Oper und Ballett

Program

Dušan Bavdek: novo delo za sopran, flavto, harfo, violino, violo in violončelo po naročilu Društva za komorno glasbo
Amadeus André Jolivet: Chant de Linos za flavto, harfo, violino, violo in violončelo
Jean Cras: Kvintet za flavto, harfo, violino, violo in violončelo
Heitor Villa-Lobos: Kvintet za flavto, harfo, violino, violo in violončelo, W. 53

Izvajalci

Nika Gorič, sopran, Marko Zupan, flavta, Lara Hrastnik, harfa, Janez Podlesek, violina, Maja Rome, viola, Gorazd Strlič, violončelo

Glasbena dela Jeana Crasa (1879–1932) so prežeta z navdihom morja, zaznamovana s skladateljevimi pomorskimi popotovanji. Cras je namreč »krmaril« med svojo profesionalno potjo kot častnik francoske mornarice in glasbeno kariero. Najverjetneje je edino formalno izobraževanje iz kompozicije prejel od skladatelja Henrija Duparca, s katerim sta razvila dolgoletno prijateljstvo. Večji del Crasovega opusa sicer zajemajo komorna dela, potrditev s strani umetniških krogov pa mu je prineslo njegovo edino operno delo Polifem (1912–1918), za katero je leta 1921 prejel prvo nagrado na tekmovanju v Parizu (Concours Musical de la Ville de Paris). Skladateljev glasbeni jezik tega kompozicijskega obdobja je samosvoj, pa vendar v njem lahko prepoznamo vplive Duparca, na drugi strani pa Debussyja. Ti se, poleg drugih eksotičnih primesi, ki so plod številnih potovanj v oddaljene dežele, zrcalijo tudi v njegovem Kvintetu za harfo, flavto, violino, violo in violončelo (1928). Delo pa z zapisom v partituri ponuja možnost tudi v izvedbi godalnega kvarteta in klavirja. Skladba je nastala na pobudo Pierra Jameta, harfista in ustanovitelja ansambla Quintette instrumental de Paris. Štiristavčno zasnovano delo barvitih zvočnih slik oblikujejo živahni stavki (kot narekuje oznaka animé) in tretji, počasnejši stavek, s ponotranjenim vzdušjem. Skladbo upodabljajo lirično oblikovane melodične linije, orientalizirani odtenki, barvitost izbranih zvočnih kombinacij posameznih instrumentov in nenehen utrip raznolikosti razpoloženj.

Slovenski skladatelj Dušan Bavdek (1971) je študiral kompozicijo v razredu Alojza Srebotnjaka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa se izpopolnjeval pri Janosu Vajdi v Avstriji in Helmutu Lachenmannu v Nemčiji. Kot profesor je deloval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, od leta 2002 pa je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo ter prodekan za mednarodno dejavnost na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od lanskega leta (2022) je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev. Čeprav Bavdkov skladateljski opus zajemajo tudi zborovska in solistična dela, je prepoznaven predvsem po orkestralnih in komornih skladbah, njegova dela pa odsevajo samosvoj spoj tradicije in elementov modernejših glasbenih tokov.

Nocoj je na sporedu premierna izvedba Bavdkove skladbe, ki je v letošnjem letu nastala po naročilu Društva za komorno glasbo Amadeus. Cikel pesmi Zemlja sem, sonce in zrak za sopran, flavto, harfo, violino, violo in violončelo na besedila pesmi Cirila Zlobca, je naslovljen z zadnjim verzom ene izmed njih – »zemlja sem, sonce in zrak«. Instrumentalno zvočnost, ki vsebuje tudi uporabo razširjenih izvajalskih tehnik, skladatelj pretanjeno spaja s pesniško besedo. S premišljeno instrumentacijo pa ob tem skrbi, da pevski glas, s tem pa razumljivost in podajanje pomena besedil, vseskozi ohranja jasnost.

Skladatelj o svojem novem delu pravi takole: »V štirih Zlobčevih pesmih (Jutro, Kdo sem?, Opoldne, V labirintu), ki sem jih izbral iz različnih njegovih zbirk, se pesnik na njemu lasten topel, mehak, barvit, raznolik in hkrati jasen in razumljiv način dotakne nekaterih pomembnih točk človeškega življenja: mladostnih sanj, iskanja poti, iskanja lastne identitete in duhovne rasti. Glasbeni jezik rekonstruira, spaja in parafrazira različne elemente zvočnosti tradicije in sodobnosti tako, da medsebojno komunicirajo, sodelujejo in se dopolnjujejo. Posvečen je moji mami, ki mi je bila in je s svojim ‘božanskim čarom’ – ljubeznijo, iskrivostjo ustvarjalnega duha in delavnostjo – vselej svetilnik z jasno in čisto lučjo pri iskanju ‘poti v labirintu časa in življenja’.«

Francoski skladatelj André Jolivet (1905–1974) je bil eden vidnejših snovalcev francoskega glasbenega življenja preteklega stoletja, ki je zasedal številne pomembne umetniške pozicije. V obdobju po koncu druge svetovne vojne je deloval kot glasbeni direktor gledališke hiše Comédie Française, profesor kompozicije na pariškem glasbenem konservatoriju, uveljavil pa se je tudi kot dirigent.

Že v mladostnih letih je kazal vsestransko umetniško nadarjenost, saj je poleg igranja klavirja in violončela igral tudi v gledališču, pisal poezijo in slikal. Kljub temu da je svojo profesionalno pot želel izpolniti kot skladatelj, se je zaradi pragmatičnih stališč svojih staršev izšolal za učitelja. Vendar pa to ni ustavilo njegove ustvarjalne moči, kasneje je namreč študiral kompozicijo pri Paulu Le Flemu, poseben vtis pa je na skladatelja napravila izvedba Amériques Edgarda Varèseja, pri katerem se je Joliviet kompozicijsko izpopolnjeval. Sodeloval je z Olivierjem Messiaenom, s katerim sta leta 1936, skupaj z Danielom Lesurjem in Yvesom Baudrierjem, ustanovila skupino »La jeune France«, ki naj bi zagovarjala »glasbo duhovnih in humanističnih vrednot v mehaničnem in brezosebnem svetu«. Njihovo delovanje je odsevalo spiritualno konotacijo, v glasbenem smislu pa so njihova dela opisana kot neoimpresionistična. Vsekakor pa Jolivetovega obsežnega opusa žanrskih raznolikosti ni mogoče enostavno opredeliti. Njegov glasbeni jezik je namreč prepreden s široko paleto različnih vplivov, med drugim je izvenglasbeni navdih črpal tudi v »mitičnosti« raznih obrednih praks in plesov, s katerimi se je srečeval in jih preučeval na potovanjih po Afriki, Severni Ameriki in Bližnjem vzhodu. Elementi ritualov predstavljajo metafizično podstat v njegovih delih in bolj ali manj prežemajo skladateljev celoten opus. Med drugim naj bi se na potovanju po Alžiriji posebej navdušil nad zvokom flavte, ki ji je pripisoval poseben pomen, zato ni nenavadno da tudi v sklopu različnih sestavov flavta zavzema zajetnejši del njegovega opusa.

Zvočne in tehnične razsežnosti tega instrumenta je Jolivet upodobil tudi v delu Chant de Linos za flavto in klavir, ki jo je leta 1944 napisal kot obvezno skladbo v sklopu letnega tekmovanja pariškega glasbenega konservatorija. Takrat je prvo nagrado osvojil znameniti flavtist Jean-Pierre Rampal. Jolivet je kmalu za tem napravil transkripcijo za flavto, harfo in godalni trio. Pri tem je pomemben zapis v partituri »pour flute principale« – flavta torej tudi v novi zasedbi solistično izstopi, hkrati pa za izvajalca predstavlja izziv izjemnih tehničnih razsežnosti. Chant de Linos (Linosova pesem) ponovno izvira iz Jolivetove fascinacije nad ritualom in grškim mitom. Obstaja več različic mita o Linosu. Ena izmed njih pripoveduje o Linosu, sinu Apolona in muze, ki je Orfeja učil igranja na liro, kasneje pa še grškega junaka Herakleja. Linos naj bi Herakleja grajal zaradi napak pri njegovem igranju, Heraklej pa se je maščeval tako, da ga je s svojo liro udaril po glavi in ubil. Linos je tako poosebitev žalovanja, vključno z značilnostmi pogrebnega rituala – objokovanjem, žalostinkami in plesi, ki se izmenjujoč pojavljajo v Jolivetovi zvočni upodobitvi.

 Heitor Villa-Lobos (1887–1959), najvidnejše latinskoameriško skladateljsko ime 20. stoletja, je zavzemal vodilno vlogo v glasbenem življenju svoje rodne Brazilije. Njegovo mnoštvo kompozicij je prežeto z ekstravagantnim glasbenim jezikom, v katerem melos in ritme brazilske ljudske glasbe spaja z elementi zahodne klasične glasbene tradicije.

Kot violončelist in kitarist se je v mladostniških letih preživljal s pouličnim nastopanjem ter igral v gledališkem in kinematografskem orkestru. V času popotovanj po Braziliji je spoznaval večplastnost afro-brazilske glasbe, pod njenim vplivom pa tudi sam skladal. Na drugi strani je kasneje preučeval Bachova, Wagnerjeva in Puccinijeva dela, ki so na svojstven način vplivala tudi na njegova glasbena snovanja. Kljub večim poskusom pridobitve formalne glasbene izobrazbe se zdi, da Villi-Lobosu akademski glasbeni krogi niso ustrezali. Med letoma 1923 in 1930 je preživel v Parizu, kjer se je seznanil s cvetočim glasbenim dogajanjem ter deli slovitih glasbenih imen, sam pa je tudi koncertiral, objavil več svojih del in si tlakoval pot mednarodno prepoznanega glasbenika. Po vrnitvi v Brazilijo je pridobil tudi tamkajšnje priznanje, poučeval in se zavzemal za javno glasbeno izobraževanje, leta 1945 pa soustanovil Akademijo za glasbo.

Komorna dela za različne glasbene sestave se razprostirajo skozi celoten, sicer obsežen ustvarjalni opus Ville-Lobosa. Mednje se uvrščajo tudi posamezne kompozicije skladateljevih reprezentativnih del v sklopih, naslovljenih Chôros in Bachianas Brasileiras, v katerih je spoj brazilske in zahodne klasične tradicije najočitnejši. Kvintet za flavto, harfo, violino, violo in violončelo, W. 538, izvorno imenovan Quintette instrumental (1957), sodi med skladateljeva pozna komorna dela. Prvič je bil izveden v Riu de Janeiru pet let po nastanku, zato Villa-Lobos izvedbe žal ni dočakal. Uvodni stavek Kvinteta razprostre pitoreskno zvočnost ansambla, ki tke mrežo linij, pri kateri tematski material podajajo godala, medtem ko flavta in harfa nastopita kot arabeskni podobi. Drugi stavek ima značaj nokturna, ki v srednjem delu doseže lirični vrhunec in se nato ponovno prelije v ponotranjeno vzdušje. V kontrastnem finalu se vseh pet instrumentov zaplete v razburljivo razpravo, delo pa se zaključi z živahnim razcvetom.
Maruša Frelih

O GLASBENIKIH

Nika Gorič, sopran
Kritiki so jo opisali kot “mojstrico različnih glasbenih stilov” in pevko s “fenomenalno zmožnostjo preobrazb in igralskim izrazom”. Petje je študirala na Univerzi za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu in na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je magistrirala in zaključila umetniški doktorat. Prejela je najprestižnejše priznanje kraljičino nagrado “Queen’s commendation for excellence” kot študentka leta. Leta 2019 je prejela tudi laskavi naziv ‘Associate of Royal Academy of Music’, katerega prejmejo bivši študentje akademije, ki so znatno pripomogli h glasbeni profesiji.

Marko Zupan, flavta
Kot solo flavtist je nastopil z orkestri kot so Berliner Symphoniker, Filharmonia Sudecka, Philharmonisches Orchestre des Staatstheaters Cottbus, Evian Festival Orchestra, Mozart Sinfonietta Salzburgu, Neues Kammerorchester Potsdam, Philharmonie der Nationen in drugi. Koncertne dejavnosti ga vodijo po vsej Evropi, ZDA, Japonski, Kitajski, Južni Koreji, Vietnamu in Alžiriji. V želji po širjenju repertoarja za flavto je premierno izvedel številne skladbe predvsem mlajše generacije slovenskih skladateljev.

Lara Hrastnik, harfa
Redno koncertira solo in v komornih zasedbah na različnih festivalih, kot so Festival Ljubljana, Festival Lent in tudi v sklopu drugih glasbenih ciklov po Sloveniji in tujini. Redno sodeluje s profesionalnimi orkestri, kot so: Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske vojske, Policijski pihalni orkester in z Radijskim simfoničnim orkestrom na Dunaju (ORF-RSO). Kot solistka se je predstavila s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor.

Janez Podlesek, violina
15 let je bil koncertni mojster Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 2018 je redno zaposlen kot docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Leta 2012 je pridobil naziv docenta za področje violine in leto kasneje prejel Svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke. Redno deluje v godalnem kvartetu Dissonance ter triu Clavimerata, s katerima je posnel več zgoščenk (I. Stravinski: Zgodba o vojaku, Um a zero, Po slovensko, Dissonance).

Maja Rome, viola
Med leti 2006 in 2020 je delovala kot solo violistka Orkestra slovenske filharmonije. Z letnim semestrom 2019/2020 je pričela z redni poučevanjem na Akademiji za glasbo Ljubljana. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in Kristalnega grba mesta Celja za študijske uspehe.

Gorazd Strlič, violončelo
Diplomski in specialistični študij je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila ŠkerjancaJe dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.