NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

3. koncert Simfoničnega cikla
16. februar 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Ivan Hut
Solist Boštjan Lipovšek, rog
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny

Program

Janez Matičič: Suita za godala

Prélude (Larghetto)

Danse (Allegro giocoso)

Sarabande (Lento tranquillo)

Finale (Allegro vivace)

 

Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru, K. 417

Allegro

Andante

Rondo: Allegro

***

Reinhold Glière: Simfonija št. 1 v Es-duru, op. 8

Andante – Allegro

Molto vivace

Andante

Allegro

 

Skladatelj, pianist, violinist in akademik Janez Matičič (1926–2022) velja za enega najpomembnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. Po študiju kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari je do odhoda v Pariz leta 1959 poučeval na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. V njegovih zgodnejših skladbah se zrcalijo še vplivi klasicizma, romantike in deloma tudi impresionizma, medtem ko se je že med nadaljnjim izobraževanjem v Parizu pod mentorstvom priznane skladateljice in pedagoginje Nadie Boulanger vedno bolj navduševal nad sodobnejšimi glasbenimi tokovi. Njegova štiristavčna Suita za godala iz leta 1954, ki je napisana v idiomu prožne tonalnosti in pod očitnim Škerjančevim vplivom, razkriva poglobljeno poznavanje godalnega zvoka, a je v tematsko-formalnem smislu bližje neoklasicistični sinfonietti kot neobaročni plesni stilizaciji. Kljub temu se kažejo nekatere podobnosti, pridobljene z rekombinacijo sloga in forme.

Prvi stavek suite (Prélude) preveva melanholično vzdušje, ki ga sooblikujeta ponavljanje nekaterih motivov in sekvenčna obdelava. V počasnem tempu se razgrne celo nekaj ritmičnih prvin, značilnih za allemande (nemški ples), medtem ko se drugi stavek (Danse) s svojo eleganco in tipičnim ritmom izkaže kot valček v klasični tridelni strukturi. Tretji stavek (Sarabande) ponovno preveva mračno razpoloženje, ki ga skladatelj ustvarja z dolgimi tematskimi linijami in nežnim ritmičnim pulziranjem, ki bi ga le težko primerjali z odločno punktiranim ritmom baročnih saraband. Četrti stavek (Finale) se začne z nagnetenim ritmičnim gibanjem, ki v obrisih spominja na baročno toccato, a je glasbeni izraz v harmonskem smislu popolnoma prepreden z modernejšimi izrazi. Nepopustljivost glasbenega fluida se s ponavljanjem hitrih ritmičnih figur le še stopnjuje in doživi dramatični vrh s suspenzom tik pred zaključkom.

Čeprav je bil Wolfgang Amadeus Mozart (1756 1791) ob komponiranju najbolj dejaven kot pianist in violinist, so tudi pihala pri njem pogosto imela posebno mesto. Ne glede na to, ali gre za solistične koncerte, serenade za pihalni ansambel ali zgolj za značilni pihalni lirizem znotraj orkestrskih tekstur njegovih simfonij in klavirskih koncertov, sta se gracioznost in lirična toplina vedno znova pokazali kot bistveni značilnosti njegovih skladb za najpomembnejša pihala tistega časa, med katerimi najdemo predvsem flavto, oboo, klarinet in rog. Iz bogate zapuščine osebne korespondence se prav tako zdi, da je Mozart velikokrat občudoval glasbenike, ki so igrali na pihala, saj je s številnimi spletel prijateljstva, v katerih se je profesionalno občudovanje večkrat mešalo s prostodušnim zemeljskim humorjem.

Mozartova selitev iz rojstnega Salzburga na Dunaj leta 1781 je zanj prinesla obdobje ogromne skladateljske rasti in (samo)izpolnitve, ki sta ga spodbudila zelo razgibano glasbeno življenje in intelektualna atmosfera avstrijske prestolnice. Med njegovimi prijatelji, s katerimi je spletel tudi močne osebne vezi, je bil hornist Joseph Ignaz Leutgeb, virtuoz, ki je med prvimi začel uporabljati za tedanji čas razmeroma novo tehniko igranja s t. i. ustavljanjem roke, ki je na rogu iz 18. stoletja močno razširila razpon razpoložljivih tonov. Še več, tudi Leutgebovi nastopi so poželi pohvale za njegove spevne adagie, ki naj bi bili tako popolni kot najbolj »mehek, zanimiv in natančen glas«, zato ne preseneča, da mu je Mozart posvetil kar štiri koncerte za rog, ki so še danes eksemplarični primer glasbenopoetičnega ravnotežja med virtuoznostjo in liričnim občutjem.

Mozart je Leutgeba pravzaprav spoznal že v Salzburgu, kjer sta bila oba člana dvornega orkestra nadškofa Colloreda. Leutgeb je leta 1777 odšel na Dunaj, da bi tam lahko združil svojo glasbeno dejavnost s poklicem prodajalca sira, zato se je tudi Mozart vedno bolj navduševal nad to idejo, da bi lahko svoje nove poklicne priložnosti združil z veseljačenjem in zabavo. Dejstvo, da je iz Mozartovega rokopisa prvega koncerta za rog in orkester, ki ga je leta 1783 napisal zanj, moč razbrati, da se je skladatelj »usmilil Leutgeba  osla, vola in bedaka«, pri čemer lahko iz rokopisa četrtega koncerta najdemo še bolj prostaške pripombe na račun solista, kar nakazuje, da je bilo njuno prijateljstvo precej trdno in močno prežeto s humorjem.

Mozartov tristavčni Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru (K. 417) je v kronološkem smislu pravzaprav njegov prvi koncert za »osla, vola in bedaka«, ki je bil dokončan 27. maja 1783. Kljub zbadljivim besedam pa je Mozart očitno verjel v Leutgebove izvajalske sposobnosti, čeprav nas primerjava s parti roga, napisanimi za druge igralce, napeljuje k temu, da je tudi on z namenom večjega udobja med igranjem lahko nekoliko prilagodil pasaže v višjem registru. Koncert sledi običajnemu tristavčnemu formatu, ki se začne s stavkom Allegro maestoso v široko zasnovanih melodijah, ki se karseda plastično prilegajo bogati in plemeniti zvočnosti roga. Tudi solistovo igranje zahteva lahkotno kontrolo dihanja in precejšnjo okretnost. Drugi stavek (Andante) je liričen in refleksiven ter raziskuje izrazno melodično lepoto inštrumenta v razmeroma dolgih in meditativno umirjenih frazah. Zadnji stavek je živahen rondo, ki postavlja rog v njegov najbolj običajen kontekst  lov. Po vsakokratni vrnitvi prve teme nas rog vedno znova vodi na lov, kamor mu tesno sledi celoten orkester. Koncertni finale vseskozi vzdržuje idiom lovljenja oziroma bežanja, pri tem pa je prežet s fanfarami in bleščečim dialogom med solistom in preostalimi orkestrskimi inštrumenti.

Za marsikaterega ljubitelja simfonične glasbe je Reinhold Glière (1875–1956) še danes razmeroma neznan skladatelj. Med možnimi razlogi za to je gotovo neugoden čas številnih revolucij, vojn in ideoloških spopadov, ki naj bi ruski imperij transformirali v komunistično državo, a se je po političnem vzponu Stalina »sovjetski projekt« sprevrgel v še enega izmed totalitarnih režimov 20. stoletja, kar je prispevalo k slabšemu prodiranju sovjetskih skladateljev (in umetnost socialnega realizma nasploh) v preostali svet. Drugi razlog za Glièrovo slabšo »vidnost« na Zahodu po razpadu Sovjetske zveze pa je še do danes ne povsem razjasnjena skladateljeva nacionalnost, za katero nekateri zgodovinarji dokazujejo ukrajinsko in nemško-poljsko poreklo, drugi pa – sklicujoč se na skladateljevo jasno zahtevo glede spremembe zapisa njegovega priimka – namigujejo na njegove francoske ali belgijske korenine. Kakor koli že, Glière je že za časa življenja postal del sovjetskega glasbenega kánona, kar dokazujejo tudi ideološko zaznamovana glasbena dela, kot sta denimo baleta Rdeči mak in Bronasti jezdec, ter številne nagrade, ki mu jih je dodelil sovjetski režim pod Stalinovim vodstvom. Četudi se Glière, ki mu sicer ne gre oporekati obrtniške skladateljske veščine, s svojimi tremi dokončanimi simfonijami v zgodovino ni zapisal kot izrazit inovator, je njegova prva simfonija v Es-duru (op. 8) iz leta 1900 še danes zanimivo delo, ki je nastalo še v času njegovega študija na Moskovskem konservatoriju, kamor se je kasneje vrnil kot učitelj kompozicije – med njegovimi učenci so bili denimo Aram Hačaturjan, Boris Aleksandrov, Lev Knipper in Aleksander Mosolov. Praizvedba simfonije ni bila posebej uspešna, kar velja najbrž pripisati deloma večkrat očitani šablonskosti, prav gotovo pa manku vzhodnjaškega eksoticizma, ki je preveval dela »mogočnega krdelca« oziroma ruske peterice. Poudarjena in široko zastavljena melodičnost nad orkestrskim vrvenjem, jasna periodizacija in čvrsta sekvenčna izpeljava tematskega gradiva nas v Glièrovi mladostni simfonični govorici lahko marsikdaj spomni na Čajkovskega, zlasti njegovo peto simfonijo v e-molu, čeprav se zaradi ponekod okorno in prostodušno zasnovanih melodij, pri katerih bi si marsikdo želel več subtilnosti in fi nes, bistveno bolj približuje glasbeni poetiki Aleksandra Borodina. Štiristavčna struktura kakor tudi slogovne poteze simfonije pa nenavadno spominjajo tudi na drugo simfonijo Vasilija Kalinikova iz leta 1897, kar zgolj priča o vzpostavitvi ruskega glasbenega idioma in uspešnem epigonstvu simfoničnega modela, ki ga je kot »ortodoksno« normo vzpostavila ruska nacionalna šola.

Prvi stavek se začne s prožno pastoralno igro klarinetov in rogov, ki nas nemudoma prestavi na širno ravnico kakšne izmed ruskih step. Ob spretni sekvenčni obdelavi prvega glasbenega motiva lahko iz takta v takt opazimo nezadržno naraščanje zvočne mase, ki se po doseženem vrhuncu nemudoma umakne v tišino, iz katere se nato oglasi prva tema v partu oboe. Nekoliko vase zazrta druga tema in nato še celotni drugi stavek, ki zavzema funkcijo scherza, nas tudi znotraj grandiozno orkestriranega formata večkrat spomnita na govorico in zvočni kolorit Rimskega Korsakova. Nekoliko več meditativne atmosferičnosti, odete v pristno ruske melanholične, a kljub temu privlačne orkestrske barve, smo deležni med poslušanjem tretjega stavka (Andante), ki je tako kot drugi stavek zasnovan v tridelni obliki. Več razigranosti in pompoznosti je Glière prihranil za simfonični fi nale (Allegro), ki ima strukturo sonatnega allegra. Takojšnjo pozornost pritegne vesela in živahna glavna tema v ritmu hitrega ukrajinskega ljudskega plesa hopaka. Potem ko se v pihalih oglasi druga, bolj lirična druga tema, se nadaljnja izpeljava začne po nekaj obotavljajočih poskusih odcepitve od glavne teme. Medtem ko rogovi izvajajo drugo temo, se pihala pridružijo v žvrgoleči spremljavi, ki ji sledi bolj dramatičen odlomek. Po tematski reprizi v mogočnem orkestrskem zamahu se glasbeni tok požene v postopni dir do razkošne kode, ki s poslednjimi dramatičnimi gestami veličastno zaokroži simfonijo.

Benjamin Virc

 

BIOGRAFIJA DIRIGENTA

Ivan Hut je leta 2005 diplomiral iz viole v razredu Milana Čunka na zagrebški Glasbeni akademiji. Že med študijem je osvojil številne nagrade na državnih tekmovanjih na Hrvaškem, med katerimi izstopata prvi nagradi v kategoriji solista leta 2000 in v kategoriji komornih zasedb leta 2003. Kot violist je nastopal v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji ter na Češkem in Madžarskem. Bil je član Splitskega komornega orkestra vse od njegove ustanovitve, z orkestrom pa je pod dirigentskim vodstvom Pavla Dešpalja in Ivana Repušića večkrat nastopil kot solist. Med letoma 2005 in 2010 je poučeval violo in vodil godalni orkester Glasbene šole Josipa Hatzeja. V tem času se začne vedno bolj intenzivno ukvarjati z dirigiranjem in instrumentiranjem del za godalni ansambel, prav tako pa je še vedno aktiven kot violist, saj se je pridružil različnim komornim zasedbam z violinistko Antoinette Besak Gojak, pianistom Danijelom Detonijem in saksofonistom Gordanom Tudorom. Med letoma 2010 in 2013 je bil predsednik Zveze MAG (Mladi akademski glasbeniki Split). V tem času je v Splitu organiziral tri MAGfestivale komorne glasbe in več kot 30 koncertov MAGsezone. Komorni orkester MAG je pod njegovim vodstvom izvedel več nastopov, med drugim sloviti Pergolesijev oratorij Stabat Mater ob tristoletnici skladateljevega rojstva, koncert v foyerju HNK Split ob izvedbi dogodka »Noč gledališča 2010« in humanitarni koncert za Zvezo MoST pod pokroviteljstvom nekdanjega predsednika Iva Josipovića. Leta 2013 je ustanovil godalni orkester Camerata Split, prav tako pa je deloval tudi kot producent koncertnega programa 59. Splitskega poletja in umetniški direktor Opere HNK Split v sezoni 2013/2014. Leta 2014 je začel študirati dirigiranje v razredu Hansa Leendersa na Umetniški univerzi Codarts v Rotterdamu. V tem času se je izpopolnjeval pri maestrih Kennethu Montgomeryju, Etiennu Siebensu in Antonyju Hermusu. Kot asistent profesorja Leendersa je sodeloval pri izvedbi projekta univerze Codarts na Festivalu Gergijev v Rotterdamu. Leta 2016 je končal študij dirigiranja z izvedbo Puccinijeve opere Suor Angelica, še isto leto pa se je vpisal na magistrski študij dirigiranja (prav tako pri profesorju Leendersu), ki ga je zaključil leta 2018. Od takrat intenzivno sodeluje s številnimi priznanimi orkestri, kot so Sinfonia Rotterdam, Zagrebška filharmonija, Simfonični orkester HRT, komorna orkestra v Zadru in Varaždinu, Simfonični orkester Univerze v Guanajuato v Mehiki idr. Prav tako je bil štipendist Sklada Lovra in Lilly Matačić in Fundacije Het Kersjes, ki spodbuja umetniški razvoj mladih dirigentov na Nizozemskem. Decembra 2020 je postal rezidenčni dirigent Dubrovniškega simfoničnega orkestra.

BIOGRAFIJA SOLISTA

Boštjan Lipovšek je prve spodbude za igranje na rog prejel od brata in očeta, obeh uveljavljenih hornistov. Šolanje je nadaljeval sprva na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in nato na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je diplomiral v razredu Jožeta Falouta in pri njem zaključil tudi podiplomski študij. Nadalje se je izpopolnjeval Radovanu Vlatkoviću na salzburškem Mozarteumu. Med študijem v Ljubljani je prejel študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo Straussovega Koncerta za rog in orkester št. 1 v Es-duru s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V tem orkestru je takoj zasedel mesto solo hornista. Redno nastopa predvsem z matičnim orkestrom RTV Slovenija in tudi z drugimi slovenskimi in tujimi orkestri. Kot solist je nastopil pod taktirko številnih priznanih dirigentov, kot so Anton Nanut, Uroš Lajovic, Marko Letonja, En Shao, David de Villiers, S. Pelegrino Amato, Gary Brain, Amy Anderson, Yakov Kreizberg, Sian Edwards idr. Kot solist je gostoval pri nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, Berlinskem simfoničnem orkestru, Mahlerjevim komornim orkestrom, Izraelski filharmoniji, v zadnjem času pa redno gostuje pri Budimpeškem festivalnem orkestru. Leta 2001 je zmagal na mednarodnem tekmovanju Città di Porcia. Leta 1999 je postal asistent, leta 2004 pa docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 2005 se je odzval povabilu zagrebške glasbene akademije, kjer predava kot docent. Leta 2008 je za umetniške dosežke na glasbenem področju prejel nagrado Prešernovega sklada. Pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenije je doslej izšlo pet njegovih zgoščenk, in sicer tri samostojne in dve v komornih zasedbah (s Slovenskim kvintetom trobil in s pihalnim kvintetom Ariart), pri nemški založbi Profil pa je z zasedbo Juvavum Brass izšla zgoščenka Salzburške raritete. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel koncerte Richarda Straussa in Wolfganga Amadeusa Mozarta, Reinholda Glièra, Jiříja Pauerja, še posebej pa velja omeniti praizvedbe in premierna snemanja del slovenskih skladateljev Lojzeta Lebiča, Iva Petrića, Tomaža Habeta in Uroša Kreka.