se izmenjujeta dve temeljni ideji – ena vehementna, skoraj tragična, druga bolj zadržana in umirjena. Klavir vstopi s sprva umirjeno, skoraj kontemplativno melodijo, nato pa se glasbeni tok postopoma zgosti in vrne k strastnemu naboju z začetka stavka. Značilen motiv roga napove razgibano in dramatično izpeljavo, ki nato zavzame dobršen preostanek stavka. Čeprav je klavirski part izjemno zahteven, njegova virtuoznost nikoli ne zdrsne v prazno razkazovanje tehnike, saj organsko izhaja iz gradacije glasbenega dialoga in simfoničnega razpona celote. Nekateri kritiki in muzikologi so čustveni naboj stavka povezovali z Brahmsovo bolečino ob Schumannovem poskusu samomora leta 1854 ter z zapletenim in globoko čustvenim odnosom do Clare Schumann; četudi teh povezav ni mogoče nedvoumno dokazati, je znano, da je Brahms drugi stavek označil kot Clarin »nežen portret«. Adagio se tako skladno z Brahmsovo ideacijo odpre z mehko, tekočo melodijo fagotov, ki vzpostavi tiho in zbrano razpoloženje. Klavir prevzame temo in se z orkestrom zaplete v prefinjen, rahločuten, skoraj intimni dialog. Srednji del, ki ga uvede klarinet, prinese rahlo kontrastno obarvanost; po meditativnem odseku, izpeljanem v obliki kadence, pa se vrne začetna glasbena zamisel. Pod uvodno melodijo je Brahms zapisal »Benedictus, qui venit, in nomine Domini!«, kar stavku dodaja pridih duhovne vznesenosti in osebne izpovednosti. Tretji stavek (Allegro non troppo) je zasnovan kot rondo, v katerem se osrednja, sinkopirana in z rahlim pridihom »ciganskega« značaja obarvana tema večkrat vrača med kontrastnimi epizodami. Ta živahna in energična ideja se dialoško prepleta z drugimi temami, dvema kadencama in obsežno osrednjo fugo, ki razvija temeljni motiv. Finale tako združuje ognjevitost, ritmično napetost in strogo kontrapunktično obdelavo, kar že napoveduje glasbeno poetiko zrelega Brahmsa prihodnjih desetletij. Čeprav je delo po praizvedbi 22. januarja 1859 v hannovrskem Dvornem gledališču doživelo hladen sprejem, danes sodi med temeljne stebre koncertnega repertoarja, znotraj katerega glasbeni izraz mladega Brahmsa vedno znova razkriva svojo notranjo silovitost, umetniško ambicijo in globoko osebno angažiranost – lastnosti, ki bodo zaznamovale tudi njegov poznejši, bolj zadržan, a nič manj mogočen drugi klavirski koncert. Avtor tretje skladbe nocojšnjega koncerta, Hugo Emil Alfvén, se je rodil 1. maja 1872 v Stockholmu, kjer je študiral violino na Kraljevi glasbeni akademiji, hkrati pa je obiskoval tudi zasebne ure kompozicije pri Johanu Lindegrenu, ki je tedaj veljal za enega najvidnejših kontrapunktikov na Švedskem. Že v zadnjem letu študija je postal član simfoničnega orkestra Kraljeve opere v Stockholmu, vedno bolj pa se je navduševal tudi nad komponiranjem in kmalu postal – ob kolegu Wilhelmu Stenhammarju – eden najvidnejših skladateljev svojega časa. Ustvarjalni navdih je velikokrat črpal tudi iz literature in likovne umetnosti, v katerih se je tudi sam večkrat ustvarjalno preizkusil. Alfvén je bil namreč med drugim nadarjen akvarelist, s svojo avtobiografijo v štirih delih pa je navdušil tudi švedsko kulturno javnost, saj je v nadvse slikovitih in literarno mojstrskih zapisih podal pomembne uvide o glasbenem življenju na Švedskem. Čeprav bi lahko njegovo glasbeno pisavo, zlasti v orkestralnih in simfoničnih delih, v slogovnem smislu primerjali s kompozicijskim idiomom pozne romantike, predvsem Richarda Straussa, pa se Alfvén v več ozirih kaže kot izrazito samosvoj skladatelj, ki je v svojih delih velikokrat zakodiral tudi bolj konkreten »program«. Toda zdi se, da to ne drži za njegovo Tretjo simfonijo v E-duru, op. 23, ki jo je dokončal leta 1905 po obisku Italije, med drugim tudi otoka Capri, ki je nanj naredil izjemen vtis, saj je o simfoniji Alfvén namreč zapisal naslednje: »Simfonija nima programa; ne upodablja ničesar konkretnega niti abstraktnega. Je izraz radosti do življenja, izraz sreče, obsijane s soncem, ki je prežemala vse moje bitje.« Če pomislite na katerega izmed najpomembnejših in najsrečnejših trenutkov v svojem življenju, ko se je ves svet zdel svetel, prepoln upanja, ljubezni in vznemirljivih priložnosti, se lahko v svoji domišljiji močno približate strastni razigranosti, ki jo občutimo že v uvodnih taktih prvega stavka Allegro con brio. Orkestrska igra nam v polnem zamahu, nato pa s številnimi kontrasti in »merjenji moči« med posameznimi inštrumentalnimi sekcijami pričara dih jemajoč prizor iz narave, kakršnega si lahko zamislimo le z najvišjih razglednih točk. Če se zdi, da prvi stavek resnično prekipeva od sijaja, pri čemer tudi vse disonance, dodobra pregnetene s plesnimi ritmi, neizogibno vodijo do eksplozije svetlobe – podobno kot se pršenje kapljic ob trku s svetlobo razbohoti v slikovito mavrico tonov –, pa nas drugi stavek (Andante) prestavi v intimni lirizem, prežet z introspekcijo in refleksijo. Stavek namreč prepoznavno ozvočuje tematski sklop, ki nas z uvodnim trobilno-pihalnim citatom sprva spomni na drugi stavek iz Dvořákove Devete simfonije (»Iz novega sveta«), a se v nadaljnji motivični izpeljavi, ki s svojimi gostimi kromatičnimi zavoji in nerazrešenimi disonantimi konstelacijami prebuja nepomirljivo hrepenenje po človeški bližini, nevarno približa »mahlerjansko« zasnovani progresiji iz »neskončne melodije« Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda. Skercozni tretji stavek (Presto) izstopa po svoji razigrani pastoralni zračnosti. Uvodni impulz, ki ga sprožijo živahna godala in klarinet, ustvarja vtis lahkotnega in nadvse prožnega gibanja – kot bi zvočne figure posnemale ptice, ki preletavajo krošnje dreves. Toda uvodoma nakazana zračnost se postopoma zgosti, tako okrepljena orkestralna tekstura pa zgolj pridobiva na energiji, ki jo dodatno poudarja intenzivnost ritmičnega impulza, dokler se zvočna masa orkestra ne razgrne v veličasten zvočni pejsaž. Scherzo tako ne ostaja zgolj kratkosapna miniatura pastoralnega razpoloženja, temveč se razvije v ekspresivno artikulacijo vitalistične narave, ki zveni skoraj kot smeh samega sveta. Celotni simfonični aparat je tu izkoriščen z izrazito samozavestjo: zvočna masa je polna moči in drznosti, čeprav ni nikoli homogeno zgoščena do neprepoznavnosti in premočrtnih unisonov; nasprotno, orkestracija ostaja prosojna, diferencirana in individualizirana. V tem smislu ostaja scherzo zvest svojemu izvorno italijanskemu pomenu – kot glasbeno »šaljivi« medigri oziroma intermezzu –, hkrati pa presega lahkotno igrivost, saj se razvije v strukturirano, dramaturško premišljeno celoto. Le trio prinaša nekoliko bolj zadržan in umirjen zvočni kontrast, ki začasno zaustavi energijski tok, dokler se ne vrne zanosna rekapitulacija prvega dela, ki se kaže kot afirmacija, prežeta z odločnostjo in ritmično jasnostjo, ki pa vseeno terja svoje nadaljevanje. Finale simfonije (Allegro con brio) nadaljuje in stopnjuje drznost Alfvénovega kompozicijskega zamaha. Že začetni motiv, ki ga zaznamujejo trobente, učinkuje kot nekakšna operna uvertura v referenčnem okviru Bizeteve Carmen oziroma kot ceremonialni signal, ki orkestru omogoči, da se (ponovno) razpre v polnem sijaju. V nadaljevanju stavka se tako še dodatno poudari že začrtana vitalnost, ki v svoji razgibanosti in ritmični ostrini občasno zdrsne proti glasbenemu vzhodu, tj. k zgledom ruske orkestrske tradicije – pozorna poslušalka in poslušalec lahko prepoznata nekatere analogije s tako rekoč pol stoletja pozneje nastalo Slavnostno uverturo Dmitrija Šostakoviča (op. 96) –, a se stavek vendarle čvrsto oklepa lastne glasbene invencije. Energija finala je skoraj povsem neprekinjena, intenzivnost pa se vzdržuje na visoki ravni, ki poslušalca potegne v vrtinec zvočne ekstaze. V finalu smo tako priča sopostavitvam izrazitih kontrastov: slovesna monumentalnost sobiva z nenadnimi preobrati razpoloženja, dramatične kulminacije prehajajo v presenetljivo lahkotne, mestoma celo humoristične epizode. Toda ti komični odtenki nikoli ne zdrsnejo v banalnost, saj je njihova glasbenonarativna funkcija organsko vpeta v širšo dramaturgijo stavka. Prav ta sposobnost združevanja raznolikih registrov zvočne ekspresije – od prazničnega sijaja do skoraj grotesknih poudarkov – pa zgolj priča o Alfvénovi mojstrski orkestraciji in kompozicijski zrelosti. Finale tako ne deluje kot »vsebinsko prazen« spektakularen zaključek, temveč kot pripovedni sklep prejšnjih stavkov: kontrasti so premišljeno uravnoteženi, glasbene linije koherentno povezane, zvočna naracija pa se izteče v drzno in prepričljivo simfonično celoto, ki se v prekipevajoči zvočni energiji in premišljeno napetem dramaturškem loku kaže kot ena najizrazitejših afirmacij vitalističnega simfonizma zgodnjega 20. stoletja. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent in pianist Simon Krečič je leta 2002 končal študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant Acija Bertonclja, leta 2005 pa podiplomski študij klavirja na Visoki umetniški šoli v Bernu v razredu Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu Milivoja Šurbka. Med podiplomskim študijem klavirja v Švici je študiral dirigiranje v razredu Dominiqua Roggena ter dirigiral več orkestrom v Švici. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od leta 2007 do 2012, kot korepetitor je sodeloval pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih tudi kot asistent dirigenta. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kjer je bil zaposlen v sezoni 2012/2013. Sodeloval je z najvidnejšimi domačimi in tujimi solisti, med drugimi z Dubravko Tomšič Srebotnjak, Eugenom Indjićem, Aleksandrom Madžarjem, Branimirjem Slokarjem, Wondži Kim Ozim idr. Prepoznavno je Krečičevo delovanje v sodobni glasbi. Vodil je številne koncerte Festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Dirigiral je prvim izvedbam skladb slovenskih (Uroš Rojko, Nina Šenk idr.) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Od decembra 2013 deluje kot umetniški direktor Opere SNG Maribor. Uveljavlja se tudi v mednarodnem prostoru. Leta 2011 je bil asistent dirigenta Wertherjeve opere v Kraljevem gledališču v Madridu, 2015 je dirigiral Verdijevo opero Macbeth v Verdijevem gledališču v Pisi v režiji Daria Argenta ter simfonični koncert na festivalu Palermo Classica na Siciliji. Leta 2016 je bil dirigent predstav Favn in Carmen na gostovanju Baleta SNG Maribor na Dubrovniškem poletnem festivalu. Oktobra 2016 je dirigiral Verdijevo opero Razbojniki (I masnadieri) na Verdijevem festivalu v Bussetu (Gledališče Regio di Parma), leta 2017 prvo postavitev Wagnerjeve glasbene drame Rensko zlato v Mariboru in Rossinijevo Pepelko v ljubljanski Operi, novembra 2017 Verdijev Ples v maskah na Kitajskem (Veliko gledališče Tian-Jin, Veliko gledališče Harbin), decembra 2017 Puccinijevo Tosco v Rovigu, leta 2018 Donizettijevo komično opero Hči polka v tržaškem Verdijevem gledališču in pa Webrovega Čarostrelca v Rheinsbergu pri Berlinu. Dirigiral je tudi Offenbachove Hoffmannove pripovedke in Devico Orleansko Čajkovskega v Ljubljani, Puccinijevo opero Turandot v Rovigu in Ferrari, Donizettijevo opero Ljubezenski napoj v Trstu, baletni gala večer v palermskem Teatru Massimu, v letošnji sezoni pa Humperdinckovo opero Janko in Metka v torinškem Teatru Regiu. Redno sodeluje s pomembnimi imein opernega sveta, kot so José Cura, Piero Giuliacci, Bruno de Simone, Dimitra Theodossiou, Carlos Almaguer, Jonathan Tetelman idr. Zelo plodno in odmevno je tudi njegovo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, s katerim sta v zadnjih letih soustvarila baletne predstave, med drugimi scensko kantato Carmina Burana Carla Orffa, Les noces (Svatba) in Le sacre du printemps (Posvetitev pomladi) Igorja Stravinskega ter Faust na glasbo Milka Lazarja. Za izjemne dosežke na področju kulture mu je Mestna občina Maribor leta 2019 podelila Glazerjevo listino. Biografija solista Andrew von Oeyen, ki se je rodil v ZDA nemško-nizozemskim staršem, je začel igrati klavir pri petih letih, z orkestrom pa je kot solist debitiral že pri desetih. Diplomiral je na Univerzi Columbia in prestižni glasbeni šoli Juilliard, kjer sta bila njegova mentorja Herbert Stessin in Jerome Lowenthal, izpopolnjeval se je tudi pri Alfredu Brendlu in Leonu Fleisherju. Je dobitnik nagrade Gilmore Young Artist Award ter prve nagrade na nacionalnem klavirskem tekmovanju fundacije Léni Fé Bland. Danes živi in ustvarja med Los Angelesom in Parizom ter velja za enega najprepričljivejših pianistov svoje generacije, ki ga odlikujejo izjemna tehnična suverenost, poglobljena muzikalnost in izrazita interpretativna eleganca. Mednarodno pozornost je pritegnil že pri šestnajstih letih z odmevnim nastopom z Losangeleško filharmonijo pod vodstvom Ese-Pekke Salonena. Od tedaj redno nastopa z vodilnimi orkestri ter v najuglednejših koncertnih dvoranah po Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Kot solist je sodeloval z orkestri, kot so Filadelfijski orkester, Losangeleška filharmonija, Simfonični orkester BBC, Orkester Marijinskega gledališča, Berlinski simfoniki, Praška filharmonija, Tokijski metropolitanski orkester, Singapurski simfonični orkester, Orkester Slovenske filharmonije in številni drugi. Redno koncertira v dvoranah, kot so Wigmore Hall in Barbican v Londonu, Lincoln Center v New Yorku, Kennedy Center v Washingtonu, Tonhalle Zürich, Dunajska koncertna hiša, Kraljeva opera v Versaillesu ter v najpomembnejših koncertnih središčih na Japonskem, v Južni Koreji in na Tajvanu. Nastopa tudi na uglednih mednarodnih festivalih, med drugim v Aspnu, Ravinii, Colmarju, Saratogi ter na festivalu »Zvezde belih noči« v Sankt Peterburgu. V zadnjih sezonah je sodeloval s Tokijskim metropolitanskim orkestrom, Praško filharmonijo, Poznanjsko filharmonijo in številnimi drugimi uglednimi ansambli. Njegove umetniške poti ga vodijo tako na velike simfonične odre kot tudi v intimnejši recitalni prostor, kjer še posebej pride do izraza njegova subtilna zvočna paleta in občutek za slogovno raznolikost. Od leta 2017 snema za založbo Warner Classics. Njegovi kritiško odmevni albumi obsegajo širok repertoar od Bacha in Beethovna do Debussyja, Ravela, Liszta, Saint-Saënsa in Messiaena. Album Bach–Beethoven (2021) je revija Gramophone uvrstila med najpomembnejše nove izdaje, medtem ko je konceptualni projekt Angels & Demons (2024) dosegel vrhove glasbenih lestvic in utrdil njegov položaj med najzanimivejšimi umetniki svoje generacije, ki veliko časa posvetijo tudi snemanju. Njegove posnetke in nastope redno predvajajo in prenašajo vodilni mednarodni mediji; širše občinstvo je dosegel tudi s televizijskimi prenosi, med drugim s koncertom A Capitol Fourth v Washingtonu.    

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je 13. in 14. februarja 2026 uspešno gostoval na Cipru, kjer je v gledališču Pattihio Theatre v Limassolu izvedel baletni večer Radio and Juliet in Proof v koreografiji Edwarda Cluga. Baletni večer združuje dve mednarodno prepoznavni Clugovi koreografiji, ki ju povezuje glasba britanske skupine Radiohead. Radio and Juliet, ki je na repertoarju Baleta SNG Maribor že od leta 2005, je v dveh desetletjih z gostovanji obkrožila svet in postala ena najuspešnejših slovenskih plesnih produkcij v mednarodnem prostoru. Proof se z njo estetsko in vsebinsko organsko dopolnjuje – obe deli zaznamujeta minimalistična, izrazito sodobna gibalna poetika ter hipnotična atmosfera, zgrajena na glasbi Radiohead in Thoma Yorka. Plesali so Asami Nakashima, Beatrice Bartolomei, Davide Buffone, Ionut Dinita, Christopher Thompson, Lucio Mautone, Matteo Magalotti, Tijuana Križman Hudernik, Yuya Omaki in Tomaž Viktor Abram Golub Gostovanje v Limassolu znova potrjuje mednarodno prepoznavnost in umetniško odličnost Baleta SNG Maribor, ki s svojimi produkcijami uspešno predstavlja slovensko kulturo na svetovnih odrih ter utrjuje položaj enega vodilnih sodobnih baletnih ansamblov v regiji.

Premiera Opere in Baleta SNG Maribor MARIBOR, 4. FEBRUAR – V Operi Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 6. februarja, premierno uprizorjena opera Léa Delibesa Lakmé pod taktirko Mojce Lavrenčič in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi bo nastopila Nina Dominko, ob njej pa Martin Sušnik kot britanski častnik Gérald, Nilakanto bosta v izmeničnih zasedbah poustvarila Andrea Tabili in Peter Gojkošek, v ostalih vlogah nastopajo Jaki Jurgec, Irena Petkova, Dušan Topolovec, Andreja Zakonjšek Krt, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Bogdan Stopar, Tomaž Planinc in Sebastijan Čelofiga ter baletni ansambel, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor.  Delibesova opera, umeščena v kolonialno Indijo 19. stoletja, pripoveduje ganljivo zgodbo o prepovedani ljubezni med mlado hindujsko svečenico Lakmé in britanskim častnikom Géraldom, razpeto med osebnim hrepenenjem, versko dolžnostjo in politično realnostjo kolonialne oblasti. Pod bleščečo eksotiko in orientalistično estetiko se razkriva drama kulturnih nasprotij, v kateri se intimno neločljivo prepleta s širšimi vprašanji identitete, moči in pripadnosti, zato opera tudi danes nagovarja s presenetljivo aktualnostjo. Delibesova partitura slovi po izjemni melodiki, prefinjeni orkestraciji in barviti zvočni domišljiji. Med najprepoznavnejšimi glasbenimi vrhunci sta znameniti Cvetlični duet in virtuozna Arija zvončkov, ena najzahtevnejših koloraturnih arij v operni literaturi. Nova mariborska uprizoritev se dela loteva z občutljivim razmislekom o njegovem zgodovinskem kontekstu in s poudarkom na čustveni moči glasbe in univerzalnosti zgodbe, ki presega čas in prostor. Scenograf je Nicolás Boni, kostumografinja Stefania Scaraggi, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič in asistent kostumografije Paolo Vitale. V Mariboru je bila Lakmé prvič uprizorjena v sezoni 2006/2007 in doživela tudi mednarodna gostovanja, vključno z Japonsko. Lakmé po premieri na sporedu še 8., 10., 12. in 14. februarja 2026.

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera v Drami SNG Maribor Marija Stuart v režiji Diega de Bree Maribor, 28. JANUAR – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 30. januarja 2026, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila politično in eksistencialno dramo izpod peresa Friedricha Schillerja in Diega de Bree Marija Stuart v režiji Diega de Bree. Igrajo Nataša Matjašec Rošker v naslovni vlogi, Mateja Pucko kot angleška kraljica Elizabeta I., ter Žan Koprivnik, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Davor Herga in Matevž Biber. Schillerjeva Marija Stuart v uprizoritvi in v soavtorstvu Diega de Bree – režiser je v trdno Schillerjevo zasnovo vnesel osveženo jezikovno podobo in aktualne avtorske vložke – ni zgodovinska drama v klasičnem pomenu besede, temveč natančno izostren pogled v delovanje avtokratske oblasti, ki resnico razume kot grožnjo. V središču uprizoritve je sodni proces – mehanizem, ki naj bi zagotavljal pravico, a se razkrije kot orodje politične koristi. Kot poudarja režiser, danes oblast ne potrebuje več niti pretvarjanja, da govori resnico; z lažmi preprosto proizvaja novo resničnost. Uprizoritev zato Schillerjevo dramo bere skozi sodobni trenutek, v katerem je govoriti resnico postalo nevarno dejanje. Diego de Brea ostaja zvest Schillerjevi besedilni arhitekturi, hkrati pa vanjo vnaša sodobne poudarke, predvsem v prizorih Marijine intime. Zanima ga, kaj se dogaja s posameznikom, ki se upre sistemu, in kakšne faze prehaja, ko ugotovi, da proti montiranemu procesu nima več argumentov – ko ga pravna sredstva več ne ščitijo in ta postanejo sredstvo pritiska. V središču drame stojita dve kraljici, Marija Stuart in Elizabeta I., ki poosebljata temeljni razkol časa. Marija, vzgojena na razkošnem francoskem dvoru, oblast prejme po krvi in jo razume kot del svoje identitete; Elizabeta, zaznamovana z negotovostjo legitimnosti, pa si mora oblast nenehno utrjevati z nadzorom, previdnostjo in političnimi kalkulacijami. Ena je fizično zaprta, druga ujeta v neizprosno logiko vladanja. Marija Stuart ni le drama o dveh kraljicah, temveč drama o sistemu, ki za ohranitev reda vedno znova potrebuje žrtev. Dramo je prevedel Borut Trekman, dramaturginja je Maja Borin, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea, kostumografinja Jelena Proković, izbor glasbe podpisuje Diego de Brea, oblikovalca maske sta Vanja Djuran in Emperatriz, oblikovalec zvoka Igor Potočnik, video Fi produkcija, lektorici Mojca Marič in Hana Podjed, asistentka kostumografinje Saša Dragaš, asistent scenografa Matic Gselman. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2026/01/26/marija-stuart/ Foto: Peter Giodani dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert Simfoničnega cikla »Zasanjanost in vedrina zvočnih pokrajin« 22. januar 2026, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Dayner Tafur-Díaz Solistka Lana Trotovšek, violina Koncertni mojster: Saša Olenjuk   Blaž Arnič: Gozdovi pojejo, simfonična pesnitev, op. 27 Tempo di marcia – Cantabile – Tempo I (poco meno) Howard Blake: Koncert za violino in orkester, »The Leeds« Allegro assai Adagio Allegro con brio *** Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 8 v F-duru, op. 93 Allegro vivace e con brio Allegretto scherzando quasi andante Tempo di menuetto Allegro vivace   Brez posebnega pretiravanja lahko zapišemo, da se Blaž Arnič (1901–1970) s svojimi devetimi simfonijami in desetimi katalogiziranimi oziroma skupno trinajstimi simfoničnimi pesnitvami uvršča med najvidnejše slovenske ustvarjalce simfonične in orkestralne glasbe 20. stoletja, s čimer soglaša tudi današnja muzikološka veda. Muzikolog Gregor Pompe tako denimo v svoji lucidni analizi Arničevega opusa zapiše, da »se je Arnič lotil simfonične glasbe izrazito širokopotezno, pri čemer se ni branil zgledov velikih predstavnikov evropske moderne«, čeprav so mu sodobniki – nekateri kritiki in skladateljski kolegi – kakor tudi poznejši preučevalci njegove umetniške zapuščine večkrat očitali šibko melodično invencijo, saj se prenekateri motivični material zdi izbran prehitro in nato »umetno potopljen« v široko razvejano orkestracijo njegovih simfonij ali simfoničnih pesnitev. Kljub temu pa velja poudariti, da je Arnič tako po človeški kot ustvarjalni plati prehodil dolgo pot, v kateri se zrcalijo vplivi glasbenega samorastništva, ljudske melodike, cerkvene, zlasti orgelske glasbe, Brucknerjeve monumentalne in s sakralno transcendenco prežete simfonike ter odbleski poznejših tendenc neoklasicizma in neobaroka. Arničevo glasbeno ustvarjalnost so neizbrisno zaznamovale tudi grozote druge svetovne vojne, še posebej taborišča v Dachauu, kjer je hudo zbolel, zaradi posledic internacije pa je leta 1949 oslepel na eno oko. Če so se med Arničevimi predvojnimi vzorniki znašla imena, kot so že omenjeni Anton Bruckner in skladatelji ruske peterice, pa se je v povojnem času zgodil pomemben programski in mentalitetni premik, ki ga lahko poenostavljeno povzamemo kot »naslon na rodno grudo«. V tem kontekstu igrata pomembno vlogo predvsem zvočna upodobitev vojne tematike ter iskanje življenjskega in umetniškega smisla v novem okolju, ki so ga tako v glasbenopoetičnem kot estetskem oziru začrtale ideološke smernice socialnega realizma. Kot še posebej pomenljivo ustvarjalno izhodišče, ki osvetljuje tudi Arničevo programsko usmeritev, še posebej v povojnem času, velja na tem mestu ponoviti že večkrat citirano skladateljevo tezo: »Nekje sem bral, da je glasba abstrakten pojav, sem pa popolnoma drugačnega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tisti element, ki človeka plemeniti, zato tudi ne more biti abstraktna; človeku mora dati doživetja, ne sme pa se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi imeli glasbo za abstrakten pojem, bi s tem negirali svoja čustva. Vse bogastvo občutij in človekov značaj se oblikujejo le na domači grudi. Tako nastane tudi lasten izraz, lastni glasbeni jezik, ki si ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo.« Kot ugotavlja muzikolog Ivan Klemenčič, se med simfonične pesnitve, ki obujajo imaginarij medvojnega časa in idealizem socialnega realizma, prišteva tudi še nekoliko zgodnejša partitura Gozdovi pojejo (op. 27), ki je začela nastajati v predzadnjem letu vojne, a je bila dokončana šele jeseni 1945 po Arničevi vrnitvi iz Dachaua v domovino. V simfonični pesnitvi, ki je bila prvič izvedena že leta 1946 in za katero je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado, Arnič ozvočuje lastne vizije svobode, ki je v toku resničnih zgodovinskih dogodkov prinesla veliko smrti, skladateljev lastni eksodus in poznejše občutke omejene svobode in režimske tesnobe. V tematskem smislu je simfonična pesnitev koncipirana elementarno in oblikovno trdnejše kot katera izmed predhodnih simfoničnih pesnitev, prepričljivejši izraz in višjo raven notranje kohezije pa skladatelj dosega s svobodneje zasnovano tridelno strukturo, v kateri ne manjka tudi impresionističnih prvin, ki jih že na samem začetku pesnitve vnašata eterična spremljevalna figura harfe in prva tema v klarinetu. Koračniški tempo, ki učinkuje kot nekakšno gonilo pri odkrivanju globin gozdov kot neznanega teritorija, v katerem se lahko zgodi marsikaj skrivnostnega, nedoumljivega in celo zloveščega, se nekoliko umiri v srednjem delu, v katerem se zanimive zvočne konstelacije spletajo predvsem na dialoški osi med pihali (zlasti med klarinetom in rogovi) in godali, medtem ko se tretja »epizoda« s ponovitvijo spremljevalnega motiva harfe prestavi za cel ton navzgor in dodatno zaostri s sopostavitvijo tematskega gradiva iz osrednjega dela – vse dokler se s poudarjenimi ostinatnimi motivi v trobilno-pihalni sekciji, tolkalih in nižjih godalih glasbeni tok ne stopnjuje do veličastne kulminacije. Druga skladba nocojšnjega večera, Koncert za violino in orkester, »The Leeds«, je nastala izpod peresa britanskega skladatelja, dirigenta in pianista Howarda Blaka (r. 1938), ki je svetovni javnosti najbolj znan po glasbi iz animiranega filma Snežak (The Snowman) iz leta 1982. Pesem Walking in the Air iz omenjene risanke je kmalu postala ena najprepoznavnejših božičnih melodij 20. stoletja. Kljub zajetnemu glasbenemu opusu, ki ga je posvetil filmski umetnosti – med bolj znanimi partiturami lahko zasledimo glasbo za znanstvenofantastični film Flash Gordon iz leta 1980 in grozljivko Amityville 3-D, ki je izšla tri leta pozneje –, velja Blake za pomembnega, klasično izobraženega skladatelja, ki je ustvaril vrsto simfonij, koncertov, komornih del in vokalno-instrumentalnih skladb različnih zvrsti, pri čemer se kot najizrazitejše poteze njegovega sloga kažejo melodična jasnost, z melanholijo prežeti lirizem in pretanjen občutek za orkestracijo. Blake je tako tudi v sodobnem času eden redkih skladateljev, ki uspešno združujejo umetniško resnost oziroma verodostojnost umetniške intence, ki je utemeljena v klasični tradiciji, z neposredno glasbeno komunikativnostjo, ki zmore nagovoriti karseda širok in raznolik spekter glasbenega občinstva. V Blakovem glasbenem opusu se močno zrcali mentalitetni svet klasičnega glasbenega formalizma, ki se odraža v njegovem suverenem obvladovanju tradicionalnih glasbenih oblik. Tudi Koncert za violino in orkester, »The Leeds«, ki je nastal leta 1993 po naročilu mestnega sveta Leeds in po katerem je poimenovan, v tem oziru ni nobena izjema, saj je strukturiran na izrazito konvencionalen način v zaporedju treh stavkov. Koncert, s katerim so proslavili stoletnico mesta, je bil prvič izveden 6. februarja 1993 v tamkajšnji mestni dvorani, in sicer v interpretaciji violinistke Christiane Edinger in orkestra English Northern Philharmonia – ta je danes bolj znan pod imenom Orchestra of Opera North – pod dirigentskim vodstvom Paula Daniela. Tema, ki se pojavlja skozi celotno delo, se oglasi že na samem začetku prvega stavka (Allegro assai), »kakor da prihaja« – tako Blake v svojem predgovoru h koncertu – »iz globin časa«. Medtem ko se tema razvija in širi, se orkester vedno bolj grmadi okoli nje, celotni glasbeni tok pa se tako stopnjuje do prvega vrhunca, ki nas privede do melodije, ki nekako »izplava« nad podaljšano frazo godal in harfe. Kot dodatno pojasni Blake, »oblikujejo tri note iz te melodije močan prehodni motiv, preden se tema pojavi v celotnem godalnem ansamblu«. Tempo se nenadoma pospeši in celo podvoji, trobila pa tako rekoč s polnimi pljuči prevladajo nad virtuoznimi oktavnimi figurami violine, kar ustvari naslednji crescendo, ki zaključi tematsko ekspozicijo in začrta nadvse markantno ponovitev izvirne teme v trobilih. Glasbeni material se nato razvija znotraj orkestra, nato pa v vedno bolj intenzivnem dialogu med virtuozno igro violine in orkestrom, ki se stopnjuje vse do solistične kadence, v kateri se violini pridruži tudi altovska flavta – prav z njeno pomočjo pa solistična violina ponovno »odkrije« izvirno melodijo, ki požene glasbeni tok stavka v polno reprizo in kodo. V nasprotju z nemirom prvega stavka se drugi (Adagio) začne mirno in spokojno. Po tihem uvodu godal se solistična violina pridruži sordiniranim rogovom, nato pa se v svojih glasbenih replikah prepleta z godali v unisonu. Pri četrti ponovitvi skorajda koralno zveneče fraze orkester doseže veličasten vrhunec, iz katerega se violina povzpne v najvišji register in se kot noben drug instrument izčisti v pianissimu, v katerem se oglasijo zgolj še timpani in rogova. Tretji stavek (Allegro con brio) se v smislu formalne zasnove začne kot tema z variacijami. Violina predstavi plesno temo, ki razkrije svojo hudomušno naravo, pri tem pa stavi na nenadkriljivo virtuoznost, ki se udejanji v bravuroznih pasažah, štirijemkah, pizzicatih in bleščečih arpeggih, dokler ne nastopi variacija z oznako Sereno, ki se izrazi kot jasna napoved plesne teme na solističnem klarinetu, a jo violina nežno kontrapunktira z reminiscenco teme iz prvega stavka. V tem trenutku se stavek preobrazi: violina se s svojo eterično temo dvigne nad celotni orkester, nato se pod bleščečim visokim trilčkom izvije izhodična tema, ki ponovno spodbudi razigrani plesni utrip, ta pa se kmalu razširi na celotni orkester in v kodi pripelje koncert do zmagoslavnega zaključka. V muzikološki literaturi je postalo skorajda samoumevno, izhajajoč iz tako rekoč »univerzalne« uporabnosti »svetotrojiške« logike, da delimo ustvarjalno pot Ludwiga van Beethovna (1770–1827) na tri velika obdobja. Če se je prvo obdobje, za katerega je značilna skladateljeva popolna osvojitev dunajskega klasicističnega sloga, končalo okrog leta 1802, drugo, s heroizmom navdahnjeno obdobje, v katerem je nastala Tretja simfonija (»Eroica«) in ko se je Beethoven posvečal predvsem tematsko-motivičnemu razvoju v osrednjem delu svojih kompozicij, pa pred letom 1813, je njegovo zadnje ustvarjalno obdobje po letu 1813 in vse do smrti zaznamovano predvsem z deli, ki s svojo kompleksnostjo in nekonvencionalno zvočno podobo begajo tudi današnjega poslušalca in njegovo razumevanje skladateljevih idej. Osma simfonija, ki je po predhodnih skicah nastajala poleti 1812 in je bila zaradi intenzivnega ustvarjalnega procesa dokončana v zgolj štirih mesecih, je – podobno kot njena predhodnica, Sedma simfonija – nedvoumen odraz skladateljevega optimističnega razpoloženja in srečnega obdobja, kar se je zrcalilo tako na osebnem kot poklicnem področju. Čeprav smo iz biografskih študij dodobra seznanjeni z Beethovnovimi notranjimi boji, razpoloženjskimi nihanji in epizodami depresije, so bila omenjena leta v plodovitem srednjem obdobju zanj razmeroma ugodna, saj je v tem času dokončno izoblikoval svojo umetniško identiteto in si zagotovil trajno mesto v panteonu glasbene zgodovine. Leta 1808 je tako med drugim dokončal priljubljeno šesto »Pastoralno simfonijo« v F-duru (op. 68), nato pa se je posvetil ustvarjanju cele vrste pomembnih del, kot denimo »cesarskega« Klavirskega koncerta št. 5 v Es-duru ter glasbe h Goethejevi drami Egmont. Čeprav so se že na začetku leta 1811 pojavile zdravstvene težave, je Beethoven šele poleti odpotoval v zdravilišče v češke Teplice, kjer je nadaljeval s skladanjem sedme in osme simfonije, ki v marsičem označujeta konec nekega ustvarjalnega obdobja, saj sta se ob koncu leta 1812 Beethoven kot človek in njegova glasba izrazito spremenila. Njegovo zdravje se je namreč še naprej slabšalo, družinski spori in neuspehi v osebnih odnosih pa so prispevali k poglobljeni in morda celo nehote pospešeni notranji preobrazbi. Čeprav je ustvaril še veliko pomembnih del, je Beethovnov ustvarjalni tok postopoma slabel, njegova družbena izolacija in občutek osamljenosti sta se poglabljala, medtem ko je kompozicijski slog postajal vedno bolj abstrakten, pogosto zazrt v preteklost, zlasti v Bachov kontrapunktični univerzum. Za Beethovnovo ustvarjalnost je značilno, da so dela, ki jih je zasnoval v približno istem času, pogosto lahko povsem različna, pri čemer se še kot posebej zgovoren primer kažejo razlike med Sedmo in Osmo simfonijo. Medtem ko lahko v Sedmi prepoznavamo izžarevanje resnosti, monumentalnost forme in skoraj ritualno težo, je Osma krajša, polna humorja, živahnega elana in igrive lahkotnosti. Celo Beethoven sam jo je ljubkovalno imenoval »moja mala simfonija«. Gre za razigrano, skoraj bučno delo, prežeto s humornimi domislicami in nekaterimi najglasnejšimi odlomki, kar jih je Beethoven kdaj zapisal; tudi tako imenovani »počasni« stavek je vse prej kot počasen. Simfonija se začne z odločno, vedro temo, ki jo načenjajo dramatične pavze, pri čemer zazvenijo posamezni odlomki skoraj kot mogočni zaključki, ne pa kot uvod. Oblika je sicer klasična sonatna, toda Beethoven tako rekoč zdrvi skoznjo, kot da bi se ji namenoma želel hitro izogniti, da bi si lahko privoščil dolg, silovit zaključek z neprekinjeno zvočno močjo brez primere. Stavek se konča s tipično beethovnovskim presenečenjem: s sunkovitimi »kladivskimi« udarci, ki jim sledijo nepričakovani tihi poudarki. Kot že omenjeno, drugi stavek ni običajen počasni stavek, temveč razmeroma hiter glasbeni tok, ki so ga mnoge generacije razumele kot nekakšno parodijo metronoma ali ure. Čeprav to ni povsem nedvoumno dokazano, si lahko vsak poslušalec priskrbi lastno razlago, saj stavek tako rekoč od začetka do konca prežema skoraj neprekinjeno »tiktakanje« šestnajstink v pihalih, tempo pa se ne upočasni niti ob navideznih zatikih in postankih. Tudi tretji stavek, ki je pri Beethovnu običajno živahen in pogosto dramatičen scherzo, se kaže kot povratek k starejšemu menuetu iz časa Haydna in Mozarta – a z odločilnim zasukom, saj stavek prav gotovo ni več uglajeni in dostojanstveni ples iz preteklosti. Pod Beethovnovim peresom postane stavek ritmično nenavaden, poln nepričakovanih poudarkov, tako da bi bil izziv celo za najbolj izurjene plesalce. Zdi se, kot da je skladatelj namenoma želel zbegati poslušalce glede same plesne narave menueta, kar mu popolnoma uspe. Nekoliko mehkejši, skorajda spravljiv kontrast oklepajočima zunanjima deloma prinaša le osrednji odsek s solističnimi vložki roga in klarineta. Zaključni stavek (Allegro vivace) je še eno bliskovito dirjanje, ki se začne v osupljivo hitrem tempu, z rafali skoraj mitraljeških tonov, ki jih občasno prekine skrivnosten, glasen ton, kot da bi prihajal iz povsem druge tonalitete. Med rednim vračanjem glavne teme, ki je prepletena s kontrastnimi odseki in kratkim razvojem, se stavek poda v niz nenavadnih in duhovitih tonalitetnih zasukov, ki presenečajo in navdušujejo. Kljub temu je tudi ta stavek razmeroma kratek – podobno kot prvi –, saj Beethoven znova skoraj zdrsne skozi hibridno zasnovano glasbeno obliko, da bi lahko v polnem razmahu razvil glasbene misli v zaključku izjemne dolžine, kakršnega dotlej skoraj ni bilo. Tako na njegovi poti do cilja ponovno zaslišimo nenavadno glasne, »napačne« tone, ki pa dobijo tokrat jasnejši smisel, medtem ko se rustikalno obarvani humor podaljšuje z oktavnimi skoki fagotov in timpanov. Zadnji stavek, ki ga je Čajkovski, ki sicer ni slovel po svojem smislu za humor, označil za enega največjih Beethovnovih simfoničnih dosežkov, se tako zaključi z očitno hudomušno provokacijo simfonične konvencije, saj se osnovni akordi v skorajda samoparodičnih gestah ponavljajo znova in znova – kot da bi se skladatelj želel dokopati do »resnično dokončnega«, a kljub temu nekonvencionalnega zaključka. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dayner Tafur-Díaz se je rodil leta 1998 v Chimbotu v Peruju. Svojo glasbeno pot je začel kot trobentač v okviru projekta DaCapo pri Kulturnem centru Centenario, že v mladosti pa je prejel štipendijo, s katero je bil vključen v orkestrski projekt Arpegio, kjer je pridobil prve izkušnje z dirigiranjem. Septembra 2017 se je v okviru prostovoljskega programa preselil v Berlin, kjer je na Glasbeni gimnaziji Georga Friedricha Händla sodeloval z dirigentom Knutom Andreasom pri vodenju različnih ansamblov in mladinskih orkestrov. Leta 2018 je začel študij orkestrskega in zborovskega dirigiranja na Strokovni glasbeni šoli Srednje Frankonije, kjer se je pod mentorstvom Uweja Müncha specializiral za dirigiranje. Oktobra 2023 je prejel nemško dirigentsko nagrado, ki jo podeljujejo Simfonični orkester Zahodnonemškega radia Köln (WDR), Orkester Gürzenich Köln in Operni studio Opere v Kölnu. Prav tako je prejel nagrado Kurta Masurja, ki jo podeljuje občinstvo, ter nagrado Bärenreiter za najboljšo interpretacijo sodobne skladbe. Avgusta 2022 je osvojil prvo nagrado na Drugem mednarodnem opernem dirigentskem tekmovanju Valonske kraljeve opere iz Lièga v Belgiji, novembra istega leta pa drugo nagrado na dirigentskem tekmovanju Univerze v Almeríi v Španiji. Junija 2024 se je udeležil dirigentskega mojstrskega tečaja Ammodo s Paavom Järvijem in Orkestrom Concertgebouw. Pred tem je sodeloval na mojstrskih tečajih z Michaelom Riedlom, Thomasom Mittelbergerjem, Giampaolom Bisantijem in Brunom Weilom in se udeležil programov Campus Dirigieren 2021 in Kritisches Orchester 2023 na Visoki šoli za glasbo Hannsa Eislerja v Berlinu. Dirigiral je številnim uglednim orkestrom, med drugim Simfoničnemu orkestru Zahodnonemškega radia Köln (WDR), Orkestru Gürzenich Köln, Orkestru Mestnega gledališča iz Bologne, Simfoničnemu orkestru Mulhouse, orkestroma Opere v Toursu in Valonske kraljeve opere v Liègu, Stuttgartski filharmoniji, Stuttgartskemu komornu orkestru, Württemberški filharmoniji Reutlingen, Filharmoniji Baden-Baden, Jugozahodni nemški filharmoniji Konstanz, Badenski filharmoniji Pforzheim ter orkestru »Sinfonía por el Perú« Juana Diega Flóreza. Kot operni asistent je sodeloval z Giampaolom Bisantijem pri produkcijah Verdijeve opere Alzira in Bellinijeve Mesečnice ter s Christopherjem Franklinom pri Mozartovi Čarobni piščali v Valonski kraljevi operi v Liègu. V sezoni 2024/2025 je po osvojitvi Siemensove dirigentske štipendije postal novi asistent glavnega dirigenta Kirilla Petrenka pri Berlinskih filharmonikih ter štipendist Akademije Herberta von Karajana. V isti sezoni je postal tudi Dudamelov štipendist pri Filharmoniji Los Angeles. Od oktobra 2019 študira orkestrsko dirigiranje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Stuttgartu pri profesorju Rasmusu Baumannu, od leta 2023 pa je tudi štipendist programa Forum Dirigieren pri Nemškem glasbenem svetu (Deutscher Musikrat). Med vidnejšimi projekti v sezoni 2025/2026 velja omeniti njegovo glasbeno vodenje Verdijeve Traviate v operni hiši v Rouenu ter gostujoča dirigiranja Badenski državni kapeli Karlsruhe, Orkestru Elbphilharmonie Severnonemškega radia v Hamburgu, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor, Orkestru Giovanile Italiana, Simfoničnemu orkestru Gävle, Münchenskim simfonikom, Simfoničnemu orkestru Zahodnonemškega radia Köln in Mladinskemu orkestru skupnosti Madrid.   Biografija solistke Violinistko Lano Trotovšek je Washington Post označil za »žarečo« umetnico ter pohvalil njen »čist, prefinjen ton in muzikalno fraziranje«. Kot učenka legendarnega Ruggiera Riccija je leta 2012 debitirala kot solistka z Orkestrom Marijinskega gledališča pod vodstvom Valerija Gergijeva. Od takrat redno nastopa z uglednimi orkestri po vsem svetu. Leta 2014 je gostovala na turneji z ansamblom Moskovski solisti in Jurijem Bašmetom, leta 2016 pa izvedla Prvi violinski koncert Sergeja Prokofjeva z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko Gianandree Nosede. Med vidnejšimi nastopi so tudi Violinski koncert Čajkovskega z Orkestrom Kraljeve filharmonije in Rafaelom Payarom leta 2019 ter Mozartova Sinfonia concertante z violistom Maximom Rysanovom in istim orkestrom pod vodstvom Vasilija Petrenka leta 2022. Julija 2024 je na Festivalu Ljubljana izvedla Beethovnov Violinski koncert z Zubinom Mehto in orkestrom Maggio Musicale Fiorentino. Koncert je posnela produkcijska hiša Panamax, posnetek pa je bil predvajan na Mezzo Live in Medici TV. Lana se intenzivno posveča tudi izvajanju sodobne glasbe. Med drugim je premierno izvedla Violinski koncert Venus Blazing Deirdre Gribbin z Ulsterskim orkestrom v Belfastu (s prenosom na BBC Radiu 3) ter violinska koncerta Janeza Matičiča in Lucijana Marije Škerjanca s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki bosta izšla pri založbi ZKP. Leta 2020 je na Festivalu Ljubljana skupaj s pianistko Mario Canyigueral izvedla celoten cikel Beethovnovih violinskih sonat. Njuno sodelovanje, ki se je začelo leta 2016, ju je popeljalo na prestižne odre po Združenem kraljestvu, Evropi in Japonski. Njuno recitalsko sodelovanje v londonski Wigmore Hall je revija The Strad označila za »izjemno« ter poudarila njun »pristen občutek za živo, intuitivno muziciranje«. Od leta 2006 je članica Greenwich Tria, ki je bil sprva ustanovljen skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem. Danes nastopa s čelistko Heather Tuach, s katero je pri založbi Linn Records izdala prvi album klavirskih triov Johannesa Brahmsa, ki ga je revija BBC Music Magazine nagradila s petimi zvezdicami. Med letoma 2011 in 2013 je bila tudi prva violinistka Godalnega kvarteta Badke, s katerim je snemala za založbi Signum in Champs Hill ter bila predvajana na francoski televiziji Arte. Redno sodeluje na mednarodnih glasbenih festivalih, njena diskografija pa obsega komorno glasbo in koncertne posnetke pri založbah SOMM Recordings, Linn, Toccata, Meridian, Hedone in ZKP. Za svoje umetniške dosežke je leta 2021 prejela nagrado Prešernovega sklada. Poučuje kot profesorica na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu, obenem pa ohranja tesne vezi z domovino kot gostujoča profesorica na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750.  

17. januar 2026, Kazinska dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Mojca Lavrenčič Solistka Monika Trilar Babič, oboa   PROGRAM Georg Friedrich Händel: Prihod kraljice iz Sabe, sinfonia iz oratorija Salomon, HWV 67 Tomaso Albinoni: Koncert za oboo in orkester v d-molu, op. 9 št. 2 Allegro e non presto Adagio Allegro   Johann Pachelbel: Kanon in gigue v D-duru, P. 37   Čas, ko smo povečini že pospravili domače božične jelke in okraske, a praznični zven še ni povsem utihnil, je pravšnji trenutek za glasbo, ki ne obuja zgolj nostalgije, ampak s svojo edinstveno energijo spodbuja nove premike v naših življenjih, ki jih je še posebej lepo doživeti skupaj in v prijetni družbi. Letošnja prva glasbena jutranjica tako odpira pravcato skrinjo zakladov iz obdobja baroka, ko je čas v primerjavi z današnjim tekel bistveno bolj počasi in v neprisiljeni harmoniji z naravnimi cikli življenja, ki so se izrazili v številnih glasbenih delih iz oddaljene preteklosti. Prav zato morda ni presenetljivo, da začenjamo koncertno matinejo s skladbo Georga Friedricha Händla (1685–1759), ki velja ob Johannu Sebastianu Bachu za največjega skladatelja baročne dobe, pri čemer se je izkazal izjemen mojster glasbenega gledališča, vokalne izraznosti in orkestralne barvitosti. Njegova sinfonia Prihod kraljice iz Sabe (The Arrival of the Queen of Sheba), ki jo je ustvaril za oboi, godala in basso continuo, je sestavni del angleškega oratorija Salomon – ta je bil prvič izveden leta 1749 v Kraljevi operni hiši na Covent Gardnu – in zavzema vlogo uverture v tretje dejanje, v katerem kraljica iz Sabe s svojim razkošnim spremstvom prispe na dvor kralja Salomona. Sinfonia, ki je tukaj ne gre zamenjevati s poznejšo simfonijo klasicizma in romantike, je zasnovana kot bleščeč, energičen orkestrski stavek, ki s hitrim tempom, svetlo tonaliteto in lahkotno tekočimi godalnimi figurami ustvarja občutek slavnostnega prihoda, gibanja in radovednega pričakovanja. Glasbeno tkivo je prožno in uravnoteženo, v instrumentalnem stavku pa je še posebej izvrstno zasnovan dialog med godali in pihali, kar daje skladbi sočasno eleganco in plesno živahnost. Händel s svojim nezmotljivim občutkom za glasbeno dramaturgijo doseže, da glasba ne deluje zgolj opisno, temveč gledalca oziroma poslušalca tako rekoč potegne v nastajajoči prizor. Čeprav je bila sinfonia prvotno zasnovana kot del večje vokalno-instrumentalne celote (oratorija), je zaradi svoje jasne oblike, veličastnega značaja in sugestivne slikovitosti hitro zaživela tudi kot samostojna koncertna skladba. Prihod kraljice iz Sabe tako danes velja za enega najbolj prepoznavnih primerov Händlove orkestralne pisave – glasbe, ki združuje aristokratsko veličastnost, ritmično živahnost in neusahljivo vedrino.   Tomaso Albinoni (1671–1751) je bil eden vodilnih beneških skladateljev iz obdobja baroka, ki je bil med tedanjim občinstvom še posebej cenjen po svojih instrumentalnih delih, v katerih je združeval spevnost italijanske melodike in preglednost glasbene zasnove. Njegov Koncert za oboo v d-molu (op. 9 št. 2), ki ga je ustvaril leta 1722, sodi med najpomembnejša zgodnja dela, ki so bila posebej napisana za oboo kot solistični instrument in s tem bistveno prispevala k popularizaciji tega žlahtnega glasbila. Koncert je zasnovan v ritornelni obliki, ki je še posebej značilna za baročni koncert, pri kateri se osrednja glasbena misel, tema (oziroma po italijansko soggetto) v obliki ritornelov – beseda ritornelo dobesedno pomeni majhna oziroma kratka »ponovitev«, »vrnitev« – večkrat vrača v izvedbi celotnega orkestra, medtem ko odseki solističnega inštrumenta, v tem primeru oboe, prinašajo kontrast, razširitev in izrazno poglobitev osnovnega glasbenega materiala. Ta izmenjava med orkestrskim ritornelom in solističnimi epizodami ustvarja jasno formalno strukturo ter hkrati omogoča razgiban glasbeni dialog med solistom in ansamblom. Oboa v tem koncertu tako ni le virtuozno glasbilo, temveč nosilka izrazne topline, melanholije in plemenite zadržanosti, ki je značilna za beneški baročni izraz. Še več, Albinoni je z ritornelno zasnovo koncerta v tipičnem tristavčnem zaporedju »hitro–počasi–hitro« dosegel ravnovesje med glasbeno strukturo in svobodnejšim izrazom, kar se kaže v stabilni podpori orkestra in gradacijah med tematskimi ponovitvami, medtem ko solist z liričnimi melodijami in okrašenimi pasažami razkriva izrazno bogastvo inštrumenta. Koncert je tako ob številnih drugih skladbah pomembno prispeval k uveljavitvi oboe kot enega osrednjih solističnih instrumentov baročne orkestralne glasbe s prepoznavnim toplim, mehkobnim in rahlo »nosljajočim« zvenom.   Čeprav se je Johann Pachelbel (1653–1706) v glasbeno zgodovino sicer zapisal kot eden najpomembnejših nemških skladateljev srednjega baroka, ki je še danes cenjen predvsem po svojem prispevku k razvoju kontrapunkta in orgelske glasbe, mu je širši mednarodni sloves posthumno prineslo prav njegovo najznamenitejše delo, Kanon in gigue v D-duru (P. 37), ki še danes obstaja v številnih aranžmajih različnih avtorjev. Pachelbelov Kanon, ki je nastal okrog leta 1680 kot komorna skladba za tri violine in basso continuo, temelji na preprostem, a izjemno učinkovitem basovskem »vzorcu«, nad katerim se tri linije v violinah postopno vključujejo v strogem kanonskem posnemanju. Prav ta jasna in za dopolnjevanje »odprta struktura«, harmonična stabilnost in postopno nalaganje glasbenih plasti dajejo skladbi unikaten občutek miru, organske rasti, ravnovesja in dramaturško premišljene vznesenosti. Delo se nadaljuje z živahno gigue (žigo), plesnim stavkom v hitrem trodelnem ritmu, ki vzpostavlja z izhodiščno umirjenostjo kanona pomenljiv in prepričljiv glasbeni kontrast. Čeprav je bila skladba v času nastanka namenjena zasebnemu muziciranju, je Pachelbelov Kanon še danes ena najbolj prepoznavnih in pogosto izvajanih skladb zahodne glasbene tradicije, ki je postal simbol baročne jasnosti, harmonije in meditativne lepote, v kateri lahko uživajo poslušalci vseh generacij. Benjamin Virc    Glasbeni slovarček Sinfonia je italijanski izraz, ki izhaja iz grške besede symphōnía (ubrano »sozvenenje«) in ima v glasbeni zgodovini posebno mesto, saj je v različnih obdobjih lahko hkrati označeval več sorodnih glasbenih oblik. Najpogosteje se je uporabljal za instrumentalni uvod oziroma uverturo, pa tudi za medigro (interludij) ali poigro (postludij) v operi, oratoriju, kantati ali suiti. Pomembno je poudariti, da pojma sinfonia ne gre zamenjevati z zvrstno oznako simfonija, ki se je pod vplivom nemške glasbene tradicije klasicizma in romantike uveljavila kot samostojna, večstavčna orkestralna skladba. Basso continuo je eden najprepoznavnejših elementov baročne glasbe, ki se kaže v neprekinjeni basovski liniji. Izvajajo jo basovski in harmonski inštrumenti, kot so čembalo, orgle ali viola da gamba, pri čemer izvajalec na podlagi posebnih številčnih oznak (t. i. generalbasa oziroma oštevilčenega basa) sam oblikuje oziroma improvizira akorde. Basso continuo daje glasbi harmonski temelj ter povezuje in podpira vse melodične linije ansambla. Koncert je praviloma instrumentalna glasbena oblika, v kateri se vzpostavlja dialog med solistom (ali več solisti) in orkestrom oziroma preostalim glasbenim ansamblom. Koncert se je razvil v obdobju baroka in je navadno zasnovan v več stavkih, med katerimi so opazni kontrasti v izvajalskem tempu in glasbenem značaju. Še posebej v baročnem koncertu ima pomembno vlogo ritornelna oblika, v kateri se osrednja tema večkrat ponovi v orkestru in s tem daje značilen okvir solističnim epizodam, ki so namenjene predstavitvi solistove virtuoznosti in raznolikosti glasbenih tem. Kanon je ena najzgodnejših glasbenih oblik, ki so se razvile že v srednjem veku in temelji na kontrapuktu kot oblikovnem načelu, za katerega je značilno posnemanje glasov. Kanon je tako ena najstrožjih kontrapuktičnih oblik, v kateri en ali več glasov bodisi na isti ali drugih stopnjah tonske lestvice ponovijo začetno melodijo, ne da bi pri tem spremenili njeno podobo in notranja intervalna razmerja. Gigue (žiga) je živahen ples v sestavljenem ritmu, praviloma v šest- ali dvanajstosminskem metrumu, ki je postal v 16. stoletju priljubljen na Irskem, od koder se je prihodnjem stoletju razširil na Škotsko in nato celinsko Evropo. Zaradi hitrega tempa, ki je od glasbenih izvajalcev zahteval virtuozno tehniko, je bil v času baroka praviloma umeščen na sam konec plesne suite.   Biografija solistke Monika Trilar Babič je solo oboistka orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor od leta 2018. Študirala je pri profesorju oboistu Emanuelu Abbühlu na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Mannheimu (Hochschule für Musik und Darstellende Kunst Mannheim), pred tem pa magistrirala s posebno pohvalo (summa cum laude) tudi na Akademiji za glasbo Ljubljana v razredu profesorja Mateja Šarca. Zelo je predana orkestrski in komorni igri, v različnih sestavih rada koncertira doma in v tujini. Večkrat sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim se je predstavila tudi kot solistka v izvedbi Koncerta za oboo in orkester Richarda Straussa, za katero ji je Akademija za glasbo podelila študentsko Prešernovo nagrado. Je večkratna prejemnica zlatih plaket in prvih nagrad na tekmovanjih TEMSIG ter dobitnica nagrad tudi na tekmovanjih v tujini. Redno sodeluje in se izpopolnjuje na glasbenih festivalih pri mednarodno priznanih glasbenikih, med katerimi jo še posebej navdihuje virtuozna glasbena igra in poglobljena interpretacija francoskega oboista Mauricea Bourgua. V veliko zadovoljstvo ji je delo z mladimi glasbeniki, zato kot mentorica sodeluje z različnimi slovenskimi mladinskimi orkestri.   Biografija dirigentke Mojca Lavrenčič (rojena leta 1993) je predstavnica mlajše generacije slovenskih dirigentov, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Dirigiranje je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Marku Letonji in Simonu Dvoršaku ter študij zaključila z odliko (summa cum laude). Svoje znanje je nato poglabljala na področju historične izvajalske prakse med študijem čembala na prestižni Schola Cantorum Basiliensis v Baslu pod vodstvom Andree Marcona. Za svoje poustvarjalne dosežke je prejela študentsko Prešernovo nagrado ter več mednarodnih priznanj. Od leta 2014 deluje v SNG Opera in balet Ljubljana kot korepetitorka, asistentka in dirigentka ter sodeluje z vidnimi domačimi in tujimi dirigenti, režiserji in koreografi. Kljub svoji mladosti je že dirigirala številne operne in baletne produkcije, med drugim Hoffmannove pripovedke, Prodano nevesto, Dnevnik Ane Frank, Gusarja, Giselle in Petra in volka, ter sodelovala pri številnih glasbenogledaliških projektih. Redno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Marca 2023 je debitirala v tujini kot dirigentka baleta Gusar v Teatru Massimu v Palermu, kamor je bila zaradi uspešnega sodelovanja ponovno povabljena tudi leta 2024. Posebno pozornost namenja delu z mladimi glasbeniki, saj je soustanovila in vodila več glasbenih zasedb ter s koncertnimi programi aktivno prispeva k razvoju slovenske kulturne krajine.  

NAJAVA KONCERTA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert komornega cikla Carpe artem

Soncu naproti

 sreda, 14. januar 2026, 19.30 — Kazinska dvorana SNG Maribor 19.00 — predkoncertni pogovor    Koncert Soncu naproti bo združil štiri odlične glasbenike: violinistko Tanjo Sonc, violista Ribala Molaeba, violončelista Nikolaja Sajka in pianistko Marie Sophie Hauzel. Skupaj bodo oblikovali razgiban komorni večer, v katerem se bodo prepletli intimnost, dramatičnost in bogata zvočna barvitost. Program se začenja z introspektivnimi in slogovno prefinjenimi deli Lucijana Marije Škerjanca in Graciane Finzi, nadaljuje z romantično razkošnostjo glasbene govorice Sergeja Rahmaninova, večer pa bo sklenila glasba Roberta Schumanna, enega osrednjih predstavnikov nemškega glasbenega romantizma. Koncert bo v sredo, 14. januarja 2026, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor. Pred koncertom, ob 19.00, bo potekal predkoncertni pogovor, v katerem se bo z violinistko Tanjo Sonc pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.   PROGRAM Lucijan Marija Škerjanc: Arietta in Intermezzo romantique za violino in klavir Graciane Finzi: Impression Tango za violino in klavir Sergej Rahmaninov: Trio élégiaque št. 1 v g-molu za klavirski trio Robert Schumann: Adagio in Allegro v As-duru, op. 70 za violončelo in klavir Robert Schumann: Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47    O PROGRAMU Program nocojšnjega koncerta povezuje skladatelje, ki glasbo razumejo kot osebno izpoved in iskreno čustvovanje. Od romantične globine Schumanna in Rahmaninova, preko poetične intimnosti Škerjanca, pa vse do sodobne izraznosti Finzi – izbrani skladatelji v svojih delih združujejo intimno čustveno izraznost, liričnost in virtuoznost ter s tem razkrivajo glasbo kot več kot zgolj formalno zgradbo. Program poslušalca popelje skozi raznolike glasbene govorice, ki jih povezuje skupna ideja glasbe kot osebne pripovedi in neposrednega dialoga z notranjim čustvenim svetom avtorjev.   Lucijan Marija Škerjanc (1900—1973) je bil osrednji predstavnik razmeroma tradicionalističnega in individualno naravnanega glasbenega pogleda, ki se je v slovenskem glasbenem prostoru razvil v obdobju med obema vojnama. V tem času sta tu sobivali dve izraziti kompozicijski usmeritvi: avantgardna, modernistična smer, ki jo je utelešal Slavko Osterc, in Škerjančev slog, ki je izhajal iz tradicije pozne romantike, ki jo je obogatil z elementi impresionizma in v manjši meri tudi neoklasicizma. Čeprav sodobnih tokov ni povsem zavračal, jih je dosledno filtriral skozi lastne estetske nazore. Tudi kadar se v njegovem opusu pojavijo neoklasicistični ali celo dvanajsttonski vplivi, ti niso prevzeti sistematično, temveč služijo predvsem kot barvni ali motivični elementi. V svojem kompozicijskem jeziku je Škerjanc ostajal zvest čustveni izraznosti, spevnosti in harmonski barvitosti. Zanj je bila glasba predvsem izraz notranjega čustvenega doživljanja, tesno povezanega s subjektivnim svetom umetnika. Menil je, da mora skladba nositi jasen odtis ustvarjalčevega notranjega zanosa, saj je glasba sposobna izražati »najrazličnejše odtenke čustev« in ni zgolj rezultat formalnih, objektivnih pravil. Prav ta poudarek na subjektivnosti in čustveni neposrednosti ga postavlja v zavesten kontrast do modernističnih estetskih idealov racionalnosti in intelektualne distance^[1]. Poleg bogatega skladateljskega opusa je bil Škerjanc ena najpomembnejših osebnosti slovenskega glasbenega in kulturnega življenja 20. stoletja. Dolga leta je deloval kot pedagog na ljubljanskem Konservatoriju in Akademiji za glasbo, bil njen rektor, direktor Slovenske filharmonije ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot dirigent, organizator in publicist je pomembno sooblikoval institucionalni okvir slovenske glasbene kulture ter vplival na več generacij glasbenikov. Njegova vsestranska dejavnost, skupaj z dosledno estetsko držo, ga umešča med ključne ustvarjalce slovenske glasbene identitete. Arietta (iz cikla Tri mladinske skladbe, 1942) in Intermezzo romantique (1934) za violino in klavir se v Škerjančevem opusu umeščata v prostor intimne, lirično zasnovane komorne glasbe. Obe skladbi razkrivata skladateljevo značilno občutljivost za melodično linijo ter bogato, a nikoli agresivno harmonsko govorico, ki služi predvsem razvoju razpoloženja. Arietta, po svoji naravi preprosta in zadržana, učinkuje kot zgoščen lirični utrinek, v katerem se spevnost violine staplja z diskretno klavirsko spremljavo. Intermezzo romantique pa razširi ta izrazni svet v bolj razgibano in kontrastno pripoved, z večjo dramatično napetostjo in izrazitejšim dialogom med obema glasbiloma. Skupaj skladbi tvorita zaokrožen vpogled v Škerjančev romantično-impresionistični izraz, v katerem glasba ne pripoveduje zunanje zgodbe, temveč razkriva notranji tok čustev, razpoloženj in poetičnih stanj.   Podobno tudi skladbe v Maroku rojene francoske skladateljice Graciane Finzi (1945) zaznamujejo bogata harmonska barvitost, virtuoznost in izrazita čustvena vsebina. S prepletanjem kontrastnih inštrumentalnih skupin skladateljica ustvarja presenetljive barvne kombinacije, izrazito individualno zasnovane zvočne sloje pa spaja v veličastne harmonske progresije, ki neredko presegajo tradicionalne okvire, a se v končni fazi vselej povežejo v organsko in smiselno celoto. Njena glasba, sodobna, a globoko čustvena, prepleta barve in ritme ter vplive različnih glasbenih kultur, s čimer nagovarja tako strokovno kot širšo publiko. Značilnosti svoje kompozicijske prakse in svoj estetski credo rada strne v namišljeni dialog: “Lahko govorimo o romantiki? Morda, ne bi vedela. O izraznosti? Da, vsaj upam. O čustvih in občutkih? Nedvomno!” Finzi je glasbo sprva študirala na Konservatoriju v Casablanci, na katerem sta poučevala tudi oba njena starša. Z desetimi leti se je vpisala na sloviti Pariški konservatorij, kjer je študirala klavir in kompozicijo, danes pa tam deluje kot pedagoginja. Obenem je umetniška vodja več festivalov, pogosto pa tudi rezidenčna skladateljica orkestrov. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade, med njimi Grand Prix de la SACEM, Georges Enesco Prize in Prix Florent Schmitt. V svojem delu rada prepleta raznolike sloge in kulturne vplive — od flamenka v skladbi Ode à Dali do afriških ritmov v Nomade in Brume de Sable. Prav tovrstna odprtost je pripeljala tudi do nastanka skladbe Impression Tango (Impresija tanga, 2005/2008) : “Vedno sem čutila strast do tanga. Nekega dne me je violinistka Marianne Pikety prosila za skladbo za violino in harmoniko … in tako se je začel ta za klasičnega skladatelja zahtevni izziv: napisati tango. Ena glavnih značilnosti te glasbe zame leži v nenehnem menjavanju napetosti in sprostitve. Prav to je postala osnovna vsebina moje skladbe, izkoristila sem jo v veliki meri in strastno. Obožujem tango!”   Sergej Rahmaninov (1873—1943) se je rodil 1. aprila 1873 v ruski aristokratski družini z močnim vojaškim in glasbenim ozadjem. Že pri štirih letih je pričel z učenjem klavirja in hitro pokazal izjemen glasbeni talent; pri desetih letih je bil sprejet na Državni konservatorij v Sankt Peterburgu. Njegovo otroštvo pa je bilo hkrati polno negotovosti in čustvenih pretresov. Oče je obsesivno zapravljal družinsko premoženje in izgubljal posestva, zaradi česar se je družina nenehno selila. Med letoma 1883 in 1885 je Sergej izgubil dve sestri: Sofijo, ki je umrla med epidemijo davice, in Jelena, ki mu je predstavila glasbo Čajkovskega in pomembno vplivala na njegov glasbeni razvoj, a je umrla zaradi anemije. Po ločitvi staršev je mati, zdaj samohranilka, kmalu izgubila nadzor nad njegovim šolskim delom, kar je povzročilo drastičen upad njegovega učnega uspeha; ob koncu leta ni opravil izpitov iz splošnih predmetov. Po nasvetu svojega nečaka Aleksandra Silotija, nadarjenega pianista in nekdanjega učenca Franza Liszta, ga je mati prepisala na Moskovski konservatorij. Ta odločitev, sprva motivirana bolj z nujo kot izbiro, se je izkazala za prelomnico v njegovem glasbenem razvoju. Pod strogim mentorstvom Nikolaja Zvereva, tedaj vodilnega klavirskega pedagoga, se je Rahmaninov razvil v enega najbolj briljantnih klavirskih virtuozov svojega časa. Hkrati je v Zverevovem domu spoznal številne vodilne ruske glasbenike, med njimi skladatelja Antona Arenskega in Petra Iljiča Čajkovskega, ki je postal njegov ključni umetniški vzornik. Trio élégiaque (Elegični trio) št. 1 je Sergej Rahmaninov ustvaril na začetku leta 1892, ko mu je bilo komaj osemnajst let. Delo je nastalo izjemno hitro – v zgolj treh dneh, med 18. in 23. januarjem – in je bilo premierno izvedeno konec januarja istega leta na njegovem debitantskem koncertu v Moskvi, kjer se je kot solist predstavil tudi z deli Chopina, Liszta in Čajkovskega. V nasprotju s pričakovanji zvrsti je skladba zasnovana kot en sam obsežen stavek, razdeljen na dvanajst kontrastnih odsekov, ki se nenehno razvijajo in spreminjajo v tempu, razpoloženju in karakterju. Uvodni Lento lugubre predstavi elegično glavno temo klavirja nad nežno in mehko spremljavo godal. Vsako od godal dobi priložnost razvijati glavno temo, kar ustvarja občutek dialoga in instrumentalne razpršenosti. V nadaljevanju sledijo živahnejše epizode (più vivo, con anima, appassionato), v katerih se tema razširja in modulira, prehaja od intimne liričnosti do vrhunca skladbe, zaznamovanega z dramatično, skoraj orkestralno intenzivnostjo. Klavir ohranja vodilno vlogo, pogosto izpostavljen s samostojnimi virtuoznimi figuracijami, medtem ko godali oblikujeta kontrastne glasbene plasti in teksture. Sklepni del skladbe prinaša umiritev in temnejšo zvočnost; zaključi se s pogrebnim maršem, ki se neposredno navezuje na Klavirski trio v a-molu Petra Iljiča Čajkovskega. Čeprav so vplivi Čajkovskega jasni, delo že kaže Rahmaninovo izrazno moč, tehnično zrelost in glasbeno individualnost, s tipičnimi potezami, ki bodo zaznamovale njegovo kasnejše ustvarjanje – širokimi melodičnimi loki, bogatim harmonskim tkivom, dramatičnimi kontrasti in virtuozno rabo klavirja kot nosilca glavne tematske ideje in izraznega vrhunca.   Podobno kot pri Rahmaninovu, se je tudi karierna pot Roberta Schumanna (1810—1856) sprva razvijala kot pot koncertnega pianista. Po poškodbi roke pa je namero opustil ter se preusmeril v skladanje in glasbeno kritiko. Leta 1834 je ustanovil revijo Neue Zeitschrift für Musik (Nova revija za glasbo), ki je sprva objavljala novice in analize novih glasbenih del, sčasoma pa je postala tudi platforma za Schumannove filozofske in estetske razmisleke o glasbi. Njegovi teksti pogosto presegajo zgolj glasbenokritično vrednost – vsebujejo literarno kakovost, ki odraža njegovo tesno povezanost z literaturo in poezijo. Ta literarni navdih se pogosto odraža tudi v njegovih skladbah, ki postanejo poligon za razvoj likov, podobnih tistim iz literature. Najbolj znana tovrstna lika sta ekstrovertiran, nastopaški, zaletav in mestoma celo agresiven Florestan ter introvertiran, pasiven, liričen in zasanjan Eusebius. Kontrastna lika zrcalita skladateljevo osebnost, domnevno zaznamovano z bipolarno motnjo, ki je njegovo življenje razdelila v serijo maničnih in depresivnih epizod – njegovo labilnost, pretirano čustvovanje in nenadne prehode med skrajnim optimizmom in navdušenjem na eni ter omahovanjem, dvomi in depresijo na drugi strani. Leto 1948, leto nastanka skladbe Adagio in Allegro, je za Roberta Schumanna predstavljalo obdobje okrevanja po eni od posebej dolgotrajnih in težavnih epizod depresije. Skladatelju se je postopoma vračalo zanimanje ustvarjanje, ob tem pa so nastali štirje cikli krajših karakternih komornih del: poleg omenjene skladbe še Romance za oboo in klavir, Fantasiestücke (Fantazijske skladbe) za klarinet in klavir ter Stücke im Volkston (Skladbe v ljudskem slogu) za violončelo. Skladba Adagio in Allegro je bila prvotno zasnovana za rog. Clara Schumann, ki je kot pianistka sodelovala pri premierni izvedbi skladbe, je v svoj dnevnik zapisala: “Skladba je  prav po mojem okusu, čudovita, sveža in strastna!” Celo skladatelj je nekoč omenil, da se je med njenim ustvarjanjem “zabaval”. Skladba je dvodelna in že od uvoda zaznamovana z globoko introspektivnim in čustveno bogatim Adagiom, ki odraža notranje pretrese in kontrastna čustva skladatelja. Sledi ognjevit in strasten Allegro, poln virtuoznih figuracij in dinamičnih prehodov, ki se pred zaključkom za trenutek umiri v subtilno reminiscenco uvodne teme. Schumannovo ustvarjanje se je – drugače kot pri večini velikih skladateljev – razvijalo v jasno zamejenih ustvarjalnih obdobjih, ki jih je zaznamovala osredotočenost na posamezne glasbene zvrsti. Do leta 1840 je ustvarjal predvsem klavirsko glasbo, leto poroke s Claro Wieck pa je prineslo izrazit preobrat k samospevu; v obdobju intenzivnega ustvarjanja jih je nastalo okoli 120. Na Clarino prigovarjanje se je Schumann nato prvič resneje podal v simfonični svet. Leta 1841 sta nastali Simfonija št. 1 v B-duru (Pomladna) in Simfonija v d-molu, kasneje predelana v Simfonijo št. 4. Po obvladovanju simfoničnega aparata pa se je znova obrnil k intimnejšim zvočnostim. Leto 1842 je posvetil komorni glasbi in v izjemno kratkem času ustvaril več obsežnejših del: tri godalne kvartete, klavirski trio ter klavirski kvintet in kvartet. Slednja veljata za nekakšen par, saj sta nastajala deloma sočasno in sta zasnovana v Es-duru. Kljub skupni tonaliteti pa ima vsak svojo izrazito identiteto: kvintet deluje monumentalno, z razširjenimi potezami, medtem ko kvartet prepriča z zgoščeno obliko, subtilno notranjo dinamiko in intimnejšim značajem. Njegova spevna melodika, motivični razvoj, kontrapunkt, živahni scherzo in celo fuga se stapljajo v bogato celoto, ki odraža Schumannovo poglobljeno študijo klasičnih mojstrov – Haydna, Mozarta in zlasti Beethovna.. Klavirski kvartet v Es-duru velja za eno osrednjih del romantične komorne literature. Skladba je zasnovana v štirih stavkih, ki jih povezuje skupno motivično jedro, kar daje delu občutek notranje povezanosti in organske celote. Prvi stavek se začne s počasnim, zadržanim uvodom, iz katerega se razvije osrednji motiv, ki zaznamuje celotno sonatno strukturo in se v različnih preoblikovanjih vrača skozi celoten stavek. Kljub navidezni preprostosti tem je glasba izrazno bogata, napeta in dramatična. Drugi stavek, scherzo, prinaša značilen Schumannov nemir in ritmično ostrino. Čeprav vsebuje kar dva tria, se odvija v skoraj neprekinjenem toku, kar ustvarja vtis silovitega in neustavljivega gibanja. Kontrastni tretji stavek, lirični adagio, razkrije Schumanna kot izrazitega romantika: spevna, globoko čustvena melodija se sprva pojavi v violončelu, v srednjem delu pa doseže skoraj sakralno razsežnost. Finale skladbe združuje virtuoznost, gibkost in kontrapunktično spretnost. Temelji na fugi, ki se postopoma prepleta z bolj spevnimi odseki, ob tem pa se motivično navezuje na začetni stavek. Skladba se tako sklene v energičnem in izrazno polnem zaključku, ki poudari klavir kot osrednji nosilec glasbenega dogajanja ter potrdi Klavirski kvartet v Es-duru kot mojstrsko, celovito oblikovano delo romantične komorne literature. Urška Rihtaršič     GLASBENIKI Tanja Sonc je predstavnica mlade generacije slovenskih violinistov. Osvojila je številne nagrade na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, med katerimi so najpomembnejše prve nagrade na Brahmsovem tekmovanju v Pörtschachu (Avstrija 2011), na tekmovanju Ferdo Livadić (Hrvaška 2012) in Mladi virtuozi v Zagrebu (2007). Leta 2015 je osvojila 3. nagrado na Kiwanis tekmovanju v Zürichu, 2016 pa prvo nagrado na New Stars Competition.Tanja se je začela učiti violino pri petih letih. Po končanem študiju pri Primožu Novšaku v Ljubljani, se je izpopolnjevala pri Wonji Kim Ozim in Igorju Ozimu na Mozarteumu v Salzburgu. Podiplomski študij na Zürcher Hochschule der Künste v Zürichu v razredu Nore Chastain je z odliko zaključila junija 2017. Leta 2012 je uspešno opravila avdicijo za praktikum v orkestru Tonhalle Zürich. V sezoni 2017/2018 je Tanja postala članica orkestra ”Zürcher Kammerorchester”. Poleg številnih nastopov v Sloveniji kot solistka in komorna glasbenica, je koncertirala še v Italiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, Belgiji, Franciji, Bolgariji, Libanonu, ZDA, na Hrvaškem ter Češkem. Povabljena je bila na priznane seminarje in festivale “Seiji Ozawa International Academy”, “Hohenstaufen Internationale Kammermusik Akademie”, “International Musicians Seminar Prussia Cove” ter “Kronberg Academy 2015”. Kot solistka je nastopala s številnimi orkestri, kot so Orkester Slovenske filharmonije, Sim-fonični orkester RTV Slovenije, Komorni godalni orkester SF, Orkester Hrvaške radiotelevizi-je, Orkester Akademije za glasbo in drugimi. Sodelovala je s priznanimi dirigenti kot so Marko Letonja, George Pehlivanian, Keri Lynn Wilson, Petko Dimitrov, En Shao. Tanja Sonc je Gallusova varovanka, prejemnica štipendije MOL in Rotary klubov Ljubljane. Bila je štipendistka Notenstein La Roche Privatbank, od 2017 naprej pa je štipendistka Villa Musica Rheinland-Pfalz. Tanja je “Artist in Residence” na “Molaeb Festival For Chamber Music And Fine Arts” v Libanonu ter umetniška voditeljica komornega festivala “Sonc Festival” v Sloveniji.   Ribal Molaeb, rojen v Libanonu, je začel študirati glasbo (violo) na Mozarteumu v Salzburgu in ga nadaljeval na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je leta 2018 diplomiral z odliko. Ribal Molaeb je kot solist igral na recitalu v dunajskem Musikverinu. Je član Barenboimovega orkestra West Eastern Divan. Poleti 2015 je ustanovil festival Molaeb Festival For Chamber Music And Fine Arts. Na njegovi zgoščenki My Years in Vienna 2010–2018 so poleg lastnih kompozicij tudi violinske sonate Brahmsa in Hindemitha. Zaradi svoje impresivne kariere kot komorni glasbenik je bil nedavno imenovan za vodjo oddelka za godala na libanonskem nacionalnem konservatoriju. V Švici je predsednik in umetniški vodja kulturnega društva SUMITO.   Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor, do leta 2023 je poučeval tudi na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Od marca 2024 poučuje in koordinira oddelek komorne igre na Univerzi za umetnost v Gradcu v Avstriji.   Marie Sophie Hauzel, rojena 1. decembra 2000, je prve ure klavirja začela obiskovati že pri 4 letih, pri 8 letih pa je bila sprejeta kot mlada študentka na Mozarteumu v Salzburgu, kjer je bila učenka prof. Andreasa Weberja. Od leta 2015 je vzporedno z gimnazijskim izobraževanjem študirala koncertno klavirsko igro in bila tako ob vpisu v starosti 15 let najmlajša redna študentka na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer je v starosti 20 let zaključila študij za pridobitev diplome. Leta 2023 je magistrirala na Glasbeni akademiji v Münchnu pri prof. Markusu Bellheimu. Med študijem je obiskovala dodatne ure in mojstrske tečaje pri mednarodno priznanih učiteljih klavirja in profesorjih, med drugim pri Rudolfu Buchbinderju, Cyprienu Katsarisu, Langu Langu, Arnulfu von Arnimu, Karlu Heinz Kämmerlingu in Andreasu Groethuysnu. Kot solistka koncertira z orkestri, kot so Filharmonija Luksemburg, Mozarteumorchester Salzburg, Camerata Salzburg, Züricher Kammerorchester, Shenzhen Philharmonie, Duisburger Philharmonie, Folkwang Orchester Essen, Philharmonie Bad Reichenhall, Junge Sinfonie Berlin in venezuelski orkester El Sistema. Gostovala je že v številnih evropskih državah, pa tudi v ZDA in na Kitajskem. Nastopila je na primer na Salzburškem festivalu, Salzburškem Mozartovem tednu, Kissinger Sommer, Schleswig Holstein Festivalu, Mecklenburg Vorpommern Festivalu, Gezeitenfestivalu in Mozartovem festivalu v Shenzhenu, koncertirala pa je med drugim tudi v Dunajski koncertni dvorani, Münchenskem Gasteigu, Filharmoniji v Luksemburgu, koncertni dvorani v Shenzhenu in Nacionalnem centru za uprizoritvene umetnosti na Kitajskem, Herkulessaalu v Münchnu, Filharmoniji v Essnu in Konzerthausu v Dortmundu. Marie je nagrajenka številnih nacionalnih in mednarodnih tekmovanj, med drugim mednarodnega tekmovanja Balys Dvarionas, mednarodnega tekmovanja Jenö Takasc, mednarodnega tekmovanja Hans von Bülow in tekmovanja Carl Bechstein. Osvojila je številne prve nagrade z najvišjim številom točk na tekmovanju Jugend musiziert, zaradi česar je postala štipendistka nemške fundacije Deutsche Stiftung Musikleben in fundacije Carl Bechstein Stiftung. Poleg tega je štipendistka Mozartove družbe v Dortmundu. Marie je bila gostja v različnih televizijskih in kulturnih oddajah, na primer v oddaji Stars von morgen - ZDF z Rolandom Villazonom ali v oddaji Wir spielen für Österreich - ORF.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171   ^[1] Odstavek je deloma povzet po članku Gregorja Pompeta Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc: estetski razkol in poetsko bratstvo.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj, v ponedeljek, 29. decembra 2025, na Malem odru zadnjič uprizorila avtorski projekt Ne ti meni Alice (Once Again) v izvedbi Nataše Matjašec Rošker in Petja Labovića.  V projektu, ki je leta 2022 nastal v okviru platforme za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov in v sklopu Kabareta pri Belem zajcu, in odpira prostor drznega, osebnega in inovativnega gledališkega izraza onkraj uveljavljenih uprizoritvenih praks, sta Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović za izhodišče vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi – in še vedno največji – mojster nonsens literature. Njegovi temeljni deli, Alice’s Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass, sta bila iztočnica za njun simbolni padec v zajčjo luknjo. Potovanje skozi znano zgodbo je služilo zgolj kot abstraktno asociativen okvir, znotraj katerega so se razpirali prostori generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema – hkrati ustvarjalcema, idejnima snovalcema in izvajalcema. Na odru se izrisuje razmerje med mladim moškim, ki je lahko Zajec, Angel, Skušnjavec ali Brodnik, ter žensko – ne-Alico, Igralko –, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena. Projekt se je razvijal v prepletu literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih izrazov. V procesu vaj so igralcema posredno naloge zastavljali različni režiserji, ki so s svojimi idejami odpirali nova vrata – skozi nekatera sta ustvarjalca vstopila, skozi druga ne. Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastov ter z izrazitim jezikovnim pluralizmom sta igralca razpirala številne nevralgične točke človeške eksistence. Padec v »gledališko črno luknjo« jima je odprl obsežen inventar imaginacije, lepote, prostorskega in medgeneracijskega sobivanja ter nuje po izrazni ekspresiji jeze, želja, hrepenenj, veselja, stisk in upov. Avtorsko ekipo so sestavljali Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin, ustvarjalno ekipo predstave pa dramaturginja Maja Borin, scenograf Matic Kašnik, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec zvoka Aleš Zorec, lektorica in prevajalka Mojca Marič ter oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak. Od premiere 6. maja 2022 je bila predstava izvedena 31-krat, od tega 22-krat na domačem odru, gostovala pa je tudi po Sloveniji in v tujini. Uvrščena je bila v program festivalov Teden slovenske drame v Kranju, Borštnikovo srečanje in Borštnikovanje v Cerkljah na Gorenjskem. Skupno si jo je ogledalo 2.396 gledalk in gledalcev.

NAJAVA KONCERTA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert komornega cikla Carpe artem v sodelovanju z DSS Italijanske resonance  Četrtek, 4. december 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič. Tretji koncert cikla Carpe artem bo gostil ansambel Il Parrasio, ki v zasedbi Eriko Nagayama in Ajda Porenta (violini), Luka Stefanović (violončelo) ter Alessandro Papa (čembalo) pripravlja razkošno glasbeno popotovanje po baročni tradiciji instrumentalne glasbe. Program razkriva razcvet italijanske kompozicijske prakse 17. in 18. stoletja: od zgodnjih plesnih oblik Merule, Rossija in Cazzatija, preko slogovne elegance in formalne dovršenosti Legrenzija, vse do vrhuncev zrelega baroka v delih Locatellija, Vitalija in Vivaldija. Ansambel Il Parrasio z interpretacijami redkeje izvajanih del ter kanoničnih mojstrovin ponuja živ in slogovno prepričljiv vpogled v bogato izraznost baročne komorne glasbe. Koncert bo v četrtek, 4. decembra 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor. Pred koncertom, ob 19.00, bo potekal predkoncertni pogovor z izvajalci, ki ga bo vodila muzikologinja Urška Rihtaršič. PROGRAM T. Merula (1595–1665) Ballo detto Pollicio, op. 12, št. 24 Ballo detto Gennaro, op. 12, št. 23 G. Legrenzi (1626–1690) Sonata terza, op. 10 Trio Sonata, op. 2, št. 3 – La Frangipana G. Buonamente (1595–1642) Sonata a due violini con basso continuo v d-molu M. Cazzati (1616–1677) Sonata, op. 18, št. 2 – La Varana S. Rossi (1570–1630) Sonata quarta sopra l’aria di Ruggiero M. Uccellini (1603–1680) Aria sopra la Bergamasca M. Cazzati (1616–1677) iz Trattenimenti per Camera, op. XXII: Ballo de’ Contadini (ples kmetov) Ballo delle Ninfe (ples nimf) G. Legrenzi (1626–1690) Trio Sonata, op. 4, št. 2 – La Tassa Trio Sonata, op. 4, št. 5 – La Benaglia P. Locatelli (1695–1764) Trio Sonata, op. 5, št. 5 – Pastorale T. A. Vitali (1663–1745) Ciaccona v C-duru, op. 7 A. Vivaldi (1678–1741) Trio Sonata, op. 1, št. 12 v d-molu – La Folia O programu Obdobje baroka v zahodni klasični glasbi ohlapno zamejujeta letnici 1600 in 1750. To je bil čas bliskovitega napredka naravoslovja, ki pa je bilo takrat še tesno prepleteno s filozofskim razmislekom, razumevanjem in pojasnjevanjem sveta. A če so se v vzponu znanstvene metode in empirične filozofije že kazali prvi zametki družbene modernosti, je bilo 17. stoletje obenem tudi čas vzpona politike absolutizma, ekstremne koncentracije družbene moči v rokah posameznih monarhov, ki so vladali brez pomoči ali podpore drugih družbenih institucij. Arhetip tovrstnega načina vladanja predstavlja francoski kralj Ludvik XIV., Sončni kralj, ki je svoj dom, palačo Versailles, povzdignil v gospodarski in politični, pa tudi kulturni center države. Prav Versailles in podobe rezidence absolutističnih monarhov so v obdobju baroka torej tudi prostor umetnosti oziroma prostor, kjer so vladarji s pomočjo umetnosti svoje življenje spreminjali v predstavo. Umetnost v kontekstu absolutističnih dvorov obstaja kot celota — arhitektura, slikarstvo, pesništvo in glasba delujejo kot enovita kulisa dvornega življenja, njihova funkcija pa je prikazovanje moči vladarjev, ki so se želeli vzpostaviti kot “božji namestniki na zemlji”. Da bi pri občinstvu izzvala občutke čudenja in spoštovanja, baročna umetnost uporablja močne barve in kontraste, poleg tega je polna gibanja in podrobnosti. Namesto renesančnega posnemanja narave baročni umetnik uporablja domišljijo ter ustvarja iluzijo, da bi naravo presegel: na oboke slika nebesa in izmišljene pokrajine, plese bogato stilizira ter uprizarja več ur trajajoče operne in baletne predstave. S tem baročna umetnost tvega izumetničenost in je v očeh neposrednih naslednikov sprejeta izrazito negativno. Po letu 1750 so tako besedo “barok” uporabljali v slabšalnem smislu in z njo označevali vse, kar je bilo napihnjeno, preobloženo; drugačno vrednotenje baroka prinese šele romantika. A če je baročni in romantični umetnosti morda skupno izražanje čustev in občutkov, baročni človek za razliko od romantičnega sebe vendarle še ne razume kot samostojnega posameznika, pač pa vselej kot del celote. Tudi baročna glasba za razliko od romantične tako ne izraža individualnih občutkov, pač pa jih predstavi tipsko in stilizirano. Prevladuje prepričanje, da določena glasbena figura vselej vzbudi točno določen in pri vseh ljudeh enak občutek (teorija afektov). Baročna glasba pa obenem ne obstaja le v kontekstu dvorov in cerkva, temveč tudi v vsakdanjem življenju: na ulicah, vaških plesih, zabavah in sejmih, kjer jo ustvarjajo potujoči pevci, godci in improvizatorji. Ti živahni, pogosto spontanimi vplivi ljudske in popularne prakse občasno prehajajo tudi v umetno glasbo, kar se bo jasno slišalo tudi v nekaterih nocojšnjih skladbah. Kljub raznolikosti baročne glasbe se ta od predhodne renesanse jasno loči predvsem z vzpostavitvijo dur-molovske tonalnosti, ki je nadomestila sistem srednjeveških modusov. Če so bili v modalnih sistemih pomembni posamezni toni, postanejo v tonalnosti bistveni terčni akordi, ki nastopajo v vlogi nosilcev lestvičnih funkcij (npr. tonika, subdominanta, dominanta). Vzpostavitev funkcijske tonalnosti je povezana z značilno baročno prakso generalbasa (tudi stalni bas, oštevilčeni bas, italijansko basso continuo). Gre za vrsto glasbenega zapisa, ki določa basovsko linijo (notni zapis) in harmonsko strukturo (številke nad notnim zapisom) skladbe, njegova izvedba pa je do določene mere improvizacijska. Generalbas praviloma izvajata čembalo, ki dopolnjuje harmonijo, in čelo ali viola da gamba, ki igrata basovsko linijo. Tehnika se je pojavila ob koncu 16. stoletja v Italiji in je bila sprva vezana na t. i. monodični slog solističnih madrigalov in zgodnjih oper, kmalu pa se je razširila v vse zvrsti. Če vzpostavitev funkcijske tonalnosti ločuje barok od renesanse, pa prav postopno izginjanje prakse generalbasa v sredini 18. stoletja nakazuje prehod v obdobje klasicizma. Razvoj baročne glasbe je izrazito vezan na območje Italije, kjer so se oblikovali slogovni temelji, ki so zaznamovali evropsko baročno glasbo in pripravili pot klasicizmu; tudi, ko se je barok od tod širil najprej v Francijo, Španijo in Portugalsko ter kasneje v Avstrijo, Nemčijo in na Poljsko, so tamkajšnje glasbeno življenje obvladovali italijanski glasbeniki. Obenem je Italija v tistem času obveljala za prestolnico goslarstva na čelu z mojstroma Stradivarijem in Amatijem. Cvetela je predvsem izdelava violin in njim sorodnih godal, ki so pričele izpodrivati predhodnice viole. Kvintna uglasitev strun in vrat brez prečk sta omogočila spremembo tehniko igre, figuracije in oblikovanja motivov. Obenem so baročni glasbeniki lahko razvili nekatere posebne tehnike igranja, ki so v uporabi še danes (pizzicato, con legno, sul ponticcello, glissando), v baroku pa so opravljale predvsem programsko in ilustrativno funkcijo. Italijanska baročna glasba je med 17. in začetkom 18. stoletja doživela izjemen razvoj, ki se je odražal predvsem v raznolikosti instrumentalnih oblik – od plesnih suit in sonat do koncertov. Italijanski skladatelji so v svojih delih izoblikovali prepoznaven italijanski slog, poln izraznih kontrastov, melodične domišljije in formalne uravnoteženosti. Salamone Rossi (1570–1630) je bil judovsko-italijanski skladatelj, globoko vpete v živahno, večkulturno glasbeno okolje severne Italije. Njegovo delo je izvrsten primer prehoda iz pozne renesanse v zgodnji barok. Rodil se je v beneškem getu, prvem tovrstnem prostoru v Evropi, kjer so se prepletali jeziki, tradicije in glasbene prakse. Rossi je leta 1589 postal violinist in pevec na dvoru Gonzag v Mantovi, kjer je deloval skupaj s Claudiom Monteverdijem ter sodeloval v priljubljeni judovski gledališki skupini Università Israelitica. V svojih zbirkah sinfonij, sonat in plesov, izdanih med letoma 1607 in 1622, mojstrsko združuje polifono tradicijo in novo monodično estetiko. Posebej značilna je njegova uporaba priljubljenih basovskih obrazcev, kot sta Ruggiero in Bergamasca, ki sta služila kot osnova za številne variacije in plesne oblike tistega časa. Na ta slogovni okvir se navezuje tudi Sonata quarta sopra l’aria di Ruggiero (Četrta sonata na temo Ruggiero), v kateri se Rossi poigrava z jasnim ritmičnim pulzom, melodičnimi izmenjavami med glasovi in baročno retoriko napetosti in sprostitve. V Rossijevem glasbenem jeziku se zrcali bogastvo okolja, v katerem je živel — med dvorno kulturo Mantove in razgibanim življenjem beneškega geta. Tarquinio Merula (1595–1665) je bil ena najživahnejših in najizvirnejših glasbenih osebnosti lombardskega zgodnjega baroka. Deloval je v okolju, kjer so se na dvorih Mantove in Milana zbirali najpomembnejši glasbeniki 16. in 17. stoletja. Merula je bil cenjen organist, a tudi vizionarski utrvarjalec na področju instrumentalne glasbe. Tako kot pri Rossiju, se tudi v njegovem slogu prepletata pozna renesančna polifonija in sveža monodična govorica zgodnjega baroka, zaznamovana z ritmično živahnostjo, virtuoznimi dialogi glasov in igrivo iznajdljivostjo. Ballo detto Pollicio (Ples Pollicio) in Ballo detto Gennaro (Ples Gennaro) se uvrščata med njegove najbolj priljubljene instrumentalne miniature. Izstopata po plesni sproščenosti, mojstrskem kontrapunktu in baročni energiji ter razkrijeta Merulo kot skladatelja, ki je znal svobodno prehajati med cerkvenim in posvetnim svetom ter instrumentalni glasbi vtisniti izrazito osebni pečat. Giovanni Battista Buonamente (1595–1642) je glasbeno pot je začel na dvoru Gonzag v Mantovi, nato pa deloval na dunajskem cesarskem dvoru Ferdinanda II., s katerim je leta 1627 sodeloval tudi pri praških kronanjih slovesnostih Ferdinanda III. Pozneje je bil violinist v cerkvi Madonna della Steccata v Parmi, zadnja leta pa je kot kapelni mojster deloval v Assisiju. Njegove zbirke sonat, objavljene v med letoma 1620 in 1630, so dragocen dokument razvoja virtuoznega violinskega sloga po Monteverdiju. Sonata a due violini con basso continuo (Sonata za dve violini in basso continuo) v d-molu razkriva Buonamentovo značilno izmenjavo motivičnih gest, improvizacijskosti in plesne živahnosti. Marco Uccellini (1603–1680) je večino življenja deloval v službi plemiških družin Este in Farnese. Čeprav je kot dvorni skladatelj seveda ustvarjal tudi opere in balete, se je danes ohranila predvsem njegova inštrumentalna glasba. V času, ko zvočna barva še ni imela osrednje izrazne vloge, je bil Uccellini eden redkih, ki je svoje skladbe posvečal izrecno violini – kar razkriva njegov izjemen vpogled v tehniko in nakazuje, da je bil tudi sam virtuoz. Posebej pomemben je Uccellinijev vpliv na razvoj idiomatskega violinskega sloga: virtuozni skoki, pasaže in razširitev igre do šeste lege kažejo na drznost, ki je močno zaznamovala zgodnji barok. Delo Ario sopra la Bergamasca (Arija na bergamaško temo) je ustvaril kot serijo variacij na eno tedaj najbolj prepoznavnih ljudskih plesnih tem. Skladba združuje tehnično zahtevnost violinske igre in sproščen, skoraj ljudski značaj, kar odraža njegovo mojstrstvo v povezovanju umetnega in ljudskega izraza. Čeprav danes manj znan, je bil Maurizio Cazzati (1616–1678) v svojem času izjemno cenjen skladatelj in glasbenik, dejaven v Mantovi, Ferrari, Bergamu in nazadnje v Bologni, kjer je leta 1657 brez prijave prejel prestižno mesto vodje kapele v baziliki San Petronio. Cazzatijeva glasba je bila pogosto predmet občudovanja, a tudi zavisti, saj je s svojimi reformami glasbenega aparata vzbudil odpor nekaterih kolegov, kar je nazadnje vodilo v njegov odhod iz mesta. Kljub tej burni epizodi ostaja njegovo delo – obsežnih 66 tiskanih opusov – eno najpomembnejših pričevanj italijanske zgodnjebaročne glasbene ustvarjalnosti. Sonata, op. 18, št. 2 — La Varana je primer Cazzatijeve nagnjenosti k t. i. karakternim skladbam, v katerih se glasbeni tok prepleta z retorično dramatičnostjo in igrivimi tematskimi zasnovami. V Ballo de’ Contadini (Ples kmetov) se skladatelj obrača k bolj neposrednemu, zemeljskemu plesnemu izrazu, polnem ritmične živosti in ljudskega šarma, medtem ko Ballo delle Ninfe (Ples nimf) prinaša povsem nasproten svet – eleganten, lahkoten in skoraj nadzemeljski ples, zračen kot zbor mitoloških nimf. V teh treh miniaturah se razkrije Cazzatijev izjemen razpon: od virtuozne sonate do dveh kontrastnih plesnih prizorov, ki pokažejo njegovo mojstrsko obvladovanje tako instrumentalne retorike kot baročne plesne govorice. Številne skladbe Giovannija Legrenzija (1626–1690) so posvečene plemiškim družinam Benečije, Friulija in severne Italije, kar razkriva gosto mrežo patronov ter obenem potrjuje preplet lokalnih in mednarodnih vplivov, ki so oblikovali njegov izrazito prepoznaven glasbeni jezik. Sonata terza (Tretja sonata), op. 10, razkriva skladateljevo sposobnost oblikovanja širokih harmonskih lokov, dinamične raznolikosti in subtilnega dialoga med glasovi. Trio Sonata, op. 2, št. 3 — La Frangipana uteleša zgodnjo obliko sonate, za katero sta značilni spevna melodika in izrazit ritmični pulz. Podobno zasnovo nadaljujeta tudi Trio Sonata, op. 4, št. 2 — La Tassa in Trio Sonata, op. 4, št. 5 — La Benaglia, pri čemer Legrenzi izkazuje svojo težnjo k elegantni formalni urejenosti, jasnemu ravnovesju med glasovi in živahnim virtuoznim dialogom. Če so skladatelji, kot so Rossi, Merula, Buonamente, Uccellini in Cazzati, vzpostavili temeljne poteze zgodnje baročne glasbene govorice – eksperimentiranje z ritmi, plesnimi obrazci, kontrapunktom ter idiomatskim slogom za violino – potem Giovanni Legrenzi že uteleša prehod v njeno zrelejšo fazo. Pri njem se pojavijo jasnejša oblikovna zasnova, uravnotežen dialog med glasovi in harmonska stabilnost, ki napovedujejo slog visoke baročne sonate. Legrenzi dosežke svojih predhodnikov povzdigne v bolj urejen, izrazno eleganten glasbeni jezik, v katerem se ritmična energija in spevnost stapljata v prepoznavno beneško jasnost. Na tej tradiciji so v poznejšem italijanskem baroku gradili tudi Antonio Vivaldi, Tomaso Antonio Vitali in Pietro Locatelli. Vivaldi je žanr triosonate in violinske sonate formalno ter izrazno izpopolnil, ga povezal z izjemno barvitostjo svojega koncertantnega sloga in mu dal novo širino. Vitali, znan po svoji spevni melodiki in dramatičnem harmonskem občutku, je violinsko sonato razvil v smer večje izrazne globine in retorične jasnosti. Locatelli pa predstavlja enega zadnjih velikih mojstrov violinističnega idioma, ki vodi zgodnjebaročno tradicijo v smer tehnično drznejšega, skoraj že predklasicističnega izraza. Skozi ta niz skladateljev se razkriva večdesetletna pot od pionirskih začetkov italijanske baročne instrumentalne glasbe k njenemu vrhuncu, stilni izčiščenosti in vse večji tehnični ter izrazni sofisticiranosti. Tomaso Antonio Vitali (1663–1745), sin znamenitega bolonjskega skladatelja Giovannija Battiste Vitalija, je bil eden ključnih italijanskih violinistov in mojstrov instrumentalne glasbe poznega 17. in zgodnjega 18. stoletja. Njegov slog združuje virtuoznost, jasno oblikovno zasnovo in melodično eleganco, značilno za bolonjsko violinistično šolo. Ciaccona v C-duru, ki temelji na ponavljajoči se basovski formuli, predstavlja odličen primer Vitalijeve veščine variacijskega oblikovanja: znotraj stabilnega harmonskega vzorca ustvarja bogato paleto melodičnih okraskov, ritmičnih preigravanj in postopnih dinamičnih poudarkov. Delo razkriva Vitalijevo sposobnost združevanja tehnične dovršenosti z izrazno jasnostjo in predstavlja enega izmed najbolj prečiščenih primerov italijanske baročne ciaccone. Violinist in skladatelj Pietro Antonio Locatelli (1695–1764) je bil rojen v Bergamu, izšolan v Rimu in pozneje dejaven v najpomembnejših evropskih glasbenih središčih. Že zgodaj je slovel kot izjemen virtuoz, njegov slog pa zaznamujejo tehnična drznost, izrazna intenzivnost ter edinstvena sinteza italijanske melodike in severnoevropske galantne elegance. Po obsežnih potovanjih po Italiji in Nemčiji se je leta 1729 ustalil v Amsterdamu, kjer je združil vloge skladatelja, učitelja, urednika in založnika ter ustvaril večino svojega zrelega opusa. Trio Sonata op. 5, št. 5 — Pastorale razkriva njegovo izjemno sposobnost združevanja spevne melodike, harmonske jasnosti in nežne, idilično obarvane atmosfere, značilne za pastoralni idiom. Dialog dveh violin, podprt z gibkim, a stabilnim basovskim fundamentom, oblikuje mehko zvočno pokrajino, v kateri se prepletata preprostost in prefinjenost. Antonio Vivaldi (1678–1741), beneški duhovnik, violinist in skladatelj, je ena najprepoznavnejših osebnosti baroka. Prete rosso oziroma rdečelasi duhovnik, kot so ga imenovali sodobniki, je večino življenja deloval v Benetkah. Njegov izjemno obsežen opus – skoraj petsto koncertov, številne opere, oratorije ter več kot devetdeset sonat – je odločilno zaznamoval evropsko glasbo 18. stoletja. Čeprav Vivaldijevi koncerti, zlasti Štirje letni časi, danes veljajo za emblem baročnega repertoarja, njegove sonate dolgo niso bile deležne enake pozornosti. Prav v njih pa se razodeva intimnejša, slogovno izbrušena plat njegove ustvarjalnosti. Med temi deli posebej izstopa Trio sonata v d-molu – La Folia. Stara španska melodija Folia je bila v 17. stoletju priljubljen tematski obrazec, ki so ga mnogi skladatelji obdelali, vendar Vivaldi temo povzdigne v novo izrazno razsežnost: z dodanim drugim violinskim glasom ustvari živahen, skoraj tekmovalen dialog, bogat z imitacijami, kontrasti in virtuoznimi arabeskami. Variacije ohranjajo tradicionalno harmonsko shemo, vendar jih skladatelj napolni z značilno dramatičnostjo, emocionalno intenzivnostjo in sposobnostjo, da tradicijo preoblikuje v nekaj izrazito novega in povsem svojega. GLASBENIKI Violinistka Eriko Nagayama je z odliko magistrirala na Royal Academy of Music v Londonu kjer je za izjemen zaključni recital prejela DipRAM, nagrado Marjorie Bunty Lempfert ter nagrado Moir Carnegie Prize. Nedavno je z odliko zaključila tudi magistrski študij stare glasbe – historične violine na Kraljevem konservatoriju v Haagu, kjer je študirala pri Ryu Terakadu, komorno glasbo pa pod mentorstvom Richarda Egarrja. Kot dejavna koncertna umetnica je prejemnica več uglednih priznanj, med drugim Barocksaal Prize (Aoyama Music Prize 2022) in štipendije Willem Bouman Grant, ki jo podeljuje Fonds KC (2024). V sezoni 2024/25 sodeluje kot članica Orchestra of the Age of Enlightenment Experience Scheme, nedavno pa je koncertirala po Evropi z Bach Collegium Japan pod vodstvom Masaakija Suzukija. Violinistka Ajda Porenta je magistrski študij violine zaključila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je med študijem prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo in osvojila I. nagrado na tekmovanju HKIYMC Kirill Troussov. Ljubezen do stare glasbe jo je vodila na Kraljevi konservatorij v Haagu, kjer trenutno zaključuje svoj študij stare glasbe — historične violine pri Enricu Gattiju in Ryu Terakadu, komorno igro pa pri Richardu Egarrju in Patricku Ayrtonu. Aktivno sodeluje z uglednimi ansambli in orkestri, kot so Orchestra of the Eighteenth Century, Utrecht Company of Music, Concerto d’Amsterdam, Collegium Delft in drugi. Nastopila je na festivalih za staro glasbo — FestiVita Brussels, Utrecht Early Music Festival, Musica Antica The Hague, Seviqc Brežice in drugi. Violončelist in gambist Luka Stefanović je bil v kritikah opisan kot glasbenik z “izjemno umetniško potjo” (Cleveland Classical) in kot izvajalec, ki ponuja “navdušujoče interpretacije” ter “izvrstne izvedbe” (Baltimore Sun). Med študijem na Oberlin Conservatory (ZDA) in na Kraljevem konservatoriju v Haagu (Nizozemska) je razvil strast do ohranjanja ravnotežja med igro na moderne in historične instrumente, kar ostaja tudi vodilo njegove glasbene poti. Trenutno redno sodeluje z uglednimi orkestri Netherlands Bach Society in Residentie Orkest Den Haag med drugimi. Čembalist Alessandro Papa je študiral v Bologni in Parizu. Izpopolnjeval se je na mojstrskih tečajih pri številnih priznanih čembalistih — Francesco Corti, Christophe Rousset, Benjamin Alard, Jean-Luc Ho in Skip Sempé. V Bologni je odkril svojo strast do čembala ter imel priložnost nastopati na izjemnih zgodovinskih instrumentih iz Tagliavinijeve zbirke v Museo di San Colombano. V Parizu je študiral pri Elisabeth Joyé na Conservatoire du 7e arrondissement in CRR de Paris, kjer je poglobljeno raziskoval svet francoske baročne glasbe ter razširil razumevanje slogovnih posebnosti in izraznih možnosti instrumenta. Leta 2025 je zaključil magistrski študij stare glasbe — čembala na Kraljevem konservatoriju v Haagu, pod mentorstvom Carole Cerasi, Patricka Ayrtona in Richarda Egarrja. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ministrica dr. Asta Vrečko v SNG Maribor: energetska sanacija uspešno zaključena MARIBOR, 27. NOVEMBER - Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko si je skupaj z ministrom za okolje, podnebje in energijo mag. Bojanom Kumrom ogledala zaključeno energetsko sanacijo Slovenskega narodnega gledališča Maribor (SNG Maribor). Za prenovo gledališča je bilo skupaj zagotovljenih 9,7 milijona evrov sredstev Ministrstva za kulturo in nepovratnih evropskih sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost, ki jih je prek javnega povabila Ministrstvu za kulturo za izvedbo projekta zagotovilo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE). Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko in minister za okolje, podnebje in energijo mag. Bojan Kumer sta v okviru regijskega obiska Vlade Republike Slovenije v Podravski regiji obiskala SNG Maribor, kjer se je uspešno zaključila obsežna energetska sanacija največje kulturne ustanove v Sloveniji. Projekt je del širšega programa energetske prenove kulturne infrastrukture. Obnovitvena dela so potekala in se uspešno zaključila tudi na objektih Narodnega muzeja Slovenije, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (OE Ljubljana in OE Kranj) ter na treh objektih Arboretuma Volčji Potok. Projekti so bili izbrani na javnem povabilu Ministrstva za okolje, podnebje in energijo in potrjeni s sklepom Vlade Republike Slovenije leta 2023 v okviru izvajanja ukrepa energetske in trajnostne prenove stavb izjemnega upravnega in družbenega pomena, ki so v javni lasti. Ministrica dr. Asta Vrečko je ob obisku poudarila: »Energetska sanacija SNG Maribor je pomemben del prve strateške prenove slovenske kulturne infrastrukture. Ponosna in vesela sem, da smo se v tem mandatu prvič v zgodovini Slovenije uspeli dogovoriti z ministrstvom, pristojnim za okolje in energijo, za sredstva, namenjena povezovanju kulturne in zelene politike. Tako za sredstva iz Podnebnega sklada za projekte kot za 16,3 milijona evrov za energetske sanacije kulturne infrastrukture po Sloveniji.  Poleg tega, da s tem stopamo na pot trajnostnega prehoda v kulturi, pa bodo vsi zavodi, ki so tudi kulturna dediščina, zasijali v novi podobi s prenovljenimi okni in fasadami. Z investicijo v naš največji javni zavod v kulturi nadaljujemo vlaganja v SNG Maribor, ki smo ga okrepili z novimi zaposlitvami baletnih plesalcev, nakupom instrumentov, prenovo odrske tehnike, sedaj pa smo zagotovili sodobne, trajnostne in energetsko učinkovite pogoje za ustvarjanje in s tem boljše pogoje za zaposlene in obiskovalce. Hvala vsem, ki so s strokovnostjo in predanostjo omogočili uspešen zaključek teh res pomembnih projektov.« Minister za okolje, podnebje in energijo mag. Bojan Kumer pa je dodal: »MOPE je z učinkovitim izvajanjem ukrepov energetske preobrazbe iz Načrta za okrevanje in odpornost zagotovil financiranje prenov javnih stavb, ki so izjemnega upravnega in družbenega pomena, in med njimi je tudi SNG Maribor. Veseli me, da lahko z evropskimi sredstvi podpiramo projekte, ki ne le zmanjšujejo energetsko rabo, temveč povečujejo trajnost, učinkovitost in kakovost bivanja v javnih ustanovah. S podporo Vlade RS smo lahko zagotovili tudi dodatna sredstva in omogočili, da je projekt uspešno zaključen.« Direktor SNG Maribor Danilo Rošker je: »Energetska sanacija je eden največjih infrastrukturnih projektov v zgodovini našega zavoda. Obnova prinaša sodobne pogoje za ustvarjanje in obiskovanje umetnosti ter velik korak k trajnostnemu upravljanju stavbe. Zahvaljujemo se Ministrstvu za kulturo, MOPE in vsem sodelujočim, ki so omogočili pravočasno in kakovostno izvedbo projekta.« Podrobnejši opis sanacije V okviru energetske sanacije SNG Maribor so bili izvedeni ključni posegi: zamenjava sistemov ogrevanja in prezračevanja, priklop na daljinsko ogrevanje, vgradnja energetsko učinkovitega stavbnega pohištva ter sanacija fasade, strehe, inštalacij in razsvetljave. Nameščenih je bilo več kot 1200 novih svetil in skoraj 250 novih oken in vrat, vgrajeni pa so bili tudi sistemi s 600 kW hladilne in 1,8 MW ogrevalne moči, kar bo pomembno zmanjšalo obratovalne stroške in povečalo energetsko učinkovitost stavbe. Fotografije so dostopne na spodnji povezavi: https://www.dropbox.com/scl/fo/63hf51k7i5yk1bcull33x/ALhK73fZmTXmurqtHQA_4q0?rlkey=mrbme0ktyufpmelwtujr224bv&st=779gsmf6&dl=0 Za avtorja fotografij prosimo, navajajte: Andreja Seršen/STA      

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 

MARIBOR, 18. 11. - Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo 20. in 21. novembra 2025 v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila eno najpomembnejših klasičnih komedij srbskega dramatika Branislava Nušića  Gospo ministrico v režiji Veljka Mićunovića. Igrajo Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Julija Klavžar, Gaja Filač, Blaž Dolenc, Vojko Belšak, Žan Koprivnik, Petja Labović, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Irena Varga, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Gorazd Žilavec ter Jan Matija Horvat / Miha Mir.

Gospa ministrica (1929) Branislava Nušića, enega najpomembnejših srbskih dramatikov in mojster družbene satire, je komedija, ki natančno secira družbene šibkosti – predvsem neustavljivo željo posameznika, da postane 'nekdo', ne glede na lastne zmožnosti ali intelektualni domet. V središču zgodbe je Živka Popović, žena državnega uradnika, ki ob moževi napredovanju v ministra doživi burno preobrazbo in se v svoji zaslepljenosti ujame v groteskno igro družbenega prestiža. Nušić v komediji razgrinja univerzalne mehanizme napuha, ki ostajajo presenetljivo aktualni: obsedenost s statusom, površinski blišč, pozaba lastnih korenin in lahkotno sprejemanje iluzij o lastni pomembnosti. Zaradi ostrega humorja, kritike korupcije, brezizhodnega birokratskega aparata in mehkih točk človeške ambicioznosti ostaja izjemno aktualna  tudi skoraj stoletje po nastanku.

Režiser Veljko Mićunović poudarja, da komedija ne govori o karierizmu, temveč o temeljni človeški lakoti po pripadnosti: »Ljudje niso smešni, ko se spremenijo – smešni so, ko mislijo, da so se spremenili na bolje. Živka Popović je istočasno komična figura in žrtev. Obkrožena je s pijavkami in laskači, ki se hranijo z njenim vzponom in padcem.«

Dramaturg Slobodan Obradović pa dodaja, da smeh pri Nušiću nikoli ni le smeh. Lik Živke Popović je odrsko povečevalno steklo mentalitete, ki se ob prvi priložnosti odreče preteklosti in si nadene 'novi jaz'. Komedija razkriva, kako hitro družbeni vzpon postane medijski spektakel, napuh pa transparenten del vsakdana. V gledališkem listu za piše: »Današnji napuh ne potrebuje več ogledala. Družbeni vzpon ni nič vreden, če ni medijsko obeležen. Nušićev pogled na duhovni padec naroda je preroško natančen, Živka pa ostaja univerzalno ogledalo, v katerem še danes vidimo svoj nasmeh.«

Uprizoritev je v prevodu Mojce Marič, scenografijo Zorane Petrov, kostumografijo Lea Kulaša, izvirno glasbo Nevene Glušica in oblikovanjem svetlobe Tomaža Bezjaka.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert komornega cikla Carpe artem v sodelovanju z DSS Pejsaži šestnajstih strun Sreda, 19. november 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Anuša Plesničar. Na drugem koncertu cikla Carpe artem bodo zazvenela nova dela štirih uglednih slovenskih skladateljev – Janija Goloba, Roka Goloba, Tomaža Habeta in Slavka Ludvika Šuklarja. Program združuje različne ustvarjalne poetike, ki v dialogu med glasbo in besedo razkrivajo raznolike pejsaže človeškega doživljanja – od introspektivnih zvočnih podob in duhovnih razmislekov do ritmične živosti in ljudskega navdiha. Skladatelj in violinist Jani Golob, zaslužni profesor Akademije za glasbo v Ljubljani, bo predstavil svoj Četrti godalni kvartet, ki ga je napisal za cikel Carpe artem leta 2020. Tomaž Habe, skladatelj, pedagog in dolgoletni teoretik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, se bo predstavil z novim cikličnim delom za sopran in godalni kvartet Prošnje in zahvale, navdihnjenim z besedili Matere Tereze. Rok Golob, eden najdejavnejših slovenskih skladateljev sodobne orkestralne, filmske in popularne glasbe, bo prisoten z izborom skladb, ki se gibljejo na presečišču resne, zabavne in jazzovske glasbe. Slavko Ludvik Šuklar, nagrajenec Kozinove nagrade 2023, pa v skladbi Panonski akvareli obuja slikovit svet ljudske dediščine panonskega prostora. Izvajalci koncerta so godalni kvartet kolektiva Carpe Artem – Veronika Vilar Brecelj (violina), Miladin Batalović (violina), Nejc Mikolič (viola) in Nikolaj Sajko (violončelo) – ter sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, prvakinja Opere SNG Maribor in nagrajenka Prešernovega sklada. Koncert bo v sredo, 19. novembra 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor. Ob 19.00 bo predkoncertni pogovor s skladatelji, ki ga bo vodila muzikologinja Anuša Plesničar. Koncert nastaja v sodelovanju z Društvom slovenskih skladateljev. PROGRAM Jani Golob: Godalni kvartet št. 4 Rok Golob: Naslov — za godalni kvartet Tomaž Habe: Prošnje in zahvale za sopran in godalni kvartet Slavko Ludvik Šuklar: Panonski akvareli za godalni kvartet O PROGRAMU Po drugi svetovni vojni se je slovenska glasbena ustvarjalnost razdelila na dva izrazita pola. Na eni strani so se oblikovali skladatelji, ki so sledili modernističnim smernicam evropske avantgarde in preizpraševali tradicionalne meje glasbenega jezika – v iskanju novih tehnik, struktur in zvočnih izrazov. Na drugi strani pa so ostali tisti, ki so vztrajali pri tonalni osnovi, pri melodični prepoznavnosti in vpetosti glasbe v človekov emocionalni svet. Ta razcep ni pomenil le estetskega, temveč tudi idejnega vprašanja: kaj naj bo glasba? Prav skladatelji, katerih dela so na sporedu nocojšnjega večera, predstavljajo tisti tok slovenske glasbene misli, ki se je kljub sodobnim vplivom zavestno naslanjal na tradicijo in kontinuiteto tonalnega mišljenja. Njihova dela razkrivajo globoko prepričanje, da sodobnost ni nujno prelom s preteklostjo, temveč dialog z njo, ki s seboj prinaša iskanje novih pomenov znotraj že ustaljenih formalno—estetskih okvirov. Jani Golob (1948) sodi med vidnejše osebnosti slovenske glasbe druge polovice 20. in začetka 21. stoletja. Po študiju violine in kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri je sprva deloval kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, pozneje kot urednik za resno glasbo na Televiziji Slovenija in nazadnje kot dolgoletni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo. Njegov ustvarjalni opus razpira izjemno širok stilni in zvrstni razpon – od simfonične in komorne glasbe do opere, baleta, filmske in scenske glasbe. Med njegovimi pomembnejšimi deli so opere Krpanova kobila, Medeja in Ljubezen kapital, številna simfonična dela, Koncert za violino in orkester ter cikel Štiri slovenske ljudske pesmi za godala. Golobova glasba temelji na jasni formalni misli, prepoznavni melodiki in harmonski širini, ki pogosto povezuje tonalne in modalne principe z elementi sodobnega izraza. V njej se prepletata intelektualna konstrukcija in čutna neposrednost, racionalno oblikovanje in spontanost – značilnosti, ki odražajo skladateljevo sposobnost dialoga med tradicijo in sodobno popularno kulturo. Golobovo delo je zato mogoče razumeti kot izraz zavestne kontinuitete evropske glasbene misli, zasidrane v slovenskem kulturnem prostoru, a z jasnim univerzalnim dometom. Godalni kvartet št. 4 Janija Goloba, napisan za kvartet Carpe Artem in posvečen prim. doc. dr. Damijanu Vokaču, se razpleta v štirih stavkih, ki združujejo introspektivno liričnost z natančno motivično logiko. Skladba se ne naslanja na monumentalnost, temveč preučuje odnose med inštrumenti, kjer se vsak glas odziva v dialogu z ostalimi, zgradba pa ohranja jasen notranji razvoj. Ritmična raznolikost, modalni odtenki in prefinjena tekstura ustvarjajo občutek premišljene spontanosti, hkrati pa ohranjajo stik z melodijskim in kompozicijskim izročilom. Kvartet združuje kontrastne stavke – meditativno vzdušje, ritmično energičnost, introspektivnost in dinamično kulminacijo – v enoten glasbeni narativ, ki prepričljivo kaže Golobovo razumevanje glasbe kot dialoga med tradicijo, sodobnostjo in poslušalcem. Tomaž Habe (1947) – skladatelj, dirigent, pedagog in violinist – je v svoji ustvarjalni in poustvarjalni praksi povezal umetniško zavzetost z jasno zavestjo o družbeni vlogi glasbe. Kot pedagog, dolgoletni učitelj in mentor generacij glasbenikov je bil zavezan ideji glasbe kot kulturne vzgoje – ne kot privilegija, temveč kot skupnega dobrega. V šolstvu in orkestrski praksi je uveljavljal sistematičnost, disciplino in ustvarjalni pogum. Njegov opus, ki obsega več kot tristo del, razkriva izjemno širino ustvarjalnega izraza. Skladbe segajo od otroških in mladinskih pesmi, zborovske in komorne glasbe, del za godbe in pihalne orkestre do koncertantnih in simfoničnih del. Posebej velja omeniti Pomladno suito za klavir in godalni orkester (1976), Poemo za klavir in simfonični orkester (1971), Quasi habanero za alt saksofon in orkester (1997) ter Liste iz spominske knjige(2002), v katerih se Habe izkaže kot skladatelj z izrazitim čutom za melodiko, motivično delo in barvno plastenje zvoka. V njegovem, sicer tonalnosti zapisanem glasbenem jeziku, se prepletata racionalna konstrukcija in izrazna spontanost. Habe se izogiba ekstremom – tako avantgardni hermetičnosti kot nostalgični preprostosti – in ustvarja slog, v katerem prevladuje estetska umirjenost, povezana s tehtnim občutkom za zvočno ravnotežje in notranjo logiko forme. Delo s programskim naslovom – Prošnje in zahvale za sopran in godalni kvartet – je zasnovan kot intimna glasbena meditacija, v kateri se preprosta beseda in zadržana zvočna govorica združita v duhovno celoto. Besedila iz zbirke Molitve Matere Terezije razkrivajo univerzalno človeško izkušnjo – trpljenje, sočutje, vero in hvaležnost – ter nagovarjajo poslušalca z neposrednostjo, ki presega zgolj verske okvire.Vsak izmed štirih samospevov odpira drugačen pogled v notranji svet človeka: molitev kmetu in njegovi zemlji, prošnjo za mir in preobrazbo sovraštva v ljubezen, hvalnico glasbi in petju ter poklon materi, ki v ljubezni rodi otroka. V glasbenem jeziku skladbe prevladuje premišljena zlitost besede in zvoka. Sopranska linija niha med arioznostjo in recitativnim izrekanjem, pri čemer se zdi, kot da glas izhaja neposredno iz molitve same. Godalni kvartet s subtilnimi medigrami oblikuje harmonsko ozadje, ki se razpenja med zadržano zvočnostjo in trenutki ekspresivne svetlobe. Skladba se ne opira na zunanjo virtuoznost, temveč na izpovedno moč preprostosti – na tisti notranji mir in tiho iskrenost, ki jo je v svojem življenju in delovanju utelešala tudi Mati Terezija sama. Rok Golob (1975) je skladatelj, aranžer in producent, ki v svojem opusu združuje elemente klasične, filmske, pop in jazz glasbe, pri čemer razvija izrazno lastno govorico, v kateri se prepletajo jasno definiran motivični razvoj, instrumentalna barvitost in prostorska dinamika zvoka. Po začetkih na violini in klavirju se je posvetil kompoziciji na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa nadaljeval magisterij na Univerzi Južne Kalifornije v Los Angelesu, s posebnim poudarkom na filmski glasbi in sodobnih orkestralnih tehnikah. Golobov opus obsega širok spekter zvrsti: simfonične in komorne skladbe, glasbo za gledališče in film, big-band in pop zasedbe. Njegovo ustvarjanje se razpenja na presečišču različnih glasbenih svetov – med klasično dediščino in popularno govorico, med natančno strukturirano formo in spontano zvočno gesto. Njegova glasba presega estetsko raven in se razodeva kot prostor komunikacije, kot izkustvo, v katerem se poslušalec sooči z zvokom kot z živim organizmom. Golob ne razume glasbe kot dovršen izdelek, temveč kot proces, ki nastaja v dialogu med notranjim občutjem in zunanjim svetom. Novo delo Roka Goloba za godalni kvartet, napisano za koncertni večer Glasbenega ateljeja Društva slovenskih skladateljev (DSS) v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus iz Maribora, se dotika njegove osrednje misli in temeljnega vodila pri ustvarjanju umetniških del. Skladba z naslovom Naslov – za godalni kvartet obsega osem stavkov, ki kljub težnji po individualni naraciji nosijo programske naslove: Walking stick, Tako je to, Je to tako?, Rokulus blues, Awakenings, Yin–Yang, Kdo bo prvi in Kaj se je zgodilo na gradu? Na nocojšnjem koncertu bomo lahko slišali izbor stavkov, ki se gibljejo na presečišču resne, zabavne in jazzovske glasbe. V Golobovem ustvarjanju je čutiti prepričanje, da glasba presega zgolj estetsko zvočnost – da postane komunikacija, dogodek, prostor doživetja. »Čakam, da zgodbe najdejo pot do mene,« pravi skladatelj – in prav v tem čakanju, v odprtosti do nepredvidljivega, se razodeva bistvo njegovega umetniškega izraza in nocojšnje interpretacije. Slavko Ludvik Šuklar (1952) je skladatelj, čigar ustvarjalna pot odseva zavestno prepletanje lokalnega glasbenega prostora in širših sodobnih tokov. Z izhodišči v glasbeni teoriji in kompoziciji, pridobljenimi na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu, je svoje glasbeno razmišljanje nadaljeval tudi kot profesor za kompozicijo in orkestracijo v Novem Sadu in Beogradu.  Šuklarjev opus, ki obsega več kot 60 formativnih del in sega preko različnih zvrsti — od komorne glasbe, solističnih koncertov, del za simfonični orkester, elektroakustičnih projektov do glasbe za harmonikarske orkestre in interdisciplinarne medijske realizacije — odraža njegovo predanost oblikovanju zvočnega prostora, ki meji na raziskavo. Skladatelj pa se ne zadovolji z zgolj tehnološkim ali formalnim postopkom; iskreno stremi k glasbi, ki je hkrati izrazna in premišljena – glasbi, ki se ne skriva za posnemanjem, temveč odpira zvočno polje, v katerem se čas, prostor in tradicija srečajo v novih možnih stanjih. Šuklarjev Panonski akvareli so komorno delo, ki v štirih kratkih stavkih oriše zvočno potovanje ob rekah južne Panonije. Kvartet s podnaslovom »za navadnega človeka« je posvetilo prostoru, njegovim ljudem in njihovi glasbi. Ne gre za folkloristično parafrazo, temveč za subtilno reinterpretacijo melodičnih arhetipov, ki so skozi zgodovino oblikovali glasbeno identiteto panonskega sveta. Šuklar iz ljudskih virov ne črpa površinskih barv, temveč jih vnaša kot tematske drobce v prefinjeno kontrapunktično in harmonsko tkanino. Prvi stavek, Jutro, odpira cikel z introspektivno zvočno vedrino. Na mirnem zvočnem ozadju se pojavi droben motiv stare prekmurske pesmi Zašlo je lejpo sunce, ki se postopoma razblinja v mehkobo zvočnih »meglic«. V drugem stavku, Ples na prodišču, se glasbeni tok poživlja v ritmično in harmonsko bolj artikulirano igro. Uvodni cuplet (kitica ali melodična enota, ki se ponavlja z različnimi besedili oziroma variacijami) se prepleta s citati prekmurskih plesov Tkalečka in Marko skače, ki ju Šuklar obravnava kot tematska jedra v postopni kontrapunktični obdelavi. Iz njih gradi quodlibet (igrivo prepletanje več znanih melodij), v katerem se posamezni motivi stapljajo v dinamično celoto – nekakšen simbol skupnega dihanja ljudske skupnosti. Reka, tretji stavek, predstavlja središče cikla in nosi izrazito kontemplativen značaj. Na zadržano trepetajočem ozadju se pojavi međimurska pesem Međimurje kak si lepo zeleno, najprej v obliki fugata, nato v fragmentarni polifoniji, ki se razkraja v zvočno fluidnost. Interludij prinaša nov drobec – Šorka je Tisa – ki se v kontrapunktični obdelavi raztaplja v subtilno barvno območje, zaznamovano s tehniko sul ponticello. Zaključna koda se vrača k izhodišču in pesem razblini v skoraj neslišni pianissimo. Zadnji stavek, Mlin, zaokroži cikel v izrazno najbolj vitalen del. Uvodna ritmična figura, ki posnema gibanje mlinskega kolesa, se postopoma razvije v ritmično polifonijo. V osrednjem delu skladatelj uvede motiv stare prekmurske pesmi Baba ide na gostijo, ki postane temelj živahne, skoraj ritualne glasbene igre. V sklepni kodi se ta energija zaostri v izraz hvaležnosti in radosti – kot simbol sprave med človekom, naravo in časom. Anuša Plesničar   Glasbeniki Veronika Vilar Brecelj sodi v zlato generacijo mlajših slovenskih violinistov. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj in je nastopila na številnih festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Poljskem, Nizozemskem, v Izraelu, Rusiji in Latviji. Kot solistka je igrala s Simfoničnim in komornim orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in z Orkestrom Konservatorija za glasbo Ljubljana. Posnela je več posnetkov za Radio Ars in Radio Koper. Je članica priznane mednarodne zasedbe Oberton String Octet, s katerim so izdali že dve zgoščenki. Prvi CD z naslovom “Slavic Soul” je izšel marca 2020 pri založbi ARS Produktion in je bil tudi nominiran za prestižno nagrado Opus Klassik. Marca 2021 so izdali svoj drugi CD “Tangabile” z deli Astorja Piazzolle. Veronika je dodiplomski študij violine zaključila na Universität der Künste v Berlinu pri prof. Tomaszu Tomaszewskemu. Leta 2016 je bila na izmenjavi v Gradcu v Avstriji v razredu svetovno priznanega prof. Borisa Kuschnirja. Podiplomski študij je z odliko zaključila junija 2019 pri prof. Silviji Marcovici na Univerzi za glasbo v Gradcu. Za svoje umetniške dosežke je prejela Škerjančevo nagrado (2012) in občinsko nagrado za mlade občine Šempeter-Vrtojba (2019). Od oktobra 2020 je tudi profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Miladin Batalović je z devetimi leti začel igrati violino v Kragujevcu, končal Glasbeno gimnazijo Kornelije Stanković v Beogradu, kjer je kot solist z orkestrom nastopil z Bruchovim koncertom v g-molu in prejel nagrado za izjemne dosežke. Študiral je v Stuttgartu pri Gerhardu Vossu in Antoniu Spillerju in z odliko dokončal magistrski študij sodobne glasbe pri profesorju Joachimu Schallu. V sezoni 2005/06 je bil član münchenskega radijskega orkestra in sočasno obiskoval mojstrske tečaje pri Wolframu Königu in Jorgeju Sutilu. Od leta 2007 je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Violist Nejc Mikolič je diplomiral v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, izobraževanje je nadaljeval na Univerzi na Dunaju pri profesorju H. P. Ochsenhofru. Med študijem v Ljubljani je za solistične in komorne dosežke prejel dve Prešernovi nagradi. Bil je član Mladinskega orkestra Gustav Mahler ter solo violist v Orchestre Akademie Ossiach in v orkestru Pur-Pur. Udeležil se je seminarja v Trenti pri dunajskih filharmonikih in bil izbran za solistični in komorni nastop na zaključnem koncertu v znamenitem Musikvereinu na Dunaju. Zaposlen je bil v orkestru Slovenske filharmonije, kot solo violist je redno sodeloval tudi z orkestrom ljubljanske opere, od marca 2017 pa je zaposlen kot solo violist v Orkestru celovške opere. Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor, do leta 2023 je poučeval tudi na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Od marca 2024 poučuje in koordinira oddelek komorne igre na Univerzi za umetnost v Gradcu v Avstriji. Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, prvakinja opere SNG Maribor, je rojena v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz Glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti je z odliko diplomirala tudi na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Od sezone 1996/1997 kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih vodilnih opernih in operetnih vlogah (Margareta v operi Faust, Konstanza v operi Beg iz Seraja, Mimi in Musetta v operi La Boheme, Rosina v Seviljskem brivcu, Adina v Ljubezenskem napoju, Micaela v operi Carmen, Antonia v Hoffmannovih pripovedkah, Princesa vrtoglavka v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Liu v operi Turandot, Zerlina v operi Don Giovanni, Pamina v Čarobna piščali, Amelia v operi Simon Boccanegra, Nova Mati prednica v operi Pogovori Karmeličank, Lauretta v operi Gianni Schichi, Vesela vdova v opereti Vesela vdova, Adela in Rosalinda v opereti Netopir …). Tudi v ljubljanski operi je poustvarila več glavnih vlog, med njimi so Donna Elvira in Zerlina v Mozartovem Don Giovanniju, Metka v operi Janko in Metka, Suzana v Figarovi svatbi, Norina v operi Don Pasquale, Berenice v operi Prilika dela tatu, Micaela v operi Carmen, naslovna vloga v opereti Vesela vdova in druge. Je pevka s fleksibilnim glasovnim razponom, bogato zvenečimi registri in prepričljiva interpretka različnih glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva, oratorija, kantate, pa vse do opere in operete). Dejavna je tudi na koncertnem področju, kjer je kot solistka v različnih vokalno instrumentalnih delih večkrat sodelovala s Slovensko filharmonijo, z ansamblom Slovenicum, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, Celjskim godalnim orkestrom, orkestrom Akord, orkestrom Hiše kulture Celje. Pri izvajanju samospevov je sodelovala s pianistkami Natašo Valant, Danielo Candillari, Bredo Zakotnik, harfistko Urško Križnik Zupan in drugimi. Je gostja številnih odrov in festivalov doma in v tujini, njen koncertni repertoar pa obsega dela od zgodnjega baroka do glasbe 21. stoletja. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli skupaj s pianistko Natašo Valant. V letu 2022 pa je izdala zgoščenko “Večerna sanjarjenja” s harfistko Urško Križnik Zupan. Leta 2015 je za svoje vrhunske umetniške dosežke prejela nagrado Sama Smrkolja za slovenske operne pevce, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče, leta 2017 je prejela občinsko priznanje, Srebrni grb Mestne občine Celje. Leta 2022 pa je za svoje bogato umetniško ustvarjanje prejela nagrado Prešernovega sklada. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 12. NOVEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta 14. novembra 2025 v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedla sodobni pripovedni balet v dveh dejanjih Frida v koreografiji Annabelle Lopez Ochoa na glasbo Petera Salema. Naslovno vlogo znamenite mehiške slikarke bo odplesala Catarina de Meneses, Diega Rivero pa bo upodobil Ionut Dinita. Uprizoritev je nastala v koprodukciji z Opero Wrocław. Ko na odru zaživi živahno in neuklonljivo življenje Fride Kahlo v koreografiji priznane Annabelle Lopez Ochoa, balet Frida ni zgolj biografska pripoved, temveč poetičen in vizualno osupljiv portret umetnice, ki je telesno bolečino in notranje boje pretvorila v drzno in radikalno obliko samoizražanja. Balet črpa navdih iz slikarkinih ikoničnih podob, intimnih odnosov in silovitega notranjega sveta, pri tem pa ujame številne dvojnosti, ki so jo zaznamovale – moč in ranljivost, veselje in trpljenje, tradicijo in upor. Koreografija Lopez Ochoa je bogato izrazna, saj prepleta klasično baletno tehniko s folklornimi gibi in s sodobnim plesnim izrazom, pri tem pa nastane večplasten in nepredvidljiv telesni jezik, ki je kot Frida sama. Izvirna glasba Petra Salema zrcali Fridin čustveni svet, ki ga upodablja lirična, na trenutke surova glasbena govorica, obarvana z elementi raznolike mehiške glasbene tradicije ter sodobnih zvočnih tekstur. Vsak element uprizoritve odseva vizualno poetiko njenih slik in ustvarja celostno ter poglobljeno gledališko doživetje. Plešejo Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Ionut Dinita, Davide Buffone, Tetiana Svetlična, Ema Perić, Evgenija Koškina, Sytze Jan Luske, Christopher Thompson, Aleks Sušek, Angelo Menolascina, Yuya Omaki, Mircea Golescu, Jan Trninič, Nuša Urnaut, Mina Radaković, Evgenija Koškina, Olesja Hartmann, Tea Bajc, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Ines Petek, Hristina Stojčeva, Ivana Borovšak, Naja Kapun, Ela Narat, Greta Hrastak, Tomaž Viktor Abram Golub, Matteo Magalotti, Matteo Beeckman, Aleksandar Trenevski, Jodin Cozzutti, Lucio Mautone, Maro Vranaričić, Branka Popovici, Nuška Gujt, Beatrice Bartolomei, Pia Capl Škrinjar, Lana Druškovič, Ela Ficko in Staša Juba. Ob koreografiji Annabelle Lopez Ochoa podpisuje še koncept in libreto. Simfoničnemu orkestru SNG Maribor bosta dirigirala Vjekoslav Babić (14., 16., 18. 11. 2025) in Rafal Karczmarczyk (20., 21., 22. 11. 2025), umetniška sodelavka je Nancy Meckler, scenografinja in kostumografinja Dieuweke van Reij, oblikovalec svetlobe Christopher Ash, koreografska postavitev je delo Luisa R. Torresa in Steva Coutereela, asistenta koreografa sta Alenka Ribič in Sergiu Moga. Uprizoritev bo po petkovi premieri na sporedu še 16., 18., 20., 21. in 22. novembra 2025. Balet Frida tako ni le poklon izjemni umetnici – je plesna meditacija in refleksija o vztrajnosti, identiteti in edinstveni moči umetnosti, da iz bolečine ustvarja lepoto.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO PREMIERA V DRAMI SNG MARIBOR Igralski avtorski projekt Matevža Bibra, Nejca Ropreta in Matije Stipaniča »Lav iz in di er« MARIBOR, 11. NOVEMBER - Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo 13., 14. in 15. novembra 2025 na Malem odru v sklopu Kabareta pri Belem zajcu premierno izvedla igralski avtorski projekt Matevža Bibra, Nejca Ropreta in Matije Stipaniča »Lav iz in di er« – intimne avtofikcijske izpovedi o ljubeznih. Z avtorskim projektom »Lav iz in di er«, ki ga sestavljajo intimne avtofikcijske izpovedi o ljubezni, igralci Matevž Biber, Nejc Ropret in Matija Stipanič praznujejo svojo »gledališko polnoletnost«. Ob osemnajsti obletnici skupne poti v mariborski Drami so se odločili, da na življenje (in ljubezen) pogledajo z distanco, nežnostjo, humorjem in samoironijo, kakršno premorejo le tisti, ki se ne jemljejo preveč resno. Avtorica odrske priredbe in dramaturginja Maja Borin je iz avtobiografskih zapisov, ki so jih igralci v monološki ali verzni obliki spisali sami, oblikovala avtofikcijsko uprizoritveno predlogo v štirinajstih prizorih. »Lav iz in di er« je iskriva satira o človeški naravi, polna duhovitih zadreg in spominov na ljubezenske nerodnosti ter na banalne in včasih bizarne prizore iz vsakdanjega življenja. Sega v obdobja otroštva, iluzij, sanj, odraščanja, stare in nove države, prvih strasti, glasbe, zmag in porazov, povezovanj in razhodov, porok, razočaranj, selitev, izgub, psov, mačk, polžev in otrok. Čeprav je kabaret praviloma prostor družbene satire, se je uprizoritev »Lav iz in di er« konkretnim družbeno-političnim komentarjem namenoma odrekla v prid osebnim topografijam. V njih trojica raziskuje: kako na svoje življenje pogledati z distance dramskega lika; kaj se zgodi, ko v tvojo zgodbo vstopita dva »zajca« in te vržeta iz »safe zone«; kako ti prijatelj priskoči na pomoč in nesebično nase prevzame tvoje (ljubezenske) težave; kako intimne spomine deliti z neznanci in jih izgovoriti s pravimi poudarki; kaj vse »dati od sebe«, da ostane še nekaj tebe; in kdo pravzaprav postaneš, ko stopiš na oder v svoji »kvazi« avtobiografski zgodbi. Koreografinja je Cleopatra Purice, lektorica Metka Damjan, kostumografinja Suzana Rengeo, scenograf Matic Gselman, oblikovalec luči Tomaž Bezjak, avtor videa Dino Ćurić.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Jubilejni uprizoritvi Baleta SNG Maribor Dvajsetletnica premiere Radio and Juliet in desetletnica premiere Peer Gynt v koreografijah Edwarda Cluga Ta teden bo v Baletu Slovenskega narodnega gledališča Maribor zaznamovan z izjemnim dvojim jubilejem: v torek, 21. oktobra 2025, bodo slovesno obeležili dvajsetletnico premiere Radio and Juliet, prve mednarodno prelomne stvaritve koreografa in umetniškega direktorja Baleta SNG Maribor Edwarda Cluga, nato pa v petek, 24., in v soboto, 25. oktobra 2025, še desetletnico njegove prve celovečerne koreografske stvaritve Peer Gynt. Obe slavnostni uprizoritvi bosta na domačem odru občinstvu ponovno ponudili možnost ogleda ključnih stvaritev Clugovega ustvarjalnega preboja in potrditev njegovega mednarodnega ugleda, ki ga je skupaj z mariborskim baletnim ansamblom ponesel na najprestižnejše svetovne odre. Prava poslastica za mariborsko občinstvo bo tudi nastop Edwarda Cluga, ki ga bomo lahko v petek in soboto občudovali v baletu Peer Gynt. Radio and Juliet Pred dvajsetimi leti, natančneje 23. aprila 2005, je na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor premiero doživela Radio and Juliet, delo, ki drzno sooči najlepšo Shakespearovo ljubezensko zgodbo z glasbo britanske skupine Radiohead in je postalo sinonim za mednarodno prebojnost mariborskega Baleta. Do danes je bilo uprizorjenih že 124 predstav, ki si jih je ogledalo več kot 103.000 gledalcev. Na domačem odru je bila Radio and Juliet izvedena sedemnajstkrat pred skoraj 10.000 gledalci, a pravo razsežnost je pridobila na gostovanjih: kar 107 ponovitev po svetu je privabilo več kot 94.000 gledalcev – rekord v zgodovini slovenskega baleta, ki jo uvršča med najuspešnejše izvozne kulturne izdelke Slovenije. Gostovanja Radio and Juliet so zajela skoraj vse celine in najuglednejše plesne festivale ter gledališča: francoska festivala v Biarritzu in Musicasensu v Sensu, grški festival Mediterraneo, portugalski festival v Sintri ter Mednarodni plesni festival v Pécsu ob takratni Evropski prestolnici kulture. V Združene države Amerike je uprizoritev odpotovala kar trikrat, najprej na Festival of Firsts v Pittsburghu in na znameniti festival Jacob's Pillow Dance, nato pa na turnejo od Kalifornije do New Yorka. Balet je bil gost tudi v Kanadi na Festivalu des Arts de Saint-Sauveur, v Južni Ameriki pa je navdušil na festivalu v Bogoti v Kolumbiji in v Sao Paolu, Riu de Janeiru in Curitibi na brazilskem festivalu O Boticário na Dança. Med pomembnejšimi gostovanji so še Karmiel Dance Festival v Izraelu, Hongkonški festival umetnosti, seoulski festival SIDance, Singapore Arts Festival in številna prizorišča po Evropi. Vsepovsod po svetu so bili odzivi navdušeni: Pittsburgh Tribune je zapisal, da je balet »sodobna mojstrovina, z izjemno perspektivo in s popolnim obvladovanjem«. The Boston Globe ga je opisal kot »zgodbo o ultimativni osamljenosti in notranjem boju, ki kljub temačnosti sporoča, da znova in znova poskušamo živeti«. Festival Jacob’s Pillow je uprizoritev označil za »različico tragične romance, gnano z neusmiljenim ritmom Radiohead, tako prevzemajočo, da oči ne morete odtrgati z odra«. Londonski The Guardian pa je poudaril, da Clug »vse reducira – zgodbo, scenografijo – in pusti, da glasba ustvarja tisto tesnobno napetost, ki napolni prostor«. Poleg mariborskega Baleta so Radio and Juliet v svoj repertoar vključili še West Australian Ballet iz Pertha, Birmingham Royal Ballet, Balet Narodnega gledališča Brno, Romunski narodni balet v Bukarešti, Nacionalna opera v Kijevu, Novosibirsko operno in baletno gledališče (NOVAT) ter Balet v Augsburgu in Halle v Nemčiji, s čimer je Clugova stvaritev postala del stalnih programov številnih uglednih mednarodnih ansamblov. V tej sezoni, natančneje 8. maja 2026, bo uprizorjen še v Oklahoma City Balletu. Radio and Juliet je uprizoritev, ki je utrdila Clugov mednarodni položaj in obenem postavila Balet SNG Maribor na zemljevid vrhunskih svetovnih ansamblov. Uprizoritev je dokaz, da lahko slovensko gledališče s pogumnim in sodobnim izrazom doseže globalni vpliv. Na slavnostni, že 125. uprizoritvi bodo nastopili Tijuana Križman Hudernik, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Lucio Mautone in Christopher Thompson. Ustvarjalno ekipo uprizoritve sestavljajo kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, avtorica videa je Janja Glogovac, oblikovalec luči Tomaž Premzl in oblikovalec zvoka Gregor Mendaš.   Peer Gynt Prva celovečerna koreografija Edwarda Cluga Peer Gynt je premiero doživela 6. novembra 2015 in je v desetih letih postala ena ključnih stvaritev sodobnega baleta na mednarodnem prizorišču. Clug je posegel po znameniti Ibsenovi dramski pesnitvi in jo prepletel z glasbo Edvarda Griega, ki jo je dopolnil z drugimi skladateljevimi deli. Nastala je koreografska epopeja oportunističnega popotnika, ki išče smisel življenja med sanjami in resničnostjo, dokler ga ob koncu poti ne odreši Solveigina ljubezen. Uprizoritev združuje simbolizem, nadrealizem, samoironijo in lirično poetiko ter občinstvo popelje v kraljestva človeških iluzij in streznitve. Po praizvedbi so strokovni odzivi balet označili za eno Clugovih ključnih del, ki s svojo liričnostjo, z ironičnim humorjem in z nadrealističnimi podobami osvežuje sodobni baletni repertoar. Kritiki so posebej pohvalili vizualno domiselnost in sposobnost, da Griegovo glasbo poveže z aktualnim plesnim izrazom, ki presega geografske in kulturne meje. V desetih letih je Peer Gynt doživel 36 ponovitev pred 37.146 gledalci. Mariborski Balet je z njim gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini: v Sankt Peterburgu, v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, v Italiji in kar štirikrat po Nemčiji. Po mariborski praizvedbi so Clugov Peer Gynt v svoj repertoar vključili še v prestižnih gledališčih, letošnjega aprila ga je z deseto premiero okronal Balet Teatra alla Scala Milano, pred tem pa Dunajski državni balet, Balet Opernhaus Zürich, Balet Latvijske narodne opere v Rigi, Novosibirsko državno operno in baletno gledališče NOVAT, Balet HNK Zagreb, Balet Theatra Dortmund, Balet Staatsoper Hannover in Balet gledališča Teatr Wielki – Opera Narodowa Varšava. Na jubilejnih predstavah v petek in soboto bo v naslovni vlogi nastopil Miloš Isailović, kot Smrt sam koreograf Edward Clug, ob njem pa Evgenija Koškina, Tanja Baronik, Sytze Jan Luske, Tijuana Križman Hudernik, Sergiu Moga, Tetiana Svetlična, Lucio Mautone, Asami Nakashima, Ema Perič, Mirjana Šrot, Davide Buffone, Yuya Omaki, Klavdija Stanišić, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stoycheva, Vasilij Kuzkin, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Satomi Netsu, Nuša Urnaut, Tomaž Viktor Abram Golub, Aleksandar Trenevski, Maro Vranaričič, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Catarina de Meneses, Mircea Golescu, Ines Uroševič, Ines Petek, Metka Masten, Branka Popovici in Jan Trninič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostume je oblikoval Leo Kulaš, za oblikovanje svetlobe pa je poskrbel Tomaž Premzl. Slavnostne predstave ta teden niso le praznovanje okroglih jubilejev, temveč tudi poti, ki je mariborski Balet v zadnjih dveh desetletjih popeljala v sam vrh svetovne baletne umetnosti, in dokaz, da je Maribor prostor, kjer nastajajo uprizoritve, ki spreminjajo tok sodobnega baleta in s svojo univerzalno govorico povezujejo občinstva po vsem svetu. Jubilejni teden je tako poklon ustvarjalni drznosti, umetniški strasti in neukrotljivi veri, da lahko s slovenskega odra zraste zgodba, ki postane del svetovne umetniške zgodovine. ### Fotografije za medije Radio and Juliet https://www.dropbox.com/scl/fo/2yh14mqqriubl3ej34pr3/ADAMh0naIJ8j08kQU0zZLC8?rlkey=u8e6ec56f9hpbz8nztx8e10gd&st=e70cfzt8&dl=0 Foto: Damjan Švarc, Ivan Vinovrški/SNG Maribor Peer Gynt https://www.dropbox.com/scl/fo/f6bp9r9nh23dw0qar3ipj/AHjnoAu1Njjw_zUwdON6FaQ?rlkey=g5k3kqemjutvjlxhkhzc5kato&st=g7058uqt&dl=0 Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

Dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

Med azijskima in evropskimi zbori slavil slovenski Zbor sv. Nikolaja Litija * Kar dva slovenska zbora bosta finalista na zborovskem GRAND PRIXU Evrope spomladi 2026 v Mariboru

MARIBOR – Pretekli konec tedna je v Mariboru minil v znamenju zborovskega petja, tokrat močno azijsko obarvanega. V Dvorani Union je pod sloganom »Musica noster amor!« – »Glasba, naša ljubezen!« – po dveh letih ponovno potekalo znamenito, že 18. Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor 2025. Eno najuglednejših srečanj zborovske umetnosti v Evropi in svetu, ki nosi ime po velikem renesančnem skladatelju Jacobusu Gallusu, je prostor srečevanja vrhunskih zborov in občinstva ter hkrati nadaljevanje več kot stoletne tradicije zborovskega petja v Mariboru. S skrbnim pristopom, pogledi in izbiranjem nastopajočih zborov je Gallus – Maribor postal tekmovanje, kjer so se v preteklosti že kalili bodoči dobitniki velikih nagrad Evrope in kjer se zbori merijo v samem svetovnem vrhu. Letos se ga je udeležilo osem pevskih zasedb z evropske in azijske celine, od tega šest mešanih zborov, en moški zbor in ena vokalna skupina. Mihela Jagodic, svetovalka za zborovsko dejavnost na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti: »Letošnje Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus Maribor 2025 je izjemoma potekalo oktobra namesto aprila. Tekmovanje je med zbori po svetu prepoznano po visoki kakovosti izbranih zasedb, mednarodno uglednih dirigentih v žiriji, izjemni akustiki dvorane, ki pevcem omogoča resnično umetniško izražanje, ter po odlični organizaciji in gostoljubnem vzdušju, ki privablja zbore z vsega sveta. Poleg tekmovalnega programa dogodek nudi tudi dragoceno priložnost za strokovno rast in izobraževanje naših zborovodij.« Po tekmovalnem delu nastopov, ki je bil na sporedu v soboto, 18. oktobra, in nedeljskem finalu, v katerega se je uvrstilo pet zasedb, je žirija v sestavi petih mednarodno priznanih zborovskih strokovnjakov iz Slovenije in tujine med zbori iz Indonezije, Latvije, Singapura, Švedske in Slovenije razglasila prejemnika velike nagrade Gallus – Maribor 2025. Prislužil si jo je Zbor sv. Nikolaja Litija pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Ta je s tem postal eden od finalistov tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2026, ki bo v letu 2026 po osmih letih ponovno potekalo prav v Mariboru, 18. aprila 2026. Na drugo mesto se je uvrstil The Archipelago Singers iz Indonezije pod vodstvom Ega O. Azarya. Slovenske zbore sta tudi letos zastopala kar dva sestava, poleg zmagovalnega Nikolaja še Akademski pevski zbor Tone Tomšič UL z dirigentko Rahelo Durič. Slednji je na tekmovanju zasedel tretje mesto. Med nedeljskimi finalisti sta bila še singapurski Komorni zbor ONE, ki ga vodi zborovodkinja Ai Hooi Lim, in Mešani zbor občine Ropaži Pa Saulei iz Latvije z zborovodkinjo Marto Ozola.  Letošnji žiriji je predsedovala slovenska dirigentka in avtorica glasbeno-scenskih projektov Karmina Šilec, njeni člani pa so bili južnoafriški dirigent, skladatelj in pedagog Michael Joseph Barrett, večkrat nagrajena mlada slovensko-italijanska dirigentka Petra Grassi, eden najuglednejših azijskih dirigentov, predavatelj in organizator velikih festivalov Ban Sheng Toh iz Singapura ter švedski dirigent in pedagog Mikael Wedar, član žirij pomembnih tekmovanj v Evropi, tudi prejemnik velike zborovske nagrade Evrope s svojim zborom. Merila žirije so usklajena z najzahtevnejšimi svetovnimi tekmovanji: tehnična pripravljenost zbora, zahtevnost programa in prepričljivost izvedbe. Karmina Šilec, predsednica žirije: »Žirija se, tako kot vedno, v prvem delu osredotoča na sledenje partituri, kako zbor spoštuje avtorjevo idejo, takoj zatem pa začnemo slediti, kako se prenaša muzikalnost, kako komunikacijo izvajalci z odra prenašajo v dvorano in kako je ta živa v smislu muzikalnosti, vsebine kompozicije. V naših pogovorih skušamo vse te vidike vključiti v presojo, vemo pa, da v umetnosti zelo težko tekmujemo, je vendarle tudi stvar osebne odločitve. Tako da je rezultat plod petčlanske žirije, različnih izkušenj, različnih kultur. Je povzetek tega, kaj vidimo kot dobro, vredno posnemanja. Zanimivo je tudi, kako se tuji zbori lotevajo slovenskega besedila in letošnja obvezna skkladba je bila kar dober kamen preizkušnje. Na tem odru je v zadnjih letih slišati odlične ansamble. Včasih se zgodi tudi prehod iz dobrega k tistemu, čemur bi zares rekli umetniško. To je posebna točka, ki jo je težko ubesediti, vendar mislim, da večina ljudi zazna, kadar nastopi posebno vzdušje, ekspresivnost, povezanost, zrelost v podajanju. To nima besed, je pa tisto, česar si vsi želimo čimveč.« Na Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor se lahko uvrstijo samo zbori izjemne kakovosti, ki so sposobni pripraviti raznolik in zahteven program – ta v vseh treh dneh obsega za kar okrog 45 minut čiste vokalne glasbe. Zbori sicer predstavijo od tri do štiri sporede: programsko zaokrožen spored, značilen za izvorno deželo (gre za netekmovalni nastop), spored iz zgodovinskih obdobij in prosti spored, pri čemer pet najboljših zborov izvede dodatnega še v finalu. Vsi koncerti potekajo v za zborovske navdušence izredno priljubljeni Dvorani Union. Tekmovanje skrbi tudi za promocijo slovenske glasbe v svetu, saj v obvezni program za vse zbore uvaja izvedbo skladbe Jacobusa Handla – Gallusa po lastni izbiri, umetniški svet tekmovanja pa vsakič izbere tudi slovenskega skladatelja, ki mu Javni sklad RS za kulturne dejavnosti naroči novo priredbo slovenske ljudske pesmi. To v obveznem programu izvedejo vsi zbori. Letos je bil za to pomembno nalogo izbran naše večkrat nagrajen skladatelj Andrej Makor, ki je za to priložnost uglasbil slovensko ljudsko iz Doline pri Trstu Eno rožco jaz imam. Skladbo smo slišali v različici za moški in mešani zbor. Andrej Makor, skladatelj obvezne skladbe tekmovanja: »Izbral sem ljudsko pesem iz Doline pri Trstu, saj skušam vedno ostati zvest svojim koreninam, obalno-kraškemu področju. Takoj ko sem jo zasledil v zapuščini Slovencev v Trstu, mi je prirasla k srcu s svojim poetičnim, ljubezenskim besedilom, ki ne dopušča pretiranega dramatiziranja in vodi v rahlo introvertirano vzdušje. Začutil sem notranji vzgib, da bi našemu nekdanjemu dirigentu in skladatelju Hilariju Lavrenčiču nekaj posvetil, in se mi zdi, da je prav ta dogodek, tekmovanje Gallus, primerno za to, saj je bil na tem odru večkrat. Ostal sem zvest melodiji, saj pripadam tisti struji skladateljev, ki smo pristaši tega pristopa. Skladba je drobna čustvena iskrica, ki se prepleta od ljubezni pa do notranje bolečine, na koncu pa se izlije v rahlo grenak, lahko rečem tudi sladek zvok, ki izgine v tišino. Je en sam ljubezenski notranji napoj.« Priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe je prejela dirigentka zmagovalnega zbora Helene Fojkar Zupančič, ki je na podelitvi skladbo oddirigirala tudi vsem zborom v dvorani. Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor je bilo leta 2008 sprejeto v prestižno zvezo tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope (EGP – European Grand Prix for Choral Singing), v kateri je poleg Maribora še pet evropskih mest iz držav z bogato zborovsko tradicijo: Arezzo v Italiji, Debrecen na Madžarskem, Tolosa v Španiji, Varna v Bolgariji in Jurmala v Latviji. Zato je še toliko pomembneje, da ga znamo ceniti tudi doma. Matija Varl, direktor tekmovanja: »V zadnjih tridesetih letih se je drastično spremenila nacionalnost zborov, ki prihajajo na tekmovanje. Če smo v devetdesetih letih pripadali pretežno vzhodnemu bloku, smo kasneje privabili zbore v globalnem obsegu. Dejansko nam manjka samo Avstralija. Če ostanemo pri spremembah, so nekoč prevladovale zasedbe enakih glasov, zdaj pa prevladujejo mešani zbori. Pričakujemo, da se bo v bodoče odzvalo tudi več vokalnih skupin. » Umetniško usmeritev Mednarodnega zborovskega tekmovanja Gallus – Maribor soustvarja Umetniški svet, ki ga sestavljajo mednarodno priznani slovenski dirigenti in skladatelji: Martina Batič, Ambrož Čopi, Stojan Kuret, Damijan Močnik in Karmina Šilec. Njihove mednarodne reference, nagrade in pedagoško delo zagotavljajo, da Gallus – Maribor ohranja najvišjo raven strokovnosti. Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor je veliko več kot le glasbeno tekmovanje. Je praznik zborovske umetnosti, ki Maribor za tri dni postavi na svetovni zemljevid kulture, nadaljuje tradicijo, ki sega v 19. stoletje, in krepi ugled Slovenije kot dežele z izjemnim zborovskim potencialom. Tekmovanje organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD), ki skrbi za razvoj ljubiteljske kulture v Sloveniji. JSKD s svojo mrežo 59 izpostav po državi podpira kulturna društva in ustvarjalce na vseh področjih umetnosti – od glasbe in gledališča do plesa, filma in likovne umetnosti. Tekmovanje Gallus – Maribor vodi mag. Matija Varl (direktor in organizacijski vodja), za programsko usmeritev skrbi Mihela Jagodic, organizacijski odbor pa sestavljajo še dr. Inge Breznik, Urška Čop Šmajgert, mag. Franci Pivec in Brigita Rovšek. Organizatorji tekmovanja: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti Mestna občina Maribor Organizacijski odbor tekmovanja Zveza kulturnih društev Slovenije Zveza kulturnih društev Maribor O ZGODOVINI TEKMOVANJA Tekmovanje je bilo prvič izvedeno leta 1992, vzporedno z državnim tekmovanjem Naša pesem, ki je Maribor uveljavilo kot nacionalno središče zborovske kulture. Od takrat se tekmovanje Gallus – Maribor izmenjuje z Našo pesmijo in se je razvilo v prepoznaven mednarodni dogodek. Leta 2008 je bilo sprejeto v prestižno Zvezo tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope (European Grand Prix for Choral Singing), kar ga je dokončno umestilo med vrhunske evropske festivale in tekmovanja.   REZULTATI IN NAGRADE 18. MEDNARODNEGA ZBOROVSKEGA TEKMOVANJA GALLUS – MARIBOR 2025

1. mesto – Grand Prix: 94,1 točke ZBOR SV. NIKOLAJA, Litija, Slovenija, zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič
2. mesto, finalist tekmovanja: 90,5 točke THE ARCHIPELAGO SINGERS, Južni Tangerang, Indonezija, zborovodja Ega O. Azarya
3. mesto, finalist tekmovanja: 90,3 točke AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, Ljubljana, Slovenija, zborovodkinja Rahela Durič
4. mesto, finalist tekmovanja: 88,7 točke MEŠANI ZBOR OBČINE ROPAŽI PA SAULEI, Občina Ropaži, Latvija, zborovodkinja Marta Ozola
5. mesto, finalist tekmovanja: 88,5 točk KOMORNI ZBOR ONE, Singapur, zborovodkinja Ai Hooi Lim
6. mesto: 86,8 točke MEŠANI MLADINSKI ZBOR HEDVIG ELEONORA, Stockholm, Švedska, zborovodkinja Natalia Edvall
7. mesto: 86,6 točk VOKALNI ANSAMBEL VOX PUNT, Tartu, Estonija, umetniški vodja Patrik Sebastian Unt
8. mesto: 82,7 točke VOKALNA SKUPINA NOVECENTO, San Bonifacio, Italija, zborovodja Maurizio Sacquegna

POSEBNE NAGRADE IN PRIZNANJA: Priznanje in denarna nagrada zborovodji za najboljšo izvedbo skladbe Jacobusa Handla-Gallusa: EGA O. AZARYA, The Archipelago Singers, Indonezija Priznanje in denarna nagrada zborovodji za najboljšo izvedbo obvezne sodobne slovenske skladbe (Andrej Makor: ENO ROŽCO JAZ IMAM): HELENA FOJKAR ZUPANČIČ, Zbor sv. Nikolaja Litija, Slovenija Priznanje in denarna nagrada za najboljši slovenski zbor tekmovanja: ZBOR SV. NIKOLAJA LITIJA, Slovenija, zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič Denarna nagrada za vokalno skupino: VOKALNI ANSAMBEL VOX PUNT, Tartu, Estonija, umetniški vodja Patrik Sebastian Unt Denarna nagrada za zbor enakih glasov: VOKALNA SKUPINA NOVECENTO, San Bonifacio, Italija, zborovodja Maurizio Sacquegna Nagrada občinstva za najboljši nastop na otvoritvenem koncertu: ZBOR SV. NIKOLAJA LITIJA, Slovenija, zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu s kultno družbeno satiro Balkanski špijon Slovensko narodno gledališče Maribor bo v sredo, 15. oktobra 2025, ob 20. uri gostilo Hrvaško narodno gledališče v Varaždinu, ki bo v Dvorani Frana Žižka uprizorilo kultno družbeno satiro Balkanski špijon Dušana Kovačevića, eno najbolj prepoznavnih dramskih besedil nekdanje Jugoslavije. Uprizoritev, ki na duhovit, a hkrati neprizanesljiv način razgalja mehanizme družbene paranoje, porojene iz strahu pred sistemom in nevednostjo. V središču zgodbe je Ilija Čvorović, nekdanji politični zapornik, ujet v spiralo sumničavosti in obsedenosti z redom, ki postane utelešenje slepe zvestobe režimu. Njegova obsedenost nazadnje ogrozi vse okrog njega – od nič hudega slutečega podnajemnika do lastne družine. Režiser Vanja Jovanović poudarja, da je aktualnost besedila danes še bolj izrazita: »Svet danes morda ne uporablja več enakih metod nadzora kot nekoč, a orodja strahu ostajajo – le da so zdaj bolj elegantna in prefinjena. Čvorovićev lik zato ni le zgodovinski ostanek, temveč še vedno zrcali naš vsakdan.« Igrajo Ljubomir Kerekeš, Ljiljana Bogojević, Elizabeta Brodić, Marinko Leš in Robert Španić. Režijo podpisuje Vanja Jovanović, scenografijo Matej Kniewald, kostumografijo Mario Tomašević, avtor glasbe je Šimun Matišić, oblikovanje luči je delo Tomislava Maglečića, jezikovna svetovalka je Gordana Gadžić, šepetalka Natalija Gligora Gagić in inspicient Vedran Dervenkar. Uprizoritev združuje Kovačevićev preplet komike in tragike, v katerem humor ostaja zadnja obramba malega človeka pred zlom, absurdom in brezsmislom. V ospredju so tudi teme nasilja – sistemskega in družinskega – ter nezmožnosti soočanja z drugačnostjo, kar jo dela univerzalno in presenetljivo sodobno. Balkanski špijon je ogledalo časa, v katerem prepoznavamo dinamike današnjega sveta: od teorij zarote in zamegljevanja resničnosti do občutka, da je vsak »drugačen« že potencialna grožnja. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 7. OKTOBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 10. oktobra 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc, po dogovoru z The Really Useful Group Ltd., premierno uprizorila svetovno znan muzikal Tima Ricea in Andrewa Lloyda Webbra Evita v režiji Svetlane Dramlić pod taktirko Patrika Grebla s Sabino Cvilak v naslovni vlogi. Nastopajo še Sergije Lugovski kot Che in Mike Sterling kot Juan Perón ter Tim Ribič, Lucija Kraševec, operni zbor, baletni ansambel in simfonični orkester SNG Maribor. Muzikal, ki je praizvedbo doživel leta 1978 v londonskem Prince Edward Theatru in se zapisal med klasike glasbenega gledališča, pripoveduje fascinantno zgodbo o prvi dami Argentine Evi Perón. Ta je iz skromnih začetkov z ambicijo, s karizmo in s politično močjo postala ena najbolj slavljenih in hkrati kontroverznih osebnosti 20. stoletja. Glasbena podoba muzikala združuje latinskoameriške ritme, klasično orkestracijo in rockovsko energijo, prav takšna, zvočno bogata »tapiserija« pa odseva blišč javnega življenja kakor tudi notranjo razklanost Evitinega osebnega boja. Nepozabna pesem Don’t Cry for Me Argentina je postala globalna uspešnica, Evita pa sinonim za muzikal, ki povezuje zgodovino, mit in umetnost. Mariborska premiera prinaša vizualno razkošno uprizoritev v režiji Svetlane Dramlić (Rosa produkcija), ki je hkrati tudi oblikovalka projekcij in svetlobe. Glasbeno vodstvo podpisuje Patrik Greblo, scenografijo Matic Kašnik, kostumografijo Jerneja Podbevšek Zhembrovskyy, koreografijo Tetiana Svetlična, za zborovsko pripravo je poskrbela Zsuzsa Budavari Novak. Dramaturginja je Biserka Fortuna, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, asistentka režiserke Tara Kuster, mentor in svetovalec za vokal Graeme Danby, koreografa argentinskega tanga Aleksander Golob in Tjaša Bobek, 3-D animacije so delo Voranca Kumarja in Vincenta Boona (Nervous-fx), video je zasnoval Luka Tišler. Muzikal Evita s svojo zgodbo o fatalni ženski, politični ikoni in kraljici ljudskih src, ki še danes buri domišljijo občinstva po vsem svetu, bo po premieri na sporedu še 12., 14., 16., 18. in 19. oktobra 2025 ter 10. in 12. aprila 2026.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera Opere in Baleta SNG Maribor Znamenita Evita Tima Ricea in Andrewa Lloyda s Sabino Cvilak v naslovni vlogi MARIBOR, 7. OKTOBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 10. oktobra 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc, po dogovoru z The Really Useful Group Ltd., premierno uprizorila svetovno znan muzikal Tima Ricea in Andrewa Lloyda Webbra Evita v režiji Svetlane Dramlić pod taktirko Patrika Grebla s Sabino Cvilak v naslovni vlogi. Nastopajo še Sergije Lugovski kot Che in Mike Sterling kot Juan Perón ter Tim Ribič, Lucija Kraševec, operni zbor, baletni ansambel in simfonični orkester SNG Maribor. Muzikal, ki je praizvedbo doživel leta 1978 v londonskem Prince Edward Theatru in se zapisal med klasike glasbenega gledališča, pripoveduje fascinantno zgodbo o prvi dami Argentine Evi Perón. Ta je iz skromnih začetkov z ambicijo, s karizmo in s politično močjo postala ena najbolj slavljenih in hkrati kontroverznih osebnosti 20. stoletja. Glasbena podoba muzikala združuje latinskoameriške ritme, klasično orkestracijo in rockovsko energijo, prav takšna, zvočno bogata »tapiserija« pa odseva blišč javnega življenja kakor tudi notranjo razklanost Evitinega osebnega boja. Nepozabna pesem Don’t Cry for Me Argentina je postala globalna uspešnica, Evita pa sinonim za muzikal, ki povezuje zgodovino, mit in umetnost. Mariborska premiera prinaša vizualno razkošno uprizoritev v režiji Svetlane Dramlić (Rosa produkcija), ki je hkrati tudi oblikovalka projekcij in svetlobe. Glasbeno vodstvo podpisuje Patrik Greblo, scenografijo Matic Kašnik, kostumografijo Jerneja Podbevšek Zhembrovskyy, koreografijo Tetiana Svetlična, za zborovsko pripravo je poskrbela Zsuzsa Budavari Novak. Dramaturginja je Biserka Fortuna, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, asistentka režiserke Tara Kuster, mentor in svetovalec za vokal Graeme Danby, koreografa argentinskega tanga Aleksander Golob in Tjaša Bobek, 3-D animacije so delo Voranca Kumarja in Vincenta Boona (Nervous-fx), video je zasnoval Luka Tišler. Muzikal Evita s svojo zgodbo o fatalni ženski, politični ikoni in kraljici ljudskih src, ki še danes buri domišljijo občinstva po vsem svetu, bo po premieri na sporedu še 12., 14., 16., 18. in 19. oktobra 2025 ter 10. in 12. aprila 2026. ###  Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/10/06/evita/ Foto: Tiberiu Marta # dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

Maribor, 1. OKTOBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 3. oktobra 2025, v Dvorani Frana Žižka izvedla mariborsko premiero mednarodne koprodukcije s festivalom Dubrovniške poletne igre in s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu avtorjev Simona Stona in Heinerja Müllerja Medeja v režiji Martina Kušeja. Igrajo Helena Minić Matanić, Uliks Fehmiu, Julija Klavžar, Maša Žilavec, Vladimir Vlaškalić, Aleš Valič, Tvrtko Kolar in Jan Rendić. Mogočna reinterpretacija klasičnega mita izziva gledalstvo s temami izključenosti, nasilja, družbenega pritiska in identitetne razgradnje. Besedili Simona Stona (Medeja, 2014) in Heinerja Müllerja (Medeamaterial, 1982) se prepletata v sodobni tragediji o ženski, ki v znanstvenem, racionalnem in domnevno urejenem svetu izgubi vse – položaj, partnerja, otroke in nenazadnje svojo identiteto. Ana, briljantna znanstvenica in mati, je Medeja enaindvajsetega stoletja – ženska, ki postane nezaželena, ko ne izpolnjuje več pričakovanj sistema, ki jo je ustvaril. Na 76. Dubrovniških poletnih igrah je Helena Minić Matanić za svojo vlogo prejela nagrado orlando za najuspešnejšo dramsko stvaritev festivala. Medeja tokrat vstopa na oder SNG Maribor. Novembra bo sledila še hrvaška premiera v Varaždinu. Martin Kušej je eden najvidnejših evropskih režiserjev svojega časa. Njegova prepoznavna poetika vključuje drzno reinterpretacijo klasičnih besedil, poudarjeno družbenokritično noto ter izrazito vizualno estetiko. Režiral je v najpomembnejših gledališčih nemškega govornega prostora, med drugim tudi kot direktor Burgtheatra na Dunaju. Medeja predstavlja njegovo prvo sodelovanje z Dramo SNG Maribor. Ustvarjalno ekipo sestavljajo še prevajalka in dramaturginja Vesna Đikanović, scenografinja Annette Murschetz, strokovna sodelavka za scenografijo Hana Ramujkić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Aki Traar, avtor videa Tobias Jonas, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, asistent režiserja Herbert Stöger, druga asistentka režiserja Katarina Julija Pipan, asistentka kostumografinje Tjaša Frumen in lektorica za hrvaški jezik Ines Carović. Predstava se izvaja v hrvaškem jeziku, opremljena bo s slovenskimi nadnapisi.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Mednarodna koprodukcija Drame SNG Maribor s festivalom Dubrovniške poletne igre in s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu Mariborska premiera Medeje v režiji Martina Kušeja Maribor, 1. OKTOBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 3. oktobra 2025, v Dvorani Frana Žižka izvedla mariborsko premiero mednarodne koprodukcije s festivalom Dubrovniške poletne igre in s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu avtorjev Simona Stona in Heinerja Müllerja Medeja v režiji Martina Kušeja. Igrajo Helena Minić Matanić, Uliks Fehmiu, Julija Klavžar, Maša Žilavec, Vladimir Vlaškalić, Aleš Valič, Tvrtko Kolar in Jan Rendić. Mogočna reinterpretacija klasičnega mita izziva gledalstvo s temami izključenosti, nasilja, družbenega pritiska in identitetne razgradnje. Besedili Simona Stona (Medeja, 2014) in Heinerja Müllerja (Medeamaterial, 1982) se prepletata v sodobni tragediji o ženski, ki v znanstvenem, racionalnem in domnevno urejenem svetu izgubi vse – položaj, partnerja, otroke in nenazadnje svojo identiteto. Ana, briljantna znanstvenica in mati, je Medeja enaindvajsetega stoletja – ženska, ki postane nezaželena, ko ne izpolnjuje več pričakovanj sistema, ki jo je ustvaril. Na 76. Dubrovniških poletnih igrah je Helena Minić Matanić za svojo vlogo prejela nagrado orlando za najuspešnejšo dramsko stvaritev festivala. Medeja tokrat vstopa na oder SNG Maribor. Novembra bo sledila še hrvaška premiera v Varaždinu. Martin Kušej je eden najvidnejših evropskih režiserjev svojega časa. Njegova prepoznavna poetika vključuje drzno reinterpretacijo klasičnih besedil, poudarjeno družbenokritično noto ter izrazito vizualno estetiko. Režiral je v najpomembnejših gledališčih nemškega govornega prostora, med drugim tudi kot direktor Burgtheatra na Dunaju. Medeja predstavlja njegovo prvo sodelovanje z Dramo SNG Maribor. Ustvarjalno ekipo sestavljajo še prevajalka in dramaturginja Vesna Đikanović, scenografinja Annette Murschetz, strokovna sodelavka za scenografijo Hana Ramujkić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Aki Traar, avtor videa Tobias Jonas, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, asistent režiserja Herbert Stöger, druga asistentka režiserja Katarina Julija Pipan, asistentka kostumografinje Tjaša Frumen in lektorica za hrvaški jezik Ines Carović. Predstava se izvaja v hrvaškem jeziku, opremljena bo s slovenskimi nadnapisi. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/07/25/medeja/ Foto: Marko Ercegović # dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Z Verdijevim Otellom v Zagrebu in z Beethovnovo Deveto simfonijo v Pordenonu in Trstu

Slovensko narodno gledališče Maribor ta konec tedna nadaljuje tradicijo intenzivnega mednarodnega sodelovanja in potrjuje svojo vlogo enega najpomembnejših glasbeno-gledaliških središč v širši regiji na Hrvaškem na 3. Zagrebškem opernem festivalu, ki med 9. in 20. septembrom 2025 v prestolnico prinaša vrhunske operne naslove iz Evrope, in z dvema izvedbama Beethovnove Devete simfonije v Italiji. Mariborski operno-baletni ansambel se bo v soboto, 20. septembra 2025, v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu predstavil z eno največjih opernih mojstrovin Giuseppeja Verdija Otello v režiji Guya Montavona in pod dirigentskim vodstvom Roberta Gianole z zasedbo solistov, med katerimi posebej izstopajo tenorist Carlo Ventre v naslovni vlogi, sopranistka Sabina Cvilak kot Desdemona in baritonist Luka Brajnik kot Jago. Otello velja za eno Verdijevih najzrelejših stvaritev, saj Verdi v njem združuje izjemno dramatično moč Shakespearove tragedije z vrhunsko glasbeno ekspresijo, v kateri je skladatelj skoraj povsem opustil klasične operne arije in recitative ter s kontinuirano glasbeno tkanino ustvaril močan dramski tok brez prekinitev. Z izjemno psihološko poglobljenostjo likov, še posebej v odnosih med Otellom, Desdemono in Jagom, to operno delo predstavlja vrhunec Verdijeve pozne ustvarjalnosti in enega največjih dosežkov italijanske opere 19. stoletja. Nedavno je mariborska Opera z Otellom navdušila občinstvo na Festivalu Ljubljana. Neposredno po nastopu v Zagrebu se bosta Simfonični orkester in Operni zbor SNG Maribor pridružila glasbenikom iz Teatra Lirico Giuseppe Verdi iz Trsta na dveh velikih koncertih, ki bosta zazvenela v znamenju ene najveličastnejših stvaritev svetovne glasbene literature – Beethovnove Devete simfonije. Koncert v Pordenonu, ki bo v nedeljo, 21. septembra 2025, v Teatru Verdi, nosi naslov »Koncert za Evropo« in bo zaznamoval simbolni prenos glasbene štafete med Evropsko prestolnico kulture GO! 2025 Nova Gorica – Gorizia in prihodnjo italijansko prestolnico kulture, Pordenonom 2027. Že naslednji večer, v ponedeljek, 22. septembra 2025, bo v Teatru Verdi v Trstu koncert potekal kot svečani začetek nove simfonične sezone te ugledne glasbene ustanove. Pod taktirko mednarodno priznanega dirigenta Pinchasa Steinberga bodo kot solisti nastopili sopranistka Ana Maria Labin, mezzosopran Deniz Uzun, tenor Antonino Siragusa in bariton Gezim Myshketa.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Balet pod zvezdami 2025: Tango

Na Glavnem trgu v Mariboru bo v petek, 5. septembra 2025, ob 20. uri, že tretji Balet pod zvezdami, ki poteka v organizaciji Baleta SNG Maribor, Narodnega doma Maribor, društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor. Na sporedu bo kultna koreografija Edwarda Cluga – Tango, v kateri bodo nastopili Catarina de Meneses, Marina Krasnova, Klavdija Stanišić, Mirjana Šrot, Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Branka Popovici, Beatrice Bartolomei, Ionut Dinita, Sergiu Moga, Matteo Magalotti, Yuya Omaki, Davide Buffone, Christopher Thompson in Tomaž Viktor Abram Golub.

Balet pod zvezdami je edinstvena umetniška izkušnja, ki že tretje leto zapored oživlja mestno jedro z vsebino, ki nagovarja čustva, intelekt in domišljijo. Po baletih Carmina Burana in Romeo in Julija si bo gledalci lahko ogledali legendarni Tango Edwarda Cluga, ki je na repertoarju mariborskega Baleta že od leta 1998.

»Tango je bil rojen na ulicah – in jaz ga želim prenesti nazaj na ulice našega otroštva, naših src in želja. To je zgodba o nas, ki nosimo tango v sebi,« pravi Clug in dodaja: »Predstava je intimna in nosi posebno moč tudi zaradi občutka, ki ga najdemo v plesu tanga – melanholijo in skrivnost, ki jo plesalec počasi odkriva.«

Tango, ki skozi gib razkriva čustvene stanja sodobnega posameznika, je prelomno zaznamoval prepoznavnost mariborskega baletnega ansambla, na odru pa bodo zaplesali tudi trije plesalci iz izvirne zasedbe iz leta 1998: Sergiu Moga, Marina Krasnova in Klavdija Stanišić.

Letošnji Balet pod zvezdami sovpada s 5. obletnico Javnega holdinga Maribor, ki je ob tej priložnosti prevzel vlogo glavnega pokrovitelja dogodka in se zavezal, da ga bo podpiral še naslednja štiri leta, saj verjamejo, da mora umetnost ostati dostopna, odprta in brezplačna za vse.

V primeru slabega vremena je rezervni termin dogodka v soboto, 6. septembra 2025. Vstop na prizorišče je prost, za sektorjem protokolarnih sedežev, bodo na voljo sedišča do zapolnitve prostih kapacitet.

###

dodatne informacije

Alan Kavčič odnosi z javnostmi 041/697-121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Na 76. Dubrovniškem poletnem festivalu so se konec minulega tedna na trdnjavi Lovrjenac začele vaje za veliko mednarodno koprodukcijo Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu in festivala Dubrovačke ljetne igre – predstavo Medeja v režiji Martina Kušeja. Premiera bo 27. julija. Letošnji 76. festival Dubrovačke ljetne igre, ki se je z veličastno otvoritveno slovesnostjo začel v četrtek, 10. julija, bo vse do 25. avgusta 2025 ponudil več kot 70 gledaliških, glasbenih, plesnih, folklornih in interdisciplinarnih dogodkov na več kot petnajstih ambientih po celotnem zgodovinskem jedru Dubrovnika. Letošnja programska usmeritev festivala je v celoti posvečena raziskovanju položaja in vloge ženske v sodobnem svetu – tako v umetnosti kot tudi v širšem družbenem in političnem kontekstu. »Fokus letošnjih Iger je na ženskih temah, ženskih likih, na tistem, kar je globoko povezano z žensko izkušnjo. Močnim figuram od antike do sodobnosti – naslovom, ki govorijo iz globine zgodovine in danes postajajo izjemno aktualni,« je ob predstavitvi programa poudarila umetniška direktorica dramskega programa Senka Bulić. Med vrhunce letošnje edicije festivala sodijo tudi tri velike gledališke premiere, ki tematsko in estetsko odražajo festivalsko vodilo. Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor sodeluje v veliki mednarodni koprodukciji sodobne tragedije Medeja, ki jo pripravlja skupaj s festivalom Dubrovačke ljetne igre in Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu. Uprizoritev temelji na dramskih besedilih Medeja švicarsko-avstralskega avtorja Simona Stona in Medeamaterial nemškega dramatika Heinerja Müllerja ter prepleta sodobno realnost z antičnim mitom o izključenosti, izgubi, nasilju in demonizaciji ženske, ki prestopi družbene meje. Režijo podpisuje Martin Kušej, eden najpomembnejših evropskih gledaliških ustvarjalcev, znan po drznih, psihološko intenzivnih in vizualno ekspresivnih postavitvah. V glavni vlogi nastopa Helena Minić Matanić, v vlogi Luke (Jazona) Uliks Fehmiu, ob njima pa še Julija Klavžar, Maša Žilavec, Vladimir Vlaškalić, Aleš Valič, Tvrdko Kolar in Jan Rendić. Ustvarjalno ekipo sestavljajo prevajalka in dramaturginja Vesna Đikanović, scenografinja Annette Murschetz, strokovna sodelavka za scenografijo Hana Ramujkić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Aki Traar, avtor videa Tobias Jonas, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, asistent režiserja Herbert Stöger, asistentka kostumografinje Tjaša Frumen ter lektorica za hrvaški jezik Ines Carović. Medeja bo premierno uprizorjena 27. julija 2025 na trdnjavi Lovrjenac v Dubrovniku. Jeseni sledita še premiera 3. oktobra v SNG Maribor in 28. novembra v HNK Varaždin.

ZAGREB, 7. JULIJ - Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je včeraj, v nedeljo, 6. julija 2025, z velikim uspehom gostoval na odru Hrvaškega narodnega kazališta v Zagrebu z uprizoritvijo Grk Zorba skladatelja Mikisa Theodorakisa, v koreografiji slovitega Lorce Massina. Balet v dveh dejanjih po motivih romana Življenje in dogodivščine Aleksisa Zorbe Nikosa Kazantzakisa je s svojo izrazito narativno strukturo, grškim glasbenim koloritom in karizmatičnim nastopom plesalcev navdušil zagrebško občinstvo. Koreografska postavitev črpa iz arhetipskih zgodb o ljubezni, svobodi in minljivosti ter se poklanja življenjski energiji in moči človeškega duha. V naslovni vlogi Zorbe je nastopil Davide Buffone, ob njem pa še Yuya Omaki kot John, Asami Nakashima kot Marina, Matteo Magalotti kot Yorgos in Evgenija Koškina kot Madame Hortense ter Branka Popovici, Monja Obrul, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Ema Perič, Mirjana Šrot, Metka Masten, Olesja Hartmann, Hristina Stoycheva, Satomi Netsu, Ines Petek, Lana Druškovič, Adrijana Cioata, Mihaela Matis, Klavdija Stanišić in Yelyzaveta Kuznetskova, Sytze Jan Luske, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tomaž Abram Viktor Golub, Maro Vranarič, Aleksandar Trenevski, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Matteo Beeckman in Ion Breahna. S tem gostovanjem se nadaljuje uspešno sodelovanje med baletoma Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Hrvaškega narodnega kazališta v Zagrebu, ki se bo prihodnjo sezono nadaljevalo z gostovanjem baleta L’Arlésienne / Carmen Rolanda Petita v Mariboru, 29. oktobra 2025. Mariborske baletnike pred zaključkom sezone čaka le še gostovanje v Križankah v okviru Festivala Ljubljana, kjer bodo v sredo, 9. julija 2025, nastopili z večerom največjih koreografskih uspešnic Edwarda Cluga Cluster.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na 52. mednarodnem festivalu alternativnega in novega gledališča INFANT Malomeščanska svatba v Novem Sadu NOVI SAD, 18. JUNIJ – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je včeraj, v torek, 17. junija 2025, uspešno gostovala na 52. mednarodnem festivalu alternativnega in novega gledališča INFANT v Novem Sadu, kjer je na Odru Pera Dobrinovića v Srbskem narodnem gledališču uprizorila Malomeščansko svatbo Bertolta Brechta v režiji Mateje Koležnik. V satirični drami, ki s prepoznavnim brechtovskim humorjem razgalja dvoličnost malomeščanske morale, so nastopili Irena Varga, Mateja Pucko, Maša Žilavec, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Davor Herga, Matija Stipanič in Vlado Novak. INFANT, mednarodni festival, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz nekdanjega festivala Malo pozorje in je danes ena osrednjih platform za sodobne, alternativne in inovativne gledališke prakse v regiji. Osrednji program festivala, ki poteka od 15. do 19. junija 2025, se odvija v Srbskem narodnem gledališču in Novosadskem gledališču. Letošnja programska selekcija festivala združuje raznolike žanre – od drame in komedije do plesa in baleta – ter postavlja v ospredje temeljna vprašanja identitete, svobode, intime in družbenih norm. Direktorica festivala Tijana Delić poudarja, da INFANT ni zgolj festival gledališča, temveč prostor, kjer se razkrivajo resnice pod maskami, smeh pa postaja sredstvo upora in kritičnega mišljenja: »V času, ko svet pogosto pozablja na moč smeha, ostaja gledališče zadnje zatočišče svobodne misli. INFANT odpira vrata tistim, ki iščejo več kot uprizoritev – ki iščejo resnico, skrito za absurdom vsakdana.« ### Fotografije uprizoritve so na voljo v spletnem medijskem središču: https://www.sng-mb.si/2024/10/23/malomescanska-svatba/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi 041/697-121

Sporočilo za javnost (za objavo)  Lumar in SNG Maribor nadaljujeta uspešno trajnostno partnerstvo Maribor, 12. junij 2025 - V podjetju Lumar verjamejo, da trajnostno delovanje presega zgolj okoljsko odgovornost. Pomeni skrb za kakovost življenja, podporo skupnosti in odgovornost do prihodnjih generacij. Na enak način kot pri gradnji svojih montažnih hiš zasledujejo najvišje standarde kakovosti in energetske učinkovitosti, prepoznavajo tudi pomembnost umetnosti, ki jo s svojo vizijo soustvarja Slovensko narodno gledališče Maribor (SNG Maribor). »Z velikim ponosom že več let sodelujemo s SNG Maribor, eno najpomembnejših kulturnih ustanov v Sloveniji, ki s svojim delovanjem bogati naše družbeno in umetniško okolje. Zato odločitev o podaljšanju našega trajnostnega sodelovanja ni bila težka,« je ob podpisu nove pogodbe poudaril Marko Lukić, lastnik in direktor podjetja Lumar. To partnerstvo potrjuje prepričanje, da je povezovanje gospodarstva in kulture prava pot do trajnostnega, odgovornega in zdravega razvoja družbe. Umetnost in trajnost kot skupna vrednota Direktor SNG Maribor Danilo Rošker pravi: »V SNG Maribor verjamemo, da je kultura trajnostna vrednota – temelj skupnosti, ki se zaveda pomena umetnosti za razvoj odprte in čuteče družbe. Zato smo še posebej ponosni, da sodelujemo s podjetjem, ki ne gradi le domov, temveč vizijo prihodnosti, utemeljeno na odgovornosti, kakovosti in medsebojnem zaupanju. Povezava med kulturo in gospodarstvom je ključnega pomena za soustvarjanje skupnega kulturnega jutri, v katerem bo umetnost dostopna, živa in tesno povezana z ljudmi. Partnerstvo z Lumarjem je za nas navdih in zgled uspešnega sodelovanja, ki presega okvirje običajnega sponzorstva – gre za iskreno zavezništvo vrednot.« S skupnim sodelovanjem Lumar in SNG Maribor dokazujeta, da so povezave med gospodarstvom in umetnostjo ključne za boljšo prihodnost. Takšno, ki temelji na odgovornosti, ustvarjalnosti in skupnem dobrem. »Verjamemo, da je podpora kulturi pomemben del družbene odgovornosti podjetij. Kultura namreč oblikuje našo identiteto, krepi povezanost skupnosti in spodbuja kritično razmišljanje. Hkrati pa partnerstvo omogoča promocijo lokalne ustvarjalnosti, širjenje zavesti o pomenu trajnostnega razvoja in medgeneracijsko povezovanje v skupnih vrednotah,« je dodal Lukić. ###  Dodatne informacije: Boštjan Kralj, vodja tržnega komuniciranja Lumar T: 02 421 67 50, E: bostjan.kralj@lumar.si, I: www.lumar.si  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad 60. Festivala Borštnikovo srečanje v režiji Valentine Turcu Ko festival, kot je Borštnikovo srečanje, doseže častitljivih šestdeset let, ne praznujemo zgolj jubileja – proslavljamo čas. Čas, ki ga merimo z uprizoritvami, s prizori, z interpretacijami in ki se je skozi desetletja razvil v osrednji forum slovenskega gledališča. Festival ni zgolj institucija, temveč je živ organizem, ki diha z vsako generacijo umetnic in umetnikov. V tem duhu bo tudi letošnja sklepna slovesnost v nedeljo, 15. junija 2025, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor več kot zgolj protokolarni dogodek – bo refleksija, poklon in pogled naprej. Slovesnost bo zaznamovana z močno umetniško vizijo ene najvidnejših ustvarjalk sodobnega slovenskega in evropskega prostora Valentine Turcu, ki se podpisuje kot režiserka, koreografinja in avtorica glasbenega koncepta jubilejne sklepne prireditve, s katero se poklanja šestdesetletni zgodovini festivala ter izpostavlja njegove ključne mejnike in ustvarjalke ter ustvarjalce. V umetniškem delu slovesnosti, ki ga bo povezoval igralec  Drame SNG Maribor Petja Labović, bodo nastopili baletne plesalke in plesalci Catarina de Meneses, Olesja Hartmann, Monja Obrul, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Ionut Dinita, Sytze Jan Luske, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Magalotti, Lucio Mautone in Aleksandar Trenevski – v kostumih Alana Hranitelja na scenografiji Marka Japlja. Scenarij je pripravil Aleš Novak. Video oblikuje Martin Svobodnik, luč Tomaž Premzl, zvok Gorazd Vever, asistentka kostumografa je Ana Janc. Umetniško podobo dogodka je zasnoval Nenad Cizl (Trampolin Studio), portret letošnje prejemnice Borštnikovega prstana pa Vilma Štritof. Produkcijo vodi Mojca Kolar. Vrhunec večera bo podelitev Borštnikovega prstana igralki Nataši Barbari Gračner, prvakinji ljubljanske Drame, ki s svojo igralsko prezenco že desetletja soustvarja vrhunske gledališke trenutke. Podeljene bodo tudi nagrade letošnjega festivala, o katerih odloča mednarodna strokovna žirija, ki jo sestavljajo Mojca Jan Zoran, Tomislav Zajec, Maria Säkö, Peter Rak in Evelin Bizjak. Šestdeseta obletnica festivala je hkrati trenutek spomina in odgovornosti. Čas za vprašanje, kako ohranjati njegovo izvirno poslanstvo – biti prostor umetniške odličnosti, prostor dialoga, refleksije, premikov in novih poetik. Zato letošnja sklepna slovesnost ne bo le obeležitev preteklosti, temveč tudi poklon vitalnosti gledališke umetnosti danes – in vabilo v prihodnost. Zaključno slovesnost bo v neposrednem prenosu prenašala Televizija Slovenija.   ### dodatne informacije Alan Kavčič041/697-121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor slavnostno otvorila 49. Dneve satire Fadila Hadžića v Zagrebu MARIBOR, 4. JUNIJA – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je sinoči slavnostno otvorila 49. Dneve satire Fadila Hadžića v Satiričnem kazalištu Kerempuh z uprizoritvijo Ženske na oblasti v režiji Juša Zidarja, sodobno priredbo Aristofanove komedije, ki jo podpisujejo Maša Pelko in ekipa uprizoritve. Nastopili so Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc in Vojko Belšak. Uprizoritev temelji na manj znani Aristofanovi komediji o Praksagori, ki skupaj z drugimi Atenkami, preoblečenimi v moške, zasede parlament in izpelje radikalno politično spremembo – ženski prevzem oblasti. Ta komični prevzem oblasti ni le satirična domislica, temveč tudi ostra refleksija o družbeni odgovornosti, sebičnosti in možnostih egalitarne skupnosti. Uprizoritev, ki jo odlikuje močan avtorski pristop, temelji na novem prevodu Maje Sunčič (Parlamentarke), za dramaturgijo je poskrbela Maša Pelko, scenografijo je oblikoval Dorian Šilec Petek, kostume Mia Popovska, glasbo Marjan Nečak, koreografijo Rosana Hribar, lektorirala je Mojca Marič, oblikovanje svetlobe pa podpisuje Lev Predan Kowarski. Dnevi satire Fadila Hadžića, ki od leta 1976 potekajo v Zagrebu, predstavljajo enega osrednjih regionalnih festivalov, posvečenih satiri in komediji. Vsakoletna selekcija, ki vključuje najodmevnejše produkcije iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter drugih držav, prinaša odrska dela, ki skozi humor razkrivajo temeljna vprašanja naše družbene stvarnosti. Letos se za nagrade potegujejo gledališča, kot so Narodno pozorište Beograd (Sanjao sam da sam se probudio), HNK Split (Robi K./Crvenkapa je mrtva), ZKM (Sin, majka i otac sjede za stolom i dugo šute), HNK Osijek (Maratonci trče počasni krug), Narodno pozorište Sarajevo (Seljačka opera) ter številni drugi. Selektorica festivala, dramatičarka in režiserka Vedrana Klepica je letošnji izbor utemeljila na predstavi humorja kot oblike upora: »Humor je jezik potlačenih, marginaliziranih in drugačnih. Ni le sredstvo za smeh, temveč orodje za razmislek, kritiko in osvoboditev. Uprizoritve, ki sem jih izbrala, me niso le nasmejale – prisilile so me, da sem se vprašala, zakaj se smejim, in me vodile do pomembnih vprašanj o svetu, v katerem živimo.« Ob tem opozarja na perečo odsotnost režiserk in avtoric – med prijavljenimi je bilo manj kot 15 % uprizoritev ženskih ustvarjalk –, kar odpira pomemben dialog o zastopanosti v gledališkem prostoru. Festival bo potekal vse do 17. junija, ko bodo podeljene nagrade. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 31. MAJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor včeraj in danes – v petek, 30. maja, in v soboto, 31. maja, – v gledališču Theater im Pfalzbau v Ludwigshafnu v Nemčiji uprizarja enega najodmevnejših sodobnih baletov, ki že desetletje navdušuje kritike in gledalce po vsem svetu, Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga. Leta 2015 je enega temeljnih tekstov evropske dramatike izpod peresa Henrika Ibsena Edward Clug preoblikoval v celovečerni balet, ki v izrazito vizualni uprizoritvi prepleta simbolizem, nadrealizem in lirično poetiko zgodbe naslovnega junaka, ki iz bede otroštva pobegne v fantazijski svet – v njem srečuje trole, vile, demone, išče ljubezen in smisel, a ostaja razpet med iluzijami in stvarnostjo. Pri tem je umetniški direktor mariborskega Baleta znamenito glasbo norveškega skladatelja Edvarda Griega dopolnil z avtorjevimi drugimi deli in pričaral nepozabno odrsko izkušnjo. V naslovni vlogi pleše Miloš Isailović, ob njem pa Edward Clug, Asami Nakashima, Tanja Baronik, Sytze Jan Luske, Tijuana Križman Hudernik, Sergiu Moga, Tetiana Svetlična, Lucio Mautone, Ema Perič, Monja Obrul, Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Davide Buffone, Yuya Omaki, Klavdija Stanišić, Olesja Hartmann, Yelyzaveta Kuznetsova, Vasilij Kuzkin, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Satomi Netsu, Nuša Urnaut, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Aleksandar Trenevski, Maro Vranaričič, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Ion Breahna, Mircea Golescu, Alexandru Pilca, Ines Uroševič, Ines Petek, Metka Masten in Branka Popovici. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovalec svetlobe je Tomaž Premzl. Eden najpomembnejših nemških odrov za sodobni ples in inovativno gledališče Aktualno prizorišče gostovanja mariborskega Baleta Theater im Pfalzbau je osrednje kongresno in kulturno središče mesta Ludwigshafen ob Renu, ki že od odprtja leta 1968 deluje kot gostujoče gledališče brez lastnega ansambla. V njem gostujejo najpomembnejše nemške in mednarodne gledališke, plesne in operne hiše. Program dopolnjujejo koprodukcije z drugimi gledališči, neodvisne koncertne serije in gledališke vsebine za otroke ter mladino. Theater im Pfalzbau velja za enega najpomembnejših nemških odrov za sodobni ples in inovativno gledališče. Desetletje uspehov uprizoritve Mariborski Balet je s Peerom Gyntom večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini, aktualna turneja v Nemčiji je že četrta, pred tem pa so mariborski baletniki z uprizoritvijo navdušili v Rusiji tako v Sankt Peterburgu kot v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, pa na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem in v Italiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, z Latvijsko narodno opero in z Baletom v Rigi, z Novosibirskim državnim opernim in z baletnim gledališčem NOVAT, z baletom Dunajske državne opere, z baletom Opernhaus Zürich, z baletom HNK Zagreb, z baletom Theatra Dortmund, z baletom Staatsoper Hannover, z baletom gledališča Teatr Wielki – Opera Narodowa Varšava in nedavno aprila z baletom Teatro alla Scala Milano. Slovensko občinstvo si bo uprizoritev v Mariboru lahko ponovno ogledalo v petek, 24. oktobra 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor, kjer bodo na svečani jubilejni uprizoritvi obeležili deset let od praizvedbe baleta. ### Fotografije za medije https://www.dropbox.com/sh/r1zcdrks9nds13h/AADl6qJvIi8Q88b2HNvVC9gAa?dl=0

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  Maribor, 30. maj 2025 – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri v soboto, 31. maja 2025, v Dvorani Frana Žižka že petdesetič jubilejno uprizorila gledališko uspešnico Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, nastalo po svetovni knjižni uspešnici Marka Haddona v dramatizaciji Simona Stephensa. Uprizoritev je režirala Mateja Kokol, igrajo Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Matija Stipanič, Irena Varga in Bojan Maroševič. Ta izjemno priljubljena detektivka se začne s šokantnim prizorom – z odkritjem trupla psa Wellingtona. Petnajstletni Christopher, ki ga označujejo za dečka z Aspergerjevim sindromom, pa sam sebe vidi predvsem kot ljubitelja psov, matematike in logike. V iskanju resnice o smrti psa začne preiskovati in razkrivati ne samo okoliščine zločina, temveč tudi družinske skrivnosti, ki za vedno spremenijo njegov svet. S tem pa naredi tudi svoj prvi, resnično samostojen korak v življenje. Roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa (2003) Marka Haddona je požel svetovno slavo z močnim sporočilom o drugačnosti, zunanjem pogledu na svet in pogumu biti to, kar si. Gledališko priredbo je podpisal priznani britanski dramatik Simon Stephens, režijo pa Mateja Kokol, ki je ob premieri dejala: »V uprizoritvenem smislu sem se ukvarjala predvsem s tem, kako na oder ujeti senzibilen svet fanta, ki ga begata poplava informacij in nejasnost človeške metaforične komunikacije. Predstava je sicer namenjena mladim, a ima obenem še en jasen cilj – približati mlajšo generacijo starejšim.« Besedilo je prevedel Milan Dekleva, ustvarjalno ekipa pa so sestavljali dramaturginja Maja Borin, scenografinja Petra Veber, ki skupaj z režiserko podpisuje tudi oblikovanje luči, kostumografija je delo Iris Kovačič, oblikovanje zvoka in giba sz3, lektor je Janez Bostič. Predstavo, ki je bila premierno uprizorjena 6. oktobra 2018, si je v matični hiši in na gostovanjih po Sloveniji ogledalo že več kot 7700 gledalk in gledalcev.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO V petek jubilejna 10. Operna noč v Mestnem parku Maribor bo v petek, 30. maja 2025, ob 20.30 znova zaživel v znamenju klasične glasbe. V edinstvenem ambientu Mestnega parka, na koncu promenade, se bo pod zvezdnatim nebom odvila že jubilejna 10. Operna noč. Koncert pod taktirko dirigenta Simona Krečiča bodo izvedli solistke in solisti Sabina Cvilak, Rebeka Lokar, Valentina Čuden, Petya Ivanova, Andreja Zakonjšek Krt, Irena Petkova, Martin Sušnik, Žiga Lakner, Jaki Jurgec in posebni gost večera Željko Lučić ter Zbor Opere in Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Operna noč je tradicionalni koncert Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor, na katerem pod taktirko umetniškega direktorja Opere SNG Maribor Simona Krečiča nastopajo priznane solistke in solisti mariborske operne hiše in operni zbor. Program koncerta sestavljajo najlepše melodije iz operne zakladnice, namenjen pa je vsem ljubiteljicam in ljubiteljem umetnosti. Priljubljenim solistkam in solistom mariborske operne hiše se letos, pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, pridružuje baritonist Željko Lučić, ki se je svetovnemu panteonu opernih pevcev pridružil s svojimi izjemnimi interpretacijami v najuglednejših opernih hišah, kot so Metropolitanska opera v New Yorku, Kraljeva operna hiša v Londonu, Opera San Francisco, Nacionalna opera v Parizu, Teatro alla Scala v Milanu in Dunajska državna opera. Vzdušje pod krošnjami stoletnih dreves vsako leto pritegne večtisočglavo množico umetnosti željnih obiskovalk in obiskovalcev vseh generacij. Operna noč nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Društva EZL EK, in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor. Vstop na dogodek je prost, ob jubileju pa organizatorji najavljajo, da bo na prizorišču zagotovljenih kar dvakrat več sedežev kot lansko leto, s čimer želijo omogočiti udobno doživetje čim širšemu krogu obiskovalcev. Ob tem obiskovalce pozivajo k spoštljivemu ravnanju z naravo in Mestnim parkom, ki je dragocen del Maribora. Operna noč v Mestnem parku ni le praznik glasbe in umetnosti – je tudi praznik skupnosti in odnosa do narave. Maribor kot najboljša zelena prestolnica Evrope in svetovno mesto dreves spodbuja trajnostno obnašanje in spoštljiv odnos do prostora. Zato vljudno prosijo, da gledalke in gledalci uporabljajo označene poti in utrjene površine, spoštujejo naravo in kulturno dediščino, ki nas obdaja ter odpadke odlagajo v za to namenjene zabojnike. Rezervni termin v primeru slabega vremena je sobota, 31. maj 2025. ### Dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121   Program: Giuseppe Verdi: Uvertura k operi Nabucco Giuseppe Verdi: Fuoco di gioia, zbor Ciprčanov iz opere Otello Giuseppe Verdi: Beva con me, napitnica iz opere Otello, solisti Željko Lučić, bariton, Martin Sušnik, tenor, Žiga Lakner, tenor, Zbor Giuseppe Verdi: Morrò, ma prima in grazia, arija Amelie iz opere Ples v maskah, solistka Rebeka Lokar, sopran Giuseppe Verdi: Canzon del velo: Nel giardin del bello saracin, arija Princese Eboli iz opere Don Carlo, solistki Irena Petkova, mezzosopran, Andreja Zakonjšek Krt, sopran, Zbor Johann Strauss ml.: Frühlingsstimmen, op. 410, solistka Valentina Čuden, sopran Emmerich Kálmán: Heia, heia, in der Bergen ist mein Heimatland, arija Silve iz operete Kneginja čardaša, solistka Petya Ivanova, sopran Agustín Lara: Granada, solist Martin Sušnik, tenor Giacomo Puccini: Tre sbirri … Una carrozza, Te Deum Scarpie iz opere Tosca, solist Željko Lučić, bariton, Zbor Giacomo Puccini: Vissi d’arte, vissi d’amore, arija Tosce iz opere Tosca, solistka Sabina Cvilak, sopran Gaetano Donizetti: Tous les trois réunis, tercet Tonia, Marie in Sulpica iz komične opere Hči polka, solisti Martin Sušnik, tenor, Petya Ivanova, sopran, Jaki Jurgec, bariton Johann Strauss ml.: Čardaš iz operete Netopir, solistka Andreja Zakonjšek Krt, sopran Johann Strauss ml.: Napitnica iz operete Netopir, solisti Martin Sušnik, tenor, Petya Ivanova, sopran, Irena Petkova, mezzosopran Johann Strauss ml.: Bratec moj, finale drugega dejanja operete Netopir, solisti Andreja Zakonjšek Krt, Petya Ivanova, Irena Petkova, Jaki Jurgec, Martin Sušnik, Zbor Giuseppe Verdi: Cortigiani, vil razza dannata, arija Rigoletta iz opere Rigoletto, solist Željko Lučić, bariton Aleksander Borodin: Polovski plesi iz opere Knez Igor, Zbor   Poziv obiskovalcem Operne noči v Mestnem parku  Operna noč v Mestnem parku ni le praznik glasbe in umetnosti – je tudi praznik skupnosti, spoštovanja in skrbnega odnosa do narave. Ohranimo naše okolje Maribor – Najboljša zelena prestolnica v Evropi in Svetovno mesto dreves – ponosno spodbuja trajnostne vrednote. Mestni park, ki nas ob večerih Operne noči objame s svojo spokojnostjo, je dragocen naravni biser, ki ga moramo varovati.  Pridite peš, s kolesom ali javnim prevozom Zaradi omejenega prometa in želje po čim manjši obremenitvi okolja vas spodbujamo, da se na dogodek odpravite brez avtomobila. Uporabite javni prevoz, kolo ali pridite peš – pot do parka naj bo del doživetja.  Odpadke odlagajmo v koše Prosimo vas, da po koncertu odpadke in embalažo odložite v za to namenjene zabojnike. Uporabljajte obstoječo infrastrukturo za ločevanje odpadkov – vsak pravilen korak šteje.  Spoštujmo park in vse njegove prebivalce Zadržujmo se na utrjenih površinah, ne poškodujmo rastlinja, ne puščajmo sledi na zelenicah. Mestni park ni le kulisa – je živo okolje številnih rastlinskih in živalskih vrst ter srce mesta.  Umetnost in trajnost hodita z roko v roki S svojim zgledom pokažimo, da visoka kultura pomeni tudi visoko stopnjo skrbi za skupni prostor. Pomagajmo ustvariti dogodek, na katerega bomo ponosni – danes in jutri. Hvala, ker skupaj soustvarjamo dogodek, ki odmeva ne le v notah, temveč tudi v dejanjih.   Vsak korak šteje. Ohranimo lepoto našega mesta za prihodnje generacije.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 22. maj – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je prispel na gostovanje v Združene arabske emirate, kjer bo danes in jutri v prestižni Dubajski operi izvedel kar tri ponovitve izjemno uspešnega baleta Carmina Burana v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo nemškega skladatelja Carla Orffa. Scenska kantata Carmina Burana velja za eno najvplivnejših glasbenih del 20. stoletja. Navdih črpa iz srednjeveških besedil iz 11. in 12. stoletja, ki govorijo o minljivosti življenja, usodi, veselju, ljubezni, poželenju in hrepenenju. Edward Clug je iz tega izhodišča ustvaril vizualno in emocionalno nabito koreografijo, ki v ospredje postavlja vzporednice med cikli narave in človekovimi notranjimi vzgibi, zlasti med pomladnim prebujenjem narave ter človeškim življenjem in poželenjem. Plešejo Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Catarina De Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann, Mina Radaković, Monja Obrul, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Yelyzaveta Kuznetsova, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Davide Buffone, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Tomaž Viktor Abram Golub, Mircea Golescu, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Alexandru Pilca, Maro Vranaričič, Aleksandar Trenevski, Ion Breahna in Matteo Beeckman. Scenografijo podpisuje Marko Japelj, kostumografijo Leo Kulaš, oblikovanje svetlobe pa Tomaž Premzl. Dubajska opera, imenovana tudi Hiša kultur, je od svoje otvoritve avgusta 2016 sinonim za umetniško odličnost in kulturno raznolikost. Nahaja se v središču mesta z razgledom na Dubajski vodomet in Burj Khalifo, najvišjo stavbo na svetu. Navdih za arhitekturo v obliki tradicionalne ladje dhow je prispevala pomorska dediščina Arabskega polotoka. Stavbo je zasnoval biro Atkins z glavnim arhitektom Janusom Rostockom, obsega pa kar 650.000 kvadratnih metrov. Z zmogljivostjo do 2000 sedežev in izjemno prilagodljivo zasnovo omogoča izvedbo najrazličnejših dogodkov – od opere in baleta do koncertov, gledaliških uprizoritev, razstav in konferenc. Samo v sezoni 2022/2023 je Dubajsko opero obiskalo več kot 1,25 milijona obiskovalcev, kar potrjuje njen status osrednjega kulturnega središča regije in enega najprestižnejših prizorišč za uprizoritvene umetnosti na svetu.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Slovensko narodno gledališče Maribor – Drama, Opera, Balet – predstavilo repertoar sezone 2025/2026

Soustvarjamo kulturni jutri!

MARIBOR, 19. maj 2025 – V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2025/2026.  »Slovensko narodno gledališče Maribor je s svojimi umetniškimi ansambli – z Dramo, z Opero in z Baletom – prostor, kjer se bogata gledališka tradicija nenehno oplaja z drznimi idejami, z umetniškim raziskovanjem ter z odpiranjem novim generacijam ustvarjalk, ustvarjalcev in občinstva. Ob sodobnih izzivih, ki jih prinaša svet, je gledališče, zlasti naša hiša, oaza miru, prostor razmisleka, dialoga in empatije. Je kraj, kjer se soočamo s kompleksnostjo družbene stvarnosti, pa tudi zatočišče pred vsakdanjim nemirom – je svet umetnosti, v katerem se oblikujejo nova spoznanja in vizije. Sezona, ki je pred nami, prinaša raznolike uprizoritve in koncerte naših treh umetniških ansamblov. Ponovno segamo po klasikih s svežim pogledom in ustvarjamo nova dela, ki nagovarjajo tukaj in zdaj. V ospredje postavljamo umetnost, ki ne beži, temveč vztraja, povezuje in pogosto tudi pogumno zareže v srčiko naših vprašanj in iskanj,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor načrtuje šest uprizoritev. »Svetovna dramatika in literatura sta polni kraljev in kraljic. Resničnih in izmišljenih. Najprej jih spremljamo v vzponu: zmagoslavne in samozavestne, kako obdani z bliščem moči jezdijo do vrhunca. In nato sledi – napaka, razpoka in usodni padec z Olimpa v umazano blatno mlako človeštva. Zato sezona, naslovljena Kot kraljice in kralji, ni le niz zgodovinskih pripovedi o kronanih glavah. Je nekakšna neurejena fotogalerija portretov sodobnega človeka – obupanega, ponižanega, smešnega, veličastnega, razklanega,« pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski. Novo sezono začenjajo z veliko koprodukcijo s festivalom Dubrovniške poletne igre in s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu Medeja v režiji Martina Kušeja, sledijo Nušićeva Gospa ministrica v režiji Veljka Mićunovića, Schillerjeva Marija Stuart v režiji Diega de Bree, Shakespearov Rihard III. v režiji Jana Krmelja ter francoska komedija Kakšno ime pa je to?! v režiji Balinta Szilagyija in sveža kabaretska samorefleksija »Lav iz in di er« Matevža Bibra, Nejca Ropreta in Matije Stipaniča, za najmlajše obiskovalke in obiskovalce pa Kot noč in dan v režiji Mateje Kokol. »V Operi SNG Maribor novo sezono zaznamujeta slogovna raznolikost in umetniška odličnost – dve temeljni vrednoti, ki vedno znova navdihujeta naš ustvarjalni utrip in umetniški zanos – in prinašata edinstven preplet klasičnega opernega gledališča in sodobnih izrazov,« pravi umetniški direktor Opere Simon Krečič. Najprej bo oktobra premiera legendarnega muzikala Evita libretista Tima Ricea in skladatelja Andrewa Lloyda Webbra, sledita izvirna operna noviteta Blühen (Razcvet) slovenskega skladatelja Vita Žuraja, čutna mojstrovina Lakmé Lea Delibesa, ki poslušalstvo popelje v svet glasbenega eksotizma, sezono pa zaključuje Verdijeva glasbena drama Ples v maskah (Un ballo in maschera), ki vedno znova razgalja igro videza in resnice ter se po skoraj štirih desetletjih vrača na veliki oder mariborske Opere. V sklopu Simfoničnega cikla in drugih koncertnih dogodkov bodo z nami nastopili nekateri najvidnejši glasbeni virtuozi našega časa, med njimi violinistka Lana Trotovšek, pianist Andrew von Oeyen in flavtistka Eva-Nina Kozmus. Cikel komorne glasbe Carpe artem, ki nastaja v koprodukciji z Društvom za komorno glasbo Amadeus, pa s svojim programom zaokrožuje koncertno ponudbo hiše. »Ostajamo zavezani vrednotam, ki že dolga leta zaznamujejo umetniško poslanstvo Baleta SNG Maribor – slogovni raznolikosti, vrhunski izvedbeni ravni in nenehnemu iskanju gibalnega izraza, ki izhaja iz aktualnih družbenih in bivanjskih vprašanj ter nagovarja prav slehernega izmed nas,« je dejal umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug in napovedal dve novi baletni premieri, ki vsaka po svoje utelešata moč pripovedi s pomočjo plesa. Novo sezono tako začenjamo z neoklasičnim pripovednim baletom Frida v koreografiji svetovno priznane ustvarjalke Annabelle Lopez Ochoa, ki skozi gib portretira ikonično umetnico Frido Kahlo. Druga premiera bo dramski balet Tramvaj Poželenje, izpovedno koreografska stvaritev priznane umetnice Valentine Turcu, ki jo navdihuje kultna drama Tennesseeja Williamsa. Ob tem bodo na oder ponovno postavili več ponovitev baletnih uspešnic prejšnjih sezon, ki s svojo avtorsko poetiko še naprej navdušujejo občinstva doma in po svetu. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve pet uprizoritev: Gospa ministrica, »Lav iz in di er«, Kakšno ime pa je to?!, Hrup za odrom (SNG Drama Ljubljana) in V iskanju izgubljenega jezika (SNG Nova Gorica), ter Mali oder, ki vključuje uprizoritve »Lav iz in di er«, Kakšno ime pa je to?!, Vse sijajne stvari (SNG Drama Ljubljana), Ex (MGL) in Juriš (SLG Celje). Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Evita, Blühen (Razcvet), Lakmé, Ples v maskah ter štiri koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo balet Hrestač in uprizoritvi Kot noč in dan ter O kravi, ki je lajala v luno (SLG Celje). V okviru Mladinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati Elvis Škorc, genialni štor, balet Peer Gynt in dve koncertni glasbeni matineji. Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 2. junija 2025. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Posebne novosti uvajajo tudi pri že več let omogočenem nakupu abonmajev preko spleta, ki sledijo globalnim trendom digitalizacije in poudarjajo trajnostno ter ekološko naravnanost gledališča v sodelovanju s Programskim ateljejem A & Z in s platformo za prodajo vstopnic mojekarte.si. Eden izmed ključnih korakov je uvedba digitalnih vstopnic in novega koncepta digitalne hibridne abonentske kartice, ki bo omogočila poenostavljeno upravljanje abonmajev. Gledališče, ki že leta pospešeno uvaja digitalizacijo prodaje vstopnic, želi s tem izboljšati uporabniško izkušnjo in omogočiti enostaven dostop do uprizoritev ter dodatnih storitev, kot so personalizirane digitalne vstopnice za Apple in Google Wallet. Poleg tega uvajajo različne nove funkcionalnosti, kot sta pošiljanje digitalnih vstopnic na e-pošto in možnost prehoda iz standardnih na »custom print@home« vstopnice. Ta inovacija omogoča večjo dostopnost in udobje tako za abonente kot za ostale obiskovalce, saj lahko vse to enostavno urejajo kar iz domačega naslanjača, in to kadarkoli, vse dni in ure v tednu.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 6. koncert komornega cikla Carpe artem Ples krokijev Sreda, 14. maj 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič. Na sklepnem koncertu komornega cikla Carpe artem z naslovom Ples krokijev bodo nastopili priznani slovenski glasbeniki: trobentačica Urška Rošer, violinistki Lalita Svete in Mateja Ulaga, violist Peter Njegovan, violončelist Gorazd Strlič, kontrabasist Žiga Trilar ter pianistka Ana Semič Bursać. V manjših komornih sestavih bosta zazvenela Trio za trobento, violino in klavir sodobnega ameriškega skladatelja Erica Ewazena ter cikel Pet krokijev slovenskega modernista Darijana Božiča. Ob tem bomo prisluhnili dvema skladbama iz obdobja romantike: Four Dances Josepha Holbrooka je skladateljevo zgodnje raziskovanje komorne glasbe, Septet za klavir, trobento in godala Camilla Saint-Saënsa pa velja za komorni biser francoskega romantizma.   Program Eric Ewazen: Trio za trobento, violino in klavir Darijan Božič: Pet krokijev za trobento, klavir in kontrabas Joseph Holbrooke: Four Dances, op. 20 za klavir, dve violini, dve violi, violončelo in kontrabas (ad lib.) Camille Saint-Saëns: Septet za klavir, trobento in godala, op. 65   O programu Trio za trobento, violino in klavir (1992) sodobnega ameriškega skladatelja Erica Ewazena (1954) se začne tiho in subtilno ter tako nakazuje, da je skladatelj ustvaril komorno okolje, kjer inštrumenti nastopajo kot enakovredni sogovorniki, se medsebojno prepletajo in podpirajo, občasno pa iz njega izstopijo v solističnih gestah. Liričnemu prvemu stavku, ki ga zaznamuje umirjena melodija trobente z dušilcem, sledi sledi kontrasten drugi stavek z rustikalnim značajem slovanskega plesa in energičnimi ostinatnimi ritmi, ki jih skoraj igrivo prekinjajo nepričakovane metrične spremembe. Tretji stavek prinaša sorodne aluzije na ljudsko glasbo vzhodnoevropskega in skandinavskega prostora. Mehke, v nižji legi oblikovane melodije trobente spremlja violinski tremolo z bogatim spektrom barvnih nians, ki mestoma spominja na zvok marimbe. Hitri in radostni finale se začne kot hudomušen poklon Beethovnovi klavirski sonati Waldstein, enemu ključnih del njegovega »herojskega« obdobja. Vpliv te estetske drže je čutiti tudi v silovitosti glasbenega toka, ki z vrnitvijo melodičnega materiala prvega stavka — tokrat v trobenti brez dušilca — zaokroži celotno skladbo in jo povede v pompozen zaključek. Ewazenova glasba, ki v občutjih prehaja med krhkostjo hrepenenja in silovitostjo zanosa, vsem trem izvajalcem ponuja obilo priložnosti za izraz tehnične spretnosti, muzikalnosti in interpretativne dovršenosti — tako v skupnem muziciranju kot v solističnih pasažah. Obenem predstavlja odličen vpogled v skladateljev glasbeni jezik, ki ga zaznamujejo bogata melodična invencija, ritmična živahnost in barvita harmonija. Vse to je podprto z izjemno spretno inštrumentacijo, ki odraža Ewazenovo poglobljeno poznavanje in razumevanje značilnosti posameznih inštrumentov. Slednje potrjujejo številna priznanja, ki jih je prejel za svoja dela, ter obsežen niz naročil uglednih izvajalskih sestavov. Ta pomembno prispevajo k nenehnemu širjenju njegovega bogatega opusa, ki še posebej izstopa na področju komorne glasbe za trobila in del za pihalne orkestre. V Ohiu rojeni Eric Ewazen (1954) je dodiplomski študij kompozicije zaključil na Eastman School of Music, magisterij in umetniški doktorat pa je pridobil na univerzi Julliard v New Yorku, kjer je od leta 1980 tudi zaposlen. Darijan Božič (1933), skladatelj, dirigent in violist, rojen v Slavonskem Brodu, je na slovensko glasbeno prizorišče resneje stopil v šestdesetih letih 20. stoletja, predvsem kot član skladateljske skupine Pro Musica Viva. To so poleg Božiča sestavljali še Ivo Petrić, Kruno Cipci, Jakob Jež, Milan Stibilj, Lojze Lebič, Alojz Srebotnjak in Igor Štuhec — skladatelji mlajše generacije, ki jih je povezovala želja po spoznavanju in dohitevanju sodobnih tokov zahodnoevropske glasbene avantgarde. Kljub tradicionalnemu izobraževanju — študij kompozicije in dirigiranja je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dodatno pa se je izobraževal tudi v Parizu in Londonu — je Božič v polje klasične kompozicije vstopal prek tradicije jazza in prav to izhodišče je ključno za razumevanje njegovega glasbenega izraza. V svojih delih ni brezpogojno zavračal tradicionalnih strukturnih in tehnično-kompozicijskih modelov, kot je bilo pogosto značilno za generacijo iskalcev novega; namesto tega je tradicionalne postopke ritmično-metrične organizacije, funkcionalne harmonije, motivične gradnje in periodične oblike premišljeno vpenjal v raznolike sodobne kontekste – od strogo serialno organiziranega materiala do aleatorično razpuščenih zvočnih struktur. Cikel Pet krokijev za trobento, klavir in kontrabas že z izbrano zasedbo potrjuje prisotnost jazzovskega vpliva opusu Darijana Božiča, obenem pa z naslovom razkriva temeljni značaj skladbe. Beseda kroki, privzeta iz francoščine, pomeni skico – hitro, zgoščeno zabeležen vtis, ki ne stremi k dokončani formi, temveč k izrazu bistvenega. Vsaka od petih miniatur s skupnim trajanjem le dobrih pet minut tako prinaša svoj značilen izrazni moment. Organizacija glasbenega materiala se v ciklu približuje načelom serializma. Pleg dvanajsttonske razporeditve tonskih višin je deloma serialno urejen tudi ritem, ki pa kljub temu vselej ohranja prepoznavno jazzovsko sinkopiranost. Ritmično-melodične gradnike, oblikovane s serialnimi tehnikami, skladatelj nadalje razvija z uporabo tradicionalnih oblikotvornih postopkov, kot sta variacija in periodična členitev — tako prvi kroki temelji na strettni zasnovi, medtem ko drugi nakazuje pesemsko obliko (A—B—A1). Če je dvanajsttonska tehnika Božiču služila kot sredstvo za organizacijo horizontalnega glasbenega toka, pa je iz njegove težnje po racionalni kontroli glasbene vertikale izšla teoretska razprava Vertikalne strukture savremene muzike (Vertikalne strukture sodobne glasbe), ki jo je leta 1966 v dveh delih objavil v vplivni jugoslovanski glasbeni reviji Zvuk. V tem besedilu je Božič skušal na temelju akustičnih zakonitosti in načina glasbenega zaznavanja sistematično ovrednotiti harmonske in funkcijske odnose v sodobni glasbi. Za najbolj uporabne v tem kontekstu je štel terčne akorde, medtem ko je kvartne označil predvsem kot nosilce barvnosti. Cikel Pet krokijev je nastajal vzporedno s snovanjem teorije, skladatelj pa je v omenjeni razpravi kot primer konkretne uporabe svojih sistematizacij izrecno navedel dva odlomka iz te skladbe. Gre torej za delo, ki ne odraža le glasbenih tendenc svojega časa, temveč tudi neposredno odslikava avtorjevo teoretsko misel. Pet krokijev velja za zgodnje modernistično delo Darijana Božiča, v katerem se ob jazzovsko obarvani zasedbi odraža tudi raziskovalni duh skladateljevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Še zlasti izstopa klavirski part, ki vključuje tedaj priljubljene razširjene izvajalske tehnike, kot so preparacija in dušenje strun ter igranje znotraj resonančnega ohišja instrumenta. Kot zapiše muzikolog Matjaž Barbo v prispevku za Slovenski biografski leksikon, je Božič kasneje radikalni avantgardistični prelom s tradicijo uresničil predvsem z neposrednim posegom v samo institucijo umetnosti, ki je običajno razumljena kot umetniško delo in možnost njegove reprodukcije v mejah tradicionalno definiranega kulturnega dogodka. Eden najizrazitejših znakov tega preloma je skladateljevo zavračanje ustaljenih žanrskih opredelitev: pri Božiču simfonije niso več utelešenje čiste, avtonomne glasbene oblike, temveč postajajo ozvočena poezija; kantate se iz koncertnih vokalno-instrumentalnih del preoblikujejo v studijske kolaže elektronskih in mehanskih zvokov; opere pa prerastejo v večdnevne, interdisciplinarne projekte, pogosto brez linearne dramske strukture. Namesto enotnega in notranje logičnega glasbenega sistema poslušalec tu vstopa v večplastne zvočne strukture, sestavljene iz raznorodnih elementov. Božičeva glasba tako presega meje tradicionalne koncertne izkušnje ter se vzpostavlja kot zahtevna umetniška pozicija, v kateri je še zlasti po letu 1968 čutiti tudi močno družbeno in politično angažiranost. V tem kontekstu Božič ni zgolj skladatelj, temveč idejni ustvarjalec, ki išče nove možnosti umetniške artikulacije v spremenjenem svetu – onkraj institucije, žanra in konvencije. Ob prebiranju biografskih zapisov o življenju in delu angleškega poznoromantičnega skladatelja Josepha Holbrooka (1878–1958) se težko izognemo vtisu, da je njegovo poklicno pot pogosto bolj kot glasbeni jezik usmerjala in zaznamovala njegova nenavadna, mestoma tudi težavna osebnost. Zaradi izjemne glasbene nadarjenosti je bil že pri petnajstih letih sprejet na Royal Academy of Music v Londonu, kjer je študiral klavir in kompozicijo. A ob izstopajočih izvajalskih spretnostih in skoraj neverjetni lahkoti, s katero je ustvarjal partiture, se je hitro pokazal tudi njegov svojeglav značaj. Namesto da bi na koncertu študentov klavirja zaigral napovedano Schumannovo Toccato v C-duru, je presenetil občinstvo z lastno skladbo L’Orgie – drznim in tehnično izjemno zahtevnim delom, ki je odražalo tako njegovo umetniško ambicijo kot neodvisnega duha. V isto obdobje sodi tudi nastanek dela Four Dances (Štirje plesi; ok. 1894, rev. 1906), ki velja za enega najzgodnejših primerov Holbrookove izvirne skladateljske govorice in domiselnosti na področju komorne glasbe. Delo bilo sprva objavljeno pod naslovom Sekstet za klavir in godala, pri čemer je part kontrabasa označen kot ad libitum – torej neobvezen, vendar dobrodošel, saj dodatno utrjuje harmonsko osnovo in barvno polnost ansambla. Takšna izvedbena prilagodljivost je značilna tudi za številna poznejša Holbrookova dela, v katerih je pogosto eksperimentiral z neobičajnimi zasedbami. Suita obsega štiri  značajsko raznolike miniature. Bohemian Dance (Bohemski oz. romski ples) delo odpre z iskrivo energijo in udarnim značajem; z živahnimi ritmi in temperamentno melodiko deluje kot poklon romskim plesnim idiomom. Valse Triste (Žalostni valček) je uglasbljena melanholija — zasanjan, čustveno zadržan stavek z občutljivo harmonizacijo in elegantnim fraziranjem, ki ustvarja razpoloženje zadržane introspektivnosti. Plantation Dance (Ples s plantaž) črpa navdih iz afroameriških ritmov in sinkop — slogovni vir, ki je bil v britanski glasbi tistega časa prava redkost. Holbrooke s tem drznim spojem razširja izrazne meje svojega časa in napoveduje stilno odprtost, ki jo bo ohranjal tudi pozneje. Tarantelle (Tarantela) zaključuje suito z virtuozo, ritmično izbrušeno živahnostjo — sklepni ples je bleščeč, a ne pretirano teatraličen, in zaokroži cikel z igrivim karakterjem. Vsak izmed štirih plesov deluje kot samostojna miniatura z jasno definirano atmosfero, skupaj pa tvorijo slogovno raznoliko in ritmično razgibano celoto. Delo osvetljuje Holbrookovo zgodnjo glasbeno identiteto: že tukaj se kažejo značilnosti, ki jih bo razvijal pozneje — nagnjenost k izrazitim ritmom, drzno kombiniranje slogovnih vplivov ter izjemna orkestracijska občutljivost, kljub komorni naravi zasedbe. Po končanem šolanju je Holbrooke iz nuje sprejemal vsako glasbeno delo, ki se mu je ponudilo: koncertne turneje, pisanje, poučevanje, dirigiranje, glasbeno vodstvo. Ob tem je vztrajno skladal, revidiral svoje partiture in izkoristil sleherno priložnost — resnično ali namišljeno — da bi predstavil sebe in svoje delo vsakomur, ki bi lahko izkazal naklonjenost njegovi glasbi. Leta 1900 si je tako zagotovil izvedbo simfonične pesnitve The Raven (Krokar), vokalno-inštrumentalnega dela po literarni predlogi Edgarja Allana Poeja, do katerega je skladatelj gojil posebno naklonjenost. Glasbeni kritik Edwin Evans je leta 1904 zapisal, da Holbrookeov umetniški značaj v marsičem odseva Poejevega: »Bogata domišljija s težnjo k morbidnemu, bizarnemu in tistemu nedoločljivemu nevtralnemu ozemlju, ki obe skrajnosti ločuje; skoraj neomejena domiselnost in navdušenje, ki meji na razposajenost, predvsem pa občutek za ritem, ki se približuje fenomenalnemu — to so temelji Holbrookeovega glasbenega temperamenta.« Uspeh Krokarja je sprožil obdobje največjega razcveta njegove kariere. S pomočjo mecena, lorda Howarda de Waldena, se je lahko odrekel poučevanju in pisanju za časopise ter se povsem posvetil skladanju. A tudi osvoboditev vsakdanjih skrbi ga ni ustavila pri pisanju polemičnih pamfletov in javnih sporih s kritiki, glasbeniki in institucijami. Holbrooke je bil izrazito zaverovan v lastno umetniško vizijo, pogosto na račun pragmatičnih odločitev. Vse bolj je dajal prednost zvočnemu eksperimentiranju in orkestralni barvitosti pred jasnostjo forme ali komunikativnostjo glasbene vsebine. Njegove skladbe so postajale vedno daljše, kompleksnejše in izvedbeno zahtevnejše — tako za izvajalce kot poslušalce — in pogosto težko umestljive v redne koncertne programe. Čeprav je bil Holbrooke pogosto karakterno zahteven in samouničevalno neprilagodljiv, ga danes vse bolj prepoznavamo kot nekonvencionalnega, a dragocenega glasbenega vizionarja. Camille Saint-Saëns (1835–1921) velja za enega najpomembnejših francoskih skladateljev druge polovice 19. stoletja, njegov opus pa odlikuje izjemna glasbena širina. Poleg tega, da je bil dejaven kot skladatelj, pianist, organist, dirigent in učenjak, je Saint-Saëns skozi svoje življenje izkazoval izredno intelektualno radovednost. Ukvarjal se je z astronomijo, arheologijo, filozofijo in pisal poezijo. V mladosti je bil slavljen kot čudežni otrok in virtuoz, njegova glasba pa zajema skoraj vse glasbene zvrsti – od opere, simfonije in koncerta do komorne in klavirske glasbe. Kljub različnim ustvarjalnim pristopom pa se njegov kompozicijski slog ni nikoli oddaljil od klasičnih idealov jasnosti in uravnoteženosti. V tem kontekstu Septet za trobento, klavir in godala, op. 65, zavzema posebno mesto v Saint-Saënsovem opusu. Zasedba, ki vključuje trobento, godalni kvartet, kontrabas in klavir, je bila za tisti čas precej nenavadna in odraža okoliščine nastanka dela.  Zamisel za skladbo je prišla iz kroga ljubiteljskega glasbenega društva La Trompette, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja ustanovil Émile Lemoine, matematik in navdušen ljubitelj glasbe. Lemoine je redno prirejal salonske večere z ambicioznim programom komorne glasbe, na katerih je sodeloval tudi Saint-Saëns. Dolgoletno prijateljstvo s skladateljem je izkoristil za to, da ga je – skorajda z nadlegovanjem – prepričal v komponiranje resnejšega dela za trobento in godala, kombinacijo, ki se je takrat zdela precej eksotična. Sprva je Saint-Saëns prošnjo odklonil s šaljivo pripombo, da bi raje pisal za kitaro in trinajst pozavn. Vendar pa se je sčasoma omehčal in decembra 1879 prijatelju za novo leto poklonil kratko skladbo Préambule, ki jo je kasneje dopolnil v celoten Septet.  Slogovno delo združuje različne vplive. Saint-Saëns vključuje baročne plesne oblike in teksturne elemente, predvsem iz obdobja Couperina in Rameauja, kar je najbolj izrazito v Menuetu, Gavottiju in začetnem Préambulu. Po drugi strani se v načinu oblikovanja fraz, harmonij in sekvenčnih struktur čuti vpliv nemških romantikov, kot sta Schumann in Beethoven. Posebnost dela pa je tudi raba trobente, ki v tem kontekstu ni heroično solistično trobilo, temveč komorni instrument, vpet v glasbeni dialog in barvno razplastitev zasedbe. Zaradi tega je Septet pogosto označen kot predhodnik neoklasicizma — usmeritve, ki se je v 20. stoletju uveljavila pri skladateljih, kot sta Stravinski in Poulenc. Septet je hitro postal eno najbolj priljubljenih del Camilla Saint-Saënsa, tako med izvajalci kot občinstvom.Tudi skladatelj jo je rad vključeval v svoj koncertni repertoar, pogosto z dvojnimi godalnimi zasedbami, saj je verjel, da tako doseže še bogatejši in polnejši zven. Danes Septet, v katerem se prepletajo duh klasicizma, aluzije na preteklost in subtilno predčutenje novega časa, ostaja edinstvena mojstrovina komorne literature – biser poznega francoskega romantizma, ki navdušuje s svežino, eleganco in ritmično igrivostjo. Urška Rihtaršič   Glasbeniki Trobentačica Urška Rošer je glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Gornja Radgona pri prof. Tomažu Polaku, leta 2011 pa uspešno maturirala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pri prof. Dušanu Remšaku. Študij prve stopnje je opravljala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Stanku Arnoldu in leta 2015 z odliko diplomirala. Med študijem se je dodatno izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Visoki šoli za glasbo Karslruhe, pri priznanem prof. in poustvarjalcu Reinholdu Friedrichu. Magistrski študij je z odliko zaključila na Visoki šoli za glasbo, teater in medije Hannover, pri prof. Jeroenu Berwaertsu. Je večkratna udeleženka mednarodnih tekmovanj v Novem Sadu in Beogradu, kjer je prejela vrsto nagrad. Eden večjih dosežkov je tekmovanje “Praška pomlad” na Češkem leta 2016, kjer je dosegla 6. mesto. Nagrajena je bila tudi na državnih tekmovanjih “Temsig”, kjer je s triom trobent prejela zlato plaketo ter II. nagrado in s kvartetom trobent zlato plaketo ter I. nagrado. Kot solistka je leta 2011 prejela zlato plaketo in kot prvonagrajenka nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije. V letu 2014 je prejela zlato plaketo in II. nagrado. Redno je bila povabljena v mladinske orkestre kot so Branimir Slokar v Ljubljani, Aurora Chamber Music na Švedskem in Gustav Mahler Jugendorchester. Kot komorna glasbenica je bila članica Austrian brass banda, European Brass Ensembla in Brass banda Slovenija, občasno pa sodeluje s trobilnim ansamblom Worldbrass in SiBrass. Pomemben mejnik v njeni karieri, je bila zmaga na avdicji za orkestrsko akademijo v Symphonie Orchester des Bayerischen Rundfunks v Münchnu, s katerim je dve leti koncertirala po svetovnih odrih ob vrhunskih glasbenikih in s priznanimi dirigenti. Izobraževala se je na številnih mojstrkih tečajih in sodelovala z različnimi orkestri kot so: Oslo Philharmonic, Mahler Chamber Orchestra, Slovenska filharmonija, Oper Graz, Orchestra da Camera di Mantova, Bremer Philharmoniker, Staatsoper Hannover, Staatstheater Braunschweig, Orkester Festivala Maribor, Musica assoluta (Hannover), … Urška je bila od leta 2020 tutti trobenta v švedskem nacionalnem orkestru Göteborgs Symfoniker, od letošnjega leta pa je zaposlena kot solo trobenta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Lalita Svete je nagrajenka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica štipendijskega sklada “Arkadija Fomina” festivala komorne glasbe North Shore (2018) ter nagrade “EMF Pirastro” za mlade umetnike (2021). Leta 2021 je v sodelovanju z Radiom Slovenija ARS in založbo ZKP izdala album “Silhouettes”. Posnetke violinistke so predvajali tudi na RTV SLO in BBC Radio 3. Njeno glasbeno pot spremljajo sodelovanja z orkestri, kot sta Orkester Radia Slovenije, Orkester Slovenske Filharmonije in Kijevska Kamerata. Nastopala je v priznanih koncertnih dvoranah, kot na primer v dunajskih Konzerthausu in Musikvereinu ter v Koncertni Hiši Avstrijskega Radia, nadalje v Teatro La Fenice, Teatro Malibran, v dvorani Slovenske Filharmonije in v Cankarjevem domu, ter na festivalih, kot sta Carinthischer Sommer Festival, Wien Modern in Festival Ljubljana. Lalita Svete je bila leta 1996 rojena v glasbeni družini na Dunaju. Violino se je pričela učiti s štirimi leti na Glasbeni šoli v Mariboru. Leta 2007 je debitirala v okviru Poletnega Festivala Lent. Istega leta je nastopala kot solistka z Zagrebškimi solisti na Hrvaškem, v Liechtensteinu, Avstriji in Sloveniji znotraj koncertne turneje v organizaciji fundacije “Musik & Jugend”. Svete je zaključila študij pri Borisu Brovtsinu na dunajski Privatni Univerzi “Musik und Kunst”. Mojstrski tečaji pri Vadimu Gluzmanu so pomembno prispevali k nadaljnjemu oblikovanju umetniške osebnosti mlade violinistke. Mateja Ulaga je z igranjem violine pričela pri sedmih letih pri profesorici Maji Glavač v Laškem. Šolanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Jerneju Brencetu ter prof. Roku Zgoncu. Leta 2017 je uspešno opravila sprejemne preizkuse na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Magistrski študij je leta 2022 z odliko opravila na Akademiji za glasbo v razredu prof. Janeza Podleska. Tekom študija je prejela naslednja priznanja; zlato priznanje in 2. nagrado na 55. hrvaškem državnem tekmovanju komornih skupin (2017), zlato priznanje in 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Oskar Rieding (2019), srebrno priznanje na državnem tekmovanju TEMSIG (2020) ter zlato plaketo na internetnem tekmovanju Beograd (2020). S triom MUS-ka je v letu 2021 prav tako nastopila v sklopu Glasbene mladine ljubljanske ter v letih 2019 in 2021 nastopila v Unionski dvorani Maribor v sklopu festivala Lent. Po zaključenem študiju je dve leti poučevala violino na nižji glasbeni šoli, trenutno pa je zaposlena kot violinistka v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Prav tako sodeluje tudi pri drugih komornih sestavih in orkestrih; pri akustični glasbeni skupini Artistik, salonskem orkestru Lucky&thePipes ter Komornem godalnem orkestru Maribor. Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Žiga Trilar je z oceno "Summa cum laude" zaključil študij kontrabasana Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Zorana Markovića in se dodatno izpopolnjeval pri Matthewu McDonaldu, Slawomirju Grendi, Herbertu Mayrju, Iztoku Hrastniku in drugih. Kot študent je upešno opravil avdicijo za mednarodni mladinski orkester Gustava Mahlerja, s katerim se je udeležil treh mednarodnih turnej. Kot aktiven komorni glasbenik sodeluje s številnimi priznanimi glasbeniki (Mate Bekavac, Andrej Žust, Matic Kuder, Jaka Stadler, Matjaž Bogataj in drugi). Zdaj deluje kot solo kontrabasist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in je profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Ana Semič Bursać je po zaključenem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri Heleni Megušar in Hinku Haasu diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak in magistrirala na Visoki šoli za glasbo v Baslu v razredu Tobiasa Schabenbergerja. V času šolanja je prejela več nagrad na pianističnih tekmovanjih ter se dodatno izobraževala pri Dmitriju Bashkirovu, Aleksandru Madžarju, Normi Fisher in drugih. Je prejemnica Škerjančeve nagrade ter Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani. Redno snema za arhiv RTV Slovenija, koncertira samostojno, kot solistka z orkestri in v komornih zasedbah ter sodelije v produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Zaposlena je kot profesorica klavirja na Glasbeni šoli Celje.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Po lanskoletnem izjemnem gostovanju z uprizoritvijo Angel zgodovine se na Festival Borštnikovo srečanje vrača priznana italijanska gledališka skupina Sotterraneo – tokrat z novo uprizoritvijo Zdravilni ogenj (Il fuoco era la cura), navdahnjeno z distopičnim romanom Raya Bradburyja Fahrenheit 451. Nastopili bodo na prvi dan jubilejne izdaje festivala v ponedeljek, 2. junija 2025. Zdravilni ogenj nas popelje v svet, kjer je branje prepovedano, razmišljanje povzroča nelagodje, gasilci pa ne gasijo, temveč zažigajo knjige – in po potrebi njihove bralce. V tej distopiji prihodnosti, ki nevarno spominja na našo sedanjost, se pet performerjev poglobi v Bradburyjev roman, išče njegove slepe pege in med vrsticami oblikuje novo gledališko besedilo, prežeto z antropološkimi in s filozofskimi razmisleki o pomenu kulture, znanja in gledališča. Kot piše Alessandro Iachino za Doppiozero: »Sotterraneo resnično preučuje usodo naših skupnosti, ogroženih zaradi kulturnih vojn in novih avtoritarizmov. Vzdušje Bradburyjeve distopije prepleta s filozofskimi vprašanji in z antropološkimi uvidi, pa tudi z izpovedmi skupine igralcev, zbranih v prihodnosti, ki ni tako neverjetna, kot se zdi.« Graziano Graziani v Stati d’Eccezione dodaja: »Najmočnejše sporočilo uprizoritve, čeprav morda neizgovorljivo, se skriva v dejstvu, da družba prepoved knjig sprejme z olajšanjem. Boleč paradoks – zavedati se tega in obenem čutiti empatijo – je zastrupljeno darilo, ki ga Sotterraneo v svoji izjemni lucidnosti poklanja občinstvu.« Sotterraneo, stalni rezidenčni umetniki in umetnice gledališča Piccolo Teatro di Milano in članice ter člani projekta Fies Factory, velja za eno najprodornejših in najinovativnejših gledaliških skupin v Italiji. Njihovo ustvarjanje zaznamujejo inteligentna raba popkulturnih referenc, igrivost, formalna preciznost in družbena kritičnost. Zdravilni ogenj ni le poklon Bradburyjevemu delu, ampak tudi gledališki ritual, ki na duhovit in pretresljiv način odpira vprašanje: Kaj če se distopija res zgodi? Kaj bomo naredili potem? Na sporedu je v ponedeljek, 2. junija 2025, ob 20. uri na Tribuni odra Dvorane Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Vstopnice so že v prodaji pri gledališki blagajni, na spletu in v mreži mojekarte.si.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 7. MAJ – Opera in Balet SNG Maribor bosta v petek, 9. maja 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila veliko francosko opero Ambroisa Thomasa Hamlet v režiji priznanega belgijskega ustvarjalca Franka Van Laeckeja in pod dirigentskim vodstvom Mojce Lavrenčič. Slovenska publika bo doživela glasbeno-gledališki spektakel, ki že od praizvedbe leta 1868 navdušuje z močnim čustvenim nabojem, z razkošno glasbo in s pretresljivo zgodbo o notranjem razklanem junaku in v središče postavlja brezčasno Hamletovo vprašanje: »Biti ali ne biti?« Fenomen »ofeliomanije«, ki se je v Franciji razširil po gostovanju angleške gledališke skupine Williama Abbota, ki je v Parizu leta 1827 uprizorila bržkone najbolj znano Shakespearovo tragedijo Hamlet, je tudi po zaslugi edinstvene odrske prezence igralke Harriet Smithson še tri desetletja zaznamoval francosko kulturo in operno produkcijo. Zlasti slednja je svoj navdih iskala v številnih ekstremih – od krhkih in eteričnih žensk pa vse do grotesknih in diaboličnih podob, ki so zaokroževale dihotomijo dobrega in zlega, zato ne preseneča, da je Shakespearova tragedija še posebej po francoskem prevodu Alexandra Dumasa starejšega doživela svojo uglasbitev izpod peresa Ambroisa Thomasa v zvrsti vélike opere. Odločitev libretistov Julesa Barbiera in Michela Carréja za dramaturško poenostavitev zgodbe se je kljub nekaterim ostrim kritikam angleško govorečega občinstva izkazala za pravilno, saj je s fokusom na Hamletovo temeljno bivanjsko vprašanje ter konflikt med dvema paroma zagotovila jasno premočrtnost opernega spektakla, ki bo prvič̌ izveden v zgodovini mariborske Opere, in sicer v produkciji Opere Angers Nantes – Opere v Rennesu priznanega režiserja Franka Van Laeckeja. Umetniško podobo zaokrožujejo scenografija in kostumografija Philippa Miescha, svetlobna zasnova Jasmina Šehića ter koreografija Toma Baerta. Pod dirigentskim vodstvom Mojce Lavrenčič bodo nastopili Charles Rice v naslovni vlogi in Irena Petkova, Luka Ortar, Valentina Čuden, Martin Sušnik, Bogdan Stopar, Jaki Jurgec, Sebastijan Čelofiga, Alfonz Kodrič, Tomaž Planinc, Žiga Lakner ter baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Po premieri bo Hamlet na sporedu še 11., 13., 15. in 17. maja 2025.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Na jubilejnem 60. Festivalu Borštnikovo srečanje, ki bo v Mariboru potekal v začetku junija, se obeta gostovanje enega najizvirnejših in najbolj samosvojih sodobnih gledaliških ustvarjalcev – Euripidisa Laskaridisa. Njegova predstava Lapis Lazuli bo na sporedu 6. junija 2025 ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor in obeta gledališko izkušnjo, ki presega znano in vstopa v področje ritualnega, alkimističnega in vznemirljivo grotesknega. Avtor predstave in performer Euripides Laskaridis je znan po svojih transformacijskih odrskih stvaritvah, kjer fizično gledališče prehaja v arhetipsko vizualno pripoved. S predstavo Lapis Lazuli, ki je nastala v produkciji Onassis Stegi (Atene), nadaljuje svoje raziskovanje absurda in telesa kot orodja komunikacije. V razmisleku o delu, ki ga je naslovil pred nastankom predstave naslovil Groza, človečnost in gledališka alkimija v Lapis Lazuli, je zapisal: »Ko se človek sreča s popolno neznanko, ko ne more ubežati občutku strahu in obenem miline, se zgodi preobrazba. Telo postane preroško.« Predstava ni zasnovana kot narativna struktura, temveč kot niz transformacij, ki jih sprožajo materialnost odra, svetloba, zvok in telo performerja. »Ne gre za zgodbo. Gre za občutek, ki ga pustimo v prostoru, ko odidemo,« zapiše Laskaridis. Ob tem poudari, da predstava ne poskuša razlagati sveta, temveč ga uteleša. Lapis lazuli kot metamorfna kamnina, ki pod pritiskom spreminja svojo strukturo, deluje kot prispodoba za samo predstavo: gosta, žlahtna, nepredvidljiva, a hkrati izjemno občutljiva za vsak zunanji impulz. Laskaridis ni neznanec slovenskemu občinstvu. Leta 2023 je že gostoval na 58. Festivalu Borštnikovo srečanje s projekcijo videa Here Not Here, prav tako je v sklopu festivala za študente AGRFT izvedel gledališko delavnico ter predstavil razstavo Self Portraits and Video Exhibition. Njegov prvi stik s slovensko gledališko krajino pa sega že v leto 2016, ko je s predstavo Relic gostoval na festivalu Front@ v Murski Soboti. Ob Laskaridisu nastopajo v predstavi še Angelos Alafogiannis, Maria Bregianni/ Eftychia Stefanou, Dimitris Matsoukas in Spyros Ntogas, celotna ekipa pa sestoji iz mednarodno uveljavljenih sodelavcev s področij glasbe, scenografije, oblikovanja svetlobe in kostumografije. Skupaj ustvarjajo oder kot prostor duhovnega in fizičnega raztapljanja meje med gledalcem in odrskim dogajanjem. Lapis Lazuli bo v slovenski festivalski krajini zagotovo izstopala kot redka priložnost za srečanje z enim najbolj radikalnih in hipnotičnih glasov sodobnega evropskega gledališča. Predstava je namenjena tistim, ki si v gledališču želijo občutiti tisto, kar besede težko zajamejo: prisotnost neizrekljivega. V jubilejnem letu, ko Festival Borštnikovo srečanje praznuje 60. izvedbo, se s to predstavo simbolno povezuje preteklost festivala – ki je bil vedno prostor raziskovanja in drznosti – z njegovo prihodnostjo: odprtostjo, mednarodno umeščenostjo in umetniško radikalnostjo. Lapis Lazuli bo na sporedu v petek, 6. junija 2025, ob 20.00 v Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Vstopnice so že v prodaji pri gledališki blagajni SNG Maribor, na spletu in v mreži mojekarte.si. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/04/29/euripides-laskaridis-lapis-lazuli/ Avtorji fotografij so navedeni v imenih datotek Dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi SNG Maribor 041/697-121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je minuli konec tedna skupaj z dirigentom Jordijem Savallom in njegovim orkestrom Le Concert des Nations, ki sledijo historično ozaveščeni izvajalski praksi, na turneji v Švici izvedel Gluckov balet Don Juan ali Kamniti gost v koreografiji Edwarda Cluga. Najprej so v soboto, 26. aprila 2025, nastopili v znameniti Victoria Hall v Ženevi, v nedeljo nadaljevali v koncertni dvorani Tonhalle v Zürichu, turnejo pa bodo danes v ponedeljek, 28. aprila, zaključili v dvorani Casino Bern. Plešejo: Alexandre de Oliveira Ferreira, Daniel Domenech, Marlen Fuerte Castro, Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Tijuana Križman Hudernik, Ionut Dinita, Davide Buffone in Matteo Magalotti. Kostumografija je delo Lea Kulaša, scenograf je Marko Japelj, oblikovalec luči Tomaž Premzl. Balet Don Juan ou le Festin de pierre, ki je bil prvič uprizorjen leta 1761, zaznamuje začetek Gluckovega reformističnega glasbenega sloga s poudarkom na dramski pristnosti in psihološki poglobljenosti. Edward Clug je v svoji različici baleta, ki jo je ustvaril za Toulouški Ballet du Capitole jeseni 2024, subtilno in sodobno interpretiral klasično zgodbo ter se odmaknil od tradicionalne podobe nevarnega zapeljivca. V njegovi postavitvi je Don Juan mladenič lahkotnega duha in zapeljivega nasmeha, ki ga ne žene pohlep po oblasti nad drugimi, temveč želja po igri, raziskovanju in svobodi. V ospredju ni brezkompromisno zapeljevanje, temveč Don Juanova brezskrbna lahkomiselnost in njegova nezmožnost, da bi razumel posledice svojih dejanj. Donna Elvira ni preprosta žrtev; postavljena je kot moralna sila, skoraj nadnaravna figura, ki ga na koncu pripelje do pogube. Njuno soočenje se odvija v dinamičnem ritmu, skozi raznoliko paleto čustev, od zapeljevanja do zavrnitve, od privlačnosti do maščevanja. Clug je s preprostimi, a prefinjenimi gibi in močnim občutkom za dramsko napetost ustvaril balet, ki se neposredno navezuje na Gluckovo glasbo, polno jasnosti, elegance in notranjega žara. Koncertno-plesni večer švicarske turneje dopolnjuje orkestrska suita iz lirične tragedije Les Boréades Jean-Philippa Rameauja. ###  LE CONCERT DES NATIONS Ko sta Jordi Savall in njegova žena Montserrat Figueras leta 1989 ustanovila Le Concert des Nations, je bil to španski odgovor na množični vznik ansamblov, posvečenih zgodovinski izvajalski praksi, ki so že obstajali v Angliji in Nemčiji. Francosko ime ansambla odraža njegov širok, skoraj kozmopolitski umetniški razpon, ki sega vse od zgodnjega baroka do romantike, tj. od Monteverdija, Lullyja, Bibra, pa vse do Arriage in Mendelssohna. Program ansambla vključuje tako izključno orkestralna dela kakor tudi opere in druge vokalno-instrumentalne skladbe. Več kot petdeset posnetih albumov ansambla Le Concert des Nations je prejelo številna prestižna priznanja, med drugim nagrado Midem Classical Award in priznanje nemških glasbenih kritikov. V zadnjem času so izjemen odziv požele njihove interpretacije Haydnovega oratorija Stvarjenje (Die Schöpfung) ter celotnega cikla Beethovnovih simfonij.   JORDI SAVALL Katalonskega gambista in dirigenta Jordija Savalla je neki kritik nedavno označil za glasbenika sveta – in to z dobrim razlogom. Njegova glasbena radovednost namreč sega čez meje celin in kultur, od staroselskih ljudstev Južne Amerike do arabskega sveta. Kot muzikolog vedno vidi širšo sliko, hkrati pa je izrazito politično angažiran umetnik, ki organizira koncerte na teme suženjstva, judaizma, vojne in miru ter se ne ustraši niti drznih dejanj, kot je zavrnitev nacionalne nagrade v protest proti kulturni politiki svoje države. Da bi lahko uresničil svojo umetniško vizijo, je Savall od leta 1974 ustanovil več ansamblov, kot so Hespèrion XX (oziroma XXI), La Capella Reial de Catalunya, Le Concert des Nations ter izjemno uspešno založbo AliaVox, s katero ohranja popolno umetniško neodvisnost.   VICTORIA HALL, Ženeva Victoria Hall je ena najprestižnejših koncertnih dvoran v Švici, zgrajena med letoma 1891 in 1894 ter posvečena kraljici Viktoriji. Dvorana s 1.700 sedeži slovi po izvrstni akustiki in gostoljubju vrhunskih umetnikov, kot so Yehudi Menuhin, Martha Argerich in Cecilia Bartoli. Danes je glavni domicil Orkestra Romandije (Orchestre de la Suisse Romande), hkrati pa gosti svetovno priznane soliste in ansamble. TONHALLE, Zürich Tonhalle v Zürichu, zgrajena leta 1895, velja za eno najboljših koncertnih dvoran na svetu, znano po izjemni akustiki. Dom Tonhalle-Orchestra Zürich je bil odprt s koncertom pod vodstvom Johannesa Brahmsa. Dvorano, ki se nahaja v sklopu Kongresshausa, so v zadnjih desetletjih večkrat prenovili, pri čemer so ohranili njen zgodovinski značaj in akustično odličnost. Nastopajo največji svetovni orkestri in solisti. CASINO BERN Casino Bern je že od odprtja leta 1909 središče kulturnega in družabnega življenja v Bernu. V zgodovinskem objektu v središču starega mesta, kjer so nastopali Louis Armstrong, Grace Kelly in Herbert von Karajan, danes redno koncertirajo Komorni orkester Berna, Bernska simfonieta in številni priznani solisti. Dvorana ostaja priljubljeno prizorišče za koncerte, kulturne dogodke in elitne prireditve.   Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/04/28/balet-na-turneji-z-don-juanom-po-svici/

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera Drame SNG Maribor Fedra v režiji Livije Pandur po motivih Jeana Racina, Seneke, Evripidovega Hipolita in Ognjev Marguerite Yourcenar priredil Tibor Hrs Pandur MARIBOR, 22. APRIL – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 25. aprila 2025, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila Fedro v režiji Livije Pandur. Gre za arhetipsko zgodbo o ljubezni, strasti, politiki in usodi, ki jo je po motivih Jeana Racina, Seneke, Evripidovega Hipolita in Ognjev Marguerite Yourcenar priredil Tibor Hrs Pandur ter jo zaznamujejo plasti antičnih referenc in sodobnih premislekov. Igrajo Nataša Matjašec Rošker, Branko Šturbej k. g., Petja Labović, Julija Klavžar, Minca Lorenci in Blaž Dolenc. Tragična zgodba o Tezejevi ženi, ki se zaljubi v svojega pastorka Hipolita, razkriva globine ljubezenske krivde in kazni, hrepenenj, osamljenosti ter pomanjkanja milosti in sočutja. Prikazuje, kaj se zgodi, ko postaneta strast in sram instrumenta uničenja – ne le glavne junakinje, temveč vseh, ki jih zadeva vprašanje človekovega končnega smisla in njegove svobode. Sodobne uprizoritve antičnih in klasicističnih besedil pogosto razpirajo vprašanja, ki so danes enako aktualna kot ob njihovem nastanku. Režiserka Livija Pandur o sodobnem pogledu na Fedrino zgodbo razmišlja takole: »Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo – smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.« Hkrati pa sodobna dekonstrukcija mita odpira tudi nova vprašanja o moči, želji in identiteti. »Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo,« dodaja Tibor Hrs Pandur, ki je tudi dramaturg uprizoritve. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, avtor glasbe Branko Rožman, koreografinja Tanja Zgonc, lektorica Metka Damjan, oblikovalka videa Lina Rica, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, asistentka kostumografa Lara Kulaš, svetovalec za borilne veščine Žiga Ozmec in asistentka lektorice (študijsko) Zala Reich. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/04/22/fedra/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Minuta za poezijo pesniški dopoldan ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor v sodelovanju s festivalom Slovenski dnevi knjige, z Univerzo Alma Mater Europaea, s Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru in z Mladinskim kulturnim centrom Maribor pripravlja poseben dogodek v počastitev svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic Minuta za poezijo, ki bo v torek, 22. aprila 2025, ob 11. uri v amfiteatru Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter v sredo, 23. aprila 2025, ob 11. uri v amfiteatru Univerze Alma Mater Europaea Maribor. Minuta za poezijo je poklon moči pesniške besede in vabilo k razmisleku še posebej mlajše generacije o pomenu literature v našem vsakdanu. Letošnji moto festivala Slovenski dnevi knjige je Drevo, beseda in človek – misel, ki simbolno povezuje naravo, jezik in človeško izkušnjo. Številni slovenski pesniki izvirajo iz kmetskih okolij, iz družin, ki so bile generacijsko tesno povezane z zemljo, z gozdom, z naravnimi ritmi in s sočlovekom. Tudi zato je njihova poezija pogosto prežeta s podobami narave, z zemeljskimi metaforami in z globoko etično občutljivostjo. Potreba po ponovnem stiku z naravo, z drugimi in s sabo se močno odraža tudi v poeziji mlajših generacij, ki skozi sodobni izraz iščejo nove poti sobivanja in razumevanja ter razmišljajo o besedah, njihovi teži, pomenih in posledicah. Na poetičnem dopoldanskem druženju, ki ga je dramaturško zasnovala Tanja Lužar, bodo igralke in igralci mariborske Drame oživeli verze izbranih pesnic in pesnikov slovenskega literarnega prostora. V interpretaciji Matevža Biberja, Davorja Herge, Viktorja Hrvatina Megliča, Žana Koprivnika, Eve Kraš, Lize Marijine, Kristijana Ostanka, Mateje Pucko, Nejca Ropreta, Mojce Simonič, Matije Stipaniča, Mirjane Šajinović, Vladimirja Vlaškalića, Maše Žilavec in Gorazda Žilavca bo zazvenela poezija Borisa A. Novaka, Edvarda Kocbeka, Tomaža Pengova, Petre Baumann, Andreja Rozmana Roze, Denisa Škofiča, Srečka Kosovela, Toneta Pavčka, Erike Vouk, Svetlane Makarovič, Simona Gregorčiča, Boruta Gombača, Mile Kačič in Janka Glazerja. ### Dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi 041/697-121

Četrtek, 17. april 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Maruša Frelih. Peti koncert komornega cikla Carpe artem – V objemu romantike – je v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus oblikovala avstrijska pianistka Kristin Sophie Hütter. V raznolikih komornih zasedbah se ji bodo na odru pridružili violinistka Jerica Kozole, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, člana orkestra SNG Maribor, violist Roberto Papi in violončelist Gorazd Strlič, ter klarinetist Domen Marn, nagrajenec več državnih in mednarodnih tekmovanj. Prisluhnili bomo glasbi avstrijskih skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta, Alfreda Uhla in Felixa Weingartnerja.   Program Wolgang Amadeus Mozart: Trio za klarinet, violo in klavir v Es-duru »Kagelstatt«, KV 498 Alfred Uhl: Mali koncert (»Kleines Konzert«) za violo, klarinet in klavir Felix Weingartner: Kvintet za klavir, klarinet in godala v g-molu, Op. 50   O programu Večni čudežni otrok Wolfgang Amadeus Mozart je v obdobju klasicizma s svojo umetniško mislijo neizbrisljivo zaznamoval evropsko glasbeno sredino. V drugi polovici 18. stoletja, ko je zapustil rodni Salzburg in se tako odrešil ne samo nadzora škofa Collerada, temveč tudi budnega očetovega očesa, se je odločil svojo srečo poiskati na veliko bolj metropolitanskem Dunaju. Trio za klarinet, violo in klavir v Es-duru »Kagelstatt«, KV 498 je tako nastal v obdobju dunajske svobodomiselnosti, kjer je skladatelj nadvse rad preživljal čas v družbi svojih glasbenih prijateljev in ustvarjal najlepša dela prav z mislijo na tovrstna srečanja – v duhu prave glasbe med prijatelji. Tako imenovani »Kegelstatt« trio, napisan leta 1786, je izjemen primer takšne umetniške geste. Posvečen je bil pianistki in Mozartovi učenki Franziski von Jacquin ter klarinetistu Antonu Stadlerju, njegovemu prijatelju, pokrovitelju in enemu prvih velikih mojstrov tega inštrumenta. Mozart sam je ob krstni izvedbi prevzel vlogo violista – inštrumenta, ki ga je v komorni glasbi še posebej vzljubil. Nastanek dela sovpada tudi z enim ključnih ustvarjalnih obdobij Mozartovega opusa, v katerem je zasnoval svoja prva klavirska kvarteta – dela, ki sta z oblikovno drznostjo in slogovno prefinjenostjo utrla pot razvoju klavirske komorne glasbe poznega 18. stoletja. Zasedba dela je bila v tistem času skoraj povsem neobičajna in predstavlja izrazito unikatno izbiro, ki združuje klavirsko teksturo z bogato tonsko barvo viole ter tedaj še relativno novo, a hitro uveljavljajočo se zvočnostjo klarineta. Ta kombinacija omogoča Mozartovo značilno pretanjeno plastenje zvočnih barv, z nenehnim prepletanjem linij, v katerem noben inštrument ne prevlada, temveč vsi skupaj soustvarjajo tako harmonsko kot melodično celoto. Trio se začenja nepričakovano – z umirjenim Andantejem namesto običajnega živahnega uvoda – in temelji na kratkem motivu z značilnim okrasom, ki se kot tematski gradnik pojavlja skozi celoten stavek. Namesto kontrastnih tem in dramatičnega razvoja Mozart ustvarja subtilno in prosojno teksturo, kjer se teme nenehno prelivajo med inštrumenti, ki delujejo kot enakovredni sogovorniki. Sledi Menuetto, v katerem sta združena eleganca dunajske salonske glasbe in večplastna ter razvejana kontrapunktična obdelava glasbene teksture. Osrednji del (trio) pa s seboj prinaša presenetljiv kontrast – skrivnostno atmosfero z valovanjem in hitrimi figuracijami, ki kot v igri svetlobe in sence krožijo med vsemi tremi glasovi. Na tem mestu se Mozart poigrava z obliko: elemente iz tria ponovno vključi ob koncu menueta, kar dodatno podčrta delo kot zaokroženo celoto. Finalni stavek je živahna, spevna in duhovita glasba v formalni obliki rondoja, v kateri se osnovna tema večkrat vrača, vsakič v nekoliko spremenjeni obliki, medtem ko vmesne epizode prinašajo kontraste, harmonske preskoke in lirične trenutke. V delu se tako ponovno razodeva Mozartova zmožnost ustvarjanja glasbe, ki je hkrati intelektualno dovršena in emocionalno prežeta. To je glasba prijateljstva – zgrajena na dialogu, subtilnosti in mojstrskem občutku za barvo, ravnovesja in oblike. Delo tako ni zgolj glasbeni izdelek nekega zgodovinskega trenutka, temveč dragocen odsev duhovne in umetniške svobode, ki jo je Mozart tako neulovljivo utelešal.   Alfred Uhl je bil avstrijski skladatelj, dirigent, pedagog in violist, ki je pomembno zaznamoval glasbeno življenje 20. stoletja, zlasti v okviru dunajske glasbene tradicije. Študiral je na dunajski akademiji za glasbo, kjer se je izpopolnjeval pri znanem skladatelju Franzu Schmidtu. Poleg skladateljske pa je v njegovem življenju bila izjemno izstopajoča tudi njegova pedagoška žilica, saj je kot profesor kompozicije na tamkajšnji univerzi več desetletji vplival in vzgojil številne generacije mladih skladateljev. V času svojega življenja je spisal več orkestralnih, komornih in vokalno-inštrumentalnih del ter navsezadnje tudi glasbo za radio in film. Njegov skladateljski jezik ostaja trdno zasidran v tonalnosti, pri čemer ga odlikujeta izrazita melodičnost ter ritmična energija, ki se spretno prepleta z veliko harmonsko pestrostjo. Čeprav se je občasno podajal v eksperimentiranje z dvanajsttonsko tehniko, ga kot avtorja nikakor ne moremo uvrstiti med predstavnike stroge serialistične šole, saj je njegovo ustvarjanje vedno ostajalo bolj osrediščeno na izražanje kot na sistematičnost. Uhlova glasba je poslušalcu izjemno dostopna, saj na pregleden in estetsko izbrušen način predstavlja dunajsko glasbeno govorico 20. stoletja. Gre za slog, ki združuje intelektualno integriteto s praktično muzikalnostjo – kar pomeni, da je njegova glasba ne le interpretativno hvaležna za izvajalce, temveč tudi neposredno nagovarja občinstvo z odra, ne da bi ob tem žrtvovala svojo umetniško kompleksnost ali zgodovinsko umestitev. Mali koncert (»Kleines Konzert«) za violo, klarinet in klavir Felixa Uhla na novo vzpostavlja vlogo viole znotraj komornega glasbenega konteksta, saj jo emancipira iz njene tradicionalno podporne, pogosto zgolj harmonsko ali ritmično spremljevalne funkcije ter ji podeli enakovredno mesto v razvoju melodične naracije. V tem delu viola ne deluje več kot zadržana opazovalka ali eden izmed glasov harmonske strukture, temveč postane aktivna nosilka idejnega toka, ki enakovredno prispeva k oblikovanju tematskega materiala, ga razvija, transformira in prepleta z ostalimi glasovi v ansamblu. Posebej izjemna je skladateljeva odločitev za vključitev klarineta – inštrumenta srednjega tonskega registra z izrazitim spektralnim značajem – ki v dialogu z violo ustvarja zvočno navezo posebne barvne občutljivosti. Sinergija med obema instrumentoma ne temelji zgolj na kontrastu, temveč na subtilnem prepletanju zvočnih odtenkov, ki razpira prostor za teksturalno bogastvo in kompleksnost, redko slišano v tovrstnih zasedbah. Njegova trodelna zgradba združuje klasične forme z izrazito sodobnim jezikom. Uvodni stavek v sonatni obliki razgrne melodično snov s poudarkom na fluidnem prepletanju glasov. Drugi stavek, poimenovan Grave, molto tranquillo, deluje kot lirično intermezzo, ki s prefinjeno dinamiko in tonskimi niansami ustvarja skoraj impresionističen vtis. Zaključni Vivo prinese več živahnosti in ritmične igre z elementi ironije in plesnega značaja. Skladatelj vedno ohranja tonalno središče, a ga barvno obogati s kromatiko, modalnimi obrati in kontrapunktično prepletenostjo. Klarinet s svojo toplino odlično dopolnjuje barvo viole, medtem ko klavir služi kot harmonsko sidrišče, brez da bi prevladoval. Rezultat je skladba, ki s subtilnostjo in tehnično izbrušenostjo razkriva Uhlovo zrelo skladateljsko vizijo in njegov izjemen občutek za ravnovesje med formo, barvo in izrazom. V tej premišljeni zvočni arhitekturi, v kateri vsak instrumentalni glas prispeva k organski celovitosti kompozicije, postane razvidna skladateljeva rafinirana umetniška vizija: estetika, ki se ne zadovolji zgolj z obrtniško veščino, temveč teži k raziskovanju novih dimenzij zvočne interakcije, k oblikovanju večplastnega glasbenega toka, kjer se vsebinska in formalna globina zlijeta v izraz izjemne notranje konsistence in estetske prepričljivosti.   Felix Weingartner je bil dirigent in skladatelj, ki se je rodil v hrvaškem mestu Zara – današnjem Zadru – sicer avstrijskima staršema. Njegova pot v svet glasbe se je pričela na slovitem konservatoriju v Leipzigu, kjer je študiral kompozicijo pod vodstvom Carla Reineckeja. Kljub vsemu bogastva znanja, ki ga je kot radoveden študent prejel v visoko intelektualnem leipziškem okolju, pa so njegovo glasbeno misel najbolj zaznamovala leta, ki jih je priživel v Weimarju pod budnim očesom in mentorstvom znamenitega pianista in skladatelja Franza Liszta. Navkljub obsežnem skladateljskem opusu se je Weingartner v glasbeno zgodovinopisje, zanimivo, zapisal predvsem kot eden izmed uglednejših in vplivnejših dirigentov svojega časa. Njegova pot ga je v tem oziru popeljala širom Evrope, kjer je gostoval v vseh pomembnejših glasbenih središčih: od Hamburga in Mennheima do Gdanska, Münchna in Berlina, pa vse do Dunaja, kjer je nasledil Gustava Mahlerja na direktorskem mestu dunajske dvorne opere. Njegov dirigentski slog je slovel po jasnosti, eleganci in intelektualni pronicljivosti, kar mu je prineslo ne samo razumevanje glasbenikov, temveč tudi težko prisluženo spoštovanje muhastega dunajskega občinstva. Kljub natrpanemu urniku na dirigentskem podiju pa je Weingertner tekom svojega življenja ostajal zvest tudi svojemu notranjemu ustvarjalnemu klicu skladatelja. Tako kot Mahler je tudi sam namreč verjel, da se umetniški in visoko kreativni duh ne sme omejevati zgolj na poustvarjalne dimenzije glasbene krajine, temveč mora svoj izraz iskati tudi v izvirnem ustvarjanju. Spričo te mislenosti je njegov skladateljski opus resnično obsežen in impresiven: zajema vse od simfoničnih del, oper, vokalnih del, solističnih koncertov ter bogato bero komorne glasbe. Kvintet za klavir, klarinet in godala v g-molu, Op. 50 je nastal v letu 1911, v obdobju, ko je bil Weingartner kot skladatelj na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Gre za delo, ki razkriva skladateljevo mojstrstvo pri oblikovanju razgibane, glasbeno barvite in vsebinsko raznolike teksture, v kateri vsak inštrument zasije kot enakovreden nosilec pripovedi. Prvi stavek, Allegro non troppo, ma con brio, začenja klarinet z osrednjim tematskim materialom, ki lebdi nad nemirnim, skoraj obsesivnim kromatičnem kontrapunktu v godalih in klavirju in se razpoteza skozi celotno ekspozicijo, ki se nato prelije v liričnosti zapisano drugo temo, ki v kontrastu z uvodno mislijo prinaša prave trenutke razbremenitve in introspektivne miline. Drugi stavek, označen kot Tempo di menuetto, molto moderato, z imenom zavaja, saj ni klasični menuet, temveč bolj intermezzo – glasbeni vmesni trenutek, ki niha med igrivostjo, liričnostjo in skoraj nadrealno, skrivnostno atmosfero. Glasba v tem stavku spominja na sprehod skozi karnevalsko »hišo ogledal«, kjer vsako novo zrcalo prinaša drug, nepredvidljiv odsev – nešteto razpoloženj in presenečenj. Tretji stavek, Adagio, prav tako vstopi s skrivnostno, skoraj srhljivo atmosfero. V kombinaciji s kromatičnimi pasažami trilčki v klarinetu ustvarjajo zvočno pokrajino, ki niha med tesnobo in otožno občutljivostjo. To ni glasba udobja, temveč notranjega razmisleka in čustvene napetosti. Finale, Allegro molto, prinaša dramatičen zaključek – skladba se začne z zloveščo, sinkopirano plesno gesto, skoraj kot čarovniški ples z razrahljano metriko. V tem temnem, zamišljenem zvočnem svetu se občasno prebije svetloba – kratki trenutki vedrine in jasnine – toda nikoli za dolgo. Kvintet se zaključi z občutkom, da smo bili priča notranjemu popotovanju, ki ga je navdihnila kompleksnost človeškega čustvovanja in glasbene domišljije. Čeravno je bila za časa življenja Weingartnerjeva skladateljska potenca vedno v senci dirigentskega poustvarjanja in so njegova glasbena dela po njegovi smrti za dolga desetletja zdrsnila v pozabo, ga je nedavni interes glasbenih zgodovinarjev ponovno umestil na koncertne odre. Danes tako znova lahko odkrivamo njihovo umetniško vrednost in Weingartnerjev notranji svet, ki je bogat preplet pozne romantike, klasicistične discipline, ekspresije in nenazadnje tudi zvočne prefinjenosti, ki kliče k ponovnemu poslušanju in premisleku. Anuša Plesničar   Glasbeniki Kristin Sophie Hütter se je pri 13 letih začela učiti klavir pri profesorici Aimi-Marii Labra-Makk v Oberschütznu v razredu za zelo nadarjene. Junija 2023 in 2024 je uspešno zaključila dodiplomski študij klavirja IGP in koncertnega igranja pri profesorju Petru Jozsi. Trenutno študira magistrski študij klavirja IGP, koncertnega klavirja ter glasbene in gledališke vzgoje. Štiriindvajsetletna pianistka je bila nagrajena s številnimi nacionalnimi in mednarodnimi nagradami. Med njenimi zadnjimi uspehi so 2. nagrada s posebno nagrado za najboljšo interpretacijo švedske skladbe v finalu mednarodnega klavirskega tekmovanja v Göteborgu na Švedskem leta 2023, 2. nagrada s štipendijo na spletnem tekmovanju WPTA na Finskem leta 2024 in 3. nagrada s koncertno udeležbo v finalu prestižnega klavirskega tekmovanja Elevato leta 2024 v Pragi. Aprila 2024 je v okviru univerzitetnega tekmovanja prejela tudi nagrado “Young Artists Award“ s koncertnim angažmajem kot solistka v Kulturnem društvu Oberschützen. Zelo uspešna je bila tudi kot komorna glasbenica, zlasti s svojim klavirskim triom “Triade“. Trije glasbeniki so leta 2021 osvojili prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za komorno glasbo Luigi Zanouccoli v Italiji in nato koncertirali na različnih festivalih v Avstriji in Nemčiji. Kristin Sophie Hütter poleg dela pianistke poučuje klavir na konservatoriju Johann-Joseph-Fux v Gradcu in sodeluje kot glasbena pedagoginja. Kot voditeljica je že nastopila na odru Stefaniensaala v Gradcu in organizirala številne dogodke v okviru MUMUTH na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Marca 2024 in 2025 je tam predstavila moderiranje in idejno zasnovo prvega in drugega koncerta “Vzhajajoče zvezde“. Kot umetniška vodja je Kristin trenutno sredi načrtovanja svojega prvega lastnega festivala klasične glasbe, ki bo potekal v njeni domači regiji Južna Štajerska. “Leto klasične glasbe“ bo prvi abonmajski cikel koncertov, ki se bo začel 15. marca 2025 in bo trajal do februarja 2026. Domen Marn je končal Glasbeno šolo v Krškem pod vodstvom profesorja Roberta Pirca, Srednjo Glasbeno šolo v Celju v razredu Jurija Hladnika in študij na Visoki šoli za glasbo v Zürichu v razredu Fabia Di Casole in Matthiasa Müllerja. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih klarinetistih, kot so Mate Bekavac, Slavko Kovačič, Paolo Beltramini, Philippe Cuper, Charles Neidich, Robert Pickup, Elmar Schmid, Felix-Andreas Genner. V koncertni sezoni 2013/14 je v sklopu študija sodeloval kot praktikant v Simfoničnem orkestru iz Luzerna ter v Operni hiši iz Züricha, kot substitut pa je ob že omenjenih orkestrih sodeloval še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, orkestrom Musikkollegium Winterthur, Sinfonieorchester St. Gallen, orkestrom Collegium Novum Zürich, Ensemble Paul Klee Bern, orkestrom Bavarske Filharmonije ter Orchesterakademie der Zürcher Hochschule der Kunste. Njegove koncerte je snemala RTV Slovenija in Češki radio Ostrava (Češky rozhlas). Na svoji dosedanji glasbeni poti je prejel kar nekaj zlatih priznanj kot solist ali član različnih komornih sestavov na državnem tekmovanju TEMSIG, posebno nagrado province Udine na mednarodnem tekmovanju v Udinah ter zlata priznanja za absolutno prvo mesto in naziv “Laureat” na mednarodnih tekmovanjih v Požarevcu in Beogradu. Jerica Kozole je violino študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Primoža Novšaka, pri katerem je v letu 2017 zaključila magistrski študij. Udeležila se je več mojstrskih tečajev in seminarjev za violino pri profesorjih Igorju Ozimu, Wonji Kim, Helfriedu Fistru, Latici Honda-Rosenberg in drugih. V času študija je bila članica več akademskih orkestrov, med drugim je bila koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo. Bila je članica slovitega mladinskega orkestra Gustav Mahler Jugendorchester, s katerim je nastopala na turnejah po Evropi in Bližnjem vzhodu. Komorno deluje v godalnem kvartetu Bêlebend, s katerim je izvedla veliko koncertov v različnih koncertnih ciklih po Sloveniji in posnela oddajo Komorni studio v okviru programa Ars, ter v ansamblih FB Banda in Ensemble Dissonance, kjer sodeluje s priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki kot so: Henning Kraggerud, Natalie Clein, Dmitri Sitkovecky, kvartet Kelemen, Richard Galliano, Suyeon Kang, Mate Bekavac, Mairéad Hickey, William Hagen, Per Rundberg in drugi. Po zaključenem študiju je postala članica orkestra Slovenske filharmonije. Septembra 2020 se je kot namestnica vodje 2. violin zaposlila v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kjer od maja 2024 deluje kot koncertna mojstrica. Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival. Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 10. april 2025, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solistka Oksana Pečeny, violina Koncertni mojster Saša Olenjuk Tomaž Habe: Simfonija Krasa, za simfonični orkester (praizvedba) I. Kraška vas (Andante) II. Bori, bori (Con moto) III. Modri konji – Lipicanci (Scherzo) IV. In če sem samo vetru brat (Andante dolente)   Peter Iljič Čajkovski: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35 Allegro moderato Canzonetta: Andante Finale: Allegro vivacissimo ***** Modest Musorgski, ork. Maurice Ravel: Slike z razstave, suita za orkester Promenada I. Gnomus (Palček) Promenada II. Il vecchio castello (Stari grad) Promenada III. Tuileries: Dispute d’enfants après jeux (Tuilerije: Otroški prepir po igri) IV. Bydlo (Govedo) Promenada V. Balet neizvaljenih piščančkov VI. Samuel Goldenberg in Schmuyle VII. Limoges: Le marché (Limoges: Na tržnici) VIII. Catacombae: Sepulcrum romanum (Katakombe: Rimsko pokopališče)

1. Cum mortuis in lingua mortua (Z mrtvimi v mrtvem jeziku)
2. Koča na kurjih nogah (Jagababa)
3. Velika kijevska vrata

 

I. Kraška vas   Sam čez vas. Okno razsveti temò. In na koncu vasi bor završi ...	III. Modri konji   Modri konji gredo čez polja. V plašče mesečine so odeti. Noben človek, ki ljubi svobodo, je ne omejuje. Noben človek, ki ljubi človeka, ne zida ječ.
II. Bori, bori   Bori, bori, temni bori, kakor stražniki pod goro, preko kamenite gmajne težko, trudno trepetajo. Ali kliče me moj oče, mati, sestre, bratje?	IV. In če sem samo vetru brat   In če sem samo vetru brat ... Saj so mi ceste sestre najvernejše ... Zvonovi svečano zvonijo, njegovi glasovi se vetru grebijo. In če pomislim, kako je s teboj, ki tiha spiš ...

  Glasbeni opus slovenskega skladatelja Tomaža Habeta (roj. 1947 na Vrhniki) ne izstopa zgolj po svojem obsegu, v katerem lahko zasledimo več kot 350 skladb, temveč predvsem po izjemni raznolikosti in slogovni doslednosti. Njegovo ustvarjanje temelji na individualnem iskanju izraznosti znotraj tonalnih okvirov postmodernega glasbenega sveta. Leta 2014 je Društvo slovenskih skladateljev prepoznalo pomen njegovega ustvarjanja in mu podelilo Kozinovo nagrado. Habetovo delo zajema širok spekter glasbeni zvrsti – od orkestralne, zborovske, komorne in vokalno-instrumentalne glasbe, pa vse do skladb za solistične inštrumente. Pomemben je tudi njegov prispevek na področju didaktične glasbe ter glasbenoteoretične literature, ki jo je razvijal in nadgrajeval več kot štiri desetletja. V svojem ustvarjanju se pogosto naslanja na dediščino slovenske ljudske pesmi, pri čemer izpostavlja njeno melodičnost, ritmično posebnost in večglasnost. Navdih pogosto črpa tudi iz likovne umetnosti in poezije, kar se kaže tudi v primeru nocojšnje krstne izvedbe štiristavčne Simfonije Krasa, dokončane v začetku leta 2025. Čeprav je Habetova glasbena govorica v svojem bistvu eklektična in globoko zazrta v razširjeni spekter tonalnosti, ki gradi potenco lastnega izraza na tradiciji tematsko-motivične obdelave, mu s tankočutnim oblikovanjem glasbenega gradiva vedno znova uspe doseči prepričljiv glasbeni izraz, kar še posebej velja za njegova obsežnejša dela. V tej luči velja razumeti tudi njegovo Simfonijo Krasa, ki jo že zaradi bogatega orkestrskega kolorita in obsega lahko prištejemo med njegova najpomembnejša dela. O simfoniji, ki jo pomensko navdihujejo odlomki iz Kosovelove poezije, je skladatelj zapisal naslednje: »Kljub temu da so naslovi stavkov programski po poeziji Srečka Kosovela, so bili bolj spodbujevalci določenih občutkov in vzdušja kot pa programskega slikanja realnega dogajanja. Čeprav so teme stavkov različne, jih povezuje enotnost v izrazu, v delni sivini, v barvah kraškega ruja in borovcev, v bolečini, samotnosti in hrepenenju, hkrati pa poveličujejo klenost in upornost Kraševcu, življa, ki je na prelomih zgodovine doživljal številne krute preizkušnje.«   V začetku leta 1878 se je Nadežda von Meck odločila, da bo Čajkovskega finančno podprla, da bi si lahko privoščil daljši oddih. Po razpadu njegovega zakona z Antonino Miljukovo leta 1877 in poskusu samomora z utopitvijo v reki Moskvi je namreč presodila, da si njen varovanec zasluži čas za okrevanje zunaj Rusije. In tako je Čajkovski na pot v švicarski Clarens odpotoval z violinistom Josifom Kotkom, s katerim se je zapletel tudi v romantično razmerje, da bi mimogrede naštudirala še obsežen violinski repertoar, vključno s Symphonie espagnole Édouarda Laloja, ki pa je na Čajkovskega naredila velik vtis in ga celo prepričala, da bi tudi sam napisal svoj violinski koncert. Prve glasbene ideje je začel zapisovati 17. marca 1878 in ga zaključil v pičlih dveh tednih, čeprav tedaj še ni slutil, da bo novo delo sprožilo tako velik val kritik. Svojo nejevoljo je kot prva izrazila kar njegova pokroviteljica, Čajkovski pa ji je v pismu spravljivo odgovoril z besedami: »Ne bom izgubil upanja, da vam bo to delo sčasoma vendarle všeč.« Prvotni naslovnik posvetila, Leopold Auer, tedanji vodja oddelka za violino na Glasbenem konservatoriju v Sankt Peterburgu in koncertni mojster Carskega orkestra, je koncert zavrnil z besedami, da ni primeren za violino, legendarni dunajski kritik Eduard Hanslick pa je šel še dlje in koncert označil za »nenavadno mešanico izvirnosti, surovosti, navdiha in bedne izumetničenosti z izrazito ruskim vonjem, ki se sliši in celo skoraj voha.« V Neue freie Presse je nadaljeval: »(V prvem stavku) zmaga vulgarnost. Adagio nas skoraj prepriča, a se prehitro konča, da bi naredil prostor finalu, ki nas prestavi v brutalno in bedno veselje ruskega cerkvenega praznika. Vidimo grobe, divje obraze, slišimo kletvice in vohamo alkohol.« O Čajkovskem je zapisal še: »Ruski skladatelj gotovo ni brez talenta, a je napihnjen, obseden s podobo genija in brez vsakršnega okusa.« Čajkovski je recenzijo izrezal iz časopisa in jo več mesecev nosil v žepu – očitno je bilo, da ga je ostra kritika močno prizadela in celo pahnila v depresijo, saj se je tudi prihodnost koncerta zdela negotova, če že ne povsem klavrna. Toda velik preobrat se je vendarle zgodil 4. decembra 1881, ko je Adolf Brodski, drugi naslovnik posvetila, koncert premierno izvedel na Dunaju. Brodski je o koncertu zapisal povsem drugačen komentar: »Ta koncert lahko igraš znova in znova, pa ti ne postane dolgočasen. In prav to je ključnega pomena za premagovanje njegovih težav.« Koncert je s svojo praizvedbo dejansko doživel preporod, pri čemer velja poudariti, da je od tedanjih izvajalcev resnično zahteval nove tehnične prijeme, a vendarle ne nemogočih. In prav v tem pogledu je bil koncert vizionarski, saj je spodbudil razvoj novih veščin godalne igre. Koncert, ki še danes velja za eno največjih mojstrovin violinskega repertoarja, nas preseneti z domiselnimi melodijami »ciganskega« značaja, bogato »rusko zvenečo« orkestracijo in virtuoznimi pasažami, ki navdušujejo poslušalce. Čajkovski je nekoč dejal: »Nikoli ne komponiram na abstrakten način. Glasbena ideja in orkestracija se rodita hkrati,« ali z drugimi besedami: koncept kompozicije in njena konkretna zvočna podoba sta bila zanj eno. Leta kasneje je Auer obžaloval svojo zavrnitev koncerta, kar je priznal tudi v ameriški reviji The Musical Courier januarja 1912: »Pogosto sem globoko obžaloval svojo odločitev. Pred smrtjo Čajkovskega sem od njega prejel tudi odpuščanje.« Violinski koncert v D-duru (op. 35) se začne s kratkim uvodom godal, ki vodijo v nevsiljiv, skoraj sramežljiv vstop solistične violine z osrednjo temo, ki pa se postopoma bogati in pridobiva moč, pri tem pa ji orkester doda težo in barvitost. Druga tema, ki jo je skladatelj označil z napotkom con molto espressione, je prav tako očarljiva in precej podobna prvi. Čeprav je premajhen kontrast med temama morda sprožil kakšno kritiko, vsekakor ne gre za osamljen primer v glasbeni literaturi, saj se skladatelj velikokrat namerno ni podrejal klasičnim oblikovnim pravilom, temveč je komponiral izrazno, idiomatično in v duhu solističnega inštrumenta. V razvojnem delu oziroma v tematsko-motivični izpeljavi smo lahko priča razširitvi glavne teme v ognjevito kadenco, po njeni izvedbi pa sledita še repriza in orkestrski zaključek s kar štirikratnim pospeševanjem tempa v veličastni kodi. Drugi stavek (Canzonetta) je točno to, kar napoveduje njen naslov – kratka, skorajda intimna pesem v tridelni (ABA) zasnovi z razmeroma enostavno zvočno teksturo. Pihala že na samem uvodu ustvarijo introspektivno atmosfero, violina solo pa nato ob spremljavi godal in rogov predstavi dve lirični temi. Tretji del stavka se z vrnitvijo pihal po načelu attacce brez priprave zlije s finalom. Zadnji stavek (Allegro vivacissimo) nas takoj prevzame z novim zagonom in virtuoznostjo. Violina solo po živahnem orkestrskem uvodu tako rekoč izstreli svojo plesno temo v D-duru, ki jo Čajkovski razgrne v obliki rondoja, tj. z izmenjavo teme in vmesnih epizod. Sledi nekoliko umirjen odsek (Poco meno mosso) v A-duru s predstavitvijo druge teme, ki se v nadaljevanju pojavi v nizu variacij. Solistična violina postopoma pospešuje tempo (Poco a poco stringendo) in se vrne h glavni temi, tokrat v F-duru, čemur sledi repriza druge teme v G-duru. Ko se ponovno oglasi glavna tema, se ta nadaljuje v izjemno virtuozno kodo v D-duru, ki sklene koncert v veličastnem slogu in z značilno eksplozivnostjo glasbene dramaturgije.   Suito Slike z razstave, ki jo danes skorajda samoumevno poznamo v Ravelovi orkestrski različici, si je Modest Musorgski izvirno zamislil kot desetdelno suito za klavir. Delo je leta 1874 napisal v spomin na arhitekta in umetnika Viktorja Hartmanna, ki je bil njegov osebni prijatelj že od leta 1862 in s katerim je delil predvsem svoje zavzemanje za ruski nacionalizem. Skladatelj sicer nikoli ni razmišljal o orkestraciji klavirske partiture, saj je bil povsem zadovoljen, da ostane suita za klavir v obliki »albumske zbirke«. Pa vendar je njegova »zbirka«, ki še danes velja za izjemni primer ruskega in romantičnega pianizma nasploh, navdihnila številne skladatelje prihodnjih generacij, ki so v njej prepoznali neizmerne ekspresivne možnosti v aranžmajih za najrazličnejše zasedbe. Kot avtorji poznejših priredb so se tako denimo podpisali Lucien Cailliet, Leopold Stokowski, Mihail Tušmalov, Henry Wood, tudi slovenski violinist in dirigent Leo(n) Funtek, Giuseppe Becce, Walter Goehr, pianist Leonid Leonardi, skladateljica Ching-Wen Chao, Elgar Howarth ter Kazuhito Hamashita s svojo priredbo za klasično kitaro. Seznam priredb za različne zasedbe, ki razgrinjajo različne zvočne kolorite, je resnično dolg – med drugim obstajajo različice tudi za jazz orkester, cerkvene in električne orgle, metalske zasedbe, kvartet evfonijev in tub, pihalni orkester, stekleni harfi, punk-jazz skupino in celo zbor saksofonov. Po Hartmannovi nenadni smrti pri 39 letih je umetnostni in glasbeni kritik Vladimir Stasov spomladi 1874 organiziral spominsko razstavo v Akademiji likovne umetnosti v Sankt Peterburgu. Na ogled je bilo kar štiristo Hartmannovih del – risb, kostumskih skic, arhitekturnih načrtov, skic okrasnih predmetov za dom in akvarelov. Le šest tednov po obisku razstave je Musorgski zaključil svoje glasbeno popotovanje po razstavi in Stasovu zapisal: »Moj dragi generalisimus, Hartmann vre v meni, kot je vrel Boris ... Zvoki in ideje mi ropotajo v glavi in komaj mi jih uspe spraviti na papir ... Prehodi v Promenadi so dobri ... Želim si delati hitreje in zanesljiveje ... Zaenkrat mislim, da je vse dobro uglašeno.« Ime Boris se navezuje na njegovo edino dokončano opero Boris Godunov iz leta 1869, Hartmann pa na delovni naslov suite, ki je bil kasneje spremenjen. Nenavadna slikovitost in razgibanost tekstur v klavirski partituri sta tudi pol stoletja kasneje spodbudili dirigenta Sergeja Kusevickega, da je naročil orkestracijo pri Mauriceu Ravelu. Suita v novi zvočni preobleki (z izpuščeno peto Promenado) je bila premierno izvedena 19. oktobra 1922 v pariški Operi. Navdušenje občinstva je bilo takojšnje, in to ne le zaradi sublimne estetske izkušnje in obilja glasbenih tem, temveč tudi zaradi izjemno barvite orkestracije, ki jo je ustvaril Ravel po prečiščeni klavirski partituri Nikolaja Rimskega-Korsakova. Slike z razstave se začnejo s počasno, a veličastno zvenečo temo Promenade (sprehajalne poti), v kateri, kot je zapisal Stasov, »Musorgski prikazuje samega sebe, kako se sprehaja po razstavi – zdaj počasi, zdaj hitreje, da bi si pobliže ogledal sliko, ki ga je pritegnila, včasih pa tudi z žalostjo med spominjanjem na umrlega prijatelja«. Najprej se ustavimo pri sliki z naslovom Gnomus. Po Stasovih besedah gre za »palčka, ki nespretno teka z ukrivljenimi nogami«. Zvočna slika prikazuje hrestača, ki ga je Hartmann zasnoval kot božično igračo za otroke. Groteskno obarvana glasba z nenadnimi ustavitvami in ritmičnimi sunki prikazuje divje, podrsavajoče gibe palčka, ki bolj kot svojo dobrodušno navihanost razkriva zlovešči značaj, kar Musorgski dodatno poudari s simboliko pogosto uporabljenega intervala zvečane kvarte, nato pa še s silovitim zaključkom stavka. Mehkobnejša različica teme Promenade (moderato commodo assai e con delicatezza) nas vodi do akvarela Stari grad, kjer trubadur žalostno prepeva svoji izvoljenki pred srednjeveško utrdbo. Trubadurja, ki zaman skuša osvojiti svojo damo, predstavlja otožni ton altovskega saksofona. Glasba se zaključi z nežno utripajočim ritmom, ki lahko ponazarja tudi bitje srca oziroma neuslišano ljubezensko hrepenenje. Naslednja, nekoliko bolj robustno zveneča Promenada (moderato non tanto, pesamente) nas pripelje do slike čudovitih Tuilerij v Parizu. Kratek tridelni scherzo prikazuje otroke med igranjem v teh znamenitih vrtovih in stroge varuške, ki bdijo nad njimi. Glasba, ki jo spleta naglo menjavanje ritma, je lahkotna, hitra, polna žara in veselja. Naslednja slika Bydlo (gre za poljski izraz za govedo) prikazuje velik voz, ki ga vlečejo voli. Teža volovske vprege je ponazorjena z enakomernim utripom in s solističnim nastopom tube. Ko se voz oddaljuje, se glasba umiri. Sledi Promenada z oznako tranquillo, ki jo proti izteku večkrat »zbodejo« uvodni akordi iz naslednje slike – lahkotnega Baleta neizvaljenih piščančkov, za katerega je Hartmann zasnoval kostume v obliki jajčnih lupin s kanarčjimi glavicami za balet Trilby ali Vilinec iz Argyla. Kratke in hitre zvočne figure predstavljajo živahne piščančke, ki poskakujejo v vetru ob godalnih pizzicatih. Glasbeni tok nas odpelje do naslednje točke z naslovom Samuel Goldenberg in Schmuyle. Stasov je takšno »statično« in nemara celo »metafizično« sopostavitev slik, ki jih je Musorgski imel celo v lasti in jih je posodil za razstavo, označil kot »dva Juda, izmed katerih je eden bogat, drugi pa reven.« Povsem drugačno – veselo in frfotajočo atmosfero nam neposredno, tj. z opustitvijo pete Promenade v Ravelovi različici, prinaša slika Limoges: Na tržnici. Ta prikazuje »Francozinje, ki se burno prepirajo na trgu«, medtem ko nam upodobitev z naslovom Katakombe: Rimsko pokopališče, kot zapiše Stasov, »prikazuje Hartmanna, kako z lanterno raziskuje pariške katakombe«. Odlomka Katakombe in Cum mortuis in lingua mortua (Z mrtvimi v mrtvem jeziku), ki sta tudi semantično sorodna, nosita oznaki Largo in Andante. Še posebej zanimiva je vrnitev teme Promenade v drugem delu (Andante), saj nastopi v povsem drugačni zvočni konstelaciji, ki nas spontano zaziblje v kontemplacijo o misteriju smrti. Musorgski je na tem mestu v partituro zapisal: »Ustvarjalni duh mrtvega Hartmanna me vodi k lobanjam in jih poziva; lobanje nežno zažarijo od znotraj.« Slika Koča na kurjih nogah (s pomožnim naslovom Jagababa) je gotovo ena najvznemirljivejših slik v celotni razstavi, saj gre za strašljivo veščo iz ruske folklore, ki živi v gozdni koči na kurjih nogah, brez vrat in oken. Stasov je o tej sliki zapisal: »Hartmannova risba je prikazovala uro v obliki koče Jagababe, Musorgski pa je v glasbi dodal še njen let v možnarju.« Zadnji stavek suite, Velika kijevska vrata, z oznako maestoso con grandezza, temelji na Hartmannovi skici mestnih (bogatirskih) vrat v Kijevu, ki so bila zasnovana »v slogu staroruske monumentalnosti s kupolo v obliki slovanske čelade«. Stavek je poklon stari Rusiji in je izraz iskreno občutenega nacionalizma. Glasba se začne z akordno razširitvijo začetne Promenade, vključuje krstni napev ruske pravoslavne cerkve in se stopnjuje vse do veličastnega vrhunca, ki ga okronajo zvonovi – kakor da bi se Musorgski želel osebno pokloniti carju Aleksandru II., ki je leta 1866 preživel poskus atentata Dmitrija Karakozova. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Simon Krečič je diplomiral iz klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu Acija Bertonclja in opravil podiplomski študij v razredu Aleksandra Madžarja na Visoki umetniški šoli v Bernu. V času študija v Švici je začel študirati še dirigiranje pod mentorstvom profesorja Dominiqua Roggena. Leta 2008 je bil nagrajen na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v italijanskem Grossetu. Študij dirigiranja je končal na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu profesorja Milivoja Šurbka z baletno premiero na glasbo Igorja Stravinskega v produkciji ljubljanskega operno-baletnega ansambla. Za SNG Opera in balet Ljubljana je pozneje pripravil balet Don Kihot (2014) ter operne predstave Pepelka (2017), Hoffmannove pripovedke (2018) in Devica Orleanska (2020). Sodeluje s številnimi vidnimi domačimi in tujimi solisti, kot so Dubravka Tomšič Srebotnjak, Eugen Indjic, Aleksandar Madžar, José Cura, Dimitra Theodossiou, Walter Fraccaro, Jonathan Tetelman, Olga Kern idr. Dirigiral je orkestrom Zagrebške filharmonije, Praške filharmonije, Teatra Massima v Palermu, Verdijevega gledališča v Trstu, Mlade nemške filharmonije Berlin, Filharmonije v Sombotelu na Madžarskem in Makedonske nacionalne opere v Skopju. Je dolgoletni gost Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Na slovitem Verdijevem festivalu v Bussetu je dirigiral Verdijevo opero Razbojniki (I masnadieri, 2016). Na festival je bil ponovno povabljen v sezoni 2022/2023. Dirigiral je Verdijevo opero Macbeth v režiji Daria Argenta v gledališču Verdi v Pisi. Glasbeno je vodil prvo slovensko postavitev Wagnerjeve opere Rensko zlato v Mariboru (2017), Verdijev Ples v maskah na Kitajskem (Veliko gledališče Tian-Jin in Veliko gledališče Harbin, 2017), Puccinijevi Tosco in Turandot v Rovigu (2017, 2018) in Ferrari (2018), Donizettijevi operi Hči polka in Ljubezenski napoj v Verdijevem gledališču v Trstu (2018 in 2019), Webrovega Čarostrelca na festivalu Kammeroper Schloss Rheinsberg (2018) ter baletni večer Danza d’Autore v palermskem Teatru Massimu. Med njegovimi zadnjimi koncertnimi vrhunci velja omeniti sodelovanje s Praško in Zagrebško filharmonijo, z Opero HNK na Reki, s Simfoničnim orkestrom Savaria iz madžarskega Szombathelyja ter s Simfoničnim orkestrom Siciliana iz Italije. Zelo plodno in odmevno je tudi njegovo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, s katerim sta v zadnjih letih soustvarila več baletnih predstav, in sicer Orffovo scensko kantato Carmina Burana, Les noces (Svatba) in Le sacre du printemps (Posvetitev pomladi) Igorja Stravinskega ter Faust na glasbo Milka Lazarja. Od decembra 2013 je umetniški direktor Opere SNG Maribor. Za izjemne dosežke na področju kulture mu je Mestna občina Maribor leta 2019 podelila Glazerjevo listino.   Biografija solistke Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje pridobila na Posebni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra Musidora, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Že v času študija je bila koncertna mojstrica Simfoničnega in Komornega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je za svoje umetniške dosežke prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je s priznanimi glasbeniki z vsega sveta ter z vsemi slovenskimi profesionalnimi simfoničnimi in komornimi orkestri nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Od sezone 2013/2014 je koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, prav tako se kot virtuozinja na violini intenzivno posveča komornemu muziciranju, kar je večkrat dokazala s koncertnimi nastopi v okviru cikla Carpe artem, mariborski publiki pa se je večkrat predstavila kot solistka na božično-novoletnih koncertih. Za vrhunske glasbenopoustvarjalne dosežke je v letu 2025 prejela Glazerjevo listino.  

Drama SNG Maribor v sodelovanju z Univerzitetno knjižnico Maribor, s Pokrajinskim arhivom Maribor, z Mariborsko knjižnico, z Zavodom RAST Ruše in s Prvo gimnazijo Maribor vabi na literarni dogodek JANKO GLAZER, PESNIK POHORJA v počastitev 50. obletnice smrti Janka Glazerja – pesnika, bibliotekarja, literarnega in kulturnega zgodovinarja, urednika ter dolgoletnega ravnatelja Študijske (danes Univerzitetne) knjižnice Maribor, dijaka in profesorja klasične gimnazije (danes Prve gimnazije) –, svetovnega dneva poezije in Glazerjevega rojstnega dne. V letu 2025 mineva 50 let od smrti Janka Glazerja, pesnika Pohorja, katerega lirika je zaznamovana z občutjem časa, narave in z iskanjem ubranosti s samim seboj ter s svetom okrog sebe. S svojim raznovrstnim delom je Glazer prepoznavno oblikoval kulturno podobo Maribora in Štajerske 20. stoletja. Svojo občutljivost, iz katere je rasla njegova poezija, je združeval z zgodovinsko zavestjo in s predanostjo knjižničarskemu delu in z zavezo po ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Literarni dogodek, v katerem je dramaturginja mariborske Drame Maja Borin povezala življenje, delo in poezijo »štajerskega Prešerna«, bosta vodila igralca mariborske Drame Mateja Pucko in Davor Herga.

20. marec 2025 ob 19.00 – Knjižnica Janka Glazerja Rušein ogled razstave »Janko Glazer v zasebnem življenju« v Galeriji Mirka Vovška v Domu kulture v Rušah
21. marec 2025 ob 11.00 – Glazerjeva dvorana v Univerzitetni knjižnici Maribor in ogled Glazerjeve knjižnice pod vodstvom dr. Vlaste Stavbar
22. april 2025 ob 18.00 – Knjižnica Lovrenc na Pohorju
23. maj 2025 ob 10.30 – Prvi oder Prve gimnazije Maribor
24. maj 2025 ob 18.00 – Knjižnica Pekre

 

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla 20. marec 2025, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Mojca Lavrenčič Solist Mak Grgić, kitara Koncertni mojster Saša Olenjuk Uroš Krek: Sinfonia per archi I. Pozivanje II. Prebujenje III. Odziv Joaquín Rodrigo: Koncert za slavje za kitaro in orkester (Concierto para una fiesta) Allegro deciso Andante calmo Allegro moderato ***** Franz Schubert: Simfonija št. 5 v B-duru, D. 485 Allegro Andante con moto Menuetto: Allegro molto – Trio – Menuetto Allegro vivace   Skladatelj, pedagog in akademik Uroš Krek (1922–2008) se je v slovensko glasbeno krajino 20. stoletja zapisal predvsem kot premišljen ustvarjalec glasbe različnih zvrsti. Študij kompozicije v razredu Lucijana Marije Škerjanca na ljubljanski Akademiji za glasbo je zaključil leta 1947. Deloval je kot urednik simfoničnih oddaj, kasneje pa kot glavni glasbeni urednik na RTV Slovenija. Tesen stik z ljudsko glasbo, zlasti slovensko, je ohranjal tudi kot raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu v Ljubljani, kjer je deloval med letoma 1958 in 1968. Med letoma 1968 in 1982 je poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani na Inštitutu za etnomuzikologijo kot profesor kompozicije in glasbene teorije. Vrsto let je bil tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev. Krekova glasba je bila močno zaznamovana z glasbo zgodnjega 20. stoletja in neoklasicističnimi estetskimi načeli, hkrati pa je pogosto vključevala folklorne elemente. Njegov opus zajema skoraj vse instrumentalne in vokalne zasedbe, najizraziteje pa je ustvarjal za godala. Pisal je tudi gledališko in filmsko glasbo. Med njegovimi deli izstopajo Simfonietta (1951), Koncert za violino in orkester, Concertino za piccolo in orkester ter Koncert za rog in godalni orkester, pomemben je tudi njegov prispevek k zborovski in komorni glasbi. Že površen vpogled v Krekovo glasbeno ustvarjanje nakazuje razdelitev njegovega umetniškega opusa na štiri obdobja: zgodnji neoklasicistični fazi, v kateri je oblikoval svoj slog (1946–1958), je tako najprej sledilo obdobje vpliva slovenske ljudske glasbe (1958–1969), medtem ko sta za zadnji dve ustvarjalni obdobji značilna predvsem bodisi formalistični naslon na uporabo melodičnih celic kot ključni aspekt njegove kompozicijske tehnike (1970–1980) bodisi glasbenoestetski eklekticizem (od 1980 dalje), v katerem je združil značilnosti prejšnjih obdobij. Toda podrobnejše poznavanje njegovih del razkriva, da so te glasbenopoetične razdelitve le približne, saj se v Krekovi glasbi zrcali bogata paleta tehnik brez ostrih slogovnih prelomov. Krek je namreč svoj slog razvijal evolucijsko, s premišljeno organizirano glasbeno govorico, ki neposredno in učinkovito komunicira s poslušalcem. Njegov glasbeni idiom se kljub občasnemu vključevanju novih tehnik nikoli ni prevešal v izrazit avantgardizem, ampak je ostal vselej trdno zasnovan na premišljeni zvočni izkušnji in mojstrskem izkoriščanju izraznih zmožnosti vokala in različnih instrumentalov, pri čemer zavzemajo prav posebno mesto godala. Kot je zapisal britanski muzikolog Niall O’Loughlin, je Krek v svoji Sinfonii per archi (Simfoniji za godala) povsem pretrgal z lastno poetiko, tako v formalni zasnovi tristavčne skladbe kakor tudi glede drugih aspektov lastnega sloga. Kompozicija, ki jo je Krek ustvaril leta 1973, kljub razmeroma kratkemu trajanju (15 minut) predstavlja pomenljivo prelomnico v njegovem opusu, kar se kaže predvsem v suverenem in nekonvencionalnem obvladovanju glasbenega materiala, ki obsega svobodno koordinirane glasbene linije, zlasti ostinate, opazna pa je tudi pogostejša uporaba ostrih in fragmentiranih melodičnih linij, pri čemer se je skladatelj osredotočal na kratka tonska zaporedja, ki jih je podvrgel intenzivni motivični obdelavi. Tudi sopostavitve glasbenega materiala, motivov, harmonij in tekstur so pogosto nenadne in kontrastne. Vsi trije stavki imajo na videz običajne oznake tempov – prvi je zmerno počasen, drugi počasen, tretji pa dokaj hiter –, medtem ko njihovi naslovi – Pozivanje, Prebujenje in Odziv – bolj kot konkretnost vsebine ali program razkrivajo fenomenološki oziroma dialektični odnos med glasbeno idejo in njenimi motivičnimi izpeljavami, pri čemer se kot pomembna referenčna točka izkazuje ton E, s katerim se začenja fugato v prvem stavku. Eden izmed izrazitejših glasbenih elementov v skladbi je oktavni skok, ki pogosto uvaja nove fraze. Ta skok je včasih spremenjen za polton, spet drugič pa je vključen še en vmesni ton, kot denimo kvarta. V drugem stavku prevladuje zmanjšana oktava, ki je bila prvič predstavljena že v prvem stavku. Pojavlja se tako v vzpenjajoči kot padajoči obliki, z vmesnim tonom (najpogosteje terco) ali brez njega. Redkeje se pojavlja mala nona, medtem ko lahko v sklepnem stavku zasledimo pogosto uporabo oktavnih skokov, male none in velike sekste, kar prispeva k izrazni dinamičnosti skladbe. Krek se v kontekstu modernističnega impulza povojnih generacij glasbenih ustvarjalcev izogiba strogi tonalnosti, saj ne uporablja harmonskih zaporedij, ki bi vzpostavljala jasen tonalni center, kljub temu pa so v njegovi zvočni teksturi pogosto prisotni tako durovi kot molovi trozvoki, kar ustvarja specifično zvočno ravnovesje med tradicionalnimi in sodobnimi izraznimi sredstvi. Joaquín Rodrigo (1901–1999) velja za enega najpomembnejših španskih skladateljev 20. stoletja. Rodil se je v Saguntu v Valencii in pri štirih letih oslepel zaradi davice – toda ta težka življenjska preizkušnja ga ni ovirala, ampak celo spodbudila k razvoju svojega edinstvenega glasbenega daru. Glasbo je začel študirati v Valencii, kasneje pa v Parizu pri slovitem Paulu Dukasu. Med študijem v Franciji se je povezal z evropskimi avantgardnimi glasbenimi tokovi, a je kljub temu ostal zvest španskemu nacionalnemu slogu z značilnim zvočnim koloritom in jasno izraženo tonalnostjo. Njegova najbolj znana skladba, Concierto de Aranjuez (1939), je še danes ena najslavnejših kompozicij za klasično kitaro in orkester, ki je nemudoma po praizvedbi leta 1940 utrdila njegov mednarodni ugled. Rodrigo se je v omenjenem koncertu izkazal kot mojster orkestracije, v okviru katere je znal (v akustičnem smislu) razmeroma tiho kitaro predstaviti kot virtuozen solistični inštrument v dialogu z bogato orkestrsko teksturo; poleg tega pa je svoje skladateljsko pero večkrat preizkusil tudi v ustvarjanju koncertov za različne inštrumente ter pisanju komornih, vokalnih in odrskih del, zlasti zarzuel, zborov in samospevov. Čeprav je Rodrigo večino življenja ostal zvest tradicionalnim glasbenim oblikam, je s svojim slogom odločilno zaznamoval 20. stoletje in špansko glasbo približal svetovnemu občinstvu. Njegova dela pogosto temeljijo na barvitih harmonskih prepletih in subtilnih ritmičnih figurah, ki črpajo iz bogate dediščine španske ljudske glasbe. V času Francojevega režima so bila njegova dela ena redkih, ki so predstavljala špansko glasbo v tujini. Kljub vzponu nove generacije skladateljev v 50. in 60. letih 20. stoletja, ki so vnašali inovacije v špansko glasbo, je Rodrigo ohranil svojo prepoznavno identiteto in prejel številna mednarodna priznanja, vključno s častnim doktoratom Univerze v Salamanci leta 1964. Leta 1976 je Houstonska filharmonija pri njem naročila simfonično pesnitev A la busca del más allá (V iskanju posmrtnega življenja) ob praznovanju dvestote obletnice ZDA, leta 1978 pa je napisal Concierto pastoral (Pastoralni koncert) za legendarnega flavtista Jamesa Galwaya. Ko je Rodrigo umrl leta 1999, je v starosti 97 let zapustil bogato glasbeno dediščino, ki še danes navdihuje glasbenike po vsem svetu. Ena njegovih zadnjih in tehnično najzahtevnejših skladb je Concierto para una fiesta (Koncert za slavje) iz leta 1982, ki je tudi njegovo zadnje dokončano delo. Skladbo sta naročila William in Carol McKay iz ameriške zvezne države Teksas, ki naj bi bila glasbeno darilo ob debitantski predstavitvi njunih hčera Alden in Lauri pred izbrano družbo. Morda prav ta priložnostna narava skladbe, ki so jo 5. marca 1983 pod vodstvom Johna Giordana izvedli kitarist Pepe Romero in orkester Texas Little Symphony v Podeželskem klubu Ridglea v Fort Worthu, vsaj deloma pojasnjuje, zakaj koncert ne dosega izrazne globine Concierta de Aranjuez, čeprav vsebuje značilne elemente Rodrigovega sloga, kot so čutna melodika, harmonska toplina in španski plesni ritmi. Struktura skladbe sledi klasični zasnovi koncerta – prvi stavek (Allegro deciso) uvaja dve glavni temi v a-molu in d-molu, ki po skladateljevih besedah prinašata značilno atmosfero španske Valencie. Drugi, počasni stavek (Andante calmo) spominja na osrednji del Concierta de Aranjuez, saj se lirična tema oglasi v angleškem rogu, kar ustvarja prepoznavno melanholično atmosfero, medtem ko sklepni stavek (Allegro moderato) prinaša temperamentne andaluzijske ritmične in melodične prvine, ki skladbo zaključijo – kot zahtevajo okoliščine priložnostnega dogodka – v slovesnem in živahnem duhu. Franz Schubert (1797–1828) je kot Dunajčan odraščal v senci Ludwiga van Beethovna, znamenitega someščana, ki je v tistem času močno zaznamoval glasbeni svet. Leta 1815, pri rosnih osemnajstih letih, je Schubert doživel izjemen ustvarjalni izbruh, saj je tako rekoč vsak drugi dan dokončal kak nov samospev, že naslednje leto pa ga je začela vedno bolj privlačiti tudi simfonična oblika. Aprila istega leta je dokončal Simfonijo št. 4 v c-molu, ki jo je naslovil kot »Tragično«, le pol leta kasneje pa se je že lotil povsem drugačnega »projekta«, Simfonije št. 5 v B-duru. Če se je še pri njegovi »Četrti« zdelo, da ga je preganjala Beethovnova senca in da se še ni mogel povsem otresti njegovega vpliva, pa se v »Peti« jasno nakazuje trenutek osvoboditve izpod Beethovnovega simfoničnega jarma. Kot zanimivost velja omeniti, da se omenjena simfonija v muzikološki literaturi pogosto opisuje kot poklon vélikima klasikoma Mozartu in Haydnu, pri čemer se jo nemalokrat omalovažuje kot »lahkotno« – toda ali to pomeni, da simfonija ne dosega standardov, ki jih je postavil Beethoven – ali celo Schubert sam? Nikakor ne – prav nasprotno: če na to »lahkotnost« pogledamo iz drugega zornega kota, bi tedaj devetnajstletnemu Schubertu prav ta lahkotnost pomenila najvišje priznanje, saj mu v tej simfoniji uspe preseči težnost, ali vsaj v glasbenem smislu obvladati njene sile. Z vrnitvijo k starejšim mojstrom simfonike in z zavestnim odmikom od Beethovnovega simfoničnega modela je Schubert na neki način razbremenil lastno ustvarjalnost in pri tem odkril svoj edinstveni simfonični glas, kar se zrcali tudi v lahkotnejši in nemara bolj prefinjeni orkestraciji, pri čemer velja omeniti, da je simfonija poleg godalnega ansambla napisana le z eno flavto, dvema oboama, dvema fagotoma in dvema rogovoma, medtem ko so povsem izpuščeni klarineti, trobente in pavke. V nasprotju s številnimi simfonijami tedanjega časa tokrat na začetku ni nikjer zaslediti resnobnega, temačnega adagia ali s patetiko pregnetene introdukcije – komaj se poslušalec zave, že se oglasi prva tema. Svež, neobremenjen začetek prvega stavka (Allegro) je zvočno utelešenje lahkotnosti in tako rekoč razsvetljenski ideal zvočne arhitekture. Poskočne in spevne teme zaznamuje značilna Schubertova kromatika, ki namesto povečevanja dramatičnosti tonske ekspresije neprestano poganja glasbeni tok naprej, pri tem pa ustvarja občutek lebdenja in vnaša harmonska presenečenja. Takoj ko se pojavi druga tema, jo dopolni vzpenjajoča se linija, ki daje občutek zračnosti – motiv dviganja pa se ponovi skozi celotno simfonijo, še posebej v reprizi, kjer se zdi, da se toni dobesedno izstrelijo v glasbeni prostor. Če prvi stavek predstavlja skok, je drugi stavek (Andante con moto) mehek pristanek. Njegova spevnost ter tu in tam skorajda otožen vzdih spominjata na Mozarta, toda Schubert ostaja neizbrisno svoj – gibanje ohranja z značilnimi kratkimi, vzpenjajočimi se kromatičnimi pasažami, ki (p)ostajajo njegov prepoznavni znak. Tudi Menuet se sprva zdi tipični plesni stavek, vendar pa se mora tudi Schubert kot plesalec prej ali slej soočiti s težnostjo, zato ne preseneča, da lahko z ušesi zaznamo postopno pristajanje na tla – skoraj si lahko predstavljamo plesalčeva stopala, ki se dvignejo in nato spustijo z zaželeno eleganco in gracioznostjo. Podobno gesto galantnosti lahko zaznamo tudi v Triu, v katerem glasbeni tok nežno nosi plesalce s svojim rahločutnim valovanjem. Mnogi vidijo v tem stavku, zapisanem v g-molu, poklon Mozartovi Simfoniji št. 40 v isti tonaliteti, ki je na Schuberta nedvomno pustila močan vtis. Finale (Allegro vivace), ki je najdaljši izmed vseh stavkov, svojo identiteto gradi na plesnem značaju menueta. Tako kot prvi stavek je poskočen, igriv in pregneten s številnimi harmonskimi presenečenji ter kromatičnimi zasuki, ki jasno izrisujejo Schubertov avtorski pečat. Lahkotnost in vedrina njegove Pete simfonije se tako v življenju skladatelja, ki so ga sicer zaznamovali trpljenje, bolezen in razočaranje, kažeta skoraj kot simbol nedosegljive osebne sreče, obenem pa kot zvočna utelesitev z močnim pridihom nostalgije po izgubljenih idealih klasicizma, za katere se zdi, da so obenem tako blizu, a hkrati že nepreklicno del zbledele preteklosti. Benjamin Virc   Biografija dirigentke Mojca Lavrenčič (1993) je ena vodilnih dirigentk mlajše generacije v Sloveniji, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Študij dirigiranja je z odliko (summa cum laude) zaključila na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Marka Letonje in Simona Dvoršaka, študij čembala pa na prestižni Schola Cantorum Basiliensis pri Andreu Marconu. Za izjemne umetniške dosežke je prejela študentsko Prešernovo nagrado in številna priznanja na mednarodnih tekmovanjih. Kot dirigentka in asistentka je sodelovala s SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenskim komornim glasbenim gledališčem (SKGG) ter z uglednimi domačimi in tujimi dirigenti, kot so Marko Hribernik, Simon Krečič, Loris Voltolini, Igor Švara, Aleksandar Spasić, Živa Ploj Peršuh, Simon Dvoršak, David Švec, Jaroslav Kyzlink, Kevin Rhodes, Philipp von Steinaecker idr. Prav tako je sodelovala z vrhunskimi režiserji, kot so Frank Van Laecke, Alessio Pizzech, Jiři Nekvasil, Vinko Möderndorfer, Aleksandar Popovski, Jernej Lorenci, Matjaž Farič, Rocc, Lutz Hochstraate, Eva Hribernik in Yulia Roschina, ter s priznanimi koreografi, kot so José Carlos Martínez, Jean-Sébastien Colau, Vincenzo Veneruso, Howard Quintero Lopez, Ivan Peternelj in Lukas Zuschlag. Vodila je izvedbe pomembnih glasbenogledaliških produkcij, kot so Hoffmannove pripovedke, Prodana nevesta, Devica Orleanska, Lepotica in zver, Dnevnik Ane Frank ter baletov Ljubezen, Gusar in Giselle. V SKGG je dirigirala tudi praizvedbo otroške opere Gospod in hruške Dušana Bavdka. Marca 2023 je na povabilo baletnega vodje Jeana-Sébastiena Colaua in koreografa Joséja Carlosa Martíneza debitirala kot dirigentka baletne produkcije Gusar v palermskem Teatru Massimu. V omenjeno gledališče se je vrnila že naslednje leto – a tokrat kot dirigentka baletnih produkcij Pepelka in Hrestač. Med pomembne preboje v njeni karieri lahko štejemo tudi vodenje orkestra Nacionalne opere v Parizu na kar štirih baletnih večerih ob otvoritvi sezone 2024/2025 v prestižni Palači Garnier. Dejavna je tudi pri spodbujanju mlade glasbene ustvarjalnosti in širjenju kulturne zavesti v Sloveniji; je soustanoviteljica simfoničnega orkestra Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani, Kapele Jezuitskega kolegija in tamburaškega orkestra Tamburjaši, prav tako pa prireja zanimive glasbene dogodke z naslovom »Dvoriščni koncerti«. V sezoni 2024/2025 bo v Operi SNG Maribor debitirala kot glavna dirigentka premierne produkcije francoske opere Hamlet Ambroisa Thomasa.   Biografija solista Mak Grgić (rojen let 1987 v Ljubljani), trikratni nominiranec za nagrado Grammy, je eden najprepoznavnejših kitaristov svoje generacije, ki ga New York Times opisuje kot »nadarjenega mladega kitarista«, Washington Post pa kot »glasbenika, ki ga velja pozorno spremljati«. Njegov raznolik repertoar sega od balkanske etnične glasbe, baroka, sodobne klasične glasbe, pa vse do avantgarde in mikrotonalne glasbe. Leta 2018 ga je legendarna kanadska kantavtorica k. d. lang povabila, da otvori severnoameriški del njene turneje Ingénue Redux. Kitaro je študiral pri Anteju Čagalju v Zagrebu, kasneje pa pri Álvaru Pierriju na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju. Svojo profesionalno kariero je začel pri 22 letih z izvedbo slovitega Rodrigovega Koncerta iz Aranjueza ob spremljavi Sanktpeterburškega simfoničnega orkestra pod vodstvom dirigenta Vladimirja Landeja. Kot prvi kitarist v zgodovini Univerze Južne Kalifornije (USC) je bil sprejet v prestižni program »Artist Diploma«. Trenutno poučuje na Univerzi Južne Karoline. Kot izvajalec in promotor nove glasbe je naročil številna dela, med drugim Michaela Gordona, Julie Adolphe, Nine Šenk, Leona Firšta in Hakkija Cengiza Erena. Leta 2022 je premierno izvedel nov kitarski koncert Borders Michaela Abelsa, nove kompozicije za kitaro pa naroča pri priznanih skladateljih, kot so Vito Žuraj, Austin Wintory in Christopher Tin. Vsako leto odigra skoraj 90 koncertov, bodisi kot solist ali v sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki, kot so denimo JACK Quartet, Assad Brothers, Augustin Hadelich in Clive Greensmith. Nastopa po vsem svetu, od dunajskega Musikvereina na Dunaju do newyorškega Carnegie Halla, pa vse do Azije. Aktualno koncertno sezono 2024/2025 so oziroma bodo zaznamovali koncerti s Pacifiško filharmonijo, Filharmonijo Charleston ter praizvedba Abelsovega koncerta Borders z Orkestrom ameriških skladateljev v prestižni newyorški dvorani Carnegie Hall. Kot ustvarjalec, ki veliko snema v glasbenem studiu, raziskuje nove dimenzije kitarskega zvoka. Njegov album Entourer, ki promovira slovensko glasbo z deli Leona Firšta in Nine Šenk, je med drugim prejel nominacijo za grammyja. Drugi albumi, kot so Balkanisms, MAKrotonal in Mak|Bach, se sprehajajo med etnično, mikrotonalno in zgodnjo glasbo, medtem ko prihajajoči glasbeni projekt s Simfoniki RTV Slovenija vključuje snemanje Rodrigovega Koncerta iz Aranjueza in Abelsovega koncerta Borders.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ženski zbor Opere SNG Maribor Dirigent: Matteo Salvemini Solistka: Anna Fernández Torres, klavir 2. marec 2025, Kazinska dvorana   Gabriel Fauré: Le ruisseau (Potok), op. 20, solistka: Nina Hvalec, sopran Claude Debussy, prir. Alan Raines: Nuit d’étoiles (Zvezdna noč), L. 2 Léo Delibes: Choeur des frileuses (Zbor prezeblih deklet), solistki: Katarina Barbara Krnjak Reis, sopran, Monika Bezjak, alt Felix Mendelssohn-Bartholdy, prir. anon.: Auf Flügel des Gesanges (Na krilih pesmi) Richard Wagner: Summ und brumm, du gutes Rädchen (Vrti in sukaj se, kolesce pridno), zbor iz opere Der fliegende Holländer (Večni mornar), solistka: Valentina Jerenec Šmigoc, sopran Georges Bizet: Au secours! (Na pomoč!), ženski zbor iz opere Carmen Arthur Sullivan: Tripping Hither, Tripping Thither (Spotikljaj sem, spotikljaj tja), zbor iz opere Iolanthe (Jolanta), solistki: Nina Hvalec, sopran, Mojca Potrč, alt Giacomo Puccini: Madrigal iz opere Manon Lescaut, solistka: Nataša Žlender, sopran Giuseppe Verdi: Noi siamo zingarelle (Mi smo ciganke), zbor cigank iz opere La traviata, solistka: Leonida Sabo, sopran Vincenzo Bellini: Che rechi tu? (Kaj prinašaš?), zbor družic iz opere Il pirata (Gusar), solistka: Valentina Jerenec Šmigoc, sopran Gaetano Donizetti: Sarà possibile? (Je to mogoče?), zbor iz komične opere L’elisir d’amore (Ljubezenski napoj), solistka: Terezija Potočnik Škofič, sopran Gioacchino Rossini: Dall’oriente l’astro del giorno (Na vzhodu vzhaja zvezda dneva), zbor iz opere Ermione (Hermiona), solistka: Leonida Sabo, sopran ***** Drage mlade obiskovalke, dragi mladi obiskovalci nocojšnjega koncerta! Skladbe, ki jim boste prisluhnili na današnjem koncertu, nam lahko že zaradi svoje zvrstne raznolikosti dajo širok pogled na bogat mozaik vokalne in vokalno-inštrumentalne glasbe evropske romantike. Glasbena dela, ki so bila napisana ali prirejena za ženski zbor, samospevi ter odlomki iz večjih glasbenogledaliških del namreč s svojo melodičnostjo, lirično izpovednostjo in bogastvom harmonij že vrsto desetletij navdušujejo občinstvo po vsem svetu. Prvi del koncerta začenjamo s samospevom Le ruisseau (Potok) Gabriela Fauréja, v katerem se mehka melodična linija in subtilna harmonija stapljata v nežno, skorajda impresionistično glasbeno sliko, medtem ko nam skladba Nuit d’étoiles (Zvezdna noč) Clauda Debussyja s svojo nežno melanholijo in harmonskimi barvami pričara zasanjanost med opazovanjem zvezd na nočnem nebu. V nadaljevanju koncerta lahko prisluhnemo glasbenim upodobitvam različnih razpoloženj in tudi povsem vsakdanjih življenjskih situacij. Léo Delibes, ki je znan po svojem občutku za zvočno barvitost in eleganco, nam s svojim Zborom prezeblih deklet (Chœur des frileuses), ki ga je pregnetel z ljubkimi melodijami, po načelu zvočnega posnemanja naslika prepričljiv prizor iz zimskega časa. Felix Mendelssohn-Bartholdy, eden vidnejših skladateljev zgodnje nemške romantike, pa nas s svojim znamenitim samospevom Auf Flügeln des Gesanges (Na krilih pesmi) na Heinejevo poezijo, tokrat prirejenim za ženski zbor, popelje v idilični svet ljubezenskih sanjarij, ki ga zaznamuje kitično ponavljanje preproste, a obenem globoko izpovedne melodije. Z glasbenimi točkami, ki sledijo, se na stežaj odpre kalejdoskopski svet operne drame, ki nas lahko vedno znova očara in prevzame s svojo izrazno močjo in čustveno intenzivnostjo. Richard Wagner, velikan nemške opere oziroma glasbene drame, nam z zborom predic Summ und brumm, du gutes Rädchen (Vrti in sukaj se, kolesce pridno) iz opere Večni mornar (Der fliegende Holländer) pričara mogočen prizor deklet, ki se med pričakovanjem svojih izbrancev zamotijo s predenjem in razmišljajo o ponovnih ljubezenskih snidenjih, medtem ko je francoski skladatelj Georges Bizet v zborovskem odlomku Au secours! (Na pomoč!) iz svoje opere Carmen ustvaril prizor, ki kar prekipeva od španskega temperamenta, zvočnih kontrastov in ritmične živahnosti. Še več igrivosti, humorja in satire pa lahko zasledimo v ženskem zboru Tripping Hither, Tripping Thither (Spotikljaj sem, spotikljaj tja) iz operete Iolanthe (Jolanta) Arthurja Sullivana, ki predstavlja skladateljsko polovico legendarne avtorske dvojice Gilbert in Sullivan, ki je s svojimi komičnimi glasbenogledališkimi deli na subtilen način večkrat podajala kritiko pozne viktorijanske angleške družbe. Italijanski skladatelji, kot so Giacomo Puccini, Giuseppe Verdi, Vincenzo Bellini, Gaetano Donizetti in Gioachino Rossini, so glasbeni ustvarjalci, ki so bodisi s presunljivo lepoto svojih melodij ali z globoko dramatičnostjo svoje glasbe najpomembneje zaznamovali zgodovino italijanske romantične opere in evropskega glasbenega gledališča nasploh. Puccinijev Madrigal iz opere Manon Lescaut tako s svojo milino in ekspresivno linijo izkazuje skladateljevo mojstrstvo v podajanju čustev s pomočjo melodije, Verdi pa nas s svojim Zborom cigank iz opere La traviata popelje v svet čutnosti, ki v prepletu ritmičnih poudarkov in liričnih melodij ustvarja lahkotno plesno razpoloženje. Pri predstavitvi najbolj tipičnih glasbenih podob italijanske opere prav tako ne moremo mimo Bellinijevega zbora družic Che rechi tu? (Kaj prinašaš?) iz opere Gusar (Il pirata), ki prinaša zanosno operno petje, značilno za slog belkanta, podobno pa velja tudi za Donizettijev zbor iz komične opere Ljubezenski napoj, Sarà possibile? (Je to mogoče?), s katerim skladatelj vnese zaželeno lahkotnost in humor, ki sta tako značilna za njegovo glasbeno ustvarjanje. Koncertno panoramo zaključujemo v veličastnem slogu, in sicer z Rossinijevim zborom Dall’oriente l’astro del giorno (Na vzhodu vzhaja zvezda dneva) iz opere Ermione, ki izstopa s svojo operno briljantnostjo in ritmično živahnostjo – a tudi s tem še nismo docela prispeli na cilj, saj vas kot nagrada za vaše zvesto spremljanje glasbenega programa čisto na koncu čaka še posebno presenečenje, ki pa naj zaenkrat ostane še skrivnost. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Matteo Salvemini je diplomiral iz zborovskega dirigiranja in zborovske glasbe ter študiral orkestrsko dirigiranje pri Pieru Bellugiju, Isaacu Karabčevskem in Jormi Panuli. Prav tako se je izpopolnjeval v petju, klavirju in kompoziciji. Kot zborovodja je deloval v Narodnem centru uprizoritvenih umetnosti v Pekingu, Areni Sferisterio v Macerati, Teatru Petruzzelli v Bariju, Teatru delle Muse v Anconi in Teatru Rossini v Lugu, kjer je sodeloval z uglednimi dirigenti, kot so Bruno Campanella, Gustav Kuhn, Lu Jia, Donato Renzetti, Pier Giorgio Morandi in številni drugi. Vodil je zbore, kot so Euterpe iz Benetk, Chorus M.A.S.T.E.R iz Piacenze, zbor »Marchigiano Vincenzo Bellini« iz Ancone in zbor »Amintore Galli« iz Riminija. Dirigiral je orkestrom, kot so Lvovska filharmonija, veronska Akademija XXI. stoletja, Orkester Bruna Maderne iz Forlìja, Orkester mesta Ravena, Regionalni orkester Beneške filharmonije ter Apulijska filharmonija OFP. Kot zborovodja je sodeloval pri številnih opernih produkcijah, med katerimi še posebej izpostavlja Puccinijevi operi La bohème in Tosca ter Verdijevo opero La traviata. Kot skladatelj je prejel prvo nagrado na VIII. tekmovanju za zborovsko skladbo »Nella città dei Gremi« leta 2016 v Sassariju, prvo nagrado na drugem nacionalnem tekmovanju za zborovsko skladbo »Canta Petrarca« leta 2017 v Arezzu ter prvo nagrado na mednarodnem skladateljskem tekmovanju Seghizzi v Gorici.

MARIBOR, 4. MAREC – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 7. marca 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizoril Cluster, baletni večer koreografskih uspešnici Edwarda Cluga, sestavljen iz koreografskih miniatur Proof, mutual comfort, Handman in Cluster. Baletni večer, ki ga spletajo koreografske uspešnice Edwarda Cluga, ustvarjene za Nizozemsko plesno gledališče (NDT), lahko z vidika tehnične in estetske dovršenosti opišemo kot virtuoznega in antološkega, saj se bodo na odru mariborskega Baleta razgrnile najprodornejše umetniške vizije človeškega telesa in gibanja. Povsem drugačna, nemara bolj intimna razsežnost Clugovih koreografij se razkriva v obravnavi specifičnih bivanjskih tem in v atmosferi, ki jo ustvarjajo glasbeni avtorji, med njimi Milko Lazar, Thom Yorke in skupina Radiohead. Prav na takšno glasbeno podlago, ki lahko evocira posebne energije in psihološka stanja, se v zaporedju koreografij Proof, mutual comfort, Handman in Cluster razprostira Clugov izvirni koreografski svet, ki se v takšni konstelaciji plesnih stvaritev prvič predstavlja slovenski in mednarodni publiki v interpretaciji mariborskega baletnega ansambla. Clugova neizmerna moč imaginacije in magični svet hipnotičnih sanj pa razkrivata tudi nespregledljivo osebno stališče, saj si ustvarjalec pri raziskovanju različnih bivanjskih in družbenih tem vedno prizadeva (p)ostati odprt do vsega drug(ačn)ega in predvsem človeškega. Plešejo Asami Nakashima, Beatrice Bartolomei, Thomas Martino, Daniel Domenech, Davide Buffone, Matteo Beeckman, Matteo Magalotti, Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik. Yuya Omaki, Monja Obrul, Ionut Dinita, Christopher Thompson, Tomaž Viktor Abram Golub, Lucio Mautone, Aleksandar Trenevski, Tea Bajc, Nuša Urnaut, Mina Radaković, Lana Druškovič, Maro Vranaričič. Ustvarjalno ekipo sestavljajo še asistenti koreografa Alexander Anderson, Aya Misaki, Samuel van der Meer, oblikovalec svetlobe Tom Visser, scenografijo podpisujeta Marko Japelj in Edward Clug, kostumografijo Leo Kulaš in Edward Clug, inšpicienta sta Matjaž Marin in Iztok Smeh.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 18. FEBRUAR – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 21. februarja 2025, na Malem odru premierno uprizorila ≈ [približno enako kot], sodobno komično švedsko dramo, kjer na eni strani enačbe stoji kapital, na drugi pa vrednost našega življenja, izpod peresa Jonasa Hassna Khemirija v režiji Maše Pelko. Igrajo Blaž Dolenc, Petja Labović, Liza Marijina, Minca Lorenci in Kristijan Ostanek. Jonas Hassen Khemiri je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato bo postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo krstna uprizoritev tega besedila, marveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh. Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je ob literaturi doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativnega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in s premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cathedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalstvo postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti. Želja uprizoritve je z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in z vsebino. Prevajalka je Mita Gustinčič Pahor, dramaturginja Luna Pentek, scenograf Lin Japelj, kostumografinja Tina Bonča, skladatelj Val Fürst, koreografinja Bojana Robinson, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, asistentka lektorice (študijsko) Zala Reich.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera v Operi in Baletu Slovenskega narodnega gledališča Maribor Verdijev Otello pod taktirko Roberta Gianole v režiji Guya Montavona Nazivi ambasador SNG Maribor Ediju Dežmanu, Viliju Ravnjaku, Simonu Robinsonu in Miru Solmanu MARIBOR, 5. FEBRUAR – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta na predvečer kulturnega praznika v petek, 7. februarja 2025, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila znamenito Verdijevo opero Otello pod taktirko Roberta Gianole v režiji Guya Montavona. V glavnih vlogah bodo nastopili  Sung Kyu Park, Sabina Cvilak  in Luka Brajnik. Uro pred premiero bo v gledališču slavnostna seja Sveta SNG Maribor, na kateri bodo častni naziv ambasador Slovenskega narodnega gledališča Maribor podelili Ediju Dežmanu, Viliju Ravnjaku, Simonu Robinsonu in Miru Solmanu.  Ko je Verdi leta 1871 dokončal opero Aida, se je odločil – podobno kot Rossini po komponiranju opere Viljem Tell –, da se tudi uradno upokoji in preneha s skladanjem. Toda velik umetniški in tudi komercialni uspeh, ki ga je bil Verdi deležen zaradi slave svojih preteklih oper, je skladatelja spodbudil, tudi zaradi intenzivnega prepričevanja založnika Giulia Ricordija, da ponovno zagrabi in obrusi svoje glasbeno pero. Pri iskanju primernega sižeja nove opere je pomembno vlogo odigral prav Ricordi, ki je Verdiju predlagal sodelovanje z nadarjenim piscem Arrigom Boitom. Izbira ikonične Shakespearove tragedije Otello, ki je po Boitovi nadvse učinkoviti dramaturški prevetritvi in osredotočenosti na kompleksno dinamiko razmerij med Otellom, Desdemono in Jagom dosegla novo raven glasbene sublimnosti prav v italijanski glasbeni drami Otello, je bila zaradi skladateljevih visokih umetniških kriterijev na neki način celo pričakovana. Priljubljena Verdijeva pozna operna mojstrovina se po skoraj treh desetletjih ponovno vrača na oder mariborske Opere, a tokrat v povsem novi postavitvi režiserja Guya Montavona pod taktirko Roberta Gianole. Nastopili bodo Sung Kyu Park, Sabina Cvilak (7., 9., 15. 1. 2025), Andreja Zakonjšek Krt (11., 13. 1. 2025), Luka Brajnik, Irena Petkova, Bože Jurić Pešić, Žiga Lakner, Luka Ortar, Sebastijan Čelofiga, Tomaž Planinc in baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe je Wolfgang von Zoubek, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Matic Kašnik, asistentki kostumografije Simona Toš in Suzana Rengeo. Po petkovi premieri bo Otello na sporedu še 9., 11., 13. in 15. februarja. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2025/02/05/otello/ Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor Foto, TV, PRESS termin je v sredo, 4. februarja 2025, ob 19.30. Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o premieri.   dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

MARIBOR, 25. JANUAR – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Italijo, kjer bo z baletom Adolpha Adama Giselle v koreografiji Rafaela Avnikjana nocoj v soboto, 25. januarja 2025, nastopil v Teatru Amilcare Ponchielli v Cremoni. V naslovni vlogi bo nastopila Catarina de Meneses, Ionut Dinita bo upodobil princa Albrechta, v vlogi Hilariona bo nastopil Iona Breachta, kot Myrta pa Tetiana Svetlična. Zgodba baleta, ki črpa navdih v eni od Heinejevih pesmi, pripoveduje o tragični usodi dekleta, ki se ji je zaradi prevare v ljubezni zmešalo, nato pa ji je odpovedalo srce. Legenda pripoveduje, da je zaradi svojega veselja do plesa, predvsem pa zato, ker je umrla kot neporočena devica, postala ena od vil, ki s plesom do smrti utrudijo svoje nesojene ljubimce. Bajeslovni svet vil, ki se očarljivo dopolnjuje z idilo srednjeveškega podeželja – v pravljični scenografiji Juana Guillerma Nove in razkošnih kostumih v kreaciji Luce Dall' Alpija, v koreografiji Rafaela Avnikjana, ki sledi perfekcionistični estetiki klasičnega baleta in Petipajevi tradiciji –, so plesalke in plesalci mariborskega Baleta premierno uprizorili 5. novembra 2010. Gostovanje v Cremoni je že peta turneja mariborskega Baleta z Giselle po Italiji. Leta 2014 so gostovali v Parmi, dve leti kasneje v Pordenonu, Brescii in Piacenzi, leta 2017 so Giselle kar šestkrat odplesali v gledališču Teatro Lirico Giuseppe Verdi v Trstu. Leta 2020 je Balet SNG Maribor nastopil z Giselle v Vidmu (Udine) in Modeni. Cremona – rojstni kraj sodobne violine Cremona ima poseben kulturni pomen, saj je rojstni kraj moderne violine, katere razvoj je v 17. stoletju zaznamoval legendarni izdelovalec violin Antonius Stradivari. Mesto je danes znano kot svetovna prestolnica izdelovanja violin in s svojo bogato glasbeno tradicijo pritegne ljubitelje umetnosti z vsega sveta. Balet SNG Maribor je v Cremoni nastopil že dvakrat, leta 2008 z Radio and Juliet in leta 2013 z Watching Others, obe v koreografiji Edwarda Cluga.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert Simfoničnega cikla 23. januar 2025, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Ivan Hut Solist Ivan Ferčič, klavir Program Igor Majcen: Pink & Floyd, za simfonični orkester I. Lesket II. D’nar   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za klavir št. 21 v C-duru, K. 467 Allegro maestoso Andante Allegro vivace assai   *****   Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67 Allegro con brio Andante con moto Scherzo: Allegro (attacca) Allegro – Presto   Koncert Simfoničnega cikla začenjamo z orkestralno skladbo Pink & Floyd sodobnega slovenskega skladatelja Igorja Majcna, rojenega 1952 v Mariboru, kjer je obiskoval Glasbeno šolo in nekdanjo Pedagoško akademijo (oddelek za glasbeno vzgojo), študij kompozicije pa je nato leta 1982 dokončal na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Uroša Kreka. Med letoma 1983 in 1987 se je iz kompozicije izpopolnjeval pri Klausu Huberju v Freiburgu, kjer je preživel 35 let in se udejstvoval kot komponist, zborovodja in učitelj inštrumenta. Majcnova dela so izvajali številni priznani ansambli in solisti, kot denimo Recherché, Surplus, Aventure, Opera Nova, Contour, Slowind, Slovenski kvintet trobil, Ortwin Stürmer, Catherine King, Lee Ferguson, Olaf Tzschoppe, Lucas Fels, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Ljubljana in Freiburška filharmonija. Do nedavnega je bil aktiven član »Iniciative freiburških komponistov« (IFK), po vrnitvi v rodno mesto pa se ponovno bolj angažira tudi v slovenskem glasbenem prostoru. Težišče Majcnovega opusa so primarno komorna glasbena dela, s posebnim poudarkom na dualizmu ritma in metrike. Veliko pozornost posveča zlasti temu, da se poleg nekonvencionalnega uveljavi tudi muzikantski, igrivi element glasbe. Kot je zapisal skladatelj, gre navdih za skladbo Pink & Floyd, ki jo je ustvaril leta 2024 in posvetil dragi Zdenki, iskati v dveh temah legendarne rock skupine Pink Floyd, ki sta ločeno obravnavani v dveh stavkih: prvi stavek (Lesket) tematizira pesem Shine On You Crazy Diamond z albuma Wish You Were Here, drugi stavek (D’nar) pa pesem Money z albuma The Dark Side of The Moon. Po Majcnovem prepričanju »[je] skupina Pink Floyd gotovo eden najzanimivejših fenomenov v rock glasbi. Za ene je sinonim za umetnost, kompleksnost in eksperiment, za pripadnike bazičnega rocka pa bolj za artizem, pretencioznost in bombastičnost. Kakorkoli že, pričujoča simfonična stavka se ne dotikata estetike niti dramaturgije njihove glasbe, temveč se omejujeta le na specifične elemente omenjenih songov – prvi stavek se tako osredotoča na pregnanten štiritonski kitarski riff, drugi stavek pa na neobičajno, karakteristično metrično-ritmično zaporedje sedemčetrtinskih taktov (v kombinaciji s štiri- in šestčetrtinskimi takti), z vključujočo triolno figuro na drugem udarcu«. Kot pojasni Majcen, »predstavlja nase transponiran štiritonski riff (D-C-F-H) osnovni tonski material prvega stavka. Variacije se odvijajo v štirih preobrazbah – šele v zadnji se motiv pojavi v svoji originalni, osnovni intervalni obliki. Drugi stavek se začne s parafrazo začetka izvorne pesmi – cingljanja denarja in vrtenja blagajne –, ki zazveni kot nekakšen pomežik tolkalne sekcije posnetku žvenketanja kovancev v originalu. Metrično-ritmični vzorec se v ostinatni obliki ponavlja skozi cel stavek – včasih kot bas, včasih pa v ostalih tonskih legah. Stavek bi lahko označili za pravcato passacaglio, seveda ne v izvornem, baročnem smislu, temveč prejkone v tradiciji Pendereckega in Lutosławskega«. Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je bil na vrhuncu svoje priljubljenosti kot skladatelj in pianist na Dunaju, ko je 9. marca 1785 v tamkajšnjem Burgtheatru izvedel svoj Koncert za klavir in orkester št. 21 v C-duru. Nastop je bil del enega izmed njegovih abonmajskih koncertov, ki so bili takrat pomembni glasbeni in družabni dogodki. Kritiki so nastop opisali z navdušenjem, med njimi tudi Franz Xaver Niemetschek, ki je zapisal, da je Mozartovo igranje »očaralo vsakega poslušalca in ga utrdilo kot najboljšega pianista svojega časa«. Leopold Mozart, ki je takrat obiskal sina, je delo označil za »osupljivo zahtevno«. Mimogrede, ta obisk je bil hkrati zadnji, ko sta se videla oče in sin. Mozart je bil v tem obdobju neverjetno ustvarjalen – klavirski koncert z oznako K. 467, ki jo je utemeljil muzikolog Ludwig von Köchel kot prvi katalogizator Mozartovih del, je dokončal le mesec dni po Koncertu za klavir in orkester št. 20 v d-molu, v naslednjih enaindvajsetih mesecih pa je ustvaril še štiri klavirske koncerte. Koncert za klavir in orkester št. 21 v C-duru je zasnovan v tradicionalni obliki treh stavkov. Zanimivo je, da je Mozart koncert dokončal zgolj dan pred premiero, kar kaže na njegovo izjemno produktivnost in sposobnost ustvarjanja pod pritiskom. Skoraj odveč je zapisati, da je tudi sam nastopil kot solist na praizvedbi, kar le potrjuje vsestransko nadarjenost glasbenega umetnika, ki je obenem tudi suveren izvajalec lastnih del. Prvi stavek (Allegro maestoso) se začne s suspenzijo napetosti. Godala potihoma zaigrajo korakajočo temo, ki se postopoma razvije v energičen in veličasten motiv celotnega orkestra. Tema, ki jo predstavijo pihala in izpade kot nekakšen osamelec sredi glasbenega vrveža, se ponovno pojavi šele na koncu stavka, kar ustvari občutek nerazrešene skrivnosti. Po zapleteni orkestrski uvodni sekciji se solist vključi z novimi, nežnimi melodijami. Klavir nato predstavi lastne ideje in se prepleta z orkestrom v razgibanem glasbenem dialogu. V tem koncertu Mozart izriše izrazito ločnico med solistom in orkestrom. Kot je zapisal britanski muzikolog Donald Tovey, »Mozart v nobenem drugem koncertu ne doseže tako jasne ločitve med obema, pri čemer postane klavir prav tako močan nosilec njegovih zamisli kot orkester«. Stavek se zaključi tiho in vodi v kadenco. Drugi stavek (Andante) lahko najpreprosteje opišemo kot zasanjan in eleganten. Stavek začenjajo tiha sordinirana godala, ki ustvarijo nežno podlago za glavno temo, ki je v sodobnem času dobila svoje ime po kultnem filmu Elvira Madigan iz leta 1967, poslušalci pa jo bodo gotovo prepoznali tudi kot zvočno podlago marsikaterega reklamnega sporočila po radiu ali televiziji. Klavir s svojim mehkim vstopom ustvari razkošno, a umirjeno zvočno paleto, ki se prepleta z orkestrom v prefinjeni harmoniji. Tovey je ta stavek opisal kot »preplet najbogatejših in najbolj očarljivih barv, kar jih je Mozart lahko ustvaril«. Atmosfera daje občutek nokturnalne skladbe, ki napoveduje in evocira poznejša dela Frédérica Chopina, in vključuje »eksperimentalne« harmonske prehode, ki so se zdeli poslušalstvu tistega časa morda nenavadni. Celo Mozartov oče je pozneje pripomnil, da so zaradi »napačnih zvokov« kopisti morda naredili napako pri prepisovanju not. Tretji stavek (Allegro vivace assai), ki je zasnovan v obliki rondoja, ponovno vzpostavi živahno in odločno razpoloženje. Še več, po zasanjanosti drugega stavka se nam energičen začetek tretjega lahko zdi skorajda šokanten in prebučen. Tretji stavek začne klavir z igrivim solističnim motivom, nato pa orkester prevzame poskočno temo, ki si jo je Mozart izposodil iz svojega Koncerta za dva klavirja in orkester v Es-duru, K. 365. Stavek ima lahkoten značaj opere buffe, je poln igrivosti in živahne energije. Tudi zaključek stavka je zgleden primer optimalnega stopnjevanja glasbene dramaturgije, saj je okronan z bleščečim vrhuncem, ki je nedvomno navdušil tedanje pretežno plemiško občinstvo – tudi pregovorno strogega Mozartovega očeta Leopolda. Peta simfonija v c-molu (op. 67) Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je nedvomno ikonično delo klasične glasbe, ki je globoko zasidrano v kolektivni memoriji zahodne družbe in v številnih simbolnih reprezentacijah v glasbi in drugih umetnostih. Skoraj nemogoče je ubežati vsem asociacijam, ki jih je simfonija vzbujala v preteklosti in jih še vedno z enako intenziteto doživljamo danes – začenši z udarnim motivom »trkanja usode na vrata«, kot ga je poimenoval Beethovnov tajnik in prvi biograf Anton Schindler in ki je med drugo svetovno vojno dobil dodatno simboliko odpora in upanja, saj je ustrezal Morsejevi kodi za črko V (victory), torej zmago. Toda če lahko odmislimo vse te idejne in simbolne povezave, ki so tesno povezane tudi z napredovanjem Beethovnove gluhote, in prisluhnemo simfoniji, kot da bi jo slišali prvič, lahko morda doživimo pravo radost ali celo nekakšno obliko »razodetja« – podobno kot otrok, ki se čudi igri svetlobe v podobi mavrice. Ko je Beethoven ustvarjal to simfonijo – po nekaterih biografskih podatkih naj bi se prve ideje zanjo pojavile že leta 1800, prvi konkretizirani osnutki pa leta 1804 –, je bil že dobro uveljavljen skladatelj na Dunaju, kjer ga še niso slavili kot genija, pa čeprav so mu njegove prve tri simfonije, trije klavirski koncerti, klavirske sonate in godalni kvarteti že dodobra stlakovali pot v glasbeni panteon. Komponiranje simfonije je trajalo skoraj štiri leta, saj je Beethoven vmes pogosto prekinjal delo, da bi dokončal druga dela po naročilu, kot denimo godalne kvartete Razumovski, četrto simfonijo v B-duru, četrti klavirski koncert v G-duru in prvo različico svoje edine opere Fidelio. Zdi se, da je bil Beethoven kljub nespornemu glasbenemu daru vendarle tudi nadvse pragmatičen mož, ki se je zavedal prekarne pozicije umetnika, zato nas ne sme presenetiti dejstvo, da je svoje delovne napore najprej preusmeril tja, kjer je bilo zagotovljeno plačilo. A kljub dolgotrajnemu procesu ustvarjanja je naposled dokončal tudi »Peto« in jo 22. decembra 1808 predstavil dunajskemu občinstvu na dokaj nespretno organiziranem dobrodelnem koncertu v gledališču Theater an der Wien. Koncert, poimenovan kot Akademie, ki bi ga še danes lahko označili kot pravcato parado »nove glasbe« titanskih razsežnosti, je bil v celoti posvečen Beethovnovim delom, saj so na njem premierno izvedli tudi Šesto simfonijo, Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru, Zborovsko fantazijo (predhodnico njegove Devete simfonije) in še nekaj drugih skladb. Dogodek naj bi po zapisu kronistov trajal skoraj štiri ure, orkester je imel preskromno število vaj, gostujočo sopranistko je mučila huda trema, pa še dvorana je bila ledeno mrzla. Poleg tega je Beethoven, ki je bil tudi dirigent koncerta, moral eno izmed skladb (Zborovsko fantazijo) ponovno začeti zaradi napake, ki je zmotila tako nastopajoče kot vse obiskovalce v dvorani. Njegove nerodne, a teatralične geste med dirigiranjem so povzročile, da je podrl nekaj svetilk in po nesreči udaril odrskega delavca. A kljub temu so te nezgode hitro zbledele v pozabo, saj so Peto simfonijo kmalu po praizvedbi sprejeli z navdušenjem, kar ji je odprlo pot v neminljivo slavo. Prepoznavne značilnosti te mojstrovine so dobro znane – ritmična udarnost in vitalnost, neprimerljiv občutek za dramo in domiselna struktura, pri čemer pa nas še danes lahko osupneta predvsem nenakriljiva kohezija in »varčnost« glasbenih elementov. Ta lastnost je temelj prvega stavka (Allegro con brio), ki je znan po svojem uvodnem štirizložnem motivu. Beethoven v nadaljevanju simfonije razišče skoraj vse izrazne možnosti te kratke glasbene zamisli in ustvari dramatično mojstrovino monumentalnih razsežnosti. Drugi stavek (Andante con moto) je eleganten niz variacij na dve temi. Prva tema je podana v As-duru in zazveni sveže ter nepričakovano, ko violončeli in viole zaigrajo eno najbolj očarljivih melodij, kar jih je skladatelj ustvaril. Druga tema je v C-duru in bolj triumfalne narave, kar prinese še en nenavaden, a osvežujoč prehod. V tej obliki dvojne variacije se Beethoven s presenetljivo eleganco loteva motivične izpeljave obeh kontrastnih tem, pri tem pa ustvari povsem drugačno vzdušje kot v prvem stavku. Tretji stavek (Allegro) je zasnovan v hitrem tempu scherza, s katerim je Beethoven že od svoje Druge simfonije naprej bolj ali manj dosledno nadomestil tradicionalno rabo menueta s triom. Stavek se začne skrivnostno, z arpeggiom v nižjih godalih, ki preide v akorde nejasnega pomena, nato pa ga nenadoma prekine silovit vstop rogov v unisonu. Osrednji del, imenovan trio, prinese zaželen glasbeni kontrast – na tem mestu violončeli in kontrabasi zaigrajo energično kontrapunktno pasažo, ki velja za eno najzahtevnejših v simfonični literaturi. Neprekinjen prehod (attacca) iz tretjega v zadnji stavek (Allegro – Presto) lahko označimo kot edinstven primer ustvarjanja orkestrskega crescenda s pomočjo timpanov, ki nas popeljejo do veličastnega finala. Prve violine igrajo nežno solistično pasažo, podprto s tihimi in zadržanimi toni drugih violin in viol. Ta melodična linija stopnjuje napetost, dokler se ne oglasi triumfalna tema v C-duru. Beethoven na tem mestu uvede tri pozavne, kontrafagot in piccolo – inštrumente, ki so bili dotlej značilni predvsem za operne orkestre. Ker se Beethoven posveti motivični obdelavi kar treh glavnih tem,  vključno s kratko in spokojno reminiscenco tretjega stavka, je zadnji stavek povsem pričakovano najdaljši med vsemi stavki simfonije. Zaključek, ki sledi, je zasnovan v obliki dolge kode, ki z udarnimi akordi C-dura odpravi sleherni dvom o prevladi svetlobe nad temo. Kot ugotavljajo številni poznavalci glasbene umetnosti, je Beethovnova Peta simfonija spregovorila v glasbenem jeziku, kakršnega dotlej še nihče ni slišal. Nemški glasbeni kritik Paul Bekker je med drugim zapisal: »Beethoven je bil skladatelj, ki je popolnoma razumel možnosti glasbe. Poznal je skrivne sile svojega duhovnega kraljestva … Bil je dovolj velik umetnik, da je uveljavil svojo voljo.« Bekkerjevi misli lahko dodamo še to, da je Beethovnova glasba segla daleč onkraj zabave, ponudila pogled v prihodnost glasbene umetnosti ter dokazala, da je prav glasba ključna in povzdigujoča sila življenja. Ali z besedami Leonarda Bernsteina: »Beethoven je prekršil vsa pravila in ustvaril dela dih jemajoče pravilnosti. Posedoval je prave dobrine, darove z nebes, moč, da nas na samem koncu prepriča: nekaj na tem svetu je vendarle prav.« Benjamin Virc   Biografija dirigenta Ivan Hut je leta 2005 diplomiral iz viole v razredu Milana Čunka na zagrebški Glasbeni akademiji. Že med študijem je osvojil številne nagrade na državnih tekmovanjih na Hrvaškem, med katerimi izstopata prvi nagradi v kategoriji solista leta 2000 in v kategoriji komornih zasedb leta 2003. Kot violist je nastopal v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji ter na Češkem in Madžarskem. Bil je član Splitskega komornega orkestra vse od njegove ustanovitve, z orkestrom pa je pod dirigentskim vodstvom Pavla Dešpalja in Ivana Repušića večkrat nastopil kot solist. Med letoma 2005 in 2010 je poučeval violo in vodil godalni orkester Glasbene šole Josipa Hatzeja. V tem času se je začel vedno bolj intenzivno ukvarjati z dirigiranjem in instrumentiranjem del za godalni ansambel, prav tako pa je bil še vedno aktiven kot violist, saj se je pridružil različnim komornim zasedbam z violinistko Antoinette Besak Gojak, pianistom Danijelom Detonijem in saksofonistom Gordanom Tudorom. Med letoma 2010 in 2013 je bil predsednik Zveze MAG (Mladi akademski glasbeniki Split). V tem času je v Splitu organiziral tri MAG festivale komorne glasbe in več kot 30 koncertov MAG sezone. Komorni orkester MAG je pod njegovim vodstvom izvedel več nastopov, med drugim sloviti Pergolesijev oratorij Stabat Mater ob tristoletnici skladateljevega rojstva, koncert v foyerju HNK Split ob izvedbi dogodka »Noč gledališča 2010« in humanitarni koncert za Zvezo MoST pod pokroviteljstvom nekdanjega predsednika Iva Josipovića. Leta 2013 je ustanovil godalni orkester Camerata Split, prav tako pa je deloval tudi kot producent koncertnega programa 59. Splitskega poletja in umetniški direktor Opere HNK Split v sezoni 2013/2014. Leta 2014 je začel študirati dirigiranje v razredu Hansa Leendersa na Umetniški univerzi Codarts v Rotterdamu. V tem času se je izpopolnjeval pri maestrih Kennethu Montgomeryju, Etiennu Siebensu in Antonyju Hermusu. Kot asistent profesorja Leendersa je sodeloval pri izvedbi projekta Univerze Codarts na Festivalu Gergijev v Rotterdamu. Leta 2016 je končal študij dirigiranja z izvedbo Puccinijeve opere Suor Angelica, še isto leto pa se je vpisal na magistrski študij dirigiranja (prav tako pri profesorju Leendersu), ki ga je zaključil leta 2018. Od takrat intenzivno sodeluje s številnimi priznanimi orkestri, kot so Sinfonia Rotterdam, Zagrebška filharmonija, Simfonični orkester HRT, komorna orkestra v Zadru in Varaždinu, Simfonični orkester Univerze v Guanajuato v Mehiki idr. Bil je štipendist Sklada Lovra in Lilly Matačić ter Fundacije Het Kersjes, ki spodbuja umetniški razvoj mladih dirigentov na Nizozemskem. Decembra 2020 je postal rezidenčni dirigent Dubrovniškega simfoničnega orkestra.   Biografija solista Koncertni pianist Ivan Ferčič je glasbeno izobraževanje začel na Glasbeni šoli v Mariboru na oddelkih za klavir in harmoniko in ga nadaljeval na Umetniški gimnaziji pri prof. Narcisu Grabarju in Sijavušu Gadžijevu (klavir, sedanji Konservatorij za glasbo v Ljubljani) ter Slavku Magdiću (harmonika). Leta 2003 je ob zaključku Umetniške gimnazije prejel diplomo dr. Romana Klasinca za izjemne umetniške dosežke. Še isto leto je bil sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 2008 v razredu prof. Tatjane Ognjanovič diplomiral z odliko (summa cum laude). Udeležil se je mednarodnih klavirskih šol pri prof. Arbu Valdmi, Sijavušu Gadžijevu, Noelu Floresu, Martinu Hughesu, Jenöju Jandu, Janu Gottliebu Jiračku von Arnimu in Gottliebu Wallischu. Javno je nastopal kot solist in v komornih skupinah po Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, Severni Makedoniji, na Češkem in v Veliki Britaniji ter na domačih ter tujih festivalih (tudi v okviru Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012). Snemal je za Radio Slovenija. Kot solist na čembalu je nastopil z Mladinskim komornim orkestrom Maribor, igral je z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, festivalskim orkestrom iz Marburga, pa tudi s Slovensko filharmonijo, kasneje še kot občasni član orkestra. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. V študijskem letu 2009/2010 je končal podiplomski specialistični študij v razredu prof. Tatjane Ognjanovič ter nato nastopil s Chopinovo Sonato za klavir št. 2 v b-molu na mednarodni konferenci Evropskega združenja klavirskih pedagogov v Ljubljani. Prav tako je bil povabljen v Cardiff, kjer je imel recital v okviru tamkajšnje EPTE in nato še v Salzburgu. Že med šolanjem se je udeležil nekaj mednarodnih in večine državnih tekmovanj. Prejel je več zlatih plaket, dosegel eno prvo in štiri druga mesta. Marca 2007 je na državnem tekmovanju v disciplini klavir v najvišji kategoriji (IIIb) prejel zlato plaketo in prvo nagrado. Državo Slovenijo je zastopal tudi na prvem mednarodnem tekmovanju pianistov iz vseh članic Evropske unije v organizaciji klavirskih pedagogov EPTA, ki se je odvilo konec junija 2009 v Pragi. Prejel je častno diplomo za izjemno interpretacijo Slik z razstave Modesta Musorgskega. Trenutno deluje na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  18. januar 2025, Kazinska dvorana  Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent in čembalo Davorin Mori Solista Vivijana Rogina, violina, Petar Njegovan, viola Program Carl Stamitz: Sinfonia concertante za violino, violo in orkester št. 1 v D-duru Allegro moderato Romanca (Romanza) Rondo   Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 5 v D-duru, BWV 1050.2 Allegro Adagio (Affettuoso) Allegro Solistki Oksana Peceny, violina, Alenka Goršic Ernst, flavta ***** Georg Friedrich Händel: Glasba za kraljevi ognjemet, suita v D-duru, HWV 351 Uvertura (Adagio – Allegro – Lentement – Allegro) Bourée La Paix (Largo alla siciliana) La Réjouissance (Allegro) Menuet I & II   Drage mlade poslušalke, poslušalci in vsi, ki radi prisluhnete glasbi, prav lepo pozdravljeni na prvem simfoničnem koncertu za mlade. Naše skupno glasbeno potovanje se to januarsko sobotno dopoldne začenja s spoznavanjem treh glasbenih del, ki so bila ustvarjena v prav tako treh različnih sestavljenih glasbenih oblikah – sinfonii concertante, concertu grossu in suiti. Četudi ti omenjeni glasbeni pojmi morda v tem trenutki niso znani, pa se bo marsikatera nejasnost po koncertu – vsaj tako upamo – gotovo razblinila, še posebej, če bomo pozorno prisluhnili igranju glasbenikov Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Davorina Morija. Prav nikoli pa ni odveč osvežiti znanje in še enkrat pokukati v glasbeni slovarček, v katerem se skriva razlaga marsikatere neznane besede. Avtor prve skladbe, violinist in skladatelj Carl Stamitz (1745–1801), velja za pomembnega predstavnika mannheimske šole druge generacije, ki je v 18. stoletju značilno oblikovala glasbeni slog na prehodu med barokom in klasicizmom. Sinfonia concertante, ki je tudi naslov prve skladbe današnje glasbene matineje, je bila priljubljena glasbena oblika tega obdobja, ki po eni strani izkazuje značilnosti simfonije, po drugi plati pa se približuje zvrsti koncerta, v katerem lahko več solistov zavzame vlogo, enakovrednejšo orkestru, a ga ti pri svojem muziciranju vseeno ne zasenčijo, kot se to zgodi v številnih primerih poznejšega romantičnega solističnega koncerta z izrazito virtuoznostjo. A ker je v sinfonii concertante vseeno poudarjeno načelo koncertiranja, torej aktivnega glasbenega dialoga, ki lahko poteka v več smereh oziroma med več skupinami, to velikokrat pomeni, da so tako rekoč vsi glasbeni izvajalci – najsi bodo to solisti oziroma bolj ali manj velike skupine glasbil – med seboj enakovredni. Stamitzova Sinfonia concertante za violino, violo in orkester št. 1 v D-duru je zgleden primer skladbe, v kateri se oplajata jasna melodija in izrazna eleganca, ki sta značilni za mannheimski slog. Glasbeno delo izkazuje skladateljevo mojstrsko obvladovanje pisanja za oba solistična inštrumenta ter orkester. Viola, ki je nižje uglašena od violine in je v 18. stoletju in tudi še veliko pozneje pogosto veljala za spremljevalni inštrument, dobi v tej skladbi vidnejšo solistično vlogo, kar odraža Stamitzovo inovativnost in željo po raziskovanju tonskih barv in tehničnih zmožnosti tega inštrumenta. Sinfonia, ki je tukaj ne smemo zamenjati s simfonijo iz obdobja klasicizma, romantike in poznejših obdobij, je praviloma sestavljena iz treh stavkov – hitrega prvega stavka (Allegro), počasne(jše)ga drugega stavka (Adagio) in ponovno hitrega tretjega stavka (Rondo: Allegro). Prvi stavek je živahen in poln energije, ki se napaja v virtuoznem dialogu med violino in violo. Oba solistična inštrumenta se tekoče izmenjujeta in melodično dopolnjujeta, pri tem glasbenem »tekmovanju« pa ju s svojo prožno spremljavo spodbuja tudi orkester. Drugi stavek je počasen, nežen in obenem poln čustvenega naboja, ki ga še bolj podčrtuje umirjena spremljava orkestra. Zaključni stavek s svojimi krožnimi ponovitvami lahkotne glasbene teme prinaša vedro razpoloženje. Glasbena atmosfera pa postane v nadaljevanju še dodatno »začinjena« z dinamičnim dialogom obeh solistov in orkestra, v katerega so vtkani plesni ritmi in virtuozne pasaže, ki skladbo zaključijo z bleščečim vrhuncem. Druga glasbena stvaritev, ki ji bomo lahko prisluhnili med našim odkrivanjem glasbenih zakladov preteklosti, je Brandenburški koncert št. 5 v D-duru Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750). Njegovih šest brandenburških koncertov lahko brez dvoma prištejemo med najprepoznavnejše in najpomembnejše umetniške vrhunce poznobaročne instrumentalne glasbe, ki nas še danes navdihujejo s svojo bogato glasbeno domišljijo, kontrapuktičnim tkanjem in melodično veličastnostjo. Koncerti so nastali v letu 1721, ko jih je Bach posvetil markizu Christianu Ludwigu Brandenburškemu, vendar so zaradi svoje težavnosti, ki ji dvorni glasbeniki v Köthenu domnevno niso bili kos, ostali neizvedeni v času markizovega življenja. Koncerti združujejo italijanski koncertni slog, še posebej Antonia Vivaldija, z nemško polifonijo in francosko plesno eleganco, s čimer so dosegli novo, kozmopolitsko raven evropskega baroka. Še posebej zanimiv je Brandenburški koncert št. 5, in sicer zaradi svoje inovativne oblike in izrazitega poudarka na čembalu. V njem namreč čembalo prvič v zgodovini glasbe preide iz zgolj spremljevalnega inštrumenta v povsem solistično vlogo, kar lahko razumemo kot pomembni mejnik v nadaljnjem razvoju klavirskega koncerta v obdobju klasicizma. Prvi stavek (Allegro) je razgiban, energičen, melodično neposreden in temelji na dialogu med tremi solisti – čembalom, flavto in violino – ter orkestrom. Solistični inštrumenti se izmenjujejo v melodičnih temah, ki jih orkester pogosto posnema, kar ustvarja bogato kontrapunktično tkanje. Najbolj revolucionaren element tega stavka je obsežna kadenca čembala tik pred koncem stavka, ki je izjemno virtuozna in sega daleč preko običajne vloge čembala kot inštrumenta, ki izvaja basso continuo. V tej kadenci Bach raziskuje vse tehnične in izrazne zmožnosti čembala, kar je redkost v baročni glasbi. Drugi stavek (Affettuoso) je rahločuten trio za flavto, violino in čembalo, v katerem orkester povsem utihne. Ta komorna zasedba ustvari intimno in skorajda melanholično vzdušje, prežeto z melodično eleganco in harmonsko subtilnostjo. Solisti se spontano, a kljub temu nadzorovano prepuščajo glasbenemu dialogu, v katerem se glasovi prepletajo v značilnem Bachovem kontrapunktičnem slogu. Melodije so navidezno preproste, a polne čustvene globine, kar ustvarja močan kontrast s tehnično zahtevnim prvim in tretjim stavkom. Tretji stavek je živahen rondo, ki temelji na plesnem ritmu in prikazuje Bachovo mojstrsko obvladovanje te oblike. Solistični inštrumenti in orkester se dinamično izmenjujejo, pri čemer vsak od njih prispeva k novemu ritmičnemu in melodičnemu pogonu skladbe. Tudi tukaj čembalo izstopa s svojimi okrasnimi figurami in virtuozno briljanco. Bach v tem stavku uporabi elemente ljudske glasbe, kar daje zaključku skladbe lahkotnejši značaj, vendar ohranja kompleksno strukturo baročnega kontrapunkta. Če povzamemo, je Bachov Brandenburški koncert št. 5 v D-duru glasbena mojstrovina, ki združuje tehnično briljantnost, melodično lepoto in kompozicijsko kompleksnost. Njegova inovativna uporaba čembala kot solističnega instrumenta in kontrapunktno bogastvo uvrščata to delo med najpomembnejše dosežke baročne glasbe. Poleg svoje zgodovinske vrednosti koncert ostaja brezčasen izraz Bachove genialnosti, ki še danes v polni meri navdušuje tako glasbenike kot občinstvo različnih generacij. Drugi del koncerta začenjamo s suito Glasba za kraljevi ognjemet (Music for the Royal Fireworks), HWV 351, ki velja za eno najslovitejših del nemškega skladatelja Georga Friedricha Händla (1685–1759), ki je večino svoje glasbene kariere preživel v Angliji. Händel je delo napisal leta 1749 na prošnjo kralja Jurija II. ob praznovanju podpisa Aachenskega miru, s katerim se je zaključila vojna za avstrijsko nasledstvo. Suita je bila premierno izvedena 27. aprila 1749 v londonskem Green Parku kot del velikega spektakla, ki se je zaključil z ognjemetom. Dogodek je spremljala preštevilna množica ljudi, glasba pa je kljub tehničnim težavam med ognjemetom požela velik uspeh. Händel je suito sprva napisal za veliko pihalno zasedbo, saj je želel kralj poudariti predvsem vojaški značaj praznovanja in veličastnost svoje vladavine, a ji je Händel kasneje dodal tudi godala za nadaljnje koncertne izvedbe, kar je še dodatno prispevalo k večji izrazni raznolikosti skladbe. Suito sestavlja šest stavkov, ki izražajo raznolikost razpoloženj in tempa, hkrati pa ohranjajo slovesnost in pompoznost, primerno kraljevemu praznovanju. Uvertura je tipično baročna z dvodelno zasnovo – počasnim uvodom, ki ga zaznamujejo poudarjeni akordi in slavnostni značaj, ter hitrejšim delom v kontrapunktno pregnetenem slogu. Moč in veličastnost sta upodobljeni z uporabo trobil in pihal, kar daje glasbi skoraj vojaški značaj. Drugi stavek (Bourrée) uvaja hitro in lahkotno gibanje v ritmu francoskega plesa, s tem pa prinaša pomemben razpoloženjski kontrast pompozni uverturi. Ples bourrée je energičen in poln življenja, njegova nalezljiva in spontana melodika pa spodbuja praznično vzdušje. Tretji stavek La Paix (Mir) v nas – kot pove že naslov – vzbuja občutek miru in spokojnosti, pri tem pa v simbolnem smislu namiguje tudi na praznovanje konca vojne. Händel je z liričnimi melodijami in zmerno harmonsko preprostostjo ustvaril občutek pomiritve in zadovoljstva. S svojo vedrino in celo razposajenim veseljem pa se kot čisto nasprotje miru izkaže stavek La Réjouissance (Veselje), v katerem prevladuje trobilna sekcija s svojimi triumfalnimi temami, udarnimi ritmi in slavnostnim razpoloženjem. Suita se zaključi z dvema menuetoma, ki prinašata plesno eleganco in umirjen zaključek. Menueta ohranjata slavnostni ton celotnega dela, hkrati pa prispevata k večji melodični in harmonski razgibanosti suite. Če povzamemo, izstopa Händlova Glasba za kraljevi ognjemet že zaradi svoje zasedbe, saj je bila prvotno napisana izključno za pihala in trobila, kar predstavlja redkost v njegovem opusu. Kljub temu pa suita ni izgubila glasbene prefinjenosti, saj zmore s svojimi močnimi in svetlimi zvoki vedno znova ustvariti veličasten učinek. Händel je s tem pokazal svojo sposobnost prilagajanja glasbenega sloga specifičnim okoliščinam in potrebam naročnika – v tem primeru angleškega kralja. Suita je bila že ob praizvedbi izjemno priljubljena in je ostala med najbolj priljubljenimi Händlovimi deli vse do danes. Njena veličastna zvočna podoba, ritmična udarnost in tehnična briljantnost so kot nalašč ustvarjeni za koncertni oder, še posebej za obeležitev posebnih, slavnostnih dogodkov. Neminljiva Glasba za kraljevi ognjemet, ki pod Händlovim skladateljskim peresom združuje kraljevo veličastnost, melodično lepoto in ritmično energijo, tako ostaja simbol baročnega razkošja, ki ni le spomin na pomemben zgodovinski trenutek doseženega miru, temveč nas še danes navdušuje s svojo brezčasno lepoto. Benjamin Virc ______________________________ Glasbeni slovarček Sinfonia concertante je glasbena zvrst iz predklasicističnega obdobja, ki združuje značilnosti simfonije in koncerta. V njej lahko nastopa več solistov, ki so lahko izrazito izpostavljeni, a še vedno tesno povezani z orkestrom kot celotno glasbeno zasedbo. Zvrst je znana po intenzivnem dialogu med solisti in orkestrom ter velja za predhodnico dvojnih in večsolističnih koncertov v poznejših obdobjih.   Concerto grosso je glasbena oblika iz obdobja baroka, kjer se manjša skupina solistov (concertino) izmenjuje z večjim orkestrom (ripieno), s katerim vzpostavlja glasbeni dialog. Značilna je za dinamično izmenjavo med solističnimi in orkestralnimi deli, ki ustvarja kontrast in bogato zvočno teksturo. Ta oblika je predhodnica sodobnega koncerta in je bila pogosto sestavljena iz več stavkov, med katerimi je bilo najpogostejše tridelno zaporedje v obliki hitrega, počasnega in hitrega stavka. Suita je glasbena oblika, ki združuje več krajših stavkov ali plesov, običajno v isti (ali paralelni) tonaliteti. Izvira iz baročne dobe, kjer je bila zasnovana kot zaporedje stiliziranih plesov, kot so allemande, courante, sarabanda in gigue. Sčasoma se je razvila v širšo obliko, ki je lahko vsebovala tudi uvod ali neplesne stavke, na primer uverturo. Suita je znana po raznolikosti značajev in izvajalskih tempov posameznih stavkov, ki skupaj ustvarjajo glasbeno celoto. Basso continuo je značilnost glasbe baročnega obdobja, kjer je harmonska spremljava zasnovana na stalni basovski liniji. To linijo izvajajo inštrumenti, ki igrajo basovske tone (npr. čembalo, orgle, lutnja ali viola da gamba), pri čemer izvajalec improvizira akorde in okraske na osnovi številk in simbolov, zapisanih nad ali pod notami (t. i. generalbas ali oštevilčeni bas). Basso continuo je v baroku predstavljal osnovo harmonske strukture skladb in je imel ključno vlogo pri oblikovanju zvočne celote v ansamblih in orkestrih. _________________________________   Biografija dirigenta Davorin Mori velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenskih dirigentov mlajše generacije, ki je nase prvič opozoril na otvoritvenem festivalu Salzburškega poletnega festivala leta 2016, na katerem je z dunajskim zborom Philharmonia in Jazz kvartetom izvedel jazzovsko mašo Prayer Wheel Karena Asatriana. Klavir in dirigiranje je študiral pri Alexeiu Kornienku na Deželnem konservatoriju v Celovcu, klavir na salzburškem Mozarteumu pri Claudiusu Tanskem ter dirigiranje na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti pri Johannesu Wildnerju in Andrésu Orozcu-Estradi. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in je od jeseni 2024 tudi njegov stalni gostujoči dirigent. Med drugimi je dirigiral tudi Dunajskemu radijskemu orkestru, Orkestru Slovenske filharmonije, Kijevskemu simfoničnemu orkestru, Armenskemu državnemu orkestru in komornemu orkestru Camerata Sinfonica Austria, pri katerem deluje kot umetniški vodja. Med letoma 2021 in 2024 je bil asistent zborovodje Thomasa Langa v Dunajski državni operi, kot gostujoči zborovodja je deloval tudi v Operi Malmö. Sodeluje z operno družbo Pro Artes Vienna, s katero je na več avstrijskih festivalih  skupaj z orkestrom Camerata Sinfonica Austria izvedel opereti Vesela vdova in Pri belem konjičku, opero Janko in Metka ter več koncertov. S Klagenfurter Ensemble je prvič izvedel dve operi ameriškega skladatelja Erlinga Wolda, UKSUS in Daphnes Garten. Sodeloval je z zborom Capella Albertina Wien in z njim izvedel Händlov oratorij Mesija in Mendelssohnov oratorij Elija. Kot pianist je nastopil na festivalih Koroško poletje, Mednarodni festival umetnosti v Šanghaju, Imagine Festival Antwerpen, St. Pauler Kultursommer, Klasika v Celovcu (Klassik in Klagenfurt), Proms on Stage: mladi umetniki Linz, Festival Ljubljana idr. Kot solist je igral z Orkestrom Slovenske filharmonije, z Orkestrom Tonkünstler Spodnja Avstrije idr. Večkrat nastopa z mednarodno priznano slovensko mezzosopranistko Bernardo Fink. Od leta 2022 poučuje klavir na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju.   Biografiji solistov Vivijana Rogina se je glasbeno izobraževala od petega leta, najprej v glasbeni šoli Velenje pri prof. Danici Koren, nato na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Tatjani Špragar. V študijskem letu 2020/2021 je diplomirala v razredu prof. Vasilija Meljnikova na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Že med študijem se je udeleževala številnih državnih in mednarodnih tekmovanja ter posegala po najvišjih nagradah. Nazadnje je prejela naziv absolutnega zmagovalca na tekmovanju Antonia Salierija v Legnanu leta 2018, dve leti pozneje pa je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo za izvedbo Mendelssohnovega violinskega koncerta ter vidne uspehe v okviru koncertne dejavnosti ter Bernekerjevo plaketo za umetniško udejstvovanje na Koroškem. Kot solistka na violini redno nastopa z različnimi orkestri, prvič že z osmimi leti z Godalnim orkestrom glasbene šole Velenje, leta 2017 s Simfoničnim orkestrom Cantabile in Sarasatejev Zigeunerweisen, leta 2019 je v Galussovi dvorani Cankarjevega doma z istim orkestrom izvedla Koncertno polonezo Wieniawskega. Po uspešno opravljeni avdiciji za solistične koncerte je marca 2020 v Slovenski filharmoniji izvedla Mendelssohnov violinski koncert v e-molu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Catherine Larsen-Maguire. Koncertira v različnih komornih zasedbah, družinskem kvaretu 4Strings, v duu s profesorjem Vasilijem Meljnikovem, sodelovala je tudi s Slovenskim godalnim sekstetom, v duu s pianistko Sae Lee pa je izvedla nekaj koncertov Glasbene mladine v Ljubljani. Od prejšnje sezone je zaposlena v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Dodatno se je izobraževala na različnih mojstrskih tečajih in seminarjih pri profesorjih, kot so Christophe Poiget, Igor Ozim, Wonji Kim, Vesna Stankovič, Nanežda Tokarieva, Sihana Badivuku, Martyn Vink, Nahman Sluchin in Lana Trotovšek. Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu prof. Sanje Pančevski v Osnovni glasbeni šoli »Slavko Zlatić« v Poreču, šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli »Ivan Matetić Ronjgov« na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić, magistiral pa pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Je prejemnik več glasbenih nagrad doma in v tujini. Že v času srednješolskega izboraževanja in pozneje tudi študija je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4Strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih, kot so Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske filharmonije idr. Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih, kot so Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer in Martin Wink. Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Jančarjev roman In ljubezen tudi v odrski priredbi Luke Marcena in Tatjane Doma MARIBOR, 14. JANUAR – V četrtek, 16., in v petek, 17. januarja 2025, bo v Dvorani Frana Žižka Slovenskega narodnega gledališča Maribor na sporedu premiera koprodukcije Drame SNG Maribor in Cankarjevega doma Ljubljana In ljubezen tudi Draga Jančarja v odrski priredbi Luke Marcena in Tatjane Doma v režiji Luke Marcena. Monumentalna mariborska zgodba brutalnega časa, kjer uzakonjeno sovraštvo trči v poetično metafiziko sanj, strahov in ljubezni.   Nastopili bodo Gaja Filač, Žan Koprivnik, Vladimir Vlaškalić, Mateja Pucko, Vojko Belšak, Davor Herga, Matevž Biber, Julija Klavžar, Irena Varga, Matija Stipanič, Nejc Ropret in Jakob Šfiligoj k. g. Premiera v Cankarjevem domu v Ljubljani bo 7. februarja 2025. Dramaturginja je Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, avtor videa Urban Zorko, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, asistentka scenografinje Katarina Prislan. Zgodba monumentalnega romana In ljubezen tudi Draga Jančarja (1948) se začne z drobnim, skoraj naključnim dogodkom: dve dekleti stojita sredi mariborskega trga pred Kavarno Astoria in eno od njiju v mimoidočem pripadniku esesovskih enot prepozna znanca. Ta naključen pogled, ki je ujet v staro fotografijo, sproži dramatičen niz dogodkov, ki se zgodijo v izjemno zgoščenem času zadnjega leta vojne, spremenijo pa življenja za vedno – tako intimno kot družbeno. Droben pogled in sprva neobvezen klepet presunljivo in usodno preplete življenja posameznikov, ki se sprva niti ne zavedajo, na kakšen način in kako močno so njihova življenja prepletena. V času, ki mu je zavladalo sovraštvo, poskušajo vsi predvsem živeti in preživeti, pri tem pa zavarovati vsak svojo ljubezen ter ohraniti kar največ dostojanstva in človečnosti. A ta preprosta želja je izjemno nevarna. Turbulenten čas zgodovine in naraščanje nasilja v okupiranem Mariboru, med uporniki v pohorskih gozdovih, v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in med povojnim prevzemanjem oblasti namreč pred preizkušnjo postavljajo vsakogar, tiste, ki so v tej zgodovinski blodnjavi človeštva nasilniki, žrtve ali oboje hkrati. In ljubezen tudi je tako morda naslov, ki zavaja, a hkrati upoveduje središčno moč, ki žene vse, ki se pojavijo. Toda tudi ljubezen se ob vsej svoji moči skrha in duh utrudi, kot je zapisano v neki Byronovi pesmi. Čeprav se vojna konča, orožje utihne, so posledice daljnosežne: časi po vojni so drugačni, predvsem pa so zaradi izkušnje vojne radikalno drugačni ljudje in odnosi med njimi. In ljubezen tudi ni le ne zgodovinski, ne vojni in ne ljubezenski roman, pa čeprav je vse to. V prvi vrsti je to intimna zgodba o uničujoči moči ljubezni – in sovraštva. Prav velika želja po ljubezni vsakogar od štirih glavnih pripovedovalcev zgodbe usodno zaznamuje. Skozi intimne zgodbe Sonje, Ludwiga, Valentina in Katice, ljudi z različnih koncev zgodovine, pa Jančar kot osrednjega protagonista pravzaprav postavlja mesto Maribor, njegove trge, ulice in ljudi, s tem pa mu postavi literarni spomenik. Uprizoritev v odrski adaptaciji režiserja Luke Marcena in dramaturginje Tatjane Doma za izhodišče jemlje Jančarjevo kompleksno mrežo intimnih človeških usod in pogledov na turbulenten čas zgodovine. S principom hitre, skoraj filmske montaže prepleta vinjete življenja, spominov in sanj, s tem pa omogoča kalejdoskop raznolikih optik: kadriranje pogledov in glasov, ki isti trenutek zgodovine doživljajo z različnih perspektiv, kar tok čas za vsakega od njih premakne v drugo smer, ob tem pa ponuja presenetljiva in presunljiva srečanja. Tako kot Jančarjeva predloga tudi uprizoritev prepleta brutalno naturalističnost življenja s poetičnostjo in metafiziko sanj, strahov in ljubezni. In ljubezen tudi tako ni historični pogled na dogodke druge svetovne vojne v mestu Mariboru, ampak predvsem opomnik današnjemu turbulentnemu trenutku, kako pomembna je človečnost. Da ljubezen lahko preživi, ni dovolj samo ljubezen.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Srbskega narodnega gledališča Novi Sad, Srbija Dejan Dukovski Poslednji balkanski vampir Režija Aleksandar Popovski Sobota, 21. december 2024, Dvorana Frana Žižka SNG Maribor Igrajo: Tanja Pjevac, Nenad Pećinar, Milovan Filipović, Marko Marković, Igor Pavlović, Milorad Kapor, Dušan Jakišić, Branislav Jerković, Višnja Obradović, Jovana Balašević, Jovana Stipić Radošević Prevajalka iz makedonščine Vera Vasilić, dramaturginja Nikolina Đukanović, scenografa Aleksandar Popovski in Željko Piškorić, kostumografinja Mia Popovska, skladatelj Marjan Nećak, koreograf Staša Zurovac, asistent režiserja Juš Zidar, asistentka kostumografa Minja Davidović Beseda avtorja Pod modro luno brez ljubezni in smrti Z motivom vampirstva na tem območju sem se začel prvič ukvarjati konec daljnih osemdesetih, ko sem napisal študentsko besedilo z naslovom Poslednji balkanski vampir. Od takrat je obstajala ideja, da s Popovskim ustvariva o tej temi uprizoritev. In zdaj se je ta uresničila. Od svojega prvotnega besedila sem ohranil motiv in naslov ter napisal pričujočo dramo, ki z več zornih kotov obravnava temo vampirstva v času, v katerem živimo … Moj namen je bil preprost – iz balkanskega miljeja mitov, pripovedk in vraževerja napisati komično in zabavno besedilo v slogu neobstoječe in nekoliko absurdne mešanice dramaturgije – s petjem in z grizenjem. Ne vem, katero ogledalo strahov je tisto, v katerem danes ne vidimo lastnega vampirstva. Besedilo ne ponuja diagnoze tega vampirstva niti ne išče vzporednih metafor z današnjimi vampirji, demoni in zlobnimi duhovi časa, v katerem živimo, vendar upam, da zadene srž naših današnjih nezavednih poganskih strahov in pritlehnih strasti … Beseda režiserja Vampirji so naša avtohtona vrsta Ko sem prvič ustvarjal uprizoritev o Drakuli in vampirjih, me je usoda združila s človekom, rojenim v kraju, kjer je bil rojen tudi Vlad Tepeš, bolj znan kot grof Drakula. Pokazal mi je portret Vlada Tepeša in ponosno predstavil svoj profil. Šlo je za isto osebo. Prosil sem ga, naj mi pove vse o vampirjih. Nato se je razjezil in me začel žaliti, češ da ničesar ne vem, da Romunija nikoli ni imela vampirjev in da je Vlad bil velik vladar ter človek. Kasneje sem ugotovil, da je imel prav – Romunija v svoji mitologiji nima vampirjev, dobila pa jih je po zaslugi Brama Stokerja, ki je svoj roman, ki se je sprva imenoval Grof Vampir, kasneje zaradi zapiskov, povezanih z Vladom Tepešem, preimenoval v Grof Drakula. Vendar … vampirje imamo mi. Tromeja Makedonije, Srbije in Bolgarije v svojih mitih in ljudskih pripovedih vsebuje zgodbe o vampirjih. Naši vampirji so nekoliko drugačni od klasičnih. Pojejo in plešejo po strehah, se iztrebljajo skozi dimnike in spijo z živino … Pri Marku Cepenkovu obstaja zgodba o slavnem lovcu na vampirje iz Prilepa. Ime mu je bilo Kurta in je, kot pravi legenda, nastal iz povampirjenega očeta. Dejan Dukovski je že na akademiji napisal prvo besedilo o Kurti. V tem našem »iztirjenem« času pogosto slišimo, da se nekaj »povampirja«. Da ljudje ne spijo, da vladata strah in nemir. In kot običajno, za vsako bolezen obstaja zdravilo. Kurta! Tako sva se dogovorila, da ponovno obudimo mitološkega junaka in mu prepustimo boj z vampirji, ki so okoli nas.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božično-novoletni koncert 20. december 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solista Sabina Cvilak, sopran, Edgardo Rocha, tenor Koncertni mojster Saša Olenjuk   Program Wolfgang Amadeus Mozart: Uvertura h komični operi Così fan tutte Wolfgang Amadeus Mozart: Il mio tesoro intanto, arija Don Ottavia iz opere Don Giovanni Giuseppe Verdi: Uvertura k operi Moč usode (La forza del destino) Giuseppe Verdi: Pace, pace, mio Dio, arija Leonore iz opere Moč usode (La forza del destino) Giuseppe Verdi: Uvertura k operi La traviata Giuseppe Verdi: Parigi, o cara, duet Alfreda in Violette iz opere La traviata ***** Gioachino Rossini: Uvertura h komični operi Pepelka (La Cenerentola) Gaetano Donizetti: Ed ancor la tremenda porta, arija Roberta iz opere Roberto Devereux Giuseppe Verdi: Addio, del passato, arija Violette iz opere La traviata Gaetano Donizetti: Una furtiva lagrima, Nemorinova romanca iz komične opere Ljubezenski napoj (L’elisir d’amore) Ruperto Chapí: Carceleras, Luisina romanca iz zarzuele Zebedejevi hčeri (Las hijas del Zebedeo) Manuel Penella Moreno: Torero quiero ser, duet Solee in Rafaela iz opere Divja mačka (El gato montés)   December, ki je za mnoge najlepši čas leta, ko se lahko v pričakovanju božiča in novega leta poveselimo s svojimi najbližjimi, nas vedno znova navdihuje s svojim prazničnim razpoloženjem. Tudi letošnji Božično-novoletni koncert prinaša raznolik mozaik zvočnih podob, ki bodo brez dvoma popestrile praznično atmosfero, saj nas bodo popeljale skozi različne pokrajine čustev in strasti. Prvi del koncertnega programa tako prinaša odlomke iz glasbenogledaliških mojstrovin Wolfganga Amadeusa Mozarta in velikana italijanske opere, Giuseppeja Verdija. Uvertura k Mozartovi komični operi Così fan tutte se s svojimi igrivimi melodijami in lahkotno energijo, v kateri se zrcalita značilni humor in eleganca tega klasičnega mojstra, izkaže kot nadvse primeren uvod v praznični večer. Sledi ena najlepših arij iz opere Don Giovanni – Il mio tesoro intanto. Arija Don Ottavia razkriva plemenitost in pogum v ljubezni, ki ju je skladatelj spletel z melodično čistino in tehnično virtuoznostjo; povsem drugačen glasbeni univerzum pa se skriva v Verdijevih operah, ki nas popeljejo v dramatičen svet ljubezenskih strasti in političnih intrig. Tako nas denimo že uvertura iz opere Moč usode lahko preplavi s svojo močjo in intenzivnostjo, ki napoveduje usodne preobrate operne zgodbe. V ariji Pace, pace, mio Dio iz iste opere Leonora izraža svojo bolečino in hrepenenje po notranjem miru, kar se uvršča med najgloblje čustvene izpovedi v Verdijevem opernem opusu. Uvertura k operi La traviata nas postopoma uvaja v idilični svet ljubezni in njene izgube, ki doseže vrhunec v duetu Alfreda in Violette Parigi, o cara. Duet izžareva nežnost, ki si jo izkazujeta ljubimca, in obljubo novega začetka, ki pa ostaja v primežu negotovosti in tragičnih okoliščin. Nekoliko več žanrske raznolikosti lahko zasledimo v glasbenih točkah iz drugega dela koncerta. Rossinijeva uvertura k Pepelki je prava glasbena poslastica, polna iskrivih tem in hitrih dinamičnih prehodov, ki odsevajo humor in obenem čustveno toplino pravljice. Arija Roberta iz Donizettijeve opere Roberto Devereux, Ed ancor la tremenda porta, izraža konflikt med dolžnostjo in strastjo ter navdušuje s svojo dramatično intenzivnostjo. Sledi ekspresivna arija Violette iz opere La traviata, Addio, del passato, v kateri glavna junakinja v trenutkih slovesa izlije vso svojo bolečino in upanje v presunljivo glasbo. Zasanjana romanca Una furtiva lagrima iz Donizettijeve komične opere Ljubezenski napoj nas spomni na sladko preprostost ljubezni in zatajevanih čustev, medtem ko nas Carceleras, Luisina romanca iz zarzuele Zebedejevi hčeri, očara z ritmično razigranostjo in strastjo. Čisto pred koncem koncerta pa nas čaka še en vrhunec – duet Solee in Rafaela, Torero quiero ser iz opere Divja mačka, ki prinaša pravo eksplozijo energije in živahnosti – in prav takšno vzdušje naj bo lepa popotnica k praznovanju ob glasbi še dolgo v noč ... Benjamin Virc   Biografija gostujočega solista Edgardo Rocha velja za enega izmed vodilnih tenoristov belkanta, cenjen zaradi toplega tona, briljantnih višin in virtuoznih koloratur. Rodil se je v mestu Rivera v Urugvaju in študiral na Glasbeni univerzi v Montevideu, kasneje pa pri Salvatoreju Fisichelliju in Rockwellu Blaku v Italiji. Po evropskem debiju v Donizettijevi operi Gianni di Parigi na Festivalu della Valle d’Itria je nastopal v opernih hišah, kot so Züriška opera, Bavarska državna opera in Dunajska državna opera ter Salzburški festival. V sezoni 2022/2023 je zablestel kot Roberto Dudley (Maria Stuarda) v Ženevi, Gérald (Lakmé) v Züriški operi, Don Ramiro (Pepelka) v Münchnu in Grof Almaviva (Seviljski brivec) v Salzburgu. V sezoni 2023/2024 je nastopil kot Rinuccio (Gianni Schicchi) v Monte Carlu, Lindoro (Italijanka v Alžiru) v Züriški operi in naslovni lik opere Roberto Devereux v Ženevi. Še posebej prepoznaven je po vlogah, kot sta Don Narciso (Turek v Italiji) in Lindoro, s katerima je navdušil v Barceloni, Salzburgu in milanski Scali. Leta 2017 je z mezzosopranistko Cecilio Bartoli nastopal na turneji ob 200. obletnici opere Pepelka. Med prihajajočimi angažmaji so vloge Florestana (Leonora) v Chicagu, Don Ottavia (Don Giovanni) v Washingtonu in Ferranda (Così fan tutte) na Dunaju. Pogosto navdušuje tudi na koncertnih odrih z Rossinijevim Stabat Mater in tenorskimi parti iz drugih vokalno-inštrumentalnih mojstrovin.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božični koncert Zbora Opere SNG Maribor 17. in 18. december 2024, Kazinska dvorana Zbor Opere SNG Maribor Zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak Solistke in solista Monika Bezjak, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Bogdan Stopar, Žiga Lakner Klavir in orgle Sofia Ticchi ***** Program Andrej Makor: Noč je črna Andrej Makor: Božič na kraškem bregu Irska tradicionalna, prir. David Willcocks: Angelus ad virginem Thomas Ravenscroft: Remember, O Thou Man, solo: Monika Bezjak Irska tradicionalna, prir. John Rutter: Wexford Carol, solo: Bogdan Stopar Mirko Rener: Božična noč César Franck: Panis angelicus Felix Mendelssohn-Bartholdy: Denn er hat seinen Engeln befohlen Matija Tomc: Radujte vsi krogi se zemlje Matija Tomc: Presveta noč John Rutter: Božična uspavanka (Christmas Lullaby) Andrej Makor: Božična noč, luč repatice John Rutter: All Bells in Paradise, solo: Žiga Lakner James Pierpont, prir. David Willcocks: Jingle Bells   Petje božičnih pesmi ima v Evropi dolgo in bogato tradicijo, ki je skozi stoletja vznikala v raznolikih zvočnih podobah, prežetih z lokalnimi značilnostmi in običaji. Na Slovenskem je bilo petje božičnih pesmi ključni del družbenega obreda koledovanja, ki pa v sodobnem času zaradi vpliva ameriške in zahodne kulture nasploh postopoma izginja ter se postopoma preoblikuje v sodobnejše rituale in navade. Izraz koledovanje izhaja iz latinske besede calendae, ki označuje prvi dan meseca ali začetek lunarnega cikla. Čeprav so se nekoč koledniška obhajanja odvijala ob različnih priložnostih, so danes omejena predvsem na božič in praznik svetih treh kraljev. Vsaka generacija lahko sicer prinese nekaj novega, a to vselej nujno ne pomeni nekaj trajno relevantnega za današnjo družbo. Zaradi naraščajoče pozabe starih običajev, v katerih je petje igralo pomembno vlogo, si prizadevamo v mariborski Operi vsaj del te tradicije ohraniti z vsakoletnimi izvedbami božičnih pesmi ter z ustvarjanjem pristnega prazničnega vzdušja v duhu prijetnih harmonij. Tudi letošnji božični koncert, ki ga prežemata iskrica čarobnosti in toplina prazničnih dni, prinaša kalejdoskopsko zvočno podobo pesmi, ki v nas prebujajo trenutke radosti, miru in globoke povezanosti, saj se v prepletu tradicije in sodobne glasbene (po)ustvarjalnosti prav v vsaki skladbi zrcalita bogastvo glasbene dediščine in lepota božičnega sporočila. Koncert začenjamo s skladbo Noč je črna Andreja Makorja, v kateri se temačnost noči umakne upanju na svetlobo, ki jo prinaša božični čas, medtem ko nas skladba Božič na kraškem bregu istega avtorja popelje na skrivnostno potovanje po zimski pokrajini, kjer se petje in idila narave združita v prisrčno melodijo. Pristno praznično razpoloženje se z enako močjo iskri tudi v irski tradicionalni pesmi Angelus ad virginem v priredbi Davida Willcocksa, ki nas vedno znova očara s svojo milino, bolj refleksivno razpoloženje pa izvablja pesem Remember, O Thou Man Thomasa Ravenscrofta, ki opozarja na hrepenenje po miru ter na srčnost in pomen odpuščanja. Globoko doživetje božične skrivnosti nam v izobilju prinaša irski tradicionalni napev Wexford Carol v priredbi Johna Rutterja, Božična noč Mirka Renerja nas tako spomni na preprostost in lepoto trenutkov, ki jih prinaša božični večer, medtem ko nam sublimno skrivnostna melodija Césarja Francka iz skladbe Panis angelicus na stežaj odpira prostor za kontemplacijo in iskanje dandanes še kako zaželenega notranjega miru. Če lahko v razkošni zvočni arhitekturi osemglasnega moteta Denn er hat seinen Engeln befohlen Felixa Mendelssohna-Bartholdyja poslušalci prepoznavajo simboliko moči vere in medsebojnega zaupanja, se v zborih Radujte vsi krogi se zemlje in Presveta noč slovenskega skladatelja Matije Tomca skriva vabilo k skupnemu obhajanju radosti in spokojnosti božičnega časa. Tudi ganljivost Božične uspavanke Johna Rutterja, ki jo prežema sladkobna nežnost otroškega spanja, se nadvse prikladno dopolnjuje z Makorjevo skladbo Božična noč, luč repatice, v kateri se simbolika sijoče zvezde povezuje z upanjem, ki ga prinaša božič. Čisto ob koncu koncerta lahko prisluhnemo še veličastni gradaciji Rutterjeve skladbe All Bells in Paradise ter razigrani Pierpontovi klasiki Jingle Bells, ki nam v priredbi Davida Willcocksa pričara pristno božično veselje s sodobnejšim pridihom. Božični koncert, kakršen je ta, potemtakem nikakor ni le glasbeni dogodek, saj je lahko obenem tudi potovanje v globine naših src, kjer se v sozvočju pesmi prebujajo mir, radost in povezanost. Je praznik harmonije, ki presega zamejenost časa in prostora ter nas opominja, kako dragocen je trenutek, ko se vsak dan znova prebujamo v življenje. Benjamin Virc  

3. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25 Carpe artem: Sprehodi v času Ponedeljek, 2. decembra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja 3. koncert cikla Carpe artem Sprehodi v času, ki ga bo zaznamovalo sodelovanje izjemnih glasbenih umetnikov mlajše generacije in vrhunska dela klasičnega repertoarja. Posebej za naš koncert so se v trio povezali pianist Nejc Kamplet, violinistka Eva Šulić Brajčić in violončelist Izak Hudnik Zajec. Eva Šulić Brajčić je svoje glasbeno izobraževanje pridobivala na Dunaju, v Zagrebu in Parizu. Kot solistka in komorna glasbenica je nastopala z uglednimi orkestri ter prejemala nagrade na mednarodnih tekmovanjih in festivalih. Od leta 2024 je koncertna mojstrica Dubrovniškega simfoničnega orkestra. Izak Hudnik je magistriral na Salzburškem Mozarteumu in Zürški visoki šoli za umetnost. Od letošnje sezone je polnopravni član enega najboljših evropskih orkestrov – orkestra Concertgebou Amsterdam. Poleg glasbe se posveča tudi filozofiji, pri čemer raziskuje povezave med filozofijo in klasično glasbo. Pianist Nejc Kamplet je z odliko zaključil študij v Gradcu in nadaljuje šolanje pri priznanem Arieju Vardiju v Hannovru. Njegova virtuozna igra je prepoznana na številnih mednarodnih tekmovanjih, nastopih z orkestri in recitalih po Evropi, Aziji ter ZDA. Na programu bosta dva dua za violino oziroma violončelo in klavir, Schumannov Andante in Allegro za violončelo in klavir ter violinska sonata Cesarja Francka. V drugem delu koncerta pa bomo slišali dva klavirska tria, in sicer skladbo Januar mariborskega skladatelja Roberta Kampleta in klasiko 20. stoletja, Klavirski trio št. 2 Dmitrija Šostakoviča. Koncert bo 2. decembra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič. Program: Robert Schumann: Andante in Allegro za violončelo in klavir, op. 70 Cesar Franck: Sonata za violino in klavir Robert Kamplet: Januar za klavirski trio Dmitrij Šostakovič: Trio št. 2 v e molu, op. 67  O programu Robert Schumann je bil ena najpomembnejših in prepoznavnejših osebnosti 19. stoletja. Njegova dvojna ljubezen do glasbe in literature v formativnih letih ga je oblikovala v eno najbolj cenjenih in pronicljivih osebnosti svojega časa. Poleg raznovrstnih intelektualnih interesov ga je kot človeka močno zaznamovala tudi velika ljubezen do žene Clare, izjemne pianistke, kateri je Schumann posvetil mnoga dela svojega obsežnega opusa. Kot skladatelj je bil v prvi vrsti velik poznavalec glasbene miniature, ki jo je izpopolnil tako formalno kot vsebinsko. V kasnejših letih pa je manično in izjemno sistematično posegel tudi po skladateljevanju kompleksnejših glasbenih oblik – ne le simfonične, temveč tudi komorne glasbe – ter ustvaril izjemen in obsežen katalog glasbenih mojstrovin, še preden so se pri njem začeli kazati prvi znaki duševnih težav. Za razliko od svojih umetniških kolegov, ki so se z izjemno natančnostjo in metodičnostjo lotevali komponiranja, je Schumann večino svojih del napisal v trenutkih največjega navdiha. Kljub osnovni zavezanosti klasicistični oblikovni preglednosti, je kot skladatelj večinoma stopal preko tovrstnih meja, vse, da bi v ospredje lahko prišla njegova zavezanost ideji romantičnega subjektivizma in individualne izraznosti. Andante in Allegro za violončelo in klavir, op. 70, je Schumann ustvaril leta 1849, v obdobju pogostih zdravstvenih težav ter obdobju osebnih in ustvarjalnih kriz. Kljub tem nezavidljivim okoliščinam mu je uspelo zasnovati delo, ki v svoji glasbeni kompleksnosti združuje ljubezen do klavirske glasbe in mojstrstvo komponiranja komornih del. Skladba velja za pomemben del njegovega opusa in je cenjena zaradi svoje globoke emocionalne izraznosti na eni strani ter tehnične virtuoznosti na drugi. Prvi stavek, Andante, je počasen, liričen in ponotranjen, z osrednjo melodično vlogo violončela, medtem ko se v klavirskem partu razprostira, kot pomembna protiutež, bogata harmonska podlaga. Sledi mu živahni Allegro, ki s svojo energičnostjo in dinamičnim dialogom med obema inštrumentoma razkriva prefinjeno izvajalsko občutljivost in tehnično mojstrstvo. Delo poudarja nasprotujoči si sili obeh delov v prid raziskovanju kontrasta med ekspresivnim in reflektivnim, tako značilnim za Schumannovo glasbeno misel. Césarja Francka danes štejemo za eno ključnih osebnosti umetniškega gibanja 19. stoletja, ki je francoski glasbi prineslo čustveno globino, resnost in tehnično dovršenost. V prvi polovici svojega življenja je sledil poklicni poti pianističnega virtuoza, ki pa jo je, kljub očetovemu neodobravanju, kasneje opustil in se posvetil drugim področjem glasbene prakse. Leta 1851 je postal organist v cerkvi St. Jean-St. François v Parizu, kar je močno vplivalo na njegovo glasbeno ustvarjalnost. Franck se je posledično v glasbeno zgodovino zapisal ne le kot pomemben poznoromantični skladatelj, temveč tudi kot vrhunski organist, cenjen zaradi izjemnih improvizacijskih sposobnosti. Njegov glasbeni opus je prežet z duhom, če že ne religioznosti, pa vsaj iskrene poduhovljenosti. Glasbeni jezik, ki je nastal pod močnim vplivom Lisztove in predvsem Wagnerjeve harmonske govorice, je pogosto kontrapunktično kompleksen in izredno fluiden zaradi pogostih modulacij. Specifičen način moduliranja je, poleg značilnega prepletanja melodičnih fraz, eden izmed bolj idiomatskih značilnosti Franckovega glasbenega jezika. Sonata za violino in klavir v A-duru Césarja Francka velja za eno najpomembnejših del poznoromantične glasbe. Skladatelj jo je dokončal leta 1886 in jo podaril violinistu Eugènu Ysaÿeu ob njegovi poroki, kjer je bila tudi prvič izvedena. Delo izstopa zaradi svoje nenavadne strukture v štirih stavkih, ki so tematsko med seboj tesno povezani. Prvi stavek, Allegretto ben moderato, uvaja glavno temo z nežnim, liričnim značajem, ki odseva intimo in introspektivnost. Sledi mu Allegro, energičen in dramatičen stavek, poln kontrastov med violino in klavirjem. Tretji stavek, Ben moderato: Recitativo-Fantasia, je improvizacijsko zasnovan, z značilnim meditativnim značajem, ki omogoča izvajalcem široko izrazno svobodo. Finale, Allegretto poco mosso, pa prinaša s seboj svetlejšo in bolj radostno noto, z zaključkom ponovitve tem iz prejšnjih stavkov dela. Sonata je med izvajalci izjemno priljubljena zaradi svoje harmonske bogatosti, emocionalne globine in tehnične zahtevnosti, njena univerzalna lepota in dostopnost občinstvu pa jo uvršča med najpogosteje izvajana dela komornega repertoarja. Ustvarjalnost slovenskega skladatelja Roberta Kampleta temelji na tradiciji zahodnoevropske klasične glasbe. Čeprav je njegov slog večinoma zakoreninjen v tonalnosti, pa se pogosto poslužuje tudi sodobnejših efektov, ki širijo spekter njegove skladateljske govorice in raziskujejo nove zvočne možnosti. Njegov ustvarjalni opus obsega raznolike žanre, vključno z orkestralno, komorno, vokalno-instrumentalno in scensko glasbo. V svojih kompozicijah rad posega po vrsti najrazličnejših glasbenih sredstev, ki so nemalokrat v prid naraciji same glasbene govorice in dramaturgiji, ki vodi pozorno poslušalsko uho. Kljub vsemu pa Kamplet v svojih delih daje prednost introspektivi in emotivnosti, s posebnim poudarkom na atmosferi in pripovednosti, ki pa se rade zapletajo v najrazličnejše kontraste – od lirično-melodičnih odsekov do ritmičnih in harmonsko kompleksnejših delov. V tej maniri je spisano tudi delo za klavirski trio s povednim naslovom Januar, kjer ravno subtilna interakcija med violino, violončelom in klavirjem ustvarja povsem intimno, a vendarle dinamično glasbeno izkušnjo. V teksturi kompozicije je moč zaznati drobce modernistične glasbene govorice, ki se prepleta z barvito melodiko in harmonsko kompleksnostjo. O skladbi je skladatelj zapisal: »Skladba Januar je nastala kot prvi del orgelske suite, ki sem jo ustvaril leta 2021ob obeležitvi svoje 50. obletnice. Že sama njena pot je posebna, saj je skozi čas doživela številne preobrazbe. Prvi verziji na orglah so sledile nove interpretacije – za dva klavirja, klavirski trio in nato še za godalni orkester. Glasbeni material, ki se razpleta v teh različicah, je preplet mojega notranjega sveta – zaznamovanega z različnimi glasbenimi žanri in življenjskimi trenutki. Vsak zvok je kot odmev spominov, ki so oblikovali mojo pot in izražajo neskončne občutke, ki jih nosim v sebi. Skladba je vsebinsko in strukturno gledano osebna izpoved, ki se s pridihom preteklosti odpira prihodnosti.« Ruski skladatelj in pianist Dmitrij Šostakovič, znan po svoji glasbi, ki izstopa z izrazito čustveno globino, intelektualno strogostjo in slogovno raznolikostjo, danes velja za enega pomembnejših ustvarjalcev dvajsetega stoletja. Njegovo vsakdanje življenje in glasbena ustvarjalnost sta bila ujeta v zapleteni vrtinec skladateljevega odnosa do tedanjega sovjetskega režima. Slava in javne obsodbe, zloglasni članek v Pravdi iz leta 1963, ki je odkrito kritiziral njegovo opero delo Lady Macbeth Mcenska, je Šostakoviču prilepila etiketo problematičnega umetnika. Posledično je v njegovem opusu moč zaslediti nenehno iskanje ravnovesja med lastnimi prepričanji in zahtevami socialističnega realizma, ki ga je diktirala tedanja politična oblast. Šostakovičevo naklonjenost komorni glasbi gre najprej pripisati dejstvu, da se je sam sprva želel proslaviti kot koncertni pianist, kasneje pa je redno koncertiral kot pianist v komornih zasedbah. Po drugi strani pa je bolj intimna in hkrati ponotranjena komorna glasba skladatelju nudila možnost za poglobljeno osebno izpoved, ki ni bila nujno povezana z zahtevami kulturno-političnih smernic tedanjega režima. Povod za nastanek Drugega klavirskega tria v e-molu napisanega v letu 1944 gre iskati v nenadni smrti skladateljevega prijatelja, muzikologa Ivana Solertinskega, s katerim sta prijateljevala vse od leta 1927. Solertinski je bil avtor prve ruske monografije o Gustavu Mahlerju in zagotovi krivec, da se je skladatelj zaljubil v glasbeno izpovednost Mahlerjeve poznoromantične zapuščine, ki jo je Šostakovič tako poetično zapisal med vrstice svoje Četrte simfonije. Klavirski trio se tako pridružuje vrsti ostalih del, ki jih je Šostakovič zapisal kot poklon človeku in ljudem in ki so prav tako nastala v tem času: Osma simfonija je zamišljena kot žalostinka za žrtve druge svetovne vojne, Druga klavirska sonata pa je napisana v spomin na Šostakovičevega učitelja klavirja Nikolajeva. Trio se začne s subtilnimi flažoleti violončela in sordinirane violine, a krhek uvod prerase v mogočen glasbeni stavek simfoničnih razsežnosti. Divji Scherzo ne prinaša razbremenitve, saj prekipeva od kontrastov, kjer se kmečki ples umika bolj umirjenemu valčku. Largo temelji na osmih temačnih akordih v nizki legi klavirja, ki v obliki passacaglie prevevajo celoten stavek, nad njimi pa godala tkejo žalno glasbo z izrazitimi aluzijami na glasbeno zapuščino Mahlerja. Finale je zamišljen kot neizprosen ples smrti, kjer Šostakovič ponavlja teme iz prejšnjih stavkov ter dodaja elemente judovske glasbe, simbol zatiranih, ki nosi večplastne pomene – od spomina na holokavst do skladateljeve osebne dileme – kako ustreči pričakovanjem režima in kljub vsemu ostat zvest lastnim prepričanjem. Anuša Plesničar   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 28. NOVEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 29. novembra 2024, prav na dan skladateljeve smrti slavnostno obeležila stoto obletnico smrti Giacoma Puccinija z njegovo zadnjo opero Turandot v režiji Filippa Tonona pod taktirko Simona Krečiča. Naslovno vlogo bo odpela Rebeka Lokar, Max Jota bo Kalaf, Nika Gorič pa Liu. Puccinijeva poslednja opera Turandot iz leta 1924, ki jo je zaradi nenadne skladateljeve smrti dokončal Franco Alfano, predstavlja konec in zadnji pravi vrhunec obdobja vélike italijanske operne tradicije. Skladatelj je s tem opernim delom, v katerem na novo zaživi duh starodavne Kitajske, mednarodnemu občinstvu približal še neslišane eksotične in z mistiko prežete glasbene svetove. Zgodbo o prelestni, a kruti kitajski princesi Turandot, ki svojim snubcem, med drugim tudi neznanemu tatarskemu princu, zastavi tri uganke, je Puccini odel v bogato orkestrsko paleto, iz katere izstopajo solistične točke princese Turandot, sužnje Liù in ne nazadnje tudi ena najslavnejših tenorskih arij Nessun dorma princa Calafa. Mariborska operno-baletna hiša stoto obletnico izgube enega največjih italijanskih opernih genijev obeležuje z izvedbo Puccinijeve odrske mojstrovine v režiji Filippa Tonona, ki podpisuje tudi scenografijo, odrski gib in oblikovanje luči, ter v kostumografiji Cristine Aceti od premiere 5. februarja 2016 žanje uspehe pri občinstvu in kritiki tako na domačem odru kot na gostovanjih doma ter v tujini. Nastopili bodo Rebeka Lokar, Nika Gorič, Valentin Pivovarov, Max Jota, Martin Sušnik, Dušan Topolovec, Darko Vidic, Danilo Kostevšek, Jaki Jurgec, Bogdan Stopar in baletni ansambel, operni zbor ter simfonični orkester SNG Maribor.   Ob tej priložnosti bo uro pred uprizoritvijo v Kazinski dvorani pogovor v spomin dirigentu Lorisu Voltoliniju, na katerem se bodo o njegovem življenju in glasbeni zapuščini pogovarjali s Simonom Krečičem, umetniškim direktorjem Opere SNG Maribor, in s Sinišo Vukovićem, Voltolinijevim dolgoletnim sodelavcem in poznavalcem njegovega dela.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO BEOGRAD, 27. november – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Srbijo, kjer je včeraj v torek, 26. novembra 2024, v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu izvedla  glasbeno psevdobiografsko komično dramo o enem najslavnejših skladateljev vseh časov Amadeus Petra Shafferja v režiji Aleksandra Popovskega. V petek, 29. novembra 2024, pa bodo predstavo uprizorili še v Srbskem narodnem pozorištu v Novem Sadu. Psevdoavtobiografsko pripoved o enem najbolj slavnih skladateljev vseh časov je napisal priznani angleški dramatik, scenarist in romanopisec Peter Shaffer. Njegova najbolj znana stvaritev – Amadeus – je premiero doživela leta 1979, svetovno slavo pa si je pridobila, ko jo je Miloš Forman leta 1984 priredil v priznani celovečerni film. Amadeus temelji na mitu o življenju in rivalstvu med skladateljema Wolfgangom Amadeusom Mozartom in Antoniem Salierijem. Shaffer je navdih našel v kratki igri Mozart in Salieri, ki jo je leta 1830 napisal Aleksander Puškin. V igralski zasedbi so Aleš Valič, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Davor Herga, Matija Stipanič, Matevž Biber, Katarina Barbara Krnjak, Sofia Ticchi, Tina Rojko, Eva Mlakar Poštrak in Boris Cavazza (glas).

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 14. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri, 15. novembra 2024, v Dvorani Frana Žižka v koprodukciji z Mini teatrom Ljubljana uprizorila Janka in Metko, klasično Grimmovo pravljico v podalpski preobleki Andreja Rozmana Roze, v režiji Robera Waltla. Igrajo Gaja Filač, Petja Labović, Mojca Simonič, Gorazd Žilavec in Mirjana Šajinović.  Tudi obnovitveno premiero Janka in Metke so v Drami SNG Maribor na program uvrstili v luči zmanjševanja premier in priporočljivega trenda povečane postprodukcije (kot nedavno Brechtovo Malomeščansko svatbo). Andrej Rozman Roza je po kultni Grimmovi pravljici o Janku in Metki za Mini teater Ljubljana pripravil gledališko adaptacijo oziroma sodobni dramolet, za katerega so že ob premieri leta 2010 v mariborski Drami zapisali, da čeprav je »naslov enak, zgodba je enaka, enaki so junaki, je kljub temu v naši predstavi vse drugače«. Gledališka pravljica s petjem, plesom in odlično igralsko ekipo je navduševala otroke vse od leta 2010 in je v desetih letih nanizala več kot 180 ponovitev. Obnovitvena premiera z novo igralsko zasedbo (kjer se bosta v vlogah Janka in Metke preizkusila igralca mlajše generacije) je primerna za nove generacije otrok, starejše od pet let. Janko in Metka se znajdeta v nizu težkih preizkušenj, soočata se z lakoto, revščino, hudobno mačeho, a dokler je ob njiju ljubeči oče, je vse skupaj znosno. Ko pa se mačeha odloči, da pri hiši ni več dovolj hrane za vse, se morata otroka izuriti v preživitvenih strategijah; iz zavetja doma sta vržena v prostor neznanega in prostranega temnega gozda, kjer na koncu najdeta upanje v lepi slastni sladkorni hišici. A sladka skušnjava skriva »čarovniško« presenečenje v podobi ljudožerske tete Žeralde. Z zvijačami, pogumom in iznajdljivostjo premagata tudi coprnico in obogatena z vseživljenjskimi izkušnjami stopita v svet odraslosti. Samo pot skozi krut in nevaren iniciacijski prehod ju lahko namreč utrdi in pripravi za pot v novo življenjsko obdobje. Režiser Robert Waltl, tudi igralec, lutkar in umetniški vodja Mini teatra, je uprizoritev postavil kot glasbeno in plesno-gledališko pravljico za otroke, starejše od štirih let, in jo postavil v alpsko Slovenijo. V skladu z uprizoritvenim konceptom predstave prevladuje poskočna in dinamična narodnozabavna glasba Slavka Avsenika ml., ki sovpada tudi z bogato izdelano kostumografijo Ane Savić Gecan, izhajajočo iz avtorsko posodobljene narodne noše. Barvita scena Sanje Jurca Avci z velikimi premičnimi kulisami, nekaterimi predimenzioniranimi rekviziti in drugimi scenskimi elementi ustvarja vtis različnih pravljičnih prostorov. Lektorica je Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 5. NOVEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 8. novembra 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila dramski balet Plameni Pariza na glasbo Borisa Asafjeva koreografa Mihaila Messererja po izvirni koreografiji Vasilija Vainonena. Glavni vlogi plešeta Tetiana Svetlična in Yuya Omaki, dirigira Vjekoslav Babić. Vse glasnejši klici po svobodi in odpravi nepravičnega monarhičnega absolutizma, ki so odmevali po pariških ulicah in drugih francoskih mestih leta 1789, so zaradi močnega apela kakor tudi zaradi številnih ideoloških podtonov velikokrat našli pot v umetniške stvaritve. Med njimi ima posebno mesto tudi dramski balet Plameni Pariza, ki ga je leta 1932 na glasbo Borisa Asafjeva ustvaril koreograf Vasilij Vainonen za gledališče Kirov v Leningradu (danes gledališče Mariinsky v Sankt Peterburgu), kasneje pa preselil v moskovsko gledališče Bolšoj. Vainonen je, delujoč v skladu s smernicami v političnem in kulturnem ozračju Sovjetske zveze, ustvaril izrazito domoljubno delo, ki odraža tedanje ideale in počasti duh francoske revolucije. Zgodba se osredotoča na tematiko boja, odpora in svobode, postavljena pa je v čas francoske revolucije. Pripoved, ki ohlapno temelji na zgodovinskih dogodkih, sledi paru francoskih kmetov, ki se vključita v boj proti aristokraciji, in prepleta teme ljubezni, izdaje in domoljubja. Plameni Pariza so cenjeni zaradi svoje živahne koreografije, dinamičnih ansambelskih prizorov in osupljivih solističnih nastopov. Skozi leta je bil ta balet ponovno uprizarjan in reinterpretiran s strani številnih koreografov in skupin. Tudi nadgradnja izvirne koreografije v viziji Mihaila Messererja, ki jo bomo lahko prvič̌ občudovali tudi pri nas, črpa svojo moč̌ iz uporniške drže proti represiji, ki nas tudi (ali predvsem) v kriznem času demokracije uspe prepričati v razsvetljenske ideale svobode, enakosti in bratstva med ljudmi, s čimer utrjuje status priljubljene klasike v baletnem repertoarju. Dirigent je Vjekoslav Babić, koreograf Mihail Messerer, kostumografinja Nóra Rományi, scenograf Oleg Molchanov, asistent koreografa Attila Szakács, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, baletni mojstri Irena Pasarić, Alenka Ribič in Anton Bogov. Plešejo Tetiana Svetlična/Hinako Shinzaki (12. 11. 2024), Yuya Omaki/Ion Breahna (12. 11. 2024), Eva Medvar/Danaja Šifrer, Catarina de Meneses, Christopher Thompson, Beatrice Bartolomei, Tijuana Križman Hudernik, Satomi Netsu, Ema Perić, Vasilij Kuzkin, Sytze Jan Luske, Vadim Kurgajev, Galina Čajka, Aleks Sušek, Gabriel Marin, Ela Ficko, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Yelyzaveta Kuznetskova, Nuša Urnaut, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Aleksandar Trenevski, Branka Popovici, Evgenija Koškina, Ines Uroševič, Lana Druškovič, Maro Vranaričić, Mircea Golescu, Alexandru Pilca, Olesja Hartmann, Hristina Stojčeva, Ines Petek, Greta Hrestak, Naja Kapun, Katarina Korpič, Ela Sirk, Gaja Štromajer, Matteo Beeckman, Grega Golob, Relja Tomović, Ivana Borovšak, Pia Capl Škrinjar, Mihaela Matis, Cleopatra Purice, Adriana Cioata, Metka Masten, Zoja Ojdenič Sancin, Anastazija Kosi, Lana Galun in Varja Golec Horvat. Po premieri bo balet na sporedu še 10., 12., 14. in 16. novembra 2024 ter 21. in 22. februarja 2025.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 1. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25 Carpe artem: Pot prijateljstva Sreda, 6. novembra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja otvoritveni koncert nove sezone cikla Carpe artem. Sezono bomo začeli v duhu globokih glasbenih pogovorov in čustvene moči – s priljubljenima godalnima kvintetoma Antonina Dvořáka in Johannesa Brahmsa. Brahms, izjemno vpliven skladatelj romantične dobe, je znan po svoji glasbeni nadarjenosti in inovativnem pristopu h komponiranju. Čeprav je bil kritičen in ni imel formalnih učencev, izstopa njegovo mentorstvo Antonínu Dvořáku. Leta 1875 je Brahms sodeloval v žiriji avstrijske državne štipendije, kjer ga je Dvořák navdušil s svojimi predlogi. Brahms je Dvořáka podpiral, ga usmerjal, bil urednik in promoviral njegovo glasbo.Njuna vez je presegla meje glasbe, saj ju je povezovalo osebno prijateljstvo, skupaj sta potovala in si nudila medsebojno podporo, kar je Dvořáku pomagalo pri pridobivanju mednarodne prepoznavnosti. Z velikim veseljem pričakujemo vrnitev izjemne violinistke Lane Trotovšek, ki bo vodila komorno zasedbo. Lana je profesorica na prestižnem Trinity College of Music v Londonu, v pretekli sezoni je med drugim nastopila pod taktirko legendarnega Zubina Mehte. Njun koncert je bil posnet za priznani program klasične glasbe Mezzo. Z Lano bodo muzicirali violinist Miladin Batalović, vodja 2. violin v Simfoničnem okrestru SNG Maribor, violista Nejc Mikolič, profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, in Roberto Papi, solo violist Simfoničnega orkestra SNG Maribor, in violončelist Nikolaj Sajko, ki od letos poučuje komorno igro na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Koncert bo 6. novembra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja in violistka Anuša Plesničar.    Program: Antonin Dvořák: Kvintet št. 3 v Es-duru, op. 97 Johannes Brahms: Kvintet št. 2 za dve violini, dve violi in violončelo Glasbeniki: Lana Trotovšek, Miladin Batalović, violini, Nejc Mikolič, Roberto Papi, violi, Nikolaj Sajko, violončelo   O programu Občinstvo poznega devetnajstega stoletja je bilo vedno znova očarano nad glasbo češkega skladatelja Antonina Dvořáka, privlačnost njegovih tradicionalno oblikovanih umetnin pa je enako močno prisotna med publiko še dandanes. Razlogov ni težko najti. V glasbeno-zgodovinskem obdobju, v kateri so slušne strukture glasbe postajale vse bolj zapletene in utrujajoče za poslušalca, je Dvořák ponudil celo vrsto estetskih vrlin, ki so segale nazaj v klasicistično dobo – formalno jasnost, ritmično vitalnost in jasen občutek za tonalnost brez kromatičnih dvoumnosti, nenehnih modulacij, izmikom tonalnemu centru ter gosti teksturi, ki jih poslušalsko uho že težje definira. Preko spevnih melodij, vedno obarvanih s pridihom ljudskega in briljantno uporabo inštrumentalnih domislic, se je  Dvořák vsebinsko vedno znova zatekal v samo bistvo estetskega izročila romantike, prepredenega z eksotiko in nenehnim obujanjem nacionalno-kulturne zavesti. Preko skladatelja se je tako zagotovo izoblikoval tip češkega muzika, ki govori o svojevrstni zgodbi uspeha, ki je presegla meje nacionalnega. Dvořák po Smetani ni le ključno izoblikoval češkega zvoka, temveč je njegova glasbena govorica segla mnogo dlje, saj, za razliko od Smetane, Dvořák ni ustvarjal velikih »nacionalnih« žanrov, temveč je bila njegova glasbena misel zapisana absolutni glasbi, v kateri pa je nacionalni idiom že težje opredeljiv. Posledično je bil skladatelj leta 1892  povabljen v New York, da bi ustanovil glasbeni konservatorij in izoblikoval nov ameriški simfonični slog, ki bi bil odrešen nemške šole Brahmsa in ostalih velikanov zahodne klasične glasbe. Godalni kvintet št. 3 v Es-duru, Op. 97 je nastal ravno v času skladateljevega bivanja v Ameriki, ko je Dvořák poleti leta 1893 počitnikoval v Spillvillu, kjer ga je navdihovala prelepa narava, druženje z ženo, otroki in družinami čeških izseljencev, ki so ga spominjale na domovino. Spričo trenutne sreče je skladatelj spisal delo z neverjetno lahkoto in rezultat slednjega je umetnina redke izvirnosti, kateri je zagotovljeno trajno mesto med najuspešnejšimi skladbami skladateljevega obširnega opusa. Razširjena instrumentalna zasedba poskrbi za bolj barvit in živahen izraz in poleg atributov, tako zančilnih za Dvořákov ameriški opus nasploh, ki se dotikajo predvsem pentatonike in pogostih sinkopiranih ritmov, se v delu prepletajo tudi najrazličnejši odtenki indijanske folklore, s katerimi se je skladatelj po spletu okoliščin srečal med svojim bivanjem v ameriškem kulturnem okolju. Zasnova dela se sicer močno odmika od tedanjih smernic evropske komorne glasbe, saj je očiščena gostosti kontrapunktičnih linij in harmonske kompleksnosti. Muzikolog Hartmut Schick je komentiral ta izvirni vidik dela z naslednjimi besedami: »To je glasba, ki se dovolj pogosto omeji le na štiri ali pet različnih not; glasba, ki odkriva ritem kot avtonomen element, ki se je v pozni romantiki skoraj izgubil; glasba, ki ponovno odkriva lepote preproste melodije; glasba, ki v dvorane komornega žanra vnaša snov iz narave in tako imenovano primitivno glasbo; glasba, ki želi biti v svoji preprostosti zabavna, namesto da postaja vse bolj kompleksna za poslušalsko uho in vse bolj zahtevna za izvajalski aparat.« Delo otvarja živahni prvi stavek Allegro ma non tanto, ki v svojem bistvu odstira melodije zapisane ameriški ljudski zapuščini, v vsej svoji bogatiji in toplini glasbene teksture. Drugi stavek, Allegro vivo, prinaša s seboj sinkopiran ritem in plesni navdih pogosto primerjan z ritmi Furianta, živahnega plesa bohemie. Tretji stavek, Larghetto, je liričen in introspektiven, kar spominja na širine in prostranosti ameriške pokrajine, ki so Dvořáka še posebej navdihovale. Delo zaključuje prazničen in živahen Allegro giusto, ki samo še poudarja skladateljevo edinstveno sposobnost stilnega združevanja novih vplivov z lastnim kulturnim izročilom, v ospredje pa postavlja glasbeni izraz, ki razkriva skladatelja kot simfonika. Nemški skladatelj Johannes Brahms v 19. stoletju velja za edinega pravega naslednika Beethovnove glasbene zapuščine. V svoji glasbeni misli je bil zazrt v prihodnost, a močno navezan na tradicijijo preteklih obdobij, saj je odlike formalnega klasicističnega glasbenega stavka zavestno ohranjal tudi v obdobju romantičnega subjektivizma. Pri lastni glasbeni misli so ga močno navdihovali skladatelji, kot so Bach, Haydn, Mozart in predvsem Beethoven, katerih vpliv je v skladateljevem ustvarjanju še posebej viden. Pri svojem delu je bil Brahms izjemno natančen in je bil zmožen posamezna dela izpopolnjevati in piliti več let, zato je navkljub svojemu dolgoletnemu ustvarjalnemu zamahu pridelal razmeroma majhen, a neverjetno dovršen glasbeni opus. Kljub svoji bolj konvencionalni, kot zares inovatorski komponistični naravi, pa uvid v njegovo glasbeno umetnost razkriva številne lepote: preplet harmonije in kontrapunkta, ki se usrediščita v barvitosti melodije, vpete v njun tok. S slednjim se sicer ni uspel priljubiti vsem občudovalcem Liszta in Wagnerja, ki sta svoja umetniška prizadevanja usmerila veliko bolj v sodobnost, a je kljub vsemu ravno razvoj glasbe 20. stoletja dokazal, da Brahmsa ni mogoče povezovati le s konservativnostjo. Znameniti predstavnik Druge dunajske šole A. Schönberg je namreč svojo slavno dvanajsttonsko tehniko zasnoval ravno na temeljih Brahmsovega izjemnega motivično-tematskega dela. Njegove štiri simfonije, klavirska dela, komorna glasba in zborovske skladbe, zlasti Nemški rekviem, tako ponazarjajo njegovo ravnovesje med emocionalno potenco in formalno strogostjo. Brahmsova zapuščina temelji na njegovi zmožnosti združevanja intenzivnega čustvovanja in disciplinirane forme, kar je imelo trajen vpliv tudi na skladatelje, kot sta Mahler in Dvořák, ter mu zagotovilo mesto enega izmed »Svetih treh B-jev« zahodne klasične glasbe ob Bachu in Beethovnu. Godalni kvintet št. 2 v G-duru za dve violini, dve violi in violončelo, Op. 111 je izjemno delo, ki je nastalo v letu 1890, le nekaj let pred skladateljevo smrtjo. Ponaša se z bogato čustveno ostrino in dovršeno formalno zasnovo, ki samo utrjuje Brahmsovo mojstrstvo znotraj polja komorne glasbe. Delo je napisano za dve violini, dve violi in violončelo, kar omogoča pravo bogastvo zvočnega tkanja, pri čemer imajo viole osrednjo vlogo. Brahmsova uporaba zapletenih harmonij in prelepih melodij ustvarja gosto, a dovolj kohezivno zvočnost, ki je tako intelektualno spodbudna, kot emocionalno navdihujoča. Godalni kvintet posledično zajema širok spekter čustev, vse od različnih refleksij, melanholije in najizvirnejših razposajenosti, kar uteleša ne samo skladateljevo globoko razumevanje človeške izkušnje tostranstva temveč poglobljeno misel človeka v zrelih letih. Delo izstopa po svoji toplini in energičnemu značaju, ki pride do izraza predvsem v prvem stavku, ki preko združevanja liričnosti melodije in ritmične vitalnosti, v svojem bistvu spominja na ljudski ples, a v povsem svojstveni preobleki ustvarja poln, zares orkestralen zvok. Drugi stavek, Adagio, je introspektiven in v svojem bistvu zapisan najčistejšemu liricizmu, ki se navzven kaže kot bogata zaloga najrazličnejših harmonskih tekstur. Sledi mu igriv in sinkopiran tretji stavk, ki razbremeni vzdušje pred resnično mojstrsko dovršenim finalom dela, prepredenim z najrazličnejšimi plesnimi ritmi in navdahnjen z domislicami ljudske glasbe in njenega izročila. Delo, ki ga je skladatelj ustvaril med razmišljanjem o upokojitvi tako v svojem bistvu prepleta vse dvojnosti in kontraste resničnega življenja, ki spomnija na slovo, a vendarle kot slovo zapisano radosti namesto hrepenenju. Ravno preko mojstrskega združevanja na prvi pogled nezdružljive kompleksnosti glasbenega jezika in naravne spevnosti, delo upravičeno spada v priljubljen in železni repertoar komorne zakladnice sveta. Anuša Plesničar   Biografija gostujoče glasbenice Violinistka Lana Trotovšek je navdušila občinstvo s „pravim občutkom intuitivne žive izvedbe“ (The Strad ) ter s „svežino, globino in vpogledom“ v svojih interpretacijah. Washington Post jo je opisal kot „sijočo“ in pohvalil njen „čist, prefinjen ton z glasbenim občutkom za fraziranje in brezhibno intonacijo“. Bila je učenka slovitega Ruggiera Riccija. Od svojega solističnega debija z orkestrom Mariinskega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva leta 2012 je nastopila z nekaterimi najboljšimi svetovnimi orkestri. Leta 2014 je gostovala z Moskovskimi solisti in Jurijem Bašmetom, leta 2016 je z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko Gianandree Nosede izvedla Violinski koncert št. 1 Prokofjeva, leta 2019 violinski koncert Čajkovskega s Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod taktirko Rafaela Payare, leta 2022 pa Mozartovo Sinfonia Concertante z Maksimom Rysanovom in Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Vasilija Petrenka. Julija 2024 je izvedla Beethovnov violinski koncert z Zubinom Mehtom in Orkestrom Maggio Musicale Fiorentino. Izvedba je bila predvajana na najprestižnejših programih za klasično glasbo: Mezzo Live in Medici TV. V zadnjem času je v Bangkoku izvedla Wieniawskega violinski koncert s Tajskim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Alphonsa Scarana ter violinski koncert Čajkovskega v Teatru Massimo Bellini na Siciliji. Izvedla je violinski koncert Deirdre Gribbin „Venus Blazing“ z Ulster Orchestra v Belfastu, ki ga je prenašal radio BBC 3, premiero violinskega koncerta Huga Wolfa v kongresnem centru Villach v Avstriji, Mendelssohnov violinski koncert s simfoničnim orkestrom RTS v Shanghai Oriental Arts Centre ter v Celovcu Konzerthaus s Koroškim simfoničnim orkestrom in večerni recital v Wigmore Hall, ki ga je revija Strad označila kot „izjemen“.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo včeraj, 27. oktobra 2024, v razprodani koncertni dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu nastopil z baletom Edwarda Cluga Carmina Burana na glasbo Carla Orffa. Scenska kantata Carmina Burana je eno največjih del nemškega skladatelja Carla Orffa. Besedila, napisana v 11. in 12. stoletju, izvirajo od potujočih klerikov pevcev in se dotikajo življenja, sreče, pomladi, zabave, igre na srečo, požrešnosti in poželenja. Umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug, je ustvaril osupljivo koreografijo, ki se osredotoča na paralelizem med cikli narave, še posebej na pomladno prebujanje narave ter človeško življenje in poželenje. Nastala forma se popolnoma ujema s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Plesali so Evgenija Koškina, Ionut Dinita, Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Ema Perič, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Mircea Golescu, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Alexandru Pilca, Maro Vranaričič, Aleksandar Trenevski, Ion Breahna, Matteo Beeckman in Tim Dolinšek. Scenografija je delo Marka Japelja, kostumografijo podpisuje Leo Kulaš, oblikovalec luči je Tomaž Premzl.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 23. OKTOBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 25. oktobra 2024, v Dvorani Frana Žižka uprizorila Malomeščansko svatbo Bertolta Brechta v režiji Mateje Koležnik – obnovitveno premiero »tako rekoč popolne predstave« v času, ko fenomen malomeščanstva postaja »mainstreamovsko« stanje duha. Na odru bodo nastopili člani originalne zasedbe Irena Varga, Mateja Pucko, Maša Žilavec, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Davor Herga in Matija Stipanič, ki se jim pridružuje Vlado Novak. Obnovitveno premiero Malomeščanske svatbe so v Drami SNG Maribor na program uvrstili v luči zmanjševanja premier in priporočljivega trenda povečane postprodukcije. Ko jo je leta 2009 v Drami SNG Maribor režirala Mateja Koležnik, danes ena najprepoznavnejših slovenskih režiserk v tujini, katere gledališki opus je ovenčan s številnimi prestižnimi domačimi in tujimi nagradami, je požela izjemne odzive tako pri občinstvu kot strokovni javnosti. Enodejanka sodi med Brechtova prva dramska dela, ki jih je napisal pri enaindvajsetih letih. V Malomeščanski svatbi avtor poročno svatbo uporabi kot mikrokozmos, skozi katerega pokaže številne makrodružbene probleme, s satiro in črnim humorjem pa izpostavlja absurdnosti, do katerih prihaja, ko se pod fasado srečnega dogodka vzorne družine ena za drugo razkrivajo prikrite resnice, malomeščanska trhla morala pa se pred očmi gledalca lomi kot ženinovo doma narejeno pohištvo. Brechtova malce več kot enourna gledališka anatomija družbene realnosti s svojo neizmerno potenco iluminacije in skozi subtilno didaktični mehanizem humornega osvešča in ozavešča današnjega, pogosto nekritičnega ter spektaklu naklonjenega gledalca. »Vsi liki so nekako izkrivljeni. In to, kar morajo igralci narediti danes, je isto, kar so morali narediti, ko so imeli petnajst let manj: v liku morajo podoživeti nelagodje sramu in strah pred sramoto. Ta dva občutka (čeprav izhajata iz istega korena) sta zelo različna. Sram je intimen, potiskaš in skrivaš ga lahko leta in leta. Sramota pa je javna, z njo se moraš boriti pred vsemi in takoj. In v tej igri, čeprav se vsi liki od začetka nepopisno trudijo, da se to ne bi zgodilo, sram izbruhne v sramoto. In sploh ni pomembno, koliko si star, ko se ti to zgodi. Vse malomeščane v tej situaciji oblije ista groza in vedno je zanimivo, kako se bodo liki v taki situaciji obnašali. Pod lupo je malomeščanska duša, ki je v biti vedno enaka, ne glede na spol in leta,« pravi režiserka Mateja Koležnik. Prevajalca besedila sta Eduard Miler in Irena Novak Popov, prirejevalka prevoda Mateja Koležnik, prevajalec Balade o deviškosti Andrej Rozman Roza, dramaturginja Tanja Lužar, scenograf Henrik Ahr, kostumograf Alan Hranitelj, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Magdalena Reiter, lektorica Metka Damjan in oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje HNK Varaždin Shakespearjev Sen kresne noči v režiji Paola Magellija V ponedeljek, 21. oktobra 2024, bo v Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor gostovalo Hrvaško narodno gledališče iz Varaždina s Shakespearjevo mojstrovino Sen kresne noči v režiji Paola Magellija. Uprizoritev ponuja potovanje v svet iluzij, kjer se prepletajo ljubezen, smeh, spletke, čarovnija in resničnost. Uprizoritev raziskuje meje med sanjami in realnostjo ter odpira vprašanja o naravi človeškega obstoja. Shakespeare nas vodi v svet domišljije, kjer lahko za trenutek pobegnemo pred vsakdanjimi skrbmi in vstopimo v prostor svobode ter ustvarjalnosti. Predstava je še posebej aktualna v današnjem času, saj nagovarja našo željo po umiku iz vse bolj zahtevne realnosti. Shakespeare nam ponuja vstop v intelektualno oazo, kjer lahko skozi umetnost in gledališče najdemo nove poti ustvarjanja lastne resničnosti. Igrajo Helena Minić Matanić, Robert Plemić, Hana Hegedušić, Beti Lučić, Sara Ipša, Dea Presečki, Elizabeta Brodić, Robert Španić, Karlo Mrkša, Marinko Leš, Marko Cindrić, Filip Eldan, Nikša Eldan, Darko Plovanić, Zdenko Brlek, Vita Breški, Dina Drožđek in Melani Šipek. Režiser Paolo Magelli, dramaturginja Željka Udovičić Pleština, scenograf Ivan Marušić Klif, skladatelja Damir Martinović Mrle in Ivanka Mazurkijević, kostumografinja Marita Ćopo, oblikovalec svetlobe Luka Matić in koreograf Paolo Magelli. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Premiera v Operi in Baletu SNG Maribor MARIBOR, 16. OKTOBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v četrtek, 17. oktobra 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila praizvedbo opere Roberta Mračka Mož, ki je ukrotil strelo: Genialni izumi Nikole Tesle pod taktirko Iztoka Kocena v režiji Jakija Jurgca. Slovenska operna noviteta je namenjena tako učencem zadnje triade osnovnih šol kot tudi srednješolcem, v zaporedju desetih prizorov prikazuje ključna življenjska obdobja bržkone enega najslavnejših znanstvenikov in izumiteljev modernega časa, Nikole Tesle. Skladatelj in libretist Robert Mraček se je pri ustvarjanju opere, ki prinaša pomembno didaktično in duhovno sporočilo pravzaprav vsem generacijam poslušalstva, ne le mladim, oprl na lastno raziskovanje Teslovega življenja in eksperimentalnega dela na področju elektromagnetizma, pri čemer je želel izpostaviti predvsem pasti, ki jih prinaša napredek, in nerazumevanje genija, čigar ideje sta kapital in neoliberalna družba zlorabila za lastne koristi, ne pa za splošno dobrobit človeštva in našega planeta. »Opera, posvečena briljantnemu Nikoli Tesli, ne prinaša le zgodbe o njegovih izumih, ampak tudi o njegovem neizmernem hrepenenju po napredku in premikanju mej mogočega. Tesla, ki je svetu prinesel radio, izmenični tok in številne druge izume, bo na odru zaživel skozi glasbo, čustva in vizualne čarovnije, ki bodo občinstvo popeljale v srce njegovega genija. Tukaj ne gre zgolj za znanstveno potovanje, temveč za globoko čustveno izkušnjo, ki prikazuje človeka, ki je spremenil svet,« pravi skladatelj Robert Mraček. Dodaja: »Ideja za pisanje opere o Nikoli Tesli se mi je porodila, ko sem razmišljal o njegovi neverjetni viziji. Tesla ni bil le briljanten znanstvenik, temveč resničen vizionar, ki je v prihodnosti videl svet, kakršnega si večina ljudi ni mogla niti predstavljati. Njegova neutrudna radovednost, želja po inovacijah in vztrajnost v iskanju odgovorov so me globoko navdihnili. S to opero sem želel ujeti Teslovo pot – ne samo njegove znanstvene dosežke, ampak tudi njegovo notranjo moč, sanje in čustveno življenje, ki je tesno prepleteno z njegovimi odkritji.« Glasbena govorica opere, v kateri igrajo pomembno vlogo tudi številni vizualni efekti, tako s svojimi izvirnimi glasbenimi kodi v obliki vodilnih in spominskih motivov nadvse prepričljivo nagovarja mlado občinstvo in ga vabi k samostojnemu iskanju znanstvenih in družbenih resnic. Dirigent je Iztok Kocen, režiser in avtor govorjenega besedila Jaki Jurgec, scenograf Matic Kašnik, oblikovalec projekcije Rok Predin, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, oblikovalec zvoka Grega Mendaš, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, svetovalec za jezik Benjamin Virc, lektorica Nevenka Verstovšek, koreografinja Cleopatra Purice in asistent režije Tim Ribič. Nastopajo Sebastijan Čelofiga kot Nikola Tesla, Andreja Zakonjšek Krt kot Katharine McMahon Johnson, Matevž Biber kot Albert Einstein, Bogdan Stopar kot Thomas Alva Edison, Jaki Jurgec kot George Westinghouse, Dada Kladenik kot Marguerite Westinghouse, Alfonz Kodrič kot Jakob Pöschl, Nina Hvalec kot Evelyn Nesbit, Aljaž Hameršak kot John Pierpont Morgan, Tomaž Planinc kot Pliniecki/Klovn, Mihael Roškar kot Anton Szigeti, Gregor Mlakar kot Prvi ulični prodajalec, Jernej Luketič kot Drugi ulični prodajalec, Jernej Jenko kot Robert Underwood Johnson, Peter Skušek kot Policist, Mircea Golescu kot Butler, Olesja Hartmann kot Služabnica, Mojca Potrč kot Ethel, bradata ženska, Julija Jurgec kot Fedor Jeftichew, fant s pasjim obrazom, Ines Uroševič in Metka Masten kot Daisy in Violet Hilton, siamski dvojčici, Vasilij Kuzkin kot Edward Mordrake, moški z dvema obrazoma, Vadim Kurgajev kot Myrtle Corbin, ženska s štirimi nogami, ter Zbor Opere SNG Maribor in Simfonični orkester SNG Maribor. Predstave so na sporedu od 17. do 25. oktobra. V soboto, 19. oktobra 2024, pa bo ob 16. uri v Kazinski dvorani predstavitev opere s skladateljem Robertom Mračkom.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Harmonije onkraj časa: recital violinistke Ane Julije Mlejnik Železnik Izvenabonmajski koncert Ponedeljek, 14. oktobra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja izvenabonmajski koncert Harmonije onkraj časa. Solistični recitali violinistke Ane Julije Mlejnik Železnik potekajo na raznih lokacijah po Sloveniji in občinstvu ponujajo edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja. Program, osredotočen na solo violino, predstavlja redkeje izvajana dela znanih skladateljev od 17. stoletja do sodobnosti. S projektom Harmonije onkraj časa se pričenja slovenska uvertura v mednarodni projekt Harmonies beyond time, ki bo kasneje izveden tudi v Belgiji in Angliji. Gre za edinstveno priložnost, da slišimo izjemna dela, ki redkeje najdejo svoje mesto v običajnih koncertnih programih, a imajo kljub temu pomembno mesto v glasbeni zgodovini. Violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik beleži uspehe na mednarodnih odrih in je kot solistka debitirala na Japonskem, v Franciji, Angliji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Sloveniji (Cankarjev dom, Stadion Stožice), na Hrvaškem, v Črni Gori, na Malti, v Kanadi in Indiji. Med drugim je leta 2008 ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega kot solistka igrala s Policijskim orkestrom v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Oder je delila z mnogimi velikimi glasbenimi imeni, kot so George Pehlivanian, Bartholomeus Henri Van De Velde, Yuzuko Horigome, Antonio Meneses, Lorenzo Cossi, Lana Trotovšek, Aleksander Spasić in Liliana Novak. Decembra 2018 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani, že nekaj let je tudi umetniška vodja festivala komorne glasbe Loka da Camera v Škofji Loki. Koncert bo 14. oktobra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, vstop je prost.   PROGRAM KONCERTA: Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644 – 1704) Passacaglia v g-molu (iz zbirke Rožnovenskih sonat) Peter Kopač (*1949) Sonus simulationes za violino solo Eugène Ysaӱe (1858 – 1931) Sonata št. 3 v d-molu “Ballade” *** Aram Khatchaturian (1903 – 1978) Sonata-monolog   Georg Philipp Telemann (1681 – 1767) Fantazija št. 1 v B-duru Largo—Allegro—Grave—Si replica l'allegro   Sergej Prokofjev (1891 – 1953) Sonata za violino solo v D-duru op. 115 Moderato - Andante dolce (Tema con variazioni) - Con brio (Allegro precipitato)   O PROGRAMU: Heinrich Ignaz Franz Biber je bil eden najbolj inovativnih skladateljev svojega časa. Njegova uporaba scordature – posebne uglasitve violine, ki omogoča bolj nenavadne akorde in zvokoče efekte – je bila prava revolucija. Skladbe, kot so Rožnovenske sonate, niso le tehnično zahtevne, temveč tudi globoko izrazne, zato njegova glasba še danes odpira nove poti v interpretaciji baročne violinske glasbe. Passacaglia iz zbirke Rožnovenskih sonat spada med najstarejša ohranjena dela za solo violino. Temelji na temi iz himne Angel varuh, ki nas v obliki basovske linije spremlja skozi celo skladbo. Glasba Petra Kopača nas popelje v svet prostranih zvočnih krajin. Njegove skladbe opisujejo kot vesoljne in sferične, saj se v njih prepletajo subtilne melodije in bogate harmonije. Kopačeva dela so hkrati introspektivna in univerzalna, pogosto se zdijo kot potovanje skozi zvočne pokrajine, ki raziskujejo meje prostora in časa. Skladatelj je skladbo Sonus simulationes posvetil svojemu sinu Andreju, napisana pa je bila leta 2015 po hudem požaru sredi zime na Mestnem trgu v Škofji Loki. Eugène Ysaÿe je bil belgijski violinist in skladatelj, ki velja za enega izmed utemeljiteljev moderne violinske šole. Sonate za solo violino so izjemno tehnično zahtevne, a hkrati globoko osebne. Vsaka izmed njih je posvečena drugemu violinistu, kar daje vsaki sonati edinstven značaj. Sonata št. 3, Balada, je bila posvečena violinistu Georgesu Enescoju. Aram Hačaturjan, armenski skladatelj, je v svoji Sonati-monologu za solo violino združil vplive romantične tradicije in armenske ljudske glasbe. Njegova glasba je polna izrazite melodike in močnih ritmičnih elementov, ki ustvarjajo intenzivno čustveno napetost. Hačaturjanova dela so priljubljena tako zaradi svoje liričnosti kot zaradi bogatih narodnih vplivov, ki jih prinaša v klasično glasbo. Sonato-monolog je skladatelj posvetil violinistu Viktorju Pikaisnu. Georg Philipp Telemann je bil eden najbolj cenjenih skladateljev svojega časa, čeprav danes pogosto ostaja v senci svojega prijatelja Johanna Sebastiana Bacha. Dvanajst fantazij za solo violino je čudovit primer njegove sposobnosti združevanja različnih glasbenih slogov, od italijanske virtuoznosti do francoske elegance. Te fantazije violinistu omogočajo, da pokaže tako tehnično znanje kot umetniško občutenje, zato še danes ostajajo priljubljene med izvajalci. Sergej Prokofjev je eden najpomembnejših ruskih skladateljev 20. stoletja. Njegova Sonata za solo violino v D-duru je zanimiva mešanica preproste forme in kompleksnih glasbenih idej. Napisana je bila po naročilu konzervatorija in namenjena nadarjenim študentom violine. Skladatelj si jo je zamislil tako, da bi jo večje število violinistov izvajalo na odru hkrati, unisono. Vsebuje bogato zvočno domišljijo in igrive melodije, ki so značilne za Prokofjeva.   O IZVAJALKI: Violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik beleži uspehe na mednarodnih odrih in je kot solistka debitirala na Japonskem, v Franciji, Angliji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Sloveniji (Cankarjev dom, Stadion Stožice), na Hrvaškem, v Črni Gori, na Malti, v Kanadi in Indiji. Med drugim je leta 2008 ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega kot solistka igrala s Policijskim orkestrom v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Oder je delila z mnogimi velikimi glasbenimi imeni, kot so George Pehlivanian, Bartholomeus Henri Van De Velde, Yuzuko Horigome, Antonio Meneses, Lorenzo Cossi, Lana Trotovšek, Aleksander Spasić, Liliana Novak... Decembra 2018 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poleg tega je umetniška vodja festivala komorne glasbe Loka da Camera v Škofji Loki. Na mednarodnem tekmovanju mladih glasbenikov v Genovi je osvojila prvo nagrado. Zelo rada se udejstvuje v komornih zasedbah in je stalna članica kvarteta Tamino, tria Lontrg, klavirskega tria Valvasor ter baročnih ansamblov The Legacy of Bach in Praprotno seme. Ana Julija je začela igrati violino pri šestih letih na Glasbeni šoli Škofja Loka in šolanje nadaljevala pod mentorstvom prof. Tatjane Špragar v Ljubljani. Po uspešno opravljeni maturi je bila leta 2009 sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Tam je študirala v violinskem razredu prof. Gorjana Košute in leta 2013 tudi diplomirala. Študij je nadaljevala na Kraljevem konzervatoriju v Bruslju, v razredu svetovno priznane violinistke in zmagovalke tekmovanja Kraljice Elizabete, prof. Yuzuko Horigome. Leta 2016 je magistrirala z izredno pohvalo (magna cum laude). Visoka ocena je Ani Juliji omogočila smer podiplomskega študija, namenjenega izobraževanju koncertnih glasbenikov solistov (concertmusicus), ki ga je leta 2018 prav tako z magna cum laude zaključila. Veliko zanimanje za historialno glasbo, ki ga kaže Ana Julija, pa se je izkazalo v dvoletnem študiju baročne violine pri priznanem profesorju Ryu Terakadu. Poleg omenjenih se je izobraževala tudi pri drugih uveljavljenih profesorjih: R. Friend, I. Ozim, J. Fisher, G. Pauk, S. Kim, C. Forough, S. Ryu, S. Shipps, V. Szabadi, K. Yon, J. Talich, S. Ashkenasi.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Baleta SNG Maribor v Atenah ATENE, 8. OKTOBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Atene, kjer bo jutri, v sredo, 9. oktobra 2024, na enem najbolj ikoničnih prizorišč v Atenah, v znamenitem antičnem gledališču Odeon Heroda Atiškega ob vznožju Akropole, izvedel balet Grk Zorba v koreografiji Lorce Massina na glasbo Mikisa Theodorakisa. Dogodek, kjer se mariborskim baletnim plesalkam in plesalcem pridružuje Orkester Atenske filharmonije pod taktirko Lukasa Karytinosa, zbora Akadimaïkí Chorodía Néon Athinón in Lykeion ton Ellinidon ter mezzosopranistka Irini Karaianni, začenja praznovanja ob stoti obletnici rojstva Mikisa Theodorakisa leta 2025 in šestdesetletnici premiere filmske klasike režiserja Michaela Cacoyannisa z Anthonyjem Quinnom v naslovni vlogi. Balet je bil prvič izveden v veronski Areni leta 1987 in ponovno interpretira nepozabne teme filma Grk Zorba iz leta 1964 v režiji Michaela Cacoyannisa in romana Življenje in nravi Aleksisa Zorbe Nikosa Kazantzakisa. Zgodba o Zorbi presega generacije in je ujela bistvo minljivih trenutkov življenja. V središču baleta je meditacija o večnem človeškem boju proti minevanju časa in neizogibnosti smrti. Mikis Theodorakis je svojo glasbo opisal kot »poklon temu boju, hkrati pa tudi kot himni človeku in njegovemu sijaju«, kar uprizoritvi daje duh, ki je hkrati radosten in slavnosten. Mariborski Balet je Zorbo prvič uprizoril leta 2004 in ga od takrat uspešno izvajal tako doma kot na gostovanjih v tujini. Letošnjo pomlad ga je v prenovljeni koreografiji legendarnega Lorce Massina vrnil na mariborske plesne deske s povsem novim plesnim elanom.

Plešejo Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Matteo Beeckman, Ion Breahna, Davide Buffone, Elena Cioata, Elia Davolio, Ionut Dinita, Lana Druskovič, Mircea Golescu, Olesja Hartmann, Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik, Vasilij Kuzkin, Sytze Jan Luske, Matteo Magalotti, Metka Masten, Mihaela Matis, Lucio Mautone, Angelo Menolascina, Satomi Netsu, Monja Obrul, Yuya Omaki, Ema Perić, Ines Petek, Alexandru Pilca, Branka Popovici, Cleopatra Purice, Mina Radaković, Catarina de Meneses, Klavdija Stanišič, Mirjana Šrot, Christopher Thompson, Aleksandar Trenevski, Nuša Urnaut, Ines Urosevič in Maro Vranaričič.

Odeon Heroda Atiškega je kamnita gledališka struktura na jugozahodnem pobočju Atenske akropole v Atenah v Grčiji, zgrajen je bil leta 161. Od prenove sredi prejšnjega stoletja je eno prestižnejših prizorišč, ki se ponaša z vrsto odmevnih grških, pa tudi mednarodnih nastopov.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 1. OKTOBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 4. oktobra 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila znamenito Donizettijevo opero Lucia di Lammermoor pod taktirko Ivana Huta v režiji Giulia Ciabattija. V naslovni vlogi bo nastopila Nina Dominko.  Ena najslavnejših oper, ki tudi v sodobnem času dopušča številne provokativne interpretacije in inovativne režijske postavitve, je nastala izpod peresa Gaetana Donizettija, ki se je s svojim glasbenogledališkim opusom zapisal v zgodovino kot eden najprodornejših genijev poznega italijanskega belkanta. Predelava legende o nevesti iz odročnega škotskega Lammermoorja, ki jo je po domnevno resničnih dogodkih v svojem romanu ovekovečil Walter Scott, se je v dramaturško zgoščeni različici libretista Salvadoreja Cammarana osredotočila na tragično življenjsko usodo mlade Lucie Ashton, ki se mora zaradi neugodnega ekonomskega položaja poročiti z drugim in pri tem pozabiti na nemogočo zvezo s svojim izbrancem Edgardom Ravenswoodom, ki je povrh vsega še v ostrem osebnem konfliktu z njenim bratom Enricom Ashtonom. S pevsko vlogo protagonistke, ki zahteva poleg vokalne virtuoznosti tudi poglobljeno psihološko igro, je Donizettiju uspelo ustvariti ikonično opero o krhki ženski, ki zaradi neuslišane ljubezni zblazni in s tem postane ena izmed najprepoznavnejših upodobitev žrtev romantičnih hrepenenj. V naslovni vlogi nastopa Nina Dominko, Luka Brajnik bo Lord Enrico Ashton, Lucijin brat, Martin Sušnik bo Sir Edgardo di Ravenswood, Danilo Kostevšek upodablja Lorda Artura Bucklawa, Luka Ortar pa Raimonda Bidebenta, Lucijinega vzgojitelja in zaupnika, Dada Kladenik je Alisa, Lucijina služabnica in zaupnica, Bogdan Stopar pa Normanno, poveljnik straže lorda Ashtona. Ekipo ustvarjalcev sestavljajo dirigent Ivan Hut, režiser Giulio Ciabatti, ki se v uprizoritvi podpisuje še kot scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe, asistent scenografije je Platon Bardhi, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak in asistent režije Tim Ribič. V Mariboru so opero Lucia di Lammermoor prvič izvedli leta 1959, naslovno vlogo je odlično poustvarila sopranistka Ondina Otta. Druga produkcija se je zvrstila v sezoni 1970/1971, tretja v sezoni 1983/1984, četrtič pa leta 1995. Po petkovi premieri bo Lucia di Lammermoor na sporedu še 6., 8., 10. in 12. oktobra.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 24. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 27. septembra 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila Ženske na oblasti, starogrško komedijo v sodobni priredbi, ki išče politično, osebno in gospodarsko alternativo boljše prihodnosti, v režiji Juša Zidarja. Igrajo Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc in Vojko Belšak.  Ekipa uprizoritve Ženske na oblasti je za izhodiščno besedilo vzela manj znano komedijo starogrškega komediografa Aristofana (okr. 445–385 pr. n. št.), ki ga pogosto opisujejo kot »učitelja demokracije«, saj je bila njegova kritična komedijska ost uperjena v javno, politično življenje polisa. Osnovni motiv komedijskega dogajanja je odločitev glavne junakinje Praksagore, ki težko prenaša »vse težave sveta, ki si vedno izbira slabe voditelje«, zato sklene, da skupaj z drugimi v moške preoblečenimi Atenkami zasede parlament in z glasovanjem doseže, da bo oblast uradno predana ženskam, da bi popravile obupno stanje, saj je v državi vedno več revščine, neenakosti in krivic. Aristofanova izhodiščna ideja o ženskem prevzemu oblasti nikakor ni bila zamišljena revolucionarno, njena naloga je komična razprava o stanju v državi. Uprizoritev poantira prelom s patriarhatom in preizprašuje, kaj bi pomenil ženski svet brez tradicionalnih hierarhij, ter raziskuje idejo egalitarne skupnosti, ki naj bi temeljila na odgovornosti posameznika in skupnem dobrem. Aristofanov ključni očitek je, da je človek v svoji naravi ultimativno sebično bitje, zato je popolnoma vseeno, kdo oblast prevzame. Režiser Juš Zidar, ki k uprizoritvam pristopa avtorsko inovativno in z osebnim uprizoritvenim stališčem, pravi, da Aristofanova igra ponuja možnost za družbenokritične zaostritve fabule v subverzivno katarzo. »Ideja je utopična in je do nje zlahka zavzeti popolnoma cinični odnos. Težje je verjeti v nekaj, kar odgovornost prelaga z represivnih vzvodov moči na etiko posameznika in njegovo vero v družbeno. Morda je enako utopično danes verjeti v demilitarizacijo sveta, redistribucijo globalnega bogastva, socialno državo, egalitarnost, neposredno demokracijo, univerzalni temeljni dohodek … pa vendar sam raje zberem slednje, kot pa si zatiskam oči pred družbeno neenakostjo in eksploatacijo tretjega sveta za blaginjo zahoda,« je v intervjuju za gledališki list povedal režiser Juš Zidar. Za izhodišče so uporabili nov prevod Maja Sunčič, ki je grško komedijo naslovila Parlamentarke, dramaturginja je Maša Pelko, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografinja Mia Popovska, skladatelj Marjan Nečak, koreografinja Rosana Hribar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO V petek, 6. septembra 2024, ob 20. uri bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet  SNG Maribor izvedel balet Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu na glasbo Sergeja Prokofjeva. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta nastopila Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Ob premieri je kritičarka revije Dance Europe Maggie Foyer zapisala: »Medtem ko izpostavlja vsak dramatičen preobrat in daje globino vsakemu liku, Turcu vodi dogajanje naprej z dih jemajočo hitrostjo. Pas de deux na balkonu je prizor čiste ekstaze. Turcu je skozi celotno uprizoritev uporabila svoj prirojeni gledališki instinkt in bogate izkušnje iz gledališča. Koreografija je trdno zasnovana na klasičnem besednjaku, vendar uporabljena s fleksibilnostjo in z iznajdljivostjo za poudarjanje karakterizacij likov. Vsakemu prizoru je dodeljen njegov pravi prostor in pomen. Sredi visoke strasti in osupljivega plesa se pojavijo trenutki tihe drame, ki balet zasidrajo.« Plešejo Catarina de Meneses (Julija), Ionut Dinita (Romeo), Yuya Omaki (Mercutio), Sytze Jan Luske (Tybalt), Mateo Magallotti (Benvolgio), Lucio Mouttone (Paris), Tanja Baronik (Lady Capulet), Sergiu Moga (Lord Capulet), Evgenija Koškina (Lady Monteg), Tiberiu Marta (Lord Monteg), Branka Popovici (Tybaltova ljubimka), Monja Obrul (Kolombina), Aleksandar Trenevski, Ion Breahna, Maro Vranarič (Harlekini), Vasilij Kuzkin (Pater Lorenzo), Helena Klasič (Pestunja) in Beatrice Bartolomei, Hristina Stoycheva, Monja Obrul, Tea Bajc, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Ema Perić, Ines Uroševič, Mina Radaković, Satomi Netsu, Ion Breahna, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Aleksandar Trenevski. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš in oblikovalec luči Tomaž Premzl. V primeru slabega vremena je rezervni termin Baleta pod zvezdami naslednji dan, v soboto, 7. septembra 2024.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet pod zvezdami Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu jutri na Glavnem trgu v Mariboru V petek, 6. septembra 2024, ob 20. uri bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet  SNG Maribor izvedel balet Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu na glasbo Sergeja Prokofjeva. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta nastopila Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Ob premieri je kritičarka revije Dance Europe Maggie Foyer zapisala: »Medtem ko izpostavlja vsak dramatičen preobrat in daje globino vsakemu liku, Turcu vodi dogajanje naprej z dih jemajočo hitrostjo. Pas de deux na balkonu je prizor čiste ekstaze. Turcu je skozi celotno uprizoritev uporabila svoj prirojeni gledališki instinkt in bogate izkušnje iz gledališča. Koreografija je trdno zasnovana na klasičnem besednjaku, vendar uporabljena s fleksibilnostjo in z iznajdljivostjo za poudarjanje karakterizacij likov. Vsakemu prizoru je dodeljen njegov pravi prostor in pomen. Sredi visoke strasti in osupljivega plesa se pojavijo trenutki tihe drame, ki balet zasidrajo.« Plešejo Catarina de Meneses (Julija), Ionut Dinita (Romeo), Yuya Omaki (Mercutio), Sytze Jan Luske (Tybalt), Mateo Magallotti (Benvolgio), Lucio Mouttone (Paris), Tanja Baronik (Lady Capulet), Sergiu Moga (Lord Capulet), Evgenija Koškina (Lady Monteg), Tiberiu Marta (Lord Monteg), Branka Popovici (Tybaltova ljubimka), Monja Obrul (Kolombina), Aleksandar Trenevski, Ion Breahna, Maro Vranarič (Harlekini), Vasilij Kuzkin (Pater Lorenzo), Helena Klasič (Pestunja) in Beatrice Bartolomei, Hristina Stoycheva, Monja Obrul, Tea Bajc, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Ema Perić, Ines Uroševič, Mina Radaković, Satomi Netsu, Ion Breahna, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Aleksandar Trenevski. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš in oblikovalec luči Tomaž Premzl. V primeru slabega vremena je rezervni termin Baleta pod zvezdami naslednji dan, v soboto, 7. septembra 2024. dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Severno Makedonijo na 64. festival »Ohridsko leto«, kjer bo v nedeljo, 14. julija 2024, v preddverju cerkve sv. Sofije uprizorila dramo Immaculata. Igra Nataša Matjašec Rošker.

Immaculata po romanu Marijin testament Colma Tóibína, enega najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, je zgodba Kristusove matere Marije in samote, ki jo občuti ob izgubi sina, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli. Uprizoritev je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala njegova sestra Livija Pandur, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj.

Uprizoritev je gostovala po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji, v Guadalajari v Mehiki, na festivalu monodrame Solo v Moskvi in na 10. Gledališki olimpijadi na Madžarskem. Bila je uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori.

Letošnji že 64. Ohridski poletni festival poteka od 12. julija do 20. avgusta, na njem bo nastopilo več kot 500 umetnikov iz 24 držav. Na sporedu je 27 koncertov, šest gledaliških predstav in dodatni dogodki na prizoriščih, kot so Antično gledališče, Dolni Saraj, cerkev Svete Sofije in Kulturni center. Najznamenitejši makedonski festival, lociran v duhovnem središču Makedonije, se je v prvih desetletjih posvečal pretežno glasbenemu programu, na njem pa so nastopila največja imena klasične glasbe. Od osemdesetih let preteklega stoletja se na festivalu krepi tudi njegov gledališki del, ki je velik razmah doživel po odkritju antičnega gledališča.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ondina Otta Klasinc – ob stoti obletnici rojstva Slovensko narodno gledališče Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor bosta v torek, 2. julija 2024, slovesno obeležila stoto obletnico rojstva izjemne sopranistke Ondine Otta Klasinc. Ondina Otta Klasinc, rojena v Trstu 16. julija 1924, umrla v Mariboru 14. junija 2016, je bila ena najpomembnejših opernih pevk, ki je s svojo umetniško prezenco zaznamovala ne le slovensko operno krajino 20. stoletja, pač pa očarala domala ves svet. S svojo bogato kariero je prispevala k razvoju in prepoznavnosti mariborske Opere, za svoje dosežke pa je prejela številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Betettovo nagrado in zlati red za zasluge Republike Slovenije. V Kazinski dvorani SNG Maribor bo ob 19. uri predstavitev biografsko-spominske publikacije iz zbirke Osebnosti z naslovom Ondina Otta Klasinc (1924—2016): ob stoti obletnici rojstva. Publikacija, ki je izšla pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru, zajema obsežno biografijo Življenje in umetniška pot Ondine Otta Klasinc, ki jo je napisal Marko Košir, ter prispevke desetih sodobnikov umetnice – Milene Morača, red. prof. Vlatke Oršanić, Janeza Lotriča, Nevenke Verstovšek, Sama Ivačiča, Vlaste Doležal Rus, Borisa Švare, red. prof. Simona Robinsona, mag. Staneta Jurgca in Majde Emeršič, ki so prispevali svoje spomine na umetnico. Urednica zbornika je dr. Karmen Salmič Kovačič, zbirko Osebnosti ureja dr. Vlasta Stavbar. Ob tej priložnosti bodo predstavljeni in razstavljeni tudi trije digitalno prepisani umetniški albumi iz zapuščine pevske umetnice, od katerih dva hrani Zbirka drobnih tiskov Enote za domoznanstvo in posebne zbirke UKM, enega pa je za čas digitalizacije posodil knjižnici sin Ondine Otta Klasinc Sergio Otta iz Trsta.  Slavnostni koncert ob stoti obletnici rojstva Ondine Otta Klasinc bo potekal ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc. Na koncertu bodo nastopili Simfonični orkester SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča in solistke Rebeka Lokar, sopran, Petya Ivanova, sopran, in Martina Burger, sopran. Program koncerta sestavljajo odlomki iz Verdijeve La traviate, Mozartove Così fan tutte, Donizettijevega Don Pasquala, Mascagnijeve Cavallerie rusticane ter Puccinijevih Madame Butterfly, Tosce in Manon Lescaut. Spomin na karizmatično umetnico bo obudila tudi projekcija dokumentarnega filma Ondina Otta, ki ga je leta 2004 v produkciji  Regionalnega RTV Centra Maribor in Uredništva kulturno-dokumentarnih oddaj Televizije Slovenija posnela režiserka in producentka Dragica Petrovič. Vstop je prost. Brezplačne vstopnice lahko obiskovalci dvignejo pri gledališki blagajni. ### Dodatne informacije Alan Kavčič, SNG Maribor 041/697-121 Karmen Salmič Kovačič, UKM 02/25 07 472 Vlasta Stavbar, UKM 02/25 07 434    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 19. JUNIJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v operni hiši Leipzig v petek, 21. junija 2024, otvoril mednarodni baletni festival Leipzig tanzt! z baletom Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga. Festival poteka od 21. do 29. junija 2024 v Leipzigu. Peer Gynt bo na sporedu tudi v soboto, 22. junija 2024. Festival Leipzig tanzt! je posvečen baletni umetnosti in ponuja priložnost, da se občinstvo seznani z različnimi stili in izraznimi sredstvi baleta ter sodeluje v diskurzu, kaj je balet bil, kaj je in kaj je lahko. Selektor festivala Rémy Fichet je zbral umetnice, umetnike in baletne ansamble, ki zaznamujejo mednarodno baletno in plesno sceno, ob mariborskem Baletu sodeluje tudi znameniti Akram Khan Company. Peer Gynt, ki ga je Edward Clug zasnoval na glasbo Edvarda Griega, pripoveduje Ibsenovo zgodbo oportunističnega popotnika v borbi med svojimi sanjami in družbenimi normami. Clug je svojo prvo celovečerno baletno uprizoritev za Balet SNG Maribor ustvaril leta 2015, pri čemer je uporabil Griegovo priljubljeno glasbo in jo dopolnil z dodatnimi deli norveškega skladatelja. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja občinstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Mariborski Balet je s Peerom Gyntom večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini, lansko leto dvakrat v Nemčiji, pred tem v Rusiji tako v Sankt Peterburgu kot v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, pa na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem in v Italiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi, aprila naslednje leto pa bo doživel tudi premiero v milanski Scali. Nastopili bodo Miloš Isailović k. g., Evgenija Koškina, Edward Clug, Tanja Baronik, Sytze Jan Luske, Tijuana Križman Hudernik, Sergiu Moga, Tetiana Svetlična, Lucio Mautone, Monja Obrul, Ema Perić, Mirjana Šrot, Davide Buffone, Klavdija Stanišić, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stoycheva, Vasilij Kuzkin, Catarina de Meneses, Tea Bajc, Mina Radaković, Ionut Dinita, Tomaž Viktor Abram Golub, Alexandru Pilca, Satomi Netsu, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Matteo Magalotti, Aleksandar Trenevski, Maro Vranaričič, Christopher Thompson, Mircea Golescu, Ines Uroševič, Ines Petek, Metka Masten in Branka Popovici. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl. Izvedbo predstave bodo glasbeno obogatili priznani Gewandhausorchester, Paulo Almeida in Zbor Opere Leipzig pod taktirko dirigenta Victoriena Vanoostena.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so ob smrti legendarnega igralca komičnih vlog Janeza Klasinca, člana mariborske Drame med letoma 1957 in 1989, odprli žalno knjigo. Vpis vanjo je mogoč do konca tega tedna. V svoji bogati igralski karieri je Janez Klasinc ustvaril več kot sto različnih vlog. Bil je karakterni igralec, ki nastopal v vseh žanrih, posebej pa je blestel v komedijah. Bil je med najustvarjalnejšimi igralci generacije mariborske Drame šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, med katerimi so številna zveneča imena (Arnold Tovornik, Volodja Peer, Angelca Jenčič Janko, Milena Muhič …). Najstarejši gledalci se ga gotovo še spomnijo po vlogah v uprizoritvi Nestrojeve Tete iz Amerike (1965) ali v gledališko-televizijski komediji Prihranjeni funt (1966). Ena njegovih zadnjih velikih komičnih vlog je bila v Hadžičevi Centrali (1977). Po upokojitvi je največ nastopal v operetah mariborske Opere. Po rodu je bil Ljubljančan, ki se je z gledališčem začel ukvarjati že v najstniških letih, bil je med prvimi generacijami študentov ljubljanske igralske akademije. Kot mlad igralec je sprva nastopal v celjskem gledališču, nato pa v gledališču v Kopru, kjer je kot organizator pomagal pri njegovi profesionalizaciji. V mariborskem gledališču je na začetku Borštnikovega srečanja (1965–1967) kot organizator sodeloval z ustanoviteljem festivala Franom Žižkom. Spominu na Janeza Klasinca se bodo poklonili tudi 2. julija 2024 v sklopu slavnostnega koncerta ob stoti obletnici rojstva Ondine Otta Klasinc, s katero sta bila nerazdružljiva.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Torek, 18. junij 2024, ob 19.30 Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent: Zoran Bičanin Solisti Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani: Ema Krečič, violončelo Mentorica: doc. Karmen Pečar Nikola Pajanović, violina Mentor: prof. Gorjan Košuta Sara Čano, violončelo Mentor: zasl. prof. Miloš Mlejnik Ana Rupar, violina Mentor: prof. Gorjan Košuta Spored: R. Schumann: Koncert za violončelo in orkester v a-molu, op. 129 J. Brahms: Koncert za violino, violončelo in orkester v a-molu, op. 102 J. Sibelius: Koncert za violino in orkester v d-molu, op. 47 BIOGRAFIJE Ana Rupar se je rodila leta 2002 v glasbeni družini. Violino je začela igrati pri šestih letih na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri Nini Zalokar, njena profesorja sta nato bila še Andreja Zupanc in Uroš Bičanin, na srednji stopnji pa Armin Sešek in pozneje Gorjan Košuta, pri katerem nadaljuje dodiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ana se lahko pohvali z zlatimi priznanji, nagradami in prvimi mesti z državnih tekmovanj TEMSIG iz violine, komorne igre in solfeggia ter mednarodnih tekmovanj iz violine in solfeggia. V lanskem letu je na 6. mednarodnem tekmovanju iz solfeggia prejela srebrno nagrado in tretjo najvišjo uvrstitev med vsemi tekmovalci. Širšemu občinstvu se redno predstavlja z nastopi, recitali in koncerti. Med vidnejšimi so nastop v okviru 61. Festivala Ljubljana s pianistko Jeanne Mikitka v Viteški dvorani Križank, bila je koncertna mojstrica združenega orkestra slovenskih glasbenih šol na slavnostnem koncertu ob 200. obletnici glasbenega šolstva na slovenskem v Cankarjevem domu, novembra 2022 je v okviru cikla Tutti nastopila kot solistka s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. V dveh koncertnih večerih v Slovenski filharmoniji in Unionski dvorani Maribor je izvedla Koncert za violino št. 3 v h-molu, op. 61 Camilla Saint-Saënsa. Leto pozneje je na nastopila v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma na koncertu cikla Mladi mladim v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske. V začetku leta je, po uspešno opravljeni avdiciji, kot koncertna mojstrica vodila koncert Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo UL v okviru Dnevov sodobne glasbe UL AG. Poleg svojih glasbenih dosežkov je redna udeleženka seminarjev pri priznanih profesorjih, kot so Latica Honda-Rosenberg, Sandor Javorkai, Wonji Kim Ozim in Dan Zhu.  Nikola Pajanović je bil rojen leta 2000 v Ljubljani. Magistriral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Gorjana Košute. Študij nadaljuje na Royal Academy of Music v Londonu v razredu prof. Romana Simovića. Zelo zgodaj je pokazal ljubezen do igranja violine. Že kot osemletnik se je udeležil mednarodnega tekmovanja ‘Euritmia’ v Povolettu (Italija) in dosegel zlato priznanje. Od takrat se je uspešno udeležil še številnih tekmovanj in je nosilec prestižnih prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Italiji, Makedoniji, Srbiji. Na tekmovanju Jaroslav Kocian na Češkem je leta 2016 poleg 1. nagrade v svoji kategoriji pridobil tudi naziv Laureata celotnega tekmovanja. Bil je izbran in povabljen na prestižno violinsko tekmovanje ‘Menuhin’ 2018 v Ženevi in se uvrstil v polfinale oz. med 9 najboljših na svetu. Leta 2018 je bil slovenski predstavnik na Evroviziji mladih glasbenikov v Edinburgu in je na finalnem večeru nastopil z BBC Škotskim simfoničnim orkestrom ter prejel Drugo nagrado. Do sedaj je šestkrat tekmoval na državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG in vsakič prejel Zlato plaketo. Na zadnjem, marca 2024, si je prislužil zlato plaketo, prvo nagrado in posebno priznanje za doseženih 100 točk. V organizaciji Festivala Ljubljana se je dvakrat predstavil v ciklu Mladi virtuozi, februarja 2017 in januarja 2018, kjer je izvedel vseh 24. Paganinijevih Capricciov. Maja 2018 se je predstavili tudi poslušalcem v Sarajevu na festivalu ‘Sarajevske večeri muzike’. Maja 2019 je bil povabljen v znameniti Teatro Maggio Musicale, kjer se je uspešno predstavil z violinskim recitalom tudi publiki v Firencah. Kot solist je nastopal s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom SNG Opera Maribor, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Komornim orkestrom Pardubice na Češkem. Za izjemne uspehe pri uveljavljanju Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana je leta 2015 prejel Škerjančevo nagrado. Leta 2018 je prejel tudi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL za izjemne dosežke na mednarodnih glasbenih tekmovanjih in koncertnih odrih. Od Univerze v Ljubljani je dvakrat prejel priznanje za posebne dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti (2020, 2022). Trenutno je štipendist Mestne občine Ljubljana in fondacije Leverhulme Ars za leto 2023/2024. Skupaj z Lauro de Wolff, Rebeko Skok in Saro Čano igra v godalnem kvartetu Opifex, s katerim redno koncertira na različnih festivalih. Marca 2023 so prejeli 1. nagrado na tekmovanju TEMSIG, aprila 2023 pa 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju ‘Giovani Musicisti – Città di Treviso’. V letu 2023 so za svoje dosežke prejeli tudi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Od leta 2010 se redno udeležuje mednarodnih poletnih šol in svoje violinsko znanje nadgrajuje pri priznanih violinskih pedagogih, kot so Igor Ozim, Zakhar Bron, Ana Chumachenko, Dora Schwarzberg, Julian Rachlin, Vadim Gluzman, Viktor Tretyakov, Roman Simović, Gordan Nikolić, Stefan Milenković, Oleg Kaskiv, Ingolf Turban, Ning Feng, Benjamin Ziervogel, Vesna Stanković, Volodja Balžalorsky. Violončelistka Ema Krečič (1998) trenutno nadaljuje svoj magistrski študij na Univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu prof. Clemensa Hagna. Nanjo in na njen študij violončela so pomembno vplivali tudi njeni profesorji Igor Mitrović, Karmen Pečar, Enrico Bronzi, Damir Hamidullin in Jaka Stadler. Za svoje študijske dosežke je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Ema je zmagovalka več državnih in mednarodnih tekmovanj, med njimi Sir Ian Stoutzker Prize (2023), Musica Goritiensis (2022), TEMSIG (2021), Petar Konjović (2019). Kot solistka pogosto nastopa s profesionalnimi orkestri doma in v tujini, poleg tega pa aktivno sodeluje tudi v različnih komornih zasedbah (klavirski trio Janus, duo Köveš-Krečič, čelo kvartet Cédez ter klavirski trio Adelante). Izpopolnjevala se je na seminarjih pri priznanih profesorjih, kot so Jens-Peter Maintz, Julian Steckel, Marc Coppey, Philippe Muller, Reinhard Latzko, Giovanni Gnocchi in Marco Testori. Poleg študija svoj čas posveča tudi petju, od leta 2015 do 2021 je bila članica več dekliških zborov, od leta 2016 pa se uči tudi solopetja pri prof. Barbari Nagode. Ema Krečič igra na italijanski violončelo, ki je bil nekoč last prof. Heinricha Schiffa. Izdelal ga je Angelo Radrizzani leta 1932. Triindvajsetletna Sara Čano se je začela učiti violončelo pri svoji mami, prof. Aleksandri Čano Muharemović. Diplomirala je na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu pri prof. Julianu Steckelu in sedaj študira na Akademiji v Ljubljani pri prof. Milošu Mlejnik. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri Thorleifu Thedeenu, Clemensu Hagenu, Denisu Shapovalovu, Draganu Djordjeviću, Jensu Petru Maintzu in Claudiu Bohorquezu. Je prejemnica najvišjih nagrad na številnih mednarodnih tekmovanjih: 1. nagrada na ‘J.F. Dotzauer’ v Dresdnu, 1. nagrada na tekmovanju ‘Heranovo’ na Češkem, 2. nagrada na tekmovanju ‘David Popper’ na Madžarskem, na 44. državnem tekmovanju TEMSIG je osvojila 1. nagrado in 100 točk ter 1. nagrado na tekmovanju ‘Musica Goritiensis’ v Italiji. Leta 2017 je postala Lavreat mednarodnega tekmovanja za mlade glasbenike ‘P. I. Čajkovski’ v Astani (Kazahstan). Leta 2024 je osvojila 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju ‘Clara Schumann’ v Bruslju, 2. nagrado, posebno nagrado za izvedbo skladatelja B. Papandopula in nagrado občinstva na tekmovanju ‘Papandopulo’ v Zagrebu, 1. nagrada, 100 točk, posebna nagrada za izvedbo solo suite B. Brittna št. 3. Na 53. državnem tekmovanju TEMSIG v Ljubljani je prejela posebno nagrado – solistični koncert z Orkestrom Slovenske filharmonije v sezoni 2024/25. Prav tako je na mednarodnem tekmovanju ‘CellEAST’ v Bukarešti prejela posebno nagrado – solistični koncert s filharmonijo ‘Dinu Lipatti’ v sezoni 2025/26. Zoran Bičanin (1990) je podiplomski študij violončela z odliko končal pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, komorno igro pa je izpopolnil na Univerzi za glasbo in predstavljajočo umetnost v Grazu pri članih Carmina kvarteta. Tekom šolanja se je redno izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri vodilnih svetovnih pedagogih – delal je s Thomasom Grossenbacherjem, Igorjem Mitrovićem, Marcom Coppeyem, Wen-Sinn Yang in drugimi, uspešno pa se je udeležil tudi več državnih in mednarodnih tekmovanj v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem. Kot soustanovitelj in solo violončelist od leta 2010 igra v Ljubljanskih solistih, sodeluje pa tudi v jazzovskem projektu bobnarja Žana Tetitkoviča »The Porto of Life«. Kot član kvarteta Accadémia že petnajst let poustvarja dela iz zakladnice svetovne literature, spodbuja pa tudi nastanek novih del mladih slovenskih skladateljev. Od ustanovitve 2009 kvartet Accadémia zaznamuje nenehna kvalitativna rast, ki jih danes uvršča med najbolj prodorne slovenske komorno glasbene ansamble, še v času študija pa so za svoje delovanje prejeli Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Junija 2019 je zaključil dodiplomski študij dirigiranja v razredu profesorjev Marka Letonje in Simona Dvoršaka na Akademiji za glasbo UL, kjer je za svoje umetniške dosežke prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Od leta 2023 je umetniški vodja in dirigent Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, sodeluje pa tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije. Svoje znanje in navdušenje nad glasbo pa predaja mladim na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer poučuje violončelo in komorno igro.

Zaradi bolezni sopranistke Sabine Cvilak bo na nocojšnji Operni noči v Mestnem parku nastopila Darija Auguštan, vzhajajoča operna zvezda iz Zagreba. Darija Auguštan je priznana hrvaška pevka in solistka Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Diplomirala je na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Njen lirski sopran odlikujeta lepa barva in tehnična odličnost. Je dobitnica mnogih nagrad na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih ter sodeluje z znanimi umetnicami in umetniki.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  V soboto Operna noč na promenadi Mestnega parka Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, bo v soboto, 8. junija 2024, ob 20.30 na promenadi Mestnega parka v Mariboru ponovno zbrala ljubiteljice in ljubitelje klasične glasbe. Simfonični orkester SNG Maribor, solistka Sabina Cvilak, sopran, in solist Domen Križaj, bariton, ter Zbor Opere SNG Maribor bodo pod taktirko dirigenta in umetniškega direktorja Simona Krečiča pripravili kar nekaj glasbenih presenečenj, med katerimi bodo odzvanjale znane melodije iz priljubljenih oper in operet, kot so Prodana nevesta, Rusalka, Seviljski brivec, Venera v svili, Tosca, Čarobna piščal  in Lucia di Lammermoor. Tudi za ljubitelje orkestralne glasbe bo poskrbljeno, saj boste lahko prisluhnili bogati orkestrski paleti v kalejdoskopskih zvočnih podobah uverture, rapsodije in simfonične pesnitve. Operna noč v Mestnem parku se je letos prvič pridružila platformi Rendez-vous aux jardins, ki v več kot dvajsetih evropskih državah pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za kulturo že dve desetletji javnost vabi, da raziskuje bogastvo veččutne palete, ki jo ponujajo vrtovi in parki. Od leta 2015 bo to že deveti koncert, ki si ga ogleda večtisočglava množica. Strokovnjaki ocenjujejo, da si koncert ogleda do petnajst tisoč umetnosti željnih obiskovalcev vseh generacij, ki se na dogodek pripeljejo od blizu in daleč. Prav ti se na Operno noč in z nje to soboto lahko zapeljejo trajnostno, z vlakom. Slovenske železnice so namreč za večerni povratek iz Maribora proti Ljubljani 8. junija dodale izredni vlak, ki iz Maribora proti Ljubljani odpelje ob 23.45. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 24. maj 2024 – V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2024/2025.  »Po izredno uspešni sezoni 2023/2024, ki so jo zaznamovale izvrstne uprizoritve in ponovno povečanje števila občinstva, me veseli, da nam je z umetniškimi direktorji Drame, Opere in Baleta uspelo zasnovati zanimiv in bogat program sezone 2024/2025, ki razpira številna pomembna družbena in temeljna bivanjska vprašanja, in to kljub negotovosti in številnim spremembam, ki prevevajo naš čas,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor načrtuje šest uprizoritev. »Ob koncu sezone 2023/2024 in v začetku nove si želim, da je vse, kar počnemo, prežeto z radikalnim optimizmom. Vidim svet okrog sebe, zavedam se realnosti, a če bo vsaka uprizoritev v sebi odkrila misel, ki ponuja luč, smisel, veselje do življenja tukaj in zdaj, željo do preživetja, potem je to zame že radikalni optimizem,« pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski. Novo sezono septembra začenjajo s premiero Aristofanove komedije Ženske na oblasti v režiji Juša A. Zidarja, oktobra sledi obnovitvena premiera komedije Bertolta Brechta Malomeščanska svatba v režiji Mateje Koležnik, v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana bo januarja 2025 premierno uprizorjena zgodba monumentalnega romana Draga Jančarja In ljubezen tudi v režiji Luke Marcena, februarja sodobna komična švedska drama Jonasa Hassena Khemirija ≈ [približno enako kot] v režiji Maše Pelko, sezono zaključuje Fedra po motivih Jeana Racina v režiji Livije Pandur. Za najmlajše obiskovalstvo pa se na oder vračata Janko in Metka, klasična pravljica v podalpski preobleki Andreja Rozmana Roze kot obnovitvena premiera otroške uprizoritve v koprodukciji z Mini teatrom Ljubljana. »Novo operno in koncertno sezono bodo v Operi SNG Maribor zaznamovale največje glasbenogledališke stvaritve, ki so nastale po legendarnih literarnih delih Walterja Scotta in Williama Shakespeara,« pravi umetniški direktor Opere Simon Krečič. Jesenski del sezone odpira Donizettijeva ikonična opera Lucia di Lammermoor, eno izmed najžlahtnejših del poznega italijanskega belkanta, februarja 2025 sledi premiera Verdijeve pozne mojstrovine Otello, aprila pa Hamlet Ambroisa Thomasa, ki v Mariboru še ni bil izveden. Poseben poudarek namenjajo tudi kulturno-umetnostni vzgoji mladih, zato so v program uvrstili praizvedbo slovenske operne novitete Mož, ki je ukrotil strelo skladatelja in libretista Roberta Mračka, ki ponuja zanimiv vpogled v življenje Nikole Tesle. S Puccinijevo poslednjo opero Turandot pa se bo zaključila letošnja slavnostna obeležitev stote obletnice smrti velikega opernega genija. V okviru štirih koncertov Simfoničnega cikla velja izpostaviti poustvarjalno potenco izjemnih slovenskih dirigentov in solistov. Za mladino so pripravili dva programsko zaokrožena koncerta, v okviru katerih bodo lahko spoznavali bogat mozaik zvočnih podob iz obdobja baroka in romantike. Cikel komorne glasbe Carpe artem, ki nastaja v koprodukciji z Društvom za komorno glasbo Amadeus, pa s svojim izvirnim programskim konceptom pomenljivo zaokrožuje koncertno ponudbo hiše. Umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug je napovedal, da bomo v jesenskem delu baletne sezone videli baletni spektakel Plameni Pariza na izjemno sugestivno glasbo Borisa Asafjeva in z virtuozno plesno koreografijo legendarnega plesnega ustvarjalca Mihaila Messererja, ki je tako v dramaturškem kot tehničnem smislu nadgradil izvirno postavitev Vasilija Vainonena. Cluster, pomladni baletni večer v zaporedju koreografij Proof, Bloom, mutual comfort in Cluster, pa bo razgrnil Clugov edinstveni koreografski svet, čigar moč imaginacije in magični svet hipnotičnih sanj razkrivata tudi pomembno družbenokritično noto, saj si ustvarjalec pri svojem raziskovanju različnih bivanjskih in družbenih tematik vselej prizadeva (p)ostati odprt do vsega drug(ačn)ega in predvsem vsega človeškega. Mariborski Balet bo navdušil tudi s ponovitvami številnih uspešnic iz preteklih sezon. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Ženske na oblasti, Sen kresne noči (gostovanje HNK Varaždin), Amadeus, Božična pesem (gostovanje SNG Nova Gorica) in Malomeščanska svatba, ter Mali oder, ki vključuje uprizoritve ≈ [približno enako kot], Te igre bo konec (gostovanje SNG Drama Ljubljana), Večni otrok (gostovanje SLG Celje), Shakespeare (gostovanje MGL) ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Lucia di Lammermoor, Otello, Hamlet ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo uprizoritev Janko in Metka, balet Kekec in skrajšana verzija Mozartove Čarobne piščali. V okviru Mladinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati uprizoritev Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, mladinsko opero Mož, ki je ukrotil strelo in dva mladinska koncerta. Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 3. junija 2024. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda bo nakup abonmajev možen tudi preko spleta.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 24. maja 2024, ob 21. uri vabi na DRAMANJE na ploščadi pred gledališčem na Slomškovem trgu. Dramski ansambel bo proslavil zaključek tekoče sezone in ob tem zbranim predstavil, kaj pripravljajo v prihajajoči. Videli boste tudi nekaj odlomkov iz uspešnic minulih sezon, za konec pa bo nastopil tudi hišni band mariborske Drame, znan pod imenom White Rabbit and the Unpredictable Cookies. Vljudno vabljeni! ### Novinarska konferenca ob predstavitvi repertoarja Drame, Opere in Baleta SNG Maribor bo jutri ob 11. uri v gledališču.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 6. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25 Carpe artem: Nasprotovanja Sreda, 22. maja 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja šesti - zaključni koncert letošnje sezone cikla Carpe artem, na katerem bomo lahko prisluhnili karizmatičnemu Markusu Schirmerju, koncertnemu pianistu, ki je redni gost najprestižnejših svetovnih koncertnih odrov - dunajskega Musikvereina in Konzerthausa, dvorane Suntory Tokio, dvorane Wigmore London, če naštejemo le najpomombnejše. S slovenskimi kolegi - violinistoma Boženo Angelovo in Miladinom Batalovićem, violistoma Nejcem Mikoličem in Robertom Papijem ter violončelistom Nikolajem Sajkom bodo pripravili eno najbolj priljubljenih romantičnih komornih skladb - Klavirski kvintet Roberta Schumanna, ki predstavlja nenavaden spoj koncertnega in komornega dela. Na zasebnem koncertu je klavirski part kvinteta zaigral Felix Medelssohn. V prvem delu koncerta bomo prisuhnili tako prisluhnili Medelssohnovemu Godalnemu kvintetu št. 2, ki je danes cenjen kot močno komorno delo iz zadnjega obdobja skladateljevega življenja, čeprav sam z njim ni bil popolnoma zadovoljen. Koncert bo 22. maja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja in violistka Anuša Plesničar. http://www.markusschirmer.at/downloads-2/press-kit?lang=en  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Maribor, 15. maj – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 17. maja 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc pod taktirko Gianluce Martinenghija in v režiji Piera Francesca Maestrinija premierno uprizorila eno izmed najznamenitejših oper Giacoma Puccinija Tosca. Opera o vzkipljivi divi, sadističnem načelniku policije in idealističnem umetniku, ki je pogosto označena kot ena izmed najbolj »smrtonosnih« Puccinijevih mojstrovin, se nagiba k trilerju, kjer niti junak niti zlobnež ne preživita do konca. V Tosci je na osnovi Sardoujeve dramske zgodbe, ki je sicer fiktivna, vendar izjemno resnična v upovedovanju resnice o ljudeh in stvareh, Puccini zgradil svojo glasbeno poetiko in utrdil svojo umetniško pozicijo v opernem svetu kot resnični mojster verizma. Svet, razpet med romantičnimi ljubezenskimi ideali, samoodpovedjo, junaštvom in manipulacijami, zavistjo ter skorumpirano politiko, bo na mariborskem odru že v trinajsti postavitvi zaživel v vizualno dovršeni režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi Florie Tosce bosta nastopili Rebeka Lokar (17., 21., 25. 5.) in Sabina Cvilak (19., 23. 5.), kot Mario Cavaradossi gruzijski tenorist Miheil Šešaberidze, v vlogi Barona Scarpie pa Luka Brajnik (17., 21., 25. 5.) in Jaki Jurgec (19., 23. 5.). Cesare Angelotti bosta Valentin Pivovarov (17., 21., 25. 5.) in Alfonz Kodrič (19., 23. 5.). Nastopajo še Sebastijan Čelofiga (17., 19., 25. 5.) in Benjamin Šuran (21., 23. 5.) kot Cerkovnik, Dušan Topolovec kot Spoletta, Tomaž Planinc kot Sciarrone, Mihael Roškar kot Ječar, Rene Vujinić Cvilak (19. 5. 2024) in Terezija Potočnik (17., 21., 23., 25. 5. 2024) kot Pastirček, Rene Vujinić Cvilak in Jakob Ribič kot Otroka ter operni zbor, baletni ansambel in simfonični orkester SNG Maribor. Dirigent je Gianluca Martinenghi, scenograf Matic Kašnik, kostumograf Luca Dall’Alpi, oblikovalec svetlobe Jean Paul Carradori, oblikovalca videa Jean Paul Carradori in Francesco Baita (kolektiv Apophenia), zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo. Po premieri bo Tosca na sporedu še 19., 21., 23. in 25. maja 2024. Tudi s Tosco se Opera SNG Maribor ob stoti obletnici smrti legendarnega italijanskega opernega skladatelja Giacoma Puccinija poklanja spominu na njegov ustvarjalni opus. Tako sta bili doslej že izvedeni reprizi oper Manon Lescaut in Madama Butterfly, februarja je bila premierno uprizorjena Lastovka (La rondine). Prav na dan stote obletnice Puccinijeve smrti pa bo 29. novembra na sporedu še njegova zadnja opera Turandot.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO   MARIBOR, 23. april – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 25. aprila 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila glasbeno psevdobiografsko komično dramo o enem najslavnejših skladateljev vseh časov Amadeus Petra Shafferja v režiji Aleksandra Popovskega. V glavnih vlogah bosta nastopila Aleš Valič kot Antonio Salieri in Žan Koprivnik kot Wolfgang Amadeus Mozart. Peter Shaffer (1926–2016), s številnimi prestižnimi nagradami ovenčan angleški dramatik, scenarist in romanopisec, se je v svoji najbolj znani drami Amadeus izkazal kot mojster karakterizacij oseb, odličnih dialogov in sijajnih dramskih situacij, v katerih povzema zgodovinske okoliščine in natančno izrisuje psihološke profile protagonistov. Drama je napisana v stilu retrospektivne dramaturgije in kot taka omogoča širokopotezno epsko režijo ter mnogo priložnosti za izvrstne igralske stvaritve. Amadeus je bil krstno izveden leta 1979, svetovno slavo pa je drama dosegla po zaslugi istoimenskega Formanovega filma iz leta 1984. Amadeus temelji na izmišljeni pripovedi (mitu) o življenju in medsebojnem rivalstvu skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) in Antonia Salierija (1750–1825). Shaffer je dobil navdih zanj v kratki igri Aleksandra Puškina Mozart in Salieri iz leta 1830, ki jo je leta 1897 uporabil skladatelj Nikolaj Rimski Korsakov kot libreto za istoimensko opero. Dokumentarna zgodovinska dejstva kažejo seveda drugačno naravo odnosa med skladateljema, toda zgodba oziroma govorice o »sumljivih« okoliščinah Mozartove smrti (bil naj bi zastrupljen), predvsem pa o Mozartovi božanski glasbeni nadarjenosti so v času romantike, ki je oboževala pojem genija, postale mit (danes bi rekli teorija zarote) in kot takšne idealno gradivo za Shafferjevo dramsko obdelavo. Dramo je zrežiral Aleksandar Popovski, čigar režije odlikujeta filmska slikovitost upodabljanja dramskih situacij in poglobljena karakterizacija dramskih oseb. Igrajo Aleš Valič k. g., Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Davor Herga, Matija Stipanič, Matevž Biber, Katarina Barbara Krnjak k. g., Sofia Ticchi k. g., Tina Rojko k. g., Eva Mlakar Poštrak k. g. in Boris Cavazza. Prevajalec je Branko Gradišnik, scenograf Vanja Magić, likovna oblikovalka Monika Milas, kostumografinja Marita Ćopo, koreografinja Rosana Hribar, asistent režiserja Luka Marcen, tehnični svetovalec Jože Šnuderl, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, asistentka kostumografinje Mia Popovska.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  Minuta za poezijo  Ob svetovnem dnevu knjige Alma Mater Europaea – ECM in Drama SNG Maribor v torek, 23. aprila 2024, ob 11. uri pripravljata navdihujoč pesniški dopoldan Minuta za poezijo. Ali veste, da je praznovanje dneva knjige povezano s starim katalonskim ljudskim običajem? Katalonci na dan svetega Jurija, 23. aprila, podarjajo vrtnico in knjigo, rekoč: »Vrtnica je za ljubezen, knjiga pa za vedno!« Igralke in igralci mariborske Drame Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Kristijan Ostanek, Mojca Simonič, Blaž Dolenc, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Liza Marijina, Nataša Matjašec Rošker, Irena Varga, Vojko Belšak in Mateja Pucko bodo ob svetovnem dnevu knjige, ki sovpada s 460. obletnico rojstva gledališkega maga in poeta Williama Shakespeara, na pesniškem dopoldnevu predstavili izbor pesmi slovenskih pesnic in pesnikov, ki v letošnjem letu slavijo okrogle jubileje. Dogodek se bo odvijal v Amfiteatru Alma Mater Europaea, Slovenska ulica 17, Maribor.   PODARIMO KNJIGO S SRCEM V okviru dogodka bo potekal tudi knjižni bazar. Če imate na svojih knjižnih policah knjige ali revije, ki ste jih že prebrali in bi jih želeli podariti ali pa zamenjati za kakšno drugo, vljudno vabljeni, da jih prinesete. Knjižni bazar bo potekal med 11. in 14. uro.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 25. April 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Valentin Egel Solistka Abigeila Voshtina, violina Koncertna mojstrica Oksana Pečeny PROGRAM Vladimir Lovec: Dramatična uvertura Max Bruch: Koncert za violino in orkester št. 1 v g-molu, op. 26 Vorspiel (Predigra): Allegro moderato Adagio Finale: Allegro energico ***** Robert Schumann: Simfonija št. 2 v C-duru, op. 61 Sostenuto assai – Allegro, ma non troppo Scherzo: Allegro vivace Adagio espressivo Allegro molto vivace   Vladimir Lovec (1922–1992), avtor uvodne skladbe nocojšnjega koncerta, ki jo je poimenoval Dramatična uvertura in dokončal leta 1972, je še danes za marsikoga neznani slovenski skladatelj, zato mu velja vsaj ob tej priložnosti nameniti nekaj pozornosti. Skladateljevo razvejano in bogato ustvarjalno življenje je bilo zaznamovano z burnimi družbenopolitičnimi  spremembami preteklega stoletja. Kot je zapisala muzikologinja Helena Filipčič Gardina v strokovnem zborniku, ki je izšel ob stoletnici skladateljevega rojstva, se je Vladimir Lovec rodil v Mariboru, a se je njegova družina zaradi službenih obveznosti očeta Josipa, ki je deloval kot banovski uradnik v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji, večkrat selila. Tako se je Lovčeva družina iz Maribora najprej preselila v Ljubljano, kjer je skladatelj živel vse do leta 1951, nato pa se je preselil v Koper, kjer je deloval do konca svojega življenja in tudi pustil največji pečat s svojim umetniškim in pedagoškim delom na Glasbeni šoli Koper. Kot poudarja Filipčič Gardina, je Lovca med drugim močno zaznamovala izkušnja koncentracijskega taborišča v Gonarsu, kamor so ga italijanski fašisti odvedli leta 1942, nato pa še v Monigo pri Traviso in ponovno v Gonars, od koder je bil izpuščen 3. avgusta 1943. Čeprav je ustvaril zajetno število kvalitetnih kompozicij, se je Lovec začel formalno glasbeno izobraževati razmeroma pozno, tj. šele po drugi svetovni vojni, še pred študijem kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari, ki ga je na ljubljanski Akademiji za glasbo zaključil leta 1950 in 1951, pa se je vpisal na študij zgodovine in zemljepisa na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je dokončal leta 1946. Kot je sam večkrat zapisal in pojasnil v pogovoru s svojimi kolegi, ga je pri glasbenem ustvarjanju vodila predvsem avtentičnost zvočne ekspresije, pri čemer je poudarjal, da naj bo umetnost »poštena, iskrena in lepa«, svojega skladateljskega vzornika pa je večkrat našel v mentorju Škerjancu. Kot je zapisala muzikologinja Lidija Podlesnik Tomášiková, naj bi po Lovčevem pričevanju Dramatična uvertura nastala iz predelave prvotnega prvega stavka Koprske simfonije, pri čemer pa skladatelj ni nikoli omenjal Sinfonie breve iz leta 1958, od katere sta se ohranila le drugi in tretji stavek, medtem ko naj bi manjkajoči prvi stavek Lovec pozneje predelal v Dramatično uverturo. Z vidika obravnavane tematike in formalne zasnove skladbe, ki je napisana za simfonični orkester, velja na tem mestu citirati Lovčev kratek, skromen, a zato nič manj pomenljiv komentar: »V oblikovnem smislu je Dramatična uvertura običajen sonatni stavek s počasnim uvodom, gonilno jedro pa predstavljata dve kontrastni temi, dramatična in lirična. Kar zadeva vsebine, gre za staro, tolikokrat izpovedano antitezo razočaranja in upanja. Nič oprijemljivega, samo skupek podzavestnih vtisov, ki jih človek nosi s seboj.« Max Bruch (1838–1920) je že za časa svojega življenja zaslovel kot nadarjen skladatelj s prepoznavnim slogom, ki pa se ni toliko zgledoval po ekstravagantnem in progresivnem glasbenem izrazu novonemške šole, ki so jo poosebljali Richard Wagner, Franz Liszt in njuni epigoni, ampak po nekoliko bolj konservativni glasbeni govorici Johannesa Brahmsa. Prav zato ne preseneča, da so njegove skladbe tako v melodičnem kot harmonskem smislu tesno povezane z glasbeno zapuščino Schuberta, Schumanna in Mendelssohna-Bartholdyja. V Kölnu rojeni Bruch je pokazal izrazit glasbeni talent že v zgodnjem otroštvu, ko je začel ustvarjati tudi prve skladbe, ki jih je odlikovala prepoznavna liričnost in jasna formalna zasnova. Čeprav je aktivno ustvarjal v različnih glasbenih zvrsteh – med drugim je napisal tudi štiri opere, tri simfonije, zajetno število skladb za različne komorne zasedbe, samospeve in zbore –, je še danes najbolj znan po svojem prvem violinskem koncertu v g-molu. Kasneje je sicer za violino solo in orkester ustvaril še dva koncerta (oba v d-molu), znamenito koncertno skladbo Kol nidrei za violončelo solo in orkester ter Škotsko fantazijo za violino in orkester v Es-duru, a je, kot rečeno, največji sloves doživel prav s svojim prvim violinskim koncertom (op. 26), ki ga poleg dinamičnega dialoga orkestra z violino odlikujejo razkošne virtuozne pasaže ter nadvse pregnantna in identitetno osmišljena melodika, ki črpa svojo ekspresivnost iz preštevilnih tonskih kontrastov in iz do potankosti premišljene glasbene dramaturgije. Idejne začetke prvega violinskega koncerta lahko najdemo že leta 1857, ko je bil še devetnajstletni študent kompozicije pri Ferdinandu Hillerju ter klavirja pri Carlu Reineckeju in Ferdinandu Breunungu v rojstnem Kölnu. Koncert je po skoraj desetletnem premoru dokončal leta 1865, ko je deloval že kot direktor Kraljevega glasbenega inštituta v Koblenzu, a je nemudoma po njegovi praizvedbi spoznal, da bo delo treba temeljito revidirati, zato se je po pomoč obrnil k tedaj najslavnejšemu violinistu, Josephu Joachimu, ki je Bruchu odgovoril z detajlnimi sugestijami. Najpomembnejši kompromis, ki sta ga dosegla glasbenika, se je tako udejanjil v prekomponirani orkestralni pasaži, ki zaključuje prvi stavek in o kateri je Joachim menil, da mora biti daljša, tej pa naj bi sledila še kadenca za solistično violino, ki bo služila kot most do drugega, počasnejšega stavka. Prav Joachimov predlog je Brucha spodbudil, da je na novo ustvaril pasažo, ki je tako postala med najbolj ekspresivnimi deli celotnega koncerta. Celotna formalna zasnova kompozicije se je lahko z vidika tedanje koncertne prakse zdela nekoliko nenavadna, kar se pokaže že v prvem stavku, ki učinkuje kot nekakšna predigra (nem. Vorspiel) k že omenjenemu počasnejšemu stavku (Adagio). Zdi se, da si je Bruch želel ustvariti bolj rahločuten in lirično navdahnjen prvi stavek, v katerem je dodobra pokazal svoj dar za melodijo. V stavku z dvema jasno razločljivima temama se že na začetku oglasi glasbeni motiv v pihalih, ki mu nemudoma sledi kratek, a nekoliko razmišljujoč odgovor v partu solistične violine, v katerem se že nakazujejo tendence k bolj kadenčnemu razpredanju glasbenega materiala, nato pa se celotna glasbena misel še enkrat ponovi v polnem orkestrskem zamahu. Sledita omenjeni glavni temi – če nas prva s svojim zanosom lahko spomni na marsikatero melodijo, ustvarjeno izpod peresa Antonína Dvořáka, je druga veliko nežnejša in nezmotljivo lirična. Bruch se v nadaljevanju ne posveti prav veliko tematski obdelavi, ampak nas z nekoliko robustno zvenečo diverzijo pripelje do pihalnega uvoda predigre, ki mu sledi skoraj prehitra repriza. Po preigranih dveh kratkih uvodnih kadencah in odgovoru celotnega orkestra se stavek hitro umiri na zadržanem spodnjem tonu v violinah, kar nas pripelje do srčike koncerta – počasnega srednjega stavka s preobiljem romantičnih melodij, s katerimi lahko solistična violina povsem očara občinstvo. V zadnji stavek (Allegro energico) »zakoraka« violina s kratko predstavitvijo glavne teme s prepoznavno dramatično noto, ki jo zaznamujejo predvsem vmesni postanki. Tudi druga tema, ki je še ena od primerov Bruchovega pretanjenega lirizma, ne zaostaja daleč in se najprej oglasi v kipečem ihtenju orkestra, nato pa še v partu violine. V enako temperamentnem zanosu nas Bruch popelje skozi kratko tematsko izpeljavo, ki ji sledi zvočna kulminacija z iskrivim zaključkom. Bruch je morda za časa svojega življenja res skorajda obžaloval priljubljenost tega koncerta na račun pomanjkanja interesa publike za marsikatero njegovo tehtno skladbo, toda glede na muhaste navade sodobnega občinstva bi gotovo tudi po več kot sto letih brez zadržkov sprejel dejstvo, da se je vsaj ena izmed njegovih kompozicij trajno usidrala v panteonu najimenitnejše koncertne literature. Kot je znano iz zgodovine, je bilo življenje Roberta Schumanna (1810–1856) zaznamovano z izmenjujočimi se obdobji depresije in ustvarjalnega nemira. Zlasti slednji se je po Schumannovi poroki s pianistko in skladateljico Claro Wieck leta 1840 prelevil v obdobje umetniškega opolnomočenja in optimizma, ki je obrodilo sadove tako v literarnem kot glasbenem ustvarjanju. Toda le dve leti pozneje, po vrnitvi z ruske turneje, je Schumanna tako rekoč paraliziralo še eno izmed njegovih težavnih in ponavljajočih se obdobij depresije. Kot lahko razberemo iz njegovega pisma Felixu Mendelssohnu Bartholdyju, je komponiranje zanj predstavljalo še posebej velik napor: »Vsaka melodija mi uide takoj, ko se je domislim; moje notranje uho je preutrujeno. Vse me izčrpava.« V nekem drugem pismu ponovno zapiše: »Vsakršna oblika motnje mojega vsakdanjega načina življenja me popolnoma vrže iz tira v neznosno živčno in razdražljivo stanje … Kjerkoli se pojavita zabava in užitek, se ju moram izogibati. Edino, kar mi preostane, je upanje – in tako bom tudi storil.« Ko se je leta 1845 iz Leipziga preselil v veliko mirnejši Dresden, je zaradi spremembe okolja začel ustvarjati svojo tretjo simfonijo, ki jo danes zaradi vrstnega reda izdaje naslavljamo kot Simfonijo št. 2 v C-duru. Že med 12. in 18. decembrom 1845 je tako skiciral grob potek simfonije, pri tem pa zapisal: »Trobente in timpani mi že nekaj časa donijo v glavi; res ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega.« Kot se je izkazalo, bodo prav trobente in timpani oblikovali udarni moto, ki prežema celotno simfonijo. Detajlno izpisovanje orkestrskih partov je Schumannu sicer vzelo več časa, kot je sprva mislil, saj se je začel ponovno spopadati z duševnimi tegobami, a mu je partituro vseeno uspelo končati do oktobra naslednje leto, pri čemer je zapisal, da se je ob dokončanju dela začel »počutiti bolje« in da je simfonija zgolj »spominek na temačno obdobje«. Skladatelj je svoje videnje zvočne podobe simfonije opisal z naslednjimi besedami: »Zdi se, kot da je glasba bolj ali manj odeta v oklep. To je glasba svetlobe in teme, sonca in sence … Prvi stavek je prežet z mojim bojem in je po svojem značaju muhast in trmast … Njegov značaj je zelo jezen in sprevržen … Včasih se bojim, da bi lahko moje napol invalidno stanje razbrali iz te glasbe.« Simfonija št. 2 v C-duru (op. 61) je svojo praizvedbo doživela že 5. novembra 1846 v leipziški Gewandhaus pod Mendelssohnovim vodstvom. Tekstura vseh štirih stavkov simfonije je močno poenotena s središčem na tonu C kakor tudi s številnimi skupnimi temami in motivi. Kot primer za to velja denimo izpostaviti uvodni moto v trobilih, ki se ponovno pojavi tudi v drugem in četrtem stavku. Prvi stavek se začenja s počasnim uvodom (Sostenuto assai), v katerem se predstavi moto trobente, ki ga kot nekakšen obrobni komentar spremlja motiv plazečih se godal, s katerim se ustvarja dinamično ozadje, prepolno zvočnih meandrov. Šele nenaden izbruh violin zavzame pozicijo ostre in robustne prve teme. V značaju povsem nasprotna, tj. umirjena in zadržana druga tema zaključi ekspozicijo stavka. Del, namenjen tematsko-motivični izpeljavi, sicer Schumann nadaljuje s svojim čustvenim viharjem, v katerem pa zlepa ne najdemo počitka. Šele dolg pedalni ton v basu napoveduje vrnitev k siloviti prvi temi, medtem ko v kodi ponovno zazveni značilna misel v trobentah tik pred zaključkom. Drugi stavek, ki ga je Schumann zasnoval kot scherzo, sestavlja kar pet večjih epizod, vključno z dvema trioma. Nagrmadena zvočna energija in intenzivne pasaže v bleščečih šestnajstinkah ustvarjajo dinamičen prizor. Živahne melodije se v gostem orkestrskem tkanju naglo vrstijo ena za drugo, pri čemer se šele v obeh triih nekoliko umiri zvočni tok. Scherzo se po »hiperaktivni« orkestrski igri naposled le konča s ponovnim priklicem mota v trobilih. Nekoliko več liričnega razpoloženja ali vsaj počitka smo deležni med poslušanjem tretjega stavka (Adagio espressivo), ki se spleta okrog nostalgično in melanholično obarvane teme, ki jo najprej zaigrajo violine, nato pa jo prevzame tudi oboa – vse do vrhunca ob ihtečem valovanju trilčkov v godalih. Sledi kratka epizoda godal, roga in trobente, ki obudi še več nostalgične refleksivnosti, dokler se ne ponovi uvodna melodija v rahli kontrapunktični zaobrnitvi. Kot je znano, je Schumann po ustvarjanju tega stavka, v katerega je očitno vnesel veliko refleksivne energije, potreboval oddih, tako da je komponiranje simfonije začasno odložil. Zdi se, da so se skladatelju povrnile moči v četrtem stavku, v katerem lahko zaznamo celo elemente agresije, ali kot je zapisal sam: »V finalu sem se prvič spet začel počutiti kot jaz.« Uvodni nagli lestvični postopi nas tako naprej vodijo do »razuzdane« prve teme, s katero se poigrava celotni orkester. Druga tema, ki je razpoloženjsko povezana z razmišljujočim adagiem, se oglasi v bogati zvočni konstelaciji viol, violončelov, klarineta in fagota, čeprav se v nadaljevanju stavka zgodi še tesnejši zvočni preplet obeh tem, pri čemer se glasbeni tok enakomerno pomika naprej in s pomočjo stranske lirične teme ustvarja občutek samozavesti in opolnomočenosti – kakor da se boljše skladateljevo razpoloženje neposredno zrcali v stabilnem optimizmu, ki ga naslika bleščeča paleta orkestra. V nekem trenutku se oglasi še uvodni trobilni moto, ki tokrat z nežnimi gestami omogoči še bolj dinamično zvočno nadgradnjo v zanosni zaključek. Žal se omenjena zvočna afirmacija ni obdržala v Schumannovem življenju, saj se je njegovo duševno zdravje le še slabšalo, dokler se mu v le nekaj letih po praizvedbi simfonije ni omračil um. Po več poskusil samomora so ga leta 1854 sprejeli v sanatorij za duševne bolezni v bonnski četrti Endenich, kjer je ostal vse do svoje smrti. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent Valentin Egel je leta 2019 zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov »Lovro von Matačić« v Zagrebu, na tekmovanju vseh nemških glasbenih akademij in bil uvrščen na seznam »maestrov prihodnosti« nemškega dirigentskega foruma. Od leta 2017, ko je zmagal na dirigentskem tekmovanju Radijskega simfoničnega orkestra Leipzig, ga kot nadarjenega dirigenta promovira tudi Nemški glasbeni svet. Dirigiranje je študiral na glasbeni akademiji v Weimarju in v Blommingtonu v ZDA, na mojstrskih tečajih pa se je izpopolnjeval pri mednarodno priznanih dirigentih, kot so Teodor Currentzis, Arthur Fagen in Peter Gülke. Ker izhaja iz izrazito glasbene družine, se je z glasbo ukvarjal že zelo zgodaj, začenši z učenjem klavirja, violine ter s petjem v deškem zboru katedrale v Freiburgu. V svoji naglo vzpenjajoči se dirigentski karieri je sodeloval s številnimi orkestri, kot so Radijski simfonični orkester Leipzig, Simfonični orkester BBC Manchester, Državna filharmonija Nürnberg, Beograjska filharmonija ter Orkester Radia in televizije Zagreb. Prav tako je sodeloval z mednarodno priznanimi solisti, kot so violončelist Bruno Delepelaire, pozavnist Fabrice Millischer in trobentač Reinhold Friedrich. Med njegovimi prihodnjimi angažmaji velja omeniti dirigiranje koncertnih dogodkov po Nemčiji, Hrvaški, Severni Makedoniji, Romuniji, Bolgariji in Švedski. Valentin Egel je šef dirigent Simfoničnega orkestra KHG iz Freiburga in je bil pred kratkim povabljen, da postane šef dirigent Mlade komorne filharmonije Berlin, na mesto šefa dirigenta je bil v sezoni 2022/2023 imenovan tudi v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Biografija solistke Violinistka Abigeila Voshtina se je rodila leta 1974 v Tirani, kjer je že s šestimi leti začela obiskovati Umetniško šolo »Jordan Misja«, ki jo je zaključila leta 1992. Študij violine je po zmagi na mednarodnem tekmovanju ILA (International Lyric Academy) nadaljevala na tiranski Umetniški univerzi, nato pa na Inštitutu za umetnost. Zatem je obiskovala še triletni študij na prestižni glasbeni šoli v Fiesoli, vzporedno pa zaključila še študij na Glasbeni akademiji Chigiana v Sieni, kjer je diplomirala z odliko in pohvalo. Kot solistka se je izpopolnjevala še na sloviti Univerzi Indiana v Bloomingtonu (v ZDA), kjer je zaključila specialistični študij pri Francu Gulliju, nato pa še na Mednarodni akademiji za glasbo v Milanu, kjer je leta 2000 diplomirala na Konservatoriju Giuseppeja Verdija. Svojo kariero koncertne mojstrice je začela z velikim uspehom, saj je nastopala s pomembnimi italijanskimi in evropskimi orkestri, med drugim z orkestrom milanske Scale, Verdijevim simfoničnim orkestrom, Beneškimi solisti (Solisti Veneti), Orkestrom Toscanini, Simfoničnim orkestrom na Tenerifih, Simfoničnim orkestrom iz Murcie, Simfoničnim orkestrom iz Vallèsa idr., pri tem pa je sodelovala z najbolj priznanimi dirigenti, kot so Riccardo Muti, Riccardo Chailly, Lorin Maazel, Georges Prêtre, Kurt Masur, Mstislav Rostropovič, Valerij Gergijev, Rudolf Baršaj, Peter Maag, Marko Letonja, Daniele Gatti idr. Poleg izredno obsežne diskografije je nadaljevala s solistično kariero z ansamblom Solisti Laudensi, pri tem pa izpopolnila severnoitalijanski baročni repertoar. Leta 2015 je med drugim snemala za založbo Tactus, ki je izdala kar tri zgoščenke z naslovom Le romanze. Med njenimi zadnjimi diskografskimi projekti lahko zasledimo tudi ploščo Ta dish, ki jo je izdala založba Media Print in za katero je igrala na violino Danteja in Alfreda Guastalle iz leta 1936. Med letoma 2013 in 2021 je bila umetniška direktorica Narodnega opernega in baletnega gledališča v Tirani, a je kljub temu nadaljevala uspešno pot solistke po Evropi in vodje umetniških projektov v okviru različnih nacionalnih programov. Leta 2021 je bila imenovana za svetovalko za kulturo albanskega premiera, od junija 2022 pa je direktorica Narodnega opernega in baletnega gledališča v Tirani.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 16. april – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 19. aprila 2024, na Malem odru premierno uprizorila Prizore iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana po avtorizirani francoski priredbi Jacquesa Fieschija v režiji Mire Stadler. Igrata Ksenija Mišič in Vojko Belšak. Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Kot je sam rekel, je poročen z gledališčem, film pa je njegova ljubica. S svojo prepoznavno introspekcijsko avtorsko poetiko –  iz katere je zrasel pojem »bergmanovski« – je podpisal več kot petdeset filmov in več kot sto gledaliških uprizoritev. Bil je neprekosljivi mojster psihološke drame. Bergmanov opus je skoraj neločljivo povezan z njegovim življenjem, spomini na otroštvo in mladost, travmami, intimnimi frustracijami, trpljenjem, slabo vestjo in ostrim kritiziranjem sebe in drugih. Pri pisanju scenarija za televizijsko serijo Prizori iz zakonskega življenja leta 1972, ki si jih je zamislil kot »serijo dialogov, nič nenavadnega«, je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ullmann, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je zapisal sam, kot »absolutno dejstvo, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši«. Kljub avtobiografskim motivom pa je Bergman v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino. Bergman je zvezo med Marianne in Johanom postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti do razočaranj in brutalne iskrenosti. Po izjemnem uspehu serije je Bergman ustvaril še istoimenski celovečerni film (ki je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim so ga ovenčali z zlatim globusom za najboljši tujejezični film) in gledališko uprizoritev, ki jo je leta 1981 sam režiral v gledališču Theater im Marstall v Münchnu. Johan in Marianne sta si v Prizorih iz zakonskega življenja dovolila biti pogumna, strahopetna, srečna, žalostna, jezna, ljubeča, zmedena, negotova, zadovoljna, zvita, neprijetna, otročja, zlobna, nedoumljiva, veličastna, malenkostna, fizično ljubeča, brezsrčna, neumna, bedna, nemočna: na kratko tipični človeški bitji. Pod zakonsko vivisekcijo se podpisuje mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, lanskoletna dobitnica nagrade stella22 za udarno uprizoritev, ki jo je z mladimi gledališčniki pripravila v dunajskem Burgteatru. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, dramaturška svetovalka je Maša Pelko, scenograf Andrej Rutar, kostumografinja Katarina Šavs, avtor glasbe Nikolaj Efendi, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, asistentka lektorice (študijsko) Nuša Pangerl. Predstava je uprizorjena po dogovoru z družbo Josef Weinberger Limited, London, v imenu Fundacije Ingmarja Bergmana, www.ingmarbergman.se. Zastopnik avtorskih pravic je Josef Weinberger Ltd., www.josef-weinberger.com.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 10. APRIL – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 12. aprila 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizoril balet Mikisa Theodorakisa v koreografiji Lorce Massina pod taktirko Simona Robinsona. V glavnih vlogah bodo nastopili Davide Buffone, Yuya Omaki, Tijuana Križman Hudernik, Marina Krasnova, Matteo Magalotti ter baletni ansambel, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor. Balet, ki se vsebinsko opira na roman Življenje in nravi Aleksisa Zorbe Nikosa Kazantzakisa in se navezuje na zvrst klasičnega pripovednega baleta, je še danes nadvse priljubljen tudi zaradi zanimivega in poživljajočega grškega glasbenega kolorita, ki ga spletajo ritmi in melodije izpod skladateljskega peresa Mikisa Theodorakisa, ki je v veliki meri zaslužen za globalno popularizacijo plesa sirtaki. Po dveh desetletjih, od prve postavitve tega baleta v Mariboru v letu 2004, se baletna zgodba z edinstvenimi lekcijami o življenju in ljubezni s kretskih brežin ponovno vrača na mariborske plesne deske, a tokrat s povsem novim plesnim elanom in v prenovljeni koreografiji legendarnega Lorce Massina, ki je leta 1988 skupaj s Theodorakisom na festivalu v Areni iz Verone pred 200.000 obiskovalci pripravil praizvedbo baleta, ki si ga je do danes ogledalo več kot dva milijona ljudi z vsega sveta. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor je bil balet Grk Zorba prvič izveden 17. aprila 2004 in od takrat si je predstavo vse do konca leta 2017 ogledalo več kot 85.000 ljudi bodisi na različnih slovenskih ali mednarodnih prizoriščih. Plešejo Sergiu Moga/Davide Buffone (Zorba), Yuya Omaki/Ionut Dinita (John), Tijuana Križman Hudernik/Catarina de Meneses/Asami Nakashima (Marina), Marina Krasnova/Evgenija Koškina/Branka Popovici (Madame Hortense), Davide Buffone/Matteo Magalotti/Tomaž Viktor Abram Golub (Yorgos), Dada Kladenik (pevski solo), Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Mirjana Šrot (Turkinje) ter Nuša Urnaut, Ema Perić, Metka Masten, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stojčeva, Ines Uroševič, Satomi Netsu, Lana Druškovič, Adriana Cioata, Mihaela Matis, Klavdija Stanišić, Cleopatra Purice, Sytze Jan Luske, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Maro Vranaričić, Aleksandar Trenevski, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Elia Davolio, Angelo Menolascina, Vasilij Kuzkin. Simfoničnemu orkestru SNG Maribor in Zboru Opere bo dirigiral Simon Robinson. Kostumograf je Leo Kulaš, scenograf Matic Kašnik, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, asistenti koreografije Elisa Arnone, Alenka Ribič in Anton Bogov, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Po premieri bo Grk Zorba v Mariboru na sporedu še 14., 16., 17., 18., 20. in 21. aprila ter 20. in 21. septembra.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. simfonični koncert za mlade 6. april 2024 ob 11.00, Kazinska dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Mojca Lavrenčič Solista Sarah Akif, Jože Rošer, rogova Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Wolfgang Amadeus Mozart: Divertimento v F-duru, K. 138 Allegro Andante Presto   Joseph Haydn: Koncert za dva rogova in orkester v Es-duru, Hob. VIId: 5 Allegro maestoso Romanza: Adagio Rondo: Allegretto ***** Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 14 v A-duru, K. 114 Allegro moderato Andante Menuetto e Trio Molto allegro Dragi mladi poslušalci in poslušalke in vsi, ki radi prisluhnete glasbi, prav lepo pozdravljeni na drugem simfoničnem koncertu, ki je namenjen prav za vas! Naše skupno spoznavanje in odkrivanje glasbenih del se v tej gledališki in koncertni sezoni nadaljuje s tremi nadvse različnimi skladbami, od katerih je kar dve ustvaril marsikomu že dobro znan »čudežni deček« iz sosednje Avstrije, Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791), tretjo skladbo ali kompozicijo, Koncert za dva rogova in orkester v Es-duru, pa je napisal Mozartov starejši sodobnik, Joseph Haydn (1732–1809), čeprav obstaja več upravičenih domnev, da naj bi koncert za dva rogova v resnici nastal izpod peresa skladatelja Francesca Antonia Rosettija (1750–1792). Kot lahko razberemo že iz naslovov in zapisa skladb, je prav vsaka napisana v drugačni glasbeni obliki – v prvem primeru gre za divertimento ali glasbeno razvedrilo, druga skladba je že omenjeni »dvojni« koncert za rogova, medtem ko je tretje glasbeno delo simfonija, ki jo sestavljajo kar štirje stavki, ki nam lahko pričarajo najrazličnejša razpoloženja. V skladu s skladateljevo idejo ali ustvarjalno namero ima prav vsaka skladba tudi drugačno zasedbo glasbenih izvajalcev, zato velja biti še posebej pozoren, kako se bo zasedba spreminjala med potekom koncerta. Prvo skladbo današnje koncertne matineje, Divertimento v F-duru, je Mozart napisal leta 1772, ko je že dopolnil šestnajst let in se je z očetom Leopoldom vrnil v rodni Salzburg po njunem drugem daljšem potovanju po Italiji. Če pozorno prisluhnete, boste ugotovili, da je skladba, ki je tretja po vrsti iz serije divertimentov, napisana le za godala; in čeprav se iz Mozartovega zapisa ne da povsem razbrati, ali si je delo zamislil kot godalni kvartet (za dve violini, violo in violončelo) ali godalni orkester, se divertimenti z namenom doseganja polnejšega zvočnega volumna danes po navadi izvajajo v številčnejši zasedbi. Podobno kot pri marsikateri večstavčni glasbeni obliki iz obdobja baroka in klasicizma se tudi pri tem divertimentu kaže zelo jasen kontrast med izvajalskimi tempi stavkov, ki si po navadi sledijo v zaporedju hitro–počasi–hitro. Kot zanimivost velja omeniti še to, da se ob zelo spevnih in všečnih melodijah postopoma in zelo natančno izrisuje tudi lok glasbene napetosti, kar je še posebej očitno v drugem, počasnejšem stavku (Andante), ki prinaša tudi več glasbenih kontrastov v harmoniji, se pravi v sozvočju vseh glasbil. Tretji stavek divertimenta je zasnovan kot živahen rondo, v katerem se po uvodni temi v nadaljnjih epizodah predstavi še več glasbenih domislic, ki sicer v zelo hitrem tempu izvabljajo različna razpoloženja, a se kot celota zlivajo v neustavljiv glasbeni tok vse do vedrega in skoraj prehitrega zaključka. Kot je bilo že omenjeno, se še danes krešejo različna mnenja o tem, kdo naj bi bil dejanski avtor Koncerta za dva rogova in orkester v Es-duru. Čeprav je bil Joseph Haydn v glasbenih krogih dobro znan kot avtor številnih koncertov za različne solistične inštrumente, pa je resnici na ljubo treba priznati, da je v tedanjem času delovalo več skladateljev, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov posnemali stil svojih uspešnejših kolegov, zato ne preseneča, da se je v toku zgodovine marsikatera skladba lahko zaradi omenjenih slogovnih podobnosti napačno pripisala drugemu avtorju. Kot zatrjujejo nekateri muzikogi, ki so natančno preučili melodije in potek harmonije, naj bi bil najverjetnejši avtor koncerta za dva rogova češki skladatelj František Antonín Rössler, ki si je zaradi želje po večji mednarodni prepoznavnosti spremenil ime v že omenjeno italijansko obliko – Francesco Antonio Rosetti. Koncert se začenja z uvodom orkestra v slavnostnem razpoloženju, ki že od prve note naprej prinaša temo obeh solistov, ta pa se nato pojavi še v različnih registrih oziroma orkestrskih skupinah. Po napovedi kadence rogova vstopita v oktavi. Prav kmalu se izkaže, da bo drugi rog, ki je vstopil na spodnji oktavi, kljub številnim virtuoznim trenutkom vlogo »prve violine« raje prepustil svojemu partnerju – prvemu rogu, ki z drsečimi pasažami in prožnimi intervalnimi skoki posega po vedno višjih tonih, s tem pa le utrjuje svojo vlogo osrednjega melodičnega inštrumenta. Po kadenci obeh solistov sledi nekoliko bolj umirjena in spevnejša (cantabile) epizoda v molu, v kateri se harmonski tok nenehno spreminja in se naposled prevesi v prid vedrejšega dura, ki pa že napoveduje bolj bučno zvočno podobo. Orkester se nato brez solistov ponovno dotakne uvodne teme in po kratki izpeljavi v mol že tlakuje pot solistoma, ki se ponovno prepustita prijateljskemu merjenju moči. Ko se glasba spet razbohoti v vsej veličastnosti, vstopita solista, čeprav je tokrat drugi rog tisti, ki mu je dodeljena »čast«, da prevzame pobudo in zaključi virtuozno igro solistov. Orkestru tako ne preostane drugega, kot da pripelje prvi stavek do konca in pri tem še nekajkrat poudari uvodno temo rogov. Kot napoveduje že ime drugega stavka (Romanza), si ga je skladatelj zamislil kot lirično obarvan in umirjen duet rogov ob nežni spremljavi orkestra, ki ima tudi nadvse pomembno vlogo pri ustvarjanju romantične in v osrednjem molovskem delu celo melanholične atmosfere. Tudi tokrat lahko zaznamo, da je vidnejša vloga dodeljena prvemu rogu, a tudi drugi solist ne ostane prikrajšan, saj se kar dvakrat znajde v središču pozornosti. Tretji stavek (Rondo) se začne z drznimi klici rogov, ki spominjajo na oglašanje konjenikov med lovom, nato pa se v krožnem toku izmenja več durovskih in molovskih epizod. V stavku se tako kar trikrat oglasijo solistične pasaže drugega roga, ki ima tudi tokrat praviloma spremljevalno vlogo prvega solista, čeprav gre velikokrat le za površinski vtis, saj lahko v partu drugega roga zasledimo veliko zahtevnih pasaž, ki spretno obigravajo glavno melodijo. Potem ko se še zadnjič predstavi glavna tema v orkestru, rogova s tekočo, a zmagoslavno gesto zaokrožita poslednjo epizodo, ki ji sledi le še pet taktov bleščečega orkestrskega zaključka. Mozart je Simfonijo št. 14 v A-duru dokončal 30. decembra 1771, ko je minilo le štirinajst dni od smrti salzburškega nadškofa in njegovega prvega delodajalca, Sigismunda von Schrattenbacha, ki je veljal za velikega ljubitelja glasbe in podpornika družine Mozart. Ker je ta štiristavčna simfonija nastala po Mozartovem drugem potovanju po Italiji, se v njej zrcali veliko italijanske vedrine, lahkotnosti in celo karnevalske razposajenosti. Poleg tega lahko že v prvem stavku zasledimo tudi pomemben vpliv enega izmed Bachovih sinov, Johanna Christiana Bacha, ki je mladega Mozarta spoznal v Londonu, ko je imel ta le osem let, in ga je nekaj mesecev celo poučeval kompozicijo. Čeprav ta mladostna Mozartova simfonija nima tolikšne umetniške teže, kot denimo pozna simfonična dela iz dunajskega obdobja, v katerih je dokončno utrdil nov, klasi(cisti)čni model štiristavčne simfonije, pa ostaja zgovoren dokaz o Mozartovem uspešnem stapljanju različnih slogovnih izročil in glasbenih praks svojega časa. Danski muzikolog Jens Peter Larsen je to delo celo označil za eno najbolj navdihujočih Mozartovih simfonij iz salzburškega obdobja, ki je obenem tudi odličen primer združitve dunajske simfonične tradicije z značilnim italijanskim cantabile, torej z italijansko spevnostjo. Med posebnostmi, ki jih lahko zasledimo med poslušanjem simfonije, tako velja denimo poleg najvidnejše vloge godal omeniti Mozartovo pozornost pri ustvarjanju posebnega razpoloženja v počasnejšem drugem stavku (Andante), kar je dosegel z zamenjavo dveh flavt z dvema oboama, ki s svojim mehkim zvenom sooblikujeta bolj melanholično vzdušje. Še več, tudi prvi del teme drugega stavka v obrisih spominja na glavno temo iz dueta Sancta Mater, istud agas v Pergolesijevem Stabat Mater, a jo je Mozart v nadaljevanju gibko preoblikoval v bolj lirično melodijo. Tridelni ritem tretjega stavka nas s svojim klenim zvokom in z nekoliko robato melodijo odpelje na podeželje, kjer si lahko predstavljamo, kako se več parov spontano prepušča radoživemu plesanju. Nekoliko več elegance, kot jo lahko po navadi pričakujemo v menuetu, Mozart nameni šele osrednjemu delu stavka (triu), ko prevzame glasbeno igro manjša skupina godal. Ko se trikrat oglasi fanfara akorda A-dura in takoj zatem še brzenje godal, ki spominja na naglo drveči vlak, vemo, da smo prispeli do zadnjega stavka (Molto allegro), ki ga je skladatelj zasnoval v dvodelni obliki. Kot zanimivost velja omeniti to, da je Mozart tukaj poleg godal uporabil zgolj dvoje flavt in rogov, s čimer je po eni strani dosegel zelo čisto zvočno paleto, po drugi plati pa je z minimalnimi zvočnimi sredstvi dosegel karseda velik učinek. Vse to pa le odraža naglo umetniško dozorevanje tedaj le petnajletnega skladatelja, ki je očitno kot goba vsrkaval velikokrat nasprotujoče si glasbene vplive iz okolij, s katerimi se je srečeval, in jih postopoma izoblikoval v samosvoj slog, poln briljance, jasne glasbene arhitekture in prožne liričnosti. Benjamin Virc    Glasbeni slovarček Cantabile: italijanski izraz za spevno, melodično Divertimento: italijanski izraz za razvedrilo in glasbeno zvrst, katere glavni namen je razvedriti poslušalce Koncert: glasbena oblika za enega ali več solistov in orkester; beseda lahko označuje tudi glasbeni dogodek nasploh Simfonija: večstavčna inštrumentalna skladba, praviloma za simfonični orkester, ki velja za umetniško najbolj dovršeno glasbeno obliko Rondo ali Rondeau: italijanski oziroma francoski izraz za glasbeno obliko z večkrat ponavljajočim se refrenom ali glavno temo, med katerimi je nanizanih več različnih glasbenih tem Menuet: družabni in dvorni ples francoskega izvora, po navadi v tridelnem metrumu Muzikolog: učenjak s področja glasbe in raziskovalec, ki proučuje glasbo kot umetnost ter njene najrazličnejše pojave v družbi Part: notni zapis enega izmed inštrumentov ali pevskih glasov, kot na primer part roga, part klarineta, tenorski part itd. Tempo: izvajalska hitrost posamezne skladbe ali njenega dela   Biografija dirigentke Mojca Lavrenčič (rojena leta 1993) je predstavnica mlajše generacije slovenskih dirigentov, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom dirigentov Marka Letonje in Simona Dvoršaka, ki ga je zaključila z odliko (summa cum laude), je poglabljala svoje znanje na področju historične izvajalske prakse med študijem čembala na prestižni šoli Schola Cantorum Basiliensis v Baslu (Švica) pod vodstvom profesorja in dirigenta Andrea Marcona. Za izvrstne poustvarjalne uspehe je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado za koncertno dejavnost, srebrno priznanje iz čembala na mednarodnem glasbenem tekmovanju Svirel ter zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju za komplementarni klavir v Nišu. Vse od leta 2014 je dejavna v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sodeluje kot korepetitorka, asistentka in dirigentka. Bila je asistentka domačih dirigentov, kot so Marko Hribernik, Simon Krečič, Loris Voltolini, Igor Švara, Aleksandar Spasić, Živa Ploj Peršuh, Simon Dvoršak, ter dirigentov iz tujine, kot so David Švec, Jaroslav Kyzlink in Kevin Rhodes. Sodelovala je s priznanimi režiserji, kot so Frank Van Laecke, Jiři Nekvasil, Vinko Möderndorfer, Yulia Roschina, Aleksandar Popovski, Matjaž Farič, Rocc, Lutz Hochstraate, Jernej Lorenci, Eva Hribernik, ter uveljavljenimi koreografi, kot so José Carlos Martínez, Jean-Sébastien Colau, Vincenzo Veneruso, Howard Quintero Lopez, Ivan Peternelj in Lukas Zuschlag. Kljub svoji mladosti je uspešno dirigirala številne opere in glasbenogledališka dela, kot so Devica Orleanska, Hoffmannove pripovedke, Prodana nevesta, Lepotica in zver, Dnevnik Ane Frank idr., ter balete Ljubezen, Gusar, Giselle ter Peter in volk. Kot dirigentka je veliko sodelovala s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, s katerim je premierno izvedla slovensko otroško opero Gospod in hruške skladatelja Dušana Bavdka. Bila je tudi glasbena vodja otroških oper Kaznovana radovednost in Brundibar ter pomagala pri uprizoritvah Candide, The Turn of the Screw in La Ceccina. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi orkestri, zlasti s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, s katerimi pripravlja koncerte različnih formatov in za različne priložnosti. Marca 2023 je prvič debitirala kot dirigentka v tujini. Na povabilo baletnega direktorja Jean-Sébastiena Colaua in koreografa Joséja Carlosa Martíneza je prevzela glasbeno vodenje baletne produkcije Gusarja Adolpha Adama v največjem italijanskem gledališču, Teatru Massimu v Palermu na Siciliji. Po uspešnem sodelovanju je ponovno prejela vabilo k dirigiranju koncerta ob dnevu žena in Prokofjevega baleta Pepelka v nagrajeni koreografiji Thierryja Malandaina marca 2024. V veliko veselje ji je glasbeno poustvarjanje z mladimi poklicnimi in ljubiteljskimi glasbeniki. Soustanovila in vodila je simfonični orkester Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani in Kapelo Jezuitskega kolegija ter enega najboljših tamburaških orkestrov v Sloveniji, Tamburjaše. Zavzema se za širjenje kulturne zavesti v slovenskem kulturnem okolju, ki ga bogati z zanimivimi koncertnimi programi, poimenovanimi kot Dvoriščni koncerti. Biografija solistke in solista Hornistka Sarah Akif je leta 2017 z odliko zaključila študij roga na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom profesorja Boštjana Lipovška. Dodatno se je izobraževala pri mednarodno uveljavljenih hornistih, kot so Johannes Hinterholzer, Radovan Vlatković, Radek Baborak, Saar Berger, Michael Höltzel, Christian Lampert, Luiz Garcia, Sarah Willis, Dale Clevenger, Denise Tryon, Frank Lloyd in Christian-Friedrich Dallmann. Je prejemnica številnih nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih. V študijskem letu 2014/2015 se je v okviru programa Erasmus+ eno leto izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Frankfurtu na Majni pri profesorju Esi Tapaniju. V času študija je bila redna članica Brass Banda Slovenija in nemškega ansambla za sodobno glasbo Neophon, ki ima sedež v Berlinu. Za sabo ima uspešna solistična recitala v okviru ljubljanske Akademije za glasbo in Glasbene mladine ljubljanske. Kot članica pihalnega kvinteta OneManBand je posnela Kvintet št. 3 Žige Staniča, ki je bil izdan na avtorjevi zgoščenki Žiga Stanič: Variatio delectat. Igrala je v mednarodnih mladinskih orkestrih, kot so Orkester Evropskega glasbenega kampusa (European Music Campus Orchestra), Mednarodni orkester Ljubljana (Ljubljana International Orchestra), Orkester Norden, Pihalni orkester Univerze Stanford, Evropska delavnica za sodobno glasbo (European Workshop for Contemporary Music) idr. Redno deluje kot komorna glasbenica in večkrat sodeluje kot substitutka v drugih profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Slovenske filharmonije idr.). Zelo rada sodeluje tudi z mladimi glasbeniki – od leta 2020 je mentorica mladim hornistom Slovenskega mladinskega orkestra – Poletnega orkestrskega kampa. V letu 2023 je na Festivalu komorne glasbe Odmev poletja sodelovala pri projektu Mladi kolegi, v katerem so trije mladi glasbeniki – dijakinji in dijak Konservatorija za glasbo in balet Maribor sodelovali z uveljavljenimi in v komorni igri izkušenimi glasbeniki. Kot solistka se je predstavila v sezoni 2017/2018 in ob spremljavi Simfoničnega orkestra SNG Maribor izvedla Koncert za rog in orkester št. 1 Richarda Straussa pod taktirko Slavena Kulenovića. Od sezone 2018/ 2019 je redno zaposlena kot hornistka Simfoničnega orkestra SNG Maribor, od sezone 2022/2023 pa je aktivna tudi kot producentka cikla komorne glasbe Carpe artem. Rogist Jože Rošer se je rodil leta 1989 v Slovenj Gradcu, kjer je obiskoval nižjo glasbeno šolo pri profesorju Martinu Šmonu. Izobraževanje je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Velenju v razredu profesorja Roberta Prednika, po maturi in uspešno opravljenih sprejemnih izpitih pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani v razred profesorja Boštjana Lipovška in s pohvalo diplomiral leta 2012. Leto kasneje je bil sprejet na magistrski študij na salzburško glasbeno univerzo Mozarteum v razred profesorja Radovana Vlatkovića. Med študijem je v okviru programa Erasmus študiral na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu v razredu Ericha Penzla in Christiana Lamperta. Udeležil se je več pomembnih tekmovanj, med drugim kar šest tekmovanj mladih glasbenikov Slovenije (TEMSIG), kjer je leta 2002 in 2005 prejel dve drugi nagradi in srebrni plaketi, leta 2008 in 2011 zlato plaketo in prvo nagrado, v letu 2010 in 2013 pa zlato plaketo in prvo nagrado s kvartetom rogov in trobilnim kvintetom Contrast. Leta 2009 je za izjemne poustvarjalne dosežke s trobilnim ansamblom Akademije za glasbo prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 2010 pa še eno študentsko Prešernovo nagrado, in sicer za izvedbo Concertina Larsa Erika Larssona s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Že med študijem je izvedel oba zahtevna koncerta Richarda Straussa – prvega s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, drugega pa z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je dejaven komorni glasbenik ter član mednarodnega pihalnega kvinteta Spirito in mednarodne trobilne zasedbe Worldbrass. S trobilnim kvintetom Contrast je leta 2013 zmagal na nacionalnem tekmovanju TEMSIG, naslednje leto 2014 pa še na tekmovanju Svirel in na mednarodnem tekmovanju Jana Koetsierja v Münchnu. Izobraževal se je na mojstrskih tečajih pri različnih profesorjih, kot so Stefan Dohr, Radek Baborak, Johannes Hinterholzer, Luiz Garcia, Jacques Zoon, Markus Bruggaier, Georg Pohle idr. Sodeloval je s številnimi orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Simfonični orkester Frankfurtskega radia, Göteborški simfoniki, Avstralski komorni orkester, Simfonični orkester Zahodne Avstralije (WASO), Klangforum Wien, Komorni orkester Ludwig, Evropski mladinski orkester, Young Euro Classic, Simfonični orkester RTV Slovenija, Zagrebška filharmonija idr. Je solo hornist Slovenske filharmonije in docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Jubilejna 50. ponovitev uprizoritve za otroke Mica pri babici Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v sredo, 27. marca 2024, jubilejno 50. uprizorila priljubljeno otroško predstavo Mica pri babici izpod peresa Andreja Predina v režiji Mihe Goloba. Nastopili bodo Mirjana Šajinović (Mica), Nejc Ropret (Ludvik), Blaž Dolenc (Kapitan Cvenk) in Irena Varga (Radovedna soseda). Mica – naslovna junakinja serije knjig Mica pri babici izpod peresa Andreja Predina –  se tako kot avtor za vikende rada vrača na Štajersko. Ko jo pripeljejo iz tehnološko razvite velemestne džungle, s treskom avtomobilskih vrat zapusti vse, kar preganja dolgčas v novodobnem svetu. Ko izstopi pred babičino hišo na Radvanjski ulici, se začne napeta »micijada«. Mica ne potrebuje priklopa na žično ali brezžično povezavo, dovolj je, da vključi svojo brezmejno domišljijo. Brez babice, ki pusti Mici početi vseh tistih tisoč stvari, ki so doma strogo ali samo priporočljivo prepovedane, in brez raziskovalno navdahnjenega vsevednega prijatelja Ludvika seveda ne bi bilo ne Čarobnega cilindra, ne Piratov iz dežele Merikaka, ne Podivjanih princesk in ne Ugrabljenega božička. V gledališki adaptaciji Piratov iz dežele Merikaka Mica in Ludvik s ponorelim kompasom odplujeta na razburkano morje, tam prekrižata poti kapitanu Cvenku in njegovi piratski ladji, ki je začuda ne poganja veter in ne pluje na bencin, paro ali elektriko. Režijo, priredbo besedila, scenografijo in oblikovanje luči podpisuje Miha Golob, dramaturgijo Maja Borin, kostumografija je delo Dajane Ljubičič, skladatelj je Vasko Atanasovski, lektorica Mojca Kolar. Mico pri babici si je od premiere leta 2019 ogledalo že več kot 6210 gledalcev, predstava pa je ob uprizoritvah na matičnem odru gostovala tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, SLG Celje in Gledališču Koper. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije najdete v medijskem središču: https://www.sng-mb.si/2019/11/07/mica-pri-babici/ dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO   Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 16. marca, in v nedeljo, 17. marca, v dvorani Forum am Schlosspark v Ludwigsburgu v Nemčiji uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Faust na glasbo Milka Lazarja. Balet Faust je nastal v koprodukciji Baleta SNG Maribor s Cankarjevim domom Ljubljana in v sodelovanju z Opernhaus Zürich. Znamenita dvorana Forum am Schlosspark v Nemčiji že desetletja slovi kot center, kjer se predstavljajo vrhunske mednarodne produkcije trenutno najpomembnejših koreografov svetovnega spektra sodobnega plesa. Mariborski Balet je v njej gostoval že novembra 2022 z baletom Peer Gynt. Clugova plesna predstava po motivih Goethejeve kultne tragedije o vedoželjnem alkimistu in učenjaku Faustu je z mariborsko premiero novembra lani navdušila občinstvo in strokovno javnost ter nato v Ljubljani triumfalno sedemkrat napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. V predstavi je Edward Clug z močno asociativno močjo simbolike ostajal zvest Goethejevemu delu s prizori na velikonočni povorki, v kleti pri Auerbachu, v čarovniški kuhinji, Gretičini sobi, Valpurgijini noči, a hkrati zgodbo o človeku, ki išče spoznanje, postavil tudi kot ogledalo naši sodobni družbi, ki se je pripravljena odpovedati lastni identiteti oziroma lastni duši v zameno za večno mladost, navidezno lepoto ali za katerokoli drugo človeško nečimrnost. »Nagel tempo sodobnega življenja, v katerem velikokrat izgubljamo lastno substanco – svoj jaz –, tako nezadržno vodi v stanje nenehne nasičenosti in mimobežnosti, s tem pa postajajo najrazličnejše skušnjave vedno bližje in lažje dostopne,« je ob premieri dejal umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug in dodal, da je, »balet Faust opozorilo in obenem navdih k premisleku o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne posledice lahko imajo naše želje – ne le na naše lastno življenje, ampak tudi na življenjske usode vseh, ki jih srečujemo na svoji poti.«

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla 14. marec 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc  Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Jure Bučević Solistka Urška Rošer, trobenta Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Hugo Alfvén: Švedska rapsodija št. 1: Kresno bdenje (Midsommarvaka), op. 19 Allegro moderato – Andante – Allegretto   Alojz Ajdič: Koncert za trobento in orkester Allegro con spirito Andante Andante ***** Manuel de Falla: Trikrajnik (El sombrero de tres picos), suiti za orkester št. 1 in 2 Suita št. 1 Introducción (Uvod) La tarde (Popoldne) Danza de la molinera (Mlinaričin ples) – Fandango El corregidor (Župan) Las uvas (Grozdje) Suita št. 2 Danza de los vecinos (Ples sosedov) – Seguidillas Danza del molinero (Mlinarjev ples) – Farruca Danza final (Poslednji ples) – Jota   Nocojšnje glasbeno popotovanje začenjamo na severu Evrope, in sicer z izvedbo Švedske rapsodije št. 1 marsikomu neznanega švedskega skladatelja, violinista, dirigenta in slikarja Huga Emila Alfvéna (1872–1960), ki je prvo izmed treh rapsodij, posvečenih rodni Švedski, poimenoval kot Midsommarvaka ali Kresno bdenje. Tristavčna ali bolje rečeno triepizodična orkestralna rapsodija, ki kljub Alfvénovemu zajetnemu simfoničnemu opusu velja za njegovo najbolj znano delo, je nastala leta 1903 in je, če citiramo opis dela iz prve glasbene edicije iz leta 1906, »fantazija na priljubljene švedske ljudske melodije, ki slikajo razpoloženja, ki jih vzbujajo starodavno švedsko kresno bdenje, plesanje in igre okoli majskega droga skozi čarobno kresno noč. Ena tema je skladateljeva lastna invencija, medtem ko so druge izposojene iz švedske ljudske glasbe in jih je skladatelj dodatno obdelal«. Kot je znano iz Alfvénovega življenja, ga je vsaj na začetku ustvarjalne poti močno razdvajalo ustvarjanje v likovni umetnosti in glasbi, četudi se je potem odločil za slednjo; toda neprepodljiv občutek o posebnem sobivanju vizualnega in zvočnega, ki ga dobimo med poslušanjem marsikatere njegove skladbe, zgovorno namiguje na vzajemno sinestetično preskakovanje, ki se v glasbi udejanja bodisi v močnih ikonizacijah ali onomatopejskih zvočnih poslikavah specifičnih razpoloženj in prostorov, v likovni umetnosti pa v dinamičnih podobah narave, ki bi jih lahko opredelili kot impresionistično navdahnjeni fotorealizem. Še posebej so ga pritegnili zvočni fenomeni kakor tudi prelivajoča se barvna paleta morja, zlasti Stockholmskega arhipelaga, zato nas ne sme presenetiti, če bomo bolj ali manj spontana in nežna prelivanja zvočnega kolorita zasledili tudi v njegovih skladbah. Tudi glasbeni tok Kresnega bdenja je strukturiran nadvse niansirano v zaporedju treh epizod, ki se začne s predstavitvijo igrive plesne teme v klarinetu ob spremljavi harfe in godalnih pizzicatov. Še preden se zavemo, nas gosto stkan orkestrski »ples« popolnoma prevzame ter nas z naglo rastočimi sekvencami, ki razkrivajo kompozicijski postopek t. i. vrtenja naprej (nem. Fortspinnung), odpeljejo na vratolomno rajanje – vse dokler se plesna povorka postopoma ne umiri. Počasna, nokturnalno obarvana druga epizoda, ki se nadaljuje tako rekoč brez premora, nas z ljubko in nekoliko melanholično melodijo švedske pesmi Vindarna sucka uti skogarna (Vetrovi vzdihujejo v gozdovih) odpelje na nočno gozdno jaso, kjer lahko med glasbeno izpovedjo angleškega roga ob nežni spremljavi harfe in rahlega migetanja visokih godal občudujemo nežno brlenje kresničk in kratko sončevo slovo. Šele kovinski sijaj triangla naznani prebujanje prešernega vzdušja, ki se kmalu razširi po celotni paleti orkestra. Tonsko gnetenje doživi svoj vrhunec v kodi, kjer se medsebojno prepleta več glasbenih tem, prav iz te interakcije pa se izvije iskriv zaključek, ki spominja na hudomušno komunikacijo med ljudskim godcem in poskočnimi plesalci iz ozadja. Čeprav je bil Alojz Ajdič (rojen leta 1939 v Fojnici) vseskozi temeljito seznanjen z avantgardistično prakso nekaterih svojih kolegov, ki se ga je tudi občasno dotaknila, je svoje (k neoromantiki nagnjeno) glasbeno ustvarjanje označil z naslednjimi besedami: »V skladbo poskušam vdihniti čas sodobnosti, čeprav sem v osnovi tradicionalist.« Prav zato ne preseneča, da je Ajdičev tristavčni Koncert za trobento in orkester iz leta 2011 tako po eni strani strogo zavezan klasični koncertni tradiciji – na kar namiguje že jasno strukturirano zaporedje stavkov, v katerih se zrcali tradicionalna pozicija solista kot virtuoza in glavnega akterja glasbenega dialoga, ki ga spleta z orkestrom –, po drugi strani pa se koncert napaja v skladateljevi individualni zvočni govorici, ki se ne izmika tudi blagozvočnejšim melodičnim konturam in klasični harmoniji z jasno izraženim tonalitetnim središčem, pri čemer jim s sodobnimi zvočnimi konstelacijami daje le novo »optiko« izraza. Prvi stavek (Allegro con spirito) se začenja s fanfaro pozavn na tonu As v punktiranem ritmu. Slavnostno razpoloženje stopnjujejo tudi druga trobila, s posnemanjem naglo ponavljajočega se tona Es pa se jim pridruži še solo trobenta, ki začne že s prvimi rafali dvaintridesetink vedno bolj razkazovati svojo virtuoznost. Po kratkem dialogu s trobilno-pihalnim ansamblom se v glasbeni tok vključijo tudi godala, ki so vseskozi razpeta med bodisi imitacijo ali motivično širitvijo fanfarne teme ter bogatenjem harmonskega kolorita s podaljšanimi toni. Ajdič s spretnim gnetenjem in stopnjevanjem zvočne mase napove solistično kadenco, v kateri lahko trobenta pokaže vse svoje adute – od naglih repeticij, intervalnih skokov, tekočega preigravanja pasaž, pa vse do glasno markiranih višin. Drugi stavek (Andante) preveva elegično vzdušje, ki ga napoveduje že uvodni trio dveh klarinetov in fagota. Tudi trobenta, ki predstavi prvo temo v padajočem tetrakordu, s katerim dokončno utrdi tonaliteto a-mola, najprej pokaže svojo lirično plat, toda njeno postopno hlastanje po virtuoznejših gestah znova poživi glasbeni dialog, ki doseže svoj vrh v Allegru, medtem ko se v preostanku stavka skladatelj posveča predvsem odkrivanju novih zvočnih kombinacij z vključevanjem klavirja, marimbe, ksilofona in vibrafona, pri tem pa postopoma umirja glasbeni tempo in ga v tako rekoč komorni zasedbi solo trobente in godal zaključi z akordom des-mola. Tudi za varljivo počasnejši začetek tretjega stavka (Andante) se kmalu izkaže, da bo prinesel kar nekaj presenečenj. Po ritmično razgibanem uvodu marimbe in vibrafona se kmalu oglasi diskretna spremljava nižjih godal, čeprav se pravi dialog začne šele z vstopom solo trobente, ki s svojo »baročno« razgibano temo spodbudi tudi ostale inštrumente k živahnejši igri (Allegretto). Ko se krajša (ad libitum) medigra trobente prikrade do Allegra, nam skladatelj s postopno dinamično gradacijo daje nedvoumen signal, da se kmalu približuje zmagoslavni zaključek, ki ga za nameček okrona še trobenta s svojim oktavnim skokom na visoki D. Nocojšnji koncert zaključujemo z obiskom Andaluzije, skrajnega juga Španije, od koder izvira tudi Manuel de Falla (1876–1946). O skladateljevem otroštvu, še posebej o njegovih prvih stikih z glasbo, sicer ni veliko znanega, je pa zato toliko bolj natančno dokumentirana njegova študijska in profesionalna pot, ki se je formalno začela leta 1896 z njegovim prihodom v Madrid in z začetkom študija klavirja pri Joséju Tragóju in kompozicije pri Felipeju Pedrellu na tamkajšnjem Kraljevem konservatoriju za glasbo in deklamacijo. Že v svojem prvem madridskem obdobju, v katerem je ustvaril tudi prvo vidnejše delo – operno enodejanko Kratko življenje (La vida breve) –, se je de Falla navduševal nad andaluzijsko ljudsko glasbo, še posebej nad flamenkom, katerega ritem in zvočno barvitost je vključil v številna svoja dela. Svojevrstno prelomnico v njegovem ustvarjalnem loku predstavlja preselitev v Pariz leta 1907, kjer je ob tedaj najvidnejših francoskih skladateljih, kot so bili Claude Debussy, Maurice Ravel in Paul Dukas, spoznal tudi Igorja Stravinskega, Isaaca Albéniza in baletnega impresarija Sergeja Djagileva. Še posebej pomembno se je izkazalo njegovo sodelovanje z Djagilevim, ki je za novo baletno produkcijo svoje skupine Ruski baleti želel uporabiti de Fallovo že skomponirano glasbo Noches en los jardines de España (Noči v španskih vrtovih) in novo kompozicijo, baletno pantomimo El corregidor y la molinera (Župan in mlinarica), ki jo je de Falla ustvaril leta 1917 po motivih istoimenskega romana Pedra Antonia de Alarcóna. Zgodba o visokem španskem uradniku, ki se zaljubi v mlinarjevo zvesto ženo in jo želi zapeljati, se je v nadaljevanju dogovarjanj med de Fallo in Djagilevim izkazala za pomembno vodilo, po katerem je de Falla za novo baletno produkcijo v koreografiji Leonida Massina z naslovom El sombrero de tres picos (Trirogeljnik) revidiral glasbo, ki jo je pred tem že ustvaril za omenjeno baletno pantomimo. Najznačilnejše prizore iz baleta Trirogeljnik, ki je bil prvič izveden 21. julija 1919 v londonskem gledališču Alhambra, je de Falla v naslednjih dveh letih preoblikoval v zaporedje dveh orkestralnih suit, s katerima je bodisi po izločitvi manj pomembnih prizorov ali zamenjavi zaporedja nekaterih plesnih točk izluščil glasbenodramaturško substanco baleta. Prva suita se tako začenja z uvodno fanfaro med dvigom zavese, izza katere zagledamo mlin s španskega podeželja. Sledi zvočna upodobitev toplega, a ležernega popoldneva, ki ga prekine pompozen sprehod našopirjenega župana, ponazorjenega s šaljivo glasbeno figuro v fagotu. Mlinar, ki ne skriva svojega prezira do oblastnika, predlaga svoji ženi, naj zapelje župana z mikavnim plesom (fandangom). Po zaključku mlinaričinega plesa se ponovno oglasi fagot, a tokrat v bolj lirični zvočni konstelaciji. Nežni trenutki zapeljevanja mlinarice, ki županu ponudi nekaj grozdja, se kmalu sprevrnejo v lažno obljubo, saj brhka spogledljivka nenadoma zbeži. Župan ji slepo sledi, a ne ve, da ga v zasedi že čaka njen jezni mož, ki nenadoma skoči iz grmovja in s palico pretepe nič hudega slutečega župana. Druga suita se začne s plesom mlinarjevih sosedov, ki se zbirajo med praznovanjem v čast svetega Janeza, pri tem pa zaplešejo več seguidil, ki jih je de Falla zasnoval po tradicionalnih napevih. Mlinar nato zapleše svoj solo v zvočni podobi temne, a ognjevite farruce, ki velja v zvrsti flamenka za tradicionalno moški ples, saj s svojimi energičnimi gestami evocira predvsem teritorialno moč moškega ega. V zadnjem stavku suite de Falla združi več pomembnejših tem iz baleta, ki sooblikujejo poslednji ples (joto). Sredi živahnega in kaotičnega vrhunca se nenadoma znajde župan, ki ga preoblečenega v mlinarjeva oblačila pomotoma aretirajo lastni stražarji, nato pa pravico v svoje roke vzamejo še vaščani, ki županu veselo zagodejo in ga za njegovo nemoralno vedenje ob zmagoslavnem orkestrskem zaključku »nagradijo« tako, da ga z odejo mečejo v zrak. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Hrvaški dirigent, pedagog in violinist Jure Bučević je po maturi nadaljeval študij violine na splitski Umetniški akademiji. Po zaključku študija je deloval kot profesor in vodja orkestra na Glasbeni šoli Josipa Hatzeja. Bil je tudi dolgoletni član orkestra Opere HNK v Splitu ter asistent dirigentov Iva Lipanovića, Harija Zlodreja in Ivana Repušića. Po zaključku magistrskega študija dirigiranja na glasbeni akademiji sarajevske Univerze je debitiral z dirigiranjem Gotovčeve opere Ero z onega sveta v HNK Split. Izpopolnjeval se je pri priznanih profesorjih dirigiranja, kot sta Uroš Lajovic in Colin Metters. Velik vpliv na njegovo razumevanje vloge dirigenta in interpretacije glasbe nasploh ima maestro Rico Saccani, s katerim ga družijo tudi tesne in dolgoletne prijateljske vezi. Kot dirigent je sodeloval s številnimi orkestri, med katerimi izstopajo Zagrebška filharmonija, orkester Teatra Lirico iz Cagliarija, Dubrovniški simfonični orkester, Sarajevska filharmonija, orkestra HNK v Osijeku in Splitu, Komorni orkester HNK Split ter Komorni orkester mesta Split, ki ga je ustanovil in s katerim je gostoval na koncertnih odrih v Zagrebu, Stuttgartu, Sarajevu in Madridu. Na tekmovanju simfoničnih orkestrov v Zagrebu je osvojil prvo nagrado in oskar znanja. Od ustanovitve Hrvaškega doma – koncertne dvorane Split deluje kot predsednik umetniškega sveta. Leta 2019 je postal vršilec dolžnosti direktorja Opere HNK Split, poleg tega pa je angažiran tudi kot eden od dirigentov matične operne hiše, v kateri je dirigiral številne operne produkcije, kot so La traviata, Kmečka čast, Lombardijci na prvi križarski vojni, Nabucco, Aida, Rigoletto, Turandot. V času njegovega mandata je bilo na novo angažiranih razmeroma veliko mladih glasbenikov, ki so doprinesli k dvigu poustvarjalne kvalitete tako koncertnega kot opernega repertoarja. Na festivalu Splitsko poletje deluje kot ravnatelj, producent in dirigent glasbenega dela umetniškega programa. Biografija solistke Trobentačica Urška Rošer je začela svojo glasbeno pot na Glasbeni šoli Gornja Radgona pri Tomažu Polaku, leta 2011 pa uspešno maturirala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pri Dušanu Remšaku. Študij prve stopnje je opravljala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri Stanku Arnoldu in leta 2015 z odliko diplomirala, dodatno pa se je izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Visoki šoli za glasbo v Karslruheju pri priznanem profesorju in trobentaču Reinholdu Friedrichu. Magistrski študij je z odliko zaključila na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije v Hannovru pri Jeroenu Berwaertsu. Je večkratna udeleženka mednarodnih tekmovanj v Novem Sadu in Beogradu, kjer je prejela vrsto nagrad. Med njenimi vidnejšimi dosežki je tudi osvojeno šesto mesto na češkem tekmovanju »Praška pomlad« leta 2016, večkrat pa je prejela najvišje nagrade tudi na državnih tekmovanjih TEMSIG. Bila je redna gostja mladinskih orkestrov, kot so Akademija Branimir Slokar v Ljubljani, Aurora Chamber Music na Švedskem in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja. Je aktivna članica trobilnega ansambla Worldbrass, kot komorna glasbenica je bila članica Avstrijskega trobilnega banda, Evropskega trobilnega ansambla in Brass banda Slovenija, občasno pa sodeluje tudi s trobilnim ansamblom SiBrass. Pomemben mejnik v njeni karieri je bila zmaga na avdiciji za orkestrsko akademijo Simfoničnega orkestra Bavarskega radia v Münchnu, s katerim je dve leti koncertirala po svetovnih odrih. Izpopolnjevala se je na številnih mojstrskih tečajih in sodelovala z različnimi orkestri, kot so Filharmonija Oslo, Mahlerjev komorni orkester, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Opere v Gradcu, Mantovanski komorni orkester, Bremenski filharmoniki, Orkester Hannovrske državne opere, Orkester Državnega gledališča Braunschweig, Orkester Festivala Maribor, Musica assoluta iz Hannovra idr. Od leta 2020 je bila zaposlena kot trobentačica tutistka pri Göteburških simfonikih, od lanskega leta pa je solo trobenta Simfoničnega orkestra SNG Maribor.  

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 5. MAREC – Lani avgusta je izšel avtofikcijski roman pisateljice in dramaturginje Eve Mahkovic z naslovom TOXIC, ki je kmalu po izidu postal ena najbolje prodajanih Beletrininih knjig. Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor ga bo v petek, 8. marca 2024, uprizorila premierno. TOXIC je Spicy Hot Pop Mess uprizoritev za ženske in moške, ki se ne bojijo pristati v ženski glavi. Igrata Liza Marijina in Nataša Matjašec Rošker. V romanu TOXIC Eva Mahkovic drzno, pogumno, brezkompromisno, brezsramno, globoko, nevarno in odkrito secira samo sebe. TOXIC je po obliki in vsebini razgiban ter neulovljiv. V romanu sledimo osmim mesecem avtoričinega življenja in motivom, dogodkom, željam in strahovom, ki jo določajo. Premika se od intimističnih, skoraj dnevniških zapisov, pisem, seznamov in osebne mitologije do bolj esejističnih vsebin, v katerih avtorica upoveduje izkušnjo življenja urbane mlade ženske, ki se sooča s seboj in s svetom, z lastno preteklostjo in z zahtevami sedanjosti. Kot velja za žanr avtofikcije, je TOXIC osebna in obča knjiga hkrati: skozi partikularno ubeseduje življenjsko izkušnjo sodobnega človeka. »Moje navdušenje nad knjigo je naraščalo z vsako prebrano stranjo, in ko sem knjigo prebrala do konca, sem že bila prepričana, da je to vsebina, ki bi si jo želela videti in slišati v gledališki postavitvi. Evin tok misli, ki je izpisan in zapisan v duhovitem, pikantnem, neposrednem in bogatem jeziku, me je nagovoril kot žensko in igralko,« pravi Nataša Matjašec Rošker. »Gledališka priredba besedila je formo uprizoritve povzela po tistem delu romana, ki ga je avtorica poimenovala VERTIGO, in ideji, da uprizorimo 'Hot Mess' vzponov in padcev, razmišljanj, refleksij, citatov, misli, TV-ja, muzike, popa, umetnosti, knjig, zgodovine, literarnih kanonov, podob svetnic, ikon, krščanstva, klišejev, romantiziranih idej, otroških spominov, želja, upov, razočaranj, jeze, žalosti, prijateljstev, solz, možganskih smeti, trenutkov sreče, prizadetosti, čustvene in telesne bolečine, veselja, ljubezni, sesutja, iluzij, deziluzij, nakupovanj, avtorefleksij in vdorov zunanjega sveta v hortus conclusus (zaprti vrt). In trenutkov z X,« pravi dramaturginja Maja Borin. »Uprizoritev je zasnovana kot performativni duo za igralki različnih starosti. Prav medgeneracijske razlike besedilo in uprizoritev umestijo v kontekst obče ženskega,« še pove Nataša Matjašec Rošker, Liza Marijina pa doda, da so »razlogi, zakaj bi morala vsaka ženska videti TOXIC: ker osvobaja, ker nisi sama, ker v tebi še živi roza TOXIC bejba, tudi če si nočeš priznati, in ker je okej, če si TOXIC. Vsi moški bi morali videti TOXIC, ker ima vsak moški v svojem življenju vsaj eno pomembno žensko, ker ga frustrira, da je ne razume (in tudi po ogledu TOXIC je verjetno ne bo), in ker bo manj zmeden v njeni bližini.« Dramatizacija romana je delo Eve Mahkovic, priredba besedila in idejna zasnova uprizoritve Nataše Matjašec Rošker, besedila songov Lize Marijine, dramaturginja je Maja Borin, koreografinja Valentina Turcu, strokovna sodelavka Mateja Kokol, avtorica videa Vita Kolar, lektorica Mojca Marič, scenograf Lin Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe Marko Jaušovec in oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak. Za glasbene aranžmaje songov se ustvarjalna ekipa zahvaljuje Sari Ester Gredelj. TOXIC bo predpremierno na Malem odru uprizorjen 7. marca, po premieri na mednarodni dan žensk pa sledijo ponovitve 9., 12., 27., 29. in 30. marca.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 21. februar – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 24. februarja 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila znamenito Molièrovo komedijo Tartuffe v režiji Diega de Bree. Igrajo Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Ana Urbanc, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Blaž Dolenc, Vladimir Vlaškalić, Minca Lorenci, Matevž Biber in Nejc Ropret. Najslavnejši evropski komediograf Jean-Baptiste Poquelin Molière (1622–1673) predstavlja vrh francoske klasicistične komedije. S svojimi idejami je rušil srednjeveške fevdalne moralne vrednote, kritiziral pa je tudi meščanske napake in predsodke. S svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost se uvršča med predhodnike razsvetljenstva. Komedija Tartuffe je nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju Molièrovega ustvarjanja. Ime Tartuffe je z leti (in s stoletji) postalo univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva, ki v specifičnih oblikah obstaja v vseh okoljih in časih. Pojem je ponarodel in postal splošni simbol za hinavščino, zlasti cerkveno. Molière je imel z uprizoritvijo velike težave. Takoj po prvi izvedbi (1664) je bila komedija na zahtevo cerkvenih krogov strogo prepovedana in trajalo je do leta 1669, ko je znova smela na oder (vzrok za to je bil, da je v tem času kralj Molièrovo gledališko skupino vzel pod svojo zaščito). V teh letih je Molière tekst komedije predeloval in iz nje ustvaril pravo umetnino, zgleden primer klasicistične dramaturgije, ter eno najboljših umetniških študij na temo človeške dvoličnosti in duhovnega svetohlinstva. Komedijo je zrežiral Diego de Brea, ki je bil nekaj let umetniški vodja mariborske Drame, večkrat pa je tu tudi režiral, nazadnje leta 2018, ko je mojstrsko oblikoval antično Sofoklejevo tragedijo Ojdip na Kolonu. Diego de Brea sodi med najuspešnejše slovenske režiserje srednje generacije s prepoznavno odrsko estetiko; njegove režije odlikujeta analitična poglobljenost in dovršena likovno-scenska podoba; obvlada izjemno širok spekter žanrov, vse od dramskega, lutkovnega, opernega gledališča do drugih (mejnih) gledaliških oblik. Prevajalec je Primož Vitez, scenografijo, oblikovanje svetlobe in izbor glasbe podpisuje Diego de Brea, kostumograf je Blagoj Micevski, lektorica Metka Damjan.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 20. FEBRUAR – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 23. februarja 2024, v Dvorani Ondine Otta Klacinc premierno uprizorila redko izvajano Puccinijevo opero Lastovka (La rondine) pod taktirko Simona Krečiča v režiji Huga de Anne. V glavnih vlogah bosta nastopila sopranistka Sabina Cvilak in tenorist Max Jota kot francoska kurtizana Magda in idealistični mladenič Ruggero, ki Magdinemu razuzdanemu življenju ponuja alternativo družinskega življenja, prežetega z ljubeznijo. Sopranistka Valentina Čuden in tenorist Martin Sušnik dopolnjujeta odlično zasedbo v vlogah Lisette in pesnika Prunierja. Giacomo Puccini (1858–1924) je bil izjemno priljubljen operni skladatelj že za časa svojega življenja, saj je na edinstven način združil lepoto in globok izraz melodije, bogato zvočno paleto orkestra ter napetost dramskega dogajanja. Praktično skoraj vsa njegova dela – z izjemo prvih dveh oper – sestavljajo železni repertoar večine svetovnih opernih hiš. Lastovka (La rondine), ki je bila sprva zamišljena kot opereta s praizvedbo na Dunaju, je manj znano delo iz skladateljevega zrelega obdobja, predvsem zaradi okoliščin, ki so vezane na njeno premiero. Italija in Avstrija sta se namreč med prvo svetovno vojno znašli na nasprotujočih straneh, kar je preprečilo dunajsko premiero, zato je opera svojo praizvedbo doživela v Monaku leta 1917. Čeprav opera Lastovka dolgo časa ni našla mesta v repertoarjih opernih hiš, je fascinantno delo z obilico poskočnih valčkov, lahkotnostjo tona (zlasti v prvih dveh dejanjih) in romantično vizijo Pariza ter obmorskega juga Francije. Vsako od treh dejanj Lastovke evocira drugačen vidik francoskega življenja, pa tudi drugačen pogled na naravo ljubezni. Prvo dejanje je postavljeno v Magdin elegantni pariški salon, drugo se odvija v razvpitem, hrupnem plesišču sredi latinske četrti, tretje dejanje pa se dogaja na francoski rivieri v vili na obrobju Nice. Sofisticirana partitura Lastovke (La rondine) ima nezamenljiv Puccinijev avtorski pečat, vključno z omamnimi plesnimi vložki iz drugega dejanja in ansamblom Bevo al tuo fresco sorriso (Pijem na tvoj cvetoč nasmeh), pa tudi z najbolj znano arijo opere Chi il bel sogno di Doretta poté indovinar? (Kdo bi lahko uganil Dorettine lepe sanje?) iz prvega dejanja. Nastopili bodo Sabina Cvilak, Valentina Čuden, Max Jota, Martin Sušnik, Sebastijan Čelofiga, Marko Žaler, Marko Škofič, Maks Feguš, Martina Ledinek, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Renata Krajnc, Mihael Roškar, Nina Hvalec ter Simfonični orkester SNG Maribor in baletni ansambel. Režiser, scenograf in kostumograf je Hugo de Ana, oblikovalec svetlobe Valerio Alfieri, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistenta režije Michele Cosentino in Tim Ribič, asistentka koreografije Cleopatra Purice ter asistent oblikovalca svetlobe Sašo Bekafigo. Po premieri bo Lastovka (La rondine) na sporedu še 25., 27., 29. februarja in 2. marca 2024. Opera in Balet SNG Maribor se ob stoletnici smrti legendarnega italijanskega opernega skladatelja Giacoma Puccinija poklanja spominu na njegov ustvarjalni opus. Ob reprizah oper Manon Lescaut, Madama Butterfly in Turandot tako v letošnjem letu premierno uprizarja Lastovko (La rondine) in Tosco. Slednja bo premierno izvedena maja.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Viharji preteklega Četrtek, 22. februarja 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja četrti koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na koncertu bomo gostili klarinetista Lászla Kutija in violončelista Jaka Stadlerja, oba člana najpresižnejših nemških orkestrov: Lászlo Kuti je solo klarinetist Münchenskih filharmonikov, Jaka Stadler pa član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Z njima bodo nastopili še violinistka Oksana Pečeny, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, violinistka Vivijana Rogina in violist Petar Njegovan. Slišali bomo prvo izvedbo godalnega kvarteta skladatelja mlajše generacije Lucia Žganca ter dela zlatega repertoarja Roberta Schumanna, Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta. Koncert bo 22. februarja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo s skladateljem in glasbeniki pogovarjala muzikologinja in harfistka Urška Rihtaršič.  

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri v soboto, 17. februarja 2024, v znameniti dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu nastopil z baletom Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta plesala Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične  ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Posebna pozornost je namenjena vsem dramskim likom, prizorom sabljanja, šarmantni lahkotnosti in srčnosti Mercutia ter grobosti in determiniranosti demoničnega Tybalta ter ne nazadnje tudi smrti obeh likov, ki predstavljata izjemno intenzivni moment uprizoritve. Julijino spoznanje pred neizogibnim usodnim koncem je Valentina Turcu razvila v prizor notranjega potovanja skozi najgloblje, senčne predele duše, kjer se zrcalijo stiske, dvomi in strahovi, v katerem Julija, odločena za ljubezen in resnico, preda svoje bitje Najvišjemu. Ali kakor je zapisal Shakespeare: »Naprej; poročna postelj čaka name – in smrt, ne Romeo, me v nji objame!«

Velika koprodukcija SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in Zavoda Škrateljc z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor

MARIBOR, 17. JANUAR – Po novembrski premieri v Novi Gorici in decembrski v Ljubljani bo v petek, 19. januarja 2024, v Dvorani Frana Žižka Slovenskega narodnega gledališča Maribor še mariborska premiera velike koprodukcije Drame SNG Maribor s SNG Nova Gorica, s Cankarjevim domom Ljubljana in z Zavodom Škrateljc Pod svobodnim soncem v režiji Aleksandra Popovskega, ki jo je po romanu Frana Saleškega Finžgarja dramatiziral Goran Vojnović.  Nastopili bodo Matija Rupel, Eva Kraš, Blaž Dolenc, Matej Zemljič k. g., Iztok Mlakar, Gorazd Žilavec, Viktor Hrvatin Meglič, Gorazd Jakomini, Blaž Valič, Arna Hadžialjević, Robert Korošec k. g. ter Žiga Saksida in Boštjan Gombač k. g. (posneta glasova). Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je veliki slovenski zgodovinski roman in ena naših temeljnih literarnih umetnin, ne samo zaradi močne narodnobuditeljske vrednosti, temveč tudi vrhunske romaneskne razkošnosti. Povest davnih dedov, kot je avtor delo podnaslovil, je doživela različne literarne priredbe, priredbe za gledališče in radio, tudi upodobitev v stripu Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Mojstrovina, ki združuje epopejo o preboju Slovanov na Balkan z romantično ljubezensko zgodbo med Iztokom in Ireno, je Gorana Vojnovića navdihnila tudi za pisanje izvirnega odrskega besedila – sodobne interpretacije mita z upoštevanjem zgodovinskih in političnih izkušenj od časa nastanka romana do današnjih dni. V spopadu velikega, mogočnega, čarobnega, osvajalskega in okrutnega Bizanca na eni strani ter malih, bojevitih, svobode željnih barbarov na drugi je nastal osupljiv izmišljeni svet, v katerem se odvija miselna igra prepoznavanja demonov lastnega časa in v katerem se odpirajo zelo zanimiva in še kako aktualna vprašanja: kdo so danes barbari, kje je danes Bizanc, smo mi barbari na obrobju mogočnega cesarstva ali smo Bizantinci, ki Bizanc varujejo pred vdirajočimi barbari, kako je z našo svobodo, živimo danes pod svobodnim soncem ali ne … Tako kot je branje Finžgarja še vedno lahko razburljivo in privlačno, je razburljiva in privlačna, če ne že kar spektakularna tudi gledališka uprizoritev. Čeprav literarna zgodovina označuje Pod svobodnim soncem kot mladinski roman, sta roman in Vojnovićeva avtorska interpretacija tako kompleksna in sporočilna, da nagovarjata širok spekter gledalcev. »Vsa vprašanja, ki si jih je zastavljal Finžgar, so še vedno aktualna, a so odgovori nanje bolj zapleteni, pogosto nedoločni in celo dvoumni, saj je v današnjem svetu nejasno že to, kdo je Bizantinec in kdo barbar,« pravi Goran Vojnović. Režiser Aleksandar Popovski pa dodaja: »V uprizoritvi me najbolj zanima fenomen: porušiti Bizanc ali ne. Odločil sem se, da ne bom delal uprizoritve, ki se konča z napadom na Bizanc in z neko zmago. Ne zanima me nič, kar je snovano na rušenju. Vem, da je Iztokova motivacija zelo močna, da je njegovih devet bratov že mrtvih in da slovanska kri terja bizantinsko. In da nihče ni svoboden, dokler nismo vsi svobodni. Vse to vem, a vseeno imam težave z idejo, da je dobro porušiti Bizanc.« Ustvarjalno ekipo sestavljajo še dramaturginja Martina Mrhar, kostumografinja je Jelena Proković, koreografinja Rosana Hribar, avtor likovne podobe Damijan Stepančič, animator in oblikovalec videa Miran Bratuš, avtor glasbe Boštjan Gombač, oblikovalca svetlobe Aleksandar Popovski in Marko Vrkljan, oblikovalka maske Špela Ema Veble, lektorica Anja Pišot, asistentka režiserja Stefani Hristova, asistentka kostumografinje Saša Dragaš, asistent scenografa Matic Gselman, oblikovalec krone Zoran Srdić Janežić, izdelovalka krone Olga Milić in izdelovalka zlatega korzeta Ana Žerjal.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božično-novoletni koncert 22. december 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solisti Sylvia D’Eramo, sopran, Martin Sušnik, tenor, Oksana Pečeny, violina Božično-novoletni koncert, ki je eden izmed vrhuncev prazničnega decembra, bo tudi letos prava glasbena poslastica, saj se bo na njem ob Simfoničnem orkestru SNG Maribor pod taktirko Simona Krečiča ob tenoristu Martinu Sušniku in violinistki Oksani Pečeny predstavila vrhunska ameriška lirična sopranistka Sylvia D'Eramo, ki jo odlikujejo izjemne vokalne sposobnosti in osupljiva odrska prezenca. Med drugimi je nastopila v Metropolitanski operi v New Yorku, v opernih hišah v Santa Feju, Palm Beachu in Kansas Cityju ter z Orkestrom iz Filadelfije. Leta 2021 je kot Mimi debitirala v Puccinijevi operi La bohème pod vodstvom Jamesa Gaffigana na festivalu Verbier v Švici, kjer je prejela tudi nagrado thierry mermod za najboljšo pevko. PROGRAM Giuseppe Verdi: Uvertura k operi Luisa Miller Giuseppe Verdi: La donna è mobile, arija Vojvode iz opere Rigoletto (solist Martin Sušnik) Giuseppe Verdi: Ernani, involami, arija Elvire iz opere Ernani (solistka Sylvia D’Eramo) Peter Iljič Čajkovski: Italijanski capriccio, op. 45 Giacomo Puccini: Quando m’en vo’, arija Musette iz opere La bohème (solistka Sylvia D’Eramo) Giacomo Puccini: Che gelida manina, arija Rodolfa iz opere La bohème (solist Martin Sušnik) Giacomo Puccini: Si, mi chiamano Mimì, arija Mimi iz opere La bohème (solistka Sylvia D’Eramo) Giacomo Puccini: O soave fanciulla, duet Mimì in Rodolfa iz opere La bohème (solista Sylvia D’Eramo, Martin Sušnik) ***** Georges Bizet: Entr’acte k četrtemu dejanju opere Carmen Georges Bizet: Parle-moi de ma mère, duet Micaële in Don Joséja iz opere Carmen (solista Sylvia D’Eramo, Martin Sušnik) Pablo Sarasate: Ciganske melodije za violino in orkester, op. 20 (solistka Oksana Pečeny) Georges Bizet: La fleur que tu m’avais jetée, arija Don Joséja iz opere Carmen (solist Martin Sušnik) Georges Bizet: Je dis que rien ne m’épouvante, arija Micaële iz opere Carmen (solistka Sylvia D’Eramo) Leroy Anderson: A Christmas Festival Hugh Martin, Ralph Blane: Have Yourself a Merry Little Christmas (solistka Sylvia D’Eramo) IZ KONCERTNEGA LISTA Zdi se, da nas december, za premnoge najlepši in najbolj praznični čas v letu, vedno znova in morda vsako leto bolj ujame v vrtinec sodobnih potrošniških ritualov, četudi se sami velikokrat prepričujemo, da niso bleščava in bogata darila tisto, kar je pomembno, ampak predvsem dobra volja in vesela druženja z ljudmi, ki jih imamo radi. Kakorkoli že, december je v zgodovinskem spominu zahodne civilizacije na severni polobli čas najkrajših dni oziroma najdaljših noči, kar je v nas – najbrž že od davnin človeštva – prebujalo potrebo po pogostejših druženjih ob ognj(išč)u, kjer so si ljudje krajšali čas s pripovedovanjem bolj ali manj fantastičnih prigod in nedoumljivih skrivnosti. Tudi glasba, ki jo danes lahko sočasno doživljamo kot »čisti« umetniški dogodek ali razvedrilo, je imela poleg »magičnih« lastnosti odganjanja zlih duhov nadvse pomembno vlogo pri gradnji človeške skupnosti, kar se še danes čuti ob skupinskem doživljanju glasbenih dogodkov bodisi na prostem ali v koncertnih dvoranah. Program letošnjega Božično-novoletnega koncerta, ki ga pod taktirko Simona Krečiča soustvarjajo Simfonični orkester SNG Maribor ter sopranistka Sylvia D'Eramo, tenorist Martin Sušnik in violinistka Oksana Pečeny, nas bo v prvem delu popeljal v čudoviti svet italijanske romantične opere, ki si je ne moremo zamisliti brez dveh velikanov glasbenega gledališča – Giuseppeja Verdija in Giacoma Puccinija. K odlomkom iz njunih najznamenitejših oper, kot so dramatična uvertura k operi Luisa Miller, bržkone najslavnejša »žvižgajoča« melodija Vojvode iz Rigoletta, z ljubezenskih hrepenenjem prepojena arija Elvire iz opere Ernani ali tri ikonične arije in ljubezenski duet iz opere La bohème, se nadvse prilega tudi bogat orkestrski kolorit Italijanskega capriccia, ki ga je Čajkovski ustvaril leta 1880 med potovanjem po Italiji s svojim bratom Modestom. V orkestralno skladbo, ki jo je sprva želel poimenovati Italijanska fantazija, je Čajkovski po lastnih besedah iz pisma svoji mecenki in prijateljici Nadeždi von Meck vnesel kar nekaj melodij, ki jih je našel bodisi v različnih pesemskih antologijah ali slišal med sprehajanjem po ulicah italijanskih mest, prav ti napevi pa še danes ustvarjajo pravo glasbeno razglednico naše zahodne sosede. Drugi del koncerta odpira nekoliko melanholično zasanjana lirična melodija flavte iz medigre pred četrtim dejanjem Bizeteve opere Carmen, ki je nedvomno ena najbolj znanih in najbolj priljubljenih Bizetevih del in oper nasploh. Nežnemu hrepenenju, ki ga je skladatelj subtilno spletel v dialog med flavto in klarinetom, obema pa se nato pridružijo še godala in ostala glasbila, se v preostalih treh odlomkih iz Bizeteve opere pridruži še več strasti in ljubezenskega zanosa, najprej v duetu Micaële in Don Joséja in nato še v sloviti tenorski ariji Don Joséja, v kateri izpove svojo ljubezen do Carmen, medtem ko lahko v Micaëlini ariji prepoznamo strah in negotovost pred njeno konfrontacijo s Carmen. Na pravcati vrtinec glasbene virtuoznosti nas popeljejo Ciganske melodije za violino solo in orkester španskega skladatelja Pabla Sarasateja iz leta 1878. Nespregledljiva melanholičnost melodij in ritmična razgibanost štiristavčne skladbe, iz katere se kot poslednja glasbena poslastica porodi tudi živahen čardaš, pomenljivo kažeta na izvor Sarasatejeve inspiracije v madžarski ljudski glasbi, za katero pa je skladatelj zmotno mislil – tako kot njegovi številni kolegi in sodobniki –, da gre za romsko glasbo. Zdi se, da v času globalne prepredenosti kultur zadnji dve glasbeni točki koncerta ne potrebujeta posebne predstavitve, saj prinašata melodije, ki jih je gotovo že slišal prav vsak izmed nas. V prvi skladbi A Christmas Festival nam ameriški skladatelj Leroy Anderson v obliki pastiša za simfonični orkester naniza kar osem svetovno znanih božičnih melodij, ob izvedbi zadnje popevke Have Yourself a Merry Little Christmas izpod peresa Hugha Martina in Ralpha Blana, ki so jo močno popularizirali pevci, kot so Judy Garland, Frank Sinatra in v zadnjem času tudi Michael Bublé, pa se lahko le pridružimo mislim besedila in si zaželimo, da bo letošnji božič res čaroben, še posebej če ga bomo lahko preživeli v družbi naših najdražjih in iskrenih prijateljev. Benjamin Virc   BIOGRAFIJE Ameriška lirična sopranistka Sylvia D’Eramo, diplomantka prestižne Glasbene šole Yale, je nedavno zaključila svojo zadnjo sezono kot članica programa za razvoj mladih umetnikov Lindemann pod okriljem Metropolitanske opere v New Yorku. Kljub mladosti je med drugim že debitirala na glavnih odrih Metropolitanske opere, Opere Santa Fe, Opere Palm Beach, operne hiše iz Kansas Cityja, nastopila pa je tudi z Orkestrom Filadelfija. Številni kritiki cenijo njen glas zaradi »kristalnega zvena, briljantne visoke lege in izpovedno grajenih pevskih linij« (Olyrix). V sezoni 2023/2024 se je pevka pridružila Gledališču St. Gallen, kjer bo poustvarila vlogo Gerde Wegener v praizvedbi opere Lili Elbe skladatelja Tobiasa Pickerja in libretista Aryeha Leva Stollmana. V prejšnji sezoni, 2022/2023, je nastopila v vlogi Musette iz Puccinijeve opere La bohème v produkciji Metropolitanske opere in pod taktirko Yannicka Nézet-Séguina, občinstvo Opere Severne Karoline pa je lahko prisluhnilo tudi njeni upodobitvi Donne Elvire iz Mozartove opere Don Giovanni v režiji Brenne Corner. V Švici je med drugim nastopila kot Maddalena v Giordanovi operi Andrea Chénier (v produkciji Gledališča St. Gallen) in na koncertu v Andermattu, ki ga je izvedla s tenoristom Martinom Muehlejem. Pevkino poustvarjanje v minuli sezoni zaokrožata še dva pomembna nastopa, in sicer z Jonathanom Tetelmanom v Københavnu (ob spremljavi Simfoničnega orkestra Tivoli) in s tenoristom Evanom LeRoyem Johnsonom na Glasbenem festivalu v Bremnu. Pevka se je pridružila programu mladih umetnikov Lindemann, ki ga izvaja Metropolitanska opera, že v uvodni sezoni 2020/2021. V isti sezoni je debitirala tudi z vlogo Mimì v operi La bohème pod glasbenim vodstvom Jamesa Gaffigana na festivalu Verbier v Švici, kjer je prejela nagrado thierry mermod za najboljšo pevko. V sezoni 2019/2020, ki jo je zaznamovala pandemija koronavirusa, se je pevka izpopolnjevala v Operi Los Angeles, in sicer kot članica programa mladih umetnikov Domingo-Colburn-Stein, ter debitirala v vlogi Musette v Lirični operi v Kansas Cityju. V sezoni 2018/2019 se je pridružila Benensonovemu programu za mlade umetnike v Operi Palm Beach, kjer je nastopila na koncertu mladih pevskih talentov ter študijsko pripravljala vlogi Zerline (Don Giovanni) in Adele (Netopir). Kmalu zatem je ob Simfoničnem orkestru Glens Falls izvedla sopranski part iz Beethovnove Devete simfonije in se kot »umetniška pripravnica« vrnila v Opero Santa Fe, kjer je izvedla vlogo Mimì iz opere La bohème in vlogo Barene v Janáčkovi operi Jenůfa. Iz pevkine diskografije izstopa album The Crucible (Lov na čarovnice) skladatelja Roberta Warda, na katerem jo lahko slišimo v vlogi Abigail Williams in je izšel pri založbi Albany Records. Je zmagovalka pevskega tekmovanja Opere Dallas, tekmovanja »Lois Alba Aria Competition« ter prejemnica nagrade karierne spodbude fundacije Career Bridges Foundation in Fundacije Jensen. Prav tako je prejemala karierne štipendije Opere Santa Fe, Fundacije Giulia Garija in Fundacije Olge Forrai. Leta 2019 je bila tudi polfinalistka na avdicijah državnega sveta Metropolitanske opere. Tenorist Martin Sušnik je bil rojen v Avstraliji, a že od otroštva živi v Sloveniji. Študij solopetja je z odliko (summa cum laude) zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Pije Brodnik. Za svoje dosežke je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Z velikim uspehom se je udeležil različnih tekmovanj v Sloveniji in tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj, nazadnje prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju opernih pevcev »Giovanni Martinelli & Aureliano Pertile« v italijanski Montagnani leta 2017. Na koncertih tako doma kot v tujini večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na številnih evropskih koncertnih odrih, prav tako v Kraljevi operi v Versaillesu, Komični operi v Parizu, Operi HNK Zagreb, SNG Opera in balet Ljubljana. Kot član opernega ansambla SNG Maribor je uspešno upodobil veliko vlog, kot so Romualdo (Črne maske), Camille de Rosillon (Vesela vdova), Nemorino (Ljubezenski napoj), Vojvoda Mantovski (Rigoletto), Don Ottavio (Don Giovanni), Lenski (Evgenij Onjegin), Rinuccio (Gianni Schicchi), Lindoro (Italijanka v Alžiru), Grof Almaviva (Seviljski brivec), Princ Tamino (Čarobna piščal), Vitez de la Force (Pogovori karmeličank), Nick (Dekle z zahoda), Pong (Turandot), Ernesto (Don Pasquale), Loge (Rensko zlato), Belmonte (Ugrabitev iz seraja). Med njegovimi zadnjimi odrskimi kreacijami izstopajo naslovna vloga Gounodeve opere Faust, Gabriel von Eisenstein (Netopir), Gabriele Adorno (Simon Boccanegra), Matthias (Marpurgi), Don José (Carmen) idr. Leta 2021 je prejel Glazerjevo listino za izjemne dosežke v operni poustvarjalnosti. Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje pridobila na Posebni šoli za nadarjene otroke v Kijevu. Sledilo je šolanje na Srednji glasbeni šoli v Mariboru in zatem še trije semestri v avstrijskem Gradcu pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke med študijem. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj v Sloveniji, Italiji in na Nizozemskem. Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo UL, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom in večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra Musidora, Komornega orkestra slovenskih solistov in kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Med študijem je bila koncertna mojstrica Simfoničnega in Komornega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je za svoje umetniške dosežke prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb ter s slovenskimi profesionalnimi simfoničnimi in komornimi orkestri je nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Od sezone 2013/2014 je koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, posveča se tudi komornemu muziciranju, med drugim z nastopi v okviru cikla Carpe artem ter na gostujočih koncertih v Lafnitzu. Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča Maribor je osrednji inštrumentalni sestav v severovzhodni regiji Slovenije z dolgo poustvarjalno tradicijo. Pestra zgodovina orkestra sovpada z delovanjem njegove matične ustanove, Opere SNG Maribor, ki je od leta 1919 doživljala številne preobrazbe, na katere so vplivale pomembnejše politične in kulturne spremembe, kot so padec habsburške monarhije po prvi svetovni vojni, padec nacizma po letu 1945 in nazadnje slovenska osamosvojitev leta 1991. Le dve leti po osamosvojitvi Slovenije je orkester začel delovati pod imenom Mariborska filharmonija. Ta je bila kot društvo ustanovljena 11. junija 1993, vendar je delovala le do novembra 2004, ko je pod imenom Simfonični orkester SNG Maribor začela prirejati samostojne simfonične koncerte v okviru matične hiše. To se je predvsem po zgraditvi Velike dvorane ukoreninilo kot poustvarjalna stalnica SNG Maribor. Orkester, ki je nepogrešljiv del koncertov ter opernih in baletnih predstav mariborske Opere in baleta, se pod vodstvom številnih mednarodno uveljavljenih dirigentov iz Slovenije in tujine suvereno posveča poustvarjanju inštrumentalne glasbe in glasbeno-gledaliških del različnih žanrov od baroka, klasicizma in glasbe 19. in 20. stoletja do najaktualnejših simfoničnih del. Mednarodna prisotnost orkestra se je poleg uglednih slovenskih koncertnih prizorišč v prejšnjem desetletju okrepila tudi v mednarodnem kulturnem prostoru – ob odmevni mednarodni turneji z Bizetevo opero Carmen in Verdijevo opero Aida leta 2014 na Japonskem velja tako omeniti redna gostovanja v Oderzu (Opera in Piazza), Lafnitzu idr. Dirigent in pianist Simon Krečič je leta 2002 končal študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant Acija Bertonclja, 2005 pa podiplomski študij klavirja na Visoki umetniški šoli v Bernu v razredu Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu Milivoja Šurbka. Med podiplomskim študijem klavirja v Švici je študiral dirigiranje v razredu Dominiqua Roggena in dirigiral švicarskim orkestrom, kot so Orkester UNI Bern, Komorni orkester Spiez, Orkester HKB Bern. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od 2007 do 2012, kot korepetitor je sodeloval pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih tudi kot asistent dirigenta. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kjer je bil zaposlen v sezoni 2012/2013. Vrsto let sodeluje z najvidnejšimi domačimi in tujimi solisti, med drugimi z Dubravko Tomšič Srebotnjak, Eugenom Indjicem, Aleksandrom Madžarjem, Branimirjem Slokarjem, Wondži Kim Ozim idr. Prepoznavno je Krečičevo delovanje v sodobni glasbi. Vodil je številne koncerte Festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Dirigiral je prvim izvedbam skladb slovenskih (Uroš Rojko, Nina Šenk idr.) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Od decembra 2013 deluje kot umetniški direktor Opere SNG Maribor. Mesto Maribor mu je marca 2019 za dosežke v kulturi podelilo Glazerjevo listino. Uveljavlja se tudi v mednarodnem prostoru. 2011 je bil asistent dirigenta Wertherjeve opere v Kraljevem gledališču v Madridu, 2015 je dirigiral Verdijevo opero Macbeth v Verdijevem gledališču v Pisi v režiji Daria Argenta ter simfonični koncert na festivalu Palermo Classica na Siciliji. 2016 je bil dirigent uprizoritev Favn in Carmen na gostovanju Baleta SNG Maribor na Dubrovniškem poletnem festivalu. Oktobra 2016 je dirigiral Verdijevo opero Razbojniki na Verdijevem festivalu v Bussetu (Gledališče Regio di Parma), 2017 prvo postavitev Wagnerjeve opere Rensko zlato v Mariboru in Rossinijevo Pepelko v ljubljanski Operi, novembra 2017 Verdijev Ples v maskah na Kitajskem (Veliko gledališče Tian-Jin, Veliko gledališče Harbin), decembra 2017 Puccinijevo Tosco v Rovigu, 2018 Donizettijevo opero Hči polka v tržaškem Verdijevem gledališču in pa Webrovega Čarostrelca v Rheinsbergu pri Berlinu. Dirigiral je tudi Hoffmannove pripovedke Offenbacha in Devico Orleansko Čajkovskega v Ljubljani, Puccinijevo opero Turandot v Rovigu in Ferrari, Donizettijevo opero Ljubezenski napoj v Trstu in baletni gala večer v Massimovem gledališču v Palermu. Redno sodeluje s pomembnimi imeni opernega sveta (José Cura, Piero Giuliacci, Bruno de Simone, Dimitra Theodossiou, Carlos Almaguer idr.). Zelo odmevno je tudi njegovo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, s katerim sta v zadnjih letih soustvarila baletne uprizoritev: scensko kantato Carmina Burana Carla Orffa, Les noces (Svatba) in Le sacre du printemps (Posvetitev pomladi) Igorja Stravinskega ter Faust na glasbo Milka Lazarja.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO CELOVEC, 8. DECEMBER – Drama SNG Maribor se je odpravila na avstrijsko Koroško, kjer bo danes, 8. decembra 2023, s glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji Miloša Lolića nastopila na Slovenskem gledališkem prazniku, ki ga v Mestnem gledališču Celovec organizira Krščanska kulturna zveza. Nastopili bodo Nataša Matjašec Rošker, Vojko Belšak, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović in Gorazd Žilavec. Krščanska kulturna zveza je osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev, ustanovljena leta 1953 kot idejna naslednica Slovenske krščansko-socialne zveze. Sedež ima v Mohorjevi hiši v Celovcu. Od leta 1962, ko je v celovškem Mestnem gledališču KKZ priredila Miklovo Zalo, 8. decembra slavijo praznik slovenskega gledališča, ki jo obeležujejo z gostovanji vrhunskih gledaliških skupin iz Slovenije in Trsta. Dürrenmattov Frank V. nas popelje v svet privatnega bančništva, kjer se bankirska družina z večgeneracijsko tradicijo znajde na robu bankrota. Njihova ladja je dolgo plula, zdaj pa tone, razmere so dramatične, zato protagonisti kujejo načrte, kako preživeti, a se kaj hitro znajdejo v labirintu lastnih prevar. Srbski tisk je v najavi uprizoritev označil kot unikatno gledališče – zgodbo o preživetju in drzni prevari, ki jo podžigata humor in glasba –, ki ga gledalci ne smejo zamuditi. Prevajalka iz nemškega jezika je Urška Brodar, prevajalka iz srbskega jezika Mojca Marič, dramaturg Slobodan Obradović, scenograf Miloš Lolić, kostumografinja Marija Marković Milojev, avtorica glasbe Nevena Glušica, koreografinja Jasmin Avissar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak in korepetitor Robert Mraček. Uprizoritvena predloga je nastala kot kombinacija prve in zadnje verzije Dürrenmattovega besedila. Besedila songov so nastala pod vodstvom in v idejni zasnovi skladateljice Nevene Glušice v sodelovanju z igralci in z dramaturgom Slobodanom Obradovićem na osnovi kombinacije dveh prevodov (prevod Mojce Marič iz srbskega in Urške Brodar iz nemškega jezika).

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO V Drami SNG Maribor bo jutri, 6. decembra 2023, gostovalo Satirično gledališče Kerempuh iz Zagreba, s Hrvaške, s predstavo izpod peresa Branislava Nušića Žalujoča družina v režiji Ivana Plazibata. Dramatik, komediograf, romanopisec, novinar in diplomat Branislav Nušić (1864–1938) je zaznamoval srbsko literaturo in gledališče s satirično ostrino in z izrazito družbeno kritiko. Njegovi teksti namreč odražajo duh časa in družbenih razmer, pri čemer je Nušić humor uporabljal kot sredstvo za razkrivanje pomanjkljivosti človeške narave in družbenih anomalij. V ospredju Žalujoče družine je načelo prevare, ki služi kot vrhovno načelo, ki usmerja zgodbo in like. Vprašanje namreč ni, kdo bo prevaran − saj bodo vsi −, ampak kdo bo bolj spreten in hitrejši v tem procesu izigravanja. Z eksistenco. Drug z drugim in celo sami s sabo. Režiser Ivan Plazibat je z ostrim Nušićevim rezilom precizno zarezal v globine družbenega tkiva, razkrivajoč nenasiten pohlep, ki raste z vsako novo lažjo. Laži, ki nastajajo z lahkotnostjo in doslednostjo, delujejo kot neustavljiv motor, ki razgalja zloščen zverinjak družine. Zunanja črnina, ki obdaja kolektivno telo družine, se spretno nadaljuje v notranjo črnino ozkosrčnega malomeščanstva, kjer je glavna sila kopičenje lastnine, moči in statusa. Nušićeva spretnost v preslikavanju človeških patologij, ki presegajo prostorske in časovne okvire, je odlično prikazana skozi likovno dovršeno uprizoritev. Igrajo Hrvoje Kečkeš, Marko Makovičić, Matija Šakoronja, Luka Petrušić, Filip Detelić, Vilim Matula, Branka Trlin, Linda Begonja, Mia Anočić – Valentić, Anita Matić Delić in Josipa Anković. Dramaturginja je Nikolina Rafaj, scenografinja Paola Lugarić, kostumografinja Petra Pavičić, sodelavec za odrski gib Damir Klemenić, skladateljica Tamara Obrovac, lektor dr. Dejan Sredojević, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Odmevi elegance Sreda, 6. decembra 2023, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja tretji koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. 6.decembra 2023 se bo v Kazinski dvorani SNG Maribor odvil 3. koncert cikla Carpe artem, ki predstavlja enega od vrhuncev letošnje sezone. Z domačimi glasbeniki bo nastopil violinist Valeriy Sokolov, ki kot solist redno sodeluje z vodilnimi svetovnimi orkestri, kot so: Orkester Philharmonia, Evropski komorni orkester, Clevelandski orkester, Simfonični orkester BBC, Orkester Tonhalle iz Züricha, Rotterdamski filharmoniki, Orkester iz Pariza in drugi. Z njim bodo nastopili violončelist Damjan Saramadić, ki deluje v Nemčiji, violinistka Veronika Vilar Brecelj, violista Roberto Papi in Neža Papler ter violončelist Nikolaj Sajko. Na sporedu bosta redko izvajani sekstet češkega skladatelja Erwina Schilhoffa in Godalni sekstet Antonia Dvoraka. Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor z izvajalci, ki ga bo moderirala muzikologinja Anuša Plesničar. Program: Erwin Schulhoff (1894-1942): Sekstet za dve violini, dve violi in dva violončela Allegro risoluto Tranquillo (Andante) Burlesca Molto adagio … Antonin Dvořák (1841-1904): Godalni sekstet v A-duru, op. 48 Allegro Dumka Furiant Finale: Tema con variazioni   Glasbeniki: Valeriy Sokolov, Veronika Vilar Brecelj, violini, Roberto Papi, Neža Papler, violi, Damjan Saramandić, Nikolaj Sajko, violončela   O PROGRAMU Češki pianist in skladatelj Erwin Schulhoff (1894-1942) se je rodil v Pragi, v času, ko je bilo mesto kulturno središče tedanje Avstro-Ogrske. Izhajal je iz družine, ki se je ponašala s številnimi glasbeniki, ki so bili ponosni tako na svojo germansko, kot tudi slovansko kulturno izročilo, a vendarle je bila v veliko pogledih zanj pogubna prav njegova judovska zapuščina. Ravno na Dvořákovo spodbudo je Schulhoff študiral sprva na Dunaju klavir, nato v Leipzigu kompozicijo in kasneje še v Kölnu klavir in kompozicijo. Ko se je po zaključku študija vrnil v rodno Prago, je bil ob začetku Prve svetovne vojne  vpoklican v avstrijsko vojsko, kjer so ga osebnostno močno zaznamovale grozote, ki jim je bil priča. V glasbenem smislu že njegova zgodnja dela nakazujejo preseganje meja tonalnosti, preko uporabe modalnosti in kvartnih harmonij, kasneje pa je za svoje estetsko izhodišče sprejel ekspresionizem, pri čemer so na njegovo glasbeno misel velik vpliv imeli tudi berlinski dadaisti. Bil je eden izmed prvih evropskih skladateljev, ki so ga pri ustvarjanju in tem bolj poustvarjanju navdihovali ritmi jazzovske glasbe, njegova umetnost pa je bila v tridesetih letih 20. stoletja, ko so na oblast prišli nacisti, prepovedana in uvrščena med »degenerirano umetnost«, ne le zaradi skladateljevega judovskega ozadja, temveč toliko bolj zaradi sodobnih in jazzovskih idiomov v njegovi glasbeni govorici. Za razliko od njegovih drugih del, ki pogostoma vključujejo jazzovske parametre in različne elemente češke ljudske glasbe, je Sekstet za dve violini, dve violi in dva violončela mogočna mojstrovina, ki ponotranja strah in muke, s katerimi je skladatelj živel po izkušnji v času Prve svetovne vojne. Nastajalo in zorelo je dobra štiri leta, praizvedba dela, ki jo je češki skladatelj posvetil francoskemu skladatelju Francisu Poulencu, pa je doživela svoje rojstvo leta 1924 na Festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu, kjer je pri premieri dela sodeloval tudi znameniti skladatelj in violist Paul Hindemith. Kljub uspešnim začetkom, sekstet začasa Schulhoffovega življenja vnovične ponovitve ni doživel. Za ponovno obuditev dela je v 20. stoletju poskrbel violinist Gidon Kremer, ki so mu nato množično sledili še drugi pomembni umetniki mednarodnega glasbenega sveta. Schulhoffov godalni sekstet sestoji iz štirih stavkov v katerih si sledijo odseki lirične meditativnosti in poglobljenega razmišljanja do burleske in vihrave silovitosti, z vedno jasnim ritmičnim pulziranjem. Prvi stavek dela je prepreden z elementi atonalne glasbene govorice, preostali trije stavki, ki jih je skladatelj spisal v udobju praškega kulturnega miljéja, pa vsebujejo tudi celo vrsto neoklasicističnih značilnosti. V prvem stavku se pojavi, za skladatelja, značilen motiv C-Des-G, s katerim se delo prične in ohrani v glavnih temah vse do počasnega, četrtega stavka. Drugi stavek nastopi v svojem umirjenem razpoloženju in uvede koprnečo spevno linijo v dolgem melodičnem loku, ki se razpreda čez celoten stavek. Tretji stavek - Burleska – ponotranja njen značilen vihrav in silovit značaj, prepleten z drzno virtuoznostjo v posameznih inštrumentih, ki se v četrtem stavku dela prelije v lirično meditacijo, ki na koncu izzveni z nemim akordom C-Des-G.  Kljub temu, da si je Godalni sekstet Schulhoffa dolga leta utiral pot na koncertne odre, danes upravičeno spada med železni repertoar vseh boljših godalnih sestavov, poslušalstvo pa prevzema s svojim mladostnim pridihom ter vedno izrazito in unikatno ekspresivnostjo. Občinstvo poznega devetnajstega stoletja je bilo očarano nad glasbo češkega skladatelja Antonina Dvořáka (1841-1904). Privlačnost njegovih tradicionalno oblikovanih, a vendarle etnično obarvanih skladb, pa je enako močno prisotna med publiko še dandanes. Razlogov ni težko najti. V glasbeno-zgodovinskem obdobju, v kateri so slušne strukture glasbe postajale vse bolj zapletene in utrujajoče za poslušalca, je Dvořák ponudil celo vrsto estetskih vrlin, ki so segale nazaj v klasicistično dobo – formalno jasnost, ritmično vitalnost, jasen občutek za tonalnost brez kromatičnih dvoumnosti in glasbeno vsebino, ki jasno nagovarja iskreno ljubezen do romantičnega subjektivizma in njegovih nacionalno kulturnih obarvanih vsebin. Preko Dvořákove glasbene misli se je tako izoblikoval tip češkega muzika, ki govori o svojevrstni zgodbi uspeha: sin podeželskega mesarja, ki se je kljub skromnim začetkom uspel proslaviti ne samo na nacionalnem, temveč tudi na mednarodnem glasbenem odru. Kljub svetovni prepoznavnosti, pa je Dvořák v svojem skladateljskem bistvu ostajal skromen in predvsem zvest tradiciji lastnega kulturnega izročila. Po Bedřichu Smetani tako ni le ključno izoblikoval »češkega zvoka«, temveč je njegova glasbena govorica estetsko segla mnogo dlje., Za razliko od Smetane, Dvořák ni ustvarjal velikih nacionalnih žanrov, temveč predvsem absolutno glasbo – simfonično in komorno, v kateri je nacionalni idiom že težje opredeljiv, njegove vsebine pa segajo tudi širše in se odražajo predvsem kot obče človeške. Godalni sekstet v A-duru, op.48, napisan v pičlih dveh tednih maja 1878, je nastal kmalu po izjemno uspešnih in med publiko dobro sprejetih Slovanskih plesih. Njegova praizvedba je ugledala luč sveta že poleti naslednjega leta in sicer v domačem glasbenem salonu slavnega violinista Josepha Joachima v Berlinu, preden je godalni sekstet sploh bil izveden v skladateljevi domovini. Delo v svojem bistvu tako ponotranja uspešno fuzijo češkega nacionalizma in »schubertovske poetike«, a kljub očitni navezavi na zgodovinsko izročilo slovanske folklore, ki se razodeva predvsem v naslovih stavkov, direktnih citatov ljudskih plesov in pesmi v delu ni zaslediti. Dvořák melodije preoblikuje povsem na novo in tako izvirniku doda povsem svojstveno glasbeno govorico. Skozi celotno delo skladatelj prepleta izmenične počasne in hitre odseke ter kontrastna razpoloženja, ki so vidna ne le v drugem stavku, temveč tudi že v prvem stavku te edinstvene glasbene poslastice, spisanega v klasični sonatni formi. Njegov glasbeni izraz razkriva skladatelja kot simfonika, ki mu prefinjena melodija predstavlja središče izraza in glasbene teksture, dodobra prepojene z ljudskim duhom in njegovimi domislicami: v drugem stavku tako v Dvořákovem opusu prvič  zasledimo oznako »dumka« (glasbena oblika izpeljana iz ljudske pesmi Male Rusije) in tretji stavek z naslovom »furiant« (stilizacija češkega ljudskega plesa), ki je kljub barviti označbi v svojem bistvu pravzaprav tradicionalni scherzo: trodelna oblika, plesnega značaja. Četrti stavek prinaša s seboj obliko teme z variacijami, kjer se  tudi pokaže Dvořákova prava skladateljska potenca, ki se nanaša predvsem na razvoj skladateljeve harmonske govorice in kontrapunktičnih spretnosti. Skladatelj je tradicionalno zasedbo godalnega kvarteta obogatil še z dvema godalnima inštrumentoma in tako delu vdahnil mnogo bogatejšo barvo in polnejši godalski zvok. Po zvočni gostoti, značaju in samem melodičnem bogastvu se je Dvořák v godalnem sekstetu najbolj približal zgledu (s strani skladatelja tako občudovanega) Franza Schuberta, ne da bi se pri tem odrekel originalnosti lastne glasbeno-estetske misli. Skladbo zagotovo prežema pozitivno, vedro vzdušje, katerega dokaz za to je dokumentirana izjava dirigenta Vaclava Talicha, ko je leta 1941 prvič slišal delo: »To je tako lepo! Lepe glasbene ideje, še lepša struktura, ujeta v edinstveni godalski zvok. Sam Bog je hodil po čeških tleh, ko nam je njegov ponižni služabnik Dvořák zapustil delo take odličnosti in svetosti ...« Anuša Plesničar   O GLASBENIKIH  Valeriy Sokolov, violina Ukrajinski violinist, zmagovalec mednarodnega violinističnega tekmovanja George Enescu v Bukarešti, Valeriy Sokolov, je eden najodličnejših umetnikov svoje generacije. Redno sodeluje z vodilnimi svetovnimi orkestri, kot so z Orkestrom Filharmonije, Evropskim komornim orkestrom, Orkestrom iz Clevelanda, Simfoničnim orkestrom BBC, Orkestrom Tonhalle Zürich, Rotterdamsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom mesta Birmingham, Tokijskim simfonikom, Seulsko filharmonijo, Orkestrom de Pariz. Leta 1999 na mednarodnem tekmovanju Pablo Sarasate v Pamploni v Španiji prejel nagrado Study Grant Prize, ki mu je zagotovila štipendijo za študij pri Natalii Boyarskaya na šoli Yehudi Menuhin v Angliji. Septembra 2005 je Sokolov sodeloval na festivalu George Enescu in prejel Grand Prix z izvedbo Beethovnovega violinskega koncerta; prejel je tudi nagrado za najboljšo izvedbo za Enescujevo violinsko sonato št. 3 ter nagrado fundacije Enescu. Pogosto sodeluje z dirigenti, kot so Vladimir Ashkenazy, David Zinman, Susanna Malkki, Andris Nelsons, Charles Dutoit, Cristian Măcelaru, Peter Oundjian, Rafael Payare, Santtu-Matias Rouvali, Yannick Nézet-Séguin, Juraj Valčuha in Kirill Karabits. Veronika Vilar Brecelj, violina Veronika Vilar Brecelj sodi v zlato generacijo mlajših slovenskih violinistov. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj in je nastopila na številnih festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Poljskem, Nizozemskem, v Izraelu, Rusiji in Latviji. Kot solistka je igrala s Simfoničnim in komornim orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in z Orkestrom Konservatorija za glasbo Ljubljana. Posnela je več posnetkov za Radio Ars in Radio Koper. Je članica priznane mednarodne zasedbe Oberton String Octet, s katerim so izdali že dve zgoščenki. Prvi CD z naslovom “Slavic Soul” je izšel marca 2020 pri založbi ARS Produktion in je bil tudi nominiran za prestižno nagrado Opus Klassik. Marca 2021 so izdali svoj drugi CD “Tangabile” z deli Astorja Piazzolle. Veronika je dodiplomski študij violine zaključila na Universität der Künste v Berlinu pri prof. Tomaszu Tomaszewskemu. Leta 2016 je bila na izmenjavi v Gradcu v Avstriji v razredu svetovno priznanega prof. Borisa Kuschnirja. Podiplomski študij je z odliko zaključila junija 2019 pri prof. Silviji Marcovici na Univerzi za glasbo v Gradcu. Za svoje umetniške dosežke je prejela Škerjančevo nagrado (2012) in občinsko nagrado za mlade občine Šempeter-Vrtojba (2019). Od oktobra 2020 je tudi profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Roberto Papi, viola Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival. Neža Papler, viola Neža Papler se je pri sedmih letih najprej začela učiti violino v radovljiški glasbeni šoli, potem pa je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Jerneja Brenceta, pri katerem se je učila violo. Od leta 2012 violo študira na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, sprva v razredu prof. Matthiasa Maurerja, od leta 2014 pa v razredu prof. Christiana Eulerja, pri katerem je z odliko diplomirala leta 2017, sedaj pa pri njem nadaljuje podiplomski študij. Neža je bila finalistka mednarodnega tekmovanja za violo na Festivalu Bled (2011), dvakrat pa je prav tako prejela prvo nagrado in zlato plaketo na tekmovanju Temsig (2012 in 2015). Poleg solističnih recitalov v Ljubljani in Mariboru je kot solistka nastopila tudi z orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in orkestrom Univerze za glasbo v Gradcu. Redno se izpopolnjuje tudi na mojstrskih tečajih priznanih profesorjev (Vasilij Meljnikov, Stephan Görner, Ida Bieler, Priya Mitchell, Nobuko Imai). Pogosto sodeluje v različnih komornih sestavih (Oberton String Octet) in orkestrih kot sta Junge Deutsche Philharmonie in orkester RTV Slovenija. Damjan Saramandić, violončelo Damjan Saramandić je rojen leta 1993 v Kragujevcu v Srbiji. Violončelo je začel igrati pri petih letih v razredu očeta Bože Saramandića. Od leta 2008 do 2010 je Damjan Saramandić kot mladi študent študiral na Glasbeni akademiji v Hannovru v razredu prof. Leonida Gorokhova. Nato je pri njemu nadaljeval kot redni študent in julija 2014 diplomiral iz umetniške vzgoje. Od oktobra 2014 je sledil magistrski študij, prav tako v razredu Leonida Gorokhova. Leta 2017 je zaključil magistrsko / umetniško izobraževanje. Njegovo izobraževanje zaključujejo mojstrski tečaji pri Anner Bylsma, Alexandru Rudinu, Ivanu Kučerju, Davidu Gregorianu, Alekseju Seleznjovu in Wolfgangu Boettcherju. Damjan Saramandić je zmagovalec številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, med drugim mednarodnega tekmovanja Heran v Usti nad Orlici (Češka), tekmovanja Jurij Polanskij v Kijevu (Ukrajina), mednarodnega tekmovanja Petar Konjević v Beogradu (Srbija) in Antonio Prize Janigro Competition, Poreč (Hrvaška). Nikolaj Sajko, violončelo Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Več informacij www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 29. NOVEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v soboto, 2. decembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila opereto Radovana Gobca Planinska roža pod taktirko Simona Robinsona v režiji Matjaža Latina. V glavnih vlogah bosta nastopila Valentina Čuden in Martin Sušnik. Slovenski skladatelj Radovan Gobec (1909–1995) je za svoja številna glasbena dela kar sam ustvaril besedilo, kar velja tudi za opereto Planinska roža, ki ima v njegovem opusu poseben status, saj jo je leta 1937 ustvaril kot »poročno darilo« svoji bodoči ženi Sonji Elschbacher. Prizorom iz idiličnega življenja sredi neokrnjene narave Srečnega vrha, kjer »kraljuje« nekoč slavna pevka in igralka Katja Silvana, je sopostavljeno urbano okolje, iz katerega prihajajo štirje gledališčniki. Omenjena druščina štirih, ki išče navdih za novo gledališko uprizoritev, kot nalašč sreča brhko »Katrco«, ki dodobra prežene monotonijo iz njihovih življenj, obenem pa poskrbi – kot se za dobro slovensko romanco spodobi –, da se med njo in igralcem Miranom Svetlinom splete pravcata ljubezenska zgodba. Planinska roža Radovana Gobca je glasbenogledališko delo, ki je sprožilo polemiko glede »operetne vojne« v sezoni 1962/1963 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Uprizoritev operete je naletela na kritike nekaterih intelektualcev, ki so nasprotovali popularizaciji gledališča skozi lažje, »manjvredne« žanre, kot je opereta. V ospredju polemike so bila vprašanja o mestu gledališča v kulturi, kulturni politiki ter odnosu med »resnimi« in »lahkotnimi« umetnostmi. Scenograf je Rok Predin, kostumografinja Mira Strnad, oblikovalec svetlobe Rok Predin, asistent oblikovalca svetlobe Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, dramaturginja in koreografinja Maja Pihler Stermecki, asistentka koreografije Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Nastopili bodo Valentina Čuden, Martin Sušnik (2., 3. in 9. 12. 2023) /Bogdan Stopar (5., 6., 7. in 11. 12. 2023), Marko Škofič (2., 3., 5. in 9. 12. 2023) /Tomaž Planinc (6., 7. in 11. 12. 2023), Jernej Luketič, Dušan Topolovec, Dada Kladenik, Mihael Mikluš, Sebastijan Čelofiga, Liam Čelofiga, Izak Mlakar, baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 22. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. novembra 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Milana Ramšaka Markovića Prometej: ena lepa apokalipsa v režiji Sebastijana Horvata. Igrajo Žan Koprivnik, Davor Herga, Mateja Pucko, Matija Stipanič, Julija Klavžar, Petja Labović/Nejc Ropret, Ana Urbanc, Vojko Belšak, Liza Marijina in Kristijan Ostanek. Prometej: ena lepa apokalipsa je novo besedilo, ki je nastalo izpod peresa dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića. V tandemu z dolgoletnim sodelavcem, enim najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijanom Horvatom in z njegovo avtorsko ekipo, ki jo sestavljajo še skladatelj Drago Ivanuša, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović in oblikovalec svetlobe Aleksander Čavlek, so se v novem ustvarjalnem ciklusu lotili posodabljanja antike oziroma dialoga z antičnimi junaki – Medejo, Ojdipom in Prometejem. Režiser Sebastijan Horvat pravi, da gre za mite, ki jih »nesramno« postavljajo v vsakdanje situacije – sodobne dane okoliščine, ki s svojo prekarnostjo, razredno stratifikacijo brutalno zastavljajo vprašanja o umazani svetosti sedanje razsežnosti konkretnega »prostora-časa«. Antični ciklus se je začel z Medejo (My name is Medea, nastalo v produkciji Narodnega teatra Bitola), nadaljeval z uprizoritvijo Deževni dan v Gurlitschu (v produkciji PG Kranj in MG Ptuj) in se končuje z mariborsko uprizoritvijo Prometej: ena mala apokalipsa. Pri omenjeni trilogiji gre za prenos antičnega mita v sedanjost – v čas in prostor, ki se dotika tega trenutka in naših problemov. Režiser pravi, da ga je v Prometeju zanimal mit o današnjem revolucionarju: »In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.« Prometej Milana Ramšaka Markovića, ki je tudi dramaturg uprizoritve, govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je znašel v rodnem Mariboru po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom. Je opazovalec. Ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje. V uprizoritvi, ki bi jo lahko imenovali »gledališki roadmovie« ali »človeški pasijon«, spremljamo zadnji Vidov dan, kjer (v)stopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu. Avtor besedila Milan Ramšak Marković v prispevku za gledališki list O mestu in ljubezni zapiše: »Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel. Vendarle pa se pojavi vprašanje, ali lahko osebo, ki jo ves čas spremljamo na odru, imenujemo 'glavni lik', saj je verjetno točnejša in vsekakor razburljivejša verjetnost, da se v prvi plan postavi kar mesto, po katerem Vid tava.« »Vid ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas,« pa je v prispevku za gledališki list Prostor, kraj in jezik »apokaliptičnega Prometeja« zapisala lektorica in sociologinja Mojca Marič. Besedilo je prevedla Nina Ramšak Marković.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico vabi na literarni večer, posvečen Ivanu Tavčarju, Cvet_enje v jeseni, ki bo v četrtek, 23. novembra 2023, ob 18. uri v Knjižnici Duplek. Literarni večer, ki ga je pripravila dramaturginja Drame SNG Maribor Maja Borin, bosta vodila priznana dramska igralca mariborske Drame Mirjana Šajinović in Matevž Biber. V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti Ivana Tavčarja, enega najbolj svojeglavih in nenavadnih osebnosti slovenske literarne klasike, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, ki se je s svojim delom zapisal med slovenske literarne ikone. Vlada RS je leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto. Tavčarjeva življenjska zgodba je zgodba o uspehu. Kmečki fant, rojen v kajži pri Poljanah nad Škofjo Loko, je bil od nekdaj prepričan, da mu pripada gosposki položaj, zato je kot dijak v Ljubljani samozavestno dvoril eni najbogatejših mestnih gospodičen. Za kazen je bil vržen iz Ljubljane, a je šolanje končal v Novem mestu. Po končanem študiju prava na Dunaju, in ko je že skoraj začel verjeti v svoje besede, da nam je ljubezen vsem v pogubo, se je zaljubil in poročil s Franjo Košenini, najbogatejšo narodnozavedno Ljubljančanko. Postal je eden najuglednejših slovenskih meščanov in vplivnih politikov. Postal pa je tudi to, kar si je od otroštva želel – graščak na Visokem. Na svojem posestvu je našel material za Visoško kroniko – dognan, idejno in estetsko vrhunsko izoblikovan zgodovinski roman. Njegova najbolj znamenita povest Cvetje v jeseni pa se je s Klobčičevo ekranizacijo ljubezni med Meto in Janezom trajno zapisala v slovensko memorijo. V Knjižnici Nova vas Maribor bo literarni večer na sporedu v sredo, 6. decembra 2023, ob 18. uri.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 15. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 17. novembra 2023, na Malem odru premierno uprizorila veliko mednarodno koprodukcijo v okviru evropskega projekta STAGES, ki ga sofinancira Evropska unija, Mirande Rose Hall Monolog za živeče v času izumrtja po idejnem konceptu Katie Mitchell in Jérômea Bela v režiji Tina Grabnarja. Igra Minca Lorenci. Monodrama mlade ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall Monolog za živeče v času izumrtja (2020) govori o trenutku, ki ga pravkar živimo, s preizprašujočim pogledom na to, kaj naša dejanja pomenijo za bližnjo prihodnostjo. Živimo na robu ekološke katastrofe, ki jo je prineslo zadnjih dvesto let življenja in brezbrižnega onesnaževanja, a smo še vedno ravnodušni, kljub temu da pred našimi očmi izumirajo številne živalske in rastlinske vrste, da izginjajo ekosistemi, da se vreme drastično spreminja ... V tenkočutnem monološkem formatu nas pripovedovalka v monodrami opomni na trpko resničnost vremenskih sprememb in človeštvo umesti v celostno sliko počasi propadajočega znanega sveta. Kaj se je zgodilo z malim rjavim netopirjem? Kaj z morsko travo? Kaj se bo zgodilo s homo sapiensom? Monodrama je nastala na pobudo LubDub Theatre Company iz New York Cityja, ki spodbuja in razvija nastanek novih besedil, izvirajočih iz znanosti in mitov. Veliki mednarodni projekt pa o ekoloških možnostih bivanja ne samo razmišlja in govori, pač pa v režijski strategiji pokaže, kako narediti ogljično nevtralno in samozadostno uprizoritev – na odru ob protagonistki so namreč kolesarji, ki preko električnih generatorjev ustvarjajo elektriko, potrebno za uprizoritev. Ogljično nevtralna uprizoritev pa gre še korak naprej in zruši tudi ustaljene modele gledališke produkcije, razvija etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče, ki preizkuša tudi nove modele gledališke (post)produkcije po idejni zasnovi mednarodno uveljavljene britanske gledališke in operne režiserke Katie Mitchell in francoskega koreografa Jérômea Bela. Po njunem konceptu so v Vidy Théâtre Lausanne v režiji Katie Mitchell uprizorili prvo v seriji koprodukcijskih uprizoritev. Namesto da bi uprizoritev gostovala po svetu in s tovornim ter letalskim prometom dodatno onesnaževala planet, se je Drama SNG Maribor pridružila enajstim partnerskim gledališčem, ki bodo po modelu trajnostnega gledališča postavili vsako svojo uprizoritev (Théâtre de Liège, Belgija; MC93 – Hiša kulture Seine-Saint-Denis, Francija; HNK Zagreb, Hrvaška; Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Švedska; Litvansko narodno dramsko gledališče, Litva; Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa, Italija; Trafó – Hiša sodobne umetnosti, Madžarska; Teatro Nacional D. Maria II, Portugalska; NTGent, Belgija; Théâtre Vidy-Lausanne, Švica; Narodno gledališče in koncertna dvorana Tajpej, Tajvan; v sodelovanju z Evropsko gledališko konvencijo iz Nemčije in Tehnično univerzo Riga iz Latvije). Režiser slovenske uprizoritve Tin Grabnar je ob nastajanju uprizoritve razmišljal: Vsepovsod lahko slišimo alarmantne napovedi prihajajoče ekološke katastrofe. Mediji poročajo o radikalnih vremenskih spremembah, ki jih že lahko občutimo na lastni koži. Neustavljivi orkani, silovite poplave in razdivjani požari so postali del našega vsakdanjika. Živalske in rastlinske vrste izumirajo s takšno hitrostjo kot še nikoli poprej. Od vseh teh informacij so naši čuti že skoraj otopeli. Mogoče se je potrebno znotraj teh kompleksnih globalnih procesov za trenutek ustaviti in pogledati okrog sebe, da bi lahko bolj mirno in trezno delovali v zahtevnih časih, ki so pred nami.« Minca Lorenci pa je dodala, da Monolog bere predvsem kot opomnik: »Človeku se zdi, da ve vse o trenutnem katastrofalnem podnebnem stanju, celo utruja nas kdaj vsakodnevno opozarjanje na brezno in temo, v katero drvimo. Ampak ko smo se na vajah začeli ukvarjati z vsebino, resneje in bolj poglobljeno, se je, vsaj v meni, verjamem, da tudi v drugih, odprla pokrajina različnih občutij. Predvsem grenkih, glede na naše, torej človeško, neumorno teptanje vsega okoli nas. Podatki, ki smo jih odkrivali, so res grozljivi in uničujoči. In tako ugotoviš, da v resnici nimaš pojma o tej temi. In zato so tovrstni opomniki, torej naša uprizoritev recimo, nujni. Ta tema ne sme nikoli postati nujno zlo ali odveč, ta tema nas nikoli ne sme dolgočasiti, o njej moramo govoriti v javnem in intimnem življenju. In se, kljub grenkobi, vsake toliko spomniti, da smo v našem okolju v noro privilegiranem položaju, kjer je mnogo blagostanja in bolj malo odgovornosti. In verjamem, da vsak poskus šteje. To, da ne odvržem plastenke v gozdu ali da v času ene predstave elektriko generirajo kolesarji, ki vozijo kolo.« Besedilo je prevedla Tina Mahkota, scenograf je Matic Gselman, kostumografinja Suzana Rengeo, avtorica glasbe Mateja Starič, tehnična izvedba in oblikovanje luči so delo Tomaža Bezjaka, lektorica je Metka Damjan.   Slovensko narodno gledališče Maribor veseli, da ga v njegovem poslanstvu podpirajo številni partnerji, med njimi tudi podjetje Lumar, ki v aktualni sezoni ostaja trajnostni partner gledališča. Lastnik in direktor podjetja Lumar Marko Lukić pravi: »Živimo v obdobju, ko beseda trajnost ni več zgolj skupek črk na papirju, temveč nujnost, ki jo moramo udejanjiti v vsakdanjem življenju, če želimo ohraniti svet prijazen tudi za prihodnje generacije. Podnebne spremembe in zadnji nepredvidljivi vremenski pojavi so dokaz, da moramo na pot zelenih sprememb stopiti čim prej. Pri Lumarju smo ponosni, da že več desetletij sledimo trajnostnim načelom delovanja in razvoja. V zadnjem obdobju pa smo s sprejeto trajnostno poslovno strategijo in zelenimi zavezami podjetja na to pot stopili še bolj strateško in odločno. Trajnost je ena naših ključnih vrednot delovanja. Je naš DNK in je vpeta v vse pore našega delovanja. Montažna lesena gradnja sama po sebi zmanjšuje negativne okolijske vplive, vendar nenehno iščemo nove tehnologije in rešitve za še bolj trajnostno gradnjo. Ustvarjamo inovativne in kakovostne lesene montažne objekte, ki skozi celoten življenjski cikel minimalno obremenjujejo okolje, ponujajo izjemno ugodje bivanja, so energetsko učinkoviti in omogočajo ohranjanje naravnih virov. Kot proizvajalci lesenih montažnih objektov se aktivno zavzemamo tudi za trajnostno rabo gozdov in lesa, uporabo recikliranih materialov ter celovito zmanjševanje odpadkov. V sklopu trajnostnega in odgovornega delovanja aktivno podpiramo družbeno odgovorne projekte v naši ožji in širši skupnosti. Že nekaj let odlično sodelujemo s SNG Maribor, ki se zaveda pomena trajnostnega delovanja in s pomočjo umetniškega ustvarjanja ne zgolj osvetljuje okoljskih izzivov, temveč spodbuja razmislek o načinih, kako lahko posamezniki in družba prispevamo k bolj trajnostnemu načinu življenja. Zato smo z veseljem pristopili k sodelovanju kot trajnostni partner gledališča, saj imamo skupaj moč in potencial, da z gradnjo mostov med gospodarstvom in kulturo ozaveščamo ljudi o pomenu trajnostnega delovanja in soustvarjamo boljši svet.« ###   Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2023/11/14/monolog-za-zivece-v-casu-izumrtja/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Rojstvo brezmejnega Sreda, 15. novembra 2023, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja drugi koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na sporedu bodo dela za redko slišano zasedbo harfe, flavte in godalnega tria. Prisluhnili bomo flavtistu Marko Zupanu, ki je ustavrjalno razpet med Berlinom in Splitom, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni akademiji, harfistki Lari Hrastnik, ki kot gostujoča glasbenica sodeluje z mnogimi evropskimi orkestri, violinistu Janezu Podlesku in violistki Maji Rome, ki sta profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, ter violončelistu Gorazdu Strliču, solistu Simfonilnega orkestra SNG Maribor. Posebnost večera pa bo praizvedba cikla pesmi na poezijo Cirila Zlobca, ki jo je po naročilu društva napisal skladatelj Dušan Bavdek, v izvedbi sopranistke Nike Gorič. Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor s skladateljem in izvajalci, ki ga bo moderirala muzikologinja Maruša Frelih.    PROGRAM Jean Cras (1879–1932): Kvintet za harfo, flavto, violino, violo in violončelo Dušan Bavdek (1971): Zemlja sem, sonce in zrak za sopran, flavto, harfo, violino, violo in  violončelo* Jutro Kdo sem? Opoldne V labirintu André Jolivet (1905–1974): »Chant de Linos« za flavto, violino, violo, violončelo in harfo Heitor Villa-Lobos (1887–1959): »Quintette instrumental« za flavto, violino, violo, violončelo in  harfo, W. 538

*Praizvedba dela po naročilu Društva za komorno glasbo Amadeus.

 Glasbeniki: Nika Gorič, sopran, Marko Zupan, flavta, Lara Hrastnik, harfa, Janez Podlesek, violina, Maja Rome, viola, Gorazd Strlič, violončelo   O PROGRAMU Glasbena dela Jeana Crasa (1879–1932) so prežeta z navdihom morja, zaznamovana s skladateljevimi pomorskimi popotovanji. Cras je namreč »krmaril« med svojo profesionalno potjo kot častnik francoske mornarice in glasbeno kariero. Najverjetneje je edino formalno izobraževanje iz kompozicije prejel od skladatelja Henrija Duparca, s katerim sta razvila dolgoletno prijateljstvo. Večji del Crasovega opusa sicer zajemajo komorna dela, potrditev s strani umetniških krogov pa mu je prineslo njegovo edino operno delo Polifem (1912–1918), za katero je leta 1921 prejel prvo nagrado na tekmovanju v Parizu (Concours Musical de la Ville de Paris). Skladateljev glasbeni jezik tega kompozicijskega obdobja je samosvoj, pa vendar v njem lahko prepoznamo vplive Duparca, na drugi strani pa Debussyja. Ti se, poleg drugih eksotičnih primesi, ki so plod številnih potovanj v oddaljene dežele, zrcalijo tudi v njegovem Kvintetu za harfo, flavto, violino, violo in violončelo (1928). Delo pa z zapisom v partituri ponuja možnost tudi v izvedbi godalnega kvarteta in klavirja. Skladba je nastala na pobudo Pierra Jameta, harfista in ustanovitelja ansambla Quintette instrumental de Paris. Štiristavčno zasnovano delo barvitih zvočnih slik oblikujejo živahni stavki (kot narekuje oznaka animé) in tretji, počasnejši stavek, s ponotranjenim vzdušjem. Skladbo upodabljajo lirično oblikovane melodične linije, orientalizirani odtenki, barvitost izbranih zvočnih kombinacij posameznih instrumentov in nenehen utrip raznolikosti razpoloženj. Slovenski skladatelj Dušan Bavdek (1971) je študiral kompozicijo v razredu Alojza Srebotnjaka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa se izpopolnjeval pri Janosu Vajdi v Avstriji in Helmutu Lachenmannu v Nemčiji. Kot profesor je deloval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, od leta 2002 pa je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo ter prodekan za mednarodno dejavnost na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od lanskega leta (2022) je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev. Čeprav Bavdkov skladateljski opus zajemajo tudi zborovska in solistična dela, je prepoznaven predvsem po orkestralnih in komornih skladbah, njegova dela pa odsevajo samosvoj spoj tradicije in elementov modernejših glasbenih tokov. Nocoj je na sporedu premierna izvedba Bavdkove skladbe, ki je v letošnjem letu nastala po naročilu Društva za komorno glasbo Amadeus. Cikel pesmi Zemlja sem, sonce in zrak za sopran, flavto, harfo, violino, violo in violončelo na besedila pesmi Cirila Zlobca, je naslovljen z zadnjim verzom ene izmed njih – »zemlja sem, sonce in zrak«. Instrumentalno zvočnost, ki vsebuje tudi uporabo razširjenih izvajalskih tehnik, skladatelj pretanjeno spaja s pesniško besedo. S premišljeno instrumentacijo pa ob tem skrbi, da pevski glas, s tem pa razumljivost in podajanje pomena besedil, vseskozi ohranja jasnost. Skladatelj o svojem novem delu pravi takole: »V štirih Zlobčevih pesmih (Jutro, Kdo sem?, Opoldne, V labirintu), ki sem jih izbral iz različnih njegovih zbirk, se pesnik na njemu lasten topel, mehak, barvit, raznolik in hkrati jasen in razumljiv način dotakne nekaterih pomembnih točk človeškega življenja: mladostnih sanj, iskanja poti, iskanja lastne identitete in duhovne rasti. Glasbeni jezik rekonstruira, spaja in parafrazira različne elemente zvočnosti tradicije in sodobnosti tako, da medsebojno komunicirajo, sodelujejo in se dopolnjujejo. Posvečen je moji mami, ki mi je bila in je s svojim ‘božanskim čarom’ – ljubeznijo, iskrivostjo ustvarjalnega duha in delavnostjo – vselej svetilnik z jasno in čisto lučjo pri iskanju ‘poti v labirintu časa in življenja’.« Francoski skladatelj André Jolivet (1905–1974) je bil eden vidnejših snovalcev francoskega glasbenega življenja preteklega stoletja, ki je zasedal številne pomembne umetniške pozicije. V obdobju po koncu druge svetovne vojne je deloval kot glasbeni direktor gledališke hiše Comédie Française, profesor kompozicije na pariškem glasbenem konservatoriju, uveljavil pa se je tudi kot dirigent. Že v mladostnih letih je kazal vsestransko umetniško nadarjenost, saj je poleg igranja klavirja in violončela igral tudi v gledališču, pisal poezijo in slikal. Kljub temu da je svojo profesionalno pot želel izpolniti kot skladatelj, se je zaradi pragmatičnih stališč svojih staršev izšolal za učitelja. Vendar pa to ni ustavilo njegove ustvarjalne moči, kasneje je namreč študiral kompozicijo pri Paulu Le Flemu, poseben vtis pa je na skladatelja napravila izvedba Amériques Edgarda Varèseja, pri katerem se je Joliviet kompozicijsko izpopolnjeval. Sodeloval je z Olivierjem Messiaenom, s katerim sta leta 1936, skupaj z Danielom Lesurjem in Yvesom Baudrierjem, ustanovila skupino »La jeune France«, ki naj bi zagovarjala »glasbo duhovnih in humanističnih vrednot v mehaničnem in brezosebnem svetu«. Njihovo delovanje je odsevalo spiritualno konotacijo, v glasbenem smislu pa so njihova dela opisana kot neoimpresionistična. Vsekakor pa Jolivetovega obsežnega opusa žanrskih raznolikosti ni mogoče enostavno opredeliti. Njegov glasbeni jezik je namreč prepreden s široko paleto različnih vplivov, med drugim je izvenglasbeni navdih črpal tudi v »mitičnosti« raznih obrednih praks in plesov, s katerimi se je srečeval in jih preučeval na potovanjih po Afriki, Severni Ameriki in Bližnjem vzhodu. Elementi ritualov predstavljajo metafizično podstat v njegovih delih in bolj ali manj prežemajo skladateljev celoten opus. Med drugim naj bi se na potovanju po Alžiriji posebej navdušil nad zvokom flavte, ki ji je pripisoval poseben pomen, zato ni nenavadno da tudi v sklopu različnih sestavov flavta zavzema zajetnejši del njegovega opusa. Zvočne in tehnične razsežnosti tega instrumenta je Jolivet upodobil tudi v delu Chant de Linos za flavto in klavir, ki jo je leta 1944 napisal kot obvezno skladbo v sklopu letnega tekmovanja pariškega glasbenega konservatorija. Takrat je prvo nagrado osvojil znameniti flavtist Jean-Pierre Rampal. Jolivet je kmalu za tem napravil transkripcijo za flavto, harfo in godalni trio. Pri tem je pomemben zapis v partituri »pour flute principale« – flavta torej tudi v novi zasedbi solistično izstopi, hkrati pa za izvajalca predstavlja izziv izjemnih tehničnih razsežnosti. Chant de Linos (Linosova pesem) ponovno izvira iz Jolivetove fascinacije nad ritualom in grškim mitom. Obstaja več različic mita o Linosu. Ena izmed njih pripoveduje o Linosu, sinu Apolona in muze, ki je Orfeja učil igranja na liro, kasneje pa še grškega junaka Herakleja. Linos naj bi Herakleja grajal zaradi napak pri njegovem igranju, Heraklej pa se je maščeval tako, da ga je s svojo liro udaril po glavi in ubil. Linos je tako poosebitev žalovanja, vključno z značilnostmi pogrebnega rituala – objokovanjem, žalostinkami in plesi, ki se izmenjujoč pojavljajo v Jolivetovi zvočni upodobitvi.  Heitor Villa-Lobos (1887–1959), najvidnejše latinskoameriško skladateljsko ime 20. stoletja, je zavzemal vodilno vlogo v glasbenem življenju svoje rodne Brazilije. Njegovo mnoštvo kompozicij je prežeto z ekstravagantnim glasbenim jezikom, v katerem melos in ritme brazilske ljudske glasbe spaja z elementi zahodne klasične glasbene tradicije. Kot violončelist in kitarist se je v mladostniških letih preživljal s pouličnim nastopanjem ter igral v gledališkem in kinematografskem orkestru. V času popotovanj po Braziliji je spoznaval večplastnost afro-brazilske glasbe, pod njenim vplivom pa tudi sam skladal. Na drugi strani je kasneje preučeval Bachova, Wagnerjeva in Puccinijeva dela, ki so na svojstven način vplivala tudi na njegova glasbena snovanja. Kljub večim poskusom pridobitve formalne glasbene izobrazbe se zdi, da Villi-Lobosu akademski glasbeni krogi niso ustrezali. Med letoma 1923 in 1930 je preživel v Parizu, kjer se je seznanil s cvetočim glasbenim dogajanjem ter deli slovitih glasbenih imen, sam pa je tudi koncertiral, objavil več svojih del in si tlakoval pot mednarodno prepoznanega glasbenika. Po vrnitvi v Brazilijo je pridobil tudi tamkajšnje priznanje, poučeval in se zavzemal za javno glasbeno izobraževanje, leta 1945 pa soustanovil Akademijo za glasbo. Komorna dela za različne glasbene sestave se razprostirajo skozi celoten, sicer obsežen ustvarjalni opus Ville-Lobosa. Mednje se uvrščajo tudi posamezne kompozicije skladateljevih reprezentativnih del v sklopih, naslovljenih Chôros in Bachianas Brasileiras, v katerih je spoj brazilske in zahodne klasične tradicije najočitnejši. Kvintet za flavto, harfo, violino, violo in violončelo, W. 538, izvorno imenovan Quintette instrumental (1957), sodi med skladateljeva pozna komorna dela. Prvič je bil izveden v Riu de Janeiru pet let po nastanku, zato Villa-Lobos izvedbe žal ni dočakal. Uvodni stavek Kvinteta razprostre pitoreskno zvočnost ansambla, ki tke mrežo linij, pri kateri tematski material podajajo godala, medtem ko flavta in harfa nastopita kot arabeskni podobi. Drugi stavek ima značaj nokturna, ki v srednjem delu doseže lirični vrhunec in se nato ponovno prelije v ponotranjeno vzdušje. V kontrastnem finalu se vseh pet instrumentov zaplete v razburljivo razpravo, delo pa se zaključi z živahnim razcvetom. Maruša Frelih   O GLASBENIKIH  Nika Gorič, sopran Kritiki so jo opisali kot “mojstrico različnih glasbenih stilov” in pevko s “fenomenalno zmožnostjo preobrazb in igralskim izrazom”. Petje je študirala na Univerzi za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu in na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je magistrirala in zaključila umetniški doktorat. Prejela je najprestižnejše priznanje kraljičino nagrado “Queen’s commendation for excellence” kot študentka leta. Leta 2019 je prejela tudi laskavi naziv ‘Associate of Royal Academy of Music’, katerega prejmejo bivši študentje akademije, ki so znatno pripomogli h glasbeni profesiji. Marko Zupan, flavta Kot solo flavtist je nastopil z orkestri kot so Berliner Symphoniker, Filharmonia Sudecka, Philharmonisches Orchestre des Staatstheaters Cottbus, Evian Festival Orchestra, Mozart Sinfonietta Salzburgu, Neues Kammerorchester Potsdam, Philharmonie der Nationen in drugi. Koncertne dejavnosti ga vodijo po vsej Evropi, ZDA, Japonski, Kitajski, Južni Koreji, Vietnamu in Alžiriji. V želji po širjenju repertoarja za flavto je premierno izvedel številne skladbe predvsem mlajše generacije slovenskih skladateljev. Lara Hrastnik, harfa Redno koncertira solo in v komornih zasedbah na različnih festivalih, kot so Festival Ljubljana, Festival Lent in tudi v sklopu drugih glasbenih ciklov po Sloveniji in tujini. Redno sodeluje s profesionalnimi orkestri, kot so: Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske vojske, Policijski pihalni orkester in z Radijskim simfoničnim orkestrom na Dunaju (ORF-RSO). Kot solistka se je predstavila s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Janez Podlesek, violina 15 let je bil koncertni mojster Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 2018 je redno zaposlen kot docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Leta 2012 je pridobil naziv docenta za področje violine in leto kasneje prejel Svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke. Redno deluje v godalnem kvartetu Dissonance ter triu Clavimerata, s katerima je posnel več zgoščenk (I. Stravinski: Zgodba o vojaku, Um a zero, Po slovensko, Dissonance). Maja Rome, viola Med leti 2006 in 2020 je delovala kot solo violistka Orkestra slovenske filharmonije. Z letnim semestrom 2019/2020 je pričela z redni poučevanjem na Akademiji za glasbo Ljubljana. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in Kristalnega grba mesta Celja za študijske uspehe. Gorazd Strlič, violončelo Diplomski in specialistični študij je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila ŠkerjancaJe dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Več informacij: Nikolaj Sajko niko@carpeartem.eu 041/866-171 www.carpeartem.eu

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 8. NOVEMBER - Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana in v sodelovanju z Opernhaus Zürich v petek, 10. novembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila balet Faust v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Milka Lazarja pod taktirko Simona Krečiča. »Balet Faust je nedvomno največji baletni spektakel, ki smo ga do sedaj uprizorili v mariborskem Baletu,« pravi umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug. Plesna predstava po motivih Goethejeve kultne tragedije o vedoželjnem alkimistu in učenjaku Faustu, za katerega je Clug napisal libreto, glasbo pa Milko Lazar, je v Züriški operi doživela praizvedbo aprila 2018. »Ključno za ustvarjalni proces baleta je bilo predvsem spoznanje, da Faustov sindrom najbrž še nikoli doslej ni (bil) tako prisoten kot prav v naši sodobni družbi, ki se je pripravljena odpovedati lastni identiteti oziroma lastni duši v zameno za večno mladost, navidezno lepoto ali za katerokoli drugo človeško nečimrnost. Nagel tempo sodobnega življenja, v katerem velikokrat izgubljamo lastno substanco – svoj jaz –, tako nezadržno vodi v stanje nenehne nasičenosti in mimobežnosti, s tem pa postajajo najrazličnejše skušnjave vedno bližje in lažje dostopne,« pravi Edward Clug in dodaja, »balet Faust, katerega zgodba je skozi zgodovino umetniških uprizarjanj postala gledališki mit par excellence, je zato opozorilo in obenem navdih k premisleku o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne posledice lahko imajo naše želje – ne le na naše lastno življenje, ampak tudi na življenjske usode vseh, ki jih srečujemo na svoji poti.« Glasba je delo Milka Lazarja, koreograf je Edward Clug, dirigent Simon Krečič, scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, zasnova oblikovanja svetlobe je delo Martina Gebhardta, oblikovalec svetlobe je Tomaž Premzl, oblikovalec videa Tieni Burkhalter, asistenta koreografa Gaj Žmavc in Tijuana Križman Hudernik. Nastopili bodo Davide Buffone/Ionut Dinita (Faust/Valentin), Thomas Martino k. g./Daniel Domenech k. g. (Mefisto), Monja Obrul/Asami Nakashima (Margareta), Olesja Hartmann Marin/Branka Popovici (Marthe Schwerdtlein), Evgenija Koškina/Tea Bajc (Sybil), Matteo Magalotti/Tomaž Viktor Abram Golub (Wagner), Tijuana Križman Hudernik/Catarina de Meneses (Angel), Luka Pitamic k. g. (Jezus) ter baletni ansambel in Simfonični orkester SNG Maribor. Po petkovi premieri bo v Mariboru Faust na sporedu še 12., 14., 16. in 18. novembra 2023, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana pa si ga bo mogoče ogledati med 26. in 31. januarjem 2024.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje JDP Beograd v SNG Maribor Potujoče gledališče Šopalović Drama SNG Maribor najavlja gostovanje Jugoslovenskega dramskega pozorišta iz Beograda, ki bo jutri v soboto, 28. oktobra 2023, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc nastopilo z legendarno uprizoritvijo Ljubomira Simovića Potujoče gledališče Šopalović v režiji nedavno preminulega Jagoša Markovića. V glavnih vlogah bosta nastopila izjemna Dragan Bjelogrlić in Jasna Đuričić. Drama Ljubomira Simovića je bila krstno uprizorjena leta 1985 v režiji Dejana Mijača v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu. Izvedena je bila 123-krat, ogledalo si jo je več kot 65.000 gledalk in gledalcev, gostovala je po državah bivše Jugoslavije in v tujini. Prejela je številne nagrade. Tri in pol desetletja zatem je uprizoritev v istem gledališču na oder postavil režiser Jagoš Marković. Štirje igralci gledališke skupine Šopalović, meščani okupiranega mesta Užice, okupator, sodelavci okupatorja, eksekutorji in žrtve so se znašli v isti realnosti, ki pa jo drugače dojemajo. Kdaj je čas za gledališče in kdaj ne, je le eno izmed vprašanj, s katerimi se ukvarja uprizoritev. »Na eni strani imamo bedo, banalnost, sovraštvo, politiko, zlo, krutost … in na drugi strani gledališče, lepoto, umetnost, vero, utopijo … Prisotna je tudi božja iskra brez primere, ki jo vsebuje talent. Jasno je, da je govora o zaščiti umetnosti in gledališča. Tega življenja, ki ga vsi preživimo v gledališčih. Je tudi posvetilo nam revežem v gledališčih in vsem tistim, ki so nas zapustili, in tistim, ki nas niso zapustili, predvsem pa tistim, ki bodo prišli,« je o uprizoritvi ob premieri dejal režiser Jagoš Marković, ki podpisuje tudi adaptacijo, scenografijo in izbor glasbe. Kostumografija je Lana Cvijanović, lektorica Ljiljana Mrkić Popović, oblikovanje svetlobe je delo Dejana Draganova. Igrajo: Dragan Bjelogrlić, Jasna Đuričić, Marko Janketić, Nenad Jezdić, Anita Mančić, Branko Vidaković, Irfan Mensur, Miloš Samolov, Aleksandra Ilić, Milivoje Buturović, Dragana Pantelić, Svetlana Paroški in Jelena Komazec. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

Maribor, 24. oktober 2023 – Slovensko narodno gledališče Maribor bo jutri v sredo, 25. oktobra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc za mlado občinstvo premierno uprizorilo pravljično opero Knjiga o džungli pod taktirko Simona Robinsona in v režiji Piera Francesca Maestrinija. Nastopili bodo Valentina Čuden, Bogdan Stopar, Sebastijan Čelofiga, Petra Crnjac, Mihael Roškar, Jaki Jurgec, Simfonični orkester SNG Maribor in akrobatki Tamia Dulce Villca Šeme ter Mia Miloševič Iglič. Priljubljena fantazijska zgodba, ki sta jo po motivih istoimenske knjižne mojstrovine Rudyarda Kiplinga ustvarila skladatelj Giovanni Sollima in libretist Pier Francesco Maestrini, nas s privlačnimi odrskimi podobami ter z novim slovenskim pevskim prevodom Benjamina Virca popelje na vznemirljivo pustolovščino dečka Mavglija in njegovih živalskih prijateljev. Ker je Mavglija še kot dojenčka posvojil trop volkov, se zlobni tiger Šir Kan nikakor ne more sprijazniti s človeškim prišlekom. Da bi ušel tigrovim maščevalnim krempljem, mora Mavgli zapustiti svoj dom, na nepozabni dogodivščini pa ga spremljata zvesta prijatelja, panterica Bagira ter zmeraj dobrodušni medved Balu. Toda v džungli se skriva še veliko pasti in nevarnosti, ki jih bo treba premagati. Še posebej veliko grožnjo predstavlja opičji guru Gurila, ki si nadvse prizadeva izvedeti skrivnost prižiganja ognja. Bo Mavgliju uspelo pobegniti iz izgubljenega mesta, kjer kraljuje Gurila, in zaživeti v miru s svojimi prijatelji? Scenograf in avtor videoanimacije te vizualno atraktivne opere je Joshua Held, ki ga mariborsko občinstvo pozna po animacijah za opero Seviljski brivec, kostumograf je Luca Dall'Alpi, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, oblikovalca zvoka in videa Gregor Mendaš in Rene Nemec, izdelovalca lutk Aleksander Andželović in Maja Makovec, jezikovno vodstvo podpisuje Nevenka Verstovšek, asistent režije je Tim Ribič.

21. oktober 2023, Kazinska dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Iztok Kocen Solistka Melanija Pintar, flavta Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Wolfgang Amadeus Mozart: Uvertura k operi La clemenza di Tito, K. 621   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za flavto in orkester št. 1 v G-duru, K. 313 Allegro maestoso Adagio ma non troppo Rondo: Tempo di Menuetto *** Antonín Dvořák: Serenada za godala v E-duru, op. 22 Moderato Tempo di Valse Scherzo: Vivace Larghetto Finale: Allegro vivace O PROGRAMU Prvo koncertno matinejo začenjamo z uverturo k operi La clemenza di Tito (Titova milostljivost) avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je po tedanji Evropi zaslovel že kot »čudežni deček«. Omenjena opera je bila Mozartov zadnji ustvarjalni podvig v tedaj že nekoliko zastareli glasbenogledališki zvrsti opere serie, ki se je z uprizarjanjem veličastnih in junaških zgodb iz antične mitologije in zgodovine kot nalašč prilegala baročnemu blišču nekdanjih velikih evropskih cesarstev. Opero je pri Mozartu naročil operni direktor (oziroma impresarij) Domenico Guardasoni, da bi z njo v praškem Stanovskem gledališču proslavili kronanje Leopolda II., ki je že leta 1790 postal cesar Svetega rimskega cesarstva in kralj Češke. Zdi se, da je z zgodbo o starorimskem cesarju Titu Vespazijanu, ki jo je po besedilni predlogi Pietra Metastasia priredil libretist Caterino Mazzolà, Mozartu v le osemnajstih dneh uspelo ustvariti opero z močnim moralno-etičnim sporočilom. Prav to naj bi s poudarjanjem vladarjeve milosti in človečnosti vsaj delno pomirilo politične strasti upornega češkega plemstva leta 1791. Kakorkoli že, Mozartov bleščeč simfonični slog nas tako že na samem začetku uverture prepriča s pompoznim vstopom celotnega orkestra, pri čemer dajejo poseben zvočni pečat prav udarci na pavke, glasbeni tok pa se nato nadaljuje s tekočo igro godal in z ljubkimi liričnimi motivi, ki jih zaigrata flavta in oboa. Po predstavitvi kontrastne druge teme, v kateri se oglasi mojstrsko kontrapunktično tkanje, nas Mozart ponovno pripelje do uvodne teme, ki pa jo nato s krajšo izpeljavo zaključi z veličastnim orkestrskim crescendom. Naslednja skladba je Mozartov Koncert za flavto in orkester v G-duru, ki ga je ustvaril leta 1778 med svojim obiskom Mannheima, tedanjega pomembnega glasbenega središča. V koncertu kot posebni glasbeni obliki, namenjeni predstavitvi vsaj enega solističnega inštrumenta – v tem primeru flavte –, je še posebej očiten glasbeni dialog med solistom in orkestrom. V prvem stavku, ki je napisan v tridelni sonatni obliki, se naprej oglasi orkester, a se že kmalu zatem oglasi flavta, ki ponovi prvo temo in jo začne nemudoma preigravati v zahtevnih pasažah s tekočimi intervalnimi skoki. Po predstaviti druge teme sledi izpeljava, v kateri flavta le še bolj utrdi svojo solistično vlogo, po skrajšani reprizi z orkestrom pa lahko v kadenci slišimo le flavto, ki se še enkrat svobodno poigrava z glavno temo. Začetek vzpenjajočega se uvodnega akorda iz drugega stavka v D-duru nas lahko v obrisih spomni na začetek Straussovega valčka Ne lepi modri Donavi, a se melodija nadaljuje v drugo smer. Izmed vseh treh stavkov se prav v drugem čuti enakovrednost glasbenega dialoga med flavto in orkestrom, kar se kaže v pogostejšem izmenjevanju melodij. Ponavljajoča se tema iz tretjega stavka, ki je napisan v obliki rondoja, ponovno izpostavi osrednjo vlogo flavte, saj ta že na samem začetku predstavi elegantno in poskočno plesno temo, ki ji sledi več vznemirljivih epizod, nabitih z glasbenimi akrobacijami. Vseeno pa se je Mozart, najbrž z namenom doseganja večjega ravnotežja, odločil za kompromisno rešitev in stavek zaključil brez solistične kadence v bolj umirjenem razpoloženju. Sklepna skladba današnjega koncerta je Serenada za godala v E-duru češkega skladatelja Antonína Dvořáka (1841–1904), ki velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev glasbene romantike. Delo, ki ga je Dvořák napisal v rekordnih dvanajstih dneh v mesecu maju leta 1875, ima kar pet stavkov, v katerih nam skladatelj s svojo bogato zvočno paleto naslika različna razpoloženja, ki niso tuji niti mladim zaljubljencem sredi najlepšega dela pomladi. Prvi stavek nas tako očara predvsem s svojo nežno spevnostjo, ki nas popelje na nočni sprehod po dehtečih travnikih, drugi stavek pa nam s svojimi nekoliko melanholičnimi melodijami v zibajočem ritmu valčka na stežaj odpre vrata plesnih dvoran. Še več glasbenih domislic lahko zasledimo v živahnem scherzu, ki nas dodobra predrami in razvedri s svojimi ritmičnimi preobrati, četrti in peti stavek pa nam prinašata lirično ljubezensko izpoved, ki izgineva v tihem hrepenenju, in čisto na koncu še nalezljivo navihanost kipečega pomladnega vrvenja, brez katere si ne moremo zamisliti bleščečega glasbenega vrhunca. Benjamin Virc BIOGRAFIJI DIRIGENTA IN SOLISTKI Dirigent in skladatelj Iztok Kocen je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal magistrski študij kompozicije v razredu Dušana Bavdka, nato pa še magistrski študij orkestrskega dirigiranja v razredu Marka Letonje in Simona Dvoršaka. Je vsestranski glasbenik in eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih dirigentov, ki se intenzivno posveča tudi glasbenemu gledališču. Med drugim je dirigiral premiero opere Deklica z vžigalicami Tine Mauko (2021), premiero opere Snežna kraljica Matthewa Kinga (2019), muzikal Druščina Stephena Sondheima (2019), premiero avtorske komorne opere Disposable v Brnu (2019) in premiero muzikala Pepelka Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina II. (2018). Kot drugi dirigent je vodil opero Julija skladatelja Aleša Makovca, v Žalcu uprizorjeno opereto Hmeljska princesa Radovana Gobca, opero Hobbit Deana Burryja in muzikal Moje pesmi, moje sanje Rodgersa in Hammersteina II. Kot korepetitor redno sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, njegove zborovske, komorne in orkestrske skladbe pa so redno izvajane tako v slovenskem kot v mednarodnem kulturnem prostoru. Flavtistka Melanija Pintar je svojo glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Žalec pri učiteljici Diani Štih, nadaljevala je na srednji glasbeni šoli Celje pri profesorici Mileni Lipovšek, nato pa je izobraževanje nadaljevala na zasebni univerzi na Dunaju v razredu Karl-Heinza Schütza, kjer je leta 2014 z odliko zaključila prvo stopnjo študija. Magisterij je dve leti pozneje (2016) prav tako z odliko zaključila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri profesorju Erwinu Klambauerju. Na isti univerzi je končala tudi študij pedagogike (2017). Že v času študija je prejela več nagrad na slovenskih in mednarodnih tekmovanjih, zaradi česar ji je bila dodeljena štipendija Ministrstva za kulturo RS. Po uspešno opravljeni avdicijah je postala članica Akademije Dunajskih filharmonikov (2014), Evropskega mladinskega orkestra (2015) in drugih mladinskih orkestrov, bila pa je tudi substitut orkestra Dunajski simfoniki, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija idr. Od leta 2016 je kot flavtistka in pikolistka zaposlena pri Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Glasbeni slovarček opera seria – zvrst baročne opere s praviloma resno in tragično vsebino, v kateri sta bila poudarjena predvsem virtuozno petje in razkošje gledaliških uprizoritev impresarij – starejši izraz za opernega direktorja crescendo – italijanski izraz za naraščanje glasnosti zvoka uvertura – uvod v neko glasbeno delo; uvertura je lahko tudi samostojno glasbeno delo, po navadi za orkester koncert – praviloma večstavčna glasbena oblika, namenjena koncertiranju vsaj enega solističnega inštrumenta in orkestra kadenca – po navadi sklepni del solističnega inštrumenta ali glasu, s katerim lahko izvajalec pokaže svojo virtuoznost serenada – ali podoknica je glasbena zvrst v obliki večstavčne skladbe, ki je bila tradicionalno izvajana zvečer, po navadi z namenom dvorjenja ali izkazovanja posebne časti  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Prvi koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Sreda, 4. oktober 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00   Društvo za komorno glasbo Amadeus pripravlja prvi koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na sporedu bosta dva kvinteta za klavir in pihala, Mozartov in Beethovnov. Prvič v Sloveniji bomo prisluhnili Burleski poljskega skladatelja Mikolaja Góreckega, sina znamenitega skladatelja Henrika Góreckega, na sporedu bo tudi redko izvajani pihalni kvintet Uroša Kreka Episodi concertanti. Kot gostja bosta nastopila mednarodno priznana pianistka Minka Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, in solo oboist Orkestra Slovenske filharmonije Sorin Crudu. Ob njiju bodo nastopili flavtistka Dorotea Senica, klarinetist Lovro Turin, hornist Marko Arh in fagotist Radule Vuk Popović. Ob 19.00 bo v Kazinski dvorani predkoncertni pogovor, ki ga bo vodila Anuša Plesničar.   Program: Wolfgang Amadeus Mozart: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 Mikołaj Górecki: Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir Uroš Krek: Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot Ludwig van Beethoven: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16   Glasbeniki: Minka Popović Ganev, klavir, Sorin Crudu, oboa, Dorotea Senica, flavta, Lovro Turin, klarinet, Marko Arh, rog, Radule Vuk Popović, fagot  

Predstavitev sezone Carpe artem 2023/2024

Enajsta koncertna sezona Carpe artem, ki nosi naslov Neposredno in osebno, bo gostila nekaj zelo zvenečih imen iz sveta klasične glasbe, ki bodo posebej za naš cikel pripravili koncertni program s slovenskimi kolegi. Med njimi velja najprej omeniti violinista Valerija Sokolova, ki v letošnji sezoni nastopa kot solist z Gothenburškim simfoničnim orkestrom, s katerim bo izdal tudi CD, bo tudi rezidenčni umetnik pri Filharmoniji Artura Toscaninija. Na zadnjem koncertu sezone se nam bo pridružil pianist Markus Schirmer, umetniški vodja festivala komorne glasbe Arsonore, ki bo letos kot komorni glasbenik nastopil v dunajskem Musikvereinu, kot solist pa z Danskim komornim orkestrom in dirigentom Adamom Fischerjem. Čembalistka Eva Dolinšek in angleški violinist Conor Gricmanis, namestnik vodje Londonskega baročnega orkestra, pripravljata baročni program s slovenskimi glasbeniki, ki se ukvarjajo z igranjem na avtentične baročne instrumente, in sopranistko Nino Dominko. Med nami prvič pozdravljamo tudi uveljavljeno srbsko pianistko Minko Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, solo oboista Slovenske filharmonije Sorina Cruduja, flavtista Marka Zupana, ki je razpet med Berlinom in Splitom, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni akademiji, hrvaško-etiopsko violistko Hiwote Tadesse, solo violistko Zagrebške filharmonije, ponovno pa bosta z nami solo klarinetist Münchenskih filharmonikov László Kuti in njegov münchenski someščan - violončelist Jaka Stadler, član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Vsakoletno naročilo novega dela smo v letošnji sezoni zaupali skladatelji Dušanu Bavdku, ki je napisal cikel pesmi na poezijo Cirila Zlobca, izvedla jih bo sopranistka Nika Gorič, novo skladbo pa pripravlja tudi študent kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo Lucio Žganec. Kot na vseh dozdajšnjih koncertih iščemo repertoar, ki je redko izvajan ali zapostavljen tudi v evropskem ali svetovnem merilu, tukaj naj omenim Burlesko Mikolaja Goreckega, Kvintet za harfo, flavto in godala Heitorja Villa-Lobosa in Godalni sekstet Erwina Schulhoffa, ki pa ga vedno uravnotežimo z zlatim repertoarjem, letos so to kvinteti Mozarta, Beethovna, Mendelssohn in Schumanna ter Brahmsov Sekstet. Komorna glasba je bila velikokrat opisana kot umetnost dialoga med glasbeniki, kjer vsak instrument govori svoj edinstven jezik. Repertoar je tako obsežen, da če nas resnično zanima glasba, umetnost poslušanja, razumevanja in odzivanja, nam daje njeno poslušanje in poustvarjanje nešteto možnosti za raziskovanje in zadovoljstvo. Upam, da bo letošnja sezona sezona prispevala svoj delček k mozaiku.  

O programu 1. koncerta

S slogovnega vidika na Slovenskem prelomnem obdobju druge polovice 20. stoletja je Uroš Krek (1922-2008) kljub vsemu vztrajal na področju »estetsko lepega« in v njem videl celo pribežališče humanega. V svoji skladateljski premisi je čutil potrebo po širokem obzorju in hkrati trdnem duhovnem središču, ki mu je bilo tako v življenju, predvsem pa v umetnosti, glavno vodilo. V Krekovem glasbenem opusu so tako vidne vse njegove osebnostne dimenzije: klasična izobrazba, podkrepljena z diplomo iz slavistike in kompozicije, trdna zasidranost v domačih tleh in njeni specifični miselnosti, zavestna opredelitev za vse lepo ter zdravo zaupanje v lastno ustvarjalno potenco. Tej resnobni drži, ki priča o odgovornosti do glasbenega dela, je njegova narava dodajala tudi vedro igrivost, kot eno od plati glasbe, ki jo je sam videl kot samostojno kategorijo estetskega užitka. Še večja redkost je glasbeni jezik, za katerega je kljub očitni ukoreninjenosti v preteklost, zlasti v neoklasicističnem duhu in s primesmi ljudske glasbene duše, tako poudarjena vloga duhovne kreativnosti. Prav zaradi dinamične slogovne prilagodljivosti zunanjim vplivom, lahko Krekov glasbeni opus razdelimo v štiri različna obdobja. Po obdobju, ko je ljudska glasba že dodobra prežela Krekovo glasbeno tvarino, naj bi bilo v središču poudarjeno ekonomično delo z motivi, njihova obdelava in razvoj. Pri tem pa nikakor ne gre za nenadno spremembo, ampak bolj za premik poudarka, pri čemer vpliv ljudske glasbe nikoli ni bil daleč. To je pripeljalo do zaporedja del, ki uporabljajo motivična sredstva ekonomično, v nekaterih primerih že skoraj obsesivno, zaradi česar človeka preseneti skladateljev občutek za intelektualno osredotočenost. To pa ne pomeni, da je skladateljev čustveni in dramaturški čut izgubljen temveč je zavzel svoje naravno mesto v njegovem glasbenem idiomu. Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot, enostavčno krajše delo, ki je nastalo v letu 1970, sovpada s pričetkom skladateljevega tretjega ustvarjalnega obdobja in je kljub svoji enostavnosti, že reprezentativni primer novega idejnega sveta v skladateljevem glasbenem opusu. Tako kot Krek tudi poljski skladatelj Mikołaj Górecki (*1971) v svojem skladateljskem opusu in toliko bolj glasbenem jeziku ostaja zapisan estetsko lepemu. Sin slavnega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega, ki še do danes ostaja (poleg Pendereckega) ključna figura poljske avantgarde, je svojo ustvarjalnost zapisal tradicionalnejšim oblikam. V njegovem obširnem opusu tako lahko zasledimo simfonije, maše, elegije in sonate, ki pa jih poleg bogate melodike, časoma polni tudi modernistična glasbena govorica, s še vedno močno zaznavnimi tonalnimi centri. Kljub očitnim razlikam v slogovni izraznosti, je Mikołaj Górecki uspel podedovati veliko mero očetovega talenta. Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir, delo spisano v letu 2018, v svojem naslovu nakazuje na nekaj šaljivega ali celo skladbo lahkotnejšega značaja. A že uvodoma lahko slišimo, da temu ni tako - ravno nasprotno: počasni, lirični začetek spominja na zaključek skladbe, ki se postopno razvija dalje, z ostinati v klavirju in prelepimi linijami v fagotu, ki jih prekine izbruh plesnega allegra, polnega dinamičnih ritmov, prepletajočih linij in arpeggiov v pihalih. Skladatelj ostaja (kljub zagotovo močni senci očeta) v svoji umetniški izraznosti pravšnji preplet vsega, kar je použil v času svojega življenja in toliko bolj študija na Poljskem in vsega, kar mu prinaša s seboj življenje in ustvarjanje v ameriškem kulturnem okolju. Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791), »večni čudežni otrok«, je v obdobju klasicizma zaznamoval glasbeno sredino s svojim bogatim repertoarjem in formo, ki jo je idejno ustoličil že Haydn in jo razvijal dalje ter pripeljal do njenih, skrajnih razsežnosti; tako tehnično, kot vsebinsko. V drugi polovici 18. stoletja, ko je zapustil rodni Salzburg in se s tem odrešil ne samo nadzora škofa Collerada, temveč tudi budnega očetovega očesa, se je odločil svojo srečo poiskati v veliko bolj metropolitanskem Dunaju. Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 je skladatelj ustvaril v »udobju dunajske svobodomiselnosti«, marca leta 1784. Delo je bilo izvedeno že prihodnjega meseca v Kraljevem gledališču na Dunaju, s samim Mozartom za klavirjem. Po uspešni premieri je skladatelj pisal vtise dogodka svojemu očetu Leopoldu: »Sam menim, da je delo eno najboljših stvaritev, ki sem jih spisal v svojem dotedanjem življenju!« Zagotovo prelep, je Mozartov kvintet edinstven dragulj znotraj njegovega številčnega glasbenega opusa. Ravno spričo nenavadne bere inštrumentov, ki so zastopani v delu, se iz kompozicijskega vidika zdi naloga dovolj zapletena. Rešitve, ki jih je Mozart spretno vnesel v umetnino, se dotikajo predvsem inovativnih rešitev v smeri kombiniranja inštrumentov, ki se medsebojno barvajo, prepletajo in toliko bolj dopolnjujejo. Končni učinek priča o povsem razgibani zvočnosti, ki jo skladatelj doseže s pomočjo uporabe krajših fraz ter motivov in samo še poudarjajo njihovo raznolikost. Nobenemu izmed sodelujočih inštrumentov ni podana izrazito solistična vloga, kljub občasnim virtuoznim vložkom, saj je v delu načrtno ohranjen osnovni značaj komornega muziciranja. Prvi izmed stavkov obsega izrazit počasni uvod, tako značilen za Mozartovo glasbeno tvarino, ki se prelije v veseli allegro. Uvodni takti drugega stavka kvinteta nas popeljejo v svet Don Giovannija in Leporella, ki jim sledi plesni finale v rondoju in (ponovno nenavadno ali ne) izpisano kadenco za vseh pet sodelujočih glasbil v zaključku. Mozart si je pri pisanju pričujočega dela sicer zadal težko nalogo, ki pa jo je ravno zaradi svoje spretne skladateljske potence in toliko bolj lastnega glasbenega genija, uspel speljati sebi v prid in ustvariti nekaj tako edinstveno lepega, da naj bi, po nekaterih dognanjih, tudi sam Beethoven delo prepoznal kot pomembno in spričo tega tudi sam posegel po omenjeni zasedbi v svojem Kvintetu za klavir in pihala v Es-duru, op. 16. Če Mozart velja za enega izmed najpomembnejših skladateljev glasbene preteklosti, Ludwig van Beethoven (1770-1827) zagotovo velja za enega izmed prelomnih ustvarjalcev, ki so ne samo svojo umetnostjo, temveč toliko bolj mislijo o umetnosti, močno zaznamovali sam potek glasbene zgodovine. Kljub vsemu se je v letu 1797, ko je še ne 27-letnik komponiral Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16, šele podajal na pot svojih kasnejših prelomnih dosežkov. Bolj kot skladatelj je v tistem času slovel kot spreten pianist, zlasti spričo svojih osupljivih in izvirnih improvizacijskih zmožnosti na inštrumentu. Beethovnov kvintet ima (kot že omenjeno) na prvi pogled veliko skupnega s »starejšim« Mozartovim Kvintetom za klavir in pihala, K452: podobno formalno zasnovo, identično osnovno tonaliteto in zalogo izbranih inštrumentov. Tu se podobnost tudi konča. Na nek svojstven način je delo pravzaprav miniaturni klavirski koncert v enem, kjer do izraza pride predvsem virtuozna izraznost klavirja in njegovih specifik. Prvi stavek dela, ki je spisan v sonatni formi, je v celoti opremljen s kontrastnimi temami, izpeljavo in zaključkom, ki vodi v kodo. Skladatelj je v svojih namerah drzen, ambiciozen in vedno radodaren s svojimi glasbenimi zamislimi. Formalna zasnova vseh treh stavkov je oblikovana izjemno premišljeno in tako, da artikulira vsako novo glasbeno misel z vedno inovativnimi skladateljskimi domislicami, svežo inštrumentacijo in njihovimi nenehnimi variacijami. Drugi stavek dela se kaže v svoji graciozni in lirični maniri, ki še tako zapletenega poslušalca prevzame s svojo prelepo glasbeno govorico in se v finalu dela prevesi iz svojstvenega liricizma v nekaj izrazito bolj dramatičnega, saj zaradi vseh kontrastnih epizod, dinamičnega tempa dela in celo občasne razuzdanosti, postane v svoji substanci popolnoma iskriv. Beethoven je s svojim enovitim in edinstveno povednim glasbenim opusom čisto inštrumentalno glasbo postavil enakovredno ob bok drugih glasbenih umetnosti. Pred tem je bilo moč zaznati v sami miselnosti, da glasba sama ne uspe dosegati enake pripovedne moči, kot morda jezik, skladatelj pa je dokazal, da je absolutna glasba zagotovo vredna več, kot le zvočna kulisa, saj je za njeno resnično umevanje potrebna poleg emocionalnega, predvsem zmožnost analitičnega mišljenja.   O GLASBENIKIH Minka Popović Ganev, klavir je dobitnica številnih nagrad na tekmovanjih, med drugimi “Villa de Capdepera”, UNESCO Athens, EPTA Beograd, “F.Chopin” v Rimu, “Jeunesses Musicales” Bukarešta. Leta 2011 je bila izbrana, da na Festivalu “Mozart-Woche” predstavlja univerzo Mozarteum. Istega leta je debitirala v Kammermusiksaal v Berlinski filharmoniji s programom posvečenem F. Lisztu. Je članica Tria Susak in ena od idejnih vodij Mednarodnega glasbenega festivala na Susku. Sorin Crudu, oboa je od leta 2019 prvi oboist Orkestra Slovenske filharmonije. Je prejemnik številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, kot so druga nagrada na tekmovanju Città di Chieri, Ferlendisova nagrada in druga nagrada na Mednarodnem tekmovanju G. Dima v Cluju. Kot prvi oboist je igral v Deželnem orkestru Renske filharmonije iz Koblenza, orkestru milanskega gledališča La Scala, orkestru Angleške nacionalne opere in Simfoničnem orkestru Stavanger na Norveškem. Dorotea Senica, flavta je prejemnica številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, med drugim je bila finalistka tekmovanja Evrovizijskih mladih glasbenikov. Kot solistka je nastopila z godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z godalnim orkestrom Slovenske Filharmonije, s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z madžarskim orkestrom Mendelssohn Chamber Orchestra, z godalnim orkestrom Amadeo in s simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Trenutno poučuje flavto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor Lovro Turin, klarinet je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. V letu 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v simfoničnem orkestru SNG Maribor. Radule Vuk Popović, fagot je študij fagota zaključil pri profesorju Gerhardu Rapschu na Fakulteti za umetnosti v Berlinu, podiplomsko pa je študiral v Freiburgu. Že v času študija je sodeloval z orkestri Deutsche Oper, Sinfonietta Basel, RIAS - simfonični orkester mladih. Od leta 2016 je član Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Marko Arh, rog je zaposlen kot prvi hornist Orkestra ljubljanske opere. Kot solist je leta 2018 nastopil z orkestrom Slovenske Filharmonije. Aktiven je tudi v komornih sestavih in kot član redno nastopa s trobilnim kvintetom Neobrass in pihalnim kvintetom Spectrum. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866 171

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 27. SEPTEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 29. septembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc sezono odpirata s premiero znamenite Mozartove opere Čarobna piščal pod taktirko Ivana Huta in v režiji Krešimirja Dolenčića. Svetovno znana in še nadvse priljubljena Mozartova opera Čarobna piščal današnjemu občinstvu ponuja več kot le pravljice, v kateri se bojujejo sile dobrega in zla, ali občudovanja vredno lahkotnost visokih koloratur v arijah Kraljice noči ali dunajsko razsvetljensko komedijo v zvrsti »singspiela« oziroma spevoigre. Režiser Krešimir Dolenčić je s soustvarjalci uprizoritve tesno za petami globin tega ugankarskega dela, ki se prepleta med klenim meščanskim gledališčem, idejo nove ureditve sveta in igro filozofskih misterijev, ne da bi zanemaril tudi humorni aspekt te kultne stvaritve. Temačno gospostvo Kraljice noči kontrastira s Sarastrovim duhovniškim templjem, iz katerega izide nova generacija znanilcev napredka – Tamina in Pamino. Richard Wagner je Čarobno piščal označil kot »božanski misterij«, kot »kvintesenco vseh najplemenitejših cvetov umetnosti, združenih v edinstveni svet«. V Operi Slovenskega narodnega gledališča Maribor so Čarobno piščal doslej uprizorili dvakrat, prvič leta 2003, drugič 2014. Pod tokratno uprizoritev se podpisujeta dirigent Ivan Hut in režiser Krešimir Dolenčić, ki je za mariborsko Opero uspešno ustvaril Poulencove Pogovore karmeličank in Monteverdijevo Kronanje Popeje. Scenograf in kostumograf je Simon Bejer, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Nastopili bodo Luka Ortar (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Alfonz Kodrič (3., 5. 10. 2023), Martin Sušnik (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Aljaž Žgavc (3., 5. 10. 2023), Nina Dominko, Andreja Zakonjšek Krt, Jaki Jurgec (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Sebastijan Čelofiga (3., 5. 10. 2023), Petra Crnjac, Dušan Topolovec, Valentina Čuden, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Renata Krajnc, Marko Mandir, Bogdan Stopar ter Baletni ansambel SNG Maribor, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor s koncertno mojstrico Oksano Pečeny. Po petkovi premieri bo Čarobna piščal na sporedu še 1., 3., 5. in 7. oktobra 2023.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 19. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 22. septembra 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila trpko komično dramo Ivana Viripajeva Pijani v režiji Attile Vidnyánszkega ml.. Igrajo Julija Klavžar, Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Ana Urbanc, Matija Stipanič, Kristijan Ostanek, Ksenija Mišič, Matevž Biber, Minca Lorenci, Matija Stipanič, Blaž Dolenc, Žan Koprivnik, Petja Labović in Liza Marijina. Ivan Viripajev, eden najprodornejših sodobnih ruskih dramatikov, je Pijane napisal po naročilu Düsseldorfer Schauspielhaus, kjer so dramo leta 2014 tudi krstno uprizorili (sam pa zanjo pravi, da je njegova najboljša drama). Viripajevov kreativni svet nastaja nekje med svetovoma Quentina Tarantina in Andreja Tarkovskega, kjer trčijo črni humor, okrutnost, duhovnost, misticizem in metafizična liričnost. Kot predstavnik nove, družbeno kritične generacije Viripajev svoje dramske like v Pijanih kot »boter kozmične mafije« pripravi do tega, da v stanju alkoholne omame posežejo po transcendenci – ali vsaj nekam v smeri proti uvidu nekega življenjskega bistva in smisla. Sodobni Evropejec namreč, brez da se ga »nažre na mrtvo«, ne more dojeti ali uvideti, da je do vratu pogreznjen v laži, prevare, komplekse, izpraznjenost, depresije, egoizem in žalost, predvsem pa ne ve več, kaj bi sploh naredil s svojim življenjem. Gonja za denarjem je njegova edina realnost, ki pa mu v zameno ne prinaša ničesar. Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trda tla pod nogami, in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo tisto, za kar bi se splačalo živeti. Mariborsko uprizoritev, kjer si Viripajev skozi štirinajst oseb postavlja vprašanja o ljubezni, Bogu in lažeh, je zrežiral mlad madžarski režiser in igralec Attila Vidnyánszky ml., ki je na madžarske odre postavil nekaj odmevnih gledaliških uprizoritev. Prevajalka je Tatjana Stanič, prevajalka iz madžarskega jezika na vajah Dóra Riederauer, dramaturg Miklós H. Vecsei, scenograf Csaba Csiki, kostumografinja Zsuzsanna Kiss, izbor glasbe in zvočnih efektov je delo Atille Nagyja, koreograf je István Berecz, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, oblikovalec projekcij Gorazd Vever in asistentka režiserja Dóra Riederauer.

NOVI SAD, 8. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila v Srbijo na gostovanje v Novi Sad, kjer bo nocoj v petek, 8. septembra 2023, na Veliki sceni Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu uprizorila glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji Miloša Lolića in s tem odprla 50. jubilejni Internacionalni festival alternativnega in novega teatra – INFANT. Nastopili bodo Nataša Matjašec Rošker, Vojko Belšak, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović in Gorazd Žilavec. Dürrenmattov Frank V. nas popelje v svet privatnega bančništva, kjer se bankirska družina z večgeneracijsko tradicijo znajde na robu bankrota. Njihova ladja je dolgo plula, zdaj pa tone, razmere so dramatične, zato protagonisti kujejo načrte, kako preživeti, a se kaj hitro znajdejo v labirintu lastnih prevar. Srbski tisk je v najavi uprizoritev označil kot unikatno gledališče – zgodbo o preživetju in drzni prevari, ki jo podžigata humor in glasba –, ki ga gledalci ne smejo zamuditi. Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa k igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. Ob mariborski Drami so v tekmovalnem delu festivala še zagrebško gledališče GDK Gavella, ki bo uprizorilo Krleževo Legendo v režiji Slobodana Unkovskega, in Srbsko narodno gledališče iz Beograda z uprizoritvijo Jevanđelje po F. M. Dostojevskem v režiji Jerneja Lorencija.  

V petek, 8. septembra 2023, ob 19.30 bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet pod zvezdami združil baletni ansambel, operne soliste, Zbor Opere ter Simfonični orkester SNG Maribor. Skupaj bodo izvedli spektakularno Orffovo Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga pod dirigentsko taktirko Simona Krečiča. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen, a hkrati dobrodelen. Organizatorji pozivajo obiskovalce, da prispevajo sredstva za tiste, ki jih je letos prizadela vremenska ujma. Podrobnosti o darovanju preko Rdečega križa najdete v nadaljevanju sporočila. Scenska kantata Carmina Burana je eno največjih del nemškega skladatelja Carla Orffa. Sestavljena je iz 24 glasbenih stavkov, ki jih bodo izvajali Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor ter izjemni operni solisti Nina Dominko, Domen Križaj in Martin Sušnik. Besedila, napisana v 11. in 12. stoletju, izvirajo od potujočih klerikov pevcev in se dotikajo življenja, sreče, pomladi, zabave, igre na srečo, požrešnosti in poželenja. Umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug, je ustvaril osupljivo koreografijo, ki se osredotoča na paralelizem med cikli narave, še posebej na pomladno prebujanje narave ter človeško življenje in poželenje. Nastala forma se popolnoma ujema s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Na odru bo nastopilo 30 plesalk in plesalcev, vsak izmed njih pa bo prispeval k popolni naravni obliki izvedbe. Organizatorji, ki so prireditvi dodali tudi humanitarno noto, apelirajo na zbrane, da pomagajo tistim, ki jih je letos prizadela vremenska ujma, preko humanitarne dejavnosti Rdečega križa Slovenije. Po obilnih padavinah, ki so prizadele državo v noči s 3. na 4. avgust 2023, so prostovoljci in organizacija Rdeči križ Slovenije nudili številne oblike pomoči, vključno z evakuacijami, začasnimi nastanitvami, oskrbo s hrano in vodo ter psihološko podporo. Donacije posameznikov in organizacij so neprecenljive za pomoč tistim, ki so bili prizadeti. Za prispevke so pri Rdečem križu Slovenije (Mirje 19, 1000 Ljubljana) odprli poseben namenski račun SI56 0310 0123 4567 891 (odprt pri SKB Banki d. d.), sklic: 00 96875, namen: Ujma 2023, koda namena: CHAR. Doslej smo že zbrali več kot 2 milijona evrov, pri čemer je več kot 400 tisoč evrov prispelo prek SMS sporočil UJMA5 in UJMA10 na številki 1919. Prav tako je mogoče prispevati finančne donacije s pomočjo kreditnih kartic prek spletne platforme, ki jo najdete na spletnem naslovu https://donate.redcrossredcrescent.org/si/floods2023. Rdeči križ Slovenije izraža globoko hvaležnost za solidarnost, ki se je izkazala v tem mesecu, in želi poudariti, da potreba po pomoči še zdaleč ni končana. Sanacija škode bo zahtevala dolgotrajna prizadevanja, zato bodo pri Rdečem križu Slovenije še naprej stali ob strani in pomagali vsem, ki potrebujejo našo pomoč. Rezervni termin Baleta pod zvezdami v primeru slabega vremena je naslednji dan, v soboto, 9. septembra 2023.   dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 2. septembra 2023, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc slavnostno uprizoril balet Edvarda Cluga Tango, ki letos slavi častitljiv jubilej, saj od njegove premiere mineva že četrt stoletja. Tango je tako balet z najdaljšim stažem na repertoarju Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Premiera aprila 1998 je bila senzacija, Tango je navdušil tako občinstvo kot tudi kritike. »Predstava samo tu in tam nakazuje korake in gibe tanga, tako da atraktivni baletni elementi ustvarjajo razpoloženje, v katerem tango lahko zaživi: vzdušje brezupnosti, seksualne nelagodnosti, moške neposrednosti in gospodovalnosti, dvojne morale in vere v usodo. […] V celoti je predstava izvrstna,« se je glasila ena od kritik. Sledila so gostovanja na številnih odrih doma in v tujini ter vrsta nagrad. »Tango je bil rojen na ulicah in jaz ga želim prenesti nazaj na ulice našega otroštva, naših src in želja. Zgodba o nas, ki nosimo tango v sebi ...,« je takrat o baletu zapisal Edward Clug, ki se je podpisal pod režijo in koreografijo, Valentina Turcu pa kot asistentka koreografa. Oba takratna solista mariborskega Baleta sta naredila zavidljivo mednarodno koreografsko kariero. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumografija pa Lea Kulaša. Čeprav se je v četrt stoletja zasedba že nekoliko pomladila, Edward Clug in Valentina Turcu pa ne plešeta več svojih vlog, ki so se zapisala v srca ljubiteljev baleta, bo v soboto na odru mogoče videti nekaj članov originalne zasedbe. Nastopili bodo Catarina de Meneses, Marina Krasnova, Klavdija Stanišič, Mirjana Šrot, Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Branka Popovici, Beatrice Bartolomei, Ionut Dinita, Sergiu Moga, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Davide Buffone, Christopher Thompson in Tomaž Viktor Abram Golub.

MARIBOR, 12. JULIJ — Balet Slovenskega narodnega gledališča se je odpravil na gostovanje v Budimpešto na Madžarskem, ker bo v prestižnem letnem gledališču na prostem Margitsziget v četrtek, 13. julija 2023, nastopil z baletom Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta v Budimpešti plesala Catarina de Meneses in Tamás Darai. Gledališče na prostem Margitsziget, ki se nahaja na slikovitem otoku Margit v osrčju reke Donave, letos praznuje 85-letnico delovanja. Zadnji dve desetletji pod vodstvom generalne in umetniške direktorice Teodóre Bán bogati kulturno poletno sezono madžarske prestolnice, ki letos slavi 150-letnico združitve Bude in Pešte v Budimpešto, z doživetji poezije, glasbe in plesa, družinskih in otroških programov ter razstav. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Gostovanje z Romeom in Julijo je že drugo gostovanje mariborskega Baleta na tej lokaciji, lansko leto so večtisočglavo občinstvo navdušili z baletnim dvojcem Edwarda Cluga Carmina Burana in Le Sacre du printemps, ki je na veliko odmevalo pri občinstvu v Budimpešti. To je že drugo letošnje gostovanje umetniških ansamblov Slovenskega narodnega gledališča Maribor na Madžarskem, s katerim predstavljajo bogato slovensko umetniško dediščino na mednarodnem prizorišču in ponujajo priložnosti za krepitev kulturnih vezi. Aprila se je 10. Gledališke olimpijade z uprizoritvijo Immaculata po romanu Colma Toibina Marijin testament v izvedbi Nataše Matjašec Rošker udeležila Drama SNG Maribor. ### Več informacij Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču https://www.sng-mb.si/2023/01/26/romeo-in-julija/

Baletni ansambel, operne solistke in solisti, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor bodo v petek, 8. septembra 2023, ob 19.30 na Glavnem trgu v Mariboru izvedli Orffovo Carmino burano v koreografiji Edwarda Cluga pod taktirko Simona Krečiča. Balet pod zvezdami Slovensko narodno gledališče Maribor, ki dogodek pripravlja v sodelovanju z Narodnim domom Maribor in Društvom EZL EK pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor v sodelovanju z Zavodom za turizem Maribor, ob začetku nove sezone podarja meščankam in meščanom. Scenska kantata Carmina Burana, največja uspešnica nemškega skladatelja Carla Orffa, je sestavljena iz 24 stavkov, ki jih pod taktirko Simona Krečiča izvajajo Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor in operni solisti Nina Dominko, Domen Križaj in Martin Sušnik. Besedilo, ki so ga v 11. in 12. stoletju napisali potujoči kleriki pevci, je večinoma satirično in se dotika tem, kot so življenje, sreča, pomlad, pitje, igre na srečo, požrešnost in poželenje. Odrsko uprizoritev podpisuje umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug. Njegova največja koreografska izziva sta bila iskanje lastnega smisla znotraj dela in izogniti se podvojevanju tega, kar že povesta glasba in besedilo. Gonilna sila koreografije je, sledeč vsebini različnih besedil, paralelizem med cikli narave, zlasti med pomladnim prebujanjem narave ter človeškim življenjem in poželenjem. Oblika, ki se je spontano izrisovala, sovpada s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Ustvarja ga 28 plesalcev, pri tem pa prav vsak od njih teži k jedru te popolne naravne oblike.   Rezervni termin v primeru slabega vremena je dan kasneje, v soboto, 9. septembra 2023.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO VARAŽDIN, 1. JUNIJ – Z nocojšnjo uprizoritvijo Nataše Matjašec Rošker in Petja Labovića Ne ti meni Alice (Once Again) se zaključuje dvodnevno gostovanje Drame SNG Maribor v Hrvatskem narodnem kazalištu v Varaždinu, ki se je včeraj začelo z uprizoritvijo Immaculata v izvedbi letošnje dobitnice Borštnikovega prstana Nataše Matjašec Rošker.  Immaculata – po romanu Colma Toibina Marijin testament enega najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, ki je humaniziral Kristusovo mater in ji končno podelil lastni glas – nadaljuje serijo gostovanj po uspešni premieri septembra 2016. Gostovala je po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji in v Guadalajari v Mehiki ter na festivalu monodrame Solo v Moskvi. Bila je uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori, zadnje odmevno gostovanje Immaculate pa je bilo aprila letos na 10. Gledališki olimpijadi na Madžarskem. Uprizoritev je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala njegova sestra Livija Pandur, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj. Kot izhodišče Ne ti meni Alice (Once Again) so ustvarjalci zavzeli pozicijo, da je Lewis Carroll prvi in še vedno največji mojster nonsensa. Aličine dogodivščine v čudežni deželi in Alica v ogledalu sta bili iztočnici za padec v zajčjo luknjo, ki je obenem ultimativni prostor igre. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno-asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med Natašo Matjašec Rošker in Petjem Labovićem – igralcema, ustvarjalcema in idejnima snovalcema – o nekem mladem moškem, ki je lahko sočasno Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in o neki ženski, ne-Alici, igralki, ki je sicer v povsem primernih in dostojnih letih, četudi jih ni vajena. Projekt se je skozi časovno distanco pokoronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastov sta v na novo iznajdenem sistemu jezikovnega pluralizma odkrivala številne nevralgične točke in paradokse človeške eksistence. Avtorsko ekipo sestavljajo Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin, dramaturginja je Maja Borin, scenograf Matic Kašnik, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec zvoka Aleš Zorec, lektorica in prevajalka Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

To soboto, 3. junija 2023, bo ob 21. uri na ploščadi pred Slovenskim narodnim gledališčem Maribor Dramanje, večer Drame SNG Maribor, kjer si bodo zbrani lahko ogledali plesno-glasbene in dramske odlomke iz uspešnic aktualne sezone ter preteklih let, celotni igralski ansambel pa bo združil moči in nastopil kot hišni band White Rabbit and the Unpredictable Cookies. Na Dramanju bodo predstavili novo dramsko sezono 2023/2024, za avdiovizualni zaključek ob sproščenem druženju in klepetu pa bosta poskrbela Gabi98 & Kasko Karambol iz uveljavljenega kolektiva na področju alternativne urbane scene Nimaš izbire. Vstop je prost. Vljudno vabljeni! ### Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2023/2024. »Naše gledališče je prostor, ki resnično pripada nam vsem in v katerem se srečujejo različne generacije občinstev in sobivajo različni pogledi, strpnost, solidarnost, kultura dialoga ter najrazličnejše poetike in estetike s področja glasbe, plesa in dramske umetnosti. Izredno ponosen sem, da nam je z umetniškimi direktorji Drame, Opere in Baleta uspelo pripraviti program, ki je aktualen, provokativen, zanimiv, estetsko dovršen, kritičen in obenem občutljiv ter razumevajoč do številnih družbenih problematik,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor bo pripravila sedem premiernih uprizoritev. »Naloga gledališča je, da na sodoben način pripoveduje in prikazuje zgodbe, saj umetnik s svojo transcendentalnostjo deluje na isti ravni zavesti kot tvorci mitov,« pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski in dodaja, da je sezona rezultat truda, »na repertoarju se bodo zvrstile slikovite zgodbe, ki se nekje med življenjem in fikcijo dotikajo ljubezni, pripadnosti, zaslepljenosti, razočaranj, ljubosumij in prevar v medsebojnih odnosih, božjega oziroma genialnega v človeku, zajemajo s pestre palete najrazličnejših čustvenih stanj, porojenih v ekstremnih situacijah in specifičnih atmosferah med zasebnim in javnim, vojno in mirom, svobodo in podrejenostjo.« Septembra bo premiera črne komedije Pijani Ivana Viripajeva v režiji Attile Vidnyánszkyja ml., novembra sledijo velika mednarodna koprodukcija v okviru evropskega projekta STAGES Monolog za živeče v času izumrtja Mirande Rose Hall v režiji Tina Grabnarja, Prometej izpod peresa Milana Ramšaka Markovića v odrski freski Sebastijana Horvata in koprodukcija s SNG Nova Gorica in s Cankarjevim domom Ljubljana Pod svobodnim soncem Gorana Vojnovića po romanu Frana Saleškega Finžgarja v režiji Aleksandra Popovskega (najprej v Novi Gorici in nato januarja v Mariboru). Marca 2024 bo uprizorjen Molièrov Tartuffe v sugestivnem zamahu mojstra likovnega, dramaturškega in režijskega izraza Diega de Bree, aprila pa Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana v postavitvi mlade koroškoslovenske režiserke Mire Stadler in Shafferjev Amadeus v odrski postavitvi Aleksandra Popovskega. Opera SNG Maribor bo pripravila pet premiernih uprizoritev. V jesenski del operne sezone vstopajo z uprizoritvijo treh premier – Mozartove velike opere Čarobna piščal, operete Planinska roža Radovana Gobca in fantazijske interaktivne opere Knjiga o džungli, namenjene približevanju operne umetnost mladim in najmlajšim generacijam. »Operni svet bo v letu 2024 zaznamovala stoletnica smrti Giacoma Puccinija, enega največjih duhov italijanske poznoromantične in veristične opere, zato se želimo legendarnemu skladatelju tudi pri nas pokloniti z njegovima dvema operama – z Lastovko (La rondine) in s Tosco,« drugi del sezone opisuje umetniški direktor Opere Simon Krečič, »v prihodnji sezoni ne bomo pozabili niti na koncerte in druge glasbene dogodke, ki jih tudi tokrat namenjamo predstavitvi slovenskih in tujih mladih glasbenih talentov. Ob štirih koncertih Simfoničnega cikla se bodo zvrstili tudi tradicionalni glasbeni dogodki, kot so Operna noč, Božični koncert opernega zbora, Božično-novoletni koncert simfoničnega orkestra z opernimi solisti ter cikel komorne glasbe Carpe artem v produkciji Društva za komorno glasbo Amadeus. Kot posebno novost prihodnje sezone izpostavljamo kar dve družinski koncertni matineji, ki sta namenjeni vsem družinam in najmlajšim poslušalkam in poslušalcem, ki šele spoznavajo čare in bogato tradicijo glasbene umetnosti.« Balet SNG Maribor bo novembra predstavil plesno upodobitev Edwarda Cluga Faust po motivih Goethejeve istoimenske filozofske drame v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana. Uprizoritev kljubuje ukalupljenim predstavam o omejenih izraznih možnostih in refleksivni potenci baletne umetnosti, zato obeta enega izmed največjih spektaklov sezone. »Na veliki mariborski oder se v popolnoma novi preobleki aprila 2024 vrača priljubljeni balet Grk Zorba Mikisa Theodorakisa. Z osveženo koreografsko postavitvijo Lorce Massina si obetamo repertoarno pridobitev za baletne plesalce novih generacij, ki bodo prav gotovo navdušili s svežim elanom plesne virtuoznosti in ekspresivnosti,« je povedal umetniški direktor Baleta Edward Clug. Zvrstile se bodo tudi številne uspešnice iz prejšnjih let, med drugimi takoj na začetku sezone, 2. septembra 2023, Tango, ki je neprekinjeno na repertoarju mariborskega Baleta že četrt stoletja. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Pijani, Potujoče gledališče Šopalović, Božična pesem, Tartuffe, Vse zastonj! Vse zastonj!, in Mali oder, ki vključuje uprizoritve Monolog za živeče v času izumrtja, Prizori iz zakonskega življenja, dve gostujoči uprizoritvi ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Čarobna piščal, Lastovka in Tosca ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo opera Knjiga o džungli, balet Hrestač in gostovanje Gledališča Koper z Malim princem. V okviru Mladinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati veliko koprodukcijo Pod svobodnim soncem, balet Giselle in dva simfonična koncert za mlade. Vpis abonmajev se začenja v soboto, 27. maja 2023. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda je nakup abonmajev možen tudi preko spleta.

Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor in Festivala EZL EK pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, bo v petek, 26. maja 2023, ob 20.30 ljubiteljice in ljubitelje glasbe ponovno zbrala na »svojem originalnem prizorišču«, na promenadi Mestnega parka v Mariboru. Pod taktirko dirigenta in umetniškega direktorja Simona Krečiča so simfonični orkester SNG Maribor ter solistke in solisti Sabina Cvilak, Rebeka Lokar, Petya Ivanova, Andreja Zakonjšek Krt, Valentina Čuden, Irena Petkova, Martin Sušnik, Tim Ribič, Jaki Jurgec in zbor Opere tudi tokrat pripravili številna glasbena presenečenja, ki segajo od opernih uvertur, znanih arij pa vse do priljubljenih zborov in orkestrskih točk. Manjkalo ne bo tudi odlomkov iz kultnih filmskih stvaritev, avtorskih priredb znanih melodij in všečnih italijanskih kancon, ki še kako rade gredo v uho. »Ko vse besede odpovedo, spregovori glasba,« je ob neki priložnosti zapisal sloviti danski pravljičar Hans Christian Andersen. Nemara še bolj častitljivo misel o glasbeni umetnosti je izrazil filozof Friedrich Nietzsche, ki se je tudi sam večkrat preizkusil kot skladatelj, in sicer da bi »bilo življenje brez glasbe napaka«. In resnično, prav vsak izmed nas ima edinstven odnos do glasbe, ki obstaja v tako rekoč nešteto zvočnih podobah, in prav vsak izmed nas ima najraje tisto glasbo, ki je njegova ali njena in nas lahko potolaži, razvedri, umiri ali pa napolni z energijo in celo spravi v ekstazo. V juniju bo koncertni dogodek, ki je brezplačen, prosto dostopen in množično obiskan tako v Mariboru kot tudi v drugih slovenskih mestih, tako še v Gaju nad Mariborom 1. junija, v Murski Soboti 20. junija in na Ptuju 23. junija.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 12. maja 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedla Puccinijevo opero Manon Lescaut pod taktirko Gabriela Bebeșelee in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi bo nastopila Sabina Cvilak. Giacomo Puccini (1858–1924) se je v glasbeno zgodovino zapisal kot mojster globoko sočutne obravnave človeških usod, medosebnih razmerij in predvsem v neprekosljivem čutu za glasbeno dramo, ki jo poganjajo človeške strasti. Jedro njegove glasbenogledališke ustvarjalnosti je – ne glede na širši družbeni oziroma kulturni kontekst dogajanja posamezne opere – ljubezen, ki nas lahko v enaki meri osrečuje, izpolnjuje, kakor tudi pogubi in uniči. Manon Lescaut, protagonistka Puccinijeve tretje opere in po praizvedbi v torinskem Kraljevem gledališču leta 1893 njegov prvi veliki triumf, je bila ena izmed skladateljevih prvih fatalnih žensk. Siže zgodbe se opira na vsebino romana Abbéja Prévosta L’histoire du Chévalier Des Grieux et de Manon Lescaut (Zgodba o vitezu Des Grieuxu in Manon Lescaut) iz leta 1731, ki se je dotaknil številnih vprašanj človeške etičnosti in predvsem tragičnosti, ki jo gre iskati v šibkosti človeškega značaja in odsotnosti »apoliničnih« vrednot, ki ju poosebljata Manon Lescaut kot izkoriščevalska kurtizana in čustveno labilni plemič Des Grieux. Vrtiljak ljubezenskih avantur, pohlepa in kriminalnih dejanj ponese oba operna protagonista v izgon čez lužo, v tedanji francoski protektorat Louisiano, od koder prebegneta in poiščeta zatočišče v nekem britanskem naselju, a od žeje in izčrpanosti klavrno propadeta v puščavi. Puccinijeva ustvarjalna energija se je pri snovanju glasbene drame neposredno napajala iz pretresljive in psihološko napete zgodbe. Zdi se, kot da Puccinijev ekspresivni arzenal prvič eksplodira šele v drugem dejanju opere, prežetem s konflikti in z napetostjo, prav zato nekateri poznavalci opero Manon Lescaut označujejo kot Puccinijevo prvo resnično odkritje tragične muze, ki bi jo lahko opredelili kot obup, ki se poraja med iskanjem ljubezni. Skladatelj je ob bogati in idiomatično prepoznavni melodiki izmojstril kompozicijsko tehniko glasbene karakterizacije (oziroma ikonizacije) z vodilnimi motivi, pri čemer se je deloma zgledoval pri Wagnerju, s tem pa na stežaj razprl pot lastni operni poetiki. Režija opere je v rokah dobrega znanca mariborskega občinstva Piera Francesca Maestrinija. Pod taktirko Gabriela Bebeşelee, enega najboljših romunskih dirigentov mlajših generacij, bodo nastopili Sabina Cvilak, Jaki Jurgec, Max Jota, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Marko Mandir, Mihael Roškar, Dada Kladenik, Tomaž Planinc, Dušan Topolovec ter balet, zbor in orkester mariborske Opere. Scenograf je Nicolas Boni, kostumograf Luca Dall'Alpi, asistent scenografa Jože Šnuderl, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo, oblikovalci svetlobe Pier Francesco Maestrini, Nicolas Boni in Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo Manon Lescaut, ki je bila v mariborski operni hiši doslej uprizorjena le leta 1966, na sporedu še 14., 16., 18. in 20. maja 2023. Fotografije za medije

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MODENA, 3. MAJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Modeno v Italijo, kjer bo v gledališču Teatro Comunale Pavarotti-Freni v četrtek, 4. maja 2023, uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt na glasbo Edvarda Griega. Celovečerni pripovedni balet Edwarda Cluga Peer Gynt je pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe. Balet po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega se odvija na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta ter opisuje usodo oportunističnega popotnika, ki se na stara leta po vrsti pustolovščin vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala, in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja koreograf Edward Clug gledalstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Uprizoritev je na praizvedbi v Mariboru leta 2015 takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini, lansko leto dvakrat v Nemčiji, pred tem v Rusiji tako v Sankt Peterburgu kot v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, pa na Hrvaškem, Madžarskem in Češkem. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi in nazadnje konec letošnjega marca v Baletu HNK Zagreb. Teatro Comunale z bogato tradicijo, ki sega v leto 1841, se ponaša s štirimi etažami lož v neoklasičnem stilu in nosi ime po dveh opernih velikanih, ki sta se rodila v Modeni – po svetovno znanem tenoristu Lucianu Pavarottiju in sopranistki Mirelli Freni. Mariborski Balet je v njem pred občinstvom iz severnoitalijanske dežele Emilija -Romanja nastopil večkrat, nazadnje leta 2020 z baletom Giselle, pred tem pa z Labodjim jezerom (2017) in s sodobnima baletoma Radio and Juliet in Tango (2014). Fotografije za medije Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 21. aprila 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi v režiji Luke Marcena. Igrajo Mateja Pucko, Irena Varga, Vladimir Vlaškalić, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Žan Koprivnik, Gorazd Žilavec, Davor Herga, Vojko Belšak, Eva Kraš, Matevž Biber, Irena Mihelič, Blaž Dolenc, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Matija Stipanič, Eva Kraš in Viktor Hrvatin Meglič. Slavko Grum (1901–1949), eno najbolj samosvojih imen v zgodovini slovenske dramatike, se je v času študija medicine na Dunaju in stažiranja v ljubljanski psihiatrični bolnišnici seznanil tako s teoretsko psihoanalizo kot s praktičnimi psihopatologijami. Opazovanje odklonskih in shizofrenih načinov dojemanja sveta je bilo zanj vir navdiha za literarna dela, v katerih je raziskoval jedro slovenskega slehernika in njegov način boja s svetom, ki ni nujno varno okolje, ampak kletka, ki njegova stanja še poglablja – pogosto celo do neslutenih razsežnosti. Tako je Goga poleg Cankarjeve doline šentflorjanske verjetno najbolj znano »mesto« slovenske dramske zapuščine. Hana se po letih življenja v tujini vrne v domače mesto Goga in nanjo se zgrnejo spomini in travme iz preteklosti. Tudi življenje stran od Goge ni zacelilo njenih ran. Soočiti se mora s preteklostjo, prebivalci in Prelihom, ki jo je v mladosti zlorabil. V soočenju z njim se vrne v odnos, kot sta ga imela pred mnogimi leti. Lahko odrasla Hana premaga preteklost in se reši spon, ki jo vežejo na Gogo? Drama Dogodek v mestu Gogi sodi med najboljše slovenske drame in velja za prvo dovršeno odrsko grotesko, ki napoveduje evropsko antidramo in zaseda prvo mesto v obdobju slovenskega ekspresionizma sploh. Krstno je bila uprizorjena leta 13. maja 1931 v mariborskem gledališču. Režiser Luka Marcen se v mariborski Drami po lanskoletni uspešnici Farma Orwell v absurdno groteskni kriminalki Dogodek v mesti Gogi podaja v globočine melanholije, želj, strahov in lastnega nezavednega: »Hana in Goga zelo močno povezani, tako rekoč prepleteni. Hanina vrnitev je ključni trenutek igre, je dogodek iz naslova, pa čeprav se v resnici zgodi pred igro. Morda je to celo edini dogodek, ki se v igri zgodi: pa ne zato, ker drugih dogodkov v igri ne bi bilo (pravzaprav jih je cel kup, le da se Gogovcem vedno tako ali drugače izognejo), ampak ker ta vrnitev pravzaprav zaključi krog tistega največjega dogodka: Haninega odhoda.« Avtorja priredbe besedila sta Tatjana Doma in Luka Marcen, dramaturginja Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak.

MARIBOR, 11. APRIL – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 14. aprila 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedel Baletni triptih Myth, Rain Dogs, Aperture v koreografiji Gaja Žmavca, Johana Ingerja in Edwarda Cluga. Triptih sodobnih baletov se začenja z noviteto Myth v koreografiji mladega plesnega ustvarjalca Gaja Žmavca, ki se posveča raziskovanju ljudskih pripovedi in nekaterih evropskih mitov in legend. Plešejo Tetiana Svetlična, Monja Obrul, Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Ema Perić, Satomi Netsu, Andrea Schifano, Luka Ostrež, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram Viktor Golub, Christopher Thompson, Lucio Mautone, Sytze Jan Luske in Aleksander Trenevski. Sledita mojstrovini dveh mednarodno priznanih in večkrat nagrajenih koreografov – Rain Dogs Johana Ingerja in Aperture Edwarda Cluga, v katerih vsak ustvarjalec preizprašuje določeno stanje človekovega bivanja. Švedski ustvarjalec Johan Inger v plesni uprizoritvi Rain Dogs, ki poteka ob glasbenem sopotništvu ameriškega skladatelja in tekstopisca Toma Waitsa, raziskuje tako rekoč animalistično perspektivo bivanja z družbenega dna. Medtem ko pada dež, pes s svojim zanesljivim čutom za voh samozavestno in z veliko mero radovednosti raziskuje meje svojega teritorija, pri tem pa odkriva in zaznava, kdo ali kaj je »tam onkraj«. Toda pes nenadoma ne najde več svoje poti nazaj, saj je dež spral vonj vseh sledi. Ingerjeva poosebljena metafora psa je izhodišče za nadaljnjo raziskovanje medosebnih odnosov, identitete in spola, skratka sistemov in konstruktov, s katerimi se individualno soočamo in se jim nemalokrat tudi moramo upreti. V uspešnici, ki je od praizvedbe redno na sporedu baletnih ansamblov po vsem svetu, leta 2011 v Theatru Basel v dveh zasedbah plešejo Evgenija Koškina/Asami Nakashima, Tetiana Svetlična/Mirjana Šrot, Monja Obrul/Tea Bajc, Catarina de Meneses/Tijuana Križman Hudernik, Davide Buffone/Andrea Schifano, Yuya Omaki/Matteo Magalotti, Matteo Magalotti/Davide Buffone, Tomaž Abram Viktor Golub/Lucio Mautone in Christopher Thompson/Sytze Jan Luske. Umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug v svoji uprizoritvi Aperture na glasbo Milka Lazarja raziskuje idejo prostorskega interjerja in posameznika, ujetega v njegov intimni prostor, ter našo povsem človeško željo biti z drugim in biti zaželen. Oder tako postane na neki način voajersko »kukalo«, skozi katerega se razgrne medsebojna privlačnost protagonistov, njihovo deljenje intime ter posledično načeto ali izginevajoče poželenje po drugem. Nizozemski časnik Trouw je Clugovo kreacijo Aperture po praizvedbi v Nederlands Dans Theater leta 2019 označil kot vizionarsko in preprosto fenomenalno. Plešejo Asami Nakashima, Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Tetiana Svetlična, Tea Bajc, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Luka Ostrež, Yuya Omaki in Christopher Thompson.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. Myth https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-gaj-zmavc-myth/ Rain Dogs https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-johan-inger-rain-dogs/ Aperture https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-edward-clug-aperture/ Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

MARIBOR, 7. APRIL – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 13. aprila 2023, na Malem odru premierno uprizorila dramo Paule Vogel Kako sem se naučila voziti v režiji Nejca Gazvode. Igrajo Julija Klavžar, Kristijan Ostanek in Maša Žilavec. Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab. Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot sirene argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi. Uprizoritev bo režiral Nejc Gazvoda, večkrat nagrajeni filmski in gledališki režiser, scenarist, pisatelj in dramatik, ki velja za enega najprepoznavnejših glasov svoje generacije. Ob snovanju projekta je zapisal: »Kar je pri tej drami izjemno, je to, da ne vpije z odra, da je spolno nasilje zločin. To vemo, ker lahko to preberemo v zakoniku. Ravno tako ne zapade v past moraliziranja ali demoniziranja Matiča, pa tudi ne v nasilno empatijo do nekoga, ki je očitno izjemno problematičen posameznik. Drama je kot zelo pomemben element v njej – kot vožnja, včasih zasanjana, včasih bliskovita – na robu trka. Tamala, prekrasno ustvarjena junakinja, kljub travmi na koncu najde izhod, pa čeprav le v tem, da se odpelje neznano kam in ohrani tiste spomine kot smerokaze, ki ji na tej poti pomagajo.« Prevajalka je Liu Zakrajšek, scenograf Darjan Mihajlovič Cerar, kostumografinja Katarina Šavs, glasbeno opremo in glasbo podpisuje Igor Matković, oblikovalec svetlobe je David Andrej Francky, oblikovalka maske Maja Razboršek, lektorica Metka Damjan, asistentka kostumografinja Pia Gorišek.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2023/04/10/kako-sem-se-naucila-voziti/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  Gostovanje Drame SNG Maribor na Madžarskem Immaculata na Gledališki olimpijadi Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo z uprizoritvijo Immaculata po romanu Colma Toibina Marijin testament v izvedbi Nataše Matjašec Rošker sodelovala na deseti Gledališki olimpijadi, ki od aprila do konca junija poteka na Madžarskem. Uprizoritev bo na sporedu jutri, 6. aprila 2023, v gledališču Jászai Mari v Tatabányi pri Budimpešti na Madžarskem. Na deseti Gledališki olimpijadi je na ogled 750 uprizoritev v izvedbi štiristotih ansamblov iz 58 držav na prizoriščih po vsej Madžarski. Cilj Gledališke olimpijade 2023 je spodbujanje dostopa do kulture, svobode in avtonomije. Organizator dogodka je madžarsko Narodno gledališče v Budimpešti, umetniški vodja pa Attila Vidnyánszky. Poudarek dogodka je na enem največjih madžarskih dramatikov Imri Madáchu, rojenem pred dvesto leti, leta 1823. Moto dogodka temelji na stavku »O, človek, prizadevaj si naprej, prizadevaj si naprej, imej vero in zaupaj!«, ki je iz Madáchovega dela Tragedija človeka, mojstrovine, ki jo primerjajo z Goethejevim Faustom. Simbol dogodka je barka, ki predstavlja svobodo ustvarjanja, kjer se tradicija sreča z inovativnostjo. Mednarodni gledališki festival Gledališka olimpijada (Theatre Olympics) od leta 1995 spodbuja gledališko izmenjavo in dialog med različnimi gledališkimi ustvarjalci, ne glede na ideološke, kulturne in jezikovne razlike. Namen festivala, ki se kot znamenite športne igre vsakič odvija na drugi lokaciji, je spoštovati različne kulture ter spodbujati medkulturno povezovanje med gledališkimi umetniki po vsem svetu.   O uprizoritvi Immaculata Z romanom Marijin testament (2012) je eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev Colm Tóibín humaniziral Kristusovo mater in ji končno podelil lastni glas. »Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli,« je ob premieri zapisala Livija Pandur, ko je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala uprizoritev, ki je oblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote in iskanja smisla v ranah. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj. Immaculata je po uspešni premieri septembra 2016 gostovala po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji in v Guadalajari v Mehiki ter bila uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori. Zadnje odmevno gostovanje Immaculate pa je bilo oktobra 2021 na festivalu monodrame Solo v Moskvi.  Več informacij o deseti Gledališki olimpijadi https://szinhaz.org/en/  Fotografije za medije so na voljo na povezavi https://www.dropbox.com/sh/zzf899roiwo078c/AABGGDC6C7GfsqGQkwrjZyx2a?dl=0 Foto: Aljoša Rebolj/SNG Maribor    DODATNE INFORMACIJE   O Gledališki olimpijadi Gledališka olimpijada je bila kot neprofitna organizacija ustanovljena leta 1994 pod vodstvom grškega gledališkega režiserja Theodorosa Terzopoulosa, da bi ponovno vzpostavila pomen gledališča v kulturnem življenju enaindvajsetega stoletja. Kljub imenu, ki spominja na znamenito športno tekmovanje, na Gledališki olimpijadi ni tekmovalnih elementov ali nagrad. Upravni sedež organizacije je v Atenah v Grčiji (evropski urad) in v mestu Toga v Tojami na Japonskem (azijski urad). Mednarodni odbor Gledališke olimpijade sestavljajo priznani režiserji in dramatiki iz petnajstih držav po svetu: Theodoros Terzopoulos (Grčija) kot predsednik, Suzuki Tadashi (Japonska), Robert Wilson (Združene države Amerike), Valerij Fokin (Rusija), Wole Soyinka (Nigerija), umetniški direktor desete Gledališke olimpijade Attila Vidnyánszky (Madžarska), Nuria Espert (Španija), Ratan Thiyam (Indija), Tony Harrison (Velika Britanija), Jarosław Fret (Poljska), Liu Lubin (Kitajska), Choi Chyrim (Južna Koreja), Georges Lavaudant (Francija), Giorgio Barberio Corsetti (Italija) in Jurgen Flimm (Nemčija). Ustanovitelji Gledališke olimpijade so bili tudi že preminuli Jurij Ljubimov (Rusija), Antunes Filho (Brazilija) in Heiner Müller (Nemčija).   Zgodovina Gledališke olimpijade Mednarodni gledališki festival Gledališka olimpijada, eden največjih in najprestižnejših dogodkov v svetovnem gledališču, poteka občasno na različnih lokacijah po vsem svetu, vsak festival pa je organiziran okoli široke teme. Prvo izdajo Gledališke olimpijade leta 1995 je organiziral grški režiser Theodoros Terzopoulos v starodavnem grškem mestu Delfi, kjer je bila glavna tema grška tragedija. V približno dveh tednih se je zvrstilo 9 uprizoritev iz 7 držav. Druga izdaja je potekala leta 1999 v japonskem industrijskem mestu Shizuoka, kjer so organizatorji ustvarili umetniško vas. Ob tej priložnosti so odprli tudi Shizuoka Performing Arts Center (SPAC), ki ga je zasnoval znameniti arhitekt Arata Isozaki. Glavna tema festivala je bila ustvarjanje upanja. V dveh mesecih se je odigralo 42 produkcij iz 20 držav. Tretja izdaja je potekala leta 2001 v Moskvi v Rusiji. Potekala je skupaj z mednarodnim gledališkim festivalom Čehova. Festival je vključeval tudi obsežen, dva meseca in pol trajajoč program na prostem, kjer se je predstavilo 97 produkcij iz 32 držav. Glavna tema festivala je bila gledališče za ljudi. Četrta izdaja je potekala leta 2006 v Istanbulu v Turčiji. Tema festivala onkraj meja je bila oblikovana skupaj s petnajstim Mednarodnim festivalom gledališča v Istanbulu. Peta izdaja je potekala leta 2010 v Seulu v Južni Koreji. Glavna tema festivala sarang: ljubezen in človečnost je poudarjala vlogo gledališča pri globalizaciji. Festival je sovpadal tudi s preoblikovanjem Seula v »mesto kulture in umetnosti«. Šesta izdaja je potekala leta 2014 v Pekingu na Kitajskem. Glavna tema festivala sanje je bila razdeljena na tri podteme: spomin na klasiko, vitalnost in ustvarjalnost ter avdio-vizualno slavje. Sedma izdaja je potekala leta 2016 v Vroclavu na Poljskem, kjer je festival organiziral Institut Grotowski. Glavna tema festivala svet kot kraj resnice je bila parafraza naslova govora, ki ga je Jerzy Grotowski izrekel leta 1976. Festival se je sovpadal z Vroclavom kot evropsko prestolnico kulture leta 2016. Osmo izdajo je leta 2018 gostilo 17 različnih mest po Indiji z odprtjem v New Delhiju in z zaključkom v Mumbaju. Tema festivala je bila zastava prijateljstva. Na ogled je bilo 465 uprizoritev iz 35 držav. Deveta izdaja je bila prvič leta 2019 izvedena v dveh državah hkrati, v Rusiji in na Japonskem. Tema festivala je bila ustvarjanje mostov. Tema desete izdaje festivala v Budimpešti 2023 je »O, človek, prizadevaj si naprej, prizadevaj si naprej, veruj in zaupaj!«.   Simbol 10. Gledališke olimpijade je barka »Če uporabimo svetopisemsko vzporednico, se lahko vkrcamo na to barko, da rešimo sebe in svoje vrednote,« pravijo organizatorji in dodajajo, »Kam? V mirno prihodnost, upamo. Gledališče je 'barka', kjer stopata tradicija in inovativnost z roko v roki, tudi ko sta v nasprotju. V gledališču sta tako tradicija brez inovativnosti kot inovativnost brez tradicije slepa ulica. A ko se tradicija sreča z inovativnostjo v svobodi ustvarjanja, lahko vedno pogledamo na svoje življenje v novi luči in perspektivi. Na ta način se lahko z umetnostjo natančneje odzovemo na konflikte, ki pestijo naš svet, kot so globalizacija, rivalstvo moči, podnebna in energetska kriza, migracije in prenaseljenost, vojne, pandemije, človekove pravice, versko preganjanje … in vsi ostali problemi te globalne vasi z osmimi milijardami ljudi imenovane Zemlja.« »Zahvaljujoč Gledališki olimpijadi smo doživeli zelo pomembne stvari, odkar smo zapustili grški Delfi. (...) Vedno poskušamo najti vodilno temo za olimpijado, poleg tega seveda posebno pozornost namenjamo kulturnim posebnostim države gostiteljice. Na primer, vloga majhnih in velikih skupnosti in narodov v globalizirajočem se svetu je danes lahko vznemirljiva tema. Vsak si prizadeva napredovati individualno, kar ogroža posebne vrednote ljudstev in narodov, deluje proti različnosti. Naša dolžnost je, da negujemo naše skupne zaklade. Verjamem, da z Gledališko olimpijado gradimo kulturne mostove, ki nam bodo pomagali bolje razumeti drug drugega.« - Theodoros Terzopoulos, ustanovitelj Gledališke olimpijade »Uvedba Gledališke olimpijade je imela dva vidika. (…) s širjenjem globalizacije je prišlo do razmišljanja, da je gospodarska stabilnost za državo pomembnejša od duhovnih vrednot, in gledališkim ustvarjalcem je postalo težje delati gledališče. (…) Drugi vidik so bile takratne razmere v svetu. (…) Ko je grški gledališki režiser Terzopoulos (trenutni predsednik Mednarodnega gledališkega olimpijskega komiteja) prišel na Japonsko, je rekel, da so po koncu hladne vojne mislili, da gre Evropa proti miru, a ni bilo tako. Rekel je, da je situacija, kot so etnični spori, grozna in da to vodi do ogromnega števila beguncev. Sredi politične nestabilnosti so bili ljudje prizadeti in izgubljajo upanje. Zaključil je, da je za umetnike frustrirajoče, da v tej situaciji ne morejo narediti ničesar. Ker je tako, je rekel, da bi se morali združiti kot umetniki in delati stvari z ljubeznijo, ki presega ovire narodnosti.« - Suzuki Tadashi, ustanovitelj Gledališke olimpijade   Zakaj 10. Gledališko olimpijado leta 2023 gosti Narodno gledališče v Budimpešti na Madžarskem? »Madžarska s svojo veliko in daljnosežno gledališko tradicijo aktivno sodeluje v svetovnem razvoju na področju gledališke prakse in teorije. Budimpešta, čudovit in edinstven spomenik svetovne kulturne dediščine, je mednarodna kulturna metropola, pripravljena graditi mostove, ki povezujejo druge gledališke tradicije. Narodno gledališče, dom nadarjenih in izkušenih umetnikov ter strokovnih in tehničnih služb, je institucionalno središče madžarskega gledališča, ki je enako odprto za avantgardne mednarodne gledališke predloge kot za ohranjanje načel tradicije. Tako je odlično za gradnjo novih mostov med različnimi odrskimi jeziki in šolami. V današnjem času, ko je homogenizacija gledališča prevladujoč trend, Narodno gledališče, katerega moto sta sprava in novi humanizem, sprejema različnost, strpnost in multikulturnost.« - Theodoros Terzopoulos, ustanovitelj Gledališke olimpijade, predsednik mednarodnega komiteja Gledališke olimpijade             Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor   T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Mladinski koncert 1. april 2023 ob 11.00, Dvorana Frana Žižka Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Daniela Candillari Solista Lovro Turin, klarinet, Roberto Papi, viola Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Max Bruch: Koncert za klarinet in violo ter orkester v e-molu, op. 88 Andante con moto Allegro moderato Allegro molto   Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 13 v G-duru, K. 525, »Mala nočna glasba« Allegro Romanca: Andante Menuet: Allegretto Finale: Allegro   ***** Joseph Haydn: Simfonija št. 94 v G-duru, Hob. I: 94: »Simfonija presenečenja« Adagio cantabile – Vivace assai Andante Menuet: Allegro molto Finale: Allegro molto   Nemški skladatelj Max Bruch (1838–1920), ki je danes znan predvsem po svojem violinskem koncertu v g-molu in skladbi Kol nidrei za violončelo in orkester, je dvojni koncert za klarinet in violo napisal leta 1911, ko se je že upokojil. Povod za nastanek skladbe je bila najbrž želja njegovega sina Maxa Felixa Brucha, ki je bil prvovrsten klarinetist, da bi se lahko z novim koncertom predstavil z Willyjem Hessom, ki ni bil le izvrsten violinist in violist, ampak tudi tesen skladateljev prijatelj. Hess in Max Felix sta koncert še v istem letu kar iz skladateljevega rokopisa predstavila v Wilhelmshavnu, leta 1912 pa še v Berlinu. Kot namiguje naslov skladbe, je »dvojni« koncert nekakšen intimni pogovor med dvema glasbiloma, v tem primeru med klarinetom in violo, ki poteka v rahločutni spremljavi orkestra. Bruch se je pri iskanju bogate romantične zvočnosti, zlasti pri oblikovanju melodij, zatekel k svojim zgodnjim delom, še posebej k drugi orkestrski suiti z naslovom Nordland. Koncert, ki je sicer izvirno napisan za klarinet, violo in orkester, obstaja tudi v različici, v kateri je Bruch na Hessovo pobudo violo nadomestil z violino, prav tako pa je skladatelj koncert »pomanjšal« tudi za klavirski trio s klarinetom in violo in ga tako še bolj približal ljubiteljem komorne glasbe. Prvi stavek koncerta se začenja v nekoliko počasnejšem tempu (Andante con moto), kot da bi hotel Bruch po zgledu Brahmsovega »dvojnega« koncerta za violino in violončelo na podobno dramatičen način predstaviti oba solista – najprej violo in nato še klarinet. Nekoliko bolj otožen oziroma melanholični zven melodij, ki jih spretno spletata oba solistična inštrumenta in v katerih lahko prepoznamo tudi nekaj »slovanskega duha«, se postopoma razvnamejo v nekoliko hitrejšem drugem in nato še v živahnem tretjem stavku. Če nas skladatelj v drugem stavku, ki ga tokrat začenja klarinet, očara z elegantnimi pasažami, ki se povsem naravno spletajo v bujno glasbeno rastje, nas tretji stavek po uvodnih bučnih fanfarah s timpani popelje na vrtoglavi ples triol. A vsake zabave je enkrat konec in tako se glasbeni utrip po melodičnih vrhuncih obeh solistov začenja postopoma umirjati, vse dokler tudi orkester z dvema zaključnima gestama ne pristavi svoje pike na I. Serenada št. 13 v G-duru (K. 525) Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je bolj znana kot Mala nočna glasba, je zaradi všečnih melodij ter lahkotnega in živahnega razpoloženja brez dvoma ena izmed najbolj priljubljenih in pogosto izvajanih skladb po vsem svetu. Skladba, za katero še danes ni popolnoma znan razlog njenega nastanka, je bila dokončana 10. avgusta 1787, ko je Mozart ustvarjal opero Don Giovanni, a je izšla šele štirideset let po njegovi smrti. Serenada je bila še pred Mozartovim časom priljubljena glasbena oblika dvorjenja oziroma izkazovanja ljubezenske naklonjenosti, pa tudi ustvarjanja dobrega razpoloženja v družbi nasploh, zato ne preseneča, da je bila stalna glasbena popotnica sprehajalcem po številnih dunajskih parkih in vrtovih, kjer so navdušeni mimoidoči pogosto dajali razkošne napitnine skladatelju in glasbenikom. Serenada št. 13 v G-duru, ki jo je Mozart izvirno napisal za dve violini, violo, violončelo in kontrabas, se danes najpogosteje izvaja v priredbi za komorni godalni orkester. Skladatelj nas v zaporedju štirih stavkov – od živahnega uvodnega stavka v sonatni obliki, počasne in lirično občutene romance z ljubko prepletenimi melodijami, pa vse do lahkotnega menueta s triom in impulzivnega finala v obliki rondoja – razvaja z igrivimi glasbenimi domislicami, ki grejo izredno lahko v uho in nas s svojo nepojenjajočo iskrivostjo tako rekoč vsak trenutek vabijo na ples. Omenjeni plesni značaj serenade se potrjuje tudi v domnevi, da naj bi Mozart za Malo nočno glasbo, kot jo je sam poimenoval v osebnem katalogu svojih skladb, predvidel še en menuet, a se je ta žal izgubil v toku zgodovine. Mozartov sodobnik Franz Joseph Haydn (1732–1809) je večino svoje glasbene kariere, in to kar tri desetletja, služil kot kapelnik kneza Esterházyja. Zaradi številnih delovnih obveznosti, ki jih je imel s komponiranjem ter vodenjem dvorne kapele in celo opernega gledališča, je Haydn lahko svobodneje zadihal šele po smrti svojega delodajalca leta 1790. Ko se je razširil glas o njegovi razpoložljivosti, je še v istem letu sprejel vabilo svojega prijatelja, nemškega violinista in impresarija Johanna Petra Salomona, ki je bil vnet organizator koncertov, naj se odpravi na potovanje v London, kamor je prispel 1. januarja 1791. Salomon, ki se je zavedal kvalitete Haydnovih del, je želel namreč londonskemu občinstvu predstaviti njegova nova simfonična dela, kar je podaljšalo Haydnov obisk angleške prestolnice na leto in pol. Druga simfonija izmed dvanajstih, ki jih je Haydn ustvaril za Salomonove londonske koncerte, je znamenita »Simfonija presenečenja« št. 94 v G-duru, ki se je nemudoma priljubila med občinstvom zaradi nenadne spremembe dinamike v prvem stavku. Po neki anekdoti naj bi se po uvodnih taktih drugega stavka simfonije, ki je v nemško govorečem okolju znana tudi kot simfonija »z udarcem na pavke« (»mit dem Paukenschlag«), iz prvih vrst avditorija nenadoma zaslišalo smrčanje enega izmed pokroviteljev koncerta, ki je očitno zaspal že med prvim stavkom. Prav to naj bi spodbudilo Haydnovo navihanost, zato je kot izkušen dirigent dal orkestru znak za nenaden fortissimo na zadnjem akordu prve teme, kar je zaspanega mecena učinkovito zbudilo in pognalo na noge. Poleg številnih slikovitih anekdot, ki so lahko tudi plod domišljije, pa je vendarle treba izpostaviti novost v strukturi klasicistične simfonije, kot jo je pomembno začrtal prav Haydn: prvi stavek se tako praviloma začenja v živahnem tempu, v okviru katerega se poslušalcem predstavi več kontrastnih melodij. Drugi stavek je po navadi v počasnejšem tempu in prinaša bolj lirično razpoloženje, čeprav je tudi to lahko »začinjeno« s kakšnim nepričakovanim preobratom, kot v tem primeru. Tretji stavek (menuet s triom) je plesno obarvan in nas s svojim zibajočim tridelnim ritmom spominja na današnji valček, medtem ko je zadnji stavek (simfonični finale) najbolj živahen od vseh, saj mora s svojimi iskrivimi in dih jemajočimi motivi pripeljati simfonijo do energičnega zaključka. Ta vzorec je postal nekakšen model klasične simfonije v naslednjih desetletjih – vse do Beethovna, ki je tudi po Haydnovi zaslugi tako v formalnem kot v glasbeno ekspresivnem smislu revolucionarno prenovil simfonijo kot najvišjo umetniško obliko instrumentalne glasbe. Benjamin Virc   Biografija dirigentke Dirigentka Daniela Candillari vedno znova prejema pohvale za svoje navdihujoče in prepričljive nastope v opernih hišah in na koncertnih odrih po tako rekoč vsej Severni Ameriki in Evropi. S svojo »samozavestjo in očitno neizčrpnim navdušenjem« (The New York Times) ter »ekspresivnimi in dih jemajočimi nastopi« (Review STL) vstopa v svojo drugo sezono kot glavna dirigentka v Opernem gledališču Saint Louis in glavna operna dirigentka na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V sezoni 2022/2023 dirigira Newyorškim filharmonikom in svetovno priznanemu violončelistu Yo-Yoju Maju, Orkestru ameriških skladateljev in Zboru Trinity Wall Street v Carnegie Hallu, Metropolitanskemu orkestru Montreal, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor, Toledskim simfonikom, prav tako pa je glasbena vodja praizvedbe opere Arhipov Petra Knella in Stephanie Fleischmann v produkciji Gledališča Kirka Douglasa. Dirigira tudi koncertni izvedbi Delibeseve opere Lakmé v Nemški operi Berlin, opero Janko in Metka v Operi New Orleans, operi Suor Angelica in Gianni Schicci v Operi Juilliard, Tosco v Opernem gledališču Saint Louis in La bohème na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V prejšnji sezoni je debitirala v Metropolitanski operi z Aucoinovo opero Evridika, prav tako je bila glasbena vodja glasbenogledaliških predstav Blue ameriške skladateljice Jeanine Tesori (Detroitska opera), Fire Shut Up in My Bones Terencea Blancharda v chicaški Operi, Carmen v Opernem gledališču Saint Louis, praizvedbe opere Moby Dick ali Kit Caroline Shaw, Andrewa Yeeja in Asme Maroof v manhattanskem kulturnem središču The Shed s člani Newyorške filharmonije. Prav tako je dirigirala svetovno praizvedbo The Copper Queen skladatelja Clinta Borzonija (v Arizonski operi) leta 2021 ter leto zatem še glasbo iz filma Svatba (Svadba) Ane Sokolović v Bostonski operi. Kot skladateljica prejema naročila Newyorške filharmonije, Metropolitanske opere in Baletnega orkestra mesta New York. Daniela je odraščala v Srbiji in Sloveniji, doktorirala pa na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju; prav tako je zaključila magisterij na Glasbeni šoli Jacobs Univerze Indiana ter magistrirala in diplomirala na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu.   Biografija solistov Klarinetist Lovro Turin je svojo glasbeno pot začel na nižji glasbeni šoli v Mariboru pri profesorju Zdravku Zimiču, šolanje pa je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor pri profesorju Valterju Petriču in kasneje pri profesorju Damijanu Kolariču. Junija 2011 je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. Septembra 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.   Violist Roberto Papi se je začel učiti violino pri osmih letih v italijanskem Spoletu. Po končanem izobraževanju na Klasičnem liceju v Spoletu in študiju na Glasbenem inštitutu Alessandro Onofri se je preselil v ZDA, da bi tam nadaljeval študij viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v brazilsko mesto Belo Horizonte, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Med letoma 2020 in 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Trenutno je zaposlen kot solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so Simfonični orkester Barcelona (gostujoči solo violist), Valižanska narodna opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in ansambel Music City Baroque v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem idr. Z Anthonyjem Flintom je soustanovil ansambel Virtuosi de Minas. Je reden gost festivalov tako v Evropi kot v ZDA, kot so Festival Spoleto, Festival Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 16. marec 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Robinson Solist Mihael Mitev, fagot Koncertni mojster Saša Olenjuk PROGRAM Jean Markič: Čudežna dežela

1. ♩= 80 (Andante)
2. ♩= 60 (Adagio)

III. ♩= 42 (Largo)   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za fagot in orkester v B-duru, K. 191 Allegro Andante ma Adagio Rondo: Tempo di Menuetto ***** Antonin Dvořák: Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70, B. 141 Allegro maestoso Poco adagio Scherzo: Vivace – poco meno mosso Finale: Allegro   Jean Markič – avtor prve skladbe koncerta – pripada mlajši generaciji slovenskih skladateljev, deluje pa tudi kot vsestranski inštrumentalist, vodja jazz zasedb, glasbeni producent in aranžer. Kompozicijo je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom Janija Goloba, Marka Mihevca, Uroša Rojka in Jake Puciharja ter sodeloval s številnimi imeni popularne glasbe (Gal Gjurin, Nipke). Njegova dela so bila izvedena na različnih slovenskih festivalih, kot so denimo Popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens, intenzivno pa se posveča tudi ustvarjanju filmske glasbe – v tem kontekstu velja izpostaviti njegov avtorski projekt Abstractions iz leta 2021, ki ga je skladatelj opisal kot glasbo za film, a brez filma. Prav omenjeni naslon na filmsko umetnost se v okviru Markičeve glasbene poetike zrcali tudi v tristavčni skladbi Čudežna dežela (Terra mirabilis), ki jo je v letu 2019 ustvaril za komorni godalni orkester, saj lahko prepoznamo kar nekaj glasbenih idiomov in ikoničnih prizorov, s katerimi avtor – tudi s pomočjo onomatopeje – podčrtuje vizualno asociativnost skladbe. Prvi stavek se začenja s pritajenim gomazenjem godal, ki se postopoma sestavi v nekakšen melanholičen uvid v daljno pokrajino – lahko gre celo za tesnobo, ki jo astronavt občuti med gledanjem planeta Zemlja iz vesolja –, po kratkem sekvenčnem izmotavanju pa se skorajda spontano razvije ostinatna melodija, ki nas lahko v obrisih spomni na napovedno špico mednarodne uspešnice Igra prestolov (Game of Thrones). Markič z dokaj spretno roko izkoristi zvočni potencial komornega godalnega orkestra, kot denimo diskantno »histerijo« violin, melanholično otožnost in lirično spevnost violončelov, dramatično globino kontrabasov in številnih tehnik igre. Premišljeno sosledje glasbenih epizod, ki jih lahko dojemamo tudi kot filmske sekvence, denimo strastno snidenje ljubimcev, ki si »padeta v objem« ob siloviti ihti vzpenjajočih se violinskih pasaž, ali prizor spopada, ki ga zakodira ritmično razgibana »bojevniška« tema, podčrtana z dramatičnimi tonskimi zarezi violončelov in kontrabasov – in še bi lahko naštevali. Če se drugi stavek v nekoliko počasnejšem tempu izkaže kot kontemplativni prizor z varne razdalje, se tretji stavek po uvodnem pianissimu postopoma krepi in dobi ponovni zalet z ostinatno temo v violinah. K še večji razgibanosti pa prispeva tudi kontrapunktična izmenjava glasbenega materiala med različnimi godali, ki se naposled usidra v široki temi v violinah, ki nas z postopno gradacijo tonskega volumna vodijo do všečnega zaključka.   Dolgo se je domnevalo, da je bil Mozartov najzgodnejši koncert za pihala in njegov edini koncert za fagot (morda je komponiral še tri ali štiri koncerte za ta inštrument, ki so zdaj izgubljeni) napisan za barona Thaddäusa von Dürnitza. Toda na podlagi muzikoloških dognanj je danes sprejet konsenz, da je Mozart koncert skoraj gotovo napisal za drugega fagotista, saj se je z Dürnitzem srečal šele decembra 1774 v Münchnu, medtem ko je na partituri Koncerta za fagot v B-duru (K191/186e) pripisan datum 4. junij 1774. Upravičeno lahko ugibamo, da ga je napisal za enega izmed dveh fagotistov v salzburškem dvornem orkestru, bodisi za Melchiorja Sandmayrja, ki je prav tako igral na oboo – od pihalcev se je tedaj pričakovalo sočasno obvladovanje več vrst pihal –, ali za Johanna Heinricha Schulza. Prav možno je, da sta koncert ob različnih priložnosti igrala celo oba glasbenika. Tedaj osemnajstletni Mozart je fagot, ki ga danes ne dojemamo kot najbolj melodični inštrument, tako rekoč opolnomočil z akrobatskimi pasažami, ki jih že v prvem stavku elastično napenjajo hitro ponavljajoči se toni in vrtoglavi skoki, pri čemer glasbilo skorajda kameleonsko spreminja barve registra med visokim tenorjem in globokim basom. Toda že v 18. stoletju je zven fagota postal bistveno bolj mehak in ekspresiven. Na prelomu 18. in 19. stoletja je Kochov Glasbeni leksikon fagot celo poimenoval kot »glasbilo ljubezni« (»ein Instrument der Liebe«), zato ne preseneča, da je njegov »cantabile« potencial izkoristil tudi Mozart v drugem počasnem stavku, še posebej tožečo melanholijo njegovega visokega tenorskega registra. Če se je že desetletje kasneje Mozart v svojih velikih dunajskih klavirskih koncertih z velikim navdušenjem posvečal motivični obdelavi široke palete glasbenih tem, je koncert za fagot, zasnovan za majhen orkester, ki ga sestavljajo oboe, rogovi – ti v tonaliteti B-dura dajejo tutti epizodam še posebej zveneč sijaj – in godala, v formalnem smislu veliko bolj zgoščen. V prvem stavku se tako Mozart »zadovolji« zgolj z dvema motivoma – ponosno korakajočo, široko zastavljeno uvodno temo, ki je popolnoma oblikovana v skladu z izvajalskimi značilnostmi fagota (pri čemer tukaj tudi široki intervalni skoki zvenijo prej dostojanstveno kot komično), in drugo temo, ki vključuje ostre staccate violine nasproti zadržanim tonom oboj in rogov. Fagot kasneje to temo okrasi s svojim »kontrasubjektom«, nato pa se v reprizi vloge zamenjajo, tako da fagot izvaja melodijo v staccatu, violine pa sopostavljeni melos, kar ustvarja radoživo in duhovito atmosfero. Tako kot v Mozartovih violinskih koncertih iz leta 1775 se počasni stavek s sordiniranimi violinami in violami kaže kot nežna operna arija v skladateljevi reimaginaciji za inštrumente. Uvodna fraza je nekakšna rekonfiguracija priljubljene Mozartove »otvoritve«, ki doseže vrhunec v Grofičini ariji Porgi amor iz opere Figarova svatba. Kot v prisrčni ariji iz te opere buffe so solistovi skoki in padci nabiti z intenzivno ekspresivnostjo. Za finale je Mozart prihranil rondo v tempu menueta, tej nadvse modni obliki na koncertov v 60. in 70. letih 18. stoletja. S svojimi šaljivimi triolami in šestnajstinkami se fagot tako rekoč naslaja v spodkopavanju galantne formalnosti refrena. Ko naposled tudi solist zaigra refren, se zdi, da njegova nespoštljivost, ki je vredna samega legendarnega šaljivca Tilla Eulenspiegla, prevzame celotni orkester – medtem ko prva in druga violina kot nežna sapica poplesavata okoli fagota, se oboi prepustita odobravajočemu klepetu. Šele na koncu se solist se nato umakne s skorajda predrznim izbruhom in pusti poslednji epizodi preostalega orkestra, da v dostojanstveni maniri zaključi glasbeno igro.   Skozi različna obdobja glasbene zgodovine lahko najdemo preštevilne primere, ko so starejši in bolj izkušeni skladatelji z bolj ali manj zglednim ustvarjalnim delom in močjo avtoritete sooblikovali ustvarjalno pot svojih mlajših kolegov. Tako so denimo znane osebne in umetniške vezi, ki so se spletle med Josephom Haydnom in Ludwigom van Beethovnom, Petrom Iljičem Čajkovskim in Sergejem Rahmaninovom, Robertom Schumannom in Johannesom Brahmsom, ki je močno vplival na razvoj kompozicijskega sloga Antonína Dvořáka. Praizvedba Brahmsove tretje simfonije leta 1883 je naredila tako globok vtis na Dvořáka, da jo je prišteval med najboljše simfonije, ki so bile kadarkoli napisane. V kontekstu nove zvočne izkušnje, ki je napajala njegovo ustvarjalno silo, je razmišljal, da bi se z namenom doseganja večje mednarodne prepoznavnosti, kakršno je užival Brahms, morda moral otresti nekaterih ljudskih oziroma čeških nacionalnih prvin, ki so postale njegov razpoznavni slog. Medtem ko je razmišljal o možni rekalibraciji svojega kompozicijskega stila, pri čemer je šlo v resnici za slogovno asimiliacijo po modelu avstrijsko-nemške simfonične tradicije, pa se je Dvořák hočeš nočeš moral soočiti s kar dvema tragedijama – tj. z materino smrtjo le nekaj tednov po praizvedbi Brahmsove Tretje simfonije in nato še z naglim poslabšanjem duševnega stanja svojega kolega in rojaka Bedřicha Smetane. Prav sredi teh tragičnih okoliščin pa je Dvořák bil deležen izjemnega mednarodnega priznanja: po velikem uspehu njegove sakralne kantate Stabat Mater v Londonu leta 1883 ga je Kraljevo filharmonično društvo – gre za isto društvo, ki je pri Beethovnu naročilo Deveto simfonijo – angažiralo, da bi napisal novo simfonijo, ki je bila obenem edini primerek te zvrsti, ki jo je ustvaril po naročilu. Z zavedanjem o potencialu velikega mednarodnega preboja se je Dvořák že decembra 1884 lotil komponiranja simfonije, ki mu jo je uspelo dokončati marca prihodnje leto. Mimogrede, simfonija, ki jo danes poznamo kot Simfonijo št. 7 v d-molu, je prvič izšla kot Simfonija št. 2. Vse Dvořákove simfonije so bile namreč pozneje preštevilčene glede na dejanski čas nastanka in ne glede na prvotno kronologijo izida. Vznemirjenje, ki ga je že decembra 1884 občutil med snovanjem simfonije, je Dvořák v pismu prijatelju, sodniku Antonínu Rusu, opisal z naslednjimi besedami: »Tako sem zaposlen s svojo novo simfonijo (za London), da – kamorkoli že grem – neprestano mislim le na svoje delo, ki mora biti takšno, da bo zamajalo svet – no, naj mi bog nakloni, da bo tako!« Delo, ki je pregnalo kakršnekoli zadržke glede Dvořákovega statusa in dokončno opredelilo njegovo simfonično mojstrstvo, je njegova Sedma simfonija, ki se kaže kot najbolj dramatična in »hladna« izmed njegovih devetih simfonij, a kljub temu v njej ni moč zaslediti nobenih travm, nobenega ihtenja ali nevrotičnega obupa, ki bi pripovedovali o duševnih bolečinah ali psihi na meji norosti. Nasprotno, gre za nadvse kultivirano, a obenem intenzivno ekspresivno glasbo, v kateri se melodije pojavljajo v skoraj neomejenih količinah in v kateri se glasbeni tok oglaša z živahnim in/ali liričnim boemskim duhom, ogretim z nežnostjo, a nikoli zadušenim s sentimentalnostjo. Dvořákovo obvladovanje orkestracije in klasične forme v tej štiristavčni simfoniji zgolj zaokrožuje njeno visoko pozicijo v tej zvrsti. Njen uvod prinaša strog, jeklen pogled, medtem ko se zlovešč motiv v šepetajočem unisonu spleta v dialogu viol in violončelov ter pridušenega vrvenja kontrabasov in timpanov. Ta kratka glasbena misel in zbadajoča figura, ki jo sestavljajo zgolj tri note, naravnost namigujeta na obilje razvojnih možnosti, ki jih Dvořák mojstrsko izkoristi skozi cel prvi stavek. Lirična druga tema vzpostavi močan kontrast, preostanek stavka pa se prepusti nekakšnemu prostemu dinamizmu plimovanja in oseke. Ko se stavek konča, je glavna tema, ki jo skladatelj premetava iz inštrumenta v inštrument, tako dokončno izčrpana in obsedi v tišini. Če se treznost in napetost kažeta kot temeljni potezi prvega stavka, ki ga le na trenutke ublaži nežna liričnost, poteka razpredanje drugega stavka (Poco adagio) v povsem obratni smeri, saj se njegova perpetuirajoča spevnost le na nekaterih mestih prekine z močnimi dramatičnimi izbruhi. V tem kontekstu je še posebej varljiva ljudsko preprosta, skorajda pastoralna melodija klarineta, ki začenja drugi stavek, saj v njej ni prav nobenega znaka drame, ki se le trenutek zatem pojavi v prvem zamahu. V tretjem stavku (Scherzo) Dvořák nepopustljivo ohranja slovanski duh, začenši s plesno temo in nato še s kontrastno melodijo, ki oblikuje neustavljivo privlačen ljudski pas de deux, pa vse do pastoralnega srednjega dela, prepolnega oglašanja ptic iz prostranih čeških gozdov in gajev. Tudi čudovita raznolikost zvočne pokrajine zadnjega stavka, ki jo skoraj v celoti prežema temačno obarvana strast, je na samem koncu osvetljena z durovsko sončno svetlobo, ki se prebija skozi napetosti d-mola, da bi oznanila nekakšno beethovnovsko apoteozo in odrešitev. Sam kompozicijski postopek nas še danes navdušuje zaradi svoje nenadnosti, a je obenem prepričljiv v vsej svoji iskrenosti, ki nam razgrne še eno izmed redko slišanih plati Dvořákove mojstrske glasbene govorice. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je nekdanja kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija.   Biografija solista Fagotist Mihael Mitev se je po končanem Konservatoriju za glasbo in balet vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani in tam z odliko diplomiral pri svojem očetu in profesorju Zoranu Mitevu. Študij fagota je nadaljeval na Visoki šoli za umetnost v Zürichu pri Giorgiu Mandolesiju. Nastopal je na Festivalu Ljubljana, koncertih Glasbene mladine ljubljanske in Glasbene mladine Slovenije, festivalih v Zermattu in Grafeneggu idr. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je dosegal odlične rezultate; med drugim se je udeležil Mednarodnega tekmovanja ARD v Münchnu in prišel v drugo etapo. Od oktobra 2019 je solo fagotist Simfoničnega orkestra SNG Maribor, kot gost pa igra tudi v zasedbah, kot so Orchestre de Paris, Glasbeni kolegij Winterthur, Komorni orkester Basel, Slovenska filharmonija idr. Med letoma 2015 in 2019 je bil član Mladinskega orkestra Evropske unije (EUYO) in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja (GMJO). Z njima je nastopil na najrazličnejših festivalih in koncertnih dvoranah po Evropi in svetu z dirigenti, kot so Jonathan Nott, Matthias Pintscher, Daniel Harding, Gianandrea Noseda, Bernard Haitink idr. Leta 2016 je bil v okviru EUYO po opravljeni avdiciji izbran v program akademije Chamber Orchestra of Europe. Maja 2017 je kot solist izvedel delo Ciranda das sete notas Heitorja Ville-Lobosa z orkestrom Mladi ljubljanski solisti v koncertni sezoni Akademije za glasbo v Ljubljani.    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 1. MAREC – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 3. marca 2023, ob 19. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc izvedla premiero znamenite Verdijeve opere Don Carlo pod taktirko Valentina Egla in v režiji Marina Blaževića. V glavnih vlogah bodo nastopili Luciano Batinić, Dimitris Paksoglou, Domen Križaj, Valentin Pivovarov, Rebeka Lokar in Irena Petkova. Don Carlo, ena Verdijevih najbolj večplastnih oper, je nastala po motivih istoimenske Schillerjeve drame. Napaja se iz zgodovinskega predkonteksta medsebojno konfliktnih in konkurenčnih ljubezenskih razmerij, moralne dolžnosti kakor tudi neuresničenih političnih idealov. V tem smislu se kaže kot kompleksna dramatična panorama človeških strasti. Zgodba se odvija v Španiji v 16. stoletju in spremlja nemirno ljubezensko zgodbo prestolonaslednika Don Carla in francoske princese Elizabete de Valois, ki se je iz političnih interesov poročila z njegovim očetom, španskim kraljem Filipom II. Politične in verske napetosti tega obdobja še dodatno povečajo dramo. Ko pa se Don Carlov prijatelj Rodrigo, markiz Posa, zaplete v politično zaroto, to povzroči tragične posledice za vse vpletene. Režiser Marin Blaževič, sicer ravnatelj in umetniški direktor Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, raziskuje teme ljubezni, politike, moči in osebnega žrtvovanja v ozadju zgodovinskih dogodkov. Verdijevo najdaljšo in nedvomno najambicioznejšo opero bo pod taktirko maestra Valentina Engla, ki je bil uvrščen na seznam »maestrov prihodnosti« nemškega dirigentskega foruma, izvedla izjemna zasedba pevcev: hrvaški basist Luciano Batinić kot španski kralj Filip II., grški tenorist Dimitris Paksoglou v naslovni vlogi, Rodriga bosta upodobila Domen Križaj (3., 5., 11. marec) in Ljubomir Puškarić (7., 9. marec), Valentin Pivovarov bo nastopil kot Veliki inkvizitor, sopranistka Rebeka Lokar kot Elizabeta de Valois, mezzosopranistka Irena Petkova kot Princesa Eboli, Slavko Sekulić (3., 5. marec), Sebastijan Čelofiga (7. marec) in Alfonz Kodrič (9., 11. marec) bodo Menih, Karel V., Valentina Čuden bo Tebaldo in Glas iz nebes, Dušan Topolovec španski odposlanec Grof Lerma, Bogdan Stopar bo nastopil kot Kraljevi glasnik, Cleopatra Purice kot Grofica Aremberška, pridružili pa se jim bodo tudi simfonični orkester, operni zbor in baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Scenograf in oblikovalec luči je Wolfgang von Zoubek, kostumografinja Sandra Dekanić, koreografinja Maša Kolar, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Antonio Romero. Po petkovi premieri bo Don Carlo, ki je bil v mariborski operni hiši doslej uprizorjen le še v sezoni 1999/2000, na sporedu še 5., 7., 9. in 11. marca 2023. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Literarni večer »Moja pesem ni le moja pesem« sreda, 22. februar 2023, ob 18. uri Knjižnica Pekre, Bezjakova ulica 6 Leto 2023 je posvečeno stoletnici rojstva pesnika in človekoljuba Karla Destovnika Kajuha (1922–1944). Njegovo literarno delo ni le dokument takratnega časa, temveč izpoved najgloblje in najčistejše nadčasovne človečnosti. Kajuh v svojih delih ne razkriva le zaostrenih družbenih in političnih napetostih takratnega sveta ter z vojno vihro povezanega vseprisotnega strahu pred smrtjo, ampak tudi vzneseno radost ob prebujajočih ljubezenskih občutjih. V sredo, 22. februarja 2023, na dan 79. obletnice pesnikove smrti, bo Drama SNG Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico ob 18. uri pripravila literarni večer »Moja pesem ni le moja pesem«, s katerim se bomo poklonili pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev. Kajuhove pesmi bosta skozi prelomne dogodke iz njegovega življenja na literarnem večeru predstavila dramska igralca Ksenija Mišič in Kristijan Ostanek. Vljudno vabljeni!    

MARIBOR, 13. FEBRUAR – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 16. februarja 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji mednarodno priznanega srbskega režiserja Miloša Lolića. Igrajo Vojko Belšak, Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović, Gorazd Žilavec in Alfonz Kodrič k. g. Švicarski dramatik Friedrich Dürrenmatt (1921–1990), ena najpomembnejših evropskih literarnih osebnosti druge polovice 20. stoletja, je po navdihu, ki ga je našel v kultni uprizoritvi Shakespearjevega Tita Andronika v režiji Petra Brooka, napisal dramo Frank V. – novodobno tragikomično »kraljevo« igro. Kapitalizem namreč leži pod nogami direktorjev bank, direktorji bank pa so novodobni kralji. Zveni znano, a ne gre za priredbo Brechtove Beraške opere (čeprav je igra sprva podnaslovljena kot Opera o zasebni banki), kot so Dürrenmattu očitali takoj po krstni uprizoritvi leta 1959 v züriškem Schauspielhausu. Avtor se je primerjavi z Brechtom glasno upiral in pojasnjeval, da se je zgledoval po Shakespearju in da je »Frank V. enako slab bankir, kot je Richard III. slab vladar, oba pa sta monstruma, kriminalca«. Frank je direktor privatne banke, peta generacija bankirske družine, ki v imenu kapitalističnega družbenega reda opravlja ta »sveti« vladarski posel. A Frank V. je zgolj kraljeva figura na poslovni šahovnici – sicer z zaupanja vrednim imenom in s tradicijsko oznako –  a je predvsem mož Ottilie, ki namesto strahopetnega občutljivca vodi umazane mafijske posle in skrbi, da so računi poravnani in podpisani, če je potrebno s krvjo. Dürrenmatt je igro Frank V. cenil nad vsa svoja druga dramska dela (po krstni izvedbi jo je nekajkrat priredil, nazadnje leta 1980, kjer je drastično spremenil konec), a igra v nemškem govornem področju ni bila uspešna za razliko od Francije in vzhodnega bloka, kjer je bila kot Obisk stare gospe brana kot parabola kapitalističnega zla. Zgodba se začne, ko Gottfried Frank v kavarni opazuje Päulija in Heinija, ki želita hitro zaslužiti, zato jima ponudi službo v svoji banki, saj, kot pravi, umira. Dva dni kasneje direktor banke zares umre, Päuli pa mu lastnoročno izkoplje grob. Po pogrebu mu direktorjeva žena ponudi, da postane polnovreden član njihove bančne ekipe, in takrat spozna, da je podpisal pogodbo s hudičem – padel je v kremplje mafijske bančne združbe. Novo razsvetljenje doživi, ko predenj stopi pravkar pokopani Frank, ki je zaigral svojo smrt, in kmalu mu bo v »smrt« sledila tudi žena Ottilie, samo počaka še, da kolegi likvidirajo banko in iz nje poberejo denar. A od tukaj naprej ne gre prav nobena stvar več po načrtu; popolne prevare splavajo po vodi, banka ostane brez denarja, glavni bančni tajnik hoče duhovniku izpovedati svoje grehe in s tem razkriti vso resnico, pojavi se skrivnostni izsiljevalec, svoj kupček pa pristavita tudi Frankova otroka Herbert in Franziska, ki študirata v tujini in morata biti obvarovana pred nečednimi posli svojih staršev. Privatna banka Franka V. je skupaj z vsemi lažmi, prevarami, likvidacijami, malverzacijami ena od nujnosti kapitalističnega sistema. Priznanje grehov vodi v odpuščanje, odpuščanje v ček, ki pokrije bančno luknjo. Z vsem tem se bo prvič na mariborskem odru soočal večkrat nagrajeni srbski režiser Miloš Lolić, ki pravi: »Tekst je v tem času postal še bolj aktualen, zgodba je vsem nam še kako poznana: mogočen lastnik banke načrtuje preskrbeti sebe in svojo družino za nekaj generacij, kazni za svoje desetletja trajajoče prevare in goljufije pa bi se rad izognil s prenosom dolgov banke na državo. Tukaj očitno nič ni izmišljeno, ker se je na evropski celini v resničnosti ta ista zgodba že večkrat zgodila, od nedavnega pa postala tudi stalna praksa, ko se z davki državljanov iz bankrota rešujejo zasebni bankarski imperiji, da bi se, kot pravijo, ohranila tudi sama ideja o napredni družbi.« Prevajalka iz nemškega jezika je Urška Brodar, prevajalka iz srbskega jezika Mojca Marič, dramaturg Slobodan Obradović, scenograf Miloš Lolić, kostumografinja Marija Marković Milojev, avtorica glasbe Nevena Glušica, koreografinja Jasmin Avissar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak in korepetitor Robert Mraček. Uprizoritvena predloga je nastala kot kombinacija prve in zadnje verzije Dürrenmattovega besedila. Besedila songov so nastala pod vodstvom in v idejni zasnovi skladateljice Nevene Glušice v sodelovanju z igralci in z dramaturgom Slobodanom Obradovićem na osnovi kombinacije dveh prevodov (prevod Mojce Marič iz srbskega in Urške Brodar iz nemškega jezika).

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO HONGKONG, 13. FEBRUAR – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je prispel v Hongkong, kjer bo v četrtek, 16. februarja, z baletoma Radio and Juliet in Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga začel veliko gostovanje na 51. Hongkonškem festivalu umetnosti (HKAF). 51. izdaja HKAF, ki poteka februarja in marca 2023, je za organizatorje še posebej pomembna, saj se po pandemiji na prizorišča v hongkonškem kulturnem centru vračajo uprizoritve in koncerti v živo, spremlja pa jih tudi raznolik dodatni program. Uradna otvoritev 51. HKAF bo v petek, 17. februarja 2023, z uprizoritvijo najlepše ljubezenske zgodbe na svetu, drzno soočene z epskimi razsežnostmi glasbe britanskega alternativnega rock benda Radiohead v baletu Radio and Juliet ter pomenljiva interpretacija kultnega dela Igorja Stravinskega Le Sacre du Printemps v Velikem gledališču Hongkonškega kulturnega centra, ki ji v soboto, nedeljo in ponedeljek sledijo še štiri uprizoritve pustolovsko koreografske zgodbe o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe, nastali po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena Peer Gynt, vse v koreografiji Edwarda Cluga. Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je eden redkih velikih mednarodnih plesnih ansamblov, ki je v zadnjih letih obiskal Hongkong, v okviru spremljevalnih prireditev pa bodo mariborski baletniki izvedli tudi plesne masterclasse. Festival se bo zaključi 18. marca 2023 v Koncertni dvorani hongkonškega kulturnega centra z izvedbo programa Bamberških simfonikov pod vodstvom dirigenta Jakuba Hrůše. Drugi poudarki vključujejo uprizoritev ansambla Lost Dog Juliet & Romeo v režiji Bena Dukea, nominiranega za olivierja, edinstveno mešanico plesa, gledališča in komedije o ljubezni, izgubi in dolgoživosti. Natalija Osipova, ena najboljših balerin na svetu, bo nastopila v dveh uprizoritvah, Two Feet in Force of Nature.  Na sporedu bo tudi Knjiga o vodi, meditacija o spominu, naravi in ​​znanju slavnega Michela van der Aa, ki bo po uspehu na Beneškem bienalu slavila azijsko premiero. Prvič po letu 2016 bo v Hongkongu nastopila sopranistka Anna Netrebko s tenoristom Yusifom Eyvazovom in pianistko Rachel Cheung. Hongkonški umetniški festival (HKAF) je mednarodni umetniški festival, ki se je začel leta 1973. Njegovo poslanstvo je obogatitev kulturnega življenja mesta z nastopi vodilnih lokalnih in mednarodnih umetnikov vseh žanrov uprizoritvenih umetnosti, vključno z opero, klasično glasbo, džezom, svetovno glasbo, plesom, gledališčem in dogodki na prostem. V svoji bogati zgodovini so gostili Bavarsko državno opero, Bolšoj teater, Mariinsko gledališče, Cecilio Bartoli, Riccarda Chaillyja, Gustava Dudamela, Philipa Glassa, Yo-Yo Maja, Anno Netrebko, Seijija Ozawo, Londonski simfonični orkester, Simfonični orkester NHK, Kraljevi orkester Concertgebouw, Rundfunkchor Berlin, Thomanerchor Leipzig, Dunajsko filharmonijo, Bobbyja McFerrina, Youssoua N'Doura, Esperanzo Spalding, glasbeno skupino Buena Vista Social Club, glasbeno skupino Pink Martini, Mikhaila Baryshnikova, Sylvie Guillem, Akrama Khana, ABT, Cloud Gate Dance Theatre, The Hamburg Ballet – John Neumeier, New York City Ballet, Balet pariške Opere, Tanztheater Wuppertal Pina Bausch, Petra Brooka, Roberta Lepagea, Roberta Wilsona, Berliner Ensemble, Kitajsko narodno gledališče, Royal Shakespeare  Company.  Festival veliko vlaga tudi v umetnostno izobraževanje mladih, saj si je v zadnjih 30 letih uprizoritve ogledalo tudi 810.000 dijakov in študentov.   Več o festivalu: www.hk.artsfestival.org Fotografije Radio and Juliet Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor Fotografije Le Sacre du Printemps Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor Fotografije Peer Gynt Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla 16. februar 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Ivan Hut Solist Boštjan Lipovšek, rog Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Janez Matičič: Suita za godala Prélude (Larghetto) Danse (Allegro giocoso) Sarabande (Lento tranquillo) Finale (Allegro vivace)   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru, K. 417 Allegro Andante Rondo: Allegro *** Reinhold Glière: Simfonija št. 1 v Es-duru, op. 8 Andante – Allegro Molto vivace Andante Allegro   Skladatelj, pianist, violinist in akademik Janez Matičič (1926–2022) velja za enega najpomembnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. Po študiju kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari je do odhoda v Pariz leta 1959 poučeval na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. V njegovih zgodnejših skladbah se zrcalijo še vplivi klasicizma, romantike in deloma tudi impresionizma, medtem ko se je že med nadaljnjim izobraževanjem v Parizu pod mentorstvom priznane skladateljice in pedagoginje Nadie Boulanger vedno bolj navduševal nad sodobnejšimi glasbenimi tokovi. Njegova štiristavčna Suita za godala iz leta 1954, ki je napisana v idiomu prožne tonalnosti in pod očitnim Škerjančevim vplivom, razkriva poglobljeno poznavanje godalnega zvoka, a je v tematsko-formalnem smislu bližje neoklasicistični sinfonietti kot neobaročni plesni stilizaciji. Kljub temu se kažejo nekatere podobnosti, pridobljene z rekombinacijo sloga in forme. Prvi stavek suite (Prélude) preveva melanholično vzdušje, ki ga sooblikujeta ponavljanje nekaterih motivov in sekvenčna obdelava. V počasnem tempu se razgrne celo nekaj ritmičnih prvin, značilnih za allemande (nemški ples), medtem ko se drugi stavek (Danse) s svojo eleganco in tipičnim ritmom izkaže kot valček v klasični tridelni strukturi. Tretji stavek (Sarabande) ponovno preveva mračno razpoloženje, ki ga skladatelj ustvarja z dolgimi tematskimi linijami in nežnim ritmičnim pulziranjem, ki bi ga le težko primerjali z odločno punktiranim ritmom baročnih saraband. Četrti stavek (Finale) se začne z nagnetenim ritmičnim gibanjem, ki v obrisih spominja na baročno toccato, a je glasbeni izraz v harmonskem smislu popolnoma prepreden z modernejšimi izrazi. Nepopustljivost glasbenega fluida se s ponavljanjem hitrih ritmičnih figur le še stopnjuje in doživi dramatični vrh s suspenzom tik pred zaključkom. Čeprav je bil Wolfgang Amadeus Mozart (1756 1791) ob komponiranju najbolj dejaven kot pianist in violinist, so tudi pihala pri njem pogosto imela posebno mesto. Ne glede na to, ali gre za solistične koncerte, serenade za pihalni ansambel ali zgolj za značilni pihalni lirizem znotraj orkestrskih tekstur njegovih simfonij in klavirskih koncertov, sta se gracioznost in lirična toplina vedno znova pokazali kot bistveni značilnosti njegovih skladb za najpomembnejša pihala tistega časa, med katerimi najdemo predvsem flavto, oboo, klarinet in rog. Iz bogate zapuščine osebne korespondence se prav tako zdi, da je Mozart velikokrat občudoval glasbenike, ki so igrali na pihala, saj je s številnimi spletel prijateljstva, v katerih se je profesionalno občudovanje večkrat mešalo s prostodušnim zemeljskim humorjem. Mozartova selitev iz rojstnega Salzburga na Dunaj leta 1781 je zanj prinesla obdobje ogromne skladateljske rasti in (samo)izpolnitve, ki sta ga spodbudila zelo razgibano glasbeno življenje in intelektualna atmosfera avstrijske prestolnice. Med njegovimi prijatelji, s katerimi je spletel tudi močne osebne vezi, je bil hornist Joseph Ignaz Leutgeb, virtuoz, ki je med prvimi začel uporabljati za tedanji čas razmeroma novo tehniko igranja s t. i. ustavljanjem roke, ki je na rogu iz 18. stoletja močno razširila razpon razpoložljivih tonov. Še več, tudi Leutgebovi nastopi so poželi pohvale za njegove spevne adagie, ki naj bi bili tako popolni kot najbolj »mehek, zanimiv in natančen glas«, zato ne preseneča, da mu je Mozart posvetil kar štiri koncerte za rog, ki so še danes eksemplarični primer glasbenopoetičnega ravnotežja med virtuoznostjo in liričnim občutjem. Mozart je Leutgeba pravzaprav spoznal že v Salzburgu, kjer sta bila oba člana dvornega orkestra nadškofa Colloreda. Leutgeb je leta 1777 odšel na Dunaj, da bi tam lahko združil svojo glasbeno dejavnost s poklicem prodajalca sira, zato se je tudi Mozart vedno bolj navduševal nad to idejo, da bi lahko svoje nove poklicne priložnosti združil z veseljačenjem in zabavo. Dejstvo, da je iz Mozartovega rokopisa prvega koncerta za rog in orkester, ki ga je leta 1783 napisal zanj, moč razbrati, da se je skladatelj »usmilil Leutgeba  osla, vola in bedaka«, pri čemer lahko iz rokopisa četrtega koncerta najdemo še bolj prostaške pripombe na račun solista, kar nakazuje, da je bilo njuno prijateljstvo precej trdno in močno prežeto s humorjem. Mozartov tristavčni Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru (K. 417) je v kronološkem smislu pravzaprav njegov prvi koncert za »osla, vola in bedaka«, ki je bil dokončan 27. maja 1783. Kljub zbadljivim besedam pa je Mozart očitno verjel v Leutgebove izvajalske sposobnosti, čeprav nas primerjava s parti roga, napisanimi za druge igralce, napeljuje k temu, da je tudi on z namenom večjega udobja med igranjem lahko nekoliko prilagodil pasaže v višjem registru. Koncert sledi običajnemu tristavčnemu formatu, ki se začne s stavkom Allegro maestoso v široko zasnovanih melodijah, ki se karseda plastično prilegajo bogati in plemeniti zvočnosti roga. Tudi solistovo igranje zahteva lahkotno kontrolo dihanja in precejšnjo okretnost. Drugi stavek (Andante) je liričen in refleksiven ter raziskuje izrazno melodično lepoto inštrumenta v razmeroma dolgih in meditativno umirjenih frazah. Zadnji stavek je živahen rondo, ki postavlja rog v njegov najbolj običajen kontekst  lov. Po vsakokratni vrnitvi prve teme nas rog vedno znova vodi na lov, kamor mu tesno sledi celoten orkester. Koncertni finale vseskozi vzdržuje idiom lovljenja oziroma bežanja, pri tem pa je prežet s fanfarami in bleščečim dialogom med solistom in preostalimi orkestrskimi inštrumenti. Za marsikaterega ljubitelja simfonične glasbe je Reinhold Glière (1875–1956) še danes razmeroma neznan skladatelj. Med možnimi razlogi za to je gotovo neugoden čas številnih revolucij, vojn in ideoloških spopadov, ki naj bi ruski imperij transformirali v komunistično državo, a se je po političnem vzponu Stalina »sovjetski projekt« sprevrgel v še enega izmed totalitarnih režimov 20. stoletja, kar je prispevalo k slabšemu prodiranju sovjetskih skladateljev (in umetnost socialnega realizma nasploh) v preostali svet. Drugi razlog za Glièrovo slabšo »vidnost« na Zahodu po razpadu Sovjetske zveze pa je še do danes ne povsem razjasnjena skladateljeva nacionalnost, za katero nekateri zgodovinarji dokazujejo ukrajinsko in nemško-poljsko poreklo, drugi pa – sklicujoč se na skladateljevo jasno zahtevo glede spremembe zapisa njegovega priimka – namigujejo na njegove francoske ali belgijske korenine. Kakor koli že, Glière je že za časa življenja postal del sovjetskega glasbenega kánona, kar dokazujejo tudi ideološko zaznamovana glasbena dela, kot sta denimo baleta Rdeči mak in Bronasti jezdec, ter številne nagrade, ki mu jih je dodelil sovjetski režim pod Stalinovim vodstvom. Četudi se Glière, ki mu sicer ne gre oporekati obrtniške skladateljske veščine, s svojimi tremi dokončanimi simfonijami v zgodovino ni zapisal kot izrazit inovator, je njegova prva simfonija v Es-duru (op. 8) iz leta 1900 še danes zanimivo delo, ki je nastalo še v času njegovega študija na Moskovskem konservatoriju, kamor se je kasneje vrnil kot učitelj kompozicije – med njegovimi učenci so bili denimo Aram Hačaturjan, Boris Aleksandrov, Lev Knipper in Aleksander Mosolov. Praizvedba simfonije ni bila posebej uspešna, kar velja najbrž pripisati deloma večkrat očitani šablonskosti, prav gotovo pa manku vzhodnjaškega eksoticizma, ki je preveval dela »mogočnega krdelca« oziroma ruske peterice. Poudarjena in široko zastavljena melodičnost nad orkestrskim vrvenjem, jasna periodizacija in čvrsta sekvenčna izpeljava tematskega gradiva nas v Glièrovi mladostni simfonični govorici lahko marsikdaj spomni na Čajkovskega, zlasti njegovo peto simfonijo v e-molu, čeprav se zaradi ponekod okorno in prostodušno zasnovanih melodij, pri katerih bi si marsikdo želel več subtilnosti in fi nes, bistveno bolj približuje glasbeni poetiki Aleksandra Borodina. Štiristavčna struktura kakor tudi slogovne poteze simfonije pa nenavadno spominjajo tudi na drugo simfonijo Vasilija Kalinikova iz leta 1897, kar zgolj priča o vzpostavitvi ruskega glasbenega idioma in uspešnem epigonstvu simfoničnega modela, ki ga je kot »ortodoksno« normo vzpostavila ruska nacionalna šola. Prvi stavek se začne s prožno pastoralno igro klarinetov in rogov, ki nas nemudoma prestavi na širno ravnico kakšne izmed ruskih step. Ob spretni sekvenčni obdelavi prvega glasbenega motiva lahko iz takta v takt opazimo nezadržno naraščanje zvočne mase, ki se po doseženem vrhuncu nemudoma umakne v tišino, iz katere se nato oglasi prva tema v partu oboe. Nekoliko vase zazrta druga tema in nato še celotni drugi stavek, ki zavzema funkcijo scherza, nas tudi znotraj grandiozno orkestriranega formata večkrat spomnita na govorico in zvočni kolorit Rimskega Korsakova. Nekoliko več meditativne atmosferičnosti, odete v pristno ruske melanholične, a kljub temu privlačne orkestrske barve, smo deležni med poslušanjem tretjega stavka (Andante), ki je tako kot drugi stavek zasnovan v tridelni obliki. Več razigranosti in pompoznosti je Glière prihranil za simfonični fi nale (Allegro), ki ima strukturo sonatnega allegra. Takojšnjo pozornost pritegne vesela in živahna glavna tema v ritmu hitrega ukrajinskega ljudskega plesa hopaka. Potem ko se v pihalih oglasi druga, bolj lirična druga tema, se nadaljnja izpeljava začne po nekaj obotavljajočih poskusih odcepitve od glavne teme. Medtem ko rogovi izvajajo drugo temo, se pihala pridružijo v žvrgoleči spremljavi, ki ji sledi bolj dramatičen odlomek. Po tematski reprizi v mogočnem orkestrskem zamahu se glasbeni tok požene v postopni dir do razkošne kode, ki s poslednjimi dramatičnimi gestami veličastno zaokroži simfonijo. Benjamin Virc   BIOGRAFIJA DIRIGENTA Ivan Hut je leta 2005 diplomiral iz viole v razredu Milana Čunka na zagrebški Glasbeni akademiji. Že med študijem je osvojil številne nagrade na državnih tekmovanjih na Hrvaškem, med katerimi izstopata prvi nagradi v kategoriji solista leta 2000 in v kategoriji komornih zasedb leta 2003. Kot violist je nastopal v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji ter na Češkem in Madžarskem. Bil je član Splitskega komornega orkestra vse od njegove ustanovitve, z orkestrom pa je pod dirigentskim vodstvom Pavla Dešpalja in Ivana Repušića večkrat nastopil kot solist. Med letoma 2005 in 2010 je poučeval violo in vodil godalni orkester Glasbene šole Josipa Hatzeja. V tem času se začne vedno bolj intenzivno ukvarjati z dirigiranjem in instrumentiranjem del za godalni ansambel, prav tako pa je še vedno aktiven kot violist, saj se je pridružil različnim komornim zasedbam z violinistko Antoinette Besak Gojak, pianistom Danijelom Detonijem in saksofonistom Gordanom Tudorom. Med letoma 2010 in 2013 je bil predsednik Zveze MAG (Mladi akademski glasbeniki Split). V tem času je v Splitu organiziral tri MAGfestivale komorne glasbe in več kot 30 koncertov MAGsezone. Komorni orkester MAG je pod njegovim vodstvom izvedel več nastopov, med drugim sloviti Pergolesijev oratorij Stabat Mater ob tristoletnici skladateljevega rojstva, koncert v foyerju HNK Split ob izvedbi dogodka »Noč gledališča 2010« in humanitarni koncert za Zvezo MoST pod pokroviteljstvom nekdanjega predsednika Iva Josipovića. Leta 2013 je ustanovil godalni orkester Camerata Split, prav tako pa je deloval tudi kot producent koncertnega programa 59. Splitskega poletja in umetniški direktor Opere HNK Split v sezoni 2013/2014. Leta 2014 je začel študirati dirigiranje v razredu Hansa Leendersa na Umetniški univerzi Codarts v Rotterdamu. V tem času se je izpopolnjeval pri maestrih Kennethu Montgomeryju, Etiennu Siebensu in Antonyju Hermusu. Kot asistent profesorja Leendersa je sodeloval pri izvedbi projekta univerze Codarts na Festivalu Gergijev v Rotterdamu. Leta 2016 je končal študij dirigiranja z izvedbo Puccinijeve opere Suor Angelica, še isto leto pa se je vpisal na magistrski študij dirigiranja (prav tako pri profesorju Leendersu), ki ga je zaključil leta 2018. Od takrat intenzivno sodeluje s številnimi priznanimi orkestri, kot so Sinfonia Rotterdam, Zagrebška filharmonija, Simfonični orkester HRT, komorna orkestra v Zadru in Varaždinu, Simfonični orkester Univerze v Guanajuato v Mehiki idr. Prav tako je bil štipendist Sklada Lovra in Lilly Matačić in Fundacije Het Kersjes, ki spodbuja umetniški razvoj mladih dirigentov na Nizozemskem. Decembra 2020 je postal rezidenčni dirigent Dubrovniškega simfoničnega orkestra. BIOGRAFIJA SOLISTA Boštjan Lipovšek je prve spodbude za igranje na rog prejel od brata in očeta, obeh uveljavljenih hornistov. Šolanje je nadaljeval sprva na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in nato na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je diplomiral v razredu Jožeta Falouta in pri njem zaključil tudi podiplomski študij. Nadalje se je izpopolnjeval Radovanu Vlatkoviću na salzburškem Mozarteumu. Med študijem v Ljubljani je prejel študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo Straussovega Koncerta za rog in orkester št. 1 v Es-duru s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V tem orkestru je takoj zasedel mesto solo hornista. Redno nastopa predvsem z matičnim orkestrom RTV Slovenija in tudi z drugimi slovenskimi in tujimi orkestri. Kot solist je nastopil pod taktirko številnih priznanih dirigentov, kot so Anton Nanut, Uroš Lajovic, Marko Letonja, En Shao, David de Villiers, S. Pelegrino Amato, Gary Brain, Amy Anderson, Yakov Kreizberg, Sian Edwards idr. Kot solist je gostoval pri nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, Berlinskem simfoničnem orkestru, Mahlerjevim komornim orkestrom, Izraelski filharmoniji, v zadnjem času pa redno gostuje pri Budimpeškem festivalnem orkestru. Leta 2001 je zmagal na mednarodnem tekmovanju Città di Porcia. Leta 1999 je postal asistent, leta 2004 pa docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 2005 se je odzval povabilu zagrebške glasbene akademije, kjer predava kot docent. Leta 2008 je za umetniške dosežke na glasbenem področju prejel nagrado Prešernovega sklada. Pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenije je doslej izšlo pet njegovih zgoščenk, in sicer tri samostojne in dve v komornih zasedbah (s Slovenskim kvintetom trobil in s pihalnim kvintetom Ariart), pri nemški založbi Profil pa je z zasedbo Juvavum Brass izšla zgoščenka Salzburške raritete. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel koncerte Richarda Straussa in Wolfganga Amadeusa Mozarta, Reinholda Glièra, Jiříja Pauerja, še posebej pa velja omeniti praizvedbe in premierna snemanja del slovenskih skladateljev Lojzeta Lebiča, Iva Petrića, Tomaža Habeta in Uroša Kreka.  

OBVESTILO UREDNIŠTVOM NAJAVA DOGODKA   Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 28. januarja 2023, ob 19.30 proslavil 30-letnico umetniškega ustvarjanja Valentine Turcu s slovesno uprizoritvijo baleta Romeo in Julija, ki se po desetletju od premiere ponovno vrača na mariborski oder. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Na slovesni uprizoritvi bosta naslovni vlogi veronskih ljubimcev odplesala Catarina de Meneses in Tamás Darai, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor bo dirigiral Simon Robinson. Po praizvedbi v Mariboru je bil balet uprizorjen tudi Latvijski nacionalni operno-baletni hiši v Rigi in v gledališču Metz Metropole v Franciji.   O Valentini Turcu Klasično izšolana baletna solistka in koreografinja Valentina Turcu je danes ena izmed najbolj cenjenih in izstopajočih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njene stvaritve se poleg ustvarjanja koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, drame, koncertne dogodke in baletne večere tako v žanrskem kot slogovnem smislu raztezajo od večkrat nagrajenih celovečernih baletov pa vse do sodobnih enodejank in koreografskih miniatur. Njen opus z več kot 130 ustvarjenimi ali soustvarjenimi baleti, dramskimi in opernimi produkcijami ne priča zgolj o epohalni kreativni potenci, ampak tudi o njeni vsestranski in izjemno pregibni gledališki intuiciji, ki se v zadnjem času potrjuje tudi v izjemno uspešnih režijah dramskih uprizoritev. Valentina, ki se je rodila v Zagrebu, je že zelo zgodaj odkrila svojo globoko strast do gledališča in plesne umetnosti, ki sta jo v njenem otroštvu usmerjala predvsem njena starša, tudi sama mednarodno priznana baletna solista, Marin Turcu in Maja Srbljenović Turcu. Nepojenjajoča želja po perfekciji in novih izzivih v smislu razvijanja lastne gibalne virtuoznosti jo je vodila do prestižne institucije Béjart Balet v Lozani, kjer je pod budnim mentorstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta razvila svoj edinstveni koreografski rokopis in plesno ekspresivnost z nastopanjem v številnih Béjartovih koreografijah. Po vrnitvi v Slovenijo se je naglo uveljavila kot ena izmed tehnično najbolj dovršenih in izraznih plesalk, kar je potrdila najprej z nastopom v Clugovem koreografskem prvencu Tango, nato pa tudi v drugih solističnih vlogah klasičnega in neoklasičnega baleta ter sodobnega plesa, ki so pustile globok vtis tako na kritike kakor tudi občinstvo v Sloveniji in tujini. Leta 2007 je za mariborski Balet ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas, posvečen ikoni operne umetnosti, pri tem pa je opozorila na svoj enkratni pristop k združevanju različnih umetniških form. V naslednjih letih je dosegla še večjo mednarodno prepoznavnost s svojimi psihološko poglobljenimi in estetsko dovršenimi koreografijami, kot so Carmen (HNK Split, 2011), Bolero (HNK Split, 2011), njen velik umetniški preboj pa se je zgodil leta 2013 z avtorsko koreografijo dramskega baleta Romeo in Julija (na glasbo Sergeja Prokofjeva), ki jo je ustvarila za mariborski Balet in za katero je prejela prestižno nagrado Pie in Pina Mlakarja. Kot je zapisala strokovna žirija Društva baletnih umetnikov Slovenije, je »Valentina Turcu postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«. V naslednjih dveh letih je balet Romeo in Julija doživel velik uspeh v Latvijskem narodnem gledališču v Rigi (2014) ter v operi Metz Métropole (2015). Med nadaljnje velike uspehe nedvomno sodijo še dramski baleti Ana Karenina (HNK Zagreb, 2014), Nevarna razmerja (2014, koprodukcija Dubrovniškega poletnega festivala, Festivala Ljubljana in SNG Maribor) in Jevgenij Onjegin (SNG Maribor, 2016). Aprila 2017 je ustvarila novo postavitev baletnega trilerja Carmen za Augsburški balet, jeseni istega leta pa je s priznanim koreografom Juliom Arozareno sodelovala pri postavitvi baleta Don Giovanni za Latvijski narodni balet v Rigi, in sicer v adaptaciji glasbene partiture Wolfganga Amadeusa Mozarta. Med njenimi zadnjimi uspešnicami v zvrsti dramskega baleta velja omeniti Smrt v Benetkah (koprodukcija HNK Zagreb in SNG Maribor, 2018), ki je nastala po motivih istoimenske novele Thomasa Manna in na glasbo enega največjih simfonikov fin de siècla  Gustava Mahlerja, ter balet Dama s kamelijami (na glasbo Franza Schuberta v reorkestraciji in aranžmaju Andreja Puškareva) s praizvedbo 6. marca 2020 v Janáčkovem gledališču v Brnu. Predstava je bila po mnenju kritikov strokovne revije Dance Europe Magazine uvrščena med pet najboljših baletnih premier v letu 2020. Leta 2022 je za Balet HNK Zagreb in Balet SNG Maribor ustvarila balet Madame Bovary. Za svoje umetniške dosežke je prejela vrsto prestižnih nagrad – poleg že omenjene nagrade Pie in Pina Mlakarja še nagrado hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo predstavo in koreografijo v letu 2019 za njen režijski prvenec Tramvaj poželenje (v produkciji HNK Varaždin), ki je gostoval na prestižnem dramskem festivalu Gavelline večeri, nagrado Prešernovega sklada (2018), Glazerjevo listino (2017), nagrado orlando (2016), ki jo podeljuje Dubrovniški poletni festival, nagrado »Latvijas Gāze« za balet Romeo in Julija, ki je bil razglašen za najboljšo gledališko produkcijo sezone 2014/2015 v Latviji, bila pa je nominirana tudi za nagrado kyoto, in sicer za inovacije na področju plesnega gledališča, ki s svojimi vrednotami in stališči nagovarja vse človeštvo.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert Simfoničnega cikla 2. januar 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Dario Macellari Solist Gorazd Strlič, violončelo Koncertni mojster Saša Olenjuk Program César Franck: Zakleti lovec Jani Golob: Koncert za violončelo in orkester Quasi cadenza – Allegro con moto Larghetto Scherzando Allegro vivo  ***** Johannes Brahms: Simfonija št. 4 v e-molu, op. 98 Allegro non troppo Andante moderato Allegro giocoso Allegro energico e passionato   Čeprav se je v Liègeu rojeni skladatelj César Franck (1822–1890) v glasbenem svetu uveljavil že kot čudežni otrok oziroma kot mladi virtuoz na klavirju – to je dodobra izkoriščal njegov oče Nicolas-Joseph, ki je vztrajal, da njegov sin nastopa na koncertnih turnejah –, je šele v poznih letih dozorel kot skladatelj. Ko se je mladi César z očetom in materjo preselil v Pariz, da bi nadaljeval študij na tamkajšnjem prestižnem Glasbenem konservatoriju, je najprej doživel neprijetno zavrnitev zaradi svojega belgijskega porekla. Césarjev oče je nemudoma interveniral in v sinovem imenu poslal prošnjo za pridobitev francoskega državljanstva. César, ki je vselej izkazoval izjemne študijske uspehe in je že med študijem prejel več nagrad kot solist na klavirju, se pod močnim očetovim vplivom ni potegoval za prestižno Rimsko nagrado za kompozicijo. Šele srečanje s Franzem Lisztom leta 1842 med Franckovo koncertno turnejo je v tedaj dvajsetletnem Césarju podžgalo strast do komponiranja, ki pa se je na polno razcvetela, podobno kot pri Brucknerju, šele v njegovem poznem obdobju. Nemara je prav vpliv Franza Liszta, ki je bil vnet zagovornik simfonične pesnitve kot nove etablirane forme glasbene romantike, tisti dejavnik, ki je Francka prepričal, da se je že štiri leta po njunem prvem srečanju odločil prvič preizkusiti v tej glasbeni obliki. Zakleti lovec (Le chasseur maudit) je po kronologiji nastanka namreč tretja simfonična pesnitev, ki jo je Franck dokončal leta 1882 in se v vsebinskem smislu navezuje na 36-kitično balado Der wilde Jäger (Divji lovec) Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747–1794). Obsežni niz šestvrstičnic pripoveduje o samovoljnem in nadutem grofu, ki se ni odzval klicu zvonov k nedeljski maši, ampak se je raje odpravil na lov. Na svojem potovanju v vse bolj neukrotljivo naravo naleti na popolnoma običajne ljudi, do katerih pa se obnaša zaničljivo in celo kruto – celo gromki glas, ki ga graja zaradi njegovih grehov, ostane preslišan in tako postane obsojen na večni pregon demonskih hord iz pekla. Izhajajoč iz pripovednega toka balade, je v Franckovi simfonični pesnitvi mogoče prepoznati štiri semantično zaokrožene epizode, ki jih je glasbena literatura naslovila kot Spokojno nedeljsko jutro, Lov, Kletev in Preganjanje demonov, četudi je v sami glasbeni teksturi glede na kontrastnost tempov, pojavljanja tematskih jeder in dinamičnih ravni medsebojno razločljivih vsaj devet delov. Stroge razmejitve med literarnim v glasbi in glasbenim v literaturi ni mogoče povsem strogo potegniti tudi zaradi Franckovega suverenega pristopa h glasbenemu upodabljanju literarne vsebine, pri čemer ni slepo sledil pomenu posameznih kitic, ampak je zavzel nekakšno vmesno pozicijo: namesto glasbenega kopiranja po zgledu onomatopeje se je raje zatekel h kontrastni ozvočitvi sil dobrega in zlega, pri čemer je sledil predvsem domišljijski potenci oziroma predstavam, kako se dobro in zlo dejansko »bojujeta« v okviru glasbenega dialoga. Uvodni prizor nedeljskega jutra se po fanfarnem klicu roga tako postopoma »naslika« z mehkobnim pastoralnim sozvočjem godal in trobil, ki se nato v epizodi lova razbohoti v mogočno orkestrsko igro. Prošnje mimoidočih, naj jim grof prizanese, so obarvane s toplejšimi zvočnimi niansami godal in ljubkimi himničnimi melodijami v pihalih, medtem ko se motiv kletve (molto lento) oglasi v temnih poltonskih postopih fagota, hitrih godalnih figurah in grozečih padajočih kromatičnih akordih. Ko se oglasi niz vznikajočih hitrih pasaž v godalih, se lovec začne zavedati, da mu je za petami vedno več demonov, zato še bolj urno požene konja – a zaman: vrtoglava tekma med posameznimi orkestrskimi skupinami, ki jih oglušujoče prekinja bitje zvona, se naposled konča z lovčevim padcem s konja v brezno pekla, ki ga dramatično ponazori temačni akord g-mola. Slovenski skladatelj, violinist in profesor kompozicije Jani Golob (r. 1948) se je v zgodovino slovenske klasične glasbe 20. in 21. stoletja zapisal predvsem kot avtor zajetnega števila kompozicij za orkester, več vokalno-inštrumentalnih in glasbenogledaliških del (oper Krpanova kobila, Medeja in Ljubezen kapital) ter filmske in druge priložnostne glasbe. Pomemben segment skladateljevega opusa zavzemajo tudi dela, namenjena različnim komornim zasedbam, solističnim inštrumentom in koncertom, kakršen je tudi nocoj izvedeni Koncert za violončelo in orkester. Golobov kompozicijski slog bi lahko brez večjih zadržkov označili kot amalgam različnih glasbenih idiomov, ki ga značilno zaznamuje sinteza avtorjeve govorice v trku s pretežno tradicionalnimi glasbenimi oblikami. Številne slogovne prvine, ki se zrcalijo v Golobovi glasbeni pisavi, tako razkrivajo reference na tradicijo postmodernizma in historičnih avantgard, zlasti na formalno »izčiščenost« neoklasicizma, iz novejšega obdobja pa tudi na minimalizem ter asketsko-meditativno zvočnost Arva Pärta. Štiristavčni koncert za violončelo, ki ga je Golob dokončal leta 2018 in zasnoval za veliki simfonični orkester z nizkimi pihali, trobili, tolkali in celo harfo, se začenja z nekakšnim kadenčnim vstopom solističnega violončela, ki se med vztrajnim poseganjem po vse višjih legah spontano usidra na tonu D oziroma tonaliteti d-mola. Ko se po upočasnjenem gibanju dvojemk pritajeno oglasijo še preostala godala, je to zanesljiv znak za nastop prve teme na tonu A z značilnim kromatičnim motivom v triolah. Druga tematska skupina, ki ima značaj tekoče pasaže, se po dveh kratkih epizodah – prvič z godali, drugič še s pihalno-trobilno sekcijo – ponovno oglasi najprej v violončelu, ki v hitrem tempu (Vivo) naelektri ozračje, v katerem vedno bolj suvereno izstopajo tudi preostala godala ob premišljeno umerjenih udarcih timpanov in harfnih glissandov. Ko se ponovno predstavi prva tema v močno okrepljenem zvoku orkestra, se stavek naglo zaključi v širokih akordnih zamahih d-mola. Tesna grozdna struktura prvih akordov drugega stavka (Larghetto) po eni strani izvablja umirjeno, skorajda pastoralno atmosfero, ki pa jo »kalijo« tesni kromatični postopi in nekateri harmonski tujki, s katerimi skladatelj poživi glasbeni tok. Kaj kmalu se namreč v violončelu ob še vedno umirjeni spremljavi drugih godal pojavijo vse pogostejši in večji intervalni skoki, ki pa se postopoma izravnajo, iniciativo pa nato vsaj začasno prevzamejo pihala in trobila. Značilno ostinatno temo v intervalu male terce Golob premišljeno uporabi kot sredstvo kontrapunktičnega suspenza in nekakšne čvrste ritmične opore fantazijskemu razpredanju novega tematskega gradiva v violončelu, ki pa se po kratkosapnem vrhuncu (Feroce) in vivaldijevsko obarvani godalni figuraliki postopoma umirja v koraku počasno odmerjenega gibanja razloženih terc. Če nas tretji stavek koncerta (Scherzando) s svojo prožno igrivostjo znotraj svobodne rondojske strukture lahko spomni na mladostni espri kakšnega Mendelssohna, v katero se elegantno vpenja tudi baročno ritmično zgoščevanje, je zadnji stavek (Allegro vivo) tako v melodičnem kot ritmičnem smislu najbolj »ljudsko« obarvan. Poskočni uvodni kvartni skok (C-F), ki se nato z ritmičnimi premestitvami prelevi v nekakšno različico »kola« v značilnem sedemosminskem gibanju, prevzame vlogo nekakšnega vzklika, ki dodobra razgiba dialog orkestra, četudi ostaja violončelo s svojimi širokimi pasažami, ki so konvencionalno zasnovane na dur-molovski akordiki, ter sekvenčno igro v središču pozornosti tako rekoč do zadnjega takta koncerta. Johannes Brahms (1833–1897) je svojo četrto in obenem zadnjo simfonijo v e-molu komponiral v poletnem času v letih 1884 in 1885, ko je med počitnikovanjem v Mürzzuschlagu na avstrijskem Štajerskem že intenzivno začenjal razmišljati o upokojitvi in predvsem o času, ki mu je preostal. V nasprotju z drugimi skladatelji in sodobniki, ki so se navduševali nad novimi formami orkestralne glasbe pozne romantike, med katerimi si je pot med koncertno poslušalstvo najbolj vztrajno utirala simfonična pesnitev, je Brahms – po eni strani zaradi spoštovanja Beethovnove simfonične veličine, po drugi strani pa zaradi prevelike samokritičnosti – po simfonični formi posegel le, ko je bil prepričan, da lahko v njej (iz)pove ali pokaže nekaj novega. V tem smislu kakor tudi v kontekstu razvoja Brahmsove kompozicijske tehnike predstavlja četrta simfonija, ki je doživela svojo praizvedbo 25. oktobra 1885 v Meiningenu, kulminacijo njegovega sloga in glasbene ekspresije, ki jo je po mnenju britanskega glasbenega publicista Malcolma MacDonalda zasnoval v »mogočno organsko in kontinuirano razpletanje« glasbenega gradiva. Teza o spontanem organskem razraščanju glasbenega toka se izkaže kot pravilna že po uvodnih taktih prvega stavka (Allegro non troppo), ki jo začenjajo valoviti »vzdihljaji« godal ob nežni spremljavi pihal. Kot se razkrije v nadaljevanju stavka, ki se značajsko razteza med razrvanostjo in pesimistično tožbo, je Brahms ubral povsem samosvojo pot tematsko-motivičnega razvoja znotraj sonatne oblike, v kateri se ne zgodi ponovitev ekspozicije (po navadi dveh glavnih, a kontrastnih tem), ampak v čvrstem glasbenem amalgamu v isti sapi združuje načeli variacije in »neskončne melodije«, ki ju še dodatno zbližuje večkrat ponovljeno ritmično gibanje. Klic roga, ki napove začetek drugega stavka (Andante moderato), začrta glasbeno figuro, ki jo prevzamejo še druga pihala in razvijejo v korakajočo, a nekoliko obotavljajočo melodijo v zelo tesnih intervalih, ki se ne oddalji prav daleč od začetnega mesta. Ko se nekoliko ublaži učinek preobrata, s katerim se je končal prvi stavek, nam Brahms pričara nekoliko toplejšo zvočno paleto, ki jo visoka godala s skrbno odmerjenimi koraki stopnjujejo vse do veličastne kulminacije. Tudi po rafalih v staccatu se zvočna energija ne razblini popolnoma, saj se le ustvari mesto za novo melodično ekspanzijo. Scherzo (Allegro giocoso) se s svojimi agresivnimi in obenem optimističnimi podtoni zdi sprva kot neprimerno nadaljevanje po prvih dveh stavkih, a se kmalu izkaže za pomenljiv in še kako zaželen kontrast, ki v sam proces poslušanja vnese nekoliko napetosti in celo humorja. Kot se izkaže, je Brahms scherzo z ozirom na beethovnovsko simfonično tradicijo nepričakovano zasnoval v dvočetrtinskem taktu, brez tria in v močno preoblikovani sonatni obliki s skrajšano reprizo in skorajda popolnoma odsotno drugo temo, s čimer je po načelu suspenza pravzaprav premestil fokus na simfonični finale (Allegro energico e passionato). Po lagodno brzečem scherzu nas finale tako rekoč v trenutku »strezni« z brezkompromisno hladnostjo pesimizma, ozvočenega z zaporedjem osmih akordov, ki ga je Brahms povzel po Bachovi kantati Po tebi, Gospod, hrepenim (Nach dir, Herr, verlanget mich, BWV 150). Prav na tej ostinatni strukturi, ki v tem primeru presega zamejenost na krščansko liturgijo, saj gre za umetnikovo celovito percepcijo sveta, ki nas obdaja, je Brahmsu uspelo prepričljivo zgraditi nov glasbeni univerzum v zaporedju dvaintridesetih variacij (vključno z uvodno in sklepno afirmacijo teme). V kontekstu nenehno razvijajoče se »glasbene drame«, ki z vsakim novim taktom prodre še globlje v duhovno prostranost, pa nam Brahms ne ponudi lažnega srečnega konca, saj nas široko razprt glasbeni tok, v katerem ne manjka harmonskih in motivičnih zavojev kakor tudi ne »šablonskih« pasaž in drugih konvencionalnih glasbenih figur, vse preveč spominja na kompleksnost in paradoksnost življenja. Morda se ključ razodetja skriva v milosti, v upanju, v vztrajanju po preseganju obstoječega stanja, kar simbolno ponazarja cela vrsta motivičnih prelevitev iz ene v drugo variacijo; možno pa je tudi, da življenje nikoli ni povsem linearno časovno zaporedje dogodkov, ampak nenehno kroženje okrog pojavov, ki nas navdihujejo, osrečujejo, pa tudi tragično zaznamujejo – in na poti do našega cilja se tudi Brahmsova simfonična glasba izkaže kot izvrstna sopotnica. Benjamin Virc   BIOGRAFIJE Dario Macellari se je rodil v Rimu leta 1979. Sprva se je posvetil študiju klavirja na konservatorijih v Perugii in »Santa Cecilia« v Rimu, nato pa se je posvetil študiju orkestrskega dirigiranja, iz katerega je leta 2010 diplomiral na konservatoriju »San Pietro a Majella« v Neaplju. Študiral je pri Francescu Vizioliju in Raffaeleju Napoliju, pomembne spodbude za nadaljnji razvoj dirigentske tehnike in poglobljenega pristopa h glasbeni interpretaciji pa je prejel od Gianluigija Gelmettija na poletnih mojstrskih tečajih Accademie Chigiana v Sieni in od Markanda Thakarja na dirigentskih seminarjih z Baltimorskim komornim orkestrom. Med letoma 2006 in 2011 je sodeloval v Rimu s komornimi orkestri, predvsem godalnimi, v letih 2010 in 2011 pa z rimsko univerzo La Sapienza in vodil niz koncertov s Trobilnim ansamblom MuSa in Orkestrom MuSa. V kontekstu tega sodelovanja velja še posebej izpostaviti koncert, povezan s projektom »Glasba v Rimu v 19. stoletju« (izvaja ga Oddelek za glasbeno zgodovino), v okviru katerega je vodil zbor »Diego Carpitella«, s katerim je izvajal dela za zbor in godala W. A. Mozarta, G. Donizettija in F. Liszta. Leta 2014 je debitiral v Bolgariji z orkestrom Narodnega gledališča Varna, s katerim je kot gostujoči dirigent začel plodno umetniško sodelovanje, ki traja še danes. V Italiji je dirigiral Simfoničnemu orkestru Sanremo in Orkestru Roma Tre. Leta 2017 je kot glasbeni vodja produkcije Verdijeve opere Trubadur v Narodnem gledališču v Varni začel svojo pot na področju operne poustvarjalnosti. Gorazd Strlič je zaključil diplomski in specialistični študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Za vrhunske umetniške uspehe je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado in nato še Klasinčevo nagrado. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih, prav tako je redni gost več festivalov in koncertnih ciklov (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor, cikel komorne glasbe Carpe artem) ter izjemno aktiven na področju komornega muziciranja v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božično-novoletni koncert  23. december 2022 ob 19.30 Dvorana Ondine Otta Klasinc  Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solistke in solist Sabina Cvilak, sopran, Rebeka Lokar, sopran, Petya Ivanova, sopran, Andreja Zakonjšek Krt, sopran, Valentina Čuden, sopran, Irena Petkova, mezzosopran, Jaka Mihelač, bariton

Program

Gaetano Donizetti: Uvertura k operi Don Pasquale Gioacchino Rossini: Largo al factotum, arija Figara iz prvega dejanja komične opere Seviljski brivec (Jaka Mihelač) Gaetano Donizetti: O luce di quest’ anima, arija Linde iz prvega dejanja opere Linda di Chamounix (Petya Ivanova) Gaetano Donizetti: Pronta io son, duet Norine in Malateste iz prvega dejanja opere Don Pasquale (Valentina Čuden, Jaka Mihelač) Anton Foerster: Uvertura k operi Gorenjski slavček Anton Foerster: Nebeško solnce vliva mi upanje v srce, arija Minke iz prvega dejanja opere Gorenjski slavček (Andreja Zakonjšek Krt) Giuseppe Verdi: Mercè, dilette amiche, arija Hélène iz petega dejanja opere Sicilijanske večernice (Rebeka Lokar) Ambroise Thomas: Je suis Titania la blonde, arija Philine iz drugega dejanja opere Mignon (Valentina Čuden) ***** Charles Gounod: Les Nubiennes (Nubijke), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Charles Gounod: Avant de quitter ces lieux, arija Valentina iz drugega dejanja opere Faust (Jaka Mihelač) Charles Gounod: Les Troyennes (Trojanke), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Léo Delibes: Viens, Mallika … Dôme épais le jasmin, duet Lakmé in Malike iz prvega dejanja opere Lakmé (Andreja Zakonjšek Krt, Rebeka Lokar) Camille Saint-Saens: Amour, viens aider ma faiblesse, arija Dalile iz drugega dejanja opere Samson in Dalila  (Irena Petkova) Charles Gounod: Danse de Phryné (Frinijin ples), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Astor Piazzolla: Yo soy María, tango iz prvega dejanja operete María de Buenos Aires (Sabina Cvilak) Johann Strauss ml.: Na lepi modri Donavi, op. 314 (Petya Ivanova) Robert Stolz: Auf der Heide blüh’n die letzten Rosen (Jaka Mihelač) Franz Lehár: Meine Lippen, sie küssen so heiss, arija Giuditte iz četrtega prizora operete Giuditta (Sabina Cvilak) December ima v naših srcih prav posebno mesto – vsakodnevni mraz, ki nas obdaja, in prezgodnji sončni zahodi nas opominjajo, da sta toplina in svetloba tisto, kar daje in ohranja življenje. In ko se nam že zazdi, da temi zlepa ne bo konca, na skrajnem obronku obzorja znova posije prvi žarek – pa naj bo to upanja, novih začetkov ali karkoli si pač zaželimo. Ker je praznično veselje, ki nas obdaja, vselej še večje, če ga s kom delimo, je zato še posebej primerno, če si tudi z glasbo pričaramo čarobne trenutke, ki nam lahko ostanejo trajno v spominu. Nocojšnji glasbeni večer posvečamo vam, dragi obiskovalci, in vsem skupnim ali samostojnim novim začetkom, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. Če ste med tistimi, ki ste si zaželeli več ljubezni, komičnih zapletov med ljubezenskim osvajanjem in lirično občutenih melodij, se odlomki iz Rossinijevega Seviljskega brivca ter dveh Donizettijevih oper Linda di Chamounix in Don Pasquale zdijo res najprimernejši začetek vznemirljivega glasbenega popotovanja, ki ga nadaljujemo z uverturo in ljubezensko izpovedjo Minke iz Foersterjeve znamenite opere Gorenjski slavček. Podobna in s hrepenenjem prežeta občutja prevevajo tudi Helenino arijo iz Verdijevih Sicilijanskih večernic in Valentinovo arijo iz znamenite Goundeve opere Faust. Tudi za vse tiste, ki ste si zaželeli nekoliko več zabave in plesnih ritmov, bo poskrbljeno, saj nas že nestrpno pričakuje glasbeni vrvež, ujet v dinamičnem utripu baletne glasbe iz že omenjene Gounodeve opere Faust in virtuozne sopranske arije iz Thomaseve opere Mignon, pogosto kontradiktorne francoske poglede na ljubezen pa bomo zaokrožili z znamenitim cvetličnim duetom iz opere Lakmé in strastno izpovedjo fatalne Dalile iz Saint-Saënsove opere Samson in Dalila. Čisto za konec smo prihranili še nekaj presenečenj – od temperamentnih ritmov latino glasbe iz slovite Piazzollove operete María de Buenos Aires, veličastne elegance Straussovega valčka Na lepi modri Donavi, sladkobnih melodij izpod peresa Roberta Stolza pa vse do vročekrvne arije Giuditte iz istoimenske Lehárjeve operete, ki samozavestno zatrjuje, da so njene ustnice tiste, ki poljubljajo najbolj vroče. Naj vam čudovita moč glasbe polepša decembrsko slavje in skok v novo leto. Srečno in vse dobro v letu 2023! Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

MARIBOR, 6. DECEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je s satirično grotesko Tatjane Doma in Luke Marcena po motivih besedil Georgea Orwella Farma Orwell v režiji Luke Marcena odpravila na gostovanje v Srbijo, kjer bo predstavo danes, 6.  decembra 2022, odigrala v Srpskem narodnem pozorištu Novi Sad, dva dni kasneje, v četrtek, 8. decembra 2022, pa v Narodnem pozorištu Beograd. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Vojko Belšak, Mateja Pucko, Maša Žilavec in Liza Marijina. V Farmi Orwell, ki se naslanja na zgodbo Orwellove  Živalske farme, ideje romana 1984 in njegove štiri eseje, ki so v slovenskem prevodu izšli pod naslovom Fašizem in demokracija, ter eseje, objavljene pod naslovom Svoboda ali suženjstvo? V kitovem trebuhu in drugi eseji, gledamo svet skozi oči prašičje elite. Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem, utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti. Režiser Luka Marcen je uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa – je torej serija žanrsko raznolikih prizorov, vinjet, plakatov, spomenikov velike zgodovine Živalske farme. A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale. Dramaturginja je Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Metka Damjan. Po gostovanju v Srbiji se Farma Orwell konec decembra vrača na Mali oder, ogledati si jo bo mogoče tudi na silvestrovo.

3. koncert komorega cikla Carpe artem Carpe artem: Sinergija strun Sreda, 7. decembra 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.   IZJAVA ZA MEDIJE Tretji koncert komornega cikla Carpe artem – Sinergija strun – je v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus oblikoval kitarist Aljaž Cvirn, ki trenutno živi in deluje v Zürichu. Med glasbeniki bo tudi violončelistka Ema Krečič – ta je sodelovanje v koncertu prejela kot posebno nagrado, ki jo Društvo za komorno glasbo Amadeus podeljuje prvonagrajencem tekmovanja TEMSIG – poleg nje pa še violinistki Oksana Pečeny in Maja Peternel, violist Peter Njegovan, flavtistka Alenka Goršič Ernst in Nina Smrekar na angleškem rogu. Rdeča nit koncertnega sporeda je kitara. Slišali bomo dela treh skladateljev, pri katerih glasba za kitaro predstavlja pomemben del njihovega opusa: Kvintet št. 4 za kitaro in godalni kvartet Luigija Boccherinija, Sonato za violončelo in kitaro Radamésa Gnattalija ter Eklogo za flavto, angleški rog in kitaro Maria Castelnuova-Tedesca. Poleg tega bomo prisluhnili Godalnemu kvartetu Josepha Haydna, tokrat v verziji za kitaro, violino, violo in violončelo, ter Trem malim fantazijam za violino in kitaro najbolj vsestranskega med slovenskimi skladatelji – Marijana Lipovška.   PROGRAM Luigi Boccherini: Kvintet št. 4 za kitaro in godalni kvartet v D-duru, G 484 Marijan Lipovšek: Tri male fantazije za violino in kitaro Radamés Gnattali: Sonata za violončelo in kitaro Mario Castelnuovo-Tedesco: Ekloga za flavto, angleški rog in kitaro, op. 206 Joseph Haydn: Kvartet za kitaro, violino, violo in violončelo v E-duru, op. 2, št. 2   GLASBENIKI Aljaž Cvirn, kitara, Oksana Pečeny, violina, Maja Peternel, violina, Peter Njegovan, viola, Ema Krečič, violončelo, Alenka Goršič Ernst, flavta in Nina Smrekar, angleški rog   O PROGRAMU Koncertni spored prinaša raznolike komorne zasedbe od dua do kvinteta, njihovo rdečo nit pa predstavlja kitara. Zgodovinsko je klasična kitara tesno povezana s Španijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem zgodnja prednica kitare ni italijanska lutnja, pač pa njena španska različica vihuela; prvo verzijo sodobne klasične kitare pa je v 19. stoletju izdelal španski kitarist in izdelovalec glasbil Antonio de Torres Jurado. V kolektivni zavesti zahodnega sveta sta tako zvok kot podobo kitare vselej polna aluzij na Španijo in tudi v klasični glasbi kitara pogosto nastopa kot nosilka kulturnih referenc. To brez dvoma drži za Boccherinijeve kitarske kvintete. Luigi Boccherini (1743–1805) je ustvaril dvanajst kvintetov za kitaro in godalni kvartet (ohranjenih je osem), pri čemer pa so prav vsi stavki v resnici transkripcije njegovih zgodnejših del, večinoma godalnih in klavirskih kvintetov. Dodajanje kitare v obstoječa dela je skladateljev hommage Španiji, ki je pomemben del življenja predstavljala njegovo domovino. Slogovno se njegova dela, med katerimi dominirajo komorne skladbe za godala, umeščajo v obdobje zgodnjega klasicizma z elementi rokokoja in galantnega sloga. Kot nekoliko mlajši sodobnik je Boccherini sicer privzel nekatere oblikovne modele Haydnove glasbe, a je bil hkrati stilno izrazito individualen. V nasprotju s Haydnom, ki je glasbeni tok gradil s sopostavljanjem kontrastnega tematskega materiala in njegovo obdelavo — kasneje bo to postalo temelj nemške glasbene tradicije — Boccherinijevo glasbo odlikujeta bogata melodična invencija in spretno obvladovanje inštrumentalnih tekstur. Njegovo glasbeno ustvarjanje je bistveno zaznamovala tudi izkušnja muziciranja; bil je namreč odličen violončelist in aktiven komorni glasbenik. Poleg tega, da je violončelo povzdignil iz spremljevalnega inštrumenta v solističnega, je veliko pozornost namenjal skupni igri godal. S subtilnimi spremembami dinamike je iskal skupno ekspresijo glasbenikov in jo nadgrajeval z uporabo tehnik kot so tremolo, sul ponticello in arpeggio. S kitaro Boccherini v glasbo vnaša iberski temperament, pri čemer izkorišča tako ekspresivno gibkost kot tudi perkusivno moč inštrumenta. Njegove kitarske kvintete odlikujeta spretno spajanje brenkalskega in godalnega zvoka ter kontrast melodične spevnosti in dramatične virtuoznosti. Kvintet št. 4 v D-duru (1798) se odpre z nežnim pastoralnim dialogom godal in kitare. Živahen drugi stavek zaznamuje solističen part violončela, ki temelji na izmenjavi virtuoznih pasaž z liričnimi odseki. Delo se zaključi z briljantnim fandangom. Hiter trodobni španski ples je bil originalno pet s spremljavo kitare in kastanjet, ki jih v svoji verziji plesa uporabi tudi Boccherini. Tudi skladateljska dejavnost Marijana Lipovška (1910—1995) je močno prežeta z njegovo poustvarjalno dejavnostjo. Lipovšek je bil odličen pianist, ki se je na koncertnih odrih uveljavil predvsem kot korepetitor. Muzikolog Matjaž Barbo ga označi za celovitega glasbenika, pri katerem se ustvarjalno in poustvarjalno delo dopolnjujeta in prepletata, hkrati pa ju vpenja v “temeljit glasbenoestetski premislek.” Brez dvoma pa bi Lipovšku lahko pripisali tudi naziv najbolj vsestranskega med slovenskimi glasbeniki 20. stoletja — bil je skladatelj, pianist, urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist in esejist, pa tudi navdušen alpinist in fotograf. Študij kompozicije je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Slavka Osterca, dodatno se je izpopolnjeval v Pragi (Alois Hába, Josef Suk) in v Rimu (Alfredo Casella). Kljub progresivnim pogledom svojih profesorjev — Osterc je bil zagovornik intelektualno usmerjenega modernizma in močno vpet v dejavnost Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM, Hába je bil eden vodilnih skladateljev mikrotonalne glasbe, Casella pa je bil zaslužen za promocije sodobne glasbe v Italiji — je Marijan Lipovšek ostajal nenavadno odklonilen do sodobnih glasbenih tokov. Razlog za to muzikologinja Vesna Venišnik Peternelj poišče v skladateljevem globokem spoštovanju in poznavanju zahodne (klasično)glasbene tradicije, ki jo je posledično čutil kot del svojega notranjega sveta. Prav ta pa mu je predstavljal temelj, iz katerega je pri komponiranju izhajal. V svoj neoklasiciskični slog je Lipovšek tako rad vpletal modalnost in pentatoniko in se navdihoval pri idiomih ljudske glasbe; kljub občasnemu razgrajevanju tonalnosti in hipnim ekskurzom v atonalnost, pa navezave na tradicijo ni nikoli prelomil. Veliko Lipovškove glasbe je nastalo po naročilu, kar še posebej drži za njegova manjša komorna dela. Kljub temu pa se nikoli ni zatekal v virtuozno razkazovanje izvajalskih spretnosti in je vztrajal pri glasbi, ki naj bo izraz intimnega čustvovanja umetnika. Večina njegovih del je namenjenih vokalu, klavirju in godalom in čeprav ga je zvok kitare spremljal že v zgodnjem otroštvu — njegov oče je bil namreč ljubiteljski kitarist — se ji kot skladatelj ni posvečal. Izjema so Tri male fantazije (1981) za violino in Društvo za komorno glasbo Amadeus www.carpeartem.eu info@carpeartem.eu kitaro, ki so nastale za violinista Tomaža Lorenza in kitarista Jerka Novaka. Venišnik Peternelj kot osnovni značilnosti skladbe izpostavlja njeno tematsko enovitost ter sopostavljanje tonalnosti in atonalnosti; slednjo skladatelj dosega predvsem z dodajanjem sekund v terčna sozvočja ter z njihovimi kromatičnimi spremembami. Drugi stavek prinaša tudi nastavke dvanajsttonske tehnike, ki pa se hitro umakne svobodni atonalnosti violinske melodije in razloženim diatoničnim akordom v kitari. Če Lipovškova glasba z izmikanjem sodobnim glasbenim tokovom sproža vprašanja o idealu napredka in novosti, kar je ena ključnih tem družbene modernosti, pa glasba njegovega brazilskega sodobnika Gnattalija s prevpraševanjem meja med klasično in popularno glasbo že napovedujejo dobo postmoderne pluralnosti resnic; hkrati pa odpira tudi nekatera bolj univerzalna vprašanja o vlogi umetnosti pri tvorjenju identitete, predvsem nacionalne. Radamés Gnattali (1906—1988) je bil v Braziliji rojen potomec italijanskih emigrantov. Kot vsestranski glasbenik, multiinštrumentalist, dirigent, skladatelj in aranžer je delal za različne radijske postaje in snemalne studie, nazadnje pa se je ustalil pri Radiu Nácional. Trideseta in štirideseta leta 20. stoletja so bila za Brazilce čas prebujanja narodne identitete; številni intelektualci in umetniki so iskali načine, da bi svojo identiteto razločili od Argentinske, Portugalske in Ameriške. Pomembno vlogo pri tem je, predvsem prek predvajanja brazilske popularne glasbe, odigral tudi Radio Nácional. Kot dirigent in aranžer radijskega orkestra ter ustvarjalec glasbe za popularne televizijske serije je Gnattali postal ena najbolj prepoznavnih brazilskih glasbenih osebnosti svojega časa. Zgodovinska vrednost njegovega dela pa korenini v dejstvu, da je uspel popularno glasbo afro-brazilske tradicije povzdigniti iz medija zabave v zvrst z umetniškim potencialom, ki ima lahko nacionalni kulturni pomen. Čeprav ni nikoli pridobil formalne skladateljske izobrazbe, je Gnattali ustvarjal tudi v dela tradiciji zahodne klasične glasbe — sprva v slogu neoklasicizma in neoromantike, v petdesetih in šestdesetih letih pa je vse bolj aktivno iskal možnosti za spoj tradicionalnih vzorcev zahodne klasične glasbe z elementi brazilske ljudske in popularne glasbe. V tem kontekstu poslušamo tudi Sonato (1969) za violončelo in kitaro, ki klasične strukture zahodne glasbe napolnjuje z afro-brazilskimi ritmi in ljudskim melosom. Prevladuje vpliv brazilske virtuozne ulične glasbe choro, katere glavni značilnosti sta sinkopiran ritem in z modulacijami bogata kontrapunktna tekstura. V 17. stoletju se je kitara iz Španije razširila po celotni Evropi in nekoliko kasneje doživela obdobje slave v pariških salonih kot inštrument, ki je lahko predstavljal “orkester v malem”. A slava je bila kratkotrajna, saj je kitaro hitro izpodrinil precej glasnejši in okretnejši “orkester v malem” — klavir. Tehnika igranja na kitaro in posledično pisanje zanjo sta izrazito specifična in zahtevata odlično poznavanje inštrumenta. V opusih skladateljev tradicionalnega kanona zahodne klasične glasbe tako le izjemoma najdemo dela za kitaro. Na drugi strani so skladatelji, ki so večji del svojega opusa posvetili kitari — eden pomembnejših med njimi je brez dvoma Mario Castelnuovo-Tedesco (1895– 1968). Med študijem v rodni Italiji je Tedesca opazil Alfredo Casella, eminentna osebnost evropskih glasbenih krogov in aktiven promotor mladih italijanskih skladateljev. Po njegovi zaslugi so bila Tedescova dela izvedena na številnih evropskih festivalih sodobne glasbe, med drugim tudi na prvem festivalu ISCM v Salzburgu leta 1922. Prav na tem festivalu je, deset let kasneje v Benetkah, Tedesco spoznal španskega kitarista in skladatelja Andrésa Segovio. Razvila sta dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje, po zaslugi katerega je Castelnuovo-Tedesco postal eden najboljših poznavalcev kitare in specialist v pisanju za ta inštrument. Tedescu se je obetala lepa skladateljska kariera, a je bil leta 1939 ob pritiskih italijanskega fašizma prisiljen emigrirati v Združene države Amerike. Tam se je preživljal predvsem s pisanjem filmske glasbe in poučevanjem, nikoli pa ni povsem opustil pisanja klasične glasbe. Poleg zvočnosti in tehničnih zmožnosti kitare so bila njegova velika inspiracija pri ustvarjanju glasbe vélika literarna in filozofska dela zahodne tradicije ter bogata dediščina židovske liturgije. Ekloga (1965) za flavto, angleški rog in kitaro je nastala dve leti pred njegovo smrtjo in velja za Tedescovo zadnje dokončano delo. Naslov si izposoja iz literarne zgodovine, kjer ekloga pomeni idilično pesem o pastirskem življenju, ki je običajno zapisana v obliki dialoga; najbolj znane so Vergilove ekologe. Tedescovo Eklogo sestavljajo štirje kratki, med seboj nepovezani stavki z bežnimi aluzijami na ljudsko glasbo. Liha stavka imata obliko loka, soda pa sta plesna: drugi je saltarello, živahen ples s poskoki, četrti pa girotondo, hiter ples v krogu.  Zaključek nocojšnjega komornega večera pripada Josephu Haydnu, skladatelju, ki bržkone ne potrebuje posebne predstavitve. Haydnov čas (1732-1809) je čas razsvetljenstva, obdobja, v katerem zahodna civilizacija stopi na pot družbene modernosti in v center postavi sodobne ideale, kot so razum, svoboda, človeško dostojanstvo, individualnost in avtonomija. Ti ideali se v glasbi uresničijo z obdobjem dunajske klasike in zlato dobo inštrumentalne glasbe, ki jo danes poimenujemo “absolutna”. Joseph Haydn, očetovska figura dunajske klasike, ni bil zgolj produkt svojega duhovnega okolja, pač pa ga je s svojo ustvarjalnostjo tudi dejavno sooblikoval. Zaslužen je za razvoj in utrditev sonatne oblike; tiste, v kateri se utelesi duh razsvetljenstva in v kateri se uravnovesita vsebina in oblika, občutje in dojemljivost. Kot obdobje, ki mu kraljujeta razum in znanje, je razsvetljenstvo čas velikega tehnološkega napredka, tudi na področju izdelave glasbil. Prav v tem času številni inštrumenti pridobijo svojo sodobno obliko in osnujejo se nekatere zasedbe, ki še danes predstavljajo temelj poustvarjalne prakse. Joseph Haydn se je v zgodovini glasbe uveljavil kot izumitelj oz. “oče godalnega kvarteta”, najbolj značilne klasicistične komorne zasedbe, ki bo še stoletja predstavljala klasično glasbo v svoji najčistejši obliki. Nocoj bomo v priredbi za kitaro, violino, violo in violončelo prisluhnili enemu njegovih zgodnejših godalnih kvartetov, ki so nastali za domačo rabo in so po oblikovni zasnovi še bližji serenadi oz. divertimentu —večstavčni glasbi komornega značaja, katere namen je bil predvsem razvedrilo. Urška Rihtaršič   Glasbeniki  Aljaž Cvirn je slovenski klasični kitarist, ki živi in deluje v Švici. Po končanih študijih na ljubljanski akademiji za glasbo, züriški visoki šoli za umetnost ter bazelski akademiji za glasbo Aljaž poučuje kitaro na züriškem konservatoriju za glasbo in na glasbeni gimnaziji v Ustru. Hkrati je tudi aktiven glasbenik, ki redno nastopa sam in v različnih komornih zasedbah. Nastopal je v Italiji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer je igral na različnih festivalih (Zürich Guitar Days, Lucerne Guitar Festival, Postojnski kitarski festival, Stradivari Stiftung) in v dvoranah, kot sta Slovenska filharmonija in dvorana luzernškega simfoničnega orkestra. Sodeloval je na številnih državnih in mednarodnih kitarskih tekmovanjih ter osvojil več kot 10 prvih, drugih, tretjih in posebnih nagrad. Leta 2014 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Njegov kitarski repertoar je raznolik. Izvaja klasična dela od renesanse, baroka do moderne glasbe 20. stoletja. Velik del njegovega repertoarja sestavlja komorna glasba v različnih zasedbah. Aprila 2017 je skupaj z nemško violončelistko Isabel Gehweiler posnel svojo debitantsko zgoščenko z naslovom “Sonate za violončelo in kitaro”, leta 2020 je sodeloval pri snemanju zgoščenke violinistke Tanje Sonc pod pokroviteljstvom Banke Slovenije, konec tega leta pa bo izšla tudi njegova prva samostojna zgoščenka. V zadnjih letih se je uveljavil kot prepričljiv poustvarjalec in komorni glasbenik, ki ga po mnenju strokovne javnosti odlikujejo izvajalska dovršenost, stilna premišljenost in inovativne interpretacijske zamisli. Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje je pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo Summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra "Musidora", Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je bila koncertna mojstrica Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala v Italiji, Švici, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki po svetu in je 2. koncertna mojstrica mednarodnega orkestra "No Borders Orchestra". Od sezone 2013/14 je koncertna mojstrica SNG Maribor. Maja Peternel je začela igrati violino pri petih letih v rojstnem Mostarju. Šolanje je nadaljevala v Mariboru na Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu svojega očeta Franja Peternela. Študij je zaključila na graški akademji pri profesorju Christosu Polyzoidesu in se izobraževala na številnih mojstrskih tečajih. Kot koncertna mojstrica je delovala pri Mladinskem komornem godalnem orkestru Maribor. Sodelovala je na festivalih Glasbeni september, Festival Maribor in Festival Lent. Od leta 2000 je članica Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Ema Krečič je z igranjem violončela začela pri šestih letih na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri profesorju Damirju Hamidullinu. Po vzporednem šolanju na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu v razredu prof. Igorja Mitrovića in škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je nadaljevala študij na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je junija 2021 diplomirala v razredu profesorice Karmen Pečar. Za dosežene študijske uspehe je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. V zimskem semestru 2020/21 je bila na študijski izmenjavi na univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu profesorja Clemensa Hagna. Študij od oktobra 2021 nadaljuje na salzburškem Mozarteumu v razredu profesorja Enrica Bronzija, od 2022 pa v razredu profesorja Clemensa Hagna ter vzporedno na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karmen Pečar. Januarja 2022 je s simfoničnim orkestrom slovenske Filharmonije izvedla Dvořákov koncert v h-molu, marca 2020 pa s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija Rokoko variacije Petra Iljiča Čajkovskega. Redno ima tudi solistične recitale po Sloveniji. Februarja 2019 je za arhiv RTV Slovenija s pianistko Beato Barcza posnela Sonato za violončelo in klavir X v E-duru Giuseppeja Valentinija. Na tekmovanjih je v zadnjih letih trikrat dosegla prvo nagrado - aprila 2022 na mednarodnem tekmovanju Musica Goritiensis, junija 2021 na tekmovanju TEMSIG ter aprila 2019 na mednarodnem tekmovanju Petar Konjović v Beogradu. Junija 2022 je na internem tekmovanju Concorso Mainardi univerze Mozarteum dosegla drugo nagrado. Sodeluje v različnih komornih sestavih ter kot gostja pri projektih s profesionalnimi orkestri. Udeležila se je mnogih mojstrskih seminarjev pri priznanih profesorjih (Jens-Peter Maintz, Julian Steckel, Philippe Muller, Reinhard Latzko, Giovanni Gnocchi, Marco Testori). Poleg študija svoj čas posveča tudi petju. Dve leti je bila članica gimnazijskega Dekliškega komornega zbora sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2012 do leta 2016 je pela v Dekliškem komornem zboru GCEW pod vodstvom Jožeta Fürsta, od leta 2018 do 2020 pa je bila članica Mešanega pevskega zbora sv. Nikolaja Litija pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2016 se uči tudi solopetje, dve leti jo je poučevala prof. Marta Močnik Pirc v Glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, od leta 2018 naprej pa se uči na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri prof. Barbari Nagode. Uspešna je tudi na pevskih tekmovanjih, na mednarodnem tekmovanju IMMCC Maribor 2020 je prejela tretjo nagrado. Ema Krečič igra na italijanski violončelo, ki je bil nekoč last profesorja Heinricha Schiffa. Izdelal ga je Angelo Radrizzani leta 1932. Alenka Goršič Ernst je solo flavtistka orkestra mariborske opere. Svojo glasbeno pot je pričela v Celju, šolanje pa nadaljevala v Ljubljani pri profesorju Jožetu Pogačniku, solistu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Borisa Čampe. Kot študentka je prejela solistično in s komornimi sestavi več prvih nagrad na državnih tekmovanjih in študentsko Prešernovo nagrado. Izpopolnjevala se je pri profesorju Mihaelu Koflerju v Nemčiji in z izvedbo Reineckejevega koncerta za flavto in orkester z orkestrom Slovenske filharmonije končala podiplomski študij pri profesorju Fedji Ruplu. S Salzburškim komornim orkestrom se je udeležila turneje po Japonski, z različnimi komornimi sestavi koncertira doma in v tujini. Deluje kot članica žirij na tekmovanjih in svoje znanje prenaša na učence in dijake glasbene šole v Velenju ter kot predavateljica na različnih seminarjih. Nina Smrekar je svojo glasbeno pot začela pri desetih letih v glasbeni šoli v Kamniku. Leta 2010 je uspešno opravila sprejemne preizkuse na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer se je nadaljnja štiri leta urila pod mentorstvom profesorja Mateja Šarca. Po opravljeni maturi je pričela s študijem na Univerzi za umetnost v Gradcu pri profesorju Adiju Traaru. V času celotnega študija se je redno udeleževala seminarjev in mojstrskih tečajev pri uglednih oboistih, kot so Lucas Macias Navarro, Emanuel Abbühl, Albrecht Mayer, Heike Steinbrecher, Giorgi Gvantseladze, Guy Porat in drugi.Tekom študija je začenjala poglabljati svojo naklonjenost do orkestrske in komorne glasbe. Postala je članica pihalnega kvinteta Vivus, katerega mentor je bil profesor Markus Schön, kasneje pa tudi profesor Chia Chou in profesor Stefan Schilli. Kvintet vivus se je svojo pot začel s serijo koncertov ter z radijskim snemanjem v Avstriji, slovenski publiki pa se je prvič predstavil leta 2019 v sklopu glasbene mladine ljubljanske, kasneje pa tudi v sklopu samostojnih koncertov v različnih slovenskih mestih. Nina je leta 2017 postala članica Mladinskega dunajskega orkestra (dir. Herbert Böck), leta 2018 članica SEYO (El sistema Europe) orkestra, in leta 2021 članica Styriarte mladinskega orkestra pod vodstvom priznanega dirigenta Andresa Orozca Estrade. Po uspešno opravljeni avdiciji je od maja 2022 članica orkestra SNG Maribor.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko info@carpeartem.eu 041 866171  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ta veseli dan kulture v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Vodenje po gledališču in brezplačne vstopnice Ob rojstnem dnevu Franceta Prešerna v soboto 3. decembra 2022, v številnih kulturnih ustanovah, zavodih, gledališčih, knjižnicah in muzejih tradicionalno na pobudo Ministrstva za kulturo RS poteka Ta veseli dan kulture, na katerem se na najlepši način združujeta dostopnost in želja ljudi po kulturi. Kot vsako leto svoja vrata odpira tudi Slovensko narodno gledališče Maribor. Mariborski Talijin hram ob 17. uri vabi na voden ogled po gledališču, kjer bodo predstavili svojo več kot 160-letno zgodovino in zbrane odpeljali v zakulisje, na posamezne odre, kjer bodo lahko spoznali gledališke poklice in se seznanili z različnimi načini umetniškega in tehničnega ustvarjanja dramskih, opernih in baletnih uprizoritev ter si ogledali gledališke delavnice, v katerih ohranjajo znanja in spretnosti mojstrov omenjenih obrti. Slovensko narodno gledališče Maribor poklanja tudi brezplačne vstopnice za ogled predstave Ne ti meni Alice (Once Again), ki bo na Malem odru ob 20. uri. Brezplačne vstopnice so že na voljo pri gledališki blagajni, število je omejeno, zato pohitite. ### Več o Tem veselem dnevu kulture https://www.zvkds.si/sl/elkd/elkd-prireditve kontakt za medije Alan Kavčič 041/697-121  

MARIBOR, 23. NOVEMBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 26. novembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedel dramski balet Madame Bovary v koreografiji in režiji Valentine Turcu. V naslovni vlogi bo nastopila Catarina de Meneses. Dan kasneje pa bo junakinjo istoimenskega romana Gustava Flauberta upodobila Anastasia Matvienko. Nova baletna stvaritev Madame Bovary, ki jo podpisuje mednarodno priznana in večkrat nagrajena koreografinja in režiserka Valentina Turcu, kljubuje konvencijam in presega zgolj interpretacijo Flaubertove mojstrovine. »Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera,« pravi koreografinja in režiserka Valentina Turcu. Svet Emme Bovary, ki je pravzaprav zrcalna podoba naše postfaktične družbe, je prežet z lažnimi novicami, lažno lepoto, lažnimi odnosi, željo po odobravanju in priznanju ter s hrepenenjem po pozornosti pogosto enako banalnih in notranje praznih ljudi. Tako kot Flaubertov pretresljiv, a brezhiben literarni slog nas baletna pripoved popelje na vznemirljivo potovanje samoodkrivanja, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vzburjenjem in otopelostjo, velikimi idejami in šibkostmi telesa. Strastna in obenem pretresljiva koreografska vizija Emminega notranjega sveta povsem ustreza Chopinovi glasbi, ki jo dopolnjuje minimalistični ambient glasbenih del Philipa Glassa. Bovaryjina neusahljiva želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosni dolgčas, duševna praznina in samouničujoče vedenje postanejo ključne koordinate umetniškega iskanja Valentine Turcu, ki ustvarjajo prepričljivo gledališko vzdušje nove realnosti, iz katere se Emmino življenje osvobaja zadušljivih družbenih pravil. Plešejo Catarina de Meneses (26., 29. november)/Anastasia Matvienko (27. november, 1., 3. december), Tamás Darai, Andrea Schifano, Sytze Jan Luske, Asami Nakashima, Yuya Omaki, Tijuana Križman Hudernik, Davide Buffone, Tanja Baronik, Sergiu Moga, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Alexandru Pilca, Ema Perić, Matteo Magalotti, Tea Bajc, Tomaž Viktor Abram Golub, Monja Obrul, Christopher Thompson, Beatrice Bartolomei in  Lucio Mautone. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalec videa Martin Svobodnik, oblikovalec zvoka Gorazd Vever, asistent koreografije Anton Bogov, asistentka kostumografije Petra Dančević Pavičić. Po sobotni premieri bo Madame Bovary na sporedu še 27. in 29. novembra ter 1. in 3. decembra 2022. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču.

MARIBOR, 16. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 18. novembra 2022, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Simone Hamer Samo ne se ustavit! po motivih romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne?. Režiser in avtor odrske priredbe je Primož Ekart, igrajo Ana Urbanc, Petja Labović, Vojko Belšak, Gorazd Žilavec, Eva Kraš, Mirjana Šajinović, Matija Stipanič, Viktor Hrvatin Meglič, Nejc Ropret, Mateja Pucko, Davor Herga, Maša Žilavec in Irena Varga.  Drama Samo ne se ustavit! dramaturginje in dramatičarke Simone Hamer tematsko izhaja iz motivov ameriškega romana Tudi konje streljajo, mar ne? Horaca McCoya (1897–1955): ekonomske krize, vsakodnevnega boja za preživetje, brezupne brezposelnosti, neusmiljenega sveta šovbiznisa (kjer preživi močnejši, bolj trmast in z večjo mero sreče obdarjen posameznik in posameznica), v ospredju sta iskanje smisla bivanja in absurdnost eksistence v svetu, ki ga soustvarjamo kot skupnost in kot posamezniki. McCoy v izjemno pronicljivem in provokativnem romanu, izdanem leta 1953, na plesnem maratonu združi intrigantno plejado likov iz družbene margine, svetovno slavo pa doživi z istoimensko filmsko različico v režiji Sydneya Pollacka (1969). Simona Hamer je za gledališki list zapisala, da sta »intenzivnost ponižujočega tekmovanja, zasnovanega tako, da se frustracije, strah, bolečine in lažno upanje neustavljivo množijo, ter možnost izstopa in vrnitve v še bolj krut in neizprosen svet mlinska kamna, ki na koncu zmeljeta celo tako optimističnega človeka, kot je Robert. Da ustreže Gloriini prošnji za pomoč pri samomoru – in s tem sebe obsodi na električni stol – se naenkrat ne zdi več absurdno dejanje, ampak akt usmiljenja. Tako kot je njegov ded odrešil muk konja, ki si je zlomil nogo. McCoyeve like, ki jih eksistencialna stiska potiska v vedno hujše kroge pekla, bi danes okronali za prekariat; razred, v katerega spada že dobra četrtina populacije zahodnih držav.« Režiser uprizoritve Primož Ekart, ki v Drami SNG Maribor režira prvič, pravi: »Z našo uprizoritvijo želimo predvsem pripovedovati zgodbo o ljudeh, ki so zaradi eksistencialne stiske prisiljeni sodelovati v plesnem maratonu, kjer zmaga tisti, ki preživi to neskončno tekmovanje v plesu. Zdi se mi, da so tovrstne zgodbe tik pred nami, da so že del našega časa. V romanu oziroma filmu Tudi konje streljajo, mar ne?, iz katerega smo prevzeli temo in motive za našo uprizoritev, je dogajanje postavljeno v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize v Ameriki in Evropi, ki je čas ogromne brezposelnosti in vsakodnevnega boja za eksistenco. To je obenem čas vzponov fašizmov, totalitarnih sistemov in populističnih avtoritarnih vodij, ki so znali izkoristiti brezup množic in jim ponudili privlačne in obenem pogubne rešitve iz takšnega položaja.« Uprizoritev sodobnega plesnega resničnostnega šova Samo ne se ustavit! kaže tudi na lažno spektakelsko in na videz bleščečo zunanjo podobo tovrstnih televizijskih produkcij, obenem z njihovimi skritimi mehanizmi, ki jih v ozadju poganja pohlep producentov in izkoriščanje ter izčrpavanje udeleženk in udeležencev do zadnjih plasti njihove zasebnosti in poslednjih atomov psihične in fizične moči. Svetovalka za dramaturgijo je Simona Hamer, scenografa Meta Grgurevič & JAŠA, kostumografinja Tina Kolenik, koreografinja Rosana Hribar, avtorsko glasbo sta prispevala  Boris Benko in Primož Hladnik (Duo Silence), za izbor glasbe sta poskrbela Darja Hlavka Godina in Primož Ekart, za oblikovanje svetlobe Andrej Hajdinjak, za oblikovanje zvoka Darja Hlavka Godina, avtorica videa je Vesna Krebs, lektorica Mojca Marič, asistentka kostumografinje Nika Dolgan.

LUDWIGSBURG, 11. NOVEMBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj in jutri v Ludwigsburgu v Nemčiji uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt. Znamenita dvorana Forum am Schlosspark v Nemčiji že desetletja slovi kot center, kjer se predstavljajo vrhunske mednarodne produkcije trenutno najpomembnejših koreografov svetovnega spektra sodobnega plesa. To je že tretje gostovanje mariborskega Baleta v Nemčiji letos. Celovečerni pripovedni balet Peer Gynt, pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe, je nastal po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega. Dogodivščine oportunističnega popotnika se odvijajo na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta, dokler se na stara leta ne vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Koreograf Edward Clug, sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja, občinstvo vodi v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Po praizvedbi v Mariboru leta 2015 je predstava takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma ter v tujini, med drugim na festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu in v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi v Rusiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim z Baletom züriške operne hiše in Dunajskim državnim baletom. Več informacij Forum Ludwigsburg Fotografije za medije

MARIBOR, 8. november 2022 – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 11. novembra 2022, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila slovensko noviteto skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode, operni muzikal v šestih prizorih Tesla v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi bo nastopil Klemen Slakonja. Nikola Tesla (1856–1943) velja za enega najbriljantnejših znanstvenikov sodobne ere, ki je s svojimi »čudodelnimi« izumi in raziskavami – od indukcijskega motorja na izmenični tok, magnetizma, rentgenskih žarkov, letečih naprav, brezžičnega prenosa elektromagnetne energije itn. – za vedno spremenil podobo sveta. Ob nenadkriljivem impulzu do raziskovanja pa je Tesla bil v prvi vrsti človek in človekoljub, ki je zaradi svojega utopičnega idealizma večkrat prihajal v navzkrižje z dehumanizirajočimi interesi kapitala. Uprizoritev opernega muzikala občinstvu prinaša svež in obenem družbenokritični pogled na človekovo (praviloma kapitalistično in mačehovsko) upravljanje in eksploatacijo s človeško družbo, državo in naravo, prav tako pa nas uprizoritev usmerja v iskanje odgovorov na vprašanje, kako lahko pravočasno – če sploh – stopimo s tega drvečega vlaka, ki nas z vse večjo hitrostjo pelje proti lastnemu propadu, uničenju planeta in s tem celotne civilizacije. Libretist Nejc Gazvoda je o Nikoli Tesli dejal: »Kar me je povleklo, da sem našel zgodbo za ta libreto, je bila njegova človeška nenavadnost, celo izgubljenost v tem svetu, ki ga je skozi fiziko obvladal do obisti, drugače pa niti ne. Človek, ki se zavestno odpove, da bo postal najbrž najbogatejša oseba na svetu, ker hoče pomagati prijatelju, v kapitalizmu najbrž kotira visoko na lestvici duševnih bolezni, v mojem vrednostnem sistemu pa kotira 'samo' zelo visoko. Zanimala me je ta plat.« »Partitura zelo smiselno sledi vsebini in času dogajanja opere, pri tem pa se mojstrsko poigrava z najrazličnejšimi glasbenimi slogi in obdobji,« pravi Simon Krečič, umetniški vodja Opere in dirigent uprizoritve, »tako imamo dele, napisane v popolnoma klasičnem, mestoma celo polifonem opernem glasbenem jeziku, nato se sprehodimo preko salonske glasbe valčka konca 19. stoletja, tanga in drugih plesnih ritmov, mimo popularne glasbe današnjih dni, od zvokov rocka, pop baladnih napevov pa vse do za Teslo neizbežne elektronske glasbe.« »Kar nekaj časa sem porabil za razglabljanje in eksperimentiranje, dokler nisem našel začetka klobčiča, ki se je naprej odvil spontano – ponovno in do konca. Dodatne inštrumente predstavljajo električna solo kitara, bas kitara, dvojne klaviature in bobni,« opisuje nastanek glasbene novitete skladatelj Slavko Avsenik mlajši in dodaja, »a ko sem vstopil v delovni proces, se je ob odkrivanju vsebinske moči njegovega libreta razočaranje kaj kmalu prelevilo v čisto navdušenje, saj je poleg zanimivih zapletov omogočilo tudi združitev opere in muzikala v nekaj, kar mi je bilo v tem primeru izrazno še bliže – operni muzikal.« »Zame Tesla ni bil le briljantni znanstvenik in izumitelj, ampak tudi umetnik. Njegove ideje o svetu in energije so zame primeri čiste umetnosti, ki presegajo zamejenost prostora-časa, in v skladu s tem smo zasnovali tudi koncept uprizoritve opernega muzikala,« pravi režiser Aleksandar Popovski. »Prepričan sem, da bo uprizoritev vsakemu izmed nas ponudila svoj niz odgovorov na temeljna vprašanja, kdo in kje smo ter kdo je bil pravzaprav Tesla,« dodaja. Nastopili bodo Klemen Slakonja, Sabina Cvilak, Jaki Jurgec, Dada Kladenik, Martin Sušnik, Dušan Topolovec, Mihael Roškar, Lucija Krašovec, Petra Crnjac, Mojca Potrč, Marko Škofič, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Tomaž Planinc ter baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Scenografa sta Sven Jonke in Katarina Ivana Jonke, kostumograf Leo Kulaš, svetovalec za oblikovanje svetlobe Aleksander Čavlek, svetovalec za oblikovanje zvoka Danilo Ženko, koreografinja Cleopatra Purice, oblikovalka odrskega giba Klavdija Stanišič, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Matic Kašnik, asistentke kostumografije Lara Kulaš, Simona Toš in Suzana Rengeo, koncertni mojster Saša Olenjuk, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Pokrovitelj uprizoritve je Lumar IG – trajnostni partner gledališča, direktor Marko Lukić pa je dejal: »Ne samo, ker je bil Nikola Tesla v svojih dosežkih daleč pred vsemi, pač pa tudi zaradi občutka za splošno dobro smo pri Lumarju z veseljem pristopili k sodelovanju pri tem projektu. Tudi v poslanstvu našega podjetja je skrb za boljši jutri. Bivanje z nizkim ogljičnim odtisom, razvoj energetsko učinkovitih in trajnostno naravnanih rešitev je del našega DNK in dolgoročnih usmeritev.« V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se zahvaljujejo tudi sponzorjema s.Oliver in Ineor. Po petkovi premieri bo letos Tesla v Mariboru na sporedu še 12., 13., 15. in 16. novembra, 28. decembra pa v Cankarjevem domu v Ljubljani. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču

MARIBOR, 28. september 2022 – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 30. septembra 2022, v Dvorani Ondine Otta Klasinc sezono odpirata s premiero opere Amilcara Ponchiellija La Gioconda pod taktirko Gianluce Martinenghija in v režiji Filippa Tonona. V naslovni vlogi bo nastopila Rebeka Lokar. Opero La Gioconda je Amilcare Ponchielli, v glasbeni zgodovini najbolj znan kot Puccinijev mentor, napisal v slogu velike opere, ki poleg šestih velikih vlog, v katerih je predstavnik enega izmed šestih glavnih tipov glasu (sopran, mezzosopran, alt, tenor, bariton in bas), zahteva še operni zbor, baletni ansambel in velik arzenal odrskih učinkov. Kompleksno zgodbo, ki se dogaja v Benetkah v 17. stoletju, ko je cerkvena inkvizicija še vedno odločala o usodi preštevilnih življenj, je ustvaril libretist Arrigo Boito. Sprožilni dogodek pripovednega toka zgodovinske opere, ki vse od svojega nastanka razvnema operne sladokusce, je Giocondina zavrnitev ljudskega pevca Barnabe, ki je ljubosumen na tekmeca, Giocondinega izvoljenca Enza, v katerem prepozna izgnanega genovskega kneza Grimalda. Barnaba iz maščevalnosti in da bi obračunal s svojimi nasprotniki, anonimno ovadi Enza, ki ga bremeni ljubezenskega razmerja z Lauro, sedanjo ženo Alviseja Badoera, enega izmed načelnikov beneške inkvizicije ... Med glasbene točke, ki so neodtujljivi del operne zakladnice, se je poleg čustveno vznesenih vrhuncev, kot so denimo tenorska arija Cielo e mar, konfrontacijski duet Gioconde in Laure È un anatema! in nadvse ekspresivna Giocondina arija Suicidio!, trajno zapisal tudi balet Ples ur iz tretjega dejanja. Uprizoritev velike opere La Gioconda, ki je bila v Mariboru nazadnje izvedena leta 1975, nastaja v sodelovanju s Fundacijo Arene iz Verone v režiji Filippa Tonona, ki se je mariborskemu občinstvu priljubil z režijami oper Nabucco, Turandot in Trubadur. Dirigent je Gianluca Martinenghi. Nastopili bodo Rebeka Lokar, Irena Petkova, Dragoljub Bajić, Dada Kladenik, Renzo Zulian/Ivan Momirov, Luka Brajnik, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Jernej Luketič, Mihael Roškar ter baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester Opere in Baleta SNG Maribor. Scenograf Filippo Tonon skupaj s Carlo Galleri podpisuje še kostumografijo, asistentka kostumografa je Maria Rosaria Catalano, koreograf Valerio Longo, oblikovalka svetlobe Fiametta Baldiseri, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo La Gioconda na sporedu še 2., 4., 6. in 8. oktobra, potem pa se seli v Verono, kjer jo bodo uprizorili konec meseca.

Uvodni koncert nove sezone komornega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora v četrtek, 29. septembra 2022, ob 20. uri v Kazinski dvorani, so si snovalci programa zamislili kot dramaturško zaokroženo glasbeno zgodbo z naslovom Zgodbe o vojakih. Osrednje delo, Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega, uokvirjata dve noviteti Tomaža Sveteta, ki sta nastajali v glasbenem dialogu s Stravinskim in pomenita poklon in komentar njegovemu delu. Deli je naročilo Društvo za komorno glasbo Amadeus ob 10. obletnici delovanja koncertnega cikla Carpe artem. Glasbeni vodja bo dirigent Slaven Kulenović, nenavadno inštrumentalno zasedbo, s katero je Stravinski leta 1917 postavil nov standard komorne zvočnosti, bo dopolnila dramska igralka Živa Selan v vlogi recitatorke. Ob 18.00 prirejajo okroglo mizo o komorni glasbi, ki jo bo vodil dirigent in pianist Tilen Draksler.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 1. koncert cikla Carpe artem, sezona 2022/23 Carpe artem: Zgodbe o vojakih Četrtek, 29. septembra 2022, ob 20.00 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 18.00 prirejamo okroglo mizo o komorni glasbi, ki jo bo vodil dirigent in pianist Tilen Draksler. Uvodni koncert nove sezone komornega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora, so si snovalci programa zamislili kot dramaturško zaokroženo glasbeno zgodbo z naslovom Zgodbe o vojakih. Osrednje delo, Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega, uokvirjata dve noviteti Tomaža Sveteta, ki sta nastajali v glasbenem dialogu s Stravinskim in pomenita poklon in komentar njegovemu delu. Deli je naročilo Društvo za komorno glasbo Amadeus ob 10. obletnici delovanja koncertnega cikla Carpe artem. Glasbeni vodja bo violinist Janez Podlesek, profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo; nenavadno inštrumentalno zasedbo, s katero je Stravinski leta 1917 postavil nov standard komorne zvočnosti, bo dopolnila dramska igralka Živa Selan v vlogi recitatorke. Program: Tomaž Svete (1956): Vojakovi pripetljaji, prolog (krstna izvedba) Igor Stravinski (1882–1971): Zgodba o vojaku, glasbeno-scensko delo za recitatorko in sedem glasbenikov Tomaž Svete (1956): Vojakovo prekletstvo, epilog (krstna izvedba) Izvajalci: Živa Selan, pripovedovalka, Janez Podlesek, violina, Uroš Lečnik, kontrabas, Lovro Turin, klarinet, Miha Mitev, fagot, Jure Gradišnik, trobenta, Aleš Levačič, pozavna, Krištof Hrastnik, tolkala Več informacij v priloženem gradivu ND Carpe artem 290922 Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

MARIBOR, 21. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 23. septembra 2022, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Eugena O'Neilla Elektri pristoji črnina v režiji Maše Pelko. Priredbo besedilo sta naredila Dino Pešut in Maša Pelko. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Nataša Matjašec Rošker, Lea Mihevc k. g., Blaž Dolenc, Petja Labović, Žan Koprivnik, Tina Resman k. g. in Minca Lorenci. Eugene O’Neill, eden najvidnejših ameriških dramatikov, je v drami Elektri pristoji črnina (1931) spretno spojil klasične dramske motive z dilemami sodobnega življenja. Kot predstavnik ameriškega realizma je korenito spremenil podobo ameriške dramatike in močno zaznamoval avtorje, kot sta Tennessee Williams ter Arthur Miller. O'Neill se je že leta 1926 odločil, da bo napisal moderno psihološko dramo, ki bo osnovana na antični grški tragediji. Izbral je Elektro, saj ga je zanimalo, kakšna je usoda Elektre po materini nasilni smrti. Elektri pristoji črnina je brezčasna dramska pripoved, ki je spisana kot moderna različica Ajshilove Oresteje – edine ohranjene grške trilogije. Kot antična verzija se tudi O’Neillova Elektra ukvarja z arhetipskimi vzorci družinskih odnosov, ki rezultirajo v posesivnosti, maščevanju, ljubosumju in incestu. Ko iz besedila umaknemo antične bogove, se pred nami oblikuje družina v vsej svoji krutosti, brutalnosti in surovosti, ki je za varovanje primarne družinske celice pripravljena iti do samega konca, v smrt. Prav zaradi tega O’Neillovi odnosi ostajajo časovno nedefinirani in omogočajo reinterpretacijo v kateremkoli kontekstu in času, tudi v našem. Hrvaški dramaturg Dino Pešut in režiserka Maša Pelko, ki prvič režira v Drami SNG Maribor, sta pripravila adaptacijo O'Neillovega besedila – radikalno sta ga skrajšala, odločila sta se, da se prva tri dejanja zgodijo v eni noči, in uvedla sta nov dramski lik z imenom Črnina, ki se je razvil iz vrtnarja Setha Beckwitha (v originalu nastopa v funkciji zbora in zunanjega opazovalca). Režiserka Maša Pelko je med drugim povedala: »V originalu beremo o očetu in sinu, ki se kot vojaka vrneta iz vojne v svoj razkošen dom, ob trenutnih dogodkih pa smo našo zgodbo zastavili drugače: tu gledamo očeta, ki je veliki vojni dobičkar in je na tem tudi zgradil svoje ultimativno bogastvo, torej se ne vrača iz boja, ampak iz okolja, kjer je vojno uporabil v svoj prid, in posledice so tako zanj kot za sina in za tiste, h katerim se vrača, drugačne. Te izhodiščne situacije pa je igralsko delo, njihov potop v lastne vloge, odnose drug do drugega in sveta okrog sebe nepredstavljivo nadgradilo.« Prevajalka je Irena Duša Draž, prevajalka prirejenih delov iz hrvaščine Maša Pelko, dramaturg Dino Pešut, scenografa Sara Slivnik in Teo Kajzer, kostumografinja Tina Bonča, skladatelj Marjan Nečak, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, svetovalec za gib Sergiu Moga, lektorica Metka Damjan.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču https://www.sng-mb.si/2022/09/21/elektri-pristoji-crnina/ Foto: Peter Giodani

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 9. septembra 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila novodobni pravljični triler s songi za vse generacije Maje Borin Rdeča kapuca v režiji Saše Broz. Igrajo Julija Klavžar, Matevž Biber, Irena Varga, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Matija Stipanič in Viktor Hrvatin Meglič, glas na zvočniku je posodil Vladimir Vlaškalić. Rdeča kapuca delno zajema iz velikega bazena motivov, ki jih najdemo v Rdeči kapici, a hkrati poustvarja zgodbo za novo resničnost, v kateri odraščajoča Rdečka z najboljšim prijateljem Luko išče pot skozi prepoln labirint želja, potreb, poti in pasti. Avtorica Maja Borin je na starih temeljih analiziranega, napisanega, povedanega in posnetega zgradila novo pravljico za mlade in stare prebivalce novodobnih betonskih gozdov in internetnih oblakov, ki se odvija v volčjih nočeh: »Volčje noči so najdaljše in najtemnejše noči v letu, ko poskušajo skrivnostna bitja na glavo obrniti naša življenja. Ali drugače povedano: na različne načine razkrivajo temne kotičke v nas samih. Volk, ki v številnih pravljicah pooseblja zlo, krutost, požrešnost in neusmiljenost, je v primerjavi z razsežnostjo človeške zlobe pravi amater. Novo zlo je zato v Rdeči kapuci inteligentno pretkano in nadgrajeno z empatičnim pristopom, prilagojenim vsakemu posamezniku. Vstopa skozi našo najšibkejšo točko in jo na subtilen način manipulativno izrabi.« Z Rdečo kapuco se v mariborski Drami prvič predstavlja hrvaška dramska, operna in televizijska režiserka Saša Broz. »Režirati pravljice je vedno velik izziv in inspiracija, obenem pa je od vseh znanih pravljic ta doživela najmanj predelav. Prostor pravljic je za nas, ki delamo v gledališču, področje magije in navdiha ter nečesa, kar je na nek način zakoreninjeno globoko v nas. Avtorica teksta Maja Borin je napisala izjemen triler, ki je prav tako duhovit, vsebuje tudi songe in uporablja različne žanre, ki jih spaja v koherentno celoto. Naša Rdeča kapica postaja briljantna sodobna heroina, imenovana Rdeča kapuca,« pravi režiserka Saša Broz in dodaja: »Rdeča kapuca je sodobna pravljica, ki izprašuje našo potrebo po svobodi, prijateljstvu, pomembnosti družine in tradicije.« Dramaturginja uprizoritve je Maja Borin, scenograf Stefano Katunar, kostumografinja Marita Ćopo, avtorja glasbe in songov Toni Starešinić, Željka Veverec, avtorja besedil songov Maja Borin, Benjamin Virc, oblikovalec odrskega giba Sytze Jan Luske, avtor videa Rok Predin, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektorica Mojca Marič.

STAGES, več milijonov evrov vredno sodelovanje 14 gledaliških partnerjev, bo preizkusilo eksperimentalne rešitve za največje izzive, ki jih prinaša podnebna kriza: učinek ogljičnega odtisa na mednarodnih gostovanjih, družbene in finančne spremembe, potrebne v gledališčih, in pomen vključevanja znanstvenikov ter lokalnega občinstva v umetniški proces.  STAGES se bo začel s konferenco in razpravo med festivalom v Avignonu v petek, 15. julija. dodatne informacije  Skupina vodilnih gledaliških organizacij v Evropi se je lotila morda najambicioznejšega trajnostnega eksperimenta v kulturi doslej.  V projektu STAGES – Sustainable Theatre Alliance for a Green Environmental Shift, ki ga je Evropska unija pravkar podprla s sofinanciranjem v višini 2 milijonov evrov, bo štirinajst vplivnih partnerjev (celoten seznam spodaj) naslednja štiri leta preizkušalo radikalne rešitve za največje izzive podnebne krize. Te vključujejo:

• učinek ogljičnega odtisa zaradi mednarodnih turnej: partnerji bodo po Evropi in vse do Tajvana gostovali z dvema novima uprizoritvama o podnebni krizi brez premikanja ljudi ali predmetov;
• dolgo- in kratkoročna trajnostna transformacija: nov proces samoanalize, ki temelji na celostnem razumevanju koncepta trajnosti t. i. krofne ekonomije, identificira ključna področja za spremembe v gledališčih vsakega partnerja – tudi na področju kostumografije, premikov občinstva in ravnovesja med delom ter zasebnim življenjem;
• sanje o novih ustvarjalnih procesih: letna serija participativnih forumov in delavnic bo združila umetnike, znanstvenike in občinstvo, da bi razmislili o »zaželeni prihodnosti«.

  Projekt STAGES prihaja v času velikega soočenja z neprijetno resnico, pri čemer gledališča nujno potrebujejo nove načine, da po dveh letih pandemije postanejo prožna in vključujoča. Hkrati so enako zavezana nadoknaditi izgubljen čas pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja (SDG) Združenih narodov.   Preobrazba v obliki krofa STAGES nadgrajuje delo gledališča Théâtre Vidy-Lausanne, enega od 14 partnerjev projekta, ki je več let preučeval možnost uporabe koncepta t. i. krofne ekonomije – ki ustvarja okvir za uspeh človeštva, hkrati pa rešuje planet – v procesu gledališkega ustvarjanja. Gledališče se je povezalo z britansko režiserko Katie Mitchell in s francoskim koreografom Jérômom Belom, da bi preizkusili radikalno možnost ustvariti predstavo o podnebni krizi in jo uprizorili v Lozani, ne da bi bilo treba kateremukoli umetniku kam potovati. Oba umetnika sta se zaobljubila, da ne bosta več potovala z letalom. Istočasno je gledališče Théâtre Vidy-Lausanne v sodelovanju s Kompetenčnim centrom za trajnostni razvoj Univerze v Lozani ideje krofne ekonomije spremenilo v proces samoanalize za gledališče. Partnerji STAGES so oba elementa tega procesa prevzeli in ju bodo razširili po vsej Evropi ter se povezali s partnerji v akademskih krogih in vodilno evropsko gledališko mrežo, da bi spremenili, kako se gledališča in občinstvo ukvarjajo s konceptom trajnosti. Partnerji projekta STAGES:

• Théâtre de Liège (Belgija)
• MC93 – Maison de la Culture de Seine-Saint-Denis (Francija)
• HNK Zagreb (Hrvaška)
• Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Stockholm (Švedska)
• Litvansko narodno dramsko gledališče (Litva)
• Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa (Italija)
• Trafó – Hiša sodobne umetnosti (Madžarska)
• Teatro Nacional D. Maria II (Portugalska)
• NTGent (Belgija)
• Slovensko narodno gledališče Maribor (Slovenija)
• Tehnična univerza Riga – Univerza v Latviji (Latvija)
• European Theatre Convention (Nemčija)
• Théâtre Vidy-Lausanne (Švica)
• Narodno gledališče in koncertna dvorana 國家兩廳院 Tajpej (Tajvan)

  Dve novi uprizoritvi Partnerji projekta STAGES se zavezujejo k ponovnemu razmisleku o procesih turnej s ponovno uprizoritvijo dveh predstav, ki sta ju ustvarila Mitchell in Bel za Théâtre Vidy-Lausanne, z uporabo lokalnih igralskih zasedb, lokalnih scenografij in celo električne energije, proizvedene na odru samem. To sta:

• Monolog za živeče v času izumrtja – namenski eko-feministični monolog Mirande Rose Hall, ki razmišlja o naši odgovornosti in ukrepanju ob ekološki katastrofi; režija Katie Mitchell;
• Jérôme Bel – avto-bio-koreo-grafija, ki bi jo lahko podnaslovili: »ples, od aidsa do podnebne krize«; avtor Jérôme Bel.

Oglejte si datume izvedb. Postopek se začne z istim scenarijem, ki si ga partnerji delijo in ima dodana navodila ter opombe. Nekateri igralski elementi, besedilo ali glasba so predpisani, drugi so odprti za lokalne priredbe. Vsaka lokalna ustvarjalna ekipa lahko uporabi nasvete in vire (o temah, kot je uporaba na odru ustvarjene energije) med procesom pripravljanja posamezne lokalne uprizoritve.   Samoanaliza V prvem letu projekta STAGES bodo partnerji opravili globok in celostni proces analize svojega celotnega delovanja, pri tem pa uporabili na novo prilagojen postopek ekonomije krofa. Predstavili bodo povzetek stanja glede vprašanj, kot so potovanja občinstva in zaposlenih do gledališča, dostopnost (fizična in finančna) njihovih predstav, gostinska ponudba, ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem zaposlenih, politična stališča gledališča, etika sponzorskih sodelovanj in mnoga druga, ki določajo cilje in ovire. Rezultati tega obdobja samoanalize se bodo zbrali in delili z ostalimi partnerji po Evropi, da bi našli skupna, pogosto ugotovljena področja – in ovire – za spremembe. Orodje za samoanalizo bo leta 2023 na voljo tudi širšemu evropskemu gledališkemu sektorju.   Letni forumi Projekt STAGES spodbuja partnerje k razvoju sodelovanja med umetniki, znanstveniki in občinstvom v participativnih prostorih za razmislek in razpravo o »možni in zaželeni prihodnosti«. Ti bodo potekali v obliki serije letnih forumov. Dogodki bodo laboratorij za refleksijo in umetniško eksperimentiranje za prihodnost v tranziciji. Prvi forum bo na temi vesolja in ozemlja, ki bo novembra 2022 gostil partnerja Théâtre de Liège in NTGent. Sledijo teme o ustvarjanju in produkciji, nato o kroženju in difuziji.   Solidarnost s Trafó Partnerji STAGES so prav tako uporabili svoj vpliv in evropske povezave, da so izrazili solidarnost s Trafójem, madžarskim gledališkim partnerjem projekta, v obdobju njegovih ogromnih finančnih težav. Trafó je imel vsa svoja sredstva v banki, ki je pred leti prešla v rusko last. Zaradi invazije Rusije na Ukrajino je bilo delovanje banke suspendirano, Trafó pa popolnoma odrezan od svojih finančnih sredstev. Da bi zagotovili sredstva, potrebna za sodelovanje v STAGES, in da bi ostali ključni del pomembnega vseevropskega sodelovanja, se je polovica partnerjev STAGES strinjala, da bo del svojih projektnih sredstev delila s Trafójem. Ta solidarnost gledališču omogoča produkcijo priredbe uprizoritve Jérôma Bela in koprodukcijo dodatne uprizoritve v drugi polovici projekta. Ko je govoril o projektu STAGES, je Serge Rangoni, umetniški in generalni direktor gledališča Théâtre de Liège, vodilnega partnerja pri projektu, dejal: »STAGES se osredotoča na družbeno in okoljsko trajnost, kar je še posebej pomembno za gledališča v kontekstu pandemije covida-19, saj institucije po vsej celini iščejo nove načine, kako biti prožna in ponovno vzpostaviti odnos z občinstvom, ki je preživelo ogromno družbenih izzivov. Prav tako poskuša odgovoriti na težko vprašanje: ali je mogoče, da gledališča nadaljujejo svoje osnovno poslanstvo, neposredno komunikacijo z občinstvom po vsem svetu – brez nadaljnjega povečevanja bremena za Zemljo? In hkrati, ali se lahko obsežna moč kulture uporabi za povečanje ambicij, ustvarjalnosti in iznajdljivosti, prikazanih med projektom STAGES, da bi spremenili način, kako vsi trajnostno sodelujemo?«   ---KONEC---   Obvestilo uredništvom Projekt STAGES poteka od 1. januarja 2022 do 31. decembra 2025.   dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi SNG Maribor alan.kavcic@sng-mb.si 041/697-121     STAGES predstavitev projekta na Festivalu v Avignonu Trajnostni razvoj in gledališče v Evropi: se že dogaja Petek, 15. julij 2022, 14.30–16.30, Atelier-Théâtre, Cloître Saint-Louis Sodelujejo:

• Lara Staal, kustosinja in gledališka ustvarjalka, NT Gent
• Serge Rangoni, umetniški vodja in generalni direktor Théâtre de Liège
• Shih Hsin-yuan, namestnik umetniškega direktorja, Narodno gledališče in koncertna dvorana – 國家兩廳院 (Tajpej, Tajvan)
• Dubravka Vrgoč, ravnateljica HNK Zagreb
• Ernesto Ottone Ramírez, pomočnik generalnega direktorja za kulturo, UNESCO
• Barbara Gessler, vodja Ustvarjalne Evrope pri Evropski komisiji
• Heidi Wiley, izvršna direktorica Evropske gledališke konvencije (ETC)

Konferenco moderira Annette Gerlach, novinarka ARTE.   Gostovanja. Uprizarjanje. Izdelava scenografij. Izzivi za občinstvo. Evropska gledališča se zavedajo, da morajo v vseh vidikih svojega dela ukrepati hitro, da bi izpolnila cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov. A dobra novica je že tukaj: gledališki sektor se že združuje z namenom izvajanja radikalnih eksperimentov na odru in v njihovih zgradbah, da bi se te spremembe lahko zgodile že v tem trenutku. Pridružite se vodilnim gledališčem po Evropi in strokovnjakom iz Unesca ter Ustvarjalne Evrope, ki razmišljajo o tem, kako politike, kot je Zeleni dogovor EU, in orodja, kot sta Zelena knjiga gledališča in Kodeks trajnostnega delovanja ETC, usmerjajo gledališča k ambicioznim podnebnim ciljem. Disidentska gledališka ustvarjalka Lara Staal si bo s svojo vitalno umetniško intervencijo prizadevala za še večjo prožnost gledališkega sektorja. Razprava bo nato na konferenci predstavila projekt STAGES (Sustainable Theatre Alliance for a Green Environmental Shift), povsem nov gledališki eksperiment na področju trajnosti. Štirinajst vplivnih gledaliških partnerjev bo izvedlo turnejo nove uprizoritve o podnebni krizi po Evropi in celo na Tajvanu, ne da bi zato morali premikati ljudi ali predmete. Partnerji bodo izvedli nov proces samoanalize za prepoznavanje potrebnih sprememb na področjih, kot so zasnova gledališke stavbe, potovanja občinstva in ravnotežje med poklicnim ter zasebnim življenjem; in preizkusili serijo participativnih dogodkov in delavnic, ki v ustvarjalni proces vključujejo znanstvenike in lokalno občinstvo. Udeleženci bodo v okviru projekta STAGES dobili tudi vpogled v pomembnejšo trajnostno dogajanje v Narodnem gledališču in koncertni dvorani (國家兩廳院) na Tajvanu, ki ga oblikuje koncept krofne ekonomije britanske ekonomistke Kate Raworth.   Partnerji projekta STAGES:

• Théâtre de Liège (Belgija)
• MC93 – Maison de la Culture de Seine-Saint-Denis (Francija)
• HNK Zagreb (Hrvaška)
• Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Stockholm (Švedska)
• Litvansko narodno dramsko gledališče (Litva)
• Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa (Italija)
• Trafó – Hiša sodobne umetnosti (Madžarska)
• Teatro Nacional D. Maria II (Portugalska)
• NTGent (Belgija)
• Slovensko narodno gledališče Maribor (Slovenija)
• Tehnična univerza Riga – Univerza v Latviji (Latvija)
• European Theatre Convention (Nemčija)
• Théâtre Vidy-Lausanne (Švica)
• Narodno gledališče in koncertna dvorana 國家兩廳院 (Tajpej, Tajvan)

 

Po uspešnem gostovanju s Svatbo in Posvetitvijo pomladi, ki se je na 70. Festivalu Ljubljana zaključilo s stoječimi ovacijami občinstva, se je Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor odpravil v Nemčijo, kjer bo v četrtek, 14. julija 2022, na festivalu Dance First v bavarskem Fürstenfeldubrucku uprizoril Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa.

»Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna,« o Carmini Burani pred nemško premiero pravi umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug in dodaja, »v s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,«

Plešejo Evgenija Koškina, Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Catarina de Meneses, OlesjaHartmann Marin, Tijuana Križman Hudernik, Monja Obrul, Ema Perič, Asami Nakashima, Satomi Netsu, Mina Radaković, Hristina Stojčeva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Ines Uroševič, Tamas Darai, Davide Buffone, Tim Dolinšek, Mircea Golescu, Tomaž Viktor Abram Golub, Sytze Jan Luske, Matteo Magalotti, Tiberiu Marta, Lucio Mautone, YuyaOmaki, Alexandru Pilca, Andrea Schifano, Christopher Thompson, Jan Trninič in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla.

Festival Dance First je nastal z namenom zbliževanja ljudi iz različnih okolij skozi ples. V letošnjem programu nastopajo umetniški ansambli iz Španije, Italije, Nemčije, Kanade in Slovenije, produkcije festivala pa so bavarske in nemške premiere. Festival je mesto izmenjave, kjer predstave spremljajo pogovori z občinstvom in druge prireditve.

Z gostovanjem v Nemčiji mariborski Balet zaključuje sezono, Opero SNG Maribor pa čaka še gostovanje na Festivalu Ljubljana, kjer bodo v četrtek, 21. julija 2022, v Cankarjevem domu uprizorili Bizetovo operno mojstrovino Carmen pod taktirko Simona Krečiča in v režiji Juana Guillerma Nove. V naslovni vlogi bo nastopila Ramona Zaharia.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na Madžarsko, kjer bo jutri, v petek, 1. julija 2022, v Gledališču na otoku Margaret uprizoril dva baleta Edwarda Cluga Carmino Burano na glasbo Carla Orffa in Posvetitev pomladi na glasbo Igorja Stravinskega. »V s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« o Carmini Burani pravi Edward Clug, umetniški direktor mariborskega Baleta, in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Posvetitev pomladi, ki od premiere pred desetletjem v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru navdušuje občinstvo doma in po svetu, je v Clugovi interpretaciji na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Evgenija Koškina, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla. Po gostovanju na Madžarskem sledi nastop na Festivalu Ljubljana, kjer bodo 11. julija v Križankah uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi, sezono pa zaključujejo 14. julija s Carmino Burano na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet SNG Maribor na gostovanju na Madžarskem Clugovi Carmina Burana in Posvetitev pomladi v Budimpešti BUDIMPEŠTA, 30. JUNIJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na Madžarsko, kjer bo jutri, v petek, 1. julija 2022, v Gledališču na otoku Margaret uprizoril dva baleta Edwarda Cluga Carmino Burano na glasbo Carla Orffa in Posvetitev pomladi na glasbo Igorja Stravinskega. »V s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« o Carmini Burani pravi Edward Clug, umetniški direktor mariborskega Baleta, in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Posvetitev pomladi, ki od premiere pred desetletjem v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru navdušuje občinstvo doma in po svetu, je v Clugovi interpretaciji na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Evgenija Koškina, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla. Po gostovanju na Madžarskem sledi nastop na Festivalu Ljubljana, kjer bodo 11. julija v Križankah uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi, sezono pa zaključujejo 14. julija s Carmino Burano na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču Carmina Burana https://www.sng-mb.si/2022/06/21/carmina-burana/ Posvetitev pomladi https://www.sng-mb.si/2022/02/21/le-sacre-du-printemps/   dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes s Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. »S simboliko pregnetena Orffova scenska kantata je nedvomno še danes izredno priljubljeno delo, v katerem pa sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« pravi Edward Clug in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Gonilna sila koreografije je sledeč vsebini različnih besedil iz srednjeveškega rokopisa Codex Buranus paralelizem med cikli narave, zlasti med pomladnim prebujanjem narave ter človeškim življenjem in poželenjem. Prav prebujanje poželenja v mladem telesu, ki hrepeni po prepovedanem in nedosegljivem (sadežu), predstavlja gibalno napetost popotovanja po štiriindvajsetih »spevih«. Plešejo Catarina De Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Ema Perič, Hristina Stoycheva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf je Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl, asistenta koreografa Matjaž Marin in Sergiu Moga. Po gostovanju na Reki se mariborski Balet odpravlja še na Madžarsko, kjer bo ta konec tedna v Gledališču na otoku Margaret s Carmino Burano in Posvetitvijo pomladi gostoval v okviru Margitszigeti festivala in v Nemčijo, kjer bo sredi julija Carmino Burano predstavil na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z Romeom in Julijo, najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara, v režiji Aleksandra Popovskega gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Romeo in Julija je ena največkrat uprizarjanih tragedij Williama Shakespeara, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V stoletni zgodovine Drame SNG Maribor je bila lani ta slovita tragedija na oder postavljena tretjič (po uprizoritvah leta 1929 in 1951). »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči,« pravi direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski. V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman in asistentka kostumografije Nina Čehovin. Po gostovanju Drame se na Reko naslednji teden odpravlja še mariborski Balet, ki bo v torek, 28. junija 2022, v HNK Ivana pl. Zajca izvedel Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na gostovanju na Hrvaškem Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega na Reki REKA, 23. JUNIJ – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z Romeom in Julijo, najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara, v režiji Aleksandra Popovskega gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Romeo in Julija je ena največkrat uprizarjanih tragedij Williama Shakespeara, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V stoletni zgodovine Drame SNG Maribor je bila lani ta slovita tragedija na oder postavljena tretjič (po uprizoritvah leta 1929 in 1951). »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči,« pravi direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski. V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman in asistentka kostumografije Nina Čehovin. Po gostovanju Drame se na Reko naslednji teden odpravlja še mariborski Balet, ki bo v torek, 28. junija 2022, v HNK Ivana pl. Zajca izvedel Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču: https://www.sng-mb.si/2022/06/22/press_romeo_in_julija/ dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 23. junij 2022 ob 19.30, Velika dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Zbor Opere SNG Maribor Dirigent Simon Robinson Solistka Dorotea Senica, flavta Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Ralph Vaughan Williams: Fantazija na temo Thomasa Tallisa Jacques Ibert: Koncert za flavto in orkester Allegro Andante Allegro scherzando *** Maksimilijan Feguš: Simfonija

1. Adagio – Allegro – Tempo I. – Andante – Allegro – Andante
2. Adagio

III. Scherzoso – L'istesso tempo – Tempo di valse – Scherzoso

1. Andante – Allegro – Adagio

Gabriel Fauré: Pavana za zbor in orkester, op. 50   Bržkone z bolečim zavedanjem o klavrnem mednarodnem ugledu angleške glasbe, ki je z izjemo naturaliziranega Sasa, Georga Friedricha Händla, svoje »zlato obdobje« prehitro končala že s smrtjo Henryja Purcella leta 1695, so si Ralph Vaughan Williams (1872–1958) in še nekateri njegovi sodobniki prizadevali na novo odkriti angleški glasbeni idiom oziroma govorico, ki bi s svojo veličastnostjo in ekspresivno tehtnostjo ustrezala veličini tedanjega britanskega imperija. V kontekstu zbiranja angleške glasbene dediščine in priprave nove edicije Angleškega himnarija (English Hymnal) se je Vaughan Williams posvečal podrobnemu raziskovanju himen in drugih napevov, ki so najverjetneje nastali v večstoletnem prepletanju gregorijanskega korala z ljudsko pesmijo. Obsežno uredniško delo ga je sicer odvračalo od lastnega glasbenega ustvarjanja, a mu je kljub temu dalo nov vpogled, kot je tudi sam pripomnil: »Takrat sem se spraševal, ali nemara zapravljam svoj čas. Toda zdaj vem, da je bilo dveletno druženje z nekaterimi najboljšimi (kakor tudi najslabšimi) napevi na svetu boljša glasbena šola od še tako velike količine sonat in fug.« Fantazija na temo Thomasa Tallisa je tako nastala kot neposreden »produkt« skladateljevega preučevanja devet Tallisovih napevov iz Angleškega psalterija (English Psalter) iz leta 1597, še posebej tretjega, ki je napisan v frigijskem modusu. Težko je reči, zakaj je Vaughan Williams izbral prav ta napev; morda je k temu pripomogla tudi verska gorečnost podstavljenega besedila »Why fumeth in sight: the Gentiles spite, in fury raging about?« (Zakaj besnijo ti pogani, zakaj obseda jih ta divja jeza?, prev. a.), čeprav se v glasbenem toku skladbe, ki izseva meditativnost, mir, na trenutke morda celo melanholijo, ne zgodi praktično ničesar vsaj približno tako dramatičnega, kot nakazuje besedilo. Fantazija je bila dokončana junija 1910, svojo praizvedbo pa je doživela že 6. septembra istega leta na Festivalu treh zborov (Three Choirs Festival) v gloucestrski katedrali. Fantazija je povzročila pravo senzacijo in skladatelju prinesla državno, nato pa še širše mednarodno priznanje. Eden izmed dejavnikov, ki je prispeval k njenemu takojšnjemu preboju, je bilo dobro poznavanje akustike katedrale v Gloucestru, pri tem pa skladatelj ni upošteval zgolj odmevnosti velikega prostora, temveč tudi slog in izvajalsko prakso renesančne cerkvene glasbe, zlasti tehniko prostorsko ločenih zborov (it. cori spezzati). Skladba je tako napisana za dve glavni skupini – manjši godalni ansambel in večji godalni orkester, iz katerega je nato izločen godalni kvartet, ki občasno tvori tretjo skupino. Skladba se začenja z mistično obarvano »procesijo« akordov, iz katerih se nato postopoma združijo fragmenti Tallisovega napeva v enovito melodijo, ki jo spletajo violončeli, viole in druge violine. Druga različica melodije, ki jo predstavijo violine, nas pripelje do nekakšne medigre, v kateri se izrisujeta dva samostojna »zbora«, ki sta vpeta v vzajemno komunikacijo po načinu responzorialnega petja (odgovora zbora solistu oziroma manjši skupini ali obratno). Člani godalnega kvarteta, ki jih vodi viola, s svojo igro sprožijo bolj dinamično zasnovan osrednji del, v katerem se oglasi več različic oziroma izpeljav Tallisove teme. Glasba se v tesnem prepletu godalne igre razvija do strastnega vrhunca, po katerem si oba »zbora« inštrumentov odgovarjata z ekstremnimi dinamičnimi premiki in presenetljivimi harmoničnimi kontrasti. Skladba se postopoma in v več dinamičnih valovih umirja z okruški Tallisove melodije, ki se konča z nežnim izzvenevanjem sklepnega akorda.   Jacques François Antoine Ibert (1890–1962) je bil deležen glasbenih spodbud že v najzgodnejšem otroštvu. Najprej se je navdušil za igranje violine, nato pa pod vplivom matere, ki je bila tudi sama nadarjena pianistka, še za klavir. Po končani šoli se je Ibert začel preživljati z muziciranjem, pri tem pa pridobival raznolike glasbene izkušnje s poučevanjem, korepetiranjem in igranjem klavirja v kinodvoranah. Leta 1910 se je vpisal na Pariški konservatorij, kjer se je učil pri Émilu Pessardu, Andréju Gedalgu in Paulu Vidalu. V prvih letih je celo študiral skupaj z Arthurjem Honeggerjem in Dariusom Milhaudom, članoma francoske šesterice (Les Six). Študij na konservatoriju je moral zaradi vpoklica v mornarico prekiniti, kar ga je tako v fizičnem kot umetniškem smislu oddaljilo od članov šesterice, toda mladi skladatelj je hitro pokazal, da je sposoben ubrati svojo ustvarjalno pot in pri tem izoblikovati prepoznaven slog: po koncu prve svetovne vojne mu je namreč že v prvem poskusu leta 1919 uspelo osvojiti prestižno Rimsko nagrado (Prix de Rome), za katero se je kar petkrat (a žal neuspešno) potegoval tudi Maurice Ravel. Nekateri muzikologi in glasbeni zgodovinarji so Iberta označili za glasbeno konservativnega oziroma eklektičnega zaradi njegove predanosti slogovnim elementom poznoromantične francoske tradicije Saint-Saënsa in Fauréja, vendar je nanj močno vplivala tudi obilica drugih in drugačnih poetik, estetik in filozofskih naziranj, ki so jih promovirali najpomembnejše umetniške figure 20. stoletja, kot so Pablo Picasso, Henri Matisse, Marc Chagall, Igor Stravinski, Ernest Hemingway, Jean Cocteau, Gertrude Stein, Vaclav Nižinski in Aaron Copland idr. Toda namesto da bi se tesneje povezal s katero od tedaj že etabliranih kompozicijskih ideologij in poetik, ki so krožile v tistem času, je mladi skladatelj raje eksperimentiral s harmonijo v svojih žanrsko nadvse raznolikih skladbah – baletih, glasbenogledaliških formah, filmski glasbi, simfonijah ter skladbah za solistične inštrumente in komorne zasedbe. Morda je tudi zaradi širokega spektra kompozicijskih stilov in žanrov Ibertovo glasbo težko kategorizirati, kar se je odražalo tudi v delnem ostrakizmu njegovih skladb iz tedanjega glasbenega kánona. Kakorkoli že, Koncert za flavto je vse do danes ostal eno izmed najbolj priljubljenih koncert za ta inštrument, ne glede na aktualne glasbene trende. Ibert se je komponiranju koncerta posvetil leta 1932, ko ga je profesor na Pariškem konservatoriju in obenem izvrsten flavtist Marcel Moyse prosil, naj napiše neko novo in predvsem tehtnejšo skladbo za flavto, s katero bi lahko širši javnosti predstavil svojo virtuoznost. Dejansko je postal ta tehnično izredno zahtevni koncert po praizvedbi leta 1934 tako priljubljen, da so zadnji stavek koncerta večkrat uporabili kot del sprejemnega preizkusa flavtistov na Pariški konservatorij. Prvi stavek Allegro, ki se zdi kot erupcija neprekinjenega kromatičnega nemira, se odpre z »nevihto« šestnajstink, na katere odgovori lirična druga tema s prizvokom zle slutnje. Tekoče gibanje šestnajstink se ponovno vrne v »maščevalnem« zamahu, ki se kaže v nenehnem »žongliranju« glasbenega materiala od solista do različnih inštrumentalnih skupin. Drugi stavek, zasanjani Andante, ki ga spremljajo nežna godala, spominja na Ibertovo orkestralno suito Escales (Pristanišča), ki je nekakšen sežetek zvočnih impresij s skladateljevih potovanj po Italiji in Sredozemlju. Finale koncerta (Allegro scherzando) je očiten dokaz, da Ibert ni bil le glasbeno konservativen skladatelj, saj se v kompleksnem ritmičnem tkivu stavka, v katerem se izmenjujejo odseki s štiri- in tridelnim metrumom, jasno zrcalijo vplivi ameriškega jazza. Omenjeni vplivi obujajo nekatere reminiscence iz Ibertovih partitur filmske glasbe, ki se v kontekstu ustvarjalne prakse Gebrauchsmusik (»uporabne glasbe«) 20. stoletja ne izogiba niti popularnejšim vižam. Končni stavek postavlja pred solista celo vrsto tehničnih zahtev – od naglih in velikih intervalnih skokov, še hitrejših lestvičnih pasaž, pa vse do vrtoglavo hitrega melodičnega materiala, ki doživi svojo kulminacijo v zadnji kadenci ob sklepnih in energičnih poudarkih orkestra.   Vsestransko aktiven glasbenik – skladatelj, zborovodja, dirigent in univerzitetni profesor Maksimiljan Feguš (rojen leta 1948 na Ptuju) se je začel z glasbo intenzivneje ukvarjati po končani nižji glasbeni šoli, kjer se je učil igrati na trobento in klavir, in Srednji glasbeni šoli Maribor (današnjem Konservatoriju za glasbo in balet Maribor). Med letoma 1977 in 1995 je deloval kot zborovodja in korepetitor mariborske Opere, vodil pa je tudi več drugih zborov in orkestrov. Študij kompozicije je z odliko končal na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Danetu Škerlu, študiral pa je tudi dirigiranje pri profesorju Antonu Nanutu. Fegušev glasbeni opus obsega dela različnih zvrsti in za raznolike zasedbe, med katerimi zasledimo skladbe za orkester in komorne sestave kakor tudi zbore, samospeve in celo partiture za scensko glasbo. Feguševa skrbna in preudarna metoda komponiranja se zrcali tudi v strukturi njegove Simfonije, ki jo je zasnoval v štirih stavkih in jo začel komponirati že leta 1975, čeprav jo je dokončal šele 16. junija 1993, kot dokazuje skladateljev pripis na zadnji strani partiture. Feguš je pri ustvarjanju izhajal predvsem iz sonatne oblike, pri tem pa stremel k svojevrstni enotnosti glasbenega materiala oziroma monotematskosti, kot je poudaril tudi sam: »Simfonijo sem zasnoval monotematsko: ves čas se prepleta tema ali neko zaporedje intervalov, ki se ponavljajo v raznovrstnih odtenkih, ritmičnih značilnostih, kontrapunktih, obdelavah v območju modalnosti … in bi jo lahko imenoval Simfonija 'monotematica'.« V Simfoniji se tako z intenzivno rabo kromatike kaže nenehno obdelovanje glasbenih tem v različnih postopkih ritmične in motivične variacije, rekombinacije, inverzije itd., pomembno vlogo pa ima tudi zasedba glasbil, med katerimi najdemo celo čelesto in razširjeni korpus tolkal, s katerimi skladatelj močno razširi izraznost zvočne palete. Svojevrstne neoklasicistične kompozicijske prvine v Feguševi Simfoniji se tako udejanjajo tudi v funkcionalnosti zaporedja posameznih stavkov (po že omenjenem zgledu sonate): prvi stavek (Adagio–Allegro) tako zavzema nekakšno vlogo ekspozicije, drugi stavek (Adagio) se tako kaže kot kontrapunktična izpeljava v obliki passacaglie, ki temelji na nenehno ponavljajočem se (ostinatnem) motivu oziroma temi, tretji stavek (Scherzoso) je zamišljen kot plesno »razvedrilo«, v katerem lahko prepoznamo tudi medsebojno zamenljive ritmične obrise priljubljenih plesov (polke in valčka), medtem ko se finale realizira kot repriza z variirano tematsko konfiguracijo prvega stavka. Delo je prvič izvedel orkester Mariborske filharmonije leta 2001 pod taktirko Nicholasa Carthyja v Dvorani Union, medtem ko prvi posnetek simfonije datira že v leto 1996, in sicer v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta.   Pavana v fis-molu (op. 50) je skladba za orkester in neobvezni zbor, ki jo je leta 1887 dokončal francoski skladatelj Gabriel Fauré (1845–1924). Kot namiguje naslov skladbe, naj bi šlo za elegantni španski dvorni ples v razmeroma počasnem tempu (sam španski izraz pavón namreč označuje pava), čeprav sam ples skoraj zagotovo izvira s severnoitalijanskega območja (iz Padove). Fauré je skladbo zasnoval v enem samem stavku in to za razmeroma skromno orkestrsko zasedbo a due (ob godalih s parno zasedbo flavt, oboj, klarinetov, fagotov in rogov), pri tem pa mu je uspelo zajeti atmosfero skorajda mistične elegance, ki je tudi sicer značilni estetski atribut francoske belle époque. Osrednje vodilo pri glasbenem ustvarjanju, ki je botrovalo tudi k racionalnejšemu izboru števila glasbenikov, je bilo predvsem načrtovana izvedba skladbe v okviru lahkotnejših poletnih koncertov pod taktirko Julesa Danbéja. Potem ko se je Fauré odločil, da bo delo posvetil svoji mecenki in ljubljenki pariških salonov, grofici Elisabeth Greffulhe, je Pavani želel dodati tudi nekaj teatralične teže. V ta namen je orkestracijo razširil na »nevidni zbor za odrom«, v povsem zadnji različici pa je dodal napotke tudi za plesalce, ki naj bi poustvarili vsebino verzov. Te so jih svojčas pripisovali Paulu Verlainu, a se je kasneje izkazalo, da naj bi bil avtor pétega besedila grofičin bratranec, Robert de Montesquiou-Fézensac. Izključno instrumentalna različica Pavane je bila prvič izvedena 25. novembra 1888 na koncertu društva Concerts Lamoureaux pod vodstvom Charlesa Lamoureauxa. Le tri dni pozneje je doživela svojo prvo izvedbo še različica z zborom, in sicer v okviru koncerta Nacionalnega glasbenega društva (Société nationale de musique). Leta 1891 je grofica Greffulhe Fauréju pomagala tudi pri oblikovanju različice skladbe z zborom in plesalci, ki je bila zamišljena kot »koreografski spektakel« za eno izmed njenih vrtnih zabav v znamenitem pariškem parku Bois de Boulogne. Pavana je s svojo neposredno melodiko in svojevrstno melanholično toplino, ki opeva minljivost naših življenj in ljubezni, naglo osvojila srca  in ušesa francoskega občinstva, še večjo veljavo pa ji je dala uvrstitev na železni repertoar baletne skupine Ruski baleti (Ballets Russes) pod vodstvom impresarija Sergeja Djagileva. Baletna skupina je Pavano izvajala pod kar dvema različnima naslovoma, Las Meninas (Spletične) iz leta 1916 in Les jardins d'Aranjuez (Vrtovi Aranjuez) iz leta 1919. Velja omeniti še to, da je motiv pavane kot dvornega plesa uporabil tudi Maurice Ravel, sicer Fauréjev učenec na Pariškem konservatoriju, in sicer v svoji klavirski skladbi Pavane pour une infante défunte (Pavana za umrlo infantinjo) iz leta 1899, kar nedvomno kaže na priljubljenost – in s tem tudi neposredno estetsko »uporabnost« – plesno obarvanih glasbenih motivov. Benjamin Virc   BIOGRAFIJA DIRIGENTA Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija. O programu nocojšnjega koncerta je zapisal sledeče besede: »Ko dirigiram, imam vedno občutek, da se pogovarjam s poslušalci, zato le nekaj besed k nocojšnjemu programu. Fantazijo Vaughana Williamsa sem prvič dirigiral v Nottinghamu s tamkajšnjim Komornim orkestrom, v dvorani z resnično bogato akustiko, tako kot bi želel skladatelj. Še sam ne vem, če je ta glasba v resnici glasba 20. stoletja ali pa nemara obstaja že od nekdaj in za vedno. Vsekakor čutim, da je ta glasba izredno angleška, kot sem sam, kljub več kot 40 letom življenja tukaj. Iberta dirigiram prvič. Kakšna energija! Kako je šele on moral trpeti z eno nogo v preteklosti, z drugo pa v prihodnosti. V glasbenem smislu, seveda. Najbrž tako kot Ralph Vaughan Williams?! Delal sem že z ogromno mladimi, a se zelo veselim prvega skupnega nastopa z nocojšnjo solistko. Prav neverjetno, koliko znanja imajo mladi in kako se je v stiku z njimi žlahtnilo tudi moje znanje in poznavanje glasbe. Včasih si želim, da bi imel lahko možnost povprašati Verdija, Puccinija, Čajkovskega – in druge skladatelje –, ko gledam v njihove partiture. Maksa Feguša poznam, odkar sem prišel v Maribor. Doslej sem dirigiral ogromno slovenskih skladateljev, veliko izmed njih jih je prav iz Maribora. Tudi njegova partitura je porajala kar nekaj vprašanj, ob katerih sva lahko skupaj kramljala. Kljub temu da je bila njegova Simfonija že izvajana in celo posneta, se na neki način še vedno počutim kot porodničar. In za sam konec še Fauré. To njegovo delo sem dirigiral že v Guildfordu kot študent, in sicer v izvirni različici brez zbora. Moj mentor na Kraljevi akademiji, Maurice Handford, me je vprašal, zakaj neki ne dam zbora zraven. (Poleg tega mi je rekel, naj se ne izgubim v 'luknji' pod opernim odrom, haha!) No, dragi in spoštovani Maurice, zdaj pa si le dobil zadoščenje in odgovor na svoje vprašanje.« Fotografija: https://www.dropbox.com/s/z9lnr8y0z067u0o/robinson%20simon.jpg?dl=0 Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor   BIOGRAFIJA SOLISTKE Dorotea Senica (roj. 1997) je začela igrati prečno flavto na Konservatoriju Maribor pri profesorici Valeriji Kamplet, pri kateri je tudi maturirala. Pri petnajstih letih je opravila sprejemni izpit za redni študij flavte (koncertna smer) v razredu Michaela Martina Koflerja na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer je začela študirati sočasno ob obiskovanju Umetniške gimnazije v Mariboru. Junija 2018 je z odliko diplomirala, junija 2021 pa zaključila magistrski študij (oboje pri prof. Koflerju). V zimskem semestru 2020 je bila v Parizu na študijski izmenjavi Erasmus+ na CNSMDP (Conservatoire Nationale Supérieur de Musique et de Danse de Paris) v razredu Philippa Bernolda. Trenutno poučuje flavto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Glasbenih tekmovanj na regijski, državni in mednarodni ravni se udeležuje že od desetega leta. Na državnem tekmovanju TEMSIG je kot najmlajša udeleženka v najvišji kategoriji zmagala v letih 2010, 2013 in leta 2016. Na mednarodnih tekmovanjih je med drugimi zmagala na Mednarodnem tekmovanju mladih glasbenikov »Petar Konjović« v Beogradu, leta 2011 na Mednarodnem tekmovanju Città di Padova, na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass Varaždin (2015) ter leta 2019 na Mednarodnem flavtističnem tekmovanju na Nizozemskem v kategoriji magistrskih študentov. Za izjemne dosežke je ob zaključku nižje glasbene šole dobila najvišje priznanje Konservatorija za glasbo in balet Maribor, »Dr. Roman Klasinc« (2010). Bila je finalistka tekmovanja Evrovizijskih mladih glasbenikov (2016), finalistka in prejemnica nagrade za najboljšo izvedbo skladbe Sequenza Luciana Beria na Mednarodnem tekmovanju »Severino Gazzelloni« v Pescari (2018), polfinalistka na Mednarodnem tekmovanju v Guangzhouju na Kitajskem (2018) in polfinalistka na Mednarodnem tekmovanju glasbenikov v Cluju v Romuniji (2019). Leta 2017 in 2021 se je uvrstila na Mednarodno tekmovanje flavtistov v Kobeju na Japonskem, letos pa na Mednarodno glasbeno tekmovanje ARD, ki se bo odvijalo konec poletja v Münchnu. Orkestrske in koncertne izkušnje je pridobivala v okviru več projektov Simfoničnega orkestra Univerze Mozarteum, z Münchensko filharmonijo in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Kot solistka je nastopala z godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z orkestrom Slovenske Filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor ter z Mendelssohnovim komornim orkestrom iz Madžarske. Je štipendistka Mednarodne glasbene akademije v Liechtensteinu, Soroptimistk Maribor in Gallusova varovanka. V študijskem letu 2016/2017 je bila zaradi izjemnih dosežkov izbrana za »Mladi up« Zavarovalnice Triglav. Svoje znanje je večkrat izpopolnjevala tudi na poletnih šolah pri Mateju Zupanu, Mileni Lipovšek, Lizi Hawlini Prešiček, Karolini Šantl-Zupan, Michaelu Martinu Koflerju, Martinu Beliču, Erwinu Klambauerju, Philippu Bernoldu ter na seminarjih pri Jamesu Galwayu, Karlu Heinzu Schützu, Julienu Beaudimentu, Juliette Hurel, Bülentu Evcilu, Jánosu Bálintu, Andrei Lieberknecht, Alešu Kacjanu in Mateji Bajt.   Fotografija orkestra https://www.dropbox.com/s/020ts5e0vu5a8jv/ORKESTER.JPG?dl=0 Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj, 16. junija 2022, jubilejno petdesetič uprizorila komično dramo o razkrivanju skrivnosti, ujetih v mobilne telefone, Popolni tujci v režiji Tamare Damjanović, ki je besedilo napisala po motivih italijanske filmske uspešnice. Nastopili bodo Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Eva Kraš in Matevž Biber. Štirje dolgoletni prijatelji in njihove najdražje z izjemo Filipa, katerega prijateljica je doma obležala z vročino, se družijo na terasi in opazujejo lunin mrk. Večer mineva v čaru duhovitih zbadljivk, simpatičnih šal in aktualnih pogovorov o družinskih ter intimnih zadevah. Ko tema pogovora nanese na informacije, ki jih skrivajo naši nepogrešljivi mobilni telefoni, se zbrana druščina junaško odloči, da ni skrivnosti, ki bi jih tajili pred prijateljskim omizjem. Nedolžna igra, da bo vsak od njih klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med večerjo, delil z vsemi zbranimi, sproži sprva zabavne reakcije, a lahkotnost igre se začne počasi izgubljati. Skrivnosti, ki bi morale ostati v majhnih glavah pametnih telefonov, spremenijo slike o zakoncih, partnerjih, ljubicah in prijateljih. Ta večer prav vsak od njih razkrije temno plat, ki jo uspešno skriva. A poti nazaj več ni in nihče ne ve, kam bo nedolžna igra usmerila svoj tok. Prevajalka in lektorica je Mojca Marič, dramaturginja Maja Borin, scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Marita Ćopo, oblikovalec svetlobe Luka Matić, skladateljica Katarina Ranković, oblikovalec odrskega giba Sergiu Moga, oblikovalec videa Mihael Mahkovic, glasbeniki Katarina Ranković, klavir in vokal, Ljubica Damčević, violina, Vladimir Jovanović, trobenta, Vojislav Savić, glasbeni tonski mojster, glasovi Vladimir Vlaškalić, Jana Bjelobrk, Bojan Maroševič, Viktor Hrvatin Meglič, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Minca Lorenci in Polonca Rajšp. Uprizoritev je bila na 29. festivalu Dnevi komedije v Celju nagrajena kot žlahtna komedija po izboru strokovne žirije, Mateja Pucko je prejela nagrado žlahtna komedijantka, Gorazd Žilavec pa žlahtni komedijant.

Jutri, v petek, 17. junija 2022, bo ob 19.30 v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor Balet Narodnega gledališča Brno izvedel večer sodobnega baleta 4 Elements, štiri razburljive koreografije o ženskah in moških, o redu in elementarni spontanosti, ki jih podpisujejo priznani koreografi Nacho Duato, Jiří Kylián in Lukáš Timulak. Ballet NdB je prvič sodeloval z eno najbolj priznanih osebnosti sodobnega baleta – z Nachom Duatom. Njegova koreografija Gnawa je impresivna predstava z glasbo, značilno za severnoafriško regijo in sosednje Sredozemlje. Gnawa je polna plesne in glasbene moči, čutne elegance, organskega ritma Mediterana ter plastične in dinamične koreografije Nacha Duata. Plešejo solista Emilia Vuorio, Arthur Abram in baletni ansambel NdB. V tem večeru si lahko ogledate tudi dve izjemni koreografiji Jiříja Kyliána Sarabande in Falling Angels. Moški in ženski elementi so predstavljeni z mojstrskimi kompozicijami vsakega naslova. Falling Angels prikazuje ženske, plesalke, njihovo ambicijo po popolnosti in njihovo podrejenost ženski psihi v različnih življenjskih situacijah. Plešejo An Se Hyun, Barbora Bielková, Kristýna Kmentová, Klaudie Lakomá, Momona Sakakibara, Emilia Vuorio, Eriko Wakizono in Taela Williams. Po drugi strani je Sarabande čisto moška zadeva. Koreograf v nekaterih pogledih šovinistično gleda na moško agresivnost, ranljivo občutljivost in civiliziranost, raziskuje moško spolnost, občutke ničvrednosti, pomembnosti ... in neumnosti. Plešejo Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Uladzimir Ivanou, Ryunosuke Ishikawa, Thoriso Magongwa in Shoma Ogasawara. Del baletnega večera je tudi izvirno delo Lukáša Timulaka Skriti red, kjer avtor obravnava strukturo našega bitja, življenje v svetu vidnih in nevidnih vzorcev. Plešejo Barbora Bielková, Emilia Vuorio, Taela Williams, Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Ryunosuke Ishikawa in baletni ansambel NdB.

  NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Baleta Narodnega gledališča Brno 4 Elements – baletne mojstrovine Jiříja Kyliána, Nacha Duata in Lukáša Timuláka Jutri, v petek, 17. junija 2022, bo ob 19.30 v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor Balet Narodnega gledališča Brno izvedel večer sodobnega baleta 4 Elements, štiri razburljive koreografije o ženskah in moških, o redu in elementarni spontanosti, ki jih podpisujejo priznani koreografi Nacho Duato, Jiří Kylián in Lukáš Timulak. Ballet NdB je prvič sodeloval z eno najbolj priznanih osebnosti sodobnega baleta – z Nachom Duatom. Njegova koreografija Gnawa je impresivna predstava z glasbo, značilno za severnoafriško regijo in sosednje Sredozemlje. Gnawa je polna plesne in glasbene moči, čutne elegance, organskega ritma Mediterana ter plastične in dinamične koreografije Nacha Duata. Plešejo solista Emilia Vuorio, Arthur Abram in baletni ansambel NdB. V tem večeru si lahko ogledate tudi dve izjemni koreografiji Jiříja Kyliána Sarabande in Falling Angels. Moški in ženski elementi so predstavljeni z mojstrskimi kompozicijami vsakega naslova. Falling Angels prikazuje ženske, plesalke, njihovo ambicijo po popolnosti in njihovo podrejenost ženski psihi v različnih življenjskih situacijah. Plešejo An Se Hyun, Barbora Bielková, Kristýna Kmentová, Klaudie Lakomá, Momona Sakakibara, Emilia Vuorio, Eriko Wakizono in Taela Williams. Po drugi strani je Sarabande čisto moška zadeva. Koreograf v nekaterih pogledih šovinistično gleda na moško agresivnost, ranljivo občutljivost in civiliziranost, raziskuje moško spolnost, občutke ničvrednosti, pomembnosti ... in neumnosti. Plešejo Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Uladzimir Ivanou, Ryunosuke Ishikawa, Thoriso Magongwa in Shoma Ogasawara. Del baletnega večera je tudi izvirno delo Lukáša Timulaka Skriti red, kjer avtor obravnava strukturo našega bitja, življenje v svetu vidnih in nevidnih vzorcev. Plešejo Barbora Bielková, Emilia Vuorio, Taela Williams, Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Ryunosuke Ishikawa in baletni ansambel NdB. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

3. koncert cikla Carpe artem

Carpe artem: Nove poti

Četrtek, 16. junija 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič

Na zaključnem koncertu spomladanskega sklopa glasbeno-umetniškega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora, z naslovom Nove poti bomo slišali ambiciozen program za večjo komorno zasedbo s spletom klasičnega in sodobnega: glasbo Gabirela Pierneja, vsestranskega glasbenika pariškega fin-de-siècla, redko izvajane postmodernistične Ljudske plese Luciana Beria, prvo slovensko izvedbo skladbe ameriškega skladatelja Matthewa Kennedyja in francosko šarmantnim kvintetom Jeana Françaixa.

Protagonistki programa sta na Dunaju delujoča harfistka Tina Žerdin in mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst, kot gostja bo nastopila tudi violinistka Kristina Šuklar, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra radia ORF na Dunaju.

Glasbeniki: Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran, Tina Žerdin, harfa, Mateja Kremljak Hotko, flavta, Domen Marn, klarinet, Kristina Šuklar, violina, Roberto Papi, viola, Gorazd Strlič, violončelo, Krištof Hrastnik, tolkala, Tajana Novak, tolkala   Program: Gabriel Pierne: Variations libres et finale Luciano Berio: Folk Songs za glas, flavto, klarinet, harfo, violo, violončelo in tolkala Matthew Kennedy: Six Encounters of Mistrust and Coffee – prva izvedba v Sloveniji Jean Françaix: Kvintet št. 2 za flavto, violino, violo, violončelo in harfo   O PROGRAMU Gabriela Piernéja (1863–1937) je izoblikovalo živahno in umetnosti izjemno naklonjeno okolje pariškega fin de siècla, ki ga je kot vsestranski glasbenik – skladatelj, dirigent, pianist, organist in organizator koncertov – tudi sam dejavno sooblikoval. Čeprav ga zgodovina glasbe danes obravnava predvsem kot skladatelja, je večino svojega odraslega življenja posvetil dirigiranju. Leta 1910 je na čelu še danes delujočega pariškega orkestra Colonne nasledil njegovega ustanovitelja, Édouarda Colonna, ter orkestru dirigiral vse do svoje upokojitve leta 1933. Inteligenten, dojemljiv in odprt do sodobnih umetniških tokov, je Gabriel Pierné zaslužen za krstne izvedbe številnih temeljnih in prelomnih del zahodne klasične glasbe, kot so na primer Ibéria Clauda Debussyja, Ravelova suita Daphnis et Chloé ter balet Le Oiseau de Feu Igorja Stravinskega. Kadar ni bil polno zaseden z dirigentskimi obveznostmi, si je ob večerih rad privoščil ogled cirkuške predstave; nenavadno navdušenje, ki pa ga je Pierné delil s številnimi sodobniki, tudi s skladateljskima kolegoma Erikom Satiejem in Igorjem Stravinskim. Skladanju se je Gabriel Pierné intenzivno posvečal pravzaprav samo tri mesece letno, v času poletnih počitnic, ki jih je tradicionalno preživljal na bretonski obali. Kljub temu je ustvaril impresiven opus prek sto petdesetih del, v katerih sta eleganca in melodični šarm, dediščina Piernéjevega učitelja kompozicije Julesa Massenetja, vpeta v spretno obvladovanje glasbene teksture in forme, ki ga dolguje svojemu orgelskemu profesorju Césarju Francku. Inovacije glasbenega jezika, ki jim je bil kot dirigent izjemno naklonjen, je Pierné kot skladatelj sprejemal le izjemoma in zelo selektivno. Tako je izoblikoval svojstven glasbeni jezik, ki je v svojem bistvu tradicionalen, a se hkrati zaveda sodobnosti. V tem kontekstu poslušamo tudi skladbo Variations libres et finale za flavto, godalni trio in harfo (1933). V njej skladatelj avtonomijo posameznih inštrumentov spretno spaja v homogeno celoto, ki je mestoma impresionistično prosojna in lahkotna, mestoma pa preide v zgoščen kontrapunkt. Briljanten in ritmično agilen finale poudarja virtuoznost solistov, hkrati pa mojstrsko izrablja zvočne potenciale inštrumentalne skupine. Skladba se zaključi z melanholično reminiscenco prve teme. Ustvarjalna, institucionalna in teoretska dediščina Luciana Beria (1925–2003) je izjemna in z vsako kratko predstavitvijo ji bržkone storimo krivico. S svojim skladateljskim delom je presegal vprašanja kompozicijskih tehnik in se loteval širših dilem sodobne kulture; njegove skladbe tako niso zgolj umetniški artefakti, pač pa oblika akademskega diskurza, prek katerega prevprašuje meje glasbe in glasbene prakse. Po začetnem zanimanju za serializem (študij pri Luigiju Dallapiccoli) se je navdušil nad elektronsko glasbo in danes velja za enega pionirjev te zvrsti. Skupaj s skladateljem Brunom Maderno je leta 1954 v Milanu ustanovil Studio di Fonologia Musicale, v katerem je skušal preseči takrat aktualen razkol med nemško elektronsko glasbo in francosko musique concrète. Glasbenikom je Luciano Berio morda najbolj znan po seriji Sekvenc (1958 –2002), virtuoznih del za solistične inštrumente, v katerih raziskuje zvočne možnosti glasbil in pri tem zadeva tako ob meje zmožnosti inštrumenta kot ob meje zmožnosti izvajalca. Berievo raziskovanje meja med glasbo in jezikom oziroma med zvokom in znakom lahko opazujemo v skladbi Thema/Ommagio a Joyce (1958). V njej je elektronsko manipuliral posnetek govora, ki je mestoma še ohranil razločnost posameznih besed, mestoma pa je začel izgubljati semantični potencial in pridobivati zvočnega. Berievemu zanimanju za razmerje med glasbo in jezikom sta verjetno botrovali dve biografski dejstvi: vseživljenjsko prijateljstvo s pisateljem, lingvistom in filozofom Umbertom Ecom ter ljubezenska in umetniška vez z ameriško mezzosopranistko Cathy Berberian. Prav slednji je posvečena večina Berievih vokalnih del, tudi današnji cikel Folk Songs za mezzosopran in sedem inštrumentov (1964), ki nam odpira pogled na še en pomemben segment skladateljeve ustvarjalne dejavnosti. Gre za ponovno »uporabo« lastnih ali tujih del, pri čemer je potrebno opozoriti, da za Beria tovrstna praksa nikoli ni preprosta transkripcija ali aranžma, pač pa jo razume v joycevski tradiciji »analize-prek-kompozicije«. Izvorno gradivo cikla Folk Songs so ljudske in popularne pesmi ter dva skladateljeva študentska samospeva; to gradivo z izjemo ritmičnih in harmonskih dodelav ostaja praktično nespremenjeno. Nosilec nove vsebine postane inštrumentalni diskurz, ki mu Berio pripisuje funkcijo »namigov in komentarjev o zgodovinskem kontekstu in primernih sodobnih rabah izvornega materiala«. Nastanek cikla Folk Songs sovpada z vrhuncem glasbenega modernizma, ki je bil v svoji esenci usmerjen le in vselej naprej. V tem konktestu postane revolucionarno prav Berievo lahkotno sprejemanje tradicije, z načinom njene rekontekstualizacije pa se skladatelj že obrača v smer postmodernizma. Ameriški skladatelj Matthew Kennedy (1987) je diplomant univerz v Indiani in Južni Karolini, trenutno deluje kot asistent za kompozicijo in glasbeno teorijo na univerzi Heidelberg v Ohiu. Kot skladatelj in predavatelj je reden gost glasbenih festivalov, njegova dela pa so bila izvedena na vseh petih celinah. Kennedyjev glasbeni jezik, rezultat neumornega raziskovanja, je močan v svoji preprostosti. Z glasbo rad posega v »temne prostore« človeka, kar drži tudi za cikel pesmi Six Encounters of Mistrust and Coffee za mezzosopran, harfo in violončelo (2012), ki bo nocoj v Sloveniji izveden prvič. Zanj je skladatelj izbral pesmi svoje prijateljice, pesnice Katherine Rutledge. V njih avtorica raziskuje »globine človeške bolečine« ter se sooča z občutki melanholije in otožnosti (The Reel), naveličanosti in razočaranj (Music to the Dance), hrepenenja in izgube (2:22 am/pm) ter s težo laži in prevar (Untitled). Ko tovrstnim občutjem sopostavi vsakdanje dejanje pitja kave (49,9%, The Everyman Drug), jih s tem bodisi banalizira bodisi olajša. Z veliko pozornostjo do besedila ter s kar pregovorno ameriško stilistično neobremenjenostjo Matthew Kennedy oblikuje lahkoten in živ glasbeni tok, pri čemer se preprostost in prosojnost glasbene teksture v resnici izkažeta za odliko in ne za pomanjkljivost skladbe. Biografski podatki Jeana Françaixa (1912–1997) ponujajo marsikatero vzporednico z rojakom Gabrielom Piernéjem. Oba sta izšla iz glasbenih družin in bila v zgodnjem otroštvu deležna prve glasbene izobrazbe znotraj družinskega kroga. Obema je bil prirojen izjemen glasbeni talent, ki je bil hitro prepoznan in ustrezno usmerjan. Oba sta imela možnost študirati pri velikih skladateljskih eminencah svojega časa, Pierné pri Julesu Massenetu in Césarju Francku, Françaix pri Nadii Boulanger, ki ga je po nekaterih pričevanjih ohranila v spominu kot svojega najboljšega učenca. Oba sta že v mladosti z zavedanjem tako tradicije kot sodobnosti izoblikovala distinktiven osebni slog, ki sta ga nadgrajevala in dopolnjevala, a nikoli bistveno spreminjala. A če je Gabriel Pierné primarno deloval kot dirigent in se je skladanju posvečal predvsem poleti, je bil Jean Françaix predvsem skladatelj. Skladanje ga je prevzelo že v zgodnjem otroštvu in prav otroško navdušenje nad njim je ohranil tudi v zrelih letih: »Ustvarjanje je privilegij, privilegij osvoboditi se samega sebe. In ta možnost, sposobnost, da ustvariš nekaj iz nič, te preprosto zasvoji.« Užitek, ki ga je sam občutil pri skladanju, je želel prenesti tudi na izvajalce in poslušalce svoje glasbe. S svojim lahkotnim slogom, ki ga odlikuje predvsem bogastvo melodične invencije, je postal izjemno priljubljen pri obeh. Naročil za nove skladbe mu ni nikoli zmanjkalo in pogosto je moral s pisanjem nove skladbe začeti, še preden je zaključil prejšnjo. V svojem iskrenem navdušenju nad lahkotnimi užitki, ki jih ponuja glasba, je Jean Françaix zavračal glasbene inovacije sodobnikov, ki so pripadali tokovom visokega modernizma (atonalnost, serializem, aleatorika). Prizadevanje po uravnoteženosti oblike in vsebine je dopolnjeval z elementi impresionizma in popularnih plesnih ritmov ter tako v neoklasicizem vnesel svojevrsten francoski šarm. Štiristavčno delo Quintette No. 2 za flavto, godalni trio in harfo (1989) odlikujejo samozavest, duhovitost in formalna perfekcija zrelega skladatelja. V tridelnem Allegrissimu zunanja odseka, ki ju zaznamuje lahkotnost podajanja melodičnih linij, uokvirjata centralni lirični del. Prehajanje melodične linije med različnimi inštrumenti je tudi osnovna značilnost tridelnega Scherza. Umirjena čarobnost Nokturna prinese kratek kontrast siceršnji živahnosti skladbe. Zaključni Rondo s temo, izpeljano iz uvodnega Allegrissima, pripelje skladbo v izjemno efekten zaključek, ki je hkrati tudi zaključek današnjega koncerta.   Urška Rihtaršič   GLASBENIKI   Mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst je končala študij zborovskega dirigiranja pri profesorju Karlu-Ernstu Hoffmanu ter pridobila naziv magistra umetnosti in operno-dramskega upodabljanja na graški Univerzi za glasbo. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri M. Lipovšek, Ch. Ludwig, D. Fischer-Dieskau, M. Martinuju, R. Pirnayu ter iz petja baročnega repertoarja pri B. Schlick in Ch. Roussetu. Bila je članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta za mlade umetnike v okviru Ravinia festivala v Chicagu. Gostovala je na odrih Flamske opere v Gentu in Antwerpnu, ljubljanske in mariborske opere, dunajske Komorne opere in Theather an der Wien ter v okviru Glasbene mladine Ljubljanske, Festivala Ljubljana, festivala Kogojevi dnevi, Poletja v stari Ljubljani, Slovenskih glasbenih dni, Koncertnega ateljeja DSS, Steirische Herbst, Carintische Sommer, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Frühlingsfestival v Musikvereinu, Echi lontani, Festivala Retz, Zagrebškega bienala, Wien modern…. Sodeluje s številnimi orkestri in ansambli (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Slovenija, orkester Tonkünstler, Slowind, La petite bande, Armonico Tributo Austria, Capella Musicae, Solamente naturali, Musica Aeterna, Mosaik, Klangforum Wien …) V bogati koncertni karieri je poustvarila največja dela glasbene zakladnice. Redno sodeluje tudi s kitaristom Žarkom Ignjatovićem, s katerim sta gostovala v Ameriki in Kanadi. Za domače in tuje založbe je Barbara Jernejčič Fürst poustvarila dela na več kot 10 zgoščenkah ter izdala štiri samostojne zgoščenke. Prvo je posvetila celotnemu opusu Marija Kogoja ob spremljavi litvanske pianistke Gaive Bandzinaite, katera je tudi njena spremljevalka pri plošči z naslovom V votlini raja z deli Lebiča, Ježa, Šivica in Lipovška. Zgoščenko z naslovom Dotiki je posvetila skladateljicam in skladateljem današnjega časa, ki pišejo za glas solo in Monteverdiju, najnovejša pa je plod sodelovanja s kitaristom Žarkom Ignjatovičem. Je profesorica solopetja na Akademiji za glasbo.   Harfistka Tina Žerdin je na Univerzi za glasbo na Dunaju v koncertnem razredu profesorice Adelheid Blovsky-Miller z odliko opravila tako dodiplomski kot tudi magistrski študij ter se postransko intenzivno izobraževala pri številnih znanih tujih profesorjih, predvsem predstavnikih francoske šole igranja harfe. Med študijem je bila štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Po študiju je iz strani dunajske Univerze za glasbo prejela nagradno štipendijo za izjemne študijske dosežke, leta 2010 pa za svoje raziskovalno in umetniško dejavnost na področju vloge harfe v opusu skladatelja Richarda Wagnerja tudi štipendijo Bayreuthskega štipendijskega sklada. Koncertno se veliko udejstvuje tako doma kot tudi v tujini: nastopa kot solistka, kot članica raznovrstnih komornih zasedb in kot soloharfistka uglednih avstrijskih orkestrov (Dunajski komorni orkester, orkester na starih inštrumentih „Wiener Akademie“, Madžarsko-avstrijska Haydnova fiharmonija, orkester Tirolskih slavnostnih iger). Redno sodeluje z orkestroma Dunajske državne in Ljudske opere, večkrat je gostovala tudi v orkestru Milanske Scale. Je avtorica številnih posnetkov za arhiv Radia Slovenija in avstrijskega ORF-a. V letu 2015 je v založbi Društva slovenskih skladateljev izšla tudi njena prva zgoščenka z deli slovenskih avtorjev, trenutno je v nastanku druga.   Kristina Šuklar je prve ure violine dobila pri štirih letih na glasbeni šoli v Novem Sadu v Srbiji. Pri 14 letih je začela študirati na Dunajskem konservatoriju pri prof. Wernerju Hinku in nadaljevala študij na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Tiborju Vargi. Leta 2003 je ponovno študirala na Dunajskem konservatoriju, tokrat pri prof. Pavlu Vernikovu, in z odliko pridobila akademsko naslov magistra umetnosti. V teh letih je prejela več štipendij, med drugim "štipendijo Herberta von Karajana" in "štipendijo Antona Brucknerja Dunajskih simfonikov". Prejela je več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih v Italiji, Srbiji in Avstriji. Kot komorna glasbenica je nastopila kot soustanoviteljica Wiener Klangkommune. Kot koncertna mojstrica je sodelovala z orkestri, kot so Orquesta sinfónica Simón Bolívar pod vodstvom Gustava Dudamela, Komorni orkester UBS Verbier, Dunajski komorni orkester, Camerata Salzburg, Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken, Orquesta sinfónica de Murcia in z drugimi. Od leta 2011 je druga koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra dunajskega radia ORF.   Flavtistka Mateja Kremljak Hotko je magistrirala v Gradcu na Univerzi za umetnost pri profesorju Nilsu-Thilu Krämerju, podiplomski študij pa zaključila v Imoli pri Glaucu Cambursanu in Massimu Mercelliju. Od leta 1998 deluje kot flavtistka pikolistka v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Igra v različnih komornih zasedbah, kvartetu flavt Flavte brez meja, duetu Anima s harfistko Tino Žerdin, v Kvartetu Lento z godalnim triom, duetu Erato s kitaristom Matjažem Stošičem kot tudi v flamenko skupini Cana Flamenca, jazz kvartetu B. A. S. E., projektu Accademia ... Bila je tudi pikolistka v orkestru Festivala Maribor.   Klarinetist Domen Marn je končal Glasbeno šolo v Krškem pod vodstvom profesorja Roberta Pirca, Srednjo Glasbeno šolo v Celju v razredu Jurija Hladnika in študij na Visoki šoli za glasbo v Zürichu v razredu Fabia Di Casole in Matthiasa Müllerja. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih klarinetistih, kot so Mate Bekavac, Slavko Kovačič, Paolo Beltramini, Philippe Cuper, Charles Neidich, Robert Pickup, Elmar Schmid, Felix-Andreas Genner. V koncertni sezoni 2013/14 je v sklopu študija sodeloval kot praktikant v Simfoničnem orkestru iz Luzerna ter v Operni hiši iz Züricha, kot substitut pa je ob že omenjenih orkestrih sodeloval še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, orkestrom Musikkollegium Winterthur, Sinfonieorchester St. Gallen, orkestrom Collegium Novum Zürich, Ensemble Paul Klee Bern, orkestrom Bavarske Filharmonije ter Orchesterakademie der Zürcher Hochschule der Kunste. Njegove koncerte je snemala RTV Slovenija in Češki radio Ostrava (Češky rozhlas). Na svoji dosedanji glasbeni poti je prejel kar nekaj zlatih priznanj kot solist ali član različnih komornih sestavov na državnem tekmovanju TEMSIG, posebno nagrado province Udine na mednarodnem tekmovanju v Udinah ter zlata priznanja za absolutno prvo mesto in naziv »Laureat« na mednarodnih tekmovanjih v Požarevcu in Beogradu.   Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu, Italija. Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju. Nato se je preselil v Belo Horizonte, Brazilija, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je trenutno solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil tudi z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Skupaj z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.   Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij violončela zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.   Krištof Hrastnik je po končani Srednji glasbeni šoli v Celju nadaljeval študij tolkal na Dunaju pri prof. Dieterju Seilerju in v Gradcu pri prof. Thomasu Lechnerju. Oba študija je zaključil z odliko. V času srednje šole in študija se je redno udeleževal poletnih šol pri priznanih tolkalistih, svoje orkestrske izkušnje pa je nabiral v orkestru Dunajske državne opere, orkestru Dunajskih simfonikov, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, orkestru Slovenske filharmonije in še v mnogih drugih. Od leta 2019 je redno zaposlen v Operno-Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Poleg igranja v orkestru svojo glasbeno pot nadaljuje tudi v komorni skupini Louie's Cage Percussion, ki s svojo edinstveno igro, kreativnimi idejami in virtuoznostjo polni dvorane večjih opernih in koncertnih hiš v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji.   Tajana Novak je dodiplomski študij tolkal zaključila leta 2014 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu pri rednem profesorju mag. art. Geraldu Frommu. Na isti univerzi je leta 2016 v razredu prof. Norberta Rabanserja z odliko zaključila tudi magistrski študij. Iz področja komorne igre se je izobraževala pri priv. doc. mag. Ulrike Stadler, prof. Han-An Liu in prof. Uwe Köllerju, prav tako pa je v okviru študija sodelovala na jazz oddelku s prof. Wolfgangom Tozzijem. Poleg pedagoškega dela je zelo aktivna tudi na koncertnem področju. Tako jo je moč zaslediti v številnih komornih in orkestrskih zasedbah doma in v tujini, prav tako se predstavlja tudi solistično. Redno sodeluje tudi v številnih projektih lokalnega, državnega in mednarodnega pomena, je tudi članica različnih tekmovalnih komisij. Od leta 2019 deluje kot vodja oddelka za tolkala Konservatorija Maribor. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171    

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Bonn v Nemčijo, kjer bo v znameniti operni hiši Gledališča Bonn na nabrežju reke Ren v sredo, 1. junija, in v četrtek, 2. junija 2022, uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt. Celovečerni pripovedni balet Edwarda Cluga Peer Gynt je pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe. Balet po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega se odvija na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta ter opisuje usodo oportunističnega popotnika, dokler se na stara leta po vrsti pustolovščin vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja koreograf Edward Clug gledalstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Predstava je na praizvedbi v Mariboru leta 2015 takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma (dvakrat v Cankarjevem domu Ljubljana in na Festivalu Ljubljana) ter v tujini v HNK Zagreb na Hrvaškem, Madžarski državni operi v Budimpešti, Narodnem gledališču Brno na Češkem, v Aleksandrinskem gledališču v Sankt Peterburgu na festivalu Dance Open in v znamenitem Akademskem gledališču Boljšoj v Moskvi v Rusiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi in sredi maja v Švici z Züriškim baletom.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2022/2023. "V našem hramu kulture si prizadevamo, da bi ustvarili prostor skupne komunikacije in skupaj z vami spletli nove, uspešne in zanimive odrske presežke, tudi v smeri trajnostnega razvoja ter tehnoloških inovacij in digitalizacije ter večje ekološke ozaveščenosti, ki jih neposredno uvajamo v lastno gledališko produkcijo kot partnerji mednarodnega projekta STAGES, ki povezuje dvanajst gledaliških institucij v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Umetnost namreč z opozarjanjem na nekatere pereče probleme ne izpostavlja le senčnih plati življenja, ampak hkrati ponuja že premisleke, kako bi lahko bilo drugače, predvsem pa bolje," je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor bo pripravila sedem premiernih uprizoritev. "Odpreti želimo vrata za občinstvo, ki želi ponovno vzpostaviti stik z nečim, kar je skoraj božansko, nedoumljivo," pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski in dodaja, da je sezona rezultat truda, "da se v novi svet vrnejo stare resnice, nesmrtne kot bogovi, ki nikoli ne izginejo, večkrat pa zaspijo." Septembra bo premiera uprizoritve Elektri pristoji črnina Eugena Gladstona O’Neilla v režiji Maše Pelko, novembra sledi premiera uprizoritve Tudi konje ubijajo, mar ne? Horacea McCoya in Simone Hamer v režiji Primoža Ekarta, decembra velika mednarodna koprodukcija s švicarskim gledališčem Vidy théâtre Lausanne in z dvanajstimi partnerskimi gledališči Monolog za žive v času izumiranja Mirande Rose Hall, režiserka švicarske postavitve je Katie Michell, režiser slovenske uprizoritve pa Tin Grabnar. Februarja 2023 bo uprizorjen Frank V. Friedricha Dürrenmatta v režiji Miloša Lolića, marca koprodukcija s Cankarjevim domom Ljubljana Pripovedovalec Mirane Likar in Andreja Jakliča v režiji Nejca Gazvode ter aprila Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v režiji Luke Marcena. V okviru otroškega in mladinskega programa pa bo septembra uprizorjena Rdeča kapuca Maje Borin v režiji Saše Broz. Opera SNG Maribor bo pripravila štiri premierne uprizoritve. Sezono septembra odpira redko izvajana Ponchiellijeva opera La Gioconda v režiji Filippa Tonona pod taktirko Gianluce Martinenghija. Novembra sledi praizvedba slovenske novitete Tesla, ki sta jo ustvarila skladatelj Slavko Avsenik mlajši in libretist Nejc Gazvoda, režiral bo Aleksandar Popovski, dirigiral Simon Krečič. "Uprizoritev bo ob velikih humanističnih idejah briljantnega znanstvenika Nikole Tesle izpostavila tudi aktualne družbene tematike, povezane z vprašanji energije, tehnologij prihodnosti ter ekologije," je dejal umetniški direktor Opere Simon Krečič. Marca 2023 bo sodobno produkcijo Verdijeve opere Don Carlo režiral Marin Blažević, dirigent bo Valentin Egel. Sezono maja sklepa Puccinijeva operna mojstrovina Manon Lescaut v režiji Piera Francesca Maestrinija in pod taktirko Gabriela Bebeșelee. Program Baleta SNG Maribor niha med klasičnim in sodobnim. Novembra bo Valentina Turcu po motivih romana Gustava Flauberta ustvarila dramski balet Madame Bovary. Pomladi sledi baletni triptih, ki ga sestavljajo koreografska noviteta Myth Gaja Žmavca, Rain Dogs Johana Ingerja in Aperture Edwarda Cluga. "Nabor novih baletnih stvaritev kakor tudi kontinuiteta najvidnejših repriz iz prejšnjih sezon bosta še naprej utrjevala mednarodni ugled in prepoznavnost solistk in solistov ter ansambla mariborskega Baleta, obenem pa odstrla nov pogled na temeljna vprašanja človeške eksistence v časih morebitnih novih preizkušenj," je dejal umetniški direktor Baleta Edward Clug. V pestrem koncertnem programu bo Simfonični orkester SNG Maribor nastopil pod taktirko Gianne Fratte, Daria Macellarija, Ivana Huta, Simona Robinsona in Daniele Candillari. Letošnje decembrsko koncertno vzdušje tako na božičnem kot silvestrskem koncertu bo v znamenju virtuoznih pevskih točk – samostojnih opernih arij in duetov – v izvedbi svetovno priznanega baritonista Željka Lučića, ki je nastopal na najprestižnejših opernih odrih, med drugim tudi v Metropolitanski operi v New Yorku, Kraljevi operni hiši na Covent Gardnu, Nacionalni operi v Parizu, milanski Scali, Dunajski državni operi, Nemški operi v Berlinu, Bavarski državni operi v Münchnu, Operi v San Franciscu idr., ki se mu bodo pridružili Dragana Radaković, Sabina Cvilak in Martin Sušnik. K bogati koncertni ponudbi spadata tudi cikel komorne glasbe Carpe artem, ki ga prirejajo skupaj z Društvom za komorno glasbo Amadeus. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Vanja, Sonja, Maša in Špik, Gruntavčani, Veliki diktator, Frank V., Tartuffe, in Mali oder, ki vključuje uprizoritve Dolg, Monolog za žive v času izumiranja, Pripovedovalec, Nekoč se bova temu smejala ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Novost v Operi je abonma Opera in simfoniki, ki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere La Gioconda, Don Carlo, Manon Lescaut ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Ponovno se vrača Evropski abonma, ki bo mariborskim abonentom ponudil še premišljen izbor treh produkcij v HNK Zagreb: dramo Don Juan v režiji Dejana Projkovskega, Verdijevo opero Nabucco pod taktirko Piera Giorgia Morandija v režiji Giancarla del Monaca in balet Spartak v koreografiji Jirija Bubenička. Priljubljenemu Otroškemu gledališkemu abonmaju, ki ga sestavljajo Clugov balet Kekec, gostovanje Gledališča Koper z Ježevo hišico v režiji Jake Ivanca in gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča Celje s Tisto o bolhah v režiji Ivane Djilas, se pridružuje še Mladinski gledališki abonma, kjer si bo moč ogledati balet Tango, Simfonični koncert za mlade in Rdečo kapuco. Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 30. maja 2022. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda je nakup abonmajev možen tudi preko spletne strani www.sng-mb.si.

Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor in Festivala EZL EK, bo v petek, 27. maja 2022, ob 20.30 ljubiteljice in ljubitelje glasbe zbrala na Glavnem trgu v Mariboru. "Z Operno nočjo promoviramo slovensko operno poustvarjalnost in skrbimo za popularizacijo opernega žanra in sorodnih glasbenih zvrsti. Koncert, ki je darilo Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor meščankam in meščanom, letos že drugič zaradi obnove Mestnega parka, ki še ni zaključena, izvajamo na nadomestni lokaciji. Upamo pa, da se bomo naslednje leto lahko vrnili na originalno prizorišče, kjer so Mariborčanke in Mariborčani Operno noč vzeli za svojo," je pred sedmo izvedbo povedal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Pod taktirko Simona Krečiča bodo nastopili Simfonični orkester SNG Maribor, zbor Opere, solistke Sabina Cvilak, Valentina Čuden, Nika Gorič, Petya Ivanova, in Andreja Zakonjšek Krt ter solist Martin Sušnik. "Na sporedu je pester in slogovno raznolik glasbeni program, ki ga sestavljajo odlomki iz največjih opernih uspešnic Puccinija, Verdija, Ponchiellija, Dvořáka, Offenbacha, Delibesa in drugih, ki so navduševala naše občinstvo v uprizoritvah iz aktualne in preteklih sezon, nekatere med njimi pa že napovedujejo uprizoritve v prihodnji sezoni," je program opisal umetniški direktor Opere Simon Krečič. V juniju in juliju bo koncertni dogodek, ki je brezplačen, prosto dostopen in množično obiskan tako v Mariboru kot tudi v drugih slovenskih mestih, tako še v Gaju nad Mariborom 24. junija, v Murski Soboti 25. junija in na Ptuju 1. julija. "Zelo nas veseli, da lahko dogodek, ki poteka v okviru Festivala EZL EK, organiziramo ponovno brez omejitev," je dodal Mitja Špes, predsednik društva Ezl ek, in dodal: "Gre za tehnično zahteven projekt, na katerem dela širša ekipa z velikim veseljem, da obiskovalkam in obiskovalcem pričaramo nepozabno zgodbo." Na prizorišču bo gledalkam in gledalcem na voljo približno tisoč petsto sedežev. Organizatorji obiskovalke in obiskovalce naprošajo, da se na Operno noč odpravijo pravočasno. Celoten dogodek bodo neposredno prenašali na frekvencah Radia Maribor in tako poskrbeli, da bodo večne melodije dosegle vsa mariborska in štajerska ušesa. Prenos bo mogoče spremljati tudi preko DAB+ ali spletne strani radiomaribor.si. Ob tej priložnosti v Mestni občini Maribor obeležujejo 10-letnico Evropske prestolnice kulture. Nekdanja generalna direktorica zavoda Maribor 2012 dr. Suzana Žilič Fišer je ob tej priložnosti dejala: "Leto 2022 nas tudi opozarja, da je Evropska prestolnica kulture projekt, ki je zaznamoval in spremenil tkivo mesta. Mesta, ki so v preteklosti nosila ta prestižni naziv, zmeraj z veliko vnemo opozarjajo na pomen naziva, se ga spominjajo in opozarjajo, da z nazivom EPK mesto nikoli ne bo enako kot pred njim. Obeleženja leta prestolovanja so v različnih EPK mestih različna, a še posebej me veseli, da Maribor obeleži 10-letnico EPK z dogodkom, ki predstavlja vrhunsko umetnost in je namenjen vsem, je darilo meščankam in meščanom. Mesto Maribor je umeščeno na kulturni zemljevid Evrope, z dogodki, kot je Operna noč, in z opozarjanjem na kulturno ponudbo mesta izkazujemo, da sodimo v sam vrh odličnih kulturnih destinacij." "Zelo nas veseli, da je prav Operna noč prvi preddogodek letošnjega jubilejnega, 30. Festivala Lent. Seveda se ekipa Narodnega doma Maribor že aktivno pripravlja tudi na glavnino festivala, ki bo potekala med 24. junijem in 2. julijem. Večina programa je že objavljena na naši spletni strani, vstopnice so v prodaji. Komaj čakamo, da bo mesto ponovno zaživelo s festivalskim dogajanjem. Ker je letošnji festival zaradi svoje jubilejne izvedbe še bolj poseben, smo že sedaj pripravili razstavo Iz sivega v barve, ki prikazuje fotografske spomine na prvi Festival Lent v kombinaciji s fotografijami novejših izvedb. Do 15. junija si razstavo lahko ogledate na Ulici škofa Maksimiljana Držečnika," pravi direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 14. maja 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila Calderónovo Življenje je sen v režiji Dragana Živadinova. Igrajo Vlado Novak k. g., Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Minca Lorenci, Julija Klavžar, Eva Kraš, Matevž Biber, Viktor Hrvatin Meglič, Gregor Prah k. g., Irena Varga, Matija Stipanič. Španski dramatik Pedro Calderón de la Barca (1600–1681) velja za enega največjih evropskih gledaliških klasikov in zadnjega med velikimi pisci španskega zlatega veka. Življenje je sen je najbolj znano in priljubljeno Calderónovo dramsko besedilo, ki ga evropska gledališča pogosto uprizarjajo, saj predstavlja sestavni del hrbtenice klasičnega repertoarja. Kot filozofsko-pesniško delo (kjer izpostavlja protislovja notranje in zunanje razklanosti, nepomirljive dvojnosti življenja in smrti, resničnosti in sanj, čutnosti in razuma) je zanimivo tudi danes, saj izraža univerzalna, večno živa vprašanja: kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? Zgradba drame Življenje je sen je komplicirana (kot je to pri baročni dramatiki običajno), čeprav je hkrati osredotočena na bistvene točke dramskega zapleta in razpleta. Zgodba se dogaja na Poljskem v pravljično-fevdalnem okolju. Kralju Baziliju so prerokovali, da bo njegov sin Sigismund slab in krut vladar, zato so ga že kot otroka zaprli v ječo, dali pa so mu vzgojitelja. Baziljev prestol naj bi zasedla njegova nečakinja Estrella in njen prihodnji mož naj bi bil knez Astolfo. Preden se kralj za to odloči, hoče sina vseeno preizkusiti. Mladeniča uspavajo in prepeljejo v kraljevo palačo. Ko se prebudi, mu povedo, da je kralj, on pa kmalu postane tako surov, da so ga prisiljeni znova vrniti v ječo. Po sklepnih bojih med Sigismundovimi privrženci, ki so spoznali pravega prestolonaslednika, in kraljevo vojsko se Sigismund po notranjem spoznanju ("življenje je sen"), čeprav je očeta-kralja premagal, prostovoljno odpove prestolu. Dejstvo, da se eden najbolj inovativnih in radikalnih slovenskih režiserjev Dragan Živadinov odloči, da bo režiral klasično dramsko delo, gotovo obeta prvovrstno gledališko presenečenje. Živadinov (po štirih desetletjih "avantgardistične" umetniške kariere) prvič režira v SNG Maribor. Ustvaril je gledališki dogodek katerega kod temelji na metodi minutnih skulptur. Scenografinja in kostumografinja je Dunja Zupančič, prevajalec Igor Lampret, dramaturginja in lektorica Katja Markič, avtorja glasbe Aldo Ivančić in Dario Seraval (Borghesia), koreografa Dragan Živadinov in Sergiu Moga, digitalne konstrukcije Gregor Mesec, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, lektor (mentor) Jože Faganel, pevsko vodenje Dada Kladenik, asistentka režije in scenografije Katarina Majcen, asistent scenografije Matic Gselman. Po premieri je predstava na sporedu še 16., 17., 19., 20. in 21. maja 2022.

Te dni se zaključuje večletno konservatorsko-restavratorsko delo na kiparskem okrasju pročelja Slovenskega narodnega gledališča Maribor na Slomškovem trgu, ko na fasadi nameščajo kopijo treh muzicirajočih dečkov. Figuralna skupina treh dečkov, ki igrajo na glasbila – flavto, lutnjo in trobento –, je razporejena okoli grba z upodobitvijo lire. Kompozicija, izdelana iz kamna, je krasila vrh čela glavne fasade gledališča iz leta 1864. Otroške figure z glasbili predstavljajo alegorijo glasbe in s tem opominjajo na poslanstvo gledališča. Originalne skulpture treh muzicirajočih dečkov in dve vazi ter sredinski relief so strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in njihovega Restavratorskega centra že konec aprila namestili v foyerju pred Kazinsko dvorano.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 13. maja 2022, v Veliki dvorani pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija premierno uprizorila znamenito Verdijevo opero Rigoletto. V glavnih vlogah bodo nastopili Marian Pop, Nika Gorič in Martin Sušnik. Rigoletto predstavlja v zgodovini opere revolucionarno mojstrovino Giuseppa Verdija, ki si je s svojima naslednjima stvaritvama (Trubadurjem in La traviato) utrdil mednarodni ugled najpomembnejšega predstavnika italijanske opere. Partitura vsebuje številne ikonične glasbene točke, med katerimi gotovo izstopajo Vojvodova kancona La donna è mobile, Gildina arija Caro nome in kvartet Un dì, se ben rammentomi – Bella figlia dell'amore, libreto v verzih Francesca Marie Piaveja pa predstavlja psihološko poglobljeno "branje" trikotnika glavnih protagonistov – razuzdanega Vojvoda Mantovanskega, grbastega dvornega norca Rigoletta in njegove hčerke Gilde, ki podleže ljubezenskim čarom nestanovitnega vojvoda. V tematskem smislu se v operi vzpostavlja konkurenčni dinamizem med različnimi tipi ljubezni – Vojvodovo erotomanijo, Gildino altruistično "romantično" ljubeznijo in Rigolettovim očetovskim zaščitniškim erosom. Prav ta naposled splete nerešljiv gordijski vozel zaporedja nesrečnih dogodkov, ki vodijo v tragični konec – Gildino žrtvovanje, da bi pred maščevalno roko svojega očeta rešila življenje ljubljenega moškega. V mariborski Operi so doslej Rigoletta uprizorili že dvanajstkrat, prvič leta 1927 in nazadnje leta 2012. Tokrat, v trinajsti uprizoritvi, je režija zaupana Pieru Francescu Maestriniju, ki pravi: "Čeprav boste na odru videli vso lepoto italijanske renesanse, scenografijo je inspirirala palača Pallazo del Te iz Mantove, kjer se zgodba odvija in tudi kostumi so iz te dobe, bi težko rekel, da gre za klasično operno režijo. S celotno ustvarjalno ekipo smo se trudili pripraviti intenzivno gledališko izkušnjo, ki raziskuje temačne vidike tega obdobja in grozodejstev, ki so si jih privoščili lascivni in nasilni tiranski oblastniki. Posebej smo se posvetili dvojnosti duše naslovnega junaka, ki je po eni strani izjemno zlobna, saj je bil to edini način, da je invalidna oseba v tistem času lahko preživela, po drugi strani pa spoznavamo njegovo očetovsko ljubečo dimenzijo." Dirigent je Francesco Rosa. V naslovni vlogi Rigoletta bosta nastopila Marian Pop (13., 17. in 21. 5. 2022) in Daniel Luis De Vicente (15. in 19. 5. 2022), v vlogi Gilde Nika Gorič (13., 15. in 21. 5. 2022) in Valentina Čuden (17. in 19. 5. 2022), Vojvoda Mantovski bo Martin Sušnik, Maddalena Irena Petkova, v vlogi Sparafucila Dragoljub Bajić (13., 15. in 21. 5. 2022) in Alfonz Kodrič (17. in 19. 5. 2022). Nastopajo še Valentin Pivovarov (Grof Monterone), Mojca Potrč (Giovanna), Bogdan Stopar (Matteo Borsa), Sebastijan Čelofiga (Marullo), Marko Mandir (Grof Ceprano), Petra Crnjac (Grofica Ceprano), Bojan Hinteregger (Sodni sluga), Terezija Potočnik Škofič (Paž) in operni zbor ter simfonični orkester SNG Maribor. Scenograf je Juan Guillermo Nova, kostumograf je Luca Dall'Alpi, oblikovalec svetlobe Bruno Ciulli, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po premieri bo Rigoletto na sporedu še 15., 17., 19. in 21. maja 2022.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek in petek, 5. in 6. maja 2022, na Malem odru premierno uprizorila avtorski projekt Nataše Matjašec Rošker in Petja Labovića Ne ti meni Alice (Once Again). Igrata Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović, avtorska ekipa Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin. Ideja za projekt Kabaret pri Belem zajcu se je porodila umetniškemu direktorju Drame Aleksandru Popovskemu, ki je Carrollovo Alico v čudežni deželi ponudil kot platformo za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov, s katerimi bi omogočil snovanje drznega in inovativnega umetniškega izražanja onstran uveljavljenih gledaliških praks. Igralca Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović sta v sklopu Kabareta pri Belem zajcu zasnovala "duo projekt" Ne ti meni Alice (Once Again)[1]. Za izhodišče sta vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi (in še vedno največji) mojster nonsens literature. Njegova klasična literarna umetnina, arhetipski primer nonsens žanra, Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass, je bila iztočnica za njun padec v zajčjo luknjo. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema, ustvarjalcema, idejnima snovalcema in kreatorjema ideje o nekem mladem moškem, ki je lahko Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in neki ženski, neAlici, Igralki, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena. Projekt, ki se je hotel izmotati iz "luknje" že v prejšnji sezoni, se je skozi časovno distanco koronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. V procesu vaj so igralcema naloge posredno zastavljali številni režiserji, ki so s svojimi idejami odpirali nova vrata, skozi katera igralca sta/ali nista vstopala. Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastiranj sta igralca skozi jezikovni pluralizem odkrivala številne nevralgične točke človeške eksistence. Padec v "gledališko črno luknjo" jima je razprl vseobsegajoč inventar imaginacij, lepote, prostorskega in medgeneracijskega sobivanja, kratkočasenja, spoznanj in povsem potrebo po izrazni ekspresiji jeze, želj, hrepenenj, veselja, stisk in upov. Dramaturginja Maja Borin, scenograf Matic Kašnik, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec zvoka Aleš Zorec, lektorica in prevajalka Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča bosta v petek, 8. aprila 2022, v Veliki dvorani premierno uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi v koreografiji Edwarda Cluga pod taktirko Simona Krečiča. Koreograf Svatbe in Posvetitve pomladi, umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug, ki tokrat vabi na popotovanje po arhaičnih, a obenem avantgardističnih pokrajinah glasbenih mojstrovin Igorja Stravinskega, pravi: "Snov, ki privlači protagoniste obeh predstav, Svatbe in Posvetitve pomladi, je nekakšna primarna sila, ki s svojim mehanizmom poganja družbo v svojevrstno obrednost – ritual poroke v Svatbi ter ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben, a hkrati usodno privlačen." V Svatbi (Les noces), koreografskih prizorih s petjem in glasbo, izročilo glasbe in koreografija izhajata iz tradicionalne ruske kulture ter ustvarjata odrski okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Plešejo Monja Obrul, Catarina de Meneses (Nevesta), Tamas Darai, Jan Trninič (Ženin), Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik (Nevestina mama), Sergiu Moga, Gaj Žmavc (Ženinov oče), Sytze Jan Luske, Lucio Mautone (Sergiu Moga, Gaj Žmavc) ter  Beatrice Bartolomei, Asami Nakashima, Ema Perić, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Tea Bajc, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Andrea Schifano, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek in Maro Vranaričič. Pevski solisti so Andreja Zakonjšek Krt, Dada Kladenik, Tim Ribič in Janko Volčanšek. Pod taktirko Simona Krečiča nastopajo Operni zbor SNG Maribor in pianisti Sofia Ticchi, Stefan Pajanović, Kristina Golob, Tomaž Zamuda na tolkalih, Robert Krček (timpani), Lovro Ašič, Krištof Hrastnik, Antonio Hojsak, Blaž Satler, Luka Jahn. Asistent koreografa je Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps), ki je občinstvo pred točno desetletjem navdušila na premieri v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru in Clugovo kreacijo postavila ob bok kultnim koreografijam Vaclava Nižinskega, Mauricea Bejarta in Pine Bausch, se ob jubileju po številnih gostovanjih po svetu vrača na mariborski oder. Na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Evgenija Koškina, Asami Nakashima (Izbrana) in Tijuana Križman Hudernik,  Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Monja Obrul, Ema Perić, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Tea Bajc, Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram, Viktor Golub, Tamas Darai, Andrea Schifano, Lucio Mautone, Christopher Thompson. Pod taktirko Simona Krečiča nastopajo Simfonični orkester SNG Maribor, koncertna mojstrica Oksana Pečeny. Asistent koreografa je Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, oblikovalca zvoka Gregor Mendaš in Gorazd Vever. Po petkovi premieri bosta Svatba in Posvetitev pomladi na sporedu še 10., 12., 14. in 16. aprila 2022.

V soboto, 19. marca 2022, bo v Koncertni dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu dobrodelni baletni koncert za Ukrajino, na katerem bodo izvedli dve koreografiji Edwarda Cluga Radio and Juliet na glasbo skupine Radiohead ter Quatro na glasbo Milka Lazarja. Na baletnem koncertu bi morali nastopiti ukrajinski baletni plesalci, a je z vojnega območja uspelo priti le enemu paru, Ivanu Žuravlovu in Olgi Timošivi. Tako bodo ob njiju nastopili člani mariborskega baletnega ansambla Tijuana Križman Hudernik, Matjaž Marin, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub in Tamas Darai. Dobrodelni koncert, katerega izkupiček je namenjen zbiranju humanitarne pomoči Ukrajini, je še en odličen primer, kako kultura in umetnosti združujeta narode, da si medsebojno pomagajo, ne glede na jezik, etnično pripadnost ali politične poglede.  

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča bosta v petek, 18. marca 2022, v Veliki dvorani premierno uprizorila Carmen, znamenito Bizetovo opero o svobodomiselni ciganki v novi postavitvi Juana Guillerma Nove. Pod taktirko Jona Svinghammarja bo v naslovni vlogi nastopila Guadalupe Barrientos, Martin Sušnik bo vročekrvni Don José. Andreja Zakonjšek Krt v vlogi Micaële in Luka Ortar kot bikoborec Escamillo zaokrožata osrednjo zasedbo. Čeprav je Georges Bizet (1838–1875) že zelo zgodaj opozoril nase, so njegova dela dosegla trajni uspeh šele po njegovi prezgodnji smrti – predvsem Carmen, ki je bila premierno uprizorjena le tri mesece pred njegovo smrtjo. Že na praizvedbi opere leta 1875 v pariški Opéra Comique je bilo jasno, da bo Bizetova mojstrovina o ciganski zapeljivki, ki živi po svojih pravilih, pustila pečat izven samih opernih hiš. Partitura namreč vsebuje številne prepoznavne melodije, od privlačne habanere in seguidille, ki ju poje naslovna junakinja, preko baritonove slavne toreadorjeve pesmi do tenorjeve arije z rožo. Potem pa so tu še izvrstni dueti in ansambli ter plesne točke. Tudi tri desetletja po izidu zloglasne novele Prosperja Mériméeja, francoskega dramatika, zgodovinarja in arheologa, je bila Carmen ob premieri škandal, vendar je kmalu zatem postala zmagovita uspešnica in ostala ena najpogosteje uprizarjanih oper na svetu. Samo v mariborski operi jih je bilo doslej enajst, od tega sedem po drugi svetovni vojni. Ob Guadalupe Barrientos, Martinu Sušniku, Andreji Zakonjšek Krt in Luki Ortarju bodo na premieri in štirih ponovitvah 20., 22., 24. in 26. marca nastopili še Martin Šrejma kot Don José na uprizoritvah 22. in 24. marca, Valentina Čuden in Milica Lalošević (24. marec) kot Frasquita, Dada Kladenik kot Mercedes, Bogdan Stopar kot Dancaire, Dušan Topolovec kot Remendado, Marko Mandir kot Zuniga, Sebastijan Čelofiga kot Morales, Bojan Hinteregger kot Lilas Pastia, Valentina Jerenec kot Prodajalka pomaranč, Jernej Luketič kot Boem ter baletni ansambel s solistoma Beatrice Bartolomei in Andreo Schifanom ter operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Asistenta režije sta Barbara Staffolani in Tim Ribič, scenografijo in videoprojekcijo podpisuje Juan Guillermo Nova, asistenta scenografa sta Giuseppe Cangemi in Matic Kašnik, kostumografinja Cristina Aceti, asistentke kostumografinje Simona Toš, Suzana Rengeo in Alessandra Allegra Garanzini, oblikovalec luči Jean Paul Carradori, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Valentina Turcu, asistenta koreografinje Tanja Baronik in Sergiu Moga.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 12. marca 2022, na Malem odru premierno uprizorila satirično grotesko Tatjane Doma in Luke Marcena po motivih besedil Georgea Orwella Farma Orwell v režiji Luke Marcena. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Vojko Belšak, Mateja Pucko, Maša Žilavec in Liza Marijina. Opus angleškega romanopisca, esejista, kolumnista, misleca, prostovoljnega klošarja in klateža, španskega borca, glasnika pravic izkoriščenih Georgea Orwella (1903–1950) je zelo obsežen, a le dve deli sta mu zares prinesli priznanje, slavo in končno tudi denar – roman Živalska farma (Animal Farm), ki ga je podnaslovil »pravljica« (A Fairy Story), in antiutopični roman 1984 (Ninteen-Eighty Four). Zelo jasno se je zoperstavil vsem oblikam totalitarizma in tudi vsem anomalijam demokracije. Predvidel in opozarjal je na nevarnost razmaha birokratskega sistema in popolne birokratizacije, ki obvladuje življenje in požira človeka. V Farmi Orwell, ki se naslanja na zgodbo Živalske farme, ideje romana 1984, na štiri Orwellove eseje, ki so v slovenskem prevodu izšli pod naslovom Fašizem in demokracija, in eseje, objavljene pod naslovom Svoboda ali suženjstvo? V kitovem trebuhu in drugi eseji, gledamo svet skozi oči prašičje elite. Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem, utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti. Enkrat davno v preteklosti so bili tudi oni enaki med enakimi, potem pa sta jih oblast in moč pokvarili. Na banketu ob dnevu državnosti so prisotni predstavniki oblasti. Ker pa se mora državna zgodovina na željo Napoleona ob državnem jubileju za dosego sprave na novo napisati, od Debelinka zahtevajo, da se distancira od lastnih besed, dejanja, predvsem pa, da se odreče lastnemu spominu. Napoleon v svojem krvavem vzponu na oblast ne dopušča dialoga. Vse nasprotnike si podredi ali jih odstrani. Kdor ni z njim, je proti njemu. Enoumje je recept za njegov uspeh. Napoleon je v populista preoblečen diktator, kot jih lahko vidimo na današnjem političnem parketu, ki si pijan od oblasti nikoli ne bo priznal, da bo z uničenjem nasprotnikov pokopal tudi sebe. Uprizoritev je na Mali oder postavil Luka Marcen, perspektiven režiser mlajše generacije, ki pravi, »da je uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa – je torej serija žanrsko raznolikih prizorov, vinjet, plakatov, spomenikov velike zgodovine Živalske farme. A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale.« Dramaturginja je Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Metka Damjan.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 10. marca 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila dramsko uspešnico Christopherja Duranga Vanja, Sonja, Maša in Špik v režiji Dina Mustafića. Igrajo Kristijan Ostanek, Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Petja Labović, Ana Urbanc in Lea Mihevc k. g. Ameriški dramatik, igralec in scenarist Christopher Durang je dramo Vanja, Sonja, Maša in Špik napisal leta 2012, že leta 2013 pa je zanjo prejel prestižno nagrado tony za najboljšo igro. Takoj zatem je preko off-Broadwaya in Broadwaya, kjer je bilo delo uprizorjeno, pobiral hvalospeve občinstva in kritike, prav tako pa je z njo začel osvajati tudi svetovne odre. Nejc Gazvoda je v gledališkem listu zapisal: »To je žlahtna komedija, inteligentna, bravurozna, ki izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljanska, hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti.« V drami Vanja, Sonja, Maša in Špik osamljeni in ostareli homoseksualec Vanja bolj ali predvsem manj harmonično sobiva s posvojeno sestro Sonjo, še bolj osamljeno in depresivno žensko srednjih let, ki da z vsakim stavkom vedeti, kako zelo jo je sreča zapustila, ljubezen pa nikdar niti »povohala«. V družinski hiši, ki zavestno spominja na Čehovov priljubljeni dogajalni prostor domačij, Vanja in Sonja preživljata dneve ob grenkem, a hkrati tudi srčnem prerekanju in tarnanju o svojih usodah, ki ga vsake toliko začini služkinja Kasandra, ki zelo samoreflektirano pove, da je poimenovana tako, ker njenim prerokbam nihče ne verjame. Zatohlo idilo zmoti Maša, edina v družini, ki ji je uspelo – blesti tako na odru kot na filmskem platnu, čeprav se zdi, da njena zvezda počasi zahaja. S sabo pripelje Špika, mladega, nadebudnega igralca, trenutno v vlogi njenega ljubimca. Potentni mladenič dodobra pretrese zaradi Mašinega prihoda že tako dodobra pretresen vsakdan, vmeša pa se še Nina, dekle Špikove generacije, velika ljubiteljica Maše in njenega dela, a hkrati čisto prelepa in premlada, da bi bilo Maši ob njej udobno. Po zabavi v maskah, ki se je vsi udeležijo, se odnosi začno krhati in drobne tragedije poglabljati. Uveljavljen bosanski režiser Dino Mustafić, ki je na Malem odru SNG Maribor leta 2010 postavil kultno uprizoritev Marberjeve drame Od blizu, bo Durangovo sodobno ameriško komedijo predstavil prvič v Sloveniji. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturginja je Željka Udovičić Pleština, scenograf Dragutin Broz, kostumograf Leo Kulaš, skladateljica Irena Popović, odrski gib oblikuje Miloš Isailović, oblikovalec videa je Sergej Glažar, oblikovalca svetlobe sta Dino Mustafić in Dragutin Broz, lektorica Mojca Marič.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri, 22. februarja 2022, z baletom Edwarda Cluga na glasbo Igorja Stravinskega Le Sacre du Printemps že drugič gostoval na Mednarodnem zimskem festivalu umetnosti v Sočiju v Rusiji. Znano južno rusko letovišče Soči, ki ga širša javnost pozna po zimskih olimpijskih igrah, je že več kot desetletje tudi zimska kulturna prestolnica Rusije. Od leta 2008, ko je tam prvič potekal Mednarodni zimski festival umetnosti pod vodstvom Jurija Bašmeta, je prireditev zrasla v največji festival po vsej Evraziji. V petnajstih letih so na odru Zimskega gledališča in Orgelske dvorane Sočijske filharmonije nastopili največji predstavniki klasične, jazz, pop in etno glasbe, zvezde svetovnega baleta, muzikala, operete, znane plesne, dramske in eksperimentalne gledališke skupine. V gledališču Zimniy Teatr bodo mariborski baletniki s Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga nastopili že drugič. Prvič so gostovali februarja 2015. Plešejo Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Davide Buffone, Jan Trninič, Sytze Jan Luske, Mateo Magalotti, Yuya Omaki in Tomaž Viktor Abram Golub. Scenografijo je delo Marka Japlja, kostumograf je Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl. Gostovanje je del gala koncerta, posvečenega nedavni 50-letnici smrti skladatelja Igorja Stravinskega in prihajajoči 150-letnici rojstva impresarija Sergeja Diaghileva. Ob mariborskem baletnem ansamblu bodo nastopili še solista Nacionalnega baleta Španije Miriam Mendoza in Sergio Bernal, zvezdi hamburškega baleta Alessandro Flora in Jacopo Belussi ter solista baleta Velikega gledališča Ženeva Simone Repele in Sasha Riva. Gala koncert bo povezoval slavni ruski koreograf Vladimir Derevyanko.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v torek, 14. decembra 2021, na Malem odru premierno uprizorila dramo Mika Bartletta Snežinka v režiji Jureta Novaka. Igrajo Gorazd Žilavec, Liza Marijina in Julija Klavžar. Mike Bartlett, rojen leta 1980 v Oxfordu, je eden najplodovitejših in najuspešnejših angleških dramatikov in scenaristov, ki z nabrušenimi dialogi in pronicljivim pogledom ustvarja slojevito prožne like, ki jih vpenja v zaostrene medsebojne in družbenopolitične kontekste in s svojstveno različico tipičnega angleškega humorja identificira številne nevralgične točke sodobnega Evropejca. Razlog, zakaj Bartletta navdušeno sprejemajo tako strokovni kritiki kot široko občinstvo, je, da zna na izviren, sproščen in provokativen način prikazati aktualnost (in hkrati univerzalnost) dnevno političnih tem, npr.: podnebnih sprememb, ugovora vesti v vojski, korupcije v podjetjih in politiki, brexita, škandalov slavnih osebnosti, medgeneracijskih konfliktov … Pri tem uporablja enostavni televizijski (psihološko-verističen) realizem, odlično zna pisati dialoge in oblikovati psihološke profile nastopajočih likov. Dramski tekst Snežinka (2018) je bil naročen in krstno izveden v božičnem času v Oxfordu (Old Fire Station). Dogovor je bil, da lahko kot avtor po lastnem navdihu napiše "božično igro", ki pa mora imeti srečen konec. In takšen konec Snežinka tudi ima – oče in hči se po več letih odtujenosti in neizkomuniciranih bolečih čustev pobotata in božič preživita skupaj. Snežinko so kritiki opisali kot "mojstrsko napisan spopad generacij" oziroma kot "toplo in smešno, a jedko zgodbo o generacijskih vrzelih v brexitovski Britaniji". Andy –  izobražen, socialno dobro situiran ovdovel moški srednjih let –  se na božični večer pripravlja, da se bo srečal s svojo več let odsotno hčerko Mayo, ki je iz njemu neznanega razloga pred tremi leti zapustila dom in z njim prekinila vse stike. Ker gre za občutljivo srečanje, ga Andy ne želi izpeljati doma, ampak na "nevtralnem terenu" – v dvorani cerkvene skupnosti v Oxfordshiru. Medtem ko Andy nestrpno pričakuje hčer in v mislih "režira" podrobnosti srečanja z njo, se na vratih pojavi neznana mlada ženska. Namesto hčerke Maye vstopi Natalie, za katero se kasneje izkaže, da je Mayina punca, njena naloga pa je, da na diskreten način pripravi srečanje očeta in hčere. Maya je očeta zapustila dva tedna po glasovanju o brexitu (Andy je glasoval za brexit, Maya pa ne) in se hitro postavila na svoje noge – vpisala se je na študij angleščine in filozofije, našla prvo pravo ljubezen in postala politično aktivna. Dramaturg uprizoritve Vili Ravnjak v članku Čustvena in politična občutljivost Snežinke piše: "K očetu se vrne, ker želi z njim razčistiti neizkomunicirano čustveno blokado, ki je nastala med njima po mamini smrti. Snežinka je nazoren prikaz tega, kako se človekova intimna čustva in izkušnje povezujejo s političnimi prepričanji. Gre tako za intimno čustveno kot socialnopolitično dramo, predvsem pa za ponazoritev velikega in težko premagljivega razkoraka med današnjo srednjo (tudi starejšo) in mlado generacijo. Drama Snežinka je vzorčni model situacij, kjer majhna osebna nesoglasja (ali nezmožnost predelave bolečih čustev) prerastejo v velike in nepremostljive generacijske ter politične prepade." Režiser Jure Novak v intervjuju z Markom Bratušem pravi, da so "uprizoritev osnovali predvsem na izjemni igralski prezenci zasedbe in Bartlettovih likih. /…/ Rezultat bo kolaž narativnih form, od storytellinga do stand-upa, od pričevanja do intervjuja, ki vse razpirajo različne poglede na zasebno in politično, na javno in intimno. Upam, da ne bo umanjkala niti toplina in ambivalenten, a vsaj nakazano srečen konec."

Slovensko narodno gledališče Maribor – Drama, Opera, Balet – je najavilo nove uprizoritve drugega del sezone 2021/2022. V Drami se obeta pet premier, dve v Operi in ena v Baletu. V simfoničnem ciklu bodo štirje koncerti. Drama Slovenskega narodnega gledališča bo v prvi polovici prihodnjega leta pripravila dve premieri v Stari dvorani. V začetku marca bo prvič v Sloveniji mogoče videti žlahtno komedijo ameriškega dramatika Christopherja Duranga Vanja, Sonja, Maša in Špik v režiji Dina Mustafića, ki inteligentno izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljansko hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti. Maja 2022 bo sledil projekt Življenje je sen Pedra Calderóna de la Barce, ki ga bo na oder postavil Dragan Živadinov, eden najbolj inovativnih in radikalnih slovenskih režiserjev. Njegov režijski koncept nam bo na avtorski način približal eno od temeljnih del španskega zlatega veka z večno aktualnimi vprašanji: kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? Na Malem odru pa bodo uprizorjeni trije projekti. V decembru bo prva slovenska uprizoritev Snežinke izjemnega sodobnega dramatika Mika Bartletta, ki v svoji božični igri o oddaljenosti in bližini z nabrušenimi dialogi razpira vse večji generacijski prepad med milenijci in njihovimi starši. Uprizoritev podpisuje Jure Novak. Sledil bo Kabaret Orwell, kjer bo režiser najmlajše generacije Luka Marcen skozi Orwella – ki je neskončno in hkrati tako artikulirano kritično ljubil resnico in svobodo ter razumel ustroj sveta, da si je znal predstavljati nepredstavljivo prihodnost – razkrival, kako njegova generacija na novo bije večne bitke za stare resnice. Spomladi bosta v avtorskem projektu Ne ti meni Alice (One again) Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović v okviru platforme Kabaret pri Belem zajcu skočila v abstraktno asociativen okvir Alice, kjer se paralelni svetovi združujejo v nori, nelogični, zabavni, brezmejno odprti, glasbeno pestri in predvsem brezsmiselni uprizoritvi. V Veliki dvorani se operno popotovanje začenja z uprizoritvijo večno mlade in obenem poslednje Bizeteve operne mojstrovine Carmen, s katero se po eni strani ohranja stik s tradicionalnim polom operne literature, po drugi plati pa si lahko obetamo nove uprizoritvene presežke v viziji španskega režiserja in scenografa Juana Guillerma Nove. Prva operna premiera v letu 2022 pod taktirko Jona Svinghammarja bo marca 2022. V maju 2022 se prav tako obeta nova uprizoritev Verdijeve opere Rigoletto, s katero je skladatelj na široko razprl novo poglavje lastnega glasbenogledališkega ustvarjanja v smeri celovite prekomponirane glasbene drame. Operna uprizoritev nastaja v kreativnem tandemu dirigenta Francesca Rose in italijanskega režiserja Piera Francesca Maestrinija. Pomladni čas novega leta prinaša tudi nov baletni spektakel, ki bo v aprilu 2022 uprizorjen kot dvojna baletna premiera na glasbo Igorja Stravinskega – gre za novo koreografsko postavitev baleta Svatba (Les noces), ki jo dopolnjuje še obnovljena uprizoritev Posvetitve pomladi (Le sacre du printemps). Mariborsko občinstvo si bo ob začetku poletja na Dravi lahko ogledalo še balet Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga in na glasbo Milka Lazarja. V okviru Simfoničnega cikla, ki predstavlja jedro glasbene poustvarjalnosti Simfoničnega orkestra SNG Maribor, bodo izvedeni štirje koncerti pod dirigentskim vodstvom Gianne Fratta, Simona Krečiča, Simona Dvoršaka in Simona Robinsona. Zanimiv in pester koncertni program je tokrat razpet med kozmopolitsko naravnanostjo žlahtne koncertne tradicije, slogovno raznovrstnostjo in nekoliko večjim naslonom na najvidnejša dela slovenskih skladateljev različnih generacij. Ljubiteljem gledališča so za pomladni del sezone pripravili pakete vstopnic, ki jih je mogoče kupiti po ugodnih cenah. Na voljo so pri gledališki blagajni Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za nakup paketa vstopnic lahko do konca leta 2021 unovčite tudi BON21. Posebna ugodnost je namenjena dosedanjim abonentom, ki lahko z nakupom paketov obdržijo svoje stalne sedeže. Sedeži bodo rezervirani do 31. decembra 2021.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 26. novembra 2021, v Veliki dvorani izvedla premiero opere Giuseppeja Verdija Aida pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi bo nastopila Rebeka Lokar, ob njej pa Oscar Marin (Radames), Irena Petkova (Amneris), Luka Ortar (Ramfis), Alfonz Kodrič (Egiptovski kralj), Jaki Jurgec (Amonasro), Valentina Čuden (Svečenica), Bogdan Stopar (Glasnik) ter zbor, balet in orkester Opere in Baleta SNG Maribor. Eno najbolj priljubljenih velikih oper je Giuseppe Verdi napisal na vrhuncu ustvarjalnih moči po naročilu egiptovskega kediva Ismaila Paše v počastitev odprtja Sueškega prekopa pred sto petdesetimi leti. Med Verdijevimi operami Aida zavzema posebno mesto zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim aspektom francoske velike opere. Ob vsem zunanjem sijaju pa skladatelj ni pozabil na psihološko globino in posledično prepričljivost svojih likov, ki jih čudovito označijo nekatere najizvirnejše melodične domislice. "Kot je poudaril že sam Verdi, z Aido ni želel ustvarili praznega spektakla, ki bi človečnost poteptal z nasilnim razkazovanjem razkošja in moči, ampak prikazati avtentične človeške situacije – nesporazume, medosebne konflikte in naposled kruto usodo, ki ne doleti le protagonista Radamèsa in Aide, kot bi morda pričakovali v prototipsko 'romantičnih' sižejih in 'variacijah' ljubezni, kot jo je zamislil že Shakespeare med Romeom in Julijo. Usoda se namreč poigra tudi z Aidino tekmico, egiptovsko princeso Amneris, ki se neuspešno poteguje za Radamèsovo naklonjenost in na koncu ostane sama v svojem neizpolnjenem ljubezenskem hrepenenju. Prav to pa se v kontekstualnem pletežu Verdijevega življenja in njegovih zrelejših oper, ki se nagibajo k psihološki poglobljenosti glasbene 'drame', izrisuje kot pomembno gonilo glasbene dramaturgije opere Aida," ob premieri piše Benjamin Virc. Scenograf je Alfredo Troisi, kiparska dela je opravil Janez Rotman, kostumograf Luca Dall'Alpi, oblikovalec luči Pascal Mérat, koreograf Edward Clug, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koncertni mojster Saša Olenjuk. Aida bo po petkovi premieri na sporedu še 28. in 30. novembra ter 2. in 4. decembra 2021.

Enodnevno strokovno usposabljanje Kulturni bazar v regiji, ki ga organizirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS ter Zavod RS za šolstvo v sodelovanju z Mestno občino Maribor, poteka danes  v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, ki je tudi izvršni producent dogodka. Osrednja pozornost Kulturnega bazarja v Mariboru je namenjena načrtnemu razvoju kulturno-umetnostne vzgoje (KUV) v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kulturnih ustanovah in lokalnih skupnostih podravske, pomurske in koroške regije ter prepoznavanju prednosti, ki jih prinašajo inovativno snovanje, sodelovanje in partnersko povezovanje vseh treh deležnikov. Dolgoročni cilj je vzpostavitev nacionalne in regionalnih mrež koordinatorjev KUV, ki bodo otrokom in mladim omogočale dostopnejšo kakovostno KUV na vseh področjih kulture. Poleg teoretskih in praktičnih spoznanj strokovnjakov, kakovostnih kulturnovzgojnih projektov ter predstavitev kreativnih partnerstev med vzgojno-izobraževalnimi zavodi in kulturnimi ustanovami, skupaj jih je v enem dnevu na voljo več kot štirideset, udeleženci s programom spoznavajo tudi prostore mariborske kulture, kjer se izvajajo in razvijajo vsebine kulturno-umetnostne vzgoje. Osrednje dogajanje je v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, del programa poteka na drugih pomembnih kulturnih prizoriščih v mestu po urniku, ki podpira prilagoditev programa posameznikovim željam in zanimanjem. Program Plenarna govornica je bila doktorica filozofskih znanosti Karolina Babič, ki je spregovorila o doživljanju umetnosti in soustvarjanju kulture v povezavi s prevzemanjem dejavne drže za svobodo in odgovornost. Sklepna prireditev Kulturnega bazarja v regiji 2021 je bila plesna predstava Smrt v Benetkah koreografinje Valentine Turcu v izvedbi Baleta SNG Maribor. Zbrane pa so nagovorili Alenka Iskra, podžupanja za kulturo Mestne občine Maribor in Barbara Koželj Podlogar, v. d. generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo. Od jutranjega prihoda do zaključka programa je bil v SNG Maribor urejen tudi razstavni prostor, na katerem so se predstavljala vsa področja KUV z avdio-vizualnimi gradivi, tiskovinami in dodatnimi informacijami. Kulturni bazar v Mariboru je namenjen strokovnim delavkam in delavcem v vzgoji in  izobraževanju ter kulturi, ki jim tovrstna znanja omogočajo ovrednotenje pomembnosti KUV med učenkami in učenci, dijakinjami in dijaki ter študentkami in študenti. Obenem je namenjen tudi umetnicam in umetnikom, strokovnim delavkam in delavcem iz kulture, izobraževanja, družbenih dejavnosti in medgeneracijskih centrov, lokalnih skupnosti ter študentkam in študentom. Namen dogodka je zagotavljanje večje dostopnosti kakovostnega usposabljanja na področju KUV v regiji in predstavitev ponudbe s poudarkom na partnerskem povezovanju in sodelovanju različnih organizacij na posameznih ravneh družbe: na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, na ravni vrtcev, šol in kulturnih ustanov, med strokovnimi delavci v vzgoji in izobraževanju, med umetniki oziroma delavci kulturnih ustanov ter med vzgojno-izobraževalnimi zavodi in družinami. S tem pristopom želimo ustvariti čvrsto mrežo strokovnih partnerjev z namenom strateškega izvajanja kakovostne KUV v regiji.

V Stari dvorani bo v petek, 12. novembra 2021, v Mariboru premierno izvedena poetična drama Federica Garcíe Lorce Hiša Bernarde Alba v režiji Yulie Roschina, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper in s SNG Nova Gorica. Igrajo Eva Kraš, Mirjana Šajinović, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Lea Mihevc in Nika Rozman. Bernarda Alba, stroga in ukazovalna mati, po smrti svojega drugega moža postane moški v hiši. Svojim petim hčeram po starem običaju zapove osemletno žalovanje in tesno zapre vrata ter naoknice od sonca pregrete podeželske andaluzijske hiše. V črnino odete hčere, nekatere v cvetu mladosti, nekatere že odcvetele, se morajo tako odpovedati vsem stikom z zunanjim svetom in ljubezenskim sanjam z izjemo najstarejše, ki se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi. Hiša Bernarde Alba (1936), zadnja drama Federica Garcie Lorce (1889–1936), tvori skupaj s Krvavo svatbo in z Yermo poetično "podeželsko trilogijo" tragedij, ki temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi, v njih pa se prepletata dramsko dogajanje in poetična, lirična izpoved. Govori o tiraniji moralnih in družbenih zakonov, tradicije in patriarhalne avtoritarnosti, ki uničujejo življenje posameznika, predvsem ženske. Uprizarja razkorak med osebno svobodo in družbeno konvencijo. Boj se ne bije samo med ljudmi, temveč tudi v njih samih, in kakor pravi režiserka uprizoritve Yulia Roschina, je drama "zapis, odtis (notranje) dinamike tistih, ki smo otroci patriarhata. Pred nami in v nas razpira kolektivno rano ločenosti, odtujenosti in odsotnosti ljubezni, topline, mehkobe in nežnosti. Zdi se, da se strogosti, kritičnosti, obsojanju, primerjanju, tekmovalnosti in nenehnemu (notranjemu) nadzoru lahko zoperstavimo le z uporom, tako da 'vrnemo udarec z enako silo', da lahko le tako vstopimo v lastno moč. Vendar uprizoritev v nas prebuja globoko vedenje, da je pot naše (od)rešitve v odpuščanju in da je naša največja moč v nežnosti." Premiera koprodukcijske uprizoritve je bila v Gledališču Koper 2. oktobra 2020, v SNG Nova Gorica pa 15. oktobra 2020. Zaradi epidemije je bila premiera v Drami SNG Maribor prestavljena na čas, ko bodo v dvorane spet lahko sedli gledalci. Hiša Bernarde Alba bo v Mariboru po premieri na ogled še 13., 16., 17. in 19. novembra.

Bučen aplavz navdušenega občinstva je včeraj zvečer nagradil nastopajoče na beograjski premieri scenske balade v treh slikah To noč sem jo videl, nastale po istoimenskem romanu Draga Jančarja in v režiji Janeza Pipana, na Veliki sceni Ljuba Tadića v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu. Nastopili so Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič in Žan Pečenik. Odrska postavitev Jančarjevega romana velja za enega najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije; pretresljiva zgodba, ki odstira usodo Veronike Zarnik – zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti in izdaje v vojni vihri, pa je bila ob mariborski premieri v septembru deležena pohval kritike in občinstva. Po uspešni premieri v Beogradu sledita še ljubljanska konec januarja 2022 in dunajska v drugi polovici aktualne gledališke sezone.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 29. oktobra 2021, z izvedbo romantičnega baleta Adolpha Adama Giselle v koreografiji Rafaela Avnikjana začel Tedne belega baleta. Sledila bosta še Labodje jezero in Don Kihot, z vsemi tremi je mariborski Balet v preteklosti že požel veliko umetniške pohvale tako v Sloveniji kot v tujini. Giselle, ganljiva ljubezenska tragedija, znana po dramatičnih vlogah in skrivnostnem vzdušju, ki govori o nedolžnosti, izdajstvu, blaznosti ter odrešujoči moči nesebične ljubezni, bo na sporedu 29. in 30. oktobra 2021. Naslovno junakinjo bo upodobila Catarina de Meneses. Teden dni kasneje, 5. in 6. novembra 2021, sledi ultimativna baletna mojstrovina Labodje jezero na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega v koreografiji Valerija Kovtuna po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu. Dvojno vlogo Odette in Odile, belega in črnega laboda, bo odplesala Tetiana Svetlična. V vlogi princev Albrechta v Giselle in Siegfriega v Labodjem jezeru se se bo mariborskemu občinstvu predstavil István Simon, eden najuspešnejših in najbolj iskanih madžarskih baletnih solistov. V Transilvaniji rojen plesalec je bil prvi solist baleta Semperopere v Dresdnu, Madžarskega narodnega baleta in Dortmundske opere. Kot gostujoči umetnik je plesal v 21 državah v 43 različnih gledališčih. Med njimi v pariški operi, newyorškem City centru, neapeljskem gledališču San Carlo, moskovskem gledališču Kremelj, gledališču Saitama v Tokiu, v antwerpenskem DeSingelu, pariškem Théâtre de la Ville in Theatre Champs-Elysées ter na mnogih drugih znanih prizoriščih. Odplesal je vse glavne moške vloge klasičnega baletnega repertoarja in sodeloval z najodličnejšimi koreografi mednarodnega plesnega sveta, kot so Jiři Kylián, Mats Ek, William Forsythe, Alexander Ekman, Alexei Ratmansky, David Dawson, Jiři Bubeniček, Andreas Helse, Goyo Montero. István Simon je umetniški svetovalec in kulturni vodja Operetnega gledališča v Budimpešti, ustanovitelj nemške neprofitne organizacije Praetorian Art and Health Consulting, katere osnovno poslanstvo sta varovanje zdravja nastopajočih umetnikov in svetovanje pri transformacijskih procesih gledališč, da postanejo varnejše delovno okolje. Tedni belega baleta se bodo zaključili v začetku 7. in 8. januarja 2022 z baletom Ludwiga Minkusa Don Kihot v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega. Don Kihot velja za enega od zahtevnejših baletov, saj združuje elemente dramske komike tragedije in ironije z virtuozno in tehnično zahtevno koreografijo. Do takrat pa bo mariborski Balet izvedel še Smrt v Benetkah v koreografiji Valentine Turcu po motivih novele Thomasa Manna in na glasbo Gustava Mahlerja (13. in 15. novembra 2021), kjer bo v vlogi Gustava von Aschenbacha nastopil ljubljenec mariborskega občinstva Anton Bogov, ter pravljični balet Petra Iljiča Čajkovskega Hrestač v koreografiji Davida Nixona (17., 18., 25. in 26. decembra 2021).

V ponedeljek, 25. oktobra 2021, bo ob 20. uri v Veliki dvorani SNG Maribor s kultno komedijo izpod peresa Branislava Nušića Gospa ministrica v režiji Tatjane Mandić Rigonat gostovala Drama HNK Ivana pl. Zajca Reka. V naslovni vlogi bo nastopila Olivera Baljak. Zgodba o ženi politika, ki mora hitro sprejeti vzorce vedenja in način življenja »visoke družbe« – potem ko njen mož, ki je bil prej le reven državni uslužbenec, postane minister v vladi – je sinonim za nenaden vzpon po družbeni lestvici. Prav tako je Branislav Nušić (1864–1938), eden najpomembnejših srbskih esejistov in komediografov, sinonim za smeh v gledališču. V literarno zgodovino se je zapisal kot oster kritik birokracije in oblasti svojega časa, njegove komedije pa so prav zaradi tega aktualne še danes, saj v njih secira malomeščansko provincialno miselnost, razgalja politične spletke, ambicije in metode povprečnih politikov, karierizem in težnjo po oblasti, vse skupaj pa pomeša z balkanskim šarmom in sočnostjo jezika, s katerim opisuje komičnost naših življenj. Igrajo Olivera Baljak, Aleksandar Cvjetković, Jasmin Mekić, Ivna Bruck, Jelena Lopatić, Anastazija Balaž/Tanja Smoje, Dean Krivačić, Edi Ćelić, Aleksandra Stojaković Olenjuk/Sabina Salamon, Nikola Nedić, Biljana Lovre, Anton Plešić, Mario Jovev, Giuseppe Nicodemo/Petar Baljak. Glasbeniki so Zoran Majstorović/Danijela Mendiković/Diego Vitasović/Dario Grgurić/Mario Jovev. Avtorica priredbe je Tatjana Mandić Rigonat, scenograf Stefano Katunar, kostumografka Manuela Paladin Šabanović, oblikovalec svetlobe Predrag Potočnjak, izbor glasbe Tatjana Mandić Rigonat, aranžmaji in adaptacija glasbe Zoran Majstorović, lektorica in svetovalka za scenski govor prof. Ljiljana Mrkić Popović, svetovalka za scenski gib Noemi Dessardo, oblikovalec zvoka Saša Predovan, asistentka scenografa Paola Lugarić, inspicientka Sandra Čarapina.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega gostuje v Narodnem gledališču v Budimpešti v okviru mednarodnega gledališkega srečanja MITEM. Uprizoritev si bo domače občinstvo, po koronski spletni premieri, končno lahko v živo ogledalo v sklopu predstav od 22. oktobra dalje. Najslavnejša ljubezenska zgodba vseh časov Romeo in Julija je hkrati tudi ena največkrat uprizarjanih tragedij prvega med svetovnimi dramatiki, večnega dramskega klasika, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V Drami SNG Maribor je bila ta slovita tragedija na sporedu samo dvakrat; prvič leta 1929 in drugič leta 1951. Po 70 letih odsotnosti se je umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski odločil, da bo uprizoritev vrnil na mariborski oder s komentarjem: »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči.« Dramaturginja in soavtorica priredbe Nina Kuclar Stiković je v svoji analizi Zame ni žetve ali Dnevnik Julije Capulet opozorila na naslednje: »In v resnici je to osrednji konflikt: bijejo se Capuleti in Montegi, bijeta se sovraštvo in ljubezen, ampak najbolj se bije človeška narava s pričakovanji družbe. Nagon z normo. Nagon je tisti, ki vodi v spopad, in morda zato nikoli ni utemeljeno, zakaj se družini sovražita. Tako kot se kljub fantazmam ne da povsem utemeljiti ljubezni na prvi pogled, se morda ne da utemeljiti sovraštev.« V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman, asistentka kostumografije Nina Čehovin. Mednarodno gledališko srečanje Madách – MITEM je srečanje gledališč in občinstva, kjer se ljudje lahko spoznajo in si ogledajo najlepše podobe drugih kultur, o sebi pravijo organizatorji in dodajajo, da to ni ne festival, ne tekmovanje, ampak srečanje. Ta preprosta, a trenutno morda najbolj cenjena družabna priložnost omogoča, da gledališče doživimo kot praznovanje. Nabor režiserjev uprizoritev letošnjega srečanja je eminenten: Robert Wilson, Theodoros Terzopoulos, Silviu Purcărete, Eirik Stubø, Aleksandar Popovski, Ivan Uryvski, Gábor Tompa in gostujoči ansambli iz Porta, Aten, Sankt Peterburga, Maribora, Satu Mare, Temišvarja in Kanjiža.

Hči polka (La fille du régiment), komična opera Gaetana Donizettija pod taktirko Simona Robinsona in v režiji Krešimirja Dolenčića, bo v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor po neposrednem radijskem prenosu in spletnem streamigu v marcu prvič izvedena pred občinstvom v petek, 15. oktobra 2021. Nastopili bodo Petya Ivanova, Martin Sušnik, Jaki Jurgec, Irena Petkova, Dada Kladenik, Dušan Topolovec, Sebastijan Čelofiga, Hideyuki Suzuki, baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. V komični operi Hči polka se Donizetti včasih odkrito, drugič spet subtilno poigrava z glasbenogledališkimi in družbenimi konvencijami, ki nastajajo v komičnih trkih med pripadniki različnih družbenih stanov, kot denimo med oskrbnico vojaških enot Marie in vanjo zaljubljenim mladim Tirolcem Toniem, in jih nato z veščo skladateljsko roko usmerja v doseganje prepričljivih odrskih učinkov, ki v gledalstvu in poslušalstvu izzovejo smeh in obenem fascinacijo nad virtuoznimi vokalnimi akrobacijami. Od teh je prav gotovo najbolj znana Tonieva arija Ah, mes amis, quel jour de fête, v kateri mora pevec osemkrat oziroma devetkrat z neobveznim finalnim vrhuncem v kadenci "zadeti" visoki C. V Donizettijevem času je opera Hči polka veljala za eno najuspešnejših glasbenogledaliških del, pri čemer je zlasti "paradna" vloga Marie predstavljala velik izziv za koloraturne sopranistke. Donizettijeva lastna glasbenodramaturška formula v kontekstu gibkega in "koketirajočega" glasbenega toka, v katerem ne manjka pomenljivih dramskih in glasbenih interakcij med solisti, zborom in orkestrom, vedno znova prepriča z liričnostjo pevske melodije in refleksivnimi trenutki, ki pa zgolj odrejajo humorju in komičnemu nasploh tisto relevantno mesto, ki mu v okviru te vélike in nadvse posrečene ljubezenske peripetije upravičeno pripada. Na repertoarjih svetovnih opernih gledališč se je ohranila vse do danes, v mariborski Operi jo tokrat izvajajo prvič. Scenograf je Matic Kašnik, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka luči Vesna Kolarec, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo opera na sporedu še 17., 19., 21. in 23. oktobra.

Stara dvorana Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. septembra 2021, prizorišče premiere To noč sem jo videl, brezčasne zgodbe o času, ki nekatere spremeni v ljudi, nekatere pa v pošasti. Odrska postavitev romana To noč sem jo videl je eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Nastal bo kot koprodukcija Drame SNG Maribor, dunajskega Burgtheatra (pod vodstvom Martina Kušeja), Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana. Zasedba je prav tako mednarodna, Nataši Matjašec Rošker, Blažu Dolencu, Davorju Hergi, Mateji Pucko, Ireni Varga, Ivici Knezu, Matevžu Bibru, Vladimirju Vlaškaliću, Kristijanu Ostanku, Nejcu Ropretu, Petji Laboviću, Robertu Mračku, Matiji Stipaniču, Mirjani Šajinović, Mojci Simonič, Alfonzu Kodriču, Danetu Raduloviću, Anžetu Krajncu, Matjažu Kaučiču, Žanu Pečeniku se pridružujejo Milan Marić in Nebojša Ljubišić iz beograjskega JDP, Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra ter legendarna Milena Zupančič, ki bo prvič nastopila z mariborskim dramskim ansamblom. Koprodukcija ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana. Pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive – srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek – odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Roman je kratek, silovit, nepozaben. Je suverena mojstrovina veterana književnosti, ki je izrazito literarno delo z izjemnim uprizoritvenim potencialom. Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina končna usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji, ki kličejo po utelešenju odlične mednarodne igralske zasedbe. Drago Jančar je velikan slovenske, evropske in svetovne literature. Brezčasen, mojstrski pripovedovalec se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Njegove zgodbe segajo v bližnjo ali daljno preteklost (Severni sij; Katarina, pav in jezuit), v današnji kruti kapitalistični moment (Maj, november, kratke zgodbe), v neimenovane prostore nesvobode (Veliki briljantni valček), včasih bivajo v metafori (Drevo brez imena) ali pa, kot se zgodi le največjim, sestavijo vse elemente pripovedi, vse svoje pisateljske značilnosti in pripovedne kvalitete v brezčasno mojstrovino, kot je roman To noč sem jo videl. Jančar je za roman prejel svojega tretjega kresnika in kresnika desetletja, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, bil nominiran za francosko nagrado femina, poljsko nagrado angelus ter za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so roman ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne. Uprizoritev je režiral Janez Pipan, gledališki režiser, profesor za teorijo gledališke igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame (1994–2008), ki je v svoji štiridesetletni karieri podpisal več kot petdeset uprizoritev, med katerimi so se mnoge zapisale v zgodovino slovenskega gledališča. Z Jančarjem se ne bo srečal prvič, leta 1988 je v MGL režiral uspešnico Klementov padec, skupaj z avtorjem je priredil roman Katarina, pav in jezuit, ki ga je nato postavil v ljubljanski Drami. Za uspešno odrsko postavitev takega romana, kot je To noč sem jo videl, ni dovolj "le" režijska vizija. Potrebne so življenjske izkušnje, širina, načitanost, predvsem pa ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je človeško, krhko. Ideologija v tej uprizoritvi nima kaj iskati, ker se tekst povzpne kot čudna pošastna ptica v romanu nad vse politične zdrahe in pogleda na tragedijo mlade ženske skozi politično nezaznamovano prizmo. Pipanova adaptacija teksta ohranja kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom. Po premieri bo uprizoritev na sporedu še 25., 26., 27. septembra ter 8. in 9. oktobra 2021. Sledijo gostovanja pri koproducentih v Beogradu, na Dunaju ter v Ljubljani.

Absurdno tragična komedija Pošta v režiji Juša A. Zidarja v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor je na 48. Internacionalnem festivalu alternativnega in novega teatra – INFANT 2021 prejela nagrado za najboljšo gledališko uprizoritev. Kot so zapisali ob podelitvi nagrade je »Pošta od vseh predstav v tekmovalni selekciji, najbolje združevala izvirnost, raziskovanje in slog v dramski strukturi. Je grenko-sladka zgodba o nevidnih ljudeh in njihovem malem izgubljenem življenju, ki je režirana in odigrana natančno ter dosledno ohranja izvirnost v izrazu.«  Absurdno tragično komedijo Pošta (2019), ki med drugim preizprašuje postavko časa, je Rok Gregor Vilčnik rokgre postavil na poštni urad, ki je včasih služil kot komunikacijski center, danes pa je samo še eden od členov v verigi prenasičene potrošniške obsedenosti. Režiser Juš A. Zidar pravi: "Na intimnem nivoju je to zgodba o posameznikih, ki živijo realnost, ki jih frustrira, in sta edino, kar jim preostane, edino, s čimer se hranijo, fantazma in hrepenenje po nekem drugem življenju, ki se morda nikoli ne zgodi." Igrajo Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Gregor Podričnik in Minca Lorenci. Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. INFANT, ki letos poteka od 2. do 5. septembra, je oblikovan z željo, da odpre novi prostor za izmenjavo kulturnih vrednosti s svetom in da omogoči enakovreden kontekst za kreativno energijo mladih ustvarjalcev.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Novi Sad, kjer bo jutri, v četrtek, 2. septembra 2021, z uprizoritvijo Vilčnikove Pošte v režiji Juša A. Zidarja nastopila na 48. Internacionalnem festivalu alternativnega in novega teatra – INFANT 2016. Igrajo Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Gregor Podričnik in Minca Lorenci. Rok Gregor Vilčnik rokgre je absurdno tragično komedijo Pošta (2019) postavil na poštni urad, ki je včasih služil kot komunikacijski center, danes pa je samo še eden od členov v verigi prenasičene potrošniške obsedenosti. Ta absurdna tragična komedija med drugim preizprašuje postavko časa, ki na poštnem uradu na koncu sveta teče počasneje. Uprizoritev, ki je premiero doživela tik pred izbruhom epidemije koronavirusa, je režiral Juš A. Zidar, ki o njej pravi: »Na intimnem nivoju je to zgodba o posameznikih, ki živijo realnost, ki jih frustrira, in sta edino, kar jim preostane, edino, s čimer se hranijo, fantazma in hrepenenje po nekem drugem življenju, ki se morda nikoli ne zgodi. Torej zgodba o tem, kako nam življenje odteka v iskanju hipnih rešitev, da bi začasno osmislili temeljno nezadovoljenost s stvarno realnim v čakanju na neko drugačno življenje nekoč.« Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. INFANT, ki letos poteka od 2. do 5. septembra, je oblikovan z željo, da odpre novi prostor za izmenjavo kulturnih vrednosti s svetom in da omogoči enakovreden kontekst za kreativno energijo mladih ustvarjalcev. V svoji 48. izdaji se v tekmovalnem programu za nagrade potegujejo štiri uprizoritve. Ob mariborski Drami bodo nastopila še gledališča iz Zagreba, Beograda in Novega Sada.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor je za nakup vstopnic uprizoritev in koncertov Drame, Opere in Baleta mogoče izkoristiti BON21. Obrazec za potrditev unovčenja bona, ki ga izpolnite in ga skupaj s kopijo osebnega dokumenta predložite od nakupu vstopnic, je na voljo na dnu tega sporočila. Bone lahko unovčite v poljubnih zneskih glede na ceno vstopnice. Najnižji možni znesek za koriščenje bona za uprizoritev ali koncert v SNG Maribor znaša 10 EUR. Po pravilih FURS-a to ne velja za prenesene bone, po katerih lahko bon unovčite le v enkratnem znesku. Za podrobne informacije so vam na voljo sodelavke gledališke blagajne, dosegljive preko e-pošte boxoffice@sng-mb.si ali na telefonski številki 02/250 61 15. Nakup vstopnic z bonom je možen tudi v spletni trgovini. Z bonom pa ni mogoče kupiti darilnih kartic ali polniti računa na izbirni kartici. Postopek unovčevanja bonov Za unovčevanje bonov se morate oglasiti pri gledališki blagajni, ki je odprta ob ponedeljka do petka med 10. in 13. uro ter dve uri pred predstavo ali koncertom. Med vikendom je blagajna odprta uro pred predstavo ali koncertom. S seboj morate obvezno prinesti identifikacijski dokument in kopijo identifikacijskega dokumenta – osebna izkaznica ali potni list (ta dokument ni obvezen za prenosnika bona, npr. vnuk, ki mu je babica prenesla bon, ne potrebuje fotokopije babičinega identifikacijskega dokumenta) ter izpolnjen obrazec Potrditev unovčitve bon (Priloga 1 – BON21). Če ima upravičenec preneseni bon, mora s seboj prinesti izpolnjeno Izjavo upravičenca o prenosu bona (Priloga 3 – BON21). Če upravičenec unovčuje bon drugega upravičenca, ki ima zakonitega zastopnika ali skrbnika, potrebuje izpolnjeno Izjavo zakonitega zastopnika oziroma skrbnika za unovčitev bona upravičenca po tretji osebi (Priloga 2 – BON21). Bone bo mogoče unovčiti do 31. decembra 2021. POGOSTA VPRAŠANJA Kaj je bon? Bon je dobroimetje v informacijskem sistemu FURS, ki ga ima vsaka oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje (upravičenec do bona) in ga lahko unovči pri ponudnikih storitev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, za plačilo opravljenih dovoljenih storitev. Zanj ni potrebno zaprositi in se ga ne dobi po pošti v fizični obliki. Vrsta bona BON21: bon z namenom odprave posledic epidemije v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi za izboljšanje gospodarskega položaja z vidika spodbujanja potrošnje v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi. Kdo je upravičenec do bona? Oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji na dan 30. junij 2021 (velja za BON21). Vrednost BONA21 ˗           100 evrov (oseba, ki je bila na dan 30. junij 2021 polnoletna, in tudi vse osebe, ki so do konca leta 2021 dopolnile 18 let) ˗           50 evrov (vse ostale osebe) Ali lahko bon namesto upravičenca unovči druga oseba? V zakonu je določena prenosljivost bona med upravičenčevimi sorodniki v ravni vrsti do drugega kolena (stari starši, starši, otroci, otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja, vnuki), zakonci, zunajzakonskimi partnerji, partnerji v sklenjeni ali nesklenjeni partnerski zvezi ter med otroki in njihovimi zakonitimi zastopniki, če to niso njihovi starši. Ne prenaša se med brati, bratranci, strici, sosedi, sodelavci, prijatelji itd. Bon je prenosljiv na upravičenca na podlagi izjave (Priloga 3 – BON21). Prenosnik lahko prenese le celoten bon na upravičenega pridobitelja, ki pa mora izpolnjevati tudi pogoj stalnega prebivališča v RS na dan 13. marec 2020 (za prenos TB) oz. 30. junij 2021 (za prenos BON21). Pridobitelj bona ne sme prenesti naprej; bon se lahko prenese le enkrat. Ali mi pripada BON21? Vsak lahko preveri, če je upravičenec do BONA21 na odprtem delu portala eDavki. V iskalnik v desnem zgornjem kotu se vpiše davčna številka fizične osebe. Odpre se okno »Pogosta vprašanja«. Upravičenec do bona za gostinstvo, turizem, šport in kulturo (BON21).

Na večerni slovesnosti v gledališču Teatro Ristori so pred petkovim začetkom festivala Mittelfest prvakinji Drame SNG Maribor Nataši Matjašec Rošker podelili nagrado Adelaide Ristori. Nagrado, poimenovano po znameniti italijanski igralki iz 19. stoletja, podeljuje Soroptimist International – humanitarni klub soroptimistk iz Čedada za zasluge pri promociji kulture in pomena žensk v družbi najboljši igralki preteklega festivala. Nataša Matjašec Rošker je na lanskoletnem Mittelfestu z nastopom v uprizoritvi Immaculata po romanu Colma Tóibína Marijin testament navdušila občinstvo in strokovno javnost ter medije. [caption id="attachment_5241" align="alignleft" width="306"] Michela Domenis, predsednica humanitarnega kluba Soroptimist International iz Čedada, predaja nagrado Nataši Matjašec Rošker. Foto: Luca A. d'Agostino/Phocus Agency[/caption] Nataša Matjašec Rošker je v svoji univerzalni igralski dispoziciji nenadkriljiva, potenca njene obrazne in telesne izraznosti učinkuje enako prepričljivo v klasičnem gledališču kot tudi v njegovih raznovrstnih sodobnih poetikah. Njena igra se nenehno razvija, išče nove navdihe, izzive in načine v navezah s pronicljivimi in vizionarskimi domačimi in tujimi režiserji. Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. Igralskega poklica ne dojema kot ločenega od ostalih umetniških praks, pač pa se kot umetnica napaja pri besedilnih, interpretativnih, likovnih, scenskih, kostumskih, glasbenih, gibalnih rešitvah, ki pomagajo zaokrožiti improvizacije, kontekst uprizoritve in osmisliti dramske like. V integralno ustvarjalnemu prostoru gledališke umetnosti, ki ga Nataša Matjašec Rošker zagovarja, igralec ni poustvarjalec, ampak aktiven in enakovreden soustvarjalec, vitalen sokreator gledališke umetnine. O ADELAIDE RISTORI Adelaide Ristori se je mlademu igralskemu paru rodila v italijanskem Čedadu leta 1822. Kot otok umetnosti je zgodaj stopila na odrske deske in kmalu zaslovela predvsem po upodobitvah tragičnih junakinj. Čeprav je bil v tistem času poklic igralke marginaliziran, ženske, ki so se mu posvečale,  pa so bile potisnjene na rob družbe, se je leta 1847 poročila z markizom Giulianom Capranicom del Grillom. Poroka je takrat povzročila velik škandal. Nov status dobro situirane dame in seveda izredna strokovnost ter obsežno poznavanje poklica so Ristorijevi omogočili ustanovitev lastnega gledališča, s katerim je gostovala v Franciji, Angliji, Španiji, Združenih državah Amerike in Avstraliji ter tako pripomogla k promociji in popularizaciji italijanske kulture. Slovela je tudi po svojih izrazito domoljubnih čustvih.