NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Harmonije onkraj časa: recital violinistke Ane Julije Mlejnik Železnik Izvenabonmajski koncert Ponedeljek, 14. oktobra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja izvenabonmajski koncert Harmonije onkraj časa. Solistični recitali violinistke Ane Julije Mlejnik Železnik potekajo na raznih lokacijah po Sloveniji in občinstvu ponujajo edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja. Program, osredotočen na solo violino, predstavlja redkeje izvajana dela znanih skladateljev od 17. stoletja do sodobnosti. S projektom Harmonije onkraj časa se pričenja slovenska uvertura v mednarodni projekt Harmonies beyond time, ki bo kasneje izveden tudi v Belgiji in Angliji. Gre za edinstveno priložnost, da slišimo izjemna dela, ki redkeje najdejo svoje mesto v običajnih koncertnih programih, a imajo kljub temu pomembno mesto v glasbeni zgodovini. Violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik beleži uspehe na mednarodnih odrih in je kot solistka debitirala na Japonskem, v Franciji, Angliji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Sloveniji (Cankarjev dom, Stadion Stožice), na Hrvaškem, v Črni Gori, na Malti, v Kanadi in Indiji. Med drugim je leta 2008 ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega kot solistka igrala s Policijskim orkestrom v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Oder je delila z mnogimi velikimi glasbenimi imeni, kot so George Pehlivanian, Bartholomeus Henri Van De Velde, Yuzuko Horigome, Antonio Meneses, Lorenzo Cossi, Lana Trotovšek, Aleksander Spasić in Liliana Novak. Decembra 2018 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani, že nekaj let je tudi umetniška vodja festivala komorne glasbe Loka da Camera v Škofji Loki. Koncert bo 14. oktobra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, vstop je prost.   PROGRAM KONCERTA: Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644 – 1704) Passacaglia v g-molu (iz zbirke Rožnovenskih sonat) Peter Kopač (*1949) Sonus simulationes za violino solo Eugène Ysaӱe (1858 – 1931) Sonata št. 3 v d-molu “Ballade” *** Aram Khatchaturian (1903 – 1978) Sonata-monolog   Georg Philipp Telemann (1681 – 1767) Fantazija št. 1 v B-duru Largo—Allegro—Grave—Si replica l'allegro   Sergej Prokofjev (1891 – 1953) Sonata za violino solo v D-duru op. 115 Moderato - Andante dolce (Tema con variazioni) - Con brio (Allegro precipitato)   O PROGRAMU: Heinrich Ignaz Franz Biber je bil eden najbolj inovativnih skladateljev svojega časa. Njegova uporaba scordature – posebne uglasitve violine, ki omogoča bolj nenavadne akorde in zvokoče efekte – je bila prava revolucija. Skladbe, kot so Rožnovenske sonate, niso le tehnično zahtevne, temveč tudi globoko izrazne, zato njegova glasba še danes odpira nove poti v interpretaciji baročne violinske glasbe. Passacaglia iz zbirke Rožnovenskih sonat spada med najstarejša ohranjena dela za solo violino. Temelji na temi iz himne Angel varuh, ki nas v obliki basovske linije spremlja skozi celo skladbo. Glasba Petra Kopača nas popelje v svet prostranih zvočnih krajin. Njegove skladbe opisujejo kot vesoljne in sferične, saj se v njih prepletajo subtilne melodije in bogate harmonije. Kopačeva dela so hkrati introspektivna in univerzalna, pogosto se zdijo kot potovanje skozi zvočne pokrajine, ki raziskujejo meje prostora in časa. Skladatelj je skladbo Sonus simulationes posvetil svojemu sinu Andreju, napisana pa je bila leta 2015 po hudem požaru sredi zime na Mestnem trgu v Škofji Loki. Eugène Ysaÿe je bil belgijski violinist in skladatelj, ki velja za enega izmed utemeljiteljev moderne violinske šole. Sonate za solo violino so izjemno tehnično zahtevne, a hkrati globoko osebne. Vsaka izmed njih je posvečena drugemu violinistu, kar daje vsaki sonati edinstven značaj. Sonata št. 3, Balada, je bila posvečena violinistu Georgesu Enescoju. Aram Hačaturjan, armenski skladatelj, je v svoji Sonati-monologu za solo violino združil vplive romantične tradicije in armenske ljudske glasbe. Njegova glasba je polna izrazite melodike in močnih ritmičnih elementov, ki ustvarjajo intenzivno čustveno napetost. Hačaturjanova dela so priljubljena tako zaradi svoje liričnosti kot zaradi bogatih narodnih vplivov, ki jih prinaša v klasično glasbo. Sonato-monolog je skladatelj posvetil violinistu Viktorju Pikaisnu. Georg Philipp Telemann je bil eden najbolj cenjenih skladateljev svojega časa, čeprav danes pogosto ostaja v senci svojega prijatelja Johanna Sebastiana Bacha. Dvanajst fantazij za solo violino je čudovit primer njegove sposobnosti združevanja različnih glasbenih slogov, od italijanske virtuoznosti do francoske elegance. Te fantazije violinistu omogočajo, da pokaže tako tehnično znanje kot umetniško občutenje, zato še danes ostajajo priljubljene med izvajalci. Sergej Prokofjev je eden najpomembnejših ruskih skladateljev 20. stoletja. Njegova Sonata za solo violino v D-duru je zanimiva mešanica preproste forme in kompleksnih glasbenih idej. Napisana je bila po naročilu konzervatorija in namenjena nadarjenim študentom violine. Skladatelj si jo je zamislil tako, da bi jo večje število violinistov izvajalo na odru hkrati, unisono. Vsebuje bogato zvočno domišljijo in igrive melodije, ki so značilne za Prokofjeva.   O IZVAJALKI: Violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik beleži uspehe na mednarodnih odrih in je kot solistka debitirala na Japonskem, v Franciji, Angliji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Sloveniji (Cankarjev dom, Stadion Stožice), na Hrvaškem, v Črni Gori, na Malti, v Kanadi in Indiji. Med drugim je leta 2008 ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega kot solistka igrala s Policijskim orkestrom v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Oder je delila z mnogimi velikimi glasbenimi imeni, kot so George Pehlivanian, Bartholomeus Henri Van De Velde, Yuzuko Horigome, Antonio Meneses, Lorenzo Cossi, Lana Trotovšek, Aleksander Spasić, Liliana Novak... Decembra 2018 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poleg tega je umetniška vodja festivala komorne glasbe Loka da Camera v Škofji Loki. Na mednarodnem tekmovanju mladih glasbenikov v Genovi je osvojila prvo nagrado. Zelo rada se udejstvuje v komornih zasedbah in je stalna članica kvarteta Tamino, tria Lontrg, klavirskega tria Valvasor ter baročnih ansamblov The Legacy of Bach in Praprotno seme. Ana Julija je začela igrati violino pri šestih letih na Glasbeni šoli Škofja Loka in šolanje nadaljevala pod mentorstvom prof. Tatjane Špragar v Ljubljani. Po uspešno opravljeni maturi je bila leta 2009 sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Tam je študirala v violinskem razredu prof. Gorjana Košute in leta 2013 tudi diplomirala. Študij je nadaljevala na Kraljevem konzervatoriju v Bruslju, v razredu svetovno priznane violinistke in zmagovalke tekmovanja Kraljice Elizabete, prof. Yuzuko Horigome. Leta 2016 je magistrirala z izredno pohvalo (magna cum laude). Visoka ocena je Ani Juliji omogočila smer podiplomskega študija, namenjenega izobraževanju koncertnih glasbenikov solistov (concertmusicus), ki ga je leta 2018 prav tako z magna cum laude zaključila. Veliko zanimanje za historialno glasbo, ki ga kaže Ana Julija, pa se je izkazalo v dvoletnem študiju baročne violine pri priznanem profesorju Ryu Terakadu. Poleg omenjenih se je izobraževala tudi pri drugih uveljavljenih profesorjih: R. Friend, I. Ozim, J. Fisher, G. Pauk, S. Kim, C. Forough, S. Ryu, S. Shipps, V. Szabadi, K. Yon, J. Talich, S. Ashkenasi.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Baleta SNG Maribor v Atenah ATENE, 8. OKTOBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Atene, kjer bo jutri, v sredo, 9. oktobra 2024, na enem najbolj ikoničnih prizorišč v Atenah, v znamenitem antičnem gledališču Odeon Heroda Atiškega ob vznožju Akropole, izvedel balet Grk Zorba v koreografiji Lorce Massina na glasbo Mikisa Theodorakisa. Dogodek, kjer se mariborskim baletnim plesalkam in plesalcem pridružuje Orkester Atenske filharmonije pod taktirko Lukasa Karytinosa, zbora Akadimaïkí Chorodía Néon Athinón in Lykeion ton Ellinidon ter mezzosopranistka Irini Karaianni, začenja praznovanja ob stoti obletnici rojstva Mikisa Theodorakisa leta 2025 in šestdesetletnici premiere filmske klasike režiserja Michaela Cacoyannisa z Anthonyjem Quinnom v naslovni vlogi. Balet je bil prvič izveden v veronski Areni leta 1987 in ponovno interpretira nepozabne teme filma Grk Zorba iz leta 1964 v režiji Michaela Cacoyannisa in romana Življenje in nravi Aleksisa Zorbe Nikosa Kazantzakisa. Zgodba o Zorbi presega generacije in je ujela bistvo minljivih trenutkov življenja. V središču baleta je meditacija o večnem človeškem boju proti minevanju časa in neizogibnosti smrti. Mikis Theodorakis je svojo glasbo opisal kot »poklon temu boju, hkrati pa tudi kot himni človeku in njegovemu sijaju«, kar uprizoritvi daje duh, ki je hkrati radosten in slavnosten. Mariborski Balet je Zorbo prvič uprizoril leta 2004 in ga od takrat uspešno izvajal tako doma kot na gostovanjih v tujini. Letošnjo pomlad ga je v prenovljeni koreografiji legendarnega Lorce Massina vrnil na mariborske plesne deske s povsem novim plesnim elanom.

Plešejo Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Matteo Beeckman, Ion Breahna, Davide Buffone, Elena Cioata, Elia Davolio, Ionut Dinita, Lana Druskovič, Mircea Golescu, Olesja Hartmann, Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik, Vasilij Kuzkin, Sytze Jan Luske, Matteo Magalotti, Metka Masten, Mihaela Matis, Lucio Mautone, Angelo Menolascina, Satomi Netsu, Monja Obrul, Yuya Omaki, Ema Perić, Ines Petek, Alexandru Pilca, Branka Popovici, Cleopatra Purice, Mina Radaković, Catarina de Meneses, Klavdija Stanišič, Mirjana Šrot, Christopher Thompson, Aleksandar Trenevski, Nuša Urnaut, Ines Urosevič in Maro Vranaričič.

Odeon Heroda Atiškega je kamnita gledališka struktura na jugozahodnem pobočju Atenske akropole v Atenah v Grčiji, zgrajen je bil leta 161. Od prenove sredi prejšnjega stoletja je eno prestižnejših prizorišč, ki se ponaša z vrsto odmevnih grških, pa tudi mednarodnih nastopov.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 1. OKTOBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 4. oktobra 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila znamenito Donizettijevo opero Lucia di Lammermoor pod taktirko Ivana Huta v režiji Giulia Ciabattija. V naslovni vlogi bo nastopila Nina Dominko.  Ena najslavnejših oper, ki tudi v sodobnem času dopušča številne provokativne interpretacije in inovativne režijske postavitve, je nastala izpod peresa Gaetana Donizettija, ki se je s svojim glasbenogledališkim opusom zapisal v zgodovino kot eden najprodornejših genijev poznega italijanskega belkanta. Predelava legende o nevesti iz odročnega škotskega Lammermoorja, ki jo je po domnevno resničnih dogodkih v svojem romanu ovekovečil Walter Scott, se je v dramaturško zgoščeni različici libretista Salvadoreja Cammarana osredotočila na tragično življenjsko usodo mlade Lucie Ashton, ki se mora zaradi neugodnega ekonomskega položaja poročiti z drugim in pri tem pozabiti na nemogočo zvezo s svojim izbrancem Edgardom Ravenswoodom, ki je povrh vsega še v ostrem osebnem konfliktu z njenim bratom Enricom Ashtonom. S pevsko vlogo protagonistke, ki zahteva poleg vokalne virtuoznosti tudi poglobljeno psihološko igro, je Donizettiju uspelo ustvariti ikonično opero o krhki ženski, ki zaradi neuslišane ljubezni zblazni in s tem postane ena izmed najprepoznavnejših upodobitev žrtev romantičnih hrepenenj. V naslovni vlogi nastopa Nina Dominko, Luka Brajnik bo Lord Enrico Ashton, Lucijin brat, Martin Sušnik bo Sir Edgardo di Ravenswood, Danilo Kostevšek upodablja Lorda Artura Bucklawa, Luka Ortar pa Raimonda Bidebenta, Lucijinega vzgojitelja in zaupnika, Dada Kladenik je Alisa, Lucijina služabnica in zaupnica, Bogdan Stopar pa Normanno, poveljnik straže lorda Ashtona. Ekipo ustvarjalcev sestavljajo dirigent Ivan Hut, režiser Giulio Ciabatti, ki se v uprizoritvi podpisuje še kot scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe, asistent scenografije je Platon Bardhi, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak in asistent režije Tim Ribič. V Mariboru so opero Lucia di Lammermoor prvič izvedli leta 1959, naslovno vlogo je odlično poustvarila sopranistka Ondina Otta. Druga produkcija se je zvrstila v sezoni 1970/1971, tretja v sezoni 1983/1984, četrtič pa leta 1995. Po petkovi premieri bo Lucia di Lammermoor na sporedu še 6., 8., 10. in 12. oktobra.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 24. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 27. septembra 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila Ženske na oblasti, starogrško komedijo v sodobni priredbi, ki išče politično, osebno in gospodarsko alternativo boljše prihodnosti, v režiji Juša Zidarja. Igrajo Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc in Vojko Belšak.  Ekipa uprizoritve Ženske na oblasti je za izhodiščno besedilo vzela manj znano komedijo starogrškega komediografa Aristofana (okr. 445–385 pr. n. št.), ki ga pogosto opisujejo kot »učitelja demokracije«, saj je bila njegova kritična komedijska ost uperjena v javno, politično življenje polisa. Osnovni motiv komedijskega dogajanja je odločitev glavne junakinje Praksagore, ki težko prenaša »vse težave sveta, ki si vedno izbira slabe voditelje«, zato sklene, da skupaj z drugimi v moške preoblečenimi Atenkami zasede parlament in z glasovanjem doseže, da bo oblast uradno predana ženskam, da bi popravile obupno stanje, saj je v državi vedno več revščine, neenakosti in krivic. Aristofanova izhodiščna ideja o ženskem prevzemu oblasti nikakor ni bila zamišljena revolucionarno, njena naloga je komična razprava o stanju v državi. Uprizoritev poantira prelom s patriarhatom in preizprašuje, kaj bi pomenil ženski svet brez tradicionalnih hierarhij, ter raziskuje idejo egalitarne skupnosti, ki naj bi temeljila na odgovornosti posameznika in skupnem dobrem. Aristofanov ključni očitek je, da je človek v svoji naravi ultimativno sebično bitje, zato je popolnoma vseeno, kdo oblast prevzame. Režiser Juš Zidar, ki k uprizoritvam pristopa avtorsko inovativno in z osebnim uprizoritvenim stališčem, pravi, da Aristofanova igra ponuja možnost za družbenokritične zaostritve fabule v subverzivno katarzo. »Ideja je utopična in je do nje zlahka zavzeti popolnoma cinični odnos. Težje je verjeti v nekaj, kar odgovornost prelaga z represivnih vzvodov moči na etiko posameznika in njegovo vero v družbeno. Morda je enako utopično danes verjeti v demilitarizacijo sveta, redistribucijo globalnega bogastva, socialno državo, egalitarnost, neposredno demokracijo, univerzalni temeljni dohodek … pa vendar sam raje zberem slednje, kot pa si zatiskam oči pred družbeno neenakostjo in eksploatacijo tretjega sveta za blaginjo zahoda,« je v intervjuju za gledališki list povedal režiser Juš Zidar. Za izhodišče so uporabili nov prevod Maja Sunčič, ki je grško komedijo naslovila Parlamentarke, dramaturginja je Maša Pelko, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografinja Mia Popovska, skladatelj Marjan Nečak, koreografinja Rosana Hribar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO V petek, 6. septembra 2024, ob 20. uri bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet  SNG Maribor izvedel balet Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu na glasbo Sergeja Prokofjeva. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta nastopila Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Ob premieri je kritičarka revije Dance Europe Maggie Foyer zapisala: »Medtem ko izpostavlja vsak dramatičen preobrat in daje globino vsakemu liku, Turcu vodi dogajanje naprej z dih jemajočo hitrostjo. Pas de deux na balkonu je prizor čiste ekstaze. Turcu je skozi celotno uprizoritev uporabila svoj prirojeni gledališki instinkt in bogate izkušnje iz gledališča. Koreografija je trdno zasnovana na klasičnem besednjaku, vendar uporabljena s fleksibilnostjo in z iznajdljivostjo za poudarjanje karakterizacij likov. Vsakemu prizoru je dodeljen njegov pravi prostor in pomen. Sredi visoke strasti in osupljivega plesa se pojavijo trenutki tihe drame, ki balet zasidrajo.« Plešejo Catarina de Meneses (Julija), Ionut Dinita (Romeo), Yuya Omaki (Mercutio), Sytze Jan Luske (Tybalt), Mateo Magallotti (Benvolgio), Lucio Mouttone (Paris), Tanja Baronik (Lady Capulet), Sergiu Moga (Lord Capulet), Evgenija Koškina (Lady Monteg), Tiberiu Marta (Lord Monteg), Branka Popovici (Tybaltova ljubimka), Monja Obrul (Kolombina), Aleksandar Trenevski, Ion Breahna, Maro Vranarič (Harlekini), Vasilij Kuzkin (Pater Lorenzo), Helena Klasič (Pestunja) in Beatrice Bartolomei, Hristina Stoycheva, Monja Obrul, Tea Bajc, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Ema Perić, Ines Uroševič, Mina Radaković, Satomi Netsu, Ion Breahna, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Aleksandar Trenevski. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš in oblikovalec luči Tomaž Premzl. V primeru slabega vremena je rezervni termin Baleta pod zvezdami naslednji dan, v soboto, 7. septembra 2024.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet pod zvezdami Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu jutri na Glavnem trgu v Mariboru V petek, 6. septembra 2024, ob 20. uri bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet  SNG Maribor izvedel balet Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu na glasbo Sergeja Prokofjeva. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta nastopila Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Ob premieri je kritičarka revije Dance Europe Maggie Foyer zapisala: »Medtem ko izpostavlja vsak dramatičen preobrat in daje globino vsakemu liku, Turcu vodi dogajanje naprej z dih jemajočo hitrostjo. Pas de deux na balkonu je prizor čiste ekstaze. Turcu je skozi celotno uprizoritev uporabila svoj prirojeni gledališki instinkt in bogate izkušnje iz gledališča. Koreografija je trdno zasnovana na klasičnem besednjaku, vendar uporabljena s fleksibilnostjo in z iznajdljivostjo za poudarjanje karakterizacij likov. Vsakemu prizoru je dodeljen njegov pravi prostor in pomen. Sredi visoke strasti in osupljivega plesa se pojavijo trenutki tihe drame, ki balet zasidrajo.« Plešejo Catarina de Meneses (Julija), Ionut Dinita (Romeo), Yuya Omaki (Mercutio), Sytze Jan Luske (Tybalt), Mateo Magallotti (Benvolgio), Lucio Mouttone (Paris), Tanja Baronik (Lady Capulet), Sergiu Moga (Lord Capulet), Evgenija Koškina (Lady Monteg), Tiberiu Marta (Lord Monteg), Branka Popovici (Tybaltova ljubimka), Monja Obrul (Kolombina), Aleksandar Trenevski, Ion Breahna, Maro Vranarič (Harlekini), Vasilij Kuzkin (Pater Lorenzo), Helena Klasič (Pestunja) in Beatrice Bartolomei, Hristina Stoycheva, Monja Obrul, Tea Bajc, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Beeckman, Ema Perić, Ines Uroševič, Mina Radaković, Satomi Netsu, Ion Breahna, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Aleksandar Trenevski. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš in oblikovalec luči Tomaž Premzl. V primeru slabega vremena je rezervni termin Baleta pod zvezdami naslednji dan, v soboto, 7. septembra 2024. dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Severno Makedonijo na 64. festival »Ohridsko leto«, kjer bo v nedeljo, 14. julija 2024, v preddverju cerkve sv. Sofije uprizorila dramo Immaculata. Igra Nataša Matjašec Rošker.

Immaculata po romanu Marijin testament Colma Tóibína, enega najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, je zgodba Kristusove matere Marije in samote, ki jo občuti ob izgubi sina, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli. Uprizoritev je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala njegova sestra Livija Pandur, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj.

Uprizoritev je gostovala po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji, v Guadalajari v Mehiki, na festivalu monodrame Solo v Moskvi in na 10. Gledališki olimpijadi na Madžarskem. Bila je uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori.

Letošnji že 64. Ohridski poletni festival poteka od 12. julija do 20. avgusta, na njem bo nastopilo več kot 500 umetnikov iz 24 držav. Na sporedu je 27 koncertov, šest gledaliških predstav in dodatni dogodki na prizoriščih, kot so Antično gledališče, Dolni Saraj, cerkev Svete Sofije in Kulturni center. Najznamenitejši makedonski festival, lociran v duhovnem središču Makedonije, se je v prvih desetletjih posvečal pretežno glasbenemu programu, na njem pa so nastopila največja imena klasične glasbe. Od osemdesetih let preteklega stoletja se na festivalu krepi tudi njegov gledališki del, ki je velik razmah doživel po odkritju antičnega gledališča.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ondina Otta Klasinc – ob stoti obletnici rojstva Slovensko narodno gledališče Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor bosta v torek, 2. julija 2024, slovesno obeležila stoto obletnico rojstva izjemne sopranistke Ondine Otta Klasinc. Ondina Otta Klasinc, rojena v Trstu 16. julija 1924, umrla v Mariboru 14. junija 2016, je bila ena najpomembnejših opernih pevk, ki je s svojo umetniško prezenco zaznamovala ne le slovensko operno krajino 20. stoletja, pač pa očarala domala ves svet. S svojo bogato kariero je prispevala k razvoju in prepoznavnosti mariborske Opere, za svoje dosežke pa je prejela številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Betettovo nagrado in zlati red za zasluge Republike Slovenije. V Kazinski dvorani SNG Maribor bo ob 19. uri predstavitev biografsko-spominske publikacije iz zbirke Osebnosti z naslovom Ondina Otta Klasinc (1924—2016): ob stoti obletnici rojstva. Publikacija, ki je izšla pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru, zajema obsežno biografijo Življenje in umetniška pot Ondine Otta Klasinc, ki jo je napisal Marko Košir, ter prispevke desetih sodobnikov umetnice – Milene Morača, red. prof. Vlatke Oršanić, Janeza Lotriča, Nevenke Verstovšek, Sama Ivačiča, Vlaste Doležal Rus, Borisa Švare, red. prof. Simona Robinsona, mag. Staneta Jurgca in Majde Emeršič, ki so prispevali svoje spomine na umetnico. Urednica zbornika je dr. Karmen Salmič Kovačič, zbirko Osebnosti ureja dr. Vlasta Stavbar. Ob tej priložnosti bodo predstavljeni in razstavljeni tudi trije digitalno prepisani umetniški albumi iz zapuščine pevske umetnice, od katerih dva hrani Zbirka drobnih tiskov Enote za domoznanstvo in posebne zbirke UKM, enega pa je za čas digitalizacije posodil knjižnici sin Ondine Otta Klasinc Sergio Otta iz Trsta.  Slavnostni koncert ob stoti obletnici rojstva Ondine Otta Klasinc bo potekal ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc. Na koncertu bodo nastopili Simfonični orkester SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča in solistke Rebeka Lokar, sopran, Petya Ivanova, sopran, in Martina Burger, sopran. Program koncerta sestavljajo odlomki iz Verdijeve La traviate, Mozartove Così fan tutte, Donizettijevega Don Pasquala, Mascagnijeve Cavallerie rusticane ter Puccinijevih Madame Butterfly, Tosce in Manon Lescaut. Spomin na karizmatično umetnico bo obudila tudi projekcija dokumentarnega filma Ondina Otta, ki ga je leta 2004 v produkciji  Regionalnega RTV Centra Maribor in Uredništva kulturno-dokumentarnih oddaj Televizije Slovenija posnela režiserka in producentka Dragica Petrovič. Vstop je prost. Brezplačne vstopnice lahko obiskovalci dvignejo pri gledališki blagajni. ### Dodatne informacije Alan Kavčič, SNG Maribor 041/697-121 Karmen Salmič Kovačič, UKM 02/25 07 472 Vlasta Stavbar, UKM 02/25 07 434    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 19. JUNIJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v operni hiši Leipzig v petek, 21. junija 2024, otvoril mednarodni baletni festival Leipzig tanzt! z baletom Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga. Festival poteka od 21. do 29. junija 2024 v Leipzigu. Peer Gynt bo na sporedu tudi v soboto, 22. junija 2024. Festival Leipzig tanzt! je posvečen baletni umetnosti in ponuja priložnost, da se občinstvo seznani z različnimi stili in izraznimi sredstvi baleta ter sodeluje v diskurzu, kaj je balet bil, kaj je in kaj je lahko. Selektor festivala Rémy Fichet je zbral umetnice, umetnike in baletne ansamble, ki zaznamujejo mednarodno baletno in plesno sceno, ob mariborskem Baletu sodeluje tudi znameniti Akram Khan Company. Peer Gynt, ki ga je Edward Clug zasnoval na glasbo Edvarda Griega, pripoveduje Ibsenovo zgodbo oportunističnega popotnika v borbi med svojimi sanjami in družbenimi normami. Clug je svojo prvo celovečerno baletno uprizoritev za Balet SNG Maribor ustvaril leta 2015, pri čemer je uporabil Griegovo priljubljeno glasbo in jo dopolnil z dodatnimi deli norveškega skladatelja. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja občinstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Mariborski Balet je s Peerom Gyntom večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini, lansko leto dvakrat v Nemčiji, pred tem v Rusiji tako v Sankt Peterburgu kot v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, pa na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem in v Italiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi, aprila naslednje leto pa bo doživel tudi premiero v milanski Scali. Nastopili bodo Miloš Isailović k. g., Evgenija Koškina, Edward Clug, Tanja Baronik, Sytze Jan Luske, Tijuana Križman Hudernik, Sergiu Moga, Tetiana Svetlična, Lucio Mautone, Monja Obrul, Ema Perić, Mirjana Šrot, Davide Buffone, Klavdija Stanišić, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stoycheva, Vasilij Kuzkin, Catarina de Meneses, Tea Bajc, Mina Radaković, Ionut Dinita, Tomaž Viktor Abram Golub, Alexandru Pilca, Satomi Netsu, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Matteo Magalotti, Aleksandar Trenevski, Maro Vranaričič, Christopher Thompson, Mircea Golescu, Ines Uroševič, Ines Petek, Metka Masten in Branka Popovici. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl. Izvedbo predstave bodo glasbeno obogatili priznani Gewandhausorchester, Paulo Almeida in Zbor Opere Leipzig pod taktirko dirigenta Victoriena Vanoostena.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so ob smrti legendarnega igralca komičnih vlog Janeza Klasinca, člana mariborske Drame med letoma 1957 in 1989, odprli žalno knjigo. Vpis vanjo je mogoč do konca tega tedna. V svoji bogati igralski karieri je Janez Klasinc ustvaril več kot sto različnih vlog. Bil je karakterni igralec, ki nastopal v vseh žanrih, posebej pa je blestel v komedijah. Bil je med najustvarjalnejšimi igralci generacije mariborske Drame šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, med katerimi so številna zveneča imena (Arnold Tovornik, Volodja Peer, Angelca Jenčič Janko, Milena Muhič …). Najstarejši gledalci se ga gotovo še spomnijo po vlogah v uprizoritvi Nestrojeve Tete iz Amerike (1965) ali v gledališko-televizijski komediji Prihranjeni funt (1966). Ena njegovih zadnjih velikih komičnih vlog je bila v Hadžičevi Centrali (1977). Po upokojitvi je največ nastopal v operetah mariborske Opere. Po rodu je bil Ljubljančan, ki se je z gledališčem začel ukvarjati že v najstniških letih, bil je med prvimi generacijami študentov ljubljanske igralske akademije. Kot mlad igralec je sprva nastopal v celjskem gledališču, nato pa v gledališču v Kopru, kjer je kot organizator pomagal pri njegovi profesionalizaciji. V mariborskem gledališču je na začetku Borštnikovega srečanja (1965–1967) kot organizator sodeloval z ustanoviteljem festivala Franom Žižkom. Spominu na Janeza Klasinca se bodo poklonili tudi 2. julija 2024 v sklopu slavnostnega koncerta ob stoti obletnici rojstva Ondine Otta Klasinc, s katero sta bila nerazdružljiva.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Torek, 18. junij 2024, ob 19.30 Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent: Zoran Bičanin Solisti Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani: Ema Krečič, violončelo Mentorica: doc. Karmen Pečar Nikola Pajanović, violina Mentor: prof. Gorjan Košuta Sara Čano, violončelo Mentor: zasl. prof. Miloš Mlejnik Ana Rupar, violina Mentor: prof. Gorjan Košuta Spored: R. Schumann: Koncert za violončelo in orkester v a-molu, op. 129 J. Brahms: Koncert za violino, violončelo in orkester v a-molu, op. 102 J. Sibelius: Koncert za violino in orkester v d-molu, op. 47 BIOGRAFIJE Ana Rupar se je rodila leta 2002 v glasbeni družini. Violino je začela igrati pri šestih letih na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri Nini Zalokar, njena profesorja sta nato bila še Andreja Zupanc in Uroš Bičanin, na srednji stopnji pa Armin Sešek in pozneje Gorjan Košuta, pri katerem nadaljuje dodiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ana se lahko pohvali z zlatimi priznanji, nagradami in prvimi mesti z državnih tekmovanj TEMSIG iz violine, komorne igre in solfeggia ter mednarodnih tekmovanj iz violine in solfeggia. V lanskem letu je na 6. mednarodnem tekmovanju iz solfeggia prejela srebrno nagrado in tretjo najvišjo uvrstitev med vsemi tekmovalci. Širšemu občinstvu se redno predstavlja z nastopi, recitali in koncerti. Med vidnejšimi so nastop v okviru 61. Festivala Ljubljana s pianistko Jeanne Mikitka v Viteški dvorani Križank, bila je koncertna mojstrica združenega orkestra slovenskih glasbenih šol na slavnostnem koncertu ob 200. obletnici glasbenega šolstva na slovenskem v Cankarjevem domu, novembra 2022 je v okviru cikla Tutti nastopila kot solistka s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. V dveh koncertnih večerih v Slovenski filharmoniji in Unionski dvorani Maribor je izvedla Koncert za violino št. 3 v h-molu, op. 61 Camilla Saint-Saënsa. Leto pozneje je na nastopila v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma na koncertu cikla Mladi mladim v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske. V začetku leta je, po uspešno opravljeni avdiciji, kot koncertna mojstrica vodila koncert Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo UL v okviru Dnevov sodobne glasbe UL AG. Poleg svojih glasbenih dosežkov je redna udeleženka seminarjev pri priznanih profesorjih, kot so Latica Honda-Rosenberg, Sandor Javorkai, Wonji Kim Ozim in Dan Zhu.  Nikola Pajanović je bil rojen leta 2000 v Ljubljani. Magistriral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Gorjana Košute. Študij nadaljuje na Royal Academy of Music v Londonu v razredu prof. Romana Simovića. Zelo zgodaj je pokazal ljubezen do igranja violine. Že kot osemletnik se je udeležil mednarodnega tekmovanja ‘Euritmia’ v Povolettu (Italija) in dosegel zlato priznanje. Od takrat se je uspešno udeležil še številnih tekmovanj in je nosilec prestižnih prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Italiji, Makedoniji, Srbiji. Na tekmovanju Jaroslav Kocian na Češkem je leta 2016 poleg 1. nagrade v svoji kategoriji pridobil tudi naziv Laureata celotnega tekmovanja. Bil je izbran in povabljen na prestižno violinsko tekmovanje ‘Menuhin’ 2018 v Ženevi in se uvrstil v polfinale oz. med 9 najboljših na svetu. Leta 2018 je bil slovenski predstavnik na Evroviziji mladih glasbenikov v Edinburgu in je na finalnem večeru nastopil z BBC Škotskim simfoničnim orkestrom ter prejel Drugo nagrado. Do sedaj je šestkrat tekmoval na državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG in vsakič prejel Zlato plaketo. Na zadnjem, marca 2024, si je prislužil zlato plaketo, prvo nagrado in posebno priznanje za doseženih 100 točk. V organizaciji Festivala Ljubljana se je dvakrat predstavil v ciklu Mladi virtuozi, februarja 2017 in januarja 2018, kjer je izvedel vseh 24. Paganinijevih Capricciov. Maja 2018 se je predstavili tudi poslušalcem v Sarajevu na festivalu ‘Sarajevske večeri muzike’. Maja 2019 je bil povabljen v znameniti Teatro Maggio Musicale, kjer se je uspešno predstavil z violinskim recitalom tudi publiki v Firencah. Kot solist je nastopal s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom SNG Opera Maribor, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Komornim orkestrom Pardubice na Češkem. Za izjemne uspehe pri uveljavljanju Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana je leta 2015 prejel Škerjančevo nagrado. Leta 2018 je prejel tudi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL za izjemne dosežke na mednarodnih glasbenih tekmovanjih in koncertnih odrih. Od Univerze v Ljubljani je dvakrat prejel priznanje za posebne dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti (2020, 2022). Trenutno je štipendist Mestne občine Ljubljana in fondacije Leverhulme Ars za leto 2023/2024. Skupaj z Lauro de Wolff, Rebeko Skok in Saro Čano igra v godalnem kvartetu Opifex, s katerim redno koncertira na različnih festivalih. Marca 2023 so prejeli 1. nagrado na tekmovanju TEMSIG, aprila 2023 pa 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju ‘Giovani Musicisti – Città di Treviso’. V letu 2023 so za svoje dosežke prejeli tudi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Od leta 2010 se redno udeležuje mednarodnih poletnih šol in svoje violinsko znanje nadgrajuje pri priznanih violinskih pedagogih, kot so Igor Ozim, Zakhar Bron, Ana Chumachenko, Dora Schwarzberg, Julian Rachlin, Vadim Gluzman, Viktor Tretyakov, Roman Simović, Gordan Nikolić, Stefan Milenković, Oleg Kaskiv, Ingolf Turban, Ning Feng, Benjamin Ziervogel, Vesna Stanković, Volodja Balžalorsky. Violončelistka Ema Krečič (1998) trenutno nadaljuje svoj magistrski študij na Univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu prof. Clemensa Hagna. Nanjo in na njen študij violončela so pomembno vplivali tudi njeni profesorji Igor Mitrović, Karmen Pečar, Enrico Bronzi, Damir Hamidullin in Jaka Stadler. Za svoje študijske dosežke je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Ema je zmagovalka več državnih in mednarodnih tekmovanj, med njimi Sir Ian Stoutzker Prize (2023), Musica Goritiensis (2022), TEMSIG (2021), Petar Konjović (2019). Kot solistka pogosto nastopa s profesionalnimi orkestri doma in v tujini, poleg tega pa aktivno sodeluje tudi v različnih komornih zasedbah (klavirski trio Janus, duo Köveš-Krečič, čelo kvartet Cédez ter klavirski trio Adelante). Izpopolnjevala se je na seminarjih pri priznanih profesorjih, kot so Jens-Peter Maintz, Julian Steckel, Marc Coppey, Philippe Muller, Reinhard Latzko, Giovanni Gnocchi in Marco Testori. Poleg študija svoj čas posveča tudi petju, od leta 2015 do 2021 je bila članica več dekliških zborov, od leta 2016 pa se uči tudi solopetja pri prof. Barbari Nagode. Ema Krečič igra na italijanski violončelo, ki je bil nekoč last prof. Heinricha Schiffa. Izdelal ga je Angelo Radrizzani leta 1932. Triindvajsetletna Sara Čano se je začela učiti violončelo pri svoji mami, prof. Aleksandri Čano Muharemović. Diplomirala je na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu pri prof. Julianu Steckelu in sedaj študira na Akademiji v Ljubljani pri prof. Milošu Mlejnik. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri Thorleifu Thedeenu, Clemensu Hagenu, Denisu Shapovalovu, Draganu Djordjeviću, Jensu Petru Maintzu in Claudiu Bohorquezu. Je prejemnica najvišjih nagrad na številnih mednarodnih tekmovanjih: 1. nagrada na ‘J.F. Dotzauer’ v Dresdnu, 1. nagrada na tekmovanju ‘Heranovo’ na Češkem, 2. nagrada na tekmovanju ‘David Popper’ na Madžarskem, na 44. državnem tekmovanju TEMSIG je osvojila 1. nagrado in 100 točk ter 1. nagrado na tekmovanju ‘Musica Goritiensis’ v Italiji. Leta 2017 je postala Lavreat mednarodnega tekmovanja za mlade glasbenike ‘P. I. Čajkovski’ v Astani (Kazahstan). Leta 2024 je osvojila 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju ‘Clara Schumann’ v Bruslju, 2. nagrado, posebno nagrado za izvedbo skladatelja B. Papandopula in nagrado občinstva na tekmovanju ‘Papandopulo’ v Zagrebu, 1. nagrada, 100 točk, posebna nagrada za izvedbo solo suite B. Brittna št. 3. Na 53. državnem tekmovanju TEMSIG v Ljubljani je prejela posebno nagrado – solistični koncert z Orkestrom Slovenske filharmonije v sezoni 2024/25. Prav tako je na mednarodnem tekmovanju ‘CellEAST’ v Bukarešti prejela posebno nagrado – solistični koncert s filharmonijo ‘Dinu Lipatti’ v sezoni 2025/26. Zoran Bičanin (1990) je podiplomski študij violončela z odliko končal pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, komorno igro pa je izpopolnil na Univerzi za glasbo in predstavljajočo umetnost v Grazu pri članih Carmina kvarteta. Tekom šolanja se je redno izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri vodilnih svetovnih pedagogih – delal je s Thomasom Grossenbacherjem, Igorjem Mitrovićem, Marcom Coppeyem, Wen-Sinn Yang in drugimi, uspešno pa se je udeležil tudi več državnih in mednarodnih tekmovanj v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem. Kot soustanovitelj in solo violončelist od leta 2010 igra v Ljubljanskih solistih, sodeluje pa tudi v jazzovskem projektu bobnarja Žana Tetitkoviča »The Porto of Life«. Kot član kvarteta Accadémia že petnajst let poustvarja dela iz zakladnice svetovne literature, spodbuja pa tudi nastanek novih del mladih slovenskih skladateljev. Od ustanovitve 2009 kvartet Accadémia zaznamuje nenehna kvalitativna rast, ki jih danes uvršča med najbolj prodorne slovenske komorno glasbene ansamble, še v času študija pa so za svoje delovanje prejeli Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Junija 2019 je zaključil dodiplomski študij dirigiranja v razredu profesorjev Marka Letonje in Simona Dvoršaka na Akademiji za glasbo UL, kjer je za svoje umetniške dosežke prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Od leta 2023 je umetniški vodja in dirigent Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, sodeluje pa tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije. Svoje znanje in navdušenje nad glasbo pa predaja mladim na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer poučuje violončelo in komorno igro.

Zaradi bolezni sopranistke Sabine Cvilak bo na nocojšnji Operni noči v Mestnem parku nastopila Darija Auguštan, vzhajajoča operna zvezda iz Zagreba. Darija Auguštan je priznana hrvaška pevka in solistka Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Diplomirala je na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Njen lirski sopran odlikujeta lepa barva in tehnična odličnost. Je dobitnica mnogih nagrad na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih ter sodeluje z znanimi umetnicami in umetniki.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  V soboto Operna noč na promenadi Mestnega parka Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, bo v soboto, 8. junija 2024, ob 20.30 na promenadi Mestnega parka v Mariboru ponovno zbrala ljubiteljice in ljubitelje klasične glasbe. Simfonični orkester SNG Maribor, solistka Sabina Cvilak, sopran, in solist Domen Križaj, bariton, ter Zbor Opere SNG Maribor bodo pod taktirko dirigenta in umetniškega direktorja Simona Krečiča pripravili kar nekaj glasbenih presenečenj, med katerimi bodo odzvanjale znane melodije iz priljubljenih oper in operet, kot so Prodana nevesta, Rusalka, Seviljski brivec, Venera v svili, Tosca, Čarobna piščal  in Lucia di Lammermoor. Tudi za ljubitelje orkestralne glasbe bo poskrbljeno, saj boste lahko prisluhnili bogati orkestrski paleti v kalejdoskopskih zvočnih podobah uverture, rapsodije in simfonične pesnitve. Operna noč v Mestnem parku se je letos prvič pridružila platformi Rendez-vous aux jardins, ki v več kot dvajsetih evropskih državah pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za kulturo že dve desetletji javnost vabi, da raziskuje bogastvo veččutne palete, ki jo ponujajo vrtovi in parki. Od leta 2015 bo to že deveti koncert, ki si ga ogleda večtisočglava množica. Strokovnjaki ocenjujejo, da si koncert ogleda do petnajst tisoč umetnosti željnih obiskovalcev vseh generacij, ki se na dogodek pripeljejo od blizu in daleč. Prav ti se na Operno noč in z nje to soboto lahko zapeljejo trajnostno, z vlakom. Slovenske železnice so namreč za večerni povratek iz Maribora proti Ljubljani 8. junija dodale izredni vlak, ki iz Maribora proti Ljubljani odpelje ob 23.45. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041 697 121  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 24. maj 2024 – V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2024/2025.  »Po izredno uspešni sezoni 2023/2024, ki so jo zaznamovale izvrstne uprizoritve in ponovno povečanje števila občinstva, me veseli, da nam je z umetniškimi direktorji Drame, Opere in Baleta uspelo zasnovati zanimiv in bogat program sezone 2024/2025, ki razpira številna pomembna družbena in temeljna bivanjska vprašanja, in to kljub negotovosti in številnim spremembam, ki prevevajo naš čas,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor načrtuje šest uprizoritev. »Ob koncu sezone 2023/2024 in v začetku nove si želim, da je vse, kar počnemo, prežeto z radikalnim optimizmom. Vidim svet okrog sebe, zavedam se realnosti, a če bo vsaka uprizoritev v sebi odkrila misel, ki ponuja luč, smisel, veselje do življenja tukaj in zdaj, željo do preživetja, potem je to zame že radikalni optimizem,« pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski. Novo sezono septembra začenjajo s premiero Aristofanove komedije Ženske na oblasti v režiji Juša A. Zidarja, oktobra sledi obnovitvena premiera komedije Bertolta Brechta Malomeščanska svatba v režiji Mateje Koležnik, v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana bo januarja 2025 premierno uprizorjena zgodba monumentalnega romana Draga Jančarja In ljubezen tudi v režiji Luke Marcena, februarja sodobna komična švedska drama Jonasa Hassena Khemirija ≈ [približno enako kot] v režiji Maše Pelko, sezono zaključuje Fedra po motivih Jeana Racina v režiji Livije Pandur. Za najmlajše obiskovalstvo pa se na oder vračata Janko in Metka, klasična pravljica v podalpski preobleki Andreja Rozmana Roze kot obnovitvena premiera otroške uprizoritve v koprodukciji z Mini teatrom Ljubljana. »Novo operno in koncertno sezono bodo v Operi SNG Maribor zaznamovale največje glasbenogledališke stvaritve, ki so nastale po legendarnih literarnih delih Walterja Scotta in Williama Shakespeara,« pravi umetniški direktor Opere Simon Krečič. Jesenski del sezone odpira Donizettijeva ikonična opera Lucia di Lammermoor, eno izmed najžlahtnejših del poznega italijanskega belkanta, februarja 2025 sledi premiera Verdijeve pozne mojstrovine Otello, aprila pa Hamlet Ambroisa Thomasa, ki v Mariboru še ni bil izveden. Poseben poudarek namenjajo tudi kulturno-umetnostni vzgoji mladih, zato so v program uvrstili praizvedbo slovenske operne novitete Mož, ki je ukrotil strelo skladatelja in libretista Roberta Mračka, ki ponuja zanimiv vpogled v življenje Nikole Tesle. S Puccinijevo poslednjo opero Turandot pa se bo zaključila letošnja slavnostna obeležitev stote obletnice smrti velikega opernega genija. V okviru štirih koncertov Simfoničnega cikla velja izpostaviti poustvarjalno potenco izjemnih slovenskih dirigentov in solistov. Za mladino so pripravili dva programsko zaokrožena koncerta, v okviru katerih bodo lahko spoznavali bogat mozaik zvočnih podob iz obdobja baroka in romantike. Cikel komorne glasbe Carpe artem, ki nastaja v koprodukciji z Društvom za komorno glasbo Amadeus, pa s svojim izvirnim programskim konceptom pomenljivo zaokrožuje koncertno ponudbo hiše. Umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug je napovedal, da bomo v jesenskem delu baletne sezone videli baletni spektakel Plameni Pariza na izjemno sugestivno glasbo Borisa Asafjeva in z virtuozno plesno koreografijo legendarnega plesnega ustvarjalca Mihaila Messererja, ki je tako v dramaturškem kot tehničnem smislu nadgradil izvirno postavitev Vasilija Vainonena. Cluster, pomladni baletni večer v zaporedju koreografij Proof, Bloom, mutual comfort in Cluster, pa bo razgrnil Clugov edinstveni koreografski svet, čigar moč imaginacije in magični svet hipnotičnih sanj razkrivata tudi pomembno družbenokritično noto, saj si ustvarjalec pri svojem raziskovanju različnih bivanjskih in družbenih tematik vselej prizadeva (p)ostati odprt do vsega drug(ačn)ega in predvsem vsega človeškega. Mariborski Balet bo navdušil tudi s ponovitvami številnih uspešnic iz preteklih sezon. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Ženske na oblasti, Sen kresne noči (gostovanje HNK Varaždin), Amadeus, Božična pesem (gostovanje SNG Nova Gorica) in Malomeščanska svatba, ter Mali oder, ki vključuje uprizoritve ≈ [približno enako kot], Te igre bo konec (gostovanje SNG Drama Ljubljana), Večni otrok (gostovanje SLG Celje), Shakespeare (gostovanje MGL) ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Lucia di Lammermoor, Otello, Hamlet ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo uprizoritev Janko in Metka, balet Kekec in skrajšana verzija Mozartove Čarobne piščali. V okviru Mladinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati uprizoritev Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, mladinsko opero Mož, ki je ukrotil strelo in dva mladinska koncerta. Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 3. junija 2024. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda bo nakup abonmajev možen tudi preko spleta.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 24. maja 2024, ob 21. uri vabi na DRAMANJE na ploščadi pred gledališčem na Slomškovem trgu. Dramski ansambel bo proslavil zaključek tekoče sezone in ob tem zbranim predstavil, kaj pripravljajo v prihajajoči. Videli boste tudi nekaj odlomkov iz uspešnic minulih sezon, za konec pa bo nastopil tudi hišni band mariborske Drame, znan pod imenom White Rabbit and the Unpredictable Cookies. Vljudno vabljeni! ### Novinarska konferenca ob predstavitvi repertoarja Drame, Opere in Baleta SNG Maribor bo jutri ob 11. uri v gledališču.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 6. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25 Carpe artem: Nasprotovanja Sreda, 22. maja 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja šesti - zaključni koncert letošnje sezone cikla Carpe artem, na katerem bomo lahko prisluhnili karizmatičnemu Markusu Schirmerju, koncertnemu pianistu, ki je redni gost najprestižnejših svetovnih koncertnih odrov - dunajskega Musikvereina in Konzerthausa, dvorane Suntory Tokio, dvorane Wigmore London, če naštejemo le najpomombnejše. S slovenskimi kolegi - violinistoma Boženo Angelovo in Miladinom Batalovićem, violistoma Nejcem Mikoličem in Robertom Papijem ter violončelistom Nikolajem Sajkom bodo pripravili eno najbolj priljubljenih romantičnih komornih skladb - Klavirski kvintet Roberta Schumanna, ki predstavlja nenavaden spoj koncertnega in komornega dela. Na zasebnem koncertu je klavirski part kvinteta zaigral Felix Medelssohn. V prvem delu koncerta bomo prisuhnili tako prisluhnili Medelssohnovemu Godalnemu kvintetu št. 2, ki je danes cenjen kot močno komorno delo iz zadnjega obdobja skladateljevega življenja, čeprav sam z njim ni bil popolnoma zadovoljen. Koncert bo 22. maja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja in violistka Anuša Plesničar. http://www.markusschirmer.at/downloads-2/press-kit?lang=en  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Maribor, 15. maj – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 17. maja 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc pod taktirko Gianluce Martinenghija in v režiji Piera Francesca Maestrinija premierno uprizorila eno izmed najznamenitejših oper Giacoma Puccinija Tosca. Opera o vzkipljivi divi, sadističnem načelniku policije in idealističnem umetniku, ki je pogosto označena kot ena izmed najbolj »smrtonosnih« Puccinijevih mojstrovin, se nagiba k trilerju, kjer niti junak niti zlobnež ne preživita do konca. V Tosci je na osnovi Sardoujeve dramske zgodbe, ki je sicer fiktivna, vendar izjemno resnična v upovedovanju resnice o ljudeh in stvareh, Puccini zgradil svojo glasbeno poetiko in utrdil svojo umetniško pozicijo v opernem svetu kot resnični mojster verizma. Svet, razpet med romantičnimi ljubezenskimi ideali, samoodpovedjo, junaštvom in manipulacijami, zavistjo ter skorumpirano politiko, bo na mariborskem odru že v trinajsti postavitvi zaživel v vizualno dovršeni režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi Florie Tosce bosta nastopili Rebeka Lokar (17., 21., 25. 5.) in Sabina Cvilak (19., 23. 5.), kot Mario Cavaradossi gruzijski tenorist Miheil Šešaberidze, v vlogi Barona Scarpie pa Luka Brajnik (17., 21., 25. 5.) in Jaki Jurgec (19., 23. 5.). Cesare Angelotti bosta Valentin Pivovarov (17., 21., 25. 5.) in Alfonz Kodrič (19., 23. 5.). Nastopajo še Sebastijan Čelofiga (17., 19., 25. 5.) in Benjamin Šuran (21., 23. 5.) kot Cerkovnik, Dušan Topolovec kot Spoletta, Tomaž Planinc kot Sciarrone, Mihael Roškar kot Ječar, Rene Vujinić Cvilak (19. 5. 2024) in Terezija Potočnik (17., 21., 23., 25. 5. 2024) kot Pastirček, Rene Vujinić Cvilak in Jakob Ribič kot Otroka ter operni zbor, baletni ansambel in simfonični orkester SNG Maribor. Dirigent je Gianluca Martinenghi, scenograf Matic Kašnik, kostumograf Luca Dall’Alpi, oblikovalec svetlobe Jean Paul Carradori, oblikovalca videa Jean Paul Carradori in Francesco Baita (kolektiv Apophenia), zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo. Po premieri bo Tosca na sporedu še 19., 21., 23. in 25. maja 2024. Tudi s Tosco se Opera SNG Maribor ob stoti obletnici smrti legendarnega italijanskega opernega skladatelja Giacoma Puccinija poklanja spominu na njegov ustvarjalni opus. Tako sta bili doslej že izvedeni reprizi oper Manon Lescaut in Madama Butterfly, februarja je bila premierno uprizorjena Lastovka (La rondine). Prav na dan stote obletnice Puccinijeve smrti pa bo 29. novembra na sporedu še njegova zadnja opera Turandot.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO   MARIBOR, 23. april – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 25. aprila 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila glasbeno psevdobiografsko komično dramo o enem najslavnejših skladateljev vseh časov Amadeus Petra Shafferja v režiji Aleksandra Popovskega. V glavnih vlogah bosta nastopila Aleš Valič kot Antonio Salieri in Žan Koprivnik kot Wolfgang Amadeus Mozart. Peter Shaffer (1926–2016), s številnimi prestižnimi nagradami ovenčan angleški dramatik, scenarist in romanopisec, se je v svoji najbolj znani drami Amadeus izkazal kot mojster karakterizacij oseb, odličnih dialogov in sijajnih dramskih situacij, v katerih povzema zgodovinske okoliščine in natančno izrisuje psihološke profile protagonistov. Drama je napisana v stilu retrospektivne dramaturgije in kot taka omogoča širokopotezno epsko režijo ter mnogo priložnosti za izvrstne igralske stvaritve. Amadeus je bil krstno izveden leta 1979, svetovno slavo pa je drama dosegla po zaslugi istoimenskega Formanovega filma iz leta 1984. Amadeus temelji na izmišljeni pripovedi (mitu) o življenju in medsebojnem rivalstvu skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) in Antonia Salierija (1750–1825). Shaffer je dobil navdih zanj v kratki igri Aleksandra Puškina Mozart in Salieri iz leta 1830, ki jo je leta 1897 uporabil skladatelj Nikolaj Rimski Korsakov kot libreto za istoimensko opero. Dokumentarna zgodovinska dejstva kažejo seveda drugačno naravo odnosa med skladateljema, toda zgodba oziroma govorice o »sumljivih« okoliščinah Mozartove smrti (bil naj bi zastrupljen), predvsem pa o Mozartovi božanski glasbeni nadarjenosti so v času romantike, ki je oboževala pojem genija, postale mit (danes bi rekli teorija zarote) in kot takšne idealno gradivo za Shafferjevo dramsko obdelavo. Dramo je zrežiral Aleksandar Popovski, čigar režije odlikujeta filmska slikovitost upodabljanja dramskih situacij in poglobljena karakterizacija dramskih oseb. Igrajo Aleš Valič k. g., Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Davor Herga, Matija Stipanič, Matevž Biber, Katarina Barbara Krnjak k. g., Sofia Ticchi k. g., Tina Rojko k. g., Eva Mlakar Poštrak k. g. in Boris Cavazza. Prevajalec je Branko Gradišnik, scenograf Vanja Magić, likovna oblikovalka Monika Milas, kostumografinja Marita Ćopo, koreografinja Rosana Hribar, asistent režiserja Luka Marcen, tehnični svetovalec Jože Šnuderl, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, asistentka kostumografinje Mia Popovska.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  Minuta za poezijo  Ob svetovnem dnevu knjige Alma Mater Europaea – ECM in Drama SNG Maribor v torek, 23. aprila 2024, ob 11. uri pripravljata navdihujoč pesniški dopoldan Minuta za poezijo. Ali veste, da je praznovanje dneva knjige povezano s starim katalonskim ljudskim običajem? Katalonci na dan svetega Jurija, 23. aprila, podarjajo vrtnico in knjigo, rekoč: »Vrtnica je za ljubezen, knjiga pa za vedno!« Igralke in igralci mariborske Drame Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Kristijan Ostanek, Mojca Simonič, Blaž Dolenc, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Liza Marijina, Nataša Matjašec Rošker, Irena Varga, Vojko Belšak in Mateja Pucko bodo ob svetovnem dnevu knjige, ki sovpada s 460. obletnico rojstva gledališkega maga in poeta Williama Shakespeara, na pesniškem dopoldnevu predstavili izbor pesmi slovenskih pesnic in pesnikov, ki v letošnjem letu slavijo okrogle jubileje. Dogodek se bo odvijal v Amfiteatru Alma Mater Europaea, Slovenska ulica 17, Maribor.   PODARIMO KNJIGO S SRCEM V okviru dogodka bo potekal tudi knjižni bazar. Če imate na svojih knjižnih policah knjige ali revije, ki ste jih že prebrali in bi jih želeli podariti ali pa zamenjati za kakšno drugo, vljudno vabljeni, da jih prinesete. Knjižni bazar bo potekal med 11. in 14. uro.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 25. April 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Valentin Egel Solistka Abigeila Voshtina, violina Koncertna mojstrica Oksana Pečeny PROGRAM Vladimir Lovec: Dramatična uvertura Max Bruch: Koncert za violino in orkester št. 1 v g-molu, op. 26 Vorspiel (Predigra): Allegro moderato Adagio Finale: Allegro energico ***** Robert Schumann: Simfonija št. 2 v C-duru, op. 61 Sostenuto assai – Allegro, ma non troppo Scherzo: Allegro vivace Adagio espressivo Allegro molto vivace   Vladimir Lovec (1922–1992), avtor uvodne skladbe nocojšnjega koncerta, ki jo je poimenoval Dramatična uvertura in dokončal leta 1972, je še danes za marsikoga neznani slovenski skladatelj, zato mu velja vsaj ob tej priložnosti nameniti nekaj pozornosti. Skladateljevo razvejano in bogato ustvarjalno življenje je bilo zaznamovano z burnimi družbenopolitičnimi  spremembami preteklega stoletja. Kot je zapisala muzikologinja Helena Filipčič Gardina v strokovnem zborniku, ki je izšel ob stoletnici skladateljevega rojstva, se je Vladimir Lovec rodil v Mariboru, a se je njegova družina zaradi službenih obveznosti očeta Josipa, ki je deloval kot banovski uradnik v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji, večkrat selila. Tako se je Lovčeva družina iz Maribora najprej preselila v Ljubljano, kjer je skladatelj živel vse do leta 1951, nato pa se je preselil v Koper, kjer je deloval do konca svojega življenja in tudi pustil največji pečat s svojim umetniškim in pedagoškim delom na Glasbeni šoli Koper. Kot poudarja Filipčič Gardina, je Lovca med drugim močno zaznamovala izkušnja koncentracijskega taborišča v Gonarsu, kamor so ga italijanski fašisti odvedli leta 1942, nato pa še v Monigo pri Traviso in ponovno v Gonars, od koder je bil izpuščen 3. avgusta 1943. Čeprav je ustvaril zajetno število kvalitetnih kompozicij, se je Lovec začel formalno glasbeno izobraževati razmeroma pozno, tj. šele po drugi svetovni vojni, še pred študijem kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari, ki ga je na ljubljanski Akademiji za glasbo zaključil leta 1950 in 1951, pa se je vpisal na študij zgodovine in zemljepisa na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je dokončal leta 1946. Kot je sam večkrat zapisal in pojasnil v pogovoru s svojimi kolegi, ga je pri glasbenem ustvarjanju vodila predvsem avtentičnost zvočne ekspresije, pri čemer je poudarjal, da naj bo umetnost »poštena, iskrena in lepa«, svojega skladateljskega vzornika pa je večkrat našel v mentorju Škerjancu. Kot je zapisala muzikologinja Lidija Podlesnik Tomášiková, naj bi po Lovčevem pričevanju Dramatična uvertura nastala iz predelave prvotnega prvega stavka Koprske simfonije, pri čemer pa skladatelj ni nikoli omenjal Sinfonie breve iz leta 1958, od katere sta se ohranila le drugi in tretji stavek, medtem ko naj bi manjkajoči prvi stavek Lovec pozneje predelal v Dramatično uverturo. Z vidika obravnavane tematike in formalne zasnove skladbe, ki je napisana za simfonični orkester, velja na tem mestu citirati Lovčev kratek, skromen, a zato nič manj pomenljiv komentar: »V oblikovnem smislu je Dramatična uvertura običajen sonatni stavek s počasnim uvodom, gonilno jedro pa predstavljata dve kontrastni temi, dramatična in lirična. Kar zadeva vsebine, gre za staro, tolikokrat izpovedano antitezo razočaranja in upanja. Nič oprijemljivega, samo skupek podzavestnih vtisov, ki jih človek nosi s seboj.« Max Bruch (1838–1920) je že za časa svojega življenja zaslovel kot nadarjen skladatelj s prepoznavnim slogom, ki pa se ni toliko zgledoval po ekstravagantnem in progresivnem glasbenem izrazu novonemške šole, ki so jo poosebljali Richard Wagner, Franz Liszt in njuni epigoni, ampak po nekoliko bolj konservativni glasbeni govorici Johannesa Brahmsa. Prav zato ne preseneča, da so njegove skladbe tako v melodičnem kot harmonskem smislu tesno povezane z glasbeno zapuščino Schuberta, Schumanna in Mendelssohna-Bartholdyja. V Kölnu rojeni Bruch je pokazal izrazit glasbeni talent že v zgodnjem otroštvu, ko je začel ustvarjati tudi prve skladbe, ki jih je odlikovala prepoznavna liričnost in jasna formalna zasnova. Čeprav je aktivno ustvarjal v različnih glasbenih zvrsteh – med drugim je napisal tudi štiri opere, tri simfonije, zajetno število skladb za različne komorne zasedbe, samospeve in zbore –, je še danes najbolj znan po svojem prvem violinskem koncertu v g-molu. Kasneje je sicer za violino solo in orkester ustvaril še dva koncerta (oba v d-molu), znamenito koncertno skladbo Kol nidrei za violončelo solo in orkester ter Škotsko fantazijo za violino in orkester v Es-duru, a je, kot rečeno, največji sloves doživel prav s svojim prvim violinskim koncertom (op. 26), ki ga poleg dinamičnega dialoga orkestra z violino odlikujejo razkošne virtuozne pasaže ter nadvse pregnantna in identitetno osmišljena melodika, ki črpa svojo ekspresivnost iz preštevilnih tonskih kontrastov in iz do potankosti premišljene glasbene dramaturgije. Idejne začetke prvega violinskega koncerta lahko najdemo že leta 1857, ko je bil še devetnajstletni študent kompozicije pri Ferdinandu Hillerju ter klavirja pri Carlu Reineckeju in Ferdinandu Breunungu v rojstnem Kölnu. Koncert je po skoraj desetletnem premoru dokončal leta 1865, ko je deloval že kot direktor Kraljevega glasbenega inštituta v Koblenzu, a je nemudoma po njegovi praizvedbi spoznal, da bo delo treba temeljito revidirati, zato se je po pomoč obrnil k tedaj najslavnejšemu violinistu, Josephu Joachimu, ki je Bruchu odgovoril z detajlnimi sugestijami. Najpomembnejši kompromis, ki sta ga dosegla glasbenika, se je tako udejanjil v prekomponirani orkestralni pasaži, ki zaključuje prvi stavek in o kateri je Joachim menil, da mora biti daljša, tej pa naj bi sledila še kadenca za solistično violino, ki bo služila kot most do drugega, počasnejšega stavka. Prav Joachimov predlog je Brucha spodbudil, da je na novo ustvaril pasažo, ki je tako postala med najbolj ekspresivnimi deli celotnega koncerta. Celotna formalna zasnova kompozicije se je lahko z vidika tedanje koncertne prakse zdela nekoliko nenavadna, kar se pokaže že v prvem stavku, ki učinkuje kot nekakšna predigra (nem. Vorspiel) k že omenjenemu počasnejšemu stavku (Adagio). Zdi se, da si je Bruch želel ustvariti bolj rahločuten in lirično navdahnjen prvi stavek, v katerem je dodobra pokazal svoj dar za melodijo. V stavku z dvema jasno razločljivima temama se že na začetku oglasi glasbeni motiv v pihalih, ki mu nemudoma sledi kratek, a nekoliko razmišljujoč odgovor v partu solistične violine, v katerem se že nakazujejo tendence k bolj kadenčnemu razpredanju glasbenega materiala, nato pa se celotna glasbena misel še enkrat ponovi v polnem orkestrskem zamahu. Sledita omenjeni glavni temi – če nas prva s svojim zanosom lahko spomni na marsikatero melodijo, ustvarjeno izpod peresa Antonína Dvořáka, je druga veliko nežnejša in nezmotljivo lirična. Bruch se v nadaljevanju ne posveti prav veliko tematski obdelavi, ampak nas z nekoliko robustno zvenečo diverzijo pripelje do pihalnega uvoda predigre, ki mu sledi skoraj prehitra repriza. Po preigranih dveh kratkih uvodnih kadencah in odgovoru celotnega orkestra se stavek hitro umiri na zadržanem spodnjem tonu v violinah, kar nas pripelje do srčike koncerta – počasnega srednjega stavka s preobiljem romantičnih melodij, s katerimi lahko solistična violina povsem očara občinstvo. V zadnji stavek (Allegro energico) »zakoraka« violina s kratko predstavitvijo glavne teme s prepoznavno dramatično noto, ki jo zaznamujejo predvsem vmesni postanki. Tudi druga tema, ki je še ena od primerov Bruchovega pretanjenega lirizma, ne zaostaja daleč in se najprej oglasi v kipečem ihtenju orkestra, nato pa še v partu violine. V enako temperamentnem zanosu nas Bruch popelje skozi kratko tematsko izpeljavo, ki ji sledi zvočna kulminacija z iskrivim zaključkom. Bruch je morda za časa svojega življenja res skorajda obžaloval priljubljenost tega koncerta na račun pomanjkanja interesa publike za marsikatero njegovo tehtno skladbo, toda glede na muhaste navade sodobnega občinstva bi gotovo tudi po več kot sto letih brez zadržkov sprejel dejstvo, da se je vsaj ena izmed njegovih kompozicij trajno usidrala v panteonu najimenitnejše koncertne literature. Kot je znano iz zgodovine, je bilo življenje Roberta Schumanna (1810–1856) zaznamovano z izmenjujočimi se obdobji depresije in ustvarjalnega nemira. Zlasti slednji se je po Schumannovi poroki s pianistko in skladateljico Claro Wieck leta 1840 prelevil v obdobje umetniškega opolnomočenja in optimizma, ki je obrodilo sadove tako v literarnem kot glasbenem ustvarjanju. Toda le dve leti pozneje, po vrnitvi z ruske turneje, je Schumanna tako rekoč paraliziralo še eno izmed njegovih težavnih in ponavljajočih se obdobij depresije. Kot lahko razberemo iz njegovega pisma Felixu Mendelssohnu Bartholdyju, je komponiranje zanj predstavljalo še posebej velik napor: »Vsaka melodija mi uide takoj, ko se je domislim; moje notranje uho je preutrujeno. Vse me izčrpava.« V nekem drugem pismu ponovno zapiše: »Vsakršna oblika motnje mojega vsakdanjega načina življenja me popolnoma vrže iz tira v neznosno živčno in razdražljivo stanje … Kjerkoli se pojavita zabava in užitek, se ju moram izogibati. Edino, kar mi preostane, je upanje – in tako bom tudi storil.« Ko se je leta 1845 iz Leipziga preselil v veliko mirnejši Dresden, je zaradi spremembe okolja začel ustvarjati svojo tretjo simfonijo, ki jo danes zaradi vrstnega reda izdaje naslavljamo kot Simfonijo št. 2 v C-duru. Že med 12. in 18. decembrom 1845 je tako skiciral grob potek simfonije, pri tem pa zapisal: »Trobente in timpani mi že nekaj časa donijo v glavi; res ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega.« Kot se je izkazalo, bodo prav trobente in timpani oblikovali udarni moto, ki prežema celotno simfonijo. Detajlno izpisovanje orkestrskih partov je Schumannu sicer vzelo več časa, kot je sprva mislil, saj se je začel ponovno spopadati z duševnimi tegobami, a mu je partituro vseeno uspelo končati do oktobra naslednje leto, pri čemer je zapisal, da se je ob dokončanju dela začel »počutiti bolje« in da je simfonija zgolj »spominek na temačno obdobje«. Skladatelj je svoje videnje zvočne podobe simfonije opisal z naslednjimi besedami: »Zdi se, kot da je glasba bolj ali manj odeta v oklep. To je glasba svetlobe in teme, sonca in sence … Prvi stavek je prežet z mojim bojem in je po svojem značaju muhast in trmast … Njegov značaj je zelo jezen in sprevržen … Včasih se bojim, da bi lahko moje napol invalidno stanje razbrali iz te glasbe.« Simfonija št. 2 v C-duru (op. 61) je svojo praizvedbo doživela že 5. novembra 1846 v leipziški Gewandhaus pod Mendelssohnovim vodstvom. Tekstura vseh štirih stavkov simfonije je močno poenotena s središčem na tonu C kakor tudi s številnimi skupnimi temami in motivi. Kot primer za to velja denimo izpostaviti uvodni moto v trobilih, ki se ponovno pojavi tudi v drugem in četrtem stavku. Prvi stavek se začenja s počasnim uvodom (Sostenuto assai), v katerem se predstavi moto trobente, ki ga kot nekakšen obrobni komentar spremlja motiv plazečih se godal, s katerim se ustvarja dinamično ozadje, prepolno zvočnih meandrov. Šele nenaden izbruh violin zavzame pozicijo ostre in robustne prve teme. V značaju povsem nasprotna, tj. umirjena in zadržana druga tema zaključi ekspozicijo stavka. Del, namenjen tematsko-motivični izpeljavi, sicer Schumann nadaljuje s svojim čustvenim viharjem, v katerem pa zlepa ne najdemo počitka. Šele dolg pedalni ton v basu napoveduje vrnitev k siloviti prvi temi, medtem ko v kodi ponovno zazveni značilna misel v trobentah tik pred zaključkom. Drugi stavek, ki ga je Schumann zasnoval kot scherzo, sestavlja kar pet večjih epizod, vključno z dvema trioma. Nagrmadena zvočna energija in intenzivne pasaže v bleščečih šestnajstinkah ustvarjajo dinamičen prizor. Živahne melodije se v gostem orkestrskem tkanju naglo vrstijo ena za drugo, pri čemer se šele v obeh triih nekoliko umiri zvočni tok. Scherzo se po »hiperaktivni« orkestrski igri naposled le konča s ponovnim priklicem mota v trobilih. Nekoliko več liričnega razpoloženja ali vsaj počitka smo deležni med poslušanjem tretjega stavka (Adagio espressivo), ki se spleta okrog nostalgično in melanholično obarvane teme, ki jo najprej zaigrajo violine, nato pa jo prevzame tudi oboa – vse do vrhunca ob ihtečem valovanju trilčkov v godalih. Sledi kratka epizoda godal, roga in trobente, ki obudi še več nostalgične refleksivnosti, dokler se ne ponovi uvodna melodija v rahli kontrapunktični zaobrnitvi. Kot je znano, je Schumann po ustvarjanju tega stavka, v katerega je očitno vnesel veliko refleksivne energije, potreboval oddih, tako da je komponiranje simfonije začasno odložil. Zdi se, da so se skladatelju povrnile moči v četrtem stavku, v katerem lahko zaznamo celo elemente agresije, ali kot je zapisal sam: »V finalu sem se prvič spet začel počutiti kot jaz.« Uvodni nagli lestvični postopi nas tako naprej vodijo do »razuzdane« prve teme, s katero se poigrava celotni orkester. Druga tema, ki je razpoloženjsko povezana z razmišljujočim adagiem, se oglasi v bogati zvočni konstelaciji viol, violončelov, klarineta in fagota, čeprav se v nadaljevanju stavka zgodi še tesnejši zvočni preplet obeh tem, pri čemer se glasbeni tok enakomerno pomika naprej in s pomočjo stranske lirične teme ustvarja občutek samozavesti in opolnomočenosti – kakor da se boljše skladateljevo razpoloženje neposredno zrcali v stabilnem optimizmu, ki ga naslika bleščeča paleta orkestra. V nekem trenutku se oglasi še uvodni trobilni moto, ki tokrat z nežnimi gestami omogoči še bolj dinamično zvočno nadgradnjo v zanosni zaključek. Žal se omenjena zvočna afirmacija ni obdržala v Schumannovem življenju, saj se je njegovo duševno zdravje le še slabšalo, dokler se mu v le nekaj letih po praizvedbi simfonije ni omračil um. Po več poskusil samomora so ga leta 1854 sprejeli v sanatorij za duševne bolezni v bonnski četrti Endenich, kjer je ostal vse do svoje smrti. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent Valentin Egel je leta 2019 zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov »Lovro von Matačić« v Zagrebu, na tekmovanju vseh nemških glasbenih akademij in bil uvrščen na seznam »maestrov prihodnosti« nemškega dirigentskega foruma. Od leta 2017, ko je zmagal na dirigentskem tekmovanju Radijskega simfoničnega orkestra Leipzig, ga kot nadarjenega dirigenta promovira tudi Nemški glasbeni svet. Dirigiranje je študiral na glasbeni akademiji v Weimarju in v Blommingtonu v ZDA, na mojstrskih tečajih pa se je izpopolnjeval pri mednarodno priznanih dirigentih, kot so Teodor Currentzis, Arthur Fagen in Peter Gülke. Ker izhaja iz izrazito glasbene družine, se je z glasbo ukvarjal že zelo zgodaj, začenši z učenjem klavirja, violine ter s petjem v deškem zboru katedrale v Freiburgu. V svoji naglo vzpenjajoči se dirigentski karieri je sodeloval s številnimi orkestri, kot so Radijski simfonični orkester Leipzig, Simfonični orkester BBC Manchester, Državna filharmonija Nürnberg, Beograjska filharmonija ter Orkester Radia in televizije Zagreb. Prav tako je sodeloval z mednarodno priznanimi solisti, kot so violončelist Bruno Delepelaire, pozavnist Fabrice Millischer in trobentač Reinhold Friedrich. Med njegovimi prihodnjimi angažmaji velja omeniti dirigiranje koncertnih dogodkov po Nemčiji, Hrvaški, Severni Makedoniji, Romuniji, Bolgariji in Švedski. Valentin Egel je šef dirigent Simfoničnega orkestra KHG iz Freiburga in je bil pred kratkim povabljen, da postane šef dirigent Mlade komorne filharmonije Berlin, na mesto šefa dirigenta je bil v sezoni 2022/2023 imenovan tudi v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Biografija solistke Violinistka Abigeila Voshtina se je rodila leta 1974 v Tirani, kjer je že s šestimi leti začela obiskovati Umetniško šolo »Jordan Misja«, ki jo je zaključila leta 1992. Študij violine je po zmagi na mednarodnem tekmovanju ILA (International Lyric Academy) nadaljevala na tiranski Umetniški univerzi, nato pa na Inštitutu za umetnost. Zatem je obiskovala še triletni študij na prestižni glasbeni šoli v Fiesoli, vzporedno pa zaključila še študij na Glasbeni akademiji Chigiana v Sieni, kjer je diplomirala z odliko in pohvalo. Kot solistka se je izpopolnjevala še na sloviti Univerzi Indiana v Bloomingtonu (v ZDA), kjer je zaključila specialistični študij pri Francu Gulliju, nato pa še na Mednarodni akademiji za glasbo v Milanu, kjer je leta 2000 diplomirala na Konservatoriju Giuseppeja Verdija. Svojo kariero koncertne mojstrice je začela z velikim uspehom, saj je nastopala s pomembnimi italijanskimi in evropskimi orkestri, med drugim z orkestrom milanske Scale, Verdijevim simfoničnim orkestrom, Beneškimi solisti (Solisti Veneti), Orkestrom Toscanini, Simfoničnim orkestrom na Tenerifih, Simfoničnim orkestrom iz Murcie, Simfoničnim orkestrom iz Vallèsa idr., pri tem pa je sodelovala z najbolj priznanimi dirigenti, kot so Riccardo Muti, Riccardo Chailly, Lorin Maazel, Georges Prêtre, Kurt Masur, Mstislav Rostropovič, Valerij Gergijev, Rudolf Baršaj, Peter Maag, Marko Letonja, Daniele Gatti idr. Poleg izredno obsežne diskografije je nadaljevala s solistično kariero z ansamblom Solisti Laudensi, pri tem pa izpopolnila severnoitalijanski baročni repertoar. Leta 2015 je med drugim snemala za založbo Tactus, ki je izdala kar tri zgoščenke z naslovom Le romanze. Med njenimi zadnjimi diskografskimi projekti lahko zasledimo tudi ploščo Ta dish, ki jo je izdala založba Media Print in za katero je igrala na violino Danteja in Alfreda Guastalle iz leta 1936. Med letoma 2013 in 2021 je bila umetniška direktorica Narodnega opernega in baletnega gledališča v Tirani, a je kljub temu nadaljevala uspešno pot solistke po Evropi in vodje umetniških projektov v okviru različnih nacionalnih programov. Leta 2021 je bila imenovana za svetovalko za kulturo albanskega premiera, od junija 2022 pa je direktorica Narodnega opernega in baletnega gledališča v Tirani.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 16. april – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 19. aprila 2024, na Malem odru premierno uprizorila Prizore iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana po avtorizirani francoski priredbi Jacquesa Fieschija v režiji Mire Stadler. Igrata Ksenija Mišič in Vojko Belšak. Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Kot je sam rekel, je poročen z gledališčem, film pa je njegova ljubica. S svojo prepoznavno introspekcijsko avtorsko poetiko –  iz katere je zrasel pojem »bergmanovski« – je podpisal več kot petdeset filmov in več kot sto gledaliških uprizoritev. Bil je neprekosljivi mojster psihološke drame. Bergmanov opus je skoraj neločljivo povezan z njegovim življenjem, spomini na otroštvo in mladost, travmami, intimnimi frustracijami, trpljenjem, slabo vestjo in ostrim kritiziranjem sebe in drugih. Pri pisanju scenarija za televizijsko serijo Prizori iz zakonskega življenja leta 1972, ki si jih je zamislil kot »serijo dialogov, nič nenavadnega«, je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ullmann, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je zapisal sam, kot »absolutno dejstvo, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši«. Kljub avtobiografskim motivom pa je Bergman v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino. Bergman je zvezo med Marianne in Johanom postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti do razočaranj in brutalne iskrenosti. Po izjemnem uspehu serije je Bergman ustvaril še istoimenski celovečerni film (ki je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim so ga ovenčali z zlatim globusom za najboljši tujejezični film) in gledališko uprizoritev, ki jo je leta 1981 sam režiral v gledališču Theater im Marstall v Münchnu. Johan in Marianne sta si v Prizorih iz zakonskega življenja dovolila biti pogumna, strahopetna, srečna, žalostna, jezna, ljubeča, zmedena, negotova, zadovoljna, zvita, neprijetna, otročja, zlobna, nedoumljiva, veličastna, malenkostna, fizično ljubeča, brezsrčna, neumna, bedna, nemočna: na kratko tipični človeški bitji. Pod zakonsko vivisekcijo se podpisuje mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, lanskoletna dobitnica nagrade stella22 za udarno uprizoritev, ki jo je z mladimi gledališčniki pripravila v dunajskem Burgteatru. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, dramaturška svetovalka je Maša Pelko, scenograf Andrej Rutar, kostumografinja Katarina Šavs, avtor glasbe Nikolaj Efendi, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, asistentka lektorice (študijsko) Nuša Pangerl. Predstava je uprizorjena po dogovoru z družbo Josef Weinberger Limited, London, v imenu Fundacije Ingmarja Bergmana, www.ingmarbergman.se. Zastopnik avtorskih pravic je Josef Weinberger Ltd., www.josef-weinberger.com.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 10. APRIL – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 12. aprila 2024, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizoril balet Mikisa Theodorakisa v koreografiji Lorce Massina pod taktirko Simona Robinsona. V glavnih vlogah bodo nastopili Davide Buffone, Yuya Omaki, Tijuana Križman Hudernik, Marina Krasnova, Matteo Magalotti ter baletni ansambel, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor. Balet, ki se vsebinsko opira na roman Življenje in nravi Aleksisa Zorbe Nikosa Kazantzakisa in se navezuje na zvrst klasičnega pripovednega baleta, je še danes nadvse priljubljen tudi zaradi zanimivega in poživljajočega grškega glasbenega kolorita, ki ga spletajo ritmi in melodije izpod skladateljskega peresa Mikisa Theodorakisa, ki je v veliki meri zaslužen za globalno popularizacijo plesa sirtaki. Po dveh desetletjih, od prve postavitve tega baleta v Mariboru v letu 2004, se baletna zgodba z edinstvenimi lekcijami o življenju in ljubezni s kretskih brežin ponovno vrača na mariborske plesne deske, a tokrat s povsem novim plesnim elanom in v prenovljeni koreografiji legendarnega Lorce Massina, ki je leta 1988 skupaj s Theodorakisom na festivalu v Areni iz Verone pred 200.000 obiskovalci pripravil praizvedbo baleta, ki si ga je do danes ogledalo več kot dva milijona ljudi z vsega sveta. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor je bil balet Grk Zorba prvič izveden 17. aprila 2004 in od takrat si je predstavo vse do konca leta 2017 ogledalo več kot 85.000 ljudi bodisi na različnih slovenskih ali mednarodnih prizoriščih. Plešejo Sergiu Moga/Davide Buffone (Zorba), Yuya Omaki/Ionut Dinita (John), Tijuana Križman Hudernik/Catarina de Meneses/Asami Nakashima (Marina), Marina Krasnova/Evgenija Koškina/Branka Popovici (Madame Hortense), Davide Buffone/Matteo Magalotti/Tomaž Viktor Abram Golub (Yorgos), Dada Kladenik (pevski solo), Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Mirjana Šrot (Turkinje) ter Nuša Urnaut, Ema Perić, Metka Masten, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stojčeva, Ines Uroševič, Satomi Netsu, Lana Druškovič, Adriana Cioata, Mihaela Matis, Klavdija Stanišić, Cleopatra Purice, Sytze Jan Luske, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Maro Vranaričić, Aleksandar Trenevski, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Elia Davolio, Angelo Menolascina, Vasilij Kuzkin. Simfoničnemu orkestru SNG Maribor in Zboru Opere bo dirigiral Simon Robinson. Kostumograf je Leo Kulaš, scenograf Matic Kašnik, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, asistenti koreografije Elisa Arnone, Alenka Ribič in Anton Bogov, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Po premieri bo Grk Zorba v Mariboru na sporedu še 14., 16., 17., 18., 20. in 21. aprila ter 20. in 21. septembra.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. simfonični koncert za mlade 6. april 2024 ob 11.00, Kazinska dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Mojca Lavrenčič Solista Sarah Akif, Jože Rošer, rogova Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Wolfgang Amadeus Mozart: Divertimento v F-duru, K. 138 Allegro Andante Presto   Joseph Haydn: Koncert za dva rogova in orkester v Es-duru, Hob. VIId: 5 Allegro maestoso Romanza: Adagio Rondo: Allegretto ***** Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 14 v A-duru, K. 114 Allegro moderato Andante Menuetto e Trio Molto allegro Dragi mladi poslušalci in poslušalke in vsi, ki radi prisluhnete glasbi, prav lepo pozdravljeni na drugem simfoničnem koncertu, ki je namenjen prav za vas! Naše skupno spoznavanje in odkrivanje glasbenih del se v tej gledališki in koncertni sezoni nadaljuje s tremi nadvse različnimi skladbami, od katerih je kar dve ustvaril marsikomu že dobro znan »čudežni deček« iz sosednje Avstrije, Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791), tretjo skladbo ali kompozicijo, Koncert za dva rogova in orkester v Es-duru, pa je napisal Mozartov starejši sodobnik, Joseph Haydn (1732–1809), čeprav obstaja več upravičenih domnev, da naj bi koncert za dva rogova v resnici nastal izpod peresa skladatelja Francesca Antonia Rosettija (1750–1792). Kot lahko razberemo že iz naslovov in zapisa skladb, je prav vsaka napisana v drugačni glasbeni obliki – v prvem primeru gre za divertimento ali glasbeno razvedrilo, druga skladba je že omenjeni »dvojni« koncert za rogova, medtem ko je tretje glasbeno delo simfonija, ki jo sestavljajo kar štirje stavki, ki nam lahko pričarajo najrazličnejša razpoloženja. V skladu s skladateljevo idejo ali ustvarjalno namero ima prav vsaka skladba tudi drugačno zasedbo glasbenih izvajalcev, zato velja biti še posebej pozoren, kako se bo zasedba spreminjala med potekom koncerta. Prvo skladbo današnje koncertne matineje, Divertimento v F-duru, je Mozart napisal leta 1772, ko je že dopolnil šestnajst let in se je z očetom Leopoldom vrnil v rodni Salzburg po njunem drugem daljšem potovanju po Italiji. Če pozorno prisluhnete, boste ugotovili, da je skladba, ki je tretja po vrsti iz serije divertimentov, napisana le za godala; in čeprav se iz Mozartovega zapisa ne da povsem razbrati, ali si je delo zamislil kot godalni kvartet (za dve violini, violo in violončelo) ali godalni orkester, se divertimenti z namenom doseganja polnejšega zvočnega volumna danes po navadi izvajajo v številčnejši zasedbi. Podobno kot pri marsikateri večstavčni glasbeni obliki iz obdobja baroka in klasicizma se tudi pri tem divertimentu kaže zelo jasen kontrast med izvajalskimi tempi stavkov, ki si po navadi sledijo v zaporedju hitro–počasi–hitro. Kot zanimivost velja omeniti še to, da se ob zelo spevnih in všečnih melodijah postopoma in zelo natančno izrisuje tudi lok glasbene napetosti, kar je še posebej očitno v drugem, počasnejšem stavku (Andante), ki prinaša tudi več glasbenih kontrastov v harmoniji, se pravi v sozvočju vseh glasbil. Tretji stavek divertimenta je zasnovan kot živahen rondo, v katerem se po uvodni temi v nadaljnjih epizodah predstavi še več glasbenih domislic, ki sicer v zelo hitrem tempu izvabljajo različna razpoloženja, a se kot celota zlivajo v neustavljiv glasbeni tok vse do vedrega in skoraj prehitrega zaključka. Kot je bilo že omenjeno, se še danes krešejo različna mnenja o tem, kdo naj bi bil dejanski avtor Koncerta za dva rogova in orkester v Es-duru. Čeprav je bil Joseph Haydn v glasbenih krogih dobro znan kot avtor številnih koncertov za različne solistične inštrumente, pa je resnici na ljubo treba priznati, da je v tedanjem času delovalo več skladateljev, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov posnemali stil svojih uspešnejših kolegov, zato ne preseneča, da se je v toku zgodovine marsikatera skladba lahko zaradi omenjenih slogovnih podobnosti napačno pripisala drugemu avtorju. Kot zatrjujejo nekateri muzikogi, ki so natančno preučili melodije in potek harmonije, naj bi bil najverjetnejši avtor koncerta za dva rogova češki skladatelj František Antonín Rössler, ki si je zaradi želje po večji mednarodni prepoznavnosti spremenil ime v že omenjeno italijansko obliko – Francesco Antonio Rosetti. Koncert se začenja z uvodom orkestra v slavnostnem razpoloženju, ki že od prve note naprej prinaša temo obeh solistov, ta pa se nato pojavi še v različnih registrih oziroma orkestrskih skupinah. Po napovedi kadence rogova vstopita v oktavi. Prav kmalu se izkaže, da bo drugi rog, ki je vstopil na spodnji oktavi, kljub številnim virtuoznim trenutkom vlogo »prve violine« raje prepustil svojemu partnerju – prvemu rogu, ki z drsečimi pasažami in prožnimi intervalnimi skoki posega po vedno višjih tonih, s tem pa le utrjuje svojo vlogo osrednjega melodičnega inštrumenta. Po kadenci obeh solistov sledi nekoliko bolj umirjena in spevnejša (cantabile) epizoda v molu, v kateri se harmonski tok nenehno spreminja in se naposled prevesi v prid vedrejšega dura, ki pa že napoveduje bolj bučno zvočno podobo. Orkester se nato brez solistov ponovno dotakne uvodne teme in po kratki izpeljavi v mol že tlakuje pot solistoma, ki se ponovno prepustita prijateljskemu merjenju moči. Ko se glasba spet razbohoti v vsej veličastnosti, vstopita solista, čeprav je tokrat drugi rog tisti, ki mu je dodeljena »čast«, da prevzame pobudo in zaključi virtuozno igro solistov. Orkestru tako ne preostane drugega, kot da pripelje prvi stavek do konca in pri tem še nekajkrat poudari uvodno temo rogov. Kot napoveduje že ime drugega stavka (Romanza), si ga je skladatelj zamislil kot lirično obarvan in umirjen duet rogov ob nežni spremljavi orkestra, ki ima tudi nadvse pomembno vlogo pri ustvarjanju romantične in v osrednjem molovskem delu celo melanholične atmosfere. Tudi tokrat lahko zaznamo, da je vidnejša vloga dodeljena prvemu rogu, a tudi drugi solist ne ostane prikrajšan, saj se kar dvakrat znajde v središču pozornosti. Tretji stavek (Rondo) se začne z drznimi klici rogov, ki spominjajo na oglašanje konjenikov med lovom, nato pa se v krožnem toku izmenja več durovskih in molovskih epizod. V stavku se tako kar trikrat oglasijo solistične pasaže drugega roga, ki ima tudi tokrat praviloma spremljevalno vlogo prvega solista, čeprav gre velikokrat le za površinski vtis, saj lahko v partu drugega roga zasledimo veliko zahtevnih pasaž, ki spretno obigravajo glavno melodijo. Potem ko se še zadnjič predstavi glavna tema v orkestru, rogova s tekočo, a zmagoslavno gesto zaokrožita poslednjo epizodo, ki ji sledi le še pet taktov bleščečega orkestrskega zaključka. Mozart je Simfonijo št. 14 v A-duru dokončal 30. decembra 1771, ko je minilo le štirinajst dni od smrti salzburškega nadškofa in njegovega prvega delodajalca, Sigismunda von Schrattenbacha, ki je veljal za velikega ljubitelja glasbe in podpornika družine Mozart. Ker je ta štiristavčna simfonija nastala po Mozartovem drugem potovanju po Italiji, se v njej zrcali veliko italijanske vedrine, lahkotnosti in celo karnevalske razposajenosti. Poleg tega lahko že v prvem stavku zasledimo tudi pomemben vpliv enega izmed Bachovih sinov, Johanna Christiana Bacha, ki je mladega Mozarta spoznal v Londonu, ko je imel ta le osem let, in ga je nekaj mesecev celo poučeval kompozicijo. Čeprav ta mladostna Mozartova simfonija nima tolikšne umetniške teže, kot denimo pozna simfonična dela iz dunajskega obdobja, v katerih je dokončno utrdil nov, klasi(cisti)čni model štiristavčne simfonije, pa ostaja zgovoren dokaz o Mozartovem uspešnem stapljanju različnih slogovnih izročil in glasbenih praks svojega časa. Danski muzikolog Jens Peter Larsen je to delo celo označil za eno najbolj navdihujočih Mozartovih simfonij iz salzburškega obdobja, ki je obenem tudi odličen primer združitve dunajske simfonične tradicije z značilnim italijanskim cantabile, torej z italijansko spevnostjo. Med posebnostmi, ki jih lahko zasledimo med poslušanjem simfonije, tako velja denimo poleg najvidnejše vloge godal omeniti Mozartovo pozornost pri ustvarjanju posebnega razpoloženja v počasnejšem drugem stavku (Andante), kar je dosegel z zamenjavo dveh flavt z dvema oboama, ki s svojim mehkim zvenom sooblikujeta bolj melanholično vzdušje. Še več, tudi prvi del teme drugega stavka v obrisih spominja na glavno temo iz dueta Sancta Mater, istud agas v Pergolesijevem Stabat Mater, a jo je Mozart v nadaljevanju gibko preoblikoval v bolj lirično melodijo. Tridelni ritem tretjega stavka nas s svojim klenim zvokom in z nekoliko robato melodijo odpelje na podeželje, kjer si lahko predstavljamo, kako se več parov spontano prepušča radoživemu plesanju. Nekoliko več elegance, kot jo lahko po navadi pričakujemo v menuetu, Mozart nameni šele osrednjemu delu stavka (triu), ko prevzame glasbeno igro manjša skupina godal. Ko se trikrat oglasi fanfara akorda A-dura in takoj zatem še brzenje godal, ki spominja na naglo drveči vlak, vemo, da smo prispeli do zadnjega stavka (Molto allegro), ki ga je skladatelj zasnoval v dvodelni obliki. Kot zanimivost velja omeniti to, da je Mozart tukaj poleg godal uporabil zgolj dvoje flavt in rogov, s čimer je po eni strani dosegel zelo čisto zvočno paleto, po drugi plati pa je z minimalnimi zvočnimi sredstvi dosegel karseda velik učinek. Vse to pa le odraža naglo umetniško dozorevanje tedaj le petnajletnega skladatelja, ki je očitno kot goba vsrkaval velikokrat nasprotujoče si glasbene vplive iz okolij, s katerimi se je srečeval, in jih postopoma izoblikoval v samosvoj slog, poln briljance, jasne glasbene arhitekture in prožne liričnosti. Benjamin Virc    Glasbeni slovarček Cantabile: italijanski izraz za spevno, melodično Divertimento: italijanski izraz za razvedrilo in glasbeno zvrst, katere glavni namen je razvedriti poslušalce Koncert: glasbena oblika za enega ali več solistov in orkester; beseda lahko označuje tudi glasbeni dogodek nasploh Simfonija: večstavčna inštrumentalna skladba, praviloma za simfonični orkester, ki velja za umetniško najbolj dovršeno glasbeno obliko Rondo ali Rondeau: italijanski oziroma francoski izraz za glasbeno obliko z večkrat ponavljajočim se refrenom ali glavno temo, med katerimi je nanizanih več različnih glasbenih tem Menuet: družabni in dvorni ples francoskega izvora, po navadi v tridelnem metrumu Muzikolog: učenjak s področja glasbe in raziskovalec, ki proučuje glasbo kot umetnost ter njene najrazličnejše pojave v družbi Part: notni zapis enega izmed inštrumentov ali pevskih glasov, kot na primer part roga, part klarineta, tenorski part itd. Tempo: izvajalska hitrost posamezne skladbe ali njenega dela   Biografija dirigentke Mojca Lavrenčič (rojena leta 1993) je predstavnica mlajše generacije slovenskih dirigentov, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom dirigentov Marka Letonje in Simona Dvoršaka, ki ga je zaključila z odliko (summa cum laude), je poglabljala svoje znanje na področju historične izvajalske prakse med študijem čembala na prestižni šoli Schola Cantorum Basiliensis v Baslu (Švica) pod vodstvom profesorja in dirigenta Andrea Marcona. Za izvrstne poustvarjalne uspehe je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado za koncertno dejavnost, srebrno priznanje iz čembala na mednarodnem glasbenem tekmovanju Svirel ter zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju za komplementarni klavir v Nišu. Vse od leta 2014 je dejavna v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sodeluje kot korepetitorka, asistentka in dirigentka. Bila je asistentka domačih dirigentov, kot so Marko Hribernik, Simon Krečič, Loris Voltolini, Igor Švara, Aleksandar Spasić, Živa Ploj Peršuh, Simon Dvoršak, ter dirigentov iz tujine, kot so David Švec, Jaroslav Kyzlink in Kevin Rhodes. Sodelovala je s priznanimi režiserji, kot so Frank Van Laecke, Jiři Nekvasil, Vinko Möderndorfer, Yulia Roschina, Aleksandar Popovski, Matjaž Farič, Rocc, Lutz Hochstraate, Jernej Lorenci, Eva Hribernik, ter uveljavljenimi koreografi, kot so José Carlos Martínez, Jean-Sébastien Colau, Vincenzo Veneruso, Howard Quintero Lopez, Ivan Peternelj in Lukas Zuschlag. Kljub svoji mladosti je uspešno dirigirala številne opere in glasbenogledališka dela, kot so Devica Orleanska, Hoffmannove pripovedke, Prodana nevesta, Lepotica in zver, Dnevnik Ane Frank idr., ter balete Ljubezen, Gusar, Giselle ter Peter in volk. Kot dirigentka je veliko sodelovala s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, s katerim je premierno izvedla slovensko otroško opero Gospod in hruške skladatelja Dušana Bavdka. Bila je tudi glasbena vodja otroških oper Kaznovana radovednost in Brundibar ter pomagala pri uprizoritvah Candide, The Turn of the Screw in La Ceccina. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi orkestri, zlasti s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, s katerimi pripravlja koncerte različnih formatov in za različne priložnosti. Marca 2023 je prvič debitirala kot dirigentka v tujini. Na povabilo baletnega direktorja Jean-Sébastiena Colaua in koreografa Joséja Carlosa Martíneza je prevzela glasbeno vodenje baletne produkcije Gusarja Adolpha Adama v največjem italijanskem gledališču, Teatru Massimu v Palermu na Siciliji. Po uspešnem sodelovanju je ponovno prejela vabilo k dirigiranju koncerta ob dnevu žena in Prokofjevega baleta Pepelka v nagrajeni koreografiji Thierryja Malandaina marca 2024. V veliko veselje ji je glasbeno poustvarjanje z mladimi poklicnimi in ljubiteljskimi glasbeniki. Soustanovila in vodila je simfonični orkester Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani in Kapelo Jezuitskega kolegija ter enega najboljših tamburaških orkestrov v Sloveniji, Tamburjaše. Zavzema se za širjenje kulturne zavesti v slovenskem kulturnem okolju, ki ga bogati z zanimivimi koncertnimi programi, poimenovanimi kot Dvoriščni koncerti. Biografija solistke in solista Hornistka Sarah Akif je leta 2017 z odliko zaključila študij roga na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom profesorja Boštjana Lipovška. Dodatno se je izobraževala pri mednarodno uveljavljenih hornistih, kot so Johannes Hinterholzer, Radovan Vlatković, Radek Baborak, Saar Berger, Michael Höltzel, Christian Lampert, Luiz Garcia, Sarah Willis, Dale Clevenger, Denise Tryon, Frank Lloyd in Christian-Friedrich Dallmann. Je prejemnica številnih nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih. V študijskem letu 2014/2015 se je v okviru programa Erasmus+ eno leto izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Frankfurtu na Majni pri profesorju Esi Tapaniju. V času študija je bila redna članica Brass Banda Slovenija in nemškega ansambla za sodobno glasbo Neophon, ki ima sedež v Berlinu. Za sabo ima uspešna solistična recitala v okviru ljubljanske Akademije za glasbo in Glasbene mladine ljubljanske. Kot članica pihalnega kvinteta OneManBand je posnela Kvintet št. 3 Žige Staniča, ki je bil izdan na avtorjevi zgoščenki Žiga Stanič: Variatio delectat. Igrala je v mednarodnih mladinskih orkestrih, kot so Orkester Evropskega glasbenega kampusa (European Music Campus Orchestra), Mednarodni orkester Ljubljana (Ljubljana International Orchestra), Orkester Norden, Pihalni orkester Univerze Stanford, Evropska delavnica za sodobno glasbo (European Workshop for Contemporary Music) idr. Redno deluje kot komorna glasbenica in večkrat sodeluje kot substitutka v drugih profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Slovenske filharmonije idr.). Zelo rada sodeluje tudi z mladimi glasbeniki – od leta 2020 je mentorica mladim hornistom Slovenskega mladinskega orkestra – Poletnega orkestrskega kampa. V letu 2023 je na Festivalu komorne glasbe Odmev poletja sodelovala pri projektu Mladi kolegi, v katerem so trije mladi glasbeniki – dijakinji in dijak Konservatorija za glasbo in balet Maribor sodelovali z uveljavljenimi in v komorni igri izkušenimi glasbeniki. Kot solistka se je predstavila v sezoni 2017/2018 in ob spremljavi Simfoničnega orkestra SNG Maribor izvedla Koncert za rog in orkester št. 1 Richarda Straussa pod taktirko Slavena Kulenovića. Od sezone 2018/ 2019 je redno zaposlena kot hornistka Simfoničnega orkestra SNG Maribor, od sezone 2022/2023 pa je aktivna tudi kot producentka cikla komorne glasbe Carpe artem. Rogist Jože Rošer se je rodil leta 1989 v Slovenj Gradcu, kjer je obiskoval nižjo glasbeno šolo pri profesorju Martinu Šmonu. Izobraževanje je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Velenju v razredu profesorja Roberta Prednika, po maturi in uspešno opravljenih sprejemnih izpitih pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani v razred profesorja Boštjana Lipovška in s pohvalo diplomiral leta 2012. Leto kasneje je bil sprejet na magistrski študij na salzburško glasbeno univerzo Mozarteum v razred profesorja Radovana Vlatkovića. Med študijem je v okviru programa Erasmus študiral na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu v razredu Ericha Penzla in Christiana Lamperta. Udeležil se je več pomembnih tekmovanj, med drugim kar šest tekmovanj mladih glasbenikov Slovenije (TEMSIG), kjer je leta 2002 in 2005 prejel dve drugi nagradi in srebrni plaketi, leta 2008 in 2011 zlato plaketo in prvo nagrado, v letu 2010 in 2013 pa zlato plaketo in prvo nagrado s kvartetom rogov in trobilnim kvintetom Contrast. Leta 2009 je za izjemne poustvarjalne dosežke s trobilnim ansamblom Akademije za glasbo prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 2010 pa še eno študentsko Prešernovo nagrado, in sicer za izvedbo Concertina Larsa Erika Larssona s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Že med študijem je izvedel oba zahtevna koncerta Richarda Straussa – prvega s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, drugega pa z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je dejaven komorni glasbenik ter član mednarodnega pihalnega kvinteta Spirito in mednarodne trobilne zasedbe Worldbrass. S trobilnim kvintetom Contrast je leta 2013 zmagal na nacionalnem tekmovanju TEMSIG, naslednje leto 2014 pa še na tekmovanju Svirel in na mednarodnem tekmovanju Jana Koetsierja v Münchnu. Izobraževal se je na mojstrskih tečajih pri različnih profesorjih, kot so Stefan Dohr, Radek Baborak, Johannes Hinterholzer, Luiz Garcia, Jacques Zoon, Markus Bruggaier, Georg Pohle idr. Sodeloval je s številnimi orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Simfonični orkester Frankfurtskega radia, Göteborški simfoniki, Avstralski komorni orkester, Simfonični orkester Zahodne Avstralije (WASO), Klangforum Wien, Komorni orkester Ludwig, Evropski mladinski orkester, Young Euro Classic, Simfonični orkester RTV Slovenija, Zagrebška filharmonija idr. Je solo hornist Slovenske filharmonije in docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Jubilejna 50. ponovitev uprizoritve za otroke Mica pri babici Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v sredo, 27. marca 2024, jubilejno 50. uprizorila priljubljeno otroško predstavo Mica pri babici izpod peresa Andreja Predina v režiji Mihe Goloba. Nastopili bodo Mirjana Šajinović (Mica), Nejc Ropret (Ludvik), Blaž Dolenc (Kapitan Cvenk) in Irena Varga (Radovedna soseda). Mica – naslovna junakinja serije knjig Mica pri babici izpod peresa Andreja Predina –  se tako kot avtor za vikende rada vrača na Štajersko. Ko jo pripeljejo iz tehnološko razvite velemestne džungle, s treskom avtomobilskih vrat zapusti vse, kar preganja dolgčas v novodobnem svetu. Ko izstopi pred babičino hišo na Radvanjski ulici, se začne napeta »micijada«. Mica ne potrebuje priklopa na žično ali brezžično povezavo, dovolj je, da vključi svojo brezmejno domišljijo. Brez babice, ki pusti Mici početi vseh tistih tisoč stvari, ki so doma strogo ali samo priporočljivo prepovedane, in brez raziskovalno navdahnjenega vsevednega prijatelja Ludvika seveda ne bi bilo ne Čarobnega cilindra, ne Piratov iz dežele Merikaka, ne Podivjanih princesk in ne Ugrabljenega božička. V gledališki adaptaciji Piratov iz dežele Merikaka Mica in Ludvik s ponorelim kompasom odplujeta na razburkano morje, tam prekrižata poti kapitanu Cvenku in njegovi piratski ladji, ki je začuda ne poganja veter in ne pluje na bencin, paro ali elektriko. Režijo, priredbo besedila, scenografijo in oblikovanje luči podpisuje Miha Golob, dramaturgijo Maja Borin, kostumografija je delo Dajane Ljubičič, skladatelj je Vasko Atanasovski, lektorica Mojca Kolar. Mico pri babici si je od premiere leta 2019 ogledalo že več kot 6210 gledalcev, predstava pa je ob uprizoritvah na matičnem odru gostovala tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, SLG Celje in Gledališču Koper. ### Uredništva prosimo, da akreditirajo novinarje, ki bodo poročali o uprizoritvi. Fotografije za medije najdete v medijskem središču: https://www.sng-mb.si/2019/11/07/mica-pri-babici/ dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO   Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 16. marca, in v nedeljo, 17. marca, v dvorani Forum am Schlosspark v Ludwigsburgu v Nemčiji uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Faust na glasbo Milka Lazarja. Balet Faust je nastal v koprodukciji Baleta SNG Maribor s Cankarjevim domom Ljubljana in v sodelovanju z Opernhaus Zürich. Znamenita dvorana Forum am Schlosspark v Nemčiji že desetletja slovi kot center, kjer se predstavljajo vrhunske mednarodne produkcije trenutno najpomembnejših koreografov svetovnega spektra sodobnega plesa. Mariborski Balet je v njej gostoval že novembra 2022 z baletom Peer Gynt. Clugova plesna predstava po motivih Goethejeve kultne tragedije o vedoželjnem alkimistu in učenjaku Faustu je z mariborsko premiero novembra lani navdušila občinstvo in strokovno javnost ter nato v Ljubljani triumfalno sedemkrat napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. V predstavi je Edward Clug z močno asociativno močjo simbolike ostajal zvest Goethejevemu delu s prizori na velikonočni povorki, v kleti pri Auerbachu, v čarovniški kuhinji, Gretičini sobi, Valpurgijini noči, a hkrati zgodbo o človeku, ki išče spoznanje, postavil tudi kot ogledalo naši sodobni družbi, ki se je pripravljena odpovedati lastni identiteti oziroma lastni duši v zameno za večno mladost, navidezno lepoto ali za katerokoli drugo človeško nečimrnost. »Nagel tempo sodobnega življenja, v katerem velikokrat izgubljamo lastno substanco – svoj jaz –, tako nezadržno vodi v stanje nenehne nasičenosti in mimobežnosti, s tem pa postajajo najrazličnejše skušnjave vedno bližje in lažje dostopne,« je ob premieri dejal umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug in dodal, da je, »balet Faust opozorilo in obenem navdih k premisleku o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne posledice lahko imajo naše želje – ne le na naše lastno življenje, ampak tudi na življenjske usode vseh, ki jih srečujemo na svoji poti.«

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla 14. marec 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc  Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Jure Bučević Solistka Urška Rošer, trobenta Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Hugo Alfvén: Švedska rapsodija št. 1: Kresno bdenje (Midsommarvaka), op. 19 Allegro moderato – Andante – Allegretto   Alojz Ajdič: Koncert za trobento in orkester Allegro con spirito Andante Andante ***** Manuel de Falla: Trikrajnik (El sombrero de tres picos), suiti za orkester št. 1 in 2 Suita št. 1 Introducción (Uvod) La tarde (Popoldne) Danza de la molinera (Mlinaričin ples) – Fandango El corregidor (Župan) Las uvas (Grozdje) Suita št. 2 Danza de los vecinos (Ples sosedov) – Seguidillas Danza del molinero (Mlinarjev ples) – Farruca Danza final (Poslednji ples) – Jota   Nocojšnje glasbeno popotovanje začenjamo na severu Evrope, in sicer z izvedbo Švedske rapsodije št. 1 marsikomu neznanega švedskega skladatelja, violinista, dirigenta in slikarja Huga Emila Alfvéna (1872–1960), ki je prvo izmed treh rapsodij, posvečenih rodni Švedski, poimenoval kot Midsommarvaka ali Kresno bdenje. Tristavčna ali bolje rečeno triepizodična orkestralna rapsodija, ki kljub Alfvénovemu zajetnemu simfoničnemu opusu velja za njegovo najbolj znano delo, je nastala leta 1903 in je, če citiramo opis dela iz prve glasbene edicije iz leta 1906, »fantazija na priljubljene švedske ljudske melodije, ki slikajo razpoloženja, ki jih vzbujajo starodavno švedsko kresno bdenje, plesanje in igre okoli majskega droga skozi čarobno kresno noč. Ena tema je skladateljeva lastna invencija, medtem ko so druge izposojene iz švedske ljudske glasbe in jih je skladatelj dodatno obdelal«. Kot je znano iz Alfvénovega življenja, ga je vsaj na začetku ustvarjalne poti močno razdvajalo ustvarjanje v likovni umetnosti in glasbi, četudi se je potem odločil za slednjo; toda neprepodljiv občutek o posebnem sobivanju vizualnega in zvočnega, ki ga dobimo med poslušanjem marsikatere njegove skladbe, zgovorno namiguje na vzajemno sinestetično preskakovanje, ki se v glasbi udejanja bodisi v močnih ikonizacijah ali onomatopejskih zvočnih poslikavah specifičnih razpoloženj in prostorov, v likovni umetnosti pa v dinamičnih podobah narave, ki bi jih lahko opredelili kot impresionistično navdahnjeni fotorealizem. Še posebej so ga pritegnili zvočni fenomeni kakor tudi prelivajoča se barvna paleta morja, zlasti Stockholmskega arhipelaga, zato nas ne sme presenetiti, če bomo bolj ali manj spontana in nežna prelivanja zvočnega kolorita zasledili tudi v njegovih skladbah. Tudi glasbeni tok Kresnega bdenja je strukturiran nadvse niansirano v zaporedju treh epizod, ki se začne s predstavitvijo igrive plesne teme v klarinetu ob spremljavi harfe in godalnih pizzicatov. Še preden se zavemo, nas gosto stkan orkestrski »ples« popolnoma prevzame ter nas z naglo rastočimi sekvencami, ki razkrivajo kompozicijski postopek t. i. vrtenja naprej (nem. Fortspinnung), odpeljejo na vratolomno rajanje – vse dokler se plesna povorka postopoma ne umiri. Počasna, nokturnalno obarvana druga epizoda, ki se nadaljuje tako rekoč brez premora, nas z ljubko in nekoliko melanholično melodijo švedske pesmi Vindarna sucka uti skogarna (Vetrovi vzdihujejo v gozdovih) odpelje na nočno gozdno jaso, kjer lahko med glasbeno izpovedjo angleškega roga ob nežni spremljavi harfe in rahlega migetanja visokih godal občudujemo nežno brlenje kresničk in kratko sončevo slovo. Šele kovinski sijaj triangla naznani prebujanje prešernega vzdušja, ki se kmalu razširi po celotni paleti orkestra. Tonsko gnetenje doživi svoj vrhunec v kodi, kjer se medsebojno prepleta več glasbenih tem, prav iz te interakcije pa se izvije iskriv zaključek, ki spominja na hudomušno komunikacijo med ljudskim godcem in poskočnimi plesalci iz ozadja. Čeprav je bil Alojz Ajdič (rojen leta 1939 v Fojnici) vseskozi temeljito seznanjen z avantgardistično prakso nekaterih svojih kolegov, ki se ga je tudi občasno dotaknila, je svoje (k neoromantiki nagnjeno) glasbeno ustvarjanje označil z naslednjimi besedami: »V skladbo poskušam vdihniti čas sodobnosti, čeprav sem v osnovi tradicionalist.« Prav zato ne preseneča, da je Ajdičev tristavčni Koncert za trobento in orkester iz leta 2011 tako po eni strani strogo zavezan klasični koncertni tradiciji – na kar namiguje že jasno strukturirano zaporedje stavkov, v katerih se zrcali tradicionalna pozicija solista kot virtuoza in glavnega akterja glasbenega dialoga, ki ga spleta z orkestrom –, po drugi strani pa se koncert napaja v skladateljevi individualni zvočni govorici, ki se ne izmika tudi blagozvočnejšim melodičnim konturam in klasični harmoniji z jasno izraženim tonalitetnim središčem, pri čemer jim s sodobnimi zvočnimi konstelacijami daje le novo »optiko« izraza. Prvi stavek (Allegro con spirito) se začenja s fanfaro pozavn na tonu As v punktiranem ritmu. Slavnostno razpoloženje stopnjujejo tudi druga trobila, s posnemanjem naglo ponavljajočega se tona Es pa se jim pridruži še solo trobenta, ki začne že s prvimi rafali dvaintridesetink vedno bolj razkazovati svojo virtuoznost. Po kratkem dialogu s trobilno-pihalnim ansamblom se v glasbeni tok vključijo tudi godala, ki so vseskozi razpeta med bodisi imitacijo ali motivično širitvijo fanfarne teme ter bogatenjem harmonskega kolorita s podaljšanimi toni. Ajdič s spretnim gnetenjem in stopnjevanjem zvočne mase napove solistično kadenco, v kateri lahko trobenta pokaže vse svoje adute – od naglih repeticij, intervalnih skokov, tekočega preigravanja pasaž, pa vse do glasno markiranih višin. Drugi stavek (Andante) preveva elegično vzdušje, ki ga napoveduje že uvodni trio dveh klarinetov in fagota. Tudi trobenta, ki predstavi prvo temo v padajočem tetrakordu, s katerim dokončno utrdi tonaliteto a-mola, najprej pokaže svojo lirično plat, toda njeno postopno hlastanje po virtuoznejših gestah znova poživi glasbeni dialog, ki doseže svoj vrh v Allegru, medtem ko se v preostanku stavka skladatelj posveča predvsem odkrivanju novih zvočnih kombinacij z vključevanjem klavirja, marimbe, ksilofona in vibrafona, pri tem pa postopoma umirja glasbeni tempo in ga v tako rekoč komorni zasedbi solo trobente in godal zaključi z akordom des-mola. Tudi za varljivo počasnejši začetek tretjega stavka (Andante) se kmalu izkaže, da bo prinesel kar nekaj presenečenj. Po ritmično razgibanem uvodu marimbe in vibrafona se kmalu oglasi diskretna spremljava nižjih godal, čeprav se pravi dialog začne šele z vstopom solo trobente, ki s svojo »baročno« razgibano temo spodbudi tudi ostale inštrumente k živahnejši igri (Allegretto). Ko se krajša (ad libitum) medigra trobente prikrade do Allegra, nam skladatelj s postopno dinamično gradacijo daje nedvoumen signal, da se kmalu približuje zmagoslavni zaključek, ki ga za nameček okrona še trobenta s svojim oktavnim skokom na visoki D. Nocojšnji koncert zaključujemo z obiskom Andaluzije, skrajnega juga Španije, od koder izvira tudi Manuel de Falla (1876–1946). O skladateljevem otroštvu, še posebej o njegovih prvih stikih z glasbo, sicer ni veliko znanega, je pa zato toliko bolj natančno dokumentirana njegova študijska in profesionalna pot, ki se je formalno začela leta 1896 z njegovim prihodom v Madrid in z začetkom študija klavirja pri Joséju Tragóju in kompozicije pri Felipeju Pedrellu na tamkajšnjem Kraljevem konservatoriju za glasbo in deklamacijo. Že v svojem prvem madridskem obdobju, v katerem je ustvaril tudi prvo vidnejše delo – operno enodejanko Kratko življenje (La vida breve) –, se je de Falla navduševal nad andaluzijsko ljudsko glasbo, še posebej nad flamenkom, katerega ritem in zvočno barvitost je vključil v številna svoja dela. Svojevrstno prelomnico v njegovem ustvarjalnem loku predstavlja preselitev v Pariz leta 1907, kjer je ob tedaj najvidnejših francoskih skladateljih, kot so bili Claude Debussy, Maurice Ravel in Paul Dukas, spoznal tudi Igorja Stravinskega, Isaaca Albéniza in baletnega impresarija Sergeja Djagileva. Še posebej pomembno se je izkazalo njegovo sodelovanje z Djagilevim, ki je za novo baletno produkcijo svoje skupine Ruski baleti želel uporabiti de Fallovo že skomponirano glasbo Noches en los jardines de España (Noči v španskih vrtovih) in novo kompozicijo, baletno pantomimo El corregidor y la molinera (Župan in mlinarica), ki jo je de Falla ustvaril leta 1917 po motivih istoimenskega romana Pedra Antonia de Alarcóna. Zgodba o visokem španskem uradniku, ki se zaljubi v mlinarjevo zvesto ženo in jo želi zapeljati, se je v nadaljevanju dogovarjanj med de Fallo in Djagilevim izkazala za pomembno vodilo, po katerem je de Falla za novo baletno produkcijo v koreografiji Leonida Massina z naslovom El sombrero de tres picos (Trirogeljnik) revidiral glasbo, ki jo je pred tem že ustvaril za omenjeno baletno pantomimo. Najznačilnejše prizore iz baleta Trirogeljnik, ki je bil prvič izveden 21. julija 1919 v londonskem gledališču Alhambra, je de Falla v naslednjih dveh letih preoblikoval v zaporedje dveh orkestralnih suit, s katerima je bodisi po izločitvi manj pomembnih prizorov ali zamenjavi zaporedja nekaterih plesnih točk izluščil glasbenodramaturško substanco baleta. Prva suita se tako začenja z uvodno fanfaro med dvigom zavese, izza katere zagledamo mlin s španskega podeželja. Sledi zvočna upodobitev toplega, a ležernega popoldneva, ki ga prekine pompozen sprehod našopirjenega župana, ponazorjenega s šaljivo glasbeno figuro v fagotu. Mlinar, ki ne skriva svojega prezira do oblastnika, predlaga svoji ženi, naj zapelje župana z mikavnim plesom (fandangom). Po zaključku mlinaričinega plesa se ponovno oglasi fagot, a tokrat v bolj lirični zvočni konstelaciji. Nežni trenutki zapeljevanja mlinarice, ki županu ponudi nekaj grozdja, se kmalu sprevrnejo v lažno obljubo, saj brhka spogledljivka nenadoma zbeži. Župan ji slepo sledi, a ne ve, da ga v zasedi že čaka njen jezni mož, ki nenadoma skoči iz grmovja in s palico pretepe nič hudega slutečega župana. Druga suita se začne s plesom mlinarjevih sosedov, ki se zbirajo med praznovanjem v čast svetega Janeza, pri tem pa zaplešejo več seguidil, ki jih je de Falla zasnoval po tradicionalnih napevih. Mlinar nato zapleše svoj solo v zvočni podobi temne, a ognjevite farruce, ki velja v zvrsti flamenka za tradicionalno moški ples, saj s svojimi energičnimi gestami evocira predvsem teritorialno moč moškega ega. V zadnjem stavku suite de Falla združi več pomembnejših tem iz baleta, ki sooblikujejo poslednji ples (joto). Sredi živahnega in kaotičnega vrhunca se nenadoma znajde župan, ki ga preoblečenega v mlinarjeva oblačila pomotoma aretirajo lastni stražarji, nato pa pravico v svoje roke vzamejo še vaščani, ki županu veselo zagodejo in ga za njegovo nemoralno vedenje ob zmagoslavnem orkestrskem zaključku »nagradijo« tako, da ga z odejo mečejo v zrak. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Hrvaški dirigent, pedagog in violinist Jure Bučević je po maturi nadaljeval študij violine na splitski Umetniški akademiji. Po zaključku študija je deloval kot profesor in vodja orkestra na Glasbeni šoli Josipa Hatzeja. Bil je tudi dolgoletni član orkestra Opere HNK v Splitu ter asistent dirigentov Iva Lipanovića, Harija Zlodreja in Ivana Repušića. Po zaključku magistrskega študija dirigiranja na glasbeni akademiji sarajevske Univerze je debitiral z dirigiranjem Gotovčeve opere Ero z onega sveta v HNK Split. Izpopolnjeval se je pri priznanih profesorjih dirigiranja, kot sta Uroš Lajovic in Colin Metters. Velik vpliv na njegovo razumevanje vloge dirigenta in interpretacije glasbe nasploh ima maestro Rico Saccani, s katerim ga družijo tudi tesne in dolgoletne prijateljske vezi. Kot dirigent je sodeloval s številnimi orkestri, med katerimi izstopajo Zagrebška filharmonija, orkester Teatra Lirico iz Cagliarija, Dubrovniški simfonični orkester, Sarajevska filharmonija, orkestra HNK v Osijeku in Splitu, Komorni orkester HNK Split ter Komorni orkester mesta Split, ki ga je ustanovil in s katerim je gostoval na koncertnih odrih v Zagrebu, Stuttgartu, Sarajevu in Madridu. Na tekmovanju simfoničnih orkestrov v Zagrebu je osvojil prvo nagrado in oskar znanja. Od ustanovitve Hrvaškega doma – koncertne dvorane Split deluje kot predsednik umetniškega sveta. Leta 2019 je postal vršilec dolžnosti direktorja Opere HNK Split, poleg tega pa je angažiran tudi kot eden od dirigentov matične operne hiše, v kateri je dirigiral številne operne produkcije, kot so La traviata, Kmečka čast, Lombardijci na prvi križarski vojni, Nabucco, Aida, Rigoletto, Turandot. V času njegovega mandata je bilo na novo angažiranih razmeroma veliko mladih glasbenikov, ki so doprinesli k dvigu poustvarjalne kvalitete tako koncertnega kot opernega repertoarja. Na festivalu Splitsko poletje deluje kot ravnatelj, producent in dirigent glasbenega dela umetniškega programa. Biografija solistke Trobentačica Urška Rošer je začela svojo glasbeno pot na Glasbeni šoli Gornja Radgona pri Tomažu Polaku, leta 2011 pa uspešno maturirala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pri Dušanu Remšaku. Študij prve stopnje je opravljala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri Stanku Arnoldu in leta 2015 z odliko diplomirala, dodatno pa se je izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Visoki šoli za glasbo v Karslruheju pri priznanem profesorju in trobentaču Reinholdu Friedrichu. Magistrski študij je z odliko zaključila na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije v Hannovru pri Jeroenu Berwaertsu. Je večkratna udeleženka mednarodnih tekmovanj v Novem Sadu in Beogradu, kjer je prejela vrsto nagrad. Med njenimi vidnejšimi dosežki je tudi osvojeno šesto mesto na češkem tekmovanju »Praška pomlad« leta 2016, večkrat pa je prejela najvišje nagrade tudi na državnih tekmovanjih TEMSIG. Bila je redna gostja mladinskih orkestrov, kot so Akademija Branimir Slokar v Ljubljani, Aurora Chamber Music na Švedskem in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja. Je aktivna članica trobilnega ansambla Worldbrass, kot komorna glasbenica je bila članica Avstrijskega trobilnega banda, Evropskega trobilnega ansambla in Brass banda Slovenija, občasno pa sodeluje tudi s trobilnim ansamblom SiBrass. Pomemben mejnik v njeni karieri je bila zmaga na avdiciji za orkestrsko akademijo Simfoničnega orkestra Bavarskega radia v Münchnu, s katerim je dve leti koncertirala po svetovnih odrih. Izpopolnjevala se je na številnih mojstrskih tečajih in sodelovala z različnimi orkestri, kot so Filharmonija Oslo, Mahlerjev komorni orkester, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Opere v Gradcu, Mantovanski komorni orkester, Bremenski filharmoniki, Orkester Hannovrske državne opere, Orkester Državnega gledališča Braunschweig, Orkester Festivala Maribor, Musica assoluta iz Hannovra idr. Od leta 2020 je bila zaposlena kot trobentačica tutistka pri Göteburških simfonikih, od lanskega leta pa je solo trobenta Simfoničnega orkestra SNG Maribor.  

SPOROČILO ZA MEDIJE ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 5. MAREC – Lani avgusta je izšel avtofikcijski roman pisateljice in dramaturginje Eve Mahkovic z naslovom TOXIC, ki je kmalu po izidu postal ena najbolje prodajanih Beletrininih knjig. Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor ga bo v petek, 8. marca 2024, uprizorila premierno. TOXIC je Spicy Hot Pop Mess uprizoritev za ženske in moške, ki se ne bojijo pristati v ženski glavi. Igrata Liza Marijina in Nataša Matjašec Rošker. V romanu TOXIC Eva Mahkovic drzno, pogumno, brezkompromisno, brezsramno, globoko, nevarno in odkrito secira samo sebe. TOXIC je po obliki in vsebini razgiban ter neulovljiv. V romanu sledimo osmim mesecem avtoričinega življenja in motivom, dogodkom, željam in strahovom, ki jo določajo. Premika se od intimističnih, skoraj dnevniških zapisov, pisem, seznamov in osebne mitologije do bolj esejističnih vsebin, v katerih avtorica upoveduje izkušnjo življenja urbane mlade ženske, ki se sooča s seboj in s svetom, z lastno preteklostjo in z zahtevami sedanjosti. Kot velja za žanr avtofikcije, je TOXIC osebna in obča knjiga hkrati: skozi partikularno ubeseduje življenjsko izkušnjo sodobnega človeka. »Moje navdušenje nad knjigo je naraščalo z vsako prebrano stranjo, in ko sem knjigo prebrala do konca, sem že bila prepričana, da je to vsebina, ki bi si jo želela videti in slišati v gledališki postavitvi. Evin tok misli, ki je izpisan in zapisan v duhovitem, pikantnem, neposrednem in bogatem jeziku, me je nagovoril kot žensko in igralko,« pravi Nataša Matjašec Rošker. »Gledališka priredba besedila je formo uprizoritve povzela po tistem delu romana, ki ga je avtorica poimenovala VERTIGO, in ideji, da uprizorimo 'Hot Mess' vzponov in padcev, razmišljanj, refleksij, citatov, misli, TV-ja, muzike, popa, umetnosti, knjig, zgodovine, literarnih kanonov, podob svetnic, ikon, krščanstva, klišejev, romantiziranih idej, otroških spominov, želja, upov, razočaranj, jeze, žalosti, prijateljstev, solz, možganskih smeti, trenutkov sreče, prizadetosti, čustvene in telesne bolečine, veselja, ljubezni, sesutja, iluzij, deziluzij, nakupovanj, avtorefleksij in vdorov zunanjega sveta v hortus conclusus (zaprti vrt). In trenutkov z X,« pravi dramaturginja Maja Borin. »Uprizoritev je zasnovana kot performativni duo za igralki različnih starosti. Prav medgeneracijske razlike besedilo in uprizoritev umestijo v kontekst obče ženskega,« še pove Nataša Matjašec Rošker, Liza Marijina pa doda, da so »razlogi, zakaj bi morala vsaka ženska videti TOXIC: ker osvobaja, ker nisi sama, ker v tebi še živi roza TOXIC bejba, tudi če si nočeš priznati, in ker je okej, če si TOXIC. Vsi moški bi morali videti TOXIC, ker ima vsak moški v svojem življenju vsaj eno pomembno žensko, ker ga frustrira, da je ne razume (in tudi po ogledu TOXIC je verjetno ne bo), in ker bo manj zmeden v njeni bližini.« Dramatizacija romana je delo Eve Mahkovic, priredba besedila in idejna zasnova uprizoritve Nataše Matjašec Rošker, besedila songov Lize Marijine, dramaturginja je Maja Borin, koreografinja Valentina Turcu, strokovna sodelavka Mateja Kokol, avtorica videa Vita Kolar, lektorica Mojca Marič, scenograf Lin Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe Marko Jaušovec in oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak. Za glasbene aranžmaje songov se ustvarjalna ekipa zahvaljuje Sari Ester Gredelj. TOXIC bo predpremierno na Malem odru uprizorjen 7. marca, po premieri na mednarodni dan žensk pa sledijo ponovitve 9., 12., 27., 29. in 30. marca.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 21. februar – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 24. februarja 2024, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila znamenito Molièrovo komedijo Tartuffe v režiji Diega de Bree. Igrajo Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Ana Urbanc, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Blaž Dolenc, Vladimir Vlaškalić, Minca Lorenci, Matevž Biber in Nejc Ropret. Najslavnejši evropski komediograf Jean-Baptiste Poquelin Molière (1622–1673) predstavlja vrh francoske klasicistične komedije. S svojimi idejami je rušil srednjeveške fevdalne moralne vrednote, kritiziral pa je tudi meščanske napake in predsodke. S svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost se uvršča med predhodnike razsvetljenstva. Komedija Tartuffe je nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju Molièrovega ustvarjanja. Ime Tartuffe je z leti (in s stoletji) postalo univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva, ki v specifičnih oblikah obstaja v vseh okoljih in časih. Pojem je ponarodel in postal splošni simbol za hinavščino, zlasti cerkveno. Molière je imel z uprizoritvijo velike težave. Takoj po prvi izvedbi (1664) je bila komedija na zahtevo cerkvenih krogov strogo prepovedana in trajalo je do leta 1669, ko je znova smela na oder (vzrok za to je bil, da je v tem času kralj Molièrovo gledališko skupino vzel pod svojo zaščito). V teh letih je Molière tekst komedije predeloval in iz nje ustvaril pravo umetnino, zgleden primer klasicistične dramaturgije, ter eno najboljših umetniških študij na temo človeške dvoličnosti in duhovnega svetohlinstva. Komedijo je zrežiral Diego de Brea, ki je bil nekaj let umetniški vodja mariborske Drame, večkrat pa je tu tudi režiral, nazadnje leta 2018, ko je mojstrsko oblikoval antično Sofoklejevo tragedijo Ojdip na Kolonu. Diego de Brea sodi med najuspešnejše slovenske režiserje srednje generacije s prepoznavno odrsko estetiko; njegove režije odlikujeta analitična poglobljenost in dovršena likovno-scenska podoba; obvlada izjemno širok spekter žanrov, vse od dramskega, lutkovnega, opernega gledališča do drugih (mejnih) gledaliških oblik. Prevajalec je Primož Vitez, scenografijo, oblikovanje svetlobe in izbor glasbe podpisuje Diego de Brea, kostumograf je Blagoj Micevski, lektorica Metka Damjan.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 20. FEBRUAR – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 23. februarja 2024, v Dvorani Ondine Otta Klacinc premierno uprizorila redko izvajano Puccinijevo opero Lastovka (La rondine) pod taktirko Simona Krečiča v režiji Huga de Anne. V glavnih vlogah bosta nastopila sopranistka Sabina Cvilak in tenorist Max Jota kot francoska kurtizana Magda in idealistični mladenič Ruggero, ki Magdinemu razuzdanemu življenju ponuja alternativo družinskega življenja, prežetega z ljubeznijo. Sopranistka Valentina Čuden in tenorist Martin Sušnik dopolnjujeta odlično zasedbo v vlogah Lisette in pesnika Prunierja. Giacomo Puccini (1858–1924) je bil izjemno priljubljen operni skladatelj že za časa svojega življenja, saj je na edinstven način združil lepoto in globok izraz melodije, bogato zvočno paleto orkestra ter napetost dramskega dogajanja. Praktično skoraj vsa njegova dela – z izjemo prvih dveh oper – sestavljajo železni repertoar večine svetovnih opernih hiš. Lastovka (La rondine), ki je bila sprva zamišljena kot opereta s praizvedbo na Dunaju, je manj znano delo iz skladateljevega zrelega obdobja, predvsem zaradi okoliščin, ki so vezane na njeno premiero. Italija in Avstrija sta se namreč med prvo svetovno vojno znašli na nasprotujočih straneh, kar je preprečilo dunajsko premiero, zato je opera svojo praizvedbo doživela v Monaku leta 1917. Čeprav opera Lastovka dolgo časa ni našla mesta v repertoarjih opernih hiš, je fascinantno delo z obilico poskočnih valčkov, lahkotnostjo tona (zlasti v prvih dveh dejanjih) in romantično vizijo Pariza ter obmorskega juga Francije. Vsako od treh dejanj Lastovke evocira drugačen vidik francoskega življenja, pa tudi drugačen pogled na naravo ljubezni. Prvo dejanje je postavljeno v Magdin elegantni pariški salon, drugo se odvija v razvpitem, hrupnem plesišču sredi latinske četrti, tretje dejanje pa se dogaja na francoski rivieri v vili na obrobju Nice. Sofisticirana partitura Lastovke (La rondine) ima nezamenljiv Puccinijev avtorski pečat, vključno z omamnimi plesnimi vložki iz drugega dejanja in ansamblom Bevo al tuo fresco sorriso (Pijem na tvoj cvetoč nasmeh), pa tudi z najbolj znano arijo opere Chi il bel sogno di Doretta poté indovinar? (Kdo bi lahko uganil Dorettine lepe sanje?) iz prvega dejanja. Nastopili bodo Sabina Cvilak, Valentina Čuden, Max Jota, Martin Sušnik, Sebastijan Čelofiga, Marko Žaler, Marko Škofič, Maks Feguš, Martina Ledinek, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Renata Krajnc, Mihael Roškar, Nina Hvalec ter Simfonični orkester SNG Maribor in baletni ansambel. Režiser, scenograf in kostumograf je Hugo de Ana, oblikovalec svetlobe Valerio Alfieri, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistenta režije Michele Cosentino in Tim Ribič, asistentka koreografije Cleopatra Purice ter asistent oblikovalca svetlobe Sašo Bekafigo. Po premieri bo Lastovka (La rondine) na sporedu še 25., 27., 29. februarja in 2. marca 2024. Opera in Balet SNG Maribor se ob stoletnici smrti legendarnega italijanskega opernega skladatelja Giacoma Puccinija poklanja spominu na njegov ustvarjalni opus. Ob reprizah oper Manon Lescaut, Madama Butterfly in Turandot tako v letošnjem letu premierno uprizarja Lastovko (La rondine) in Tosco. Slednja bo premierno izvedena maja.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Viharji preteklega Četrtek, 22. februarja 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja četrti koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na koncertu bomo gostili klarinetista Lászla Kutija in violončelista Jaka Stadlerja, oba člana najpresižnejših nemških orkestrov: Lászlo Kuti je solo klarinetist Münchenskih filharmonikov, Jaka Stadler pa član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Z njima bodo nastopili še violinistka Oksana Pečeny, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, violinistka Vivijana Rogina in violist Petar Njegovan. Slišali bomo prvo izvedbo godalnega kvarteta skladatelja mlajše generacije Lucia Žganca ter dela zlatega repertoarja Roberta Schumanna, Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta. Koncert bo 22. februarja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo s skladateljem in glasbeniki pogovarjala muzikologinja in harfistka Urška Rihtaršič.  

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri v soboto, 17. februarja 2024, v znameniti dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu nastopil z baletom Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta plesala Catarina de Meneses in Ionut Dinita. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu –, njuna močna čustva, drznost in pogum, strast, brezmejno odločenost, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične  ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov. Posebna pozornost je namenjena vsem dramskim likom, prizorom sabljanja, šarmantni lahkotnosti in srčnosti Mercutia ter grobosti in determiniranosti demoničnega Tybalta ter ne nazadnje tudi smrti obeh likov, ki predstavljata izjemno intenzivni moment uprizoritve. Julijino spoznanje pred neizogibnim usodnim koncem je Valentina Turcu razvila v prizor notranjega potovanja skozi najgloblje, senčne predele duše, kjer se zrcalijo stiske, dvomi in strahovi, v katerem Julija, odločena za ljubezen in resnico, preda svoje bitje Najvišjemu. Ali kakor je zapisal Shakespeare: »Naprej; poročna postelj čaka name – in smrt, ne Romeo, me v nji objame!«

Velika koprodukcija SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in Zavoda Škrateljc z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor

MARIBOR, 17. JANUAR – Po novembrski premieri v Novi Gorici in decembrski v Ljubljani bo v petek, 19. januarja 2024, v Dvorani Frana Žižka Slovenskega narodnega gledališča Maribor še mariborska premiera velike koprodukcije Drame SNG Maribor s SNG Nova Gorica, s Cankarjevim domom Ljubljana in z Zavodom Škrateljc Pod svobodnim soncem v režiji Aleksandra Popovskega, ki jo je po romanu Frana Saleškega Finžgarja dramatiziral Goran Vojnović.  Nastopili bodo Matija Rupel, Eva Kraš, Blaž Dolenc, Matej Zemljič k. g., Iztok Mlakar, Gorazd Žilavec, Viktor Hrvatin Meglič, Gorazd Jakomini, Blaž Valič, Arna Hadžialjević, Robert Korošec k. g. ter Žiga Saksida in Boštjan Gombač k. g. (posneta glasova). Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je veliki slovenski zgodovinski roman in ena naših temeljnih literarnih umetnin, ne samo zaradi močne narodnobuditeljske vrednosti, temveč tudi vrhunske romaneskne razkošnosti. Povest davnih dedov, kot je avtor delo podnaslovil, je doživela različne literarne priredbe, priredbe za gledališče in radio, tudi upodobitev v stripu Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Mojstrovina, ki združuje epopejo o preboju Slovanov na Balkan z romantično ljubezensko zgodbo med Iztokom in Ireno, je Gorana Vojnovića navdihnila tudi za pisanje izvirnega odrskega besedila – sodobne interpretacije mita z upoštevanjem zgodovinskih in političnih izkušenj od časa nastanka romana do današnjih dni. V spopadu velikega, mogočnega, čarobnega, osvajalskega in okrutnega Bizanca na eni strani ter malih, bojevitih, svobode željnih barbarov na drugi je nastal osupljiv izmišljeni svet, v katerem se odvija miselna igra prepoznavanja demonov lastnega časa in v katerem se odpirajo zelo zanimiva in še kako aktualna vprašanja: kdo so danes barbari, kje je danes Bizanc, smo mi barbari na obrobju mogočnega cesarstva ali smo Bizantinci, ki Bizanc varujejo pred vdirajočimi barbari, kako je z našo svobodo, živimo danes pod svobodnim soncem ali ne … Tako kot je branje Finžgarja še vedno lahko razburljivo in privlačno, je razburljiva in privlačna, če ne že kar spektakularna tudi gledališka uprizoritev. Čeprav literarna zgodovina označuje Pod svobodnim soncem kot mladinski roman, sta roman in Vojnovićeva avtorska interpretacija tako kompleksna in sporočilna, da nagovarjata širok spekter gledalcev. »Vsa vprašanja, ki si jih je zastavljal Finžgar, so še vedno aktualna, a so odgovori nanje bolj zapleteni, pogosto nedoločni in celo dvoumni, saj je v današnjem svetu nejasno že to, kdo je Bizantinec in kdo barbar,« pravi Goran Vojnović. Režiser Aleksandar Popovski pa dodaja: »V uprizoritvi me najbolj zanima fenomen: porušiti Bizanc ali ne. Odločil sem se, da ne bom delal uprizoritve, ki se konča z napadom na Bizanc in z neko zmago. Ne zanima me nič, kar je snovano na rušenju. Vem, da je Iztokova motivacija zelo močna, da je njegovih devet bratov že mrtvih in da slovanska kri terja bizantinsko. In da nihče ni svoboden, dokler nismo vsi svobodni. Vse to vem, a vseeno imam težave z idejo, da je dobro porušiti Bizanc.« Ustvarjalno ekipo sestavljajo še dramaturginja Martina Mrhar, kostumografinja je Jelena Proković, koreografinja Rosana Hribar, avtor likovne podobe Damijan Stepančič, animator in oblikovalec videa Miran Bratuš, avtor glasbe Boštjan Gombač, oblikovalca svetlobe Aleksandar Popovski in Marko Vrkljan, oblikovalka maske Špela Ema Veble, lektorica Anja Pišot, asistentka režiserja Stefani Hristova, asistentka kostumografinje Saša Dragaš, asistent scenografa Matic Gselman, oblikovalec krone Zoran Srdić Janežić, izdelovalka krone Olga Milić in izdelovalka zlatega korzeta Ana Žerjal.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božično-novoletni koncert 22. december 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solisti Sylvia D’Eramo, sopran, Martin Sušnik, tenor, Oksana Pečeny, violina Božično-novoletni koncert, ki je eden izmed vrhuncev prazničnega decembra, bo tudi letos prava glasbena poslastica, saj se bo na njem ob Simfoničnem orkestru SNG Maribor pod taktirko Simona Krečiča ob tenoristu Martinu Sušniku in violinistki Oksani Pečeny predstavila vrhunska ameriška lirična sopranistka Sylvia D'Eramo, ki jo odlikujejo izjemne vokalne sposobnosti in osupljiva odrska prezenca. Med drugimi je nastopila v Metropolitanski operi v New Yorku, v opernih hišah v Santa Feju, Palm Beachu in Kansas Cityju ter z Orkestrom iz Filadelfije. Leta 2021 je kot Mimi debitirala v Puccinijevi operi La bohème pod vodstvom Jamesa Gaffigana na festivalu Verbier v Švici, kjer je prejela tudi nagrado thierry mermod za najboljšo pevko. PROGRAM Giuseppe Verdi: Uvertura k operi Luisa Miller Giuseppe Verdi: La donna è mobile, arija Vojvode iz opere Rigoletto (solist Martin Sušnik) Giuseppe Verdi: Ernani, involami, arija Elvire iz opere Ernani (solistka Sylvia D’Eramo) Peter Iljič Čajkovski: Italijanski capriccio, op. 45 Giacomo Puccini: Quando m’en vo’, arija Musette iz opere La bohème (solistka Sylvia D’Eramo) Giacomo Puccini: Che gelida manina, arija Rodolfa iz opere La bohème (solist Martin Sušnik) Giacomo Puccini: Si, mi chiamano Mimì, arija Mimi iz opere La bohème (solistka Sylvia D’Eramo) Giacomo Puccini: O soave fanciulla, duet Mimì in Rodolfa iz opere La bohème (solista Sylvia D’Eramo, Martin Sušnik) ***** Georges Bizet: Entr’acte k četrtemu dejanju opere Carmen Georges Bizet: Parle-moi de ma mère, duet Micaële in Don Joséja iz opere Carmen (solista Sylvia D’Eramo, Martin Sušnik) Pablo Sarasate: Ciganske melodije za violino in orkester, op. 20 (solistka Oksana Pečeny) Georges Bizet: La fleur que tu m’avais jetée, arija Don Joséja iz opere Carmen (solist Martin Sušnik) Georges Bizet: Je dis que rien ne m’épouvante, arija Micaële iz opere Carmen (solistka Sylvia D’Eramo) Leroy Anderson: A Christmas Festival Hugh Martin, Ralph Blane: Have Yourself a Merry Little Christmas (solistka Sylvia D’Eramo) IZ KONCERTNEGA LISTA Zdi se, da nas december, za premnoge najlepši in najbolj praznični čas v letu, vedno znova in morda vsako leto bolj ujame v vrtinec sodobnih potrošniških ritualov, četudi se sami velikokrat prepričujemo, da niso bleščava in bogata darila tisto, kar je pomembno, ampak predvsem dobra volja in vesela druženja z ljudmi, ki jih imamo radi. Kakorkoli že, december je v zgodovinskem spominu zahodne civilizacije na severni polobli čas najkrajših dni oziroma najdaljših noči, kar je v nas – najbrž že od davnin človeštva – prebujalo potrebo po pogostejših druženjih ob ognj(išč)u, kjer so si ljudje krajšali čas s pripovedovanjem bolj ali manj fantastičnih prigod in nedoumljivih skrivnosti. Tudi glasba, ki jo danes lahko sočasno doživljamo kot »čisti« umetniški dogodek ali razvedrilo, je imela poleg »magičnih« lastnosti odganjanja zlih duhov nadvse pomembno vlogo pri gradnji človeške skupnosti, kar se še danes čuti ob skupinskem doživljanju glasbenih dogodkov bodisi na prostem ali v koncertnih dvoranah. Program letošnjega Božično-novoletnega koncerta, ki ga pod taktirko Simona Krečiča soustvarjajo Simfonični orkester SNG Maribor ter sopranistka Sylvia D'Eramo, tenorist Martin Sušnik in violinistka Oksana Pečeny, nas bo v prvem delu popeljal v čudoviti svet italijanske romantične opere, ki si je ne moremo zamisliti brez dveh velikanov glasbenega gledališča – Giuseppeja Verdija in Giacoma Puccinija. K odlomkom iz njunih najznamenitejših oper, kot so dramatična uvertura k operi Luisa Miller, bržkone najslavnejša »žvižgajoča« melodija Vojvode iz Rigoletta, z ljubezenskih hrepenenjem prepojena arija Elvire iz opere Ernani ali tri ikonične arije in ljubezenski duet iz opere La bohème, se nadvse prilega tudi bogat orkestrski kolorit Italijanskega capriccia, ki ga je Čajkovski ustvaril leta 1880 med potovanjem po Italiji s svojim bratom Modestom. V orkestralno skladbo, ki jo je sprva želel poimenovati Italijanska fantazija, je Čajkovski po lastnih besedah iz pisma svoji mecenki in prijateljici Nadeždi von Meck vnesel kar nekaj melodij, ki jih je našel bodisi v različnih pesemskih antologijah ali slišal med sprehajanjem po ulicah italijanskih mest, prav ti napevi pa še danes ustvarjajo pravo glasbeno razglednico naše zahodne sosede. Drugi del koncerta odpira nekoliko melanholično zasanjana lirična melodija flavte iz medigre pred četrtim dejanjem Bizeteve opere Carmen, ki je nedvomno ena najbolj znanih in najbolj priljubljenih Bizetevih del in oper nasploh. Nežnemu hrepenenju, ki ga je skladatelj subtilno spletel v dialog med flavto in klarinetom, obema pa se nato pridružijo še godala in ostala glasbila, se v preostalih treh odlomkih iz Bizeteve opere pridruži še več strasti in ljubezenskega zanosa, najprej v duetu Micaële in Don Joséja in nato še v sloviti tenorski ariji Don Joséja, v kateri izpove svojo ljubezen do Carmen, medtem ko lahko v Micaëlini ariji prepoznamo strah in negotovost pred njeno konfrontacijo s Carmen. Na pravcati vrtinec glasbene virtuoznosti nas popeljejo Ciganske melodije za violino solo in orkester španskega skladatelja Pabla Sarasateja iz leta 1878. Nespregledljiva melanholičnost melodij in ritmična razgibanost štiristavčne skladbe, iz katere se kot poslednja glasbena poslastica porodi tudi živahen čardaš, pomenljivo kažeta na izvor Sarasatejeve inspiracije v madžarski ljudski glasbi, za katero pa je skladatelj zmotno mislil – tako kot njegovi številni kolegi in sodobniki –, da gre za romsko glasbo. Zdi se, da v času globalne prepredenosti kultur zadnji dve glasbeni točki koncerta ne potrebujeta posebne predstavitve, saj prinašata melodije, ki jih je gotovo že slišal prav vsak izmed nas. V prvi skladbi A Christmas Festival nam ameriški skladatelj Leroy Anderson v obliki pastiša za simfonični orkester naniza kar osem svetovno znanih božičnih melodij, ob izvedbi zadnje popevke Have Yourself a Merry Little Christmas izpod peresa Hugha Martina in Ralpha Blana, ki so jo močno popularizirali pevci, kot so Judy Garland, Frank Sinatra in v zadnjem času tudi Michael Bublé, pa se lahko le pridružimo mislim besedila in si zaželimo, da bo letošnji božič res čaroben, še posebej če ga bomo lahko preživeli v družbi naših najdražjih in iskrenih prijateljev. Benjamin Virc   BIOGRAFIJE Ameriška lirična sopranistka Sylvia D’Eramo, diplomantka prestižne Glasbene šole Yale, je nedavno zaključila svojo zadnjo sezono kot članica programa za razvoj mladih umetnikov Lindemann pod okriljem Metropolitanske opere v New Yorku. Kljub mladosti je med drugim že debitirala na glavnih odrih Metropolitanske opere, Opere Santa Fe, Opere Palm Beach, operne hiše iz Kansas Cityja, nastopila pa je tudi z Orkestrom Filadelfija. Številni kritiki cenijo njen glas zaradi »kristalnega zvena, briljantne visoke lege in izpovedno grajenih pevskih linij« (Olyrix). V sezoni 2023/2024 se je pevka pridružila Gledališču St. Gallen, kjer bo poustvarila vlogo Gerde Wegener v praizvedbi opere Lili Elbe skladatelja Tobiasa Pickerja in libretista Aryeha Leva Stollmana. V prejšnji sezoni, 2022/2023, je nastopila v vlogi Musette iz Puccinijeve opere La bohème v produkciji Metropolitanske opere in pod taktirko Yannicka Nézet-Séguina, občinstvo Opere Severne Karoline pa je lahko prisluhnilo tudi njeni upodobitvi Donne Elvire iz Mozartove opere Don Giovanni v režiji Brenne Corner. V Švici je med drugim nastopila kot Maddalena v Giordanovi operi Andrea Chénier (v produkciji Gledališča St. Gallen) in na koncertu v Andermattu, ki ga je izvedla s tenoristom Martinom Muehlejem. Pevkino poustvarjanje v minuli sezoni zaokrožata še dva pomembna nastopa, in sicer z Jonathanom Tetelmanom v Københavnu (ob spremljavi Simfoničnega orkestra Tivoli) in s tenoristom Evanom LeRoyem Johnsonom na Glasbenem festivalu v Bremnu. Pevka se je pridružila programu mladih umetnikov Lindemann, ki ga izvaja Metropolitanska opera, že v uvodni sezoni 2020/2021. V isti sezoni je debitirala tudi z vlogo Mimì v operi La bohème pod glasbenim vodstvom Jamesa Gaffigana na festivalu Verbier v Švici, kjer je prejela nagrado thierry mermod za najboljšo pevko. V sezoni 2019/2020, ki jo je zaznamovala pandemija koronavirusa, se je pevka izpopolnjevala v Operi Los Angeles, in sicer kot članica programa mladih umetnikov Domingo-Colburn-Stein, ter debitirala v vlogi Musette v Lirični operi v Kansas Cityju. V sezoni 2018/2019 se je pridružila Benensonovemu programu za mlade umetnike v Operi Palm Beach, kjer je nastopila na koncertu mladih pevskih talentov ter študijsko pripravljala vlogi Zerline (Don Giovanni) in Adele (Netopir). Kmalu zatem je ob Simfoničnem orkestru Glens Falls izvedla sopranski part iz Beethovnove Devete simfonije in se kot »umetniška pripravnica« vrnila v Opero Santa Fe, kjer je izvedla vlogo Mimì iz opere La bohème in vlogo Barene v Janáčkovi operi Jenůfa. Iz pevkine diskografije izstopa album The Crucible (Lov na čarovnice) skladatelja Roberta Warda, na katerem jo lahko slišimo v vlogi Abigail Williams in je izšel pri založbi Albany Records. Je zmagovalka pevskega tekmovanja Opere Dallas, tekmovanja »Lois Alba Aria Competition« ter prejemnica nagrade karierne spodbude fundacije Career Bridges Foundation in Fundacije Jensen. Prav tako je prejemala karierne štipendije Opere Santa Fe, Fundacije Giulia Garija in Fundacije Olge Forrai. Leta 2019 je bila tudi polfinalistka na avdicijah državnega sveta Metropolitanske opere. Tenorist Martin Sušnik je bil rojen v Avstraliji, a že od otroštva živi v Sloveniji. Študij solopetja je z odliko (summa cum laude) zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Pije Brodnik. Za svoje dosežke je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Z velikim uspehom se je udeležil različnih tekmovanj v Sloveniji in tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj, nazadnje prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju opernih pevcev »Giovanni Martinelli & Aureliano Pertile« v italijanski Montagnani leta 2017. Na koncertih tako doma kot v tujini večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na številnih evropskih koncertnih odrih, prav tako v Kraljevi operi v Versaillesu, Komični operi v Parizu, Operi HNK Zagreb, SNG Opera in balet Ljubljana. Kot član opernega ansambla SNG Maribor je uspešno upodobil veliko vlog, kot so Romualdo (Črne maske), Camille de Rosillon (Vesela vdova), Nemorino (Ljubezenski napoj), Vojvoda Mantovski (Rigoletto), Don Ottavio (Don Giovanni), Lenski (Evgenij Onjegin), Rinuccio (Gianni Schicchi), Lindoro (Italijanka v Alžiru), Grof Almaviva (Seviljski brivec), Princ Tamino (Čarobna piščal), Vitez de la Force (Pogovori karmeličank), Nick (Dekle z zahoda), Pong (Turandot), Ernesto (Don Pasquale), Loge (Rensko zlato), Belmonte (Ugrabitev iz seraja). Med njegovimi zadnjimi odrskimi kreacijami izstopajo naslovna vloga Gounodeve opere Faust, Gabriel von Eisenstein (Netopir), Gabriele Adorno (Simon Boccanegra), Matthias (Marpurgi), Don José (Carmen) idr. Leta 2021 je prejel Glazerjevo listino za izjemne dosežke v operni poustvarjalnosti. Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje pridobila na Posebni šoli za nadarjene otroke v Kijevu. Sledilo je šolanje na Srednji glasbeni šoli v Mariboru in zatem še trije semestri v avstrijskem Gradcu pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke med študijem. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj v Sloveniji, Italiji in na Nizozemskem. Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo UL, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom in večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra Musidora, Komornega orkestra slovenskih solistov in kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Med študijem je bila koncertna mojstrica Simfoničnega in Komornega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je za svoje umetniške dosežke prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb ter s slovenskimi profesionalnimi simfoničnimi in komornimi orkestri je nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Od sezone 2013/2014 je koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, posveča se tudi komornemu muziciranju, med drugim z nastopi v okviru cikla Carpe artem ter na gostujočih koncertih v Lafnitzu. Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča Maribor je osrednji inštrumentalni sestav v severovzhodni regiji Slovenije z dolgo poustvarjalno tradicijo. Pestra zgodovina orkestra sovpada z delovanjem njegove matične ustanove, Opere SNG Maribor, ki je od leta 1919 doživljala številne preobrazbe, na katere so vplivale pomembnejše politične in kulturne spremembe, kot so padec habsburške monarhije po prvi svetovni vojni, padec nacizma po letu 1945 in nazadnje slovenska osamosvojitev leta 1991. Le dve leti po osamosvojitvi Slovenije je orkester začel delovati pod imenom Mariborska filharmonija. Ta je bila kot društvo ustanovljena 11. junija 1993, vendar je delovala le do novembra 2004, ko je pod imenom Simfonični orkester SNG Maribor začela prirejati samostojne simfonične koncerte v okviru matične hiše. To se je predvsem po zgraditvi Velike dvorane ukoreninilo kot poustvarjalna stalnica SNG Maribor. Orkester, ki je nepogrešljiv del koncertov ter opernih in baletnih predstav mariborske Opere in baleta, se pod vodstvom številnih mednarodno uveljavljenih dirigentov iz Slovenije in tujine suvereno posveča poustvarjanju inštrumentalne glasbe in glasbeno-gledaliških del različnih žanrov od baroka, klasicizma in glasbe 19. in 20. stoletja do najaktualnejših simfoničnih del. Mednarodna prisotnost orkestra se je poleg uglednih slovenskih koncertnih prizorišč v prejšnjem desetletju okrepila tudi v mednarodnem kulturnem prostoru – ob odmevni mednarodni turneji z Bizetevo opero Carmen in Verdijevo opero Aida leta 2014 na Japonskem velja tako omeniti redna gostovanja v Oderzu (Opera in Piazza), Lafnitzu idr. Dirigent in pianist Simon Krečič je leta 2002 končal študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant Acija Bertonclja, 2005 pa podiplomski študij klavirja na Visoki umetniški šoli v Bernu v razredu Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu Milivoja Šurbka. Med podiplomskim študijem klavirja v Švici je študiral dirigiranje v razredu Dominiqua Roggena in dirigiral švicarskim orkestrom, kot so Orkester UNI Bern, Komorni orkester Spiez, Orkester HKB Bern. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od 2007 do 2012, kot korepetitor je sodeloval pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih tudi kot asistent dirigenta. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kjer je bil zaposlen v sezoni 2012/2013. Vrsto let sodeluje z najvidnejšimi domačimi in tujimi solisti, med drugimi z Dubravko Tomšič Srebotnjak, Eugenom Indjicem, Aleksandrom Madžarjem, Branimirjem Slokarjem, Wondži Kim Ozim idr. Prepoznavno je Krečičevo delovanje v sodobni glasbi. Vodil je številne koncerte Festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Dirigiral je prvim izvedbam skladb slovenskih (Uroš Rojko, Nina Šenk idr.) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Od decembra 2013 deluje kot umetniški direktor Opere SNG Maribor. Mesto Maribor mu je marca 2019 za dosežke v kulturi podelilo Glazerjevo listino. Uveljavlja se tudi v mednarodnem prostoru. 2011 je bil asistent dirigenta Wertherjeve opere v Kraljevem gledališču v Madridu, 2015 je dirigiral Verdijevo opero Macbeth v Verdijevem gledališču v Pisi v režiji Daria Argenta ter simfonični koncert na festivalu Palermo Classica na Siciliji. 2016 je bil dirigent uprizoritev Favn in Carmen na gostovanju Baleta SNG Maribor na Dubrovniškem poletnem festivalu. Oktobra 2016 je dirigiral Verdijevo opero Razbojniki na Verdijevem festivalu v Bussetu (Gledališče Regio di Parma), 2017 prvo postavitev Wagnerjeve opere Rensko zlato v Mariboru in Rossinijevo Pepelko v ljubljanski Operi, novembra 2017 Verdijev Ples v maskah na Kitajskem (Veliko gledališče Tian-Jin, Veliko gledališče Harbin), decembra 2017 Puccinijevo Tosco v Rovigu, 2018 Donizettijevo opero Hči polka v tržaškem Verdijevem gledališču in pa Webrovega Čarostrelca v Rheinsbergu pri Berlinu. Dirigiral je tudi Hoffmannove pripovedke Offenbacha in Devico Orleansko Čajkovskega v Ljubljani, Puccinijevo opero Turandot v Rovigu in Ferrari, Donizettijevo opero Ljubezenski napoj v Trstu in baletni gala večer v Massimovem gledališču v Palermu. Redno sodeluje s pomembnimi imeni opernega sveta (José Cura, Piero Giuliacci, Bruno de Simone, Dimitra Theodossiou, Carlos Almaguer idr.). Zelo odmevno je tudi njegovo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, s katerim sta v zadnjih letih soustvarila baletne uprizoritev: scensko kantato Carmina Burana Carla Orffa, Les noces (Svatba) in Le sacre du printemps (Posvetitev pomladi) Igorja Stravinskega ter Faust na glasbo Milka Lazarja.  

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO CELOVEC, 8. DECEMBER – Drama SNG Maribor se je odpravila na avstrijsko Koroško, kjer bo danes, 8. decembra 2023, s glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji Miloša Lolića nastopila na Slovenskem gledališkem prazniku, ki ga v Mestnem gledališču Celovec organizira Krščanska kulturna zveza. Nastopili bodo Nataša Matjašec Rošker, Vojko Belšak, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović in Gorazd Žilavec. Krščanska kulturna zveza je osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev, ustanovljena leta 1953 kot idejna naslednica Slovenske krščansko-socialne zveze. Sedež ima v Mohorjevi hiši v Celovcu. Od leta 1962, ko je v celovškem Mestnem gledališču KKZ priredila Miklovo Zalo, 8. decembra slavijo praznik slovenskega gledališča, ki jo obeležujejo z gostovanji vrhunskih gledaliških skupin iz Slovenije in Trsta. Dürrenmattov Frank V. nas popelje v svet privatnega bančništva, kjer se bankirska družina z večgeneracijsko tradicijo znajde na robu bankrota. Njihova ladja je dolgo plula, zdaj pa tone, razmere so dramatične, zato protagonisti kujejo načrte, kako preživeti, a se kaj hitro znajdejo v labirintu lastnih prevar. Srbski tisk je v najavi uprizoritev označil kot unikatno gledališče – zgodbo o preživetju in drzni prevari, ki jo podžigata humor in glasba –, ki ga gledalci ne smejo zamuditi. Prevajalka iz nemškega jezika je Urška Brodar, prevajalka iz srbskega jezika Mojca Marič, dramaturg Slobodan Obradović, scenograf Miloš Lolić, kostumografinja Marija Marković Milojev, avtorica glasbe Nevena Glušica, koreografinja Jasmin Avissar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak in korepetitor Robert Mraček. Uprizoritvena predloga je nastala kot kombinacija prve in zadnje verzije Dürrenmattovega besedila. Besedila songov so nastala pod vodstvom in v idejni zasnovi skladateljice Nevene Glušice v sodelovanju z igralci in z dramaturgom Slobodanom Obradovićem na osnovi kombinacije dveh prevodov (prevod Mojce Marič iz srbskega in Urške Brodar iz nemškega jezika).

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO V Drami SNG Maribor bo jutri, 6. decembra 2023, gostovalo Satirično gledališče Kerempuh iz Zagreba, s Hrvaške, s predstavo izpod peresa Branislava Nušića Žalujoča družina v režiji Ivana Plazibata. Dramatik, komediograf, romanopisec, novinar in diplomat Branislav Nušić (1864–1938) je zaznamoval srbsko literaturo in gledališče s satirično ostrino in z izrazito družbeno kritiko. Njegovi teksti namreč odražajo duh časa in družbenih razmer, pri čemer je Nušić humor uporabljal kot sredstvo za razkrivanje pomanjkljivosti človeške narave in družbenih anomalij. V ospredju Žalujoče družine je načelo prevare, ki služi kot vrhovno načelo, ki usmerja zgodbo in like. Vprašanje namreč ni, kdo bo prevaran − saj bodo vsi −, ampak kdo bo bolj spreten in hitrejši v tem procesu izigravanja. Z eksistenco. Drug z drugim in celo sami s sabo. Režiser Ivan Plazibat je z ostrim Nušićevim rezilom precizno zarezal v globine družbenega tkiva, razkrivajoč nenasiten pohlep, ki raste z vsako novo lažjo. Laži, ki nastajajo z lahkotnostjo in doslednostjo, delujejo kot neustavljiv motor, ki razgalja zloščen zverinjak družine. Zunanja črnina, ki obdaja kolektivno telo družine, se spretno nadaljuje v notranjo črnino ozkosrčnega malomeščanstva, kjer je glavna sila kopičenje lastnine, moči in statusa. Nušićeva spretnost v preslikavanju človeških patologij, ki presegajo prostorske in časovne okvire, je odlično prikazana skozi likovno dovršeno uprizoritev. Igrajo Hrvoje Kečkeš, Marko Makovičić, Matija Šakoronja, Luka Petrušić, Filip Detelić, Vilim Matula, Branka Trlin, Linda Begonja, Mia Anočić – Valentić, Anita Matić Delić in Josipa Anković. Dramaturginja je Nikolina Rafaj, scenografinja Paola Lugarić, kostumografinja Petra Pavičić, sodelavec za odrski gib Damir Klemenić, skladateljica Tamara Obrovac, lektor dr. Dejan Sredojević, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Odmevi elegance Sreda, 6. decembra 2023, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja tretji koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. 6.decembra 2023 se bo v Kazinski dvorani SNG Maribor odvil 3. koncert cikla Carpe artem, ki predstavlja enega od vrhuncev letošnje sezone. Z domačimi glasbeniki bo nastopil violinist Valeriy Sokolov, ki kot solist redno sodeluje z vodilnimi svetovnimi orkestri, kot so: Orkester Philharmonia, Evropski komorni orkester, Clevelandski orkester, Simfonični orkester BBC, Orkester Tonhalle iz Züricha, Rotterdamski filharmoniki, Orkester iz Pariza in drugi. Z njim bodo nastopili violončelist Damjan Saramadić, ki deluje v Nemčiji, violinistka Veronika Vilar Brecelj, violista Roberto Papi in Neža Papler ter violončelist Nikolaj Sajko. Na sporedu bosta redko izvajani sekstet češkega skladatelja Erwina Schilhoffa in Godalni sekstet Antonia Dvoraka. Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor z izvajalci, ki ga bo moderirala muzikologinja Anuša Plesničar. Program: Erwin Schulhoff (1894-1942): Sekstet za dve violini, dve violi in dva violončela Allegro risoluto Tranquillo (Andante) Burlesca Molto adagio … Antonin Dvořák (1841-1904): Godalni sekstet v A-duru, op. 48 Allegro Dumka Furiant Finale: Tema con variazioni   Glasbeniki: Valeriy Sokolov, Veronika Vilar Brecelj, violini, Roberto Papi, Neža Papler, violi, Damjan Saramandić, Nikolaj Sajko, violončela   O PROGRAMU Češki pianist in skladatelj Erwin Schulhoff (1894-1942) se je rodil v Pragi, v času, ko je bilo mesto kulturno središče tedanje Avstro-Ogrske. Izhajal je iz družine, ki se je ponašala s številnimi glasbeniki, ki so bili ponosni tako na svojo germansko, kot tudi slovansko kulturno izročilo, a vendarle je bila v veliko pogledih zanj pogubna prav njegova judovska zapuščina. Ravno na Dvořákovo spodbudo je Schulhoff študiral sprva na Dunaju klavir, nato v Leipzigu kompozicijo in kasneje še v Kölnu klavir in kompozicijo. Ko se je po zaključku študija vrnil v rodno Prago, je bil ob začetku Prve svetovne vojne  vpoklican v avstrijsko vojsko, kjer so ga osebnostno močno zaznamovale grozote, ki jim je bil priča. V glasbenem smislu že njegova zgodnja dela nakazujejo preseganje meja tonalnosti, preko uporabe modalnosti in kvartnih harmonij, kasneje pa je za svoje estetsko izhodišče sprejel ekspresionizem, pri čemer so na njegovo glasbeno misel velik vpliv imeli tudi berlinski dadaisti. Bil je eden izmed prvih evropskih skladateljev, ki so ga pri ustvarjanju in tem bolj poustvarjanju navdihovali ritmi jazzovske glasbe, njegova umetnost pa je bila v tridesetih letih 20. stoletja, ko so na oblast prišli nacisti, prepovedana in uvrščena med »degenerirano umetnost«, ne le zaradi skladateljevega judovskega ozadja, temveč toliko bolj zaradi sodobnih in jazzovskih idiomov v njegovi glasbeni govorici. Za razliko od njegovih drugih del, ki pogostoma vključujejo jazzovske parametre in različne elemente češke ljudske glasbe, je Sekstet za dve violini, dve violi in dva violončela mogočna mojstrovina, ki ponotranja strah in muke, s katerimi je skladatelj živel po izkušnji v času Prve svetovne vojne. Nastajalo in zorelo je dobra štiri leta, praizvedba dela, ki jo je češki skladatelj posvetil francoskemu skladatelju Francisu Poulencu, pa je doživela svoje rojstvo leta 1924 na Festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu, kjer je pri premieri dela sodeloval tudi znameniti skladatelj in violist Paul Hindemith. Kljub uspešnim začetkom, sekstet začasa Schulhoffovega življenja vnovične ponovitve ni doživel. Za ponovno obuditev dela je v 20. stoletju poskrbel violinist Gidon Kremer, ki so mu nato množično sledili še drugi pomembni umetniki mednarodnega glasbenega sveta. Schulhoffov godalni sekstet sestoji iz štirih stavkov v katerih si sledijo odseki lirične meditativnosti in poglobljenega razmišljanja do burleske in vihrave silovitosti, z vedno jasnim ritmičnim pulziranjem. Prvi stavek dela je prepreden z elementi atonalne glasbene govorice, preostali trije stavki, ki jih je skladatelj spisal v udobju praškega kulturnega miljéja, pa vsebujejo tudi celo vrsto neoklasicističnih značilnosti. V prvem stavku se pojavi, za skladatelja, značilen motiv C-Des-G, s katerim se delo prične in ohrani v glavnih temah vse do počasnega, četrtega stavka. Drugi stavek nastopi v svojem umirjenem razpoloženju in uvede koprnečo spevno linijo v dolgem melodičnem loku, ki se razpreda čez celoten stavek. Tretji stavek - Burleska – ponotranja njen značilen vihrav in silovit značaj, prepleten z drzno virtuoznostjo v posameznih inštrumentih, ki se v četrtem stavku dela prelije v lirično meditacijo, ki na koncu izzveni z nemim akordom C-Des-G.  Kljub temu, da si je Godalni sekstet Schulhoffa dolga leta utiral pot na koncertne odre, danes upravičeno spada med železni repertoar vseh boljših godalnih sestavov, poslušalstvo pa prevzema s svojim mladostnim pridihom ter vedno izrazito in unikatno ekspresivnostjo. Občinstvo poznega devetnajstega stoletja je bilo očarano nad glasbo češkega skladatelja Antonina Dvořáka (1841-1904). Privlačnost njegovih tradicionalno oblikovanih, a vendarle etnično obarvanih skladb, pa je enako močno prisotna med publiko še dandanes. Razlogov ni težko najti. V glasbeno-zgodovinskem obdobju, v kateri so slušne strukture glasbe postajale vse bolj zapletene in utrujajoče za poslušalca, je Dvořák ponudil celo vrsto estetskih vrlin, ki so segale nazaj v klasicistično dobo – formalno jasnost, ritmično vitalnost, jasen občutek za tonalnost brez kromatičnih dvoumnosti in glasbeno vsebino, ki jasno nagovarja iskreno ljubezen do romantičnega subjektivizma in njegovih nacionalno kulturnih obarvanih vsebin. Preko Dvořákove glasbene misli se je tako izoblikoval tip češkega muzika, ki govori o svojevrstni zgodbi uspeha: sin podeželskega mesarja, ki se je kljub skromnim začetkom uspel proslaviti ne samo na nacionalnem, temveč tudi na mednarodnem glasbenem odru. Kljub svetovni prepoznavnosti, pa je Dvořák v svojem skladateljskem bistvu ostajal skromen in predvsem zvest tradiciji lastnega kulturnega izročila. Po Bedřichu Smetani tako ni le ključno izoblikoval »češkega zvoka«, temveč je njegova glasbena govorica estetsko segla mnogo dlje., Za razliko od Smetane, Dvořák ni ustvarjal velikih nacionalnih žanrov, temveč predvsem absolutno glasbo – simfonično in komorno, v kateri je nacionalni idiom že težje opredeljiv, njegove vsebine pa segajo tudi širše in se odražajo predvsem kot obče človeške. Godalni sekstet v A-duru, op.48, napisan v pičlih dveh tednih maja 1878, je nastal kmalu po izjemno uspešnih in med publiko dobro sprejetih Slovanskih plesih. Njegova praizvedba je ugledala luč sveta že poleti naslednjega leta in sicer v domačem glasbenem salonu slavnega violinista Josepha Joachima v Berlinu, preden je godalni sekstet sploh bil izveden v skladateljevi domovini. Delo v svojem bistvu tako ponotranja uspešno fuzijo češkega nacionalizma in »schubertovske poetike«, a kljub očitni navezavi na zgodovinsko izročilo slovanske folklore, ki se razodeva predvsem v naslovih stavkov, direktnih citatov ljudskih plesov in pesmi v delu ni zaslediti. Dvořák melodije preoblikuje povsem na novo in tako izvirniku doda povsem svojstveno glasbeno govorico. Skozi celotno delo skladatelj prepleta izmenične počasne in hitre odseke ter kontrastna razpoloženja, ki so vidna ne le v drugem stavku, temveč tudi že v prvem stavku te edinstvene glasbene poslastice, spisanega v klasični sonatni formi. Njegov glasbeni izraz razkriva skladatelja kot simfonika, ki mu prefinjena melodija predstavlja središče izraza in glasbene teksture, dodobra prepojene z ljudskim duhom in njegovimi domislicami: v drugem stavku tako v Dvořákovem opusu prvič  zasledimo oznako »dumka« (glasbena oblika izpeljana iz ljudske pesmi Male Rusije) in tretji stavek z naslovom »furiant« (stilizacija češkega ljudskega plesa), ki je kljub barviti označbi v svojem bistvu pravzaprav tradicionalni scherzo: trodelna oblika, plesnega značaja. Četrti stavek prinaša s seboj obliko teme z variacijami, kjer se  tudi pokaže Dvořákova prava skladateljska potenca, ki se nanaša predvsem na razvoj skladateljeve harmonske govorice in kontrapunktičnih spretnosti. Skladatelj je tradicionalno zasedbo godalnega kvarteta obogatil še z dvema godalnima inštrumentoma in tako delu vdahnil mnogo bogatejšo barvo in polnejši godalski zvok. Po zvočni gostoti, značaju in samem melodičnem bogastvu se je Dvořák v godalnem sekstetu najbolj približal zgledu (s strani skladatelja tako občudovanega) Franza Schuberta, ne da bi se pri tem odrekel originalnosti lastne glasbeno-estetske misli. Skladbo zagotovo prežema pozitivno, vedro vzdušje, katerega dokaz za to je dokumentirana izjava dirigenta Vaclava Talicha, ko je leta 1941 prvič slišal delo: »To je tako lepo! Lepe glasbene ideje, še lepša struktura, ujeta v edinstveni godalski zvok. Sam Bog je hodil po čeških tleh, ko nam je njegov ponižni služabnik Dvořák zapustil delo take odličnosti in svetosti ...« Anuša Plesničar   O GLASBENIKIH  Valeriy Sokolov, violina Ukrajinski violinist, zmagovalec mednarodnega violinističnega tekmovanja George Enescu v Bukarešti, Valeriy Sokolov, je eden najodličnejših umetnikov svoje generacije. Redno sodeluje z vodilnimi svetovnimi orkestri, kot so z Orkestrom Filharmonije, Evropskim komornim orkestrom, Orkestrom iz Clevelanda, Simfoničnim orkestrom BBC, Orkestrom Tonhalle Zürich, Rotterdamsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom mesta Birmingham, Tokijskim simfonikom, Seulsko filharmonijo, Orkestrom de Pariz. Leta 1999 na mednarodnem tekmovanju Pablo Sarasate v Pamploni v Španiji prejel nagrado Study Grant Prize, ki mu je zagotovila štipendijo za študij pri Natalii Boyarskaya na šoli Yehudi Menuhin v Angliji. Septembra 2005 je Sokolov sodeloval na festivalu George Enescu in prejel Grand Prix z izvedbo Beethovnovega violinskega koncerta; prejel je tudi nagrado za najboljšo izvedbo za Enescujevo violinsko sonato št. 3 ter nagrado fundacije Enescu. Pogosto sodeluje z dirigenti, kot so Vladimir Ashkenazy, David Zinman, Susanna Malkki, Andris Nelsons, Charles Dutoit, Cristian Măcelaru, Peter Oundjian, Rafael Payare, Santtu-Matias Rouvali, Yannick Nézet-Séguin, Juraj Valčuha in Kirill Karabits. Veronika Vilar Brecelj, violina Veronika Vilar Brecelj sodi v zlato generacijo mlajših slovenskih violinistov. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj in je nastopila na številnih festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Poljskem, Nizozemskem, v Izraelu, Rusiji in Latviji. Kot solistka je igrala s Simfoničnim in komornim orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in z Orkestrom Konservatorija za glasbo Ljubljana. Posnela je več posnetkov za Radio Ars in Radio Koper. Je članica priznane mednarodne zasedbe Oberton String Octet, s katerim so izdali že dve zgoščenki. Prvi CD z naslovom “Slavic Soul” je izšel marca 2020 pri založbi ARS Produktion in je bil tudi nominiran za prestižno nagrado Opus Klassik. Marca 2021 so izdali svoj drugi CD “Tangabile” z deli Astorja Piazzolle. Veronika je dodiplomski študij violine zaključila na Universität der Künste v Berlinu pri prof. Tomaszu Tomaszewskemu. Leta 2016 je bila na izmenjavi v Gradcu v Avstriji v razredu svetovno priznanega prof. Borisa Kuschnirja. Podiplomski študij je z odliko zaključila junija 2019 pri prof. Silviji Marcovici na Univerzi za glasbo v Gradcu. Za svoje umetniške dosežke je prejela Škerjančevo nagrado (2012) in občinsko nagrado za mlade občine Šempeter-Vrtojba (2019). Od oktobra 2020 je tudi profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Roberto Papi, viola Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival. Neža Papler, viola Neža Papler se je pri sedmih letih najprej začela učiti violino v radovljiški glasbeni šoli, potem pa je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Jerneja Brenceta, pri katerem se je učila violo. Od leta 2012 violo študira na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, sprva v razredu prof. Matthiasa Maurerja, od leta 2014 pa v razredu prof. Christiana Eulerja, pri katerem je z odliko diplomirala leta 2017, sedaj pa pri njem nadaljuje podiplomski študij. Neža je bila finalistka mednarodnega tekmovanja za violo na Festivalu Bled (2011), dvakrat pa je prav tako prejela prvo nagrado in zlato plaketo na tekmovanju Temsig (2012 in 2015). Poleg solističnih recitalov v Ljubljani in Mariboru je kot solistka nastopila tudi z orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in orkestrom Univerze za glasbo v Gradcu. Redno se izpopolnjuje tudi na mojstrskih tečajih priznanih profesorjev (Vasilij Meljnikov, Stephan Görner, Ida Bieler, Priya Mitchell, Nobuko Imai). Pogosto sodeluje v različnih komornih sestavih (Oberton String Octet) in orkestrih kot sta Junge Deutsche Philharmonie in orkester RTV Slovenija. Damjan Saramandić, violončelo Damjan Saramandić je rojen leta 1993 v Kragujevcu v Srbiji. Violončelo je začel igrati pri petih letih v razredu očeta Bože Saramandića. Od leta 2008 do 2010 je Damjan Saramandić kot mladi študent študiral na Glasbeni akademiji v Hannovru v razredu prof. Leonida Gorokhova. Nato je pri njemu nadaljeval kot redni študent in julija 2014 diplomiral iz umetniške vzgoje. Od oktobra 2014 je sledil magistrski študij, prav tako v razredu Leonida Gorokhova. Leta 2017 je zaključil magistrsko / umetniško izobraževanje. Njegovo izobraževanje zaključujejo mojstrski tečaji pri Anner Bylsma, Alexandru Rudinu, Ivanu Kučerju, Davidu Gregorianu, Alekseju Seleznjovu in Wolfgangu Boettcherju. Damjan Saramandić je zmagovalec številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, med drugim mednarodnega tekmovanja Heran v Usti nad Orlici (Češka), tekmovanja Jurij Polanskij v Kijevu (Ukrajina), mednarodnega tekmovanja Petar Konjević v Beogradu (Srbija) in Antonio Prize Janigro Competition, Poreč (Hrvaška). Nikolaj Sajko, violončelo Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Več informacij www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 29. NOVEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v soboto, 2. decembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila opereto Radovana Gobca Planinska roža pod taktirko Simona Robinsona v režiji Matjaža Latina. V glavnih vlogah bosta nastopila Valentina Čuden in Martin Sušnik. Slovenski skladatelj Radovan Gobec (1909–1995) je za svoja številna glasbena dela kar sam ustvaril besedilo, kar velja tudi za opereto Planinska roža, ki ima v njegovem opusu poseben status, saj jo je leta 1937 ustvaril kot »poročno darilo« svoji bodoči ženi Sonji Elschbacher. Prizorom iz idiličnega življenja sredi neokrnjene narave Srečnega vrha, kjer »kraljuje« nekoč slavna pevka in igralka Katja Silvana, je sopostavljeno urbano okolje, iz katerega prihajajo štirje gledališčniki. Omenjena druščina štirih, ki išče navdih za novo gledališko uprizoritev, kot nalašč sreča brhko »Katrco«, ki dodobra prežene monotonijo iz njihovih življenj, obenem pa poskrbi – kot se za dobro slovensko romanco spodobi –, da se med njo in igralcem Miranom Svetlinom splete pravcata ljubezenska zgodba. Planinska roža Radovana Gobca je glasbenogledališko delo, ki je sprožilo polemiko glede »operetne vojne« v sezoni 1962/1963 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Uprizoritev operete je naletela na kritike nekaterih intelektualcev, ki so nasprotovali popularizaciji gledališča skozi lažje, »manjvredne« žanre, kot je opereta. V ospredju polemike so bila vprašanja o mestu gledališča v kulturi, kulturni politiki ter odnosu med »resnimi« in »lahkotnimi« umetnostmi. Scenograf je Rok Predin, kostumografinja Mira Strnad, oblikovalec svetlobe Rok Predin, asistent oblikovalca svetlobe Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, dramaturginja in koreografinja Maja Pihler Stermecki, asistentka koreografije Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Nastopili bodo Valentina Čuden, Martin Sušnik (2., 3. in 9. 12. 2023) /Bogdan Stopar (5., 6., 7. in 11. 12. 2023), Marko Škofič (2., 3., 5. in 9. 12. 2023) /Tomaž Planinc (6., 7. in 11. 12. 2023), Jernej Luketič, Dušan Topolovec, Dada Kladenik, Mihael Mikluš, Sebastijan Čelofiga, Liam Čelofiga, Izak Mlakar, baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 22. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. novembra 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Milana Ramšaka Markovića Prometej: ena lepa apokalipsa v režiji Sebastijana Horvata. Igrajo Žan Koprivnik, Davor Herga, Mateja Pucko, Matija Stipanič, Julija Klavžar, Petja Labović/Nejc Ropret, Ana Urbanc, Vojko Belšak, Liza Marijina in Kristijan Ostanek. Prometej: ena lepa apokalipsa je novo besedilo, ki je nastalo izpod peresa dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića. V tandemu z dolgoletnim sodelavcem, enim najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijanom Horvatom in z njegovo avtorsko ekipo, ki jo sestavljajo še skladatelj Drago Ivanuša, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović in oblikovalec svetlobe Aleksander Čavlek, so se v novem ustvarjalnem ciklusu lotili posodabljanja antike oziroma dialoga z antičnimi junaki – Medejo, Ojdipom in Prometejem. Režiser Sebastijan Horvat pravi, da gre za mite, ki jih »nesramno« postavljajo v vsakdanje situacije – sodobne dane okoliščine, ki s svojo prekarnostjo, razredno stratifikacijo brutalno zastavljajo vprašanja o umazani svetosti sedanje razsežnosti konkretnega »prostora-časa«. Antični ciklus se je začel z Medejo (My name is Medea, nastalo v produkciji Narodnega teatra Bitola), nadaljeval z uprizoritvijo Deževni dan v Gurlitschu (v produkciji PG Kranj in MG Ptuj) in se končuje z mariborsko uprizoritvijo Prometej: ena mala apokalipsa. Pri omenjeni trilogiji gre za prenos antičnega mita v sedanjost – v čas in prostor, ki se dotika tega trenutka in naših problemov. Režiser pravi, da ga je v Prometeju zanimal mit o današnjem revolucionarju: »In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.« Prometej Milana Ramšaka Markovića, ki je tudi dramaturg uprizoritve, govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je znašel v rodnem Mariboru po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom. Je opazovalec. Ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje. V uprizoritvi, ki bi jo lahko imenovali »gledališki roadmovie« ali »človeški pasijon«, spremljamo zadnji Vidov dan, kjer (v)stopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu. Avtor besedila Milan Ramšak Marković v prispevku za gledališki list O mestu in ljubezni zapiše: »Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel. Vendarle pa se pojavi vprašanje, ali lahko osebo, ki jo ves čas spremljamo na odru, imenujemo 'glavni lik', saj je verjetno točnejša in vsekakor razburljivejša verjetnost, da se v prvi plan postavi kar mesto, po katerem Vid tava.« »Vid ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas,« pa je v prispevku za gledališki list Prostor, kraj in jezik »apokaliptičnega Prometeja« zapisala lektorica in sociologinja Mojca Marič. Besedilo je prevedla Nina Ramšak Marković.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico vabi na literarni večer, posvečen Ivanu Tavčarju, Cvet_enje v jeseni, ki bo v četrtek, 23. novembra 2023, ob 18. uri v Knjižnici Duplek. Literarni večer, ki ga je pripravila dramaturginja Drame SNG Maribor Maja Borin, bosta vodila priznana dramska igralca mariborske Drame Mirjana Šajinović in Matevž Biber. V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti Ivana Tavčarja, enega najbolj svojeglavih in nenavadnih osebnosti slovenske literarne klasike, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, ki se je s svojim delom zapisal med slovenske literarne ikone. Vlada RS je leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto. Tavčarjeva življenjska zgodba je zgodba o uspehu. Kmečki fant, rojen v kajži pri Poljanah nad Škofjo Loko, je bil od nekdaj prepričan, da mu pripada gosposki položaj, zato je kot dijak v Ljubljani samozavestno dvoril eni najbogatejših mestnih gospodičen. Za kazen je bil vržen iz Ljubljane, a je šolanje končal v Novem mestu. Po končanem študiju prava na Dunaju, in ko je že skoraj začel verjeti v svoje besede, da nam je ljubezen vsem v pogubo, se je zaljubil in poročil s Franjo Košenini, najbogatejšo narodnozavedno Ljubljančanko. Postal je eden najuglednejših slovenskih meščanov in vplivnih politikov. Postal pa je tudi to, kar si je od otroštva želel – graščak na Visokem. Na svojem posestvu je našel material za Visoško kroniko – dognan, idejno in estetsko vrhunsko izoblikovan zgodovinski roman. Njegova najbolj znamenita povest Cvetje v jeseni pa se je s Klobčičevo ekranizacijo ljubezni med Meto in Janezom trajno zapisala v slovensko memorijo. V Knjižnici Nova vas Maribor bo literarni večer na sporedu v sredo, 6. decembra 2023, ob 18. uri.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 15. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 17. novembra 2023, na Malem odru premierno uprizorila veliko mednarodno koprodukcijo v okviru evropskega projekta STAGES, ki ga sofinancira Evropska unija, Mirande Rose Hall Monolog za živeče v času izumrtja po idejnem konceptu Katie Mitchell in Jérômea Bela v režiji Tina Grabnarja. Igra Minca Lorenci. Monodrama mlade ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall Monolog za živeče v času izumrtja (2020) govori o trenutku, ki ga pravkar živimo, s preizprašujočim pogledom na to, kaj naša dejanja pomenijo za bližnjo prihodnostjo. Živimo na robu ekološke katastrofe, ki jo je prineslo zadnjih dvesto let življenja in brezbrižnega onesnaževanja, a smo še vedno ravnodušni, kljub temu da pred našimi očmi izumirajo številne živalske in rastlinske vrste, da izginjajo ekosistemi, da se vreme drastično spreminja ... V tenkočutnem monološkem formatu nas pripovedovalka v monodrami opomni na trpko resničnost vremenskih sprememb in človeštvo umesti v celostno sliko počasi propadajočega znanega sveta. Kaj se je zgodilo z malim rjavim netopirjem? Kaj z morsko travo? Kaj se bo zgodilo s homo sapiensom? Monodrama je nastala na pobudo LubDub Theatre Company iz New York Cityja, ki spodbuja in razvija nastanek novih besedil, izvirajočih iz znanosti in mitov. Veliki mednarodni projekt pa o ekoloških možnostih bivanja ne samo razmišlja in govori, pač pa v režijski strategiji pokaže, kako narediti ogljično nevtralno in samozadostno uprizoritev – na odru ob protagonistki so namreč kolesarji, ki preko električnih generatorjev ustvarjajo elektriko, potrebno za uprizoritev. Ogljično nevtralna uprizoritev pa gre še korak naprej in zruši tudi ustaljene modele gledališke produkcije, razvija etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče, ki preizkuša tudi nove modele gledališke (post)produkcije po idejni zasnovi mednarodno uveljavljene britanske gledališke in operne režiserke Katie Mitchell in francoskega koreografa Jérômea Bela. Po njunem konceptu so v Vidy Théâtre Lausanne v režiji Katie Mitchell uprizorili prvo v seriji koprodukcijskih uprizoritev. Namesto da bi uprizoritev gostovala po svetu in s tovornim ter letalskim prometom dodatno onesnaževala planet, se je Drama SNG Maribor pridružila enajstim partnerskim gledališčem, ki bodo po modelu trajnostnega gledališča postavili vsako svojo uprizoritev (Théâtre de Liège, Belgija; MC93 – Hiša kulture Seine-Saint-Denis, Francija; HNK Zagreb, Hrvaška; Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Švedska; Litvansko narodno dramsko gledališče, Litva; Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa, Italija; Trafó – Hiša sodobne umetnosti, Madžarska; Teatro Nacional D. Maria II, Portugalska; NTGent, Belgija; Théâtre Vidy-Lausanne, Švica; Narodno gledališče in koncertna dvorana Tajpej, Tajvan; v sodelovanju z Evropsko gledališko konvencijo iz Nemčije in Tehnično univerzo Riga iz Latvije). Režiser slovenske uprizoritve Tin Grabnar je ob nastajanju uprizoritve razmišljal: Vsepovsod lahko slišimo alarmantne napovedi prihajajoče ekološke katastrofe. Mediji poročajo o radikalnih vremenskih spremembah, ki jih že lahko občutimo na lastni koži. Neustavljivi orkani, silovite poplave in razdivjani požari so postali del našega vsakdanjika. Živalske in rastlinske vrste izumirajo s takšno hitrostjo kot še nikoli poprej. Od vseh teh informacij so naši čuti že skoraj otopeli. Mogoče se je potrebno znotraj teh kompleksnih globalnih procesov za trenutek ustaviti in pogledati okrog sebe, da bi lahko bolj mirno in trezno delovali v zahtevnih časih, ki so pred nami.« Minca Lorenci pa je dodala, da Monolog bere predvsem kot opomnik: »Človeku se zdi, da ve vse o trenutnem katastrofalnem podnebnem stanju, celo utruja nas kdaj vsakodnevno opozarjanje na brezno in temo, v katero drvimo. Ampak ko smo se na vajah začeli ukvarjati z vsebino, resneje in bolj poglobljeno, se je, vsaj v meni, verjamem, da tudi v drugih, odprla pokrajina različnih občutij. Predvsem grenkih, glede na naše, torej človeško, neumorno teptanje vsega okoli nas. Podatki, ki smo jih odkrivali, so res grozljivi in uničujoči. In tako ugotoviš, da v resnici nimaš pojma o tej temi. In zato so tovrstni opomniki, torej naša uprizoritev recimo, nujni. Ta tema ne sme nikoli postati nujno zlo ali odveč, ta tema nas nikoli ne sme dolgočasiti, o njej moramo govoriti v javnem in intimnem življenju. In se, kljub grenkobi, vsake toliko spomniti, da smo v našem okolju v noro privilegiranem položaju, kjer je mnogo blagostanja in bolj malo odgovornosti. In verjamem, da vsak poskus šteje. To, da ne odvržem plastenke v gozdu ali da v času ene predstave elektriko generirajo kolesarji, ki vozijo kolo.« Besedilo je prevedla Tina Mahkota, scenograf je Matic Gselman, kostumografinja Suzana Rengeo, avtorica glasbe Mateja Starič, tehnična izvedba in oblikovanje luči so delo Tomaža Bezjaka, lektorica je Metka Damjan.   Slovensko narodno gledališče Maribor veseli, da ga v njegovem poslanstvu podpirajo številni partnerji, med njimi tudi podjetje Lumar, ki v aktualni sezoni ostaja trajnostni partner gledališča. Lastnik in direktor podjetja Lumar Marko Lukić pravi: »Živimo v obdobju, ko beseda trajnost ni več zgolj skupek črk na papirju, temveč nujnost, ki jo moramo udejanjiti v vsakdanjem življenju, če želimo ohraniti svet prijazen tudi za prihodnje generacije. Podnebne spremembe in zadnji nepredvidljivi vremenski pojavi so dokaz, da moramo na pot zelenih sprememb stopiti čim prej. Pri Lumarju smo ponosni, da že več desetletij sledimo trajnostnim načelom delovanja in razvoja. V zadnjem obdobju pa smo s sprejeto trajnostno poslovno strategijo in zelenimi zavezami podjetja na to pot stopili še bolj strateško in odločno. Trajnost je ena naših ključnih vrednot delovanja. Je naš DNK in je vpeta v vse pore našega delovanja. Montažna lesena gradnja sama po sebi zmanjšuje negativne okolijske vplive, vendar nenehno iščemo nove tehnologije in rešitve za še bolj trajnostno gradnjo. Ustvarjamo inovativne in kakovostne lesene montažne objekte, ki skozi celoten življenjski cikel minimalno obremenjujejo okolje, ponujajo izjemno ugodje bivanja, so energetsko učinkoviti in omogočajo ohranjanje naravnih virov. Kot proizvajalci lesenih montažnih objektov se aktivno zavzemamo tudi za trajnostno rabo gozdov in lesa, uporabo recikliranih materialov ter celovito zmanjševanje odpadkov. V sklopu trajnostnega in odgovornega delovanja aktivno podpiramo družbeno odgovorne projekte v naši ožji in širši skupnosti. Že nekaj let odlično sodelujemo s SNG Maribor, ki se zaveda pomena trajnostnega delovanja in s pomočjo umetniškega ustvarjanja ne zgolj osvetljuje okoljskih izzivov, temveč spodbuja razmislek o načinih, kako lahko posamezniki in družba prispevamo k bolj trajnostnemu načinu življenja. Zato smo z veseljem pristopili k sodelovanju kot trajnostni partner gledališča, saj imamo skupaj moč in potencial, da z gradnjo mostov med gospodarstvom in kulturo ozaveščamo ljudi o pomenu trajnostnega delovanja in soustvarjamo boljši svet.« ###   Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2023/11/14/monolog-za-zivece-v-casu-izumrtja/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Carpe artem: Rojstvo brezmejnega Sreda, 15. novembra 2023, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00 Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja drugi koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na sporedu bodo dela za redko slišano zasedbo harfe, flavte in godalnega tria. Prisluhnili bomo flavtistu Marko Zupanu, ki je ustavrjalno razpet med Berlinom in Splitom, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni akademiji, harfistki Lari Hrastnik, ki kot gostujoča glasbenica sodeluje z mnogimi evropskimi orkestri, violinistu Janezu Podlesku in violistki Maji Rome, ki sta profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, ter violončelistu Gorazdu Strliču, solistu Simfonilnega orkestra SNG Maribor. Posebnost večera pa bo praizvedba cikla pesmi na poezijo Cirila Zlobca, ki jo je po naročilu društva napisal skladatelj Dušan Bavdek, v izvedbi sopranistke Nike Gorič. Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor s skladateljem in izvajalci, ki ga bo moderirala muzikologinja Maruša Frelih.    PROGRAM Jean Cras (1879–1932): Kvintet za harfo, flavto, violino, violo in violončelo Dušan Bavdek (1971): Zemlja sem, sonce in zrak za sopran, flavto, harfo, violino, violo in  violončelo* Jutro Kdo sem? Opoldne V labirintu André Jolivet (1905–1974): »Chant de Linos« za flavto, violino, violo, violončelo in harfo Heitor Villa-Lobos (1887–1959): »Quintette instrumental« za flavto, violino, violo, violončelo in  harfo, W. 538

*Praizvedba dela po naročilu Društva za komorno glasbo Amadeus.

 Glasbeniki: Nika Gorič, sopran, Marko Zupan, flavta, Lara Hrastnik, harfa, Janez Podlesek, violina, Maja Rome, viola, Gorazd Strlič, violončelo   O PROGRAMU Glasbena dela Jeana Crasa (1879–1932) so prežeta z navdihom morja, zaznamovana s skladateljevimi pomorskimi popotovanji. Cras je namreč »krmaril« med svojo profesionalno potjo kot častnik francoske mornarice in glasbeno kariero. Najverjetneje je edino formalno izobraževanje iz kompozicije prejel od skladatelja Henrija Duparca, s katerim sta razvila dolgoletno prijateljstvo. Večji del Crasovega opusa sicer zajemajo komorna dela, potrditev s strani umetniških krogov pa mu je prineslo njegovo edino operno delo Polifem (1912–1918), za katero je leta 1921 prejel prvo nagrado na tekmovanju v Parizu (Concours Musical de la Ville de Paris). Skladateljev glasbeni jezik tega kompozicijskega obdobja je samosvoj, pa vendar v njem lahko prepoznamo vplive Duparca, na drugi strani pa Debussyja. Ti se, poleg drugih eksotičnih primesi, ki so plod številnih potovanj v oddaljene dežele, zrcalijo tudi v njegovem Kvintetu za harfo, flavto, violino, violo in violončelo (1928). Delo pa z zapisom v partituri ponuja možnost tudi v izvedbi godalnega kvarteta in klavirja. Skladba je nastala na pobudo Pierra Jameta, harfista in ustanovitelja ansambla Quintette instrumental de Paris. Štiristavčno zasnovano delo barvitih zvočnih slik oblikujejo živahni stavki (kot narekuje oznaka animé) in tretji, počasnejši stavek, s ponotranjenim vzdušjem. Skladbo upodabljajo lirično oblikovane melodične linije, orientalizirani odtenki, barvitost izbranih zvočnih kombinacij posameznih instrumentov in nenehen utrip raznolikosti razpoloženj. Slovenski skladatelj Dušan Bavdek (1971) je študiral kompozicijo v razredu Alojza Srebotnjaka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa se izpopolnjeval pri Janosu Vajdi v Avstriji in Helmutu Lachenmannu v Nemčiji. Kot profesor je deloval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, od leta 2002 pa je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo ter prodekan za mednarodno dejavnost na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od lanskega leta (2022) je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev. Čeprav Bavdkov skladateljski opus zajemajo tudi zborovska in solistična dela, je prepoznaven predvsem po orkestralnih in komornih skladbah, njegova dela pa odsevajo samosvoj spoj tradicije in elementov modernejših glasbenih tokov. Nocoj je na sporedu premierna izvedba Bavdkove skladbe, ki je v letošnjem letu nastala po naročilu Društva za komorno glasbo Amadeus. Cikel pesmi Zemlja sem, sonce in zrak za sopran, flavto, harfo, violino, violo in violončelo na besedila pesmi Cirila Zlobca, je naslovljen z zadnjim verzom ene izmed njih – »zemlja sem, sonce in zrak«. Instrumentalno zvočnost, ki vsebuje tudi uporabo razširjenih izvajalskih tehnik, skladatelj pretanjeno spaja s pesniško besedo. S premišljeno instrumentacijo pa ob tem skrbi, da pevski glas, s tem pa razumljivost in podajanje pomena besedil, vseskozi ohranja jasnost. Skladatelj o svojem novem delu pravi takole: »V štirih Zlobčevih pesmih (Jutro, Kdo sem?, Opoldne, V labirintu), ki sem jih izbral iz različnih njegovih zbirk, se pesnik na njemu lasten topel, mehak, barvit, raznolik in hkrati jasen in razumljiv način dotakne nekaterih pomembnih točk človeškega življenja: mladostnih sanj, iskanja poti, iskanja lastne identitete in duhovne rasti. Glasbeni jezik rekonstruira, spaja in parafrazira različne elemente zvočnosti tradicije in sodobnosti tako, da medsebojno komunicirajo, sodelujejo in se dopolnjujejo. Posvečen je moji mami, ki mi je bila in je s svojim ‘božanskim čarom’ – ljubeznijo, iskrivostjo ustvarjalnega duha in delavnostjo – vselej svetilnik z jasno in čisto lučjo pri iskanju ‘poti v labirintu časa in življenja’.« Francoski skladatelj André Jolivet (1905–1974) je bil eden vidnejših snovalcev francoskega glasbenega življenja preteklega stoletja, ki je zasedal številne pomembne umetniške pozicije. V obdobju po koncu druge svetovne vojne je deloval kot glasbeni direktor gledališke hiše Comédie Française, profesor kompozicije na pariškem glasbenem konservatoriju, uveljavil pa se je tudi kot dirigent. Že v mladostnih letih je kazal vsestransko umetniško nadarjenost, saj je poleg igranja klavirja in violončela igral tudi v gledališču, pisal poezijo in slikal. Kljub temu da je svojo profesionalno pot želel izpolniti kot skladatelj, se je zaradi pragmatičnih stališč svojih staršev izšolal za učitelja. Vendar pa to ni ustavilo njegove ustvarjalne moči, kasneje je namreč študiral kompozicijo pri Paulu Le Flemu, poseben vtis pa je na skladatelja napravila izvedba Amériques Edgarda Varèseja, pri katerem se je Joliviet kompozicijsko izpopolnjeval. Sodeloval je z Olivierjem Messiaenom, s katerim sta leta 1936, skupaj z Danielom Lesurjem in Yvesom Baudrierjem, ustanovila skupino »La jeune France«, ki naj bi zagovarjala »glasbo duhovnih in humanističnih vrednot v mehaničnem in brezosebnem svetu«. Njihovo delovanje je odsevalo spiritualno konotacijo, v glasbenem smislu pa so njihova dela opisana kot neoimpresionistična. Vsekakor pa Jolivetovega obsežnega opusa žanrskih raznolikosti ni mogoče enostavno opredeliti. Njegov glasbeni jezik je namreč prepreden s široko paleto različnih vplivov, med drugim je izvenglasbeni navdih črpal tudi v »mitičnosti« raznih obrednih praks in plesov, s katerimi se je srečeval in jih preučeval na potovanjih po Afriki, Severni Ameriki in Bližnjem vzhodu. Elementi ritualov predstavljajo metafizično podstat v njegovih delih in bolj ali manj prežemajo skladateljev celoten opus. Med drugim naj bi se na potovanju po Alžiriji posebej navdušil nad zvokom flavte, ki ji je pripisoval poseben pomen, zato ni nenavadno da tudi v sklopu različnih sestavov flavta zavzema zajetnejši del njegovega opusa. Zvočne in tehnične razsežnosti tega instrumenta je Jolivet upodobil tudi v delu Chant de Linos za flavto in klavir, ki jo je leta 1944 napisal kot obvezno skladbo v sklopu letnega tekmovanja pariškega glasbenega konservatorija. Takrat je prvo nagrado osvojil znameniti flavtist Jean-Pierre Rampal. Jolivet je kmalu za tem napravil transkripcijo za flavto, harfo in godalni trio. Pri tem je pomemben zapis v partituri »pour flute principale« – flavta torej tudi v novi zasedbi solistično izstopi, hkrati pa za izvajalca predstavlja izziv izjemnih tehničnih razsežnosti. Chant de Linos (Linosova pesem) ponovno izvira iz Jolivetove fascinacije nad ritualom in grškim mitom. Obstaja več različic mita o Linosu. Ena izmed njih pripoveduje o Linosu, sinu Apolona in muze, ki je Orfeja učil igranja na liro, kasneje pa še grškega junaka Herakleja. Linos naj bi Herakleja grajal zaradi napak pri njegovem igranju, Heraklej pa se je maščeval tako, da ga je s svojo liro udaril po glavi in ubil. Linos je tako poosebitev žalovanja, vključno z značilnostmi pogrebnega rituala – objokovanjem, žalostinkami in plesi, ki se izmenjujoč pojavljajo v Jolivetovi zvočni upodobitvi.  Heitor Villa-Lobos (1887–1959), najvidnejše latinskoameriško skladateljsko ime 20. stoletja, je zavzemal vodilno vlogo v glasbenem življenju svoje rodne Brazilije. Njegovo mnoštvo kompozicij je prežeto z ekstravagantnim glasbenim jezikom, v katerem melos in ritme brazilske ljudske glasbe spaja z elementi zahodne klasične glasbene tradicije. Kot violončelist in kitarist se je v mladostniških letih preživljal s pouličnim nastopanjem ter igral v gledališkem in kinematografskem orkestru. V času popotovanj po Braziliji je spoznaval večplastnost afro-brazilske glasbe, pod njenim vplivom pa tudi sam skladal. Na drugi strani je kasneje preučeval Bachova, Wagnerjeva in Puccinijeva dela, ki so na svojstven način vplivala tudi na njegova glasbena snovanja. Kljub večim poskusom pridobitve formalne glasbene izobrazbe se zdi, da Villi-Lobosu akademski glasbeni krogi niso ustrezali. Med letoma 1923 in 1930 je preživel v Parizu, kjer se je seznanil s cvetočim glasbenim dogajanjem ter deli slovitih glasbenih imen, sam pa je tudi koncertiral, objavil več svojih del in si tlakoval pot mednarodno prepoznanega glasbenika. Po vrnitvi v Brazilijo je pridobil tudi tamkajšnje priznanje, poučeval in se zavzemal za javno glasbeno izobraževanje, leta 1945 pa soustanovil Akademijo za glasbo. Komorna dela za različne glasbene sestave se razprostirajo skozi celoten, sicer obsežen ustvarjalni opus Ville-Lobosa. Mednje se uvrščajo tudi posamezne kompozicije skladateljevih reprezentativnih del v sklopih, naslovljenih Chôros in Bachianas Brasileiras, v katerih je spoj brazilske in zahodne klasične tradicije najočitnejši. Kvintet za flavto, harfo, violino, violo in violončelo, W. 538, izvorno imenovan Quintette instrumental (1957), sodi med skladateljeva pozna komorna dela. Prvič je bil izveden v Riu de Janeiru pet let po nastanku, zato Villa-Lobos izvedbe žal ni dočakal. Uvodni stavek Kvinteta razprostre pitoreskno zvočnost ansambla, ki tke mrežo linij, pri kateri tematski material podajajo godala, medtem ko flavta in harfa nastopita kot arabeskni podobi. Drugi stavek ima značaj nokturna, ki v srednjem delu doseže lirični vrhunec in se nato ponovno prelije v ponotranjeno vzdušje. V kontrastnem finalu se vseh pet instrumentov zaplete v razburljivo razpravo, delo pa se zaključi z živahnim razcvetom. Maruša Frelih   O GLASBENIKIH  Nika Gorič, sopran Kritiki so jo opisali kot “mojstrico različnih glasbenih stilov” in pevko s “fenomenalno zmožnostjo preobrazb in igralskim izrazom”. Petje je študirala na Univerzi za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu in na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je magistrirala in zaključila umetniški doktorat. Prejela je najprestižnejše priznanje kraljičino nagrado “Queen’s commendation for excellence” kot študentka leta. Leta 2019 je prejela tudi laskavi naziv ‘Associate of Royal Academy of Music’, katerega prejmejo bivši študentje akademije, ki so znatno pripomogli h glasbeni profesiji. Marko Zupan, flavta Kot solo flavtist je nastopil z orkestri kot so Berliner Symphoniker, Filharmonia Sudecka, Philharmonisches Orchestre des Staatstheaters Cottbus, Evian Festival Orchestra, Mozart Sinfonietta Salzburgu, Neues Kammerorchester Potsdam, Philharmonie der Nationen in drugi. Koncertne dejavnosti ga vodijo po vsej Evropi, ZDA, Japonski, Kitajski, Južni Koreji, Vietnamu in Alžiriji. V želji po širjenju repertoarja za flavto je premierno izvedel številne skladbe predvsem mlajše generacije slovenskih skladateljev. Lara Hrastnik, harfa Redno koncertira solo in v komornih zasedbah na različnih festivalih, kot so Festival Ljubljana, Festival Lent in tudi v sklopu drugih glasbenih ciklov po Sloveniji in tujini. Redno sodeluje s profesionalnimi orkestri, kot so: Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske vojske, Policijski pihalni orkester in z Radijskim simfoničnim orkestrom na Dunaju (ORF-RSO). Kot solistka se je predstavila s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Janez Podlesek, violina 15 let je bil koncertni mojster Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 2018 je redno zaposlen kot docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Leta 2012 je pridobil naziv docenta za področje violine in leto kasneje prejel Svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke. Redno deluje v godalnem kvartetu Dissonance ter triu Clavimerata, s katerima je posnel več zgoščenk (I. Stravinski: Zgodba o vojaku, Um a zero, Po slovensko, Dissonance). Maja Rome, viola Med leti 2006 in 2020 je delovala kot solo violistka Orkestra slovenske filharmonije. Z letnim semestrom 2019/2020 je pričela z redni poučevanjem na Akademiji za glasbo Ljubljana. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in Kristalnega grba mesta Celja za študijske uspehe. Gorazd Strlič, violončelo Diplomski in specialistični študij je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila ŠkerjancaJe dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Več informacij: Nikolaj Sajko niko@carpeartem.eu 041/866-171 www.carpeartem.eu

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 8. NOVEMBER - Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana in v sodelovanju z Opernhaus Zürich v petek, 10. novembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorila balet Faust v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Milka Lazarja pod taktirko Simona Krečiča. »Balet Faust je nedvomno največji baletni spektakel, ki smo ga do sedaj uprizorili v mariborskem Baletu,« pravi umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug. Plesna predstava po motivih Goethejeve kultne tragedije o vedoželjnem alkimistu in učenjaku Faustu, za katerega je Clug napisal libreto, glasbo pa Milko Lazar, je v Züriški operi doživela praizvedbo aprila 2018. »Ključno za ustvarjalni proces baleta je bilo predvsem spoznanje, da Faustov sindrom najbrž še nikoli doslej ni (bil) tako prisoten kot prav v naši sodobni družbi, ki se je pripravljena odpovedati lastni identiteti oziroma lastni duši v zameno za večno mladost, navidezno lepoto ali za katerokoli drugo človeško nečimrnost. Nagel tempo sodobnega življenja, v katerem velikokrat izgubljamo lastno substanco – svoj jaz –, tako nezadržno vodi v stanje nenehne nasičenosti in mimobežnosti, s tem pa postajajo najrazličnejše skušnjave vedno bližje in lažje dostopne,« pravi Edward Clug in dodaja, »balet Faust, katerega zgodba je skozi zgodovino umetniških uprizarjanj postala gledališki mit par excellence, je zato opozorilo in obenem navdih k premisleku o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne posledice lahko imajo naše želje – ne le na naše lastno življenje, ampak tudi na življenjske usode vseh, ki jih srečujemo na svoji poti.« Glasba je delo Milka Lazarja, koreograf je Edward Clug, dirigent Simon Krečič, scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, zasnova oblikovanja svetlobe je delo Martina Gebhardta, oblikovalec svetlobe je Tomaž Premzl, oblikovalec videa Tieni Burkhalter, asistenta koreografa Gaj Žmavc in Tijuana Križman Hudernik. Nastopili bodo Davide Buffone/Ionut Dinita (Faust/Valentin), Thomas Martino k. g./Daniel Domenech k. g. (Mefisto), Monja Obrul/Asami Nakashima (Margareta), Olesja Hartmann Marin/Branka Popovici (Marthe Schwerdtlein), Evgenija Koškina/Tea Bajc (Sybil), Matteo Magalotti/Tomaž Viktor Abram Golub (Wagner), Tijuana Križman Hudernik/Catarina de Meneses (Angel), Luka Pitamic k. g. (Jezus) ter baletni ansambel in Simfonični orkester SNG Maribor. Po petkovi premieri bo v Mariboru Faust na sporedu še 12., 14., 16. in 18. novembra 2023, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana pa si ga bo mogoče ogledati med 26. in 31. januarjem 2024.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje JDP Beograd v SNG Maribor Potujoče gledališče Šopalović Drama SNG Maribor najavlja gostovanje Jugoslovenskega dramskega pozorišta iz Beograda, ki bo jutri v soboto, 28. oktobra 2023, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc nastopilo z legendarno uprizoritvijo Ljubomira Simovića Potujoče gledališče Šopalović v režiji nedavno preminulega Jagoša Markovića. V glavnih vlogah bosta nastopila izjemna Dragan Bjelogrlić in Jasna Đuričić. Drama Ljubomira Simovića je bila krstno uprizorjena leta 1985 v režiji Dejana Mijača v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu. Izvedena je bila 123-krat, ogledalo si jo je več kot 65.000 gledalk in gledalcev, gostovala je po državah bivše Jugoslavije in v tujini. Prejela je številne nagrade. Tri in pol desetletja zatem je uprizoritev v istem gledališču na oder postavil režiser Jagoš Marković. Štirje igralci gledališke skupine Šopalović, meščani okupiranega mesta Užice, okupator, sodelavci okupatorja, eksekutorji in žrtve so se znašli v isti realnosti, ki pa jo drugače dojemajo. Kdaj je čas za gledališče in kdaj ne, je le eno izmed vprašanj, s katerimi se ukvarja uprizoritev. »Na eni strani imamo bedo, banalnost, sovraštvo, politiko, zlo, krutost … in na drugi strani gledališče, lepoto, umetnost, vero, utopijo … Prisotna je tudi božja iskra brez primere, ki jo vsebuje talent. Jasno je, da je govora o zaščiti umetnosti in gledališča. Tega življenja, ki ga vsi preživimo v gledališčih. Je tudi posvetilo nam revežem v gledališčih in vsem tistim, ki so nas zapustili, in tistim, ki nas niso zapustili, predvsem pa tistim, ki bodo prišli,« je o uprizoritvi ob premieri dejal režiser Jagoš Marković, ki podpisuje tudi adaptacijo, scenografijo in izbor glasbe. Kostumografija je Lana Cvijanović, lektorica Ljiljana Mrkić Popović, oblikovanje svetlobe je delo Dejana Draganova. Igrajo: Dragan Bjelogrlić, Jasna Đuričić, Marko Janketić, Nenad Jezdić, Anita Mančić, Branko Vidaković, Irfan Mensur, Miloš Samolov, Aleksandra Ilić, Milivoje Buturović, Dragana Pantelić, Svetlana Paroški in Jelena Komazec. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

Maribor, 24. oktober 2023 – Slovensko narodno gledališče Maribor bo jutri v sredo, 25. oktobra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc za mlado občinstvo premierno uprizorilo pravljično opero Knjiga o džungli pod taktirko Simona Robinsona in v režiji Piera Francesca Maestrinija. Nastopili bodo Valentina Čuden, Bogdan Stopar, Sebastijan Čelofiga, Petra Crnjac, Mihael Roškar, Jaki Jurgec, Simfonični orkester SNG Maribor in akrobatki Tamia Dulce Villca Šeme ter Mia Miloševič Iglič. Priljubljena fantazijska zgodba, ki sta jo po motivih istoimenske knjižne mojstrovine Rudyarda Kiplinga ustvarila skladatelj Giovanni Sollima in libretist Pier Francesco Maestrini, nas s privlačnimi odrskimi podobami ter z novim slovenskim pevskim prevodom Benjamina Virca popelje na vznemirljivo pustolovščino dečka Mavglija in njegovih živalskih prijateljev. Ker je Mavglija še kot dojenčka posvojil trop volkov, se zlobni tiger Šir Kan nikakor ne more sprijazniti s človeškim prišlekom. Da bi ušel tigrovim maščevalnim krempljem, mora Mavgli zapustiti svoj dom, na nepozabni dogodivščini pa ga spremljata zvesta prijatelja, panterica Bagira ter zmeraj dobrodušni medved Balu. Toda v džungli se skriva še veliko pasti in nevarnosti, ki jih bo treba premagati. Še posebej veliko grožnjo predstavlja opičji guru Gurila, ki si nadvse prizadeva izvedeti skrivnost prižiganja ognja. Bo Mavgliju uspelo pobegniti iz izgubljenega mesta, kjer kraljuje Gurila, in zaživeti v miru s svojimi prijatelji? Scenograf in avtor videoanimacije te vizualno atraktivne opere je Joshua Held, ki ga mariborsko občinstvo pozna po animacijah za opero Seviljski brivec, kostumograf je Luca Dall'Alpi, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, oblikovalca zvoka in videa Gregor Mendaš in Rene Nemec, izdelovalca lutk Aleksander Andželović in Maja Makovec, jezikovno vodstvo podpisuje Nevenka Verstovšek, asistent režije je Tim Ribič.

21. oktober 2023, Kazinska dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Iztok Kocen Solistka Melanija Pintar, flavta Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Wolfgang Amadeus Mozart: Uvertura k operi La clemenza di Tito, K. 621   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za flavto in orkester št. 1 v G-duru, K. 313 Allegro maestoso Adagio ma non troppo Rondo: Tempo di Menuetto *** Antonín Dvořák: Serenada za godala v E-duru, op. 22 Moderato Tempo di Valse Scherzo: Vivace Larghetto Finale: Allegro vivace O PROGRAMU Prvo koncertno matinejo začenjamo z uverturo k operi La clemenza di Tito (Titova milostljivost) avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je po tedanji Evropi zaslovel že kot »čudežni deček«. Omenjena opera je bila Mozartov zadnji ustvarjalni podvig v tedaj že nekoliko zastareli glasbenogledališki zvrsti opere serie, ki se je z uprizarjanjem veličastnih in junaških zgodb iz antične mitologije in zgodovine kot nalašč prilegala baročnemu blišču nekdanjih velikih evropskih cesarstev. Opero je pri Mozartu naročil operni direktor (oziroma impresarij) Domenico Guardasoni, da bi z njo v praškem Stanovskem gledališču proslavili kronanje Leopolda II., ki je že leta 1790 postal cesar Svetega rimskega cesarstva in kralj Češke. Zdi se, da je z zgodbo o starorimskem cesarju Titu Vespazijanu, ki jo je po besedilni predlogi Pietra Metastasia priredil libretist Caterino Mazzolà, Mozartu v le osemnajstih dneh uspelo ustvariti opero z močnim moralno-etičnim sporočilom. Prav to naj bi s poudarjanjem vladarjeve milosti in človečnosti vsaj delno pomirilo politične strasti upornega češkega plemstva leta 1791. Kakorkoli že, Mozartov bleščeč simfonični slog nas tako že na samem začetku uverture prepriča s pompoznim vstopom celotnega orkestra, pri čemer dajejo poseben zvočni pečat prav udarci na pavke, glasbeni tok pa se nato nadaljuje s tekočo igro godal in z ljubkimi liričnimi motivi, ki jih zaigrata flavta in oboa. Po predstavitvi kontrastne druge teme, v kateri se oglasi mojstrsko kontrapunktično tkanje, nas Mozart ponovno pripelje do uvodne teme, ki pa jo nato s krajšo izpeljavo zaključi z veličastnim orkestrskim crescendom. Naslednja skladba je Mozartov Koncert za flavto in orkester v G-duru, ki ga je ustvaril leta 1778 med svojim obiskom Mannheima, tedanjega pomembnega glasbenega središča. V koncertu kot posebni glasbeni obliki, namenjeni predstavitvi vsaj enega solističnega inštrumenta – v tem primeru flavte –, je še posebej očiten glasbeni dialog med solistom in orkestrom. V prvem stavku, ki je napisan v tridelni sonatni obliki, se naprej oglasi orkester, a se že kmalu zatem oglasi flavta, ki ponovi prvo temo in jo začne nemudoma preigravati v zahtevnih pasažah s tekočimi intervalnimi skoki. Po predstaviti druge teme sledi izpeljava, v kateri flavta le še bolj utrdi svojo solistično vlogo, po skrajšani reprizi z orkestrom pa lahko v kadenci slišimo le flavto, ki se še enkrat svobodno poigrava z glavno temo. Začetek vzpenjajočega se uvodnega akorda iz drugega stavka v D-duru nas lahko v obrisih spomni na začetek Straussovega valčka Ne lepi modri Donavi, a se melodija nadaljuje v drugo smer. Izmed vseh treh stavkov se prav v drugem čuti enakovrednost glasbenega dialoga med flavto in orkestrom, kar se kaže v pogostejšem izmenjevanju melodij. Ponavljajoča se tema iz tretjega stavka, ki je napisan v obliki rondoja, ponovno izpostavi osrednjo vlogo flavte, saj ta že na samem začetku predstavi elegantno in poskočno plesno temo, ki ji sledi več vznemirljivih epizod, nabitih z glasbenimi akrobacijami. Vseeno pa se je Mozart, najbrž z namenom doseganja večjega ravnotežja, odločil za kompromisno rešitev in stavek zaključil brez solistične kadence v bolj umirjenem razpoloženju. Sklepna skladba današnjega koncerta je Serenada za godala v E-duru češkega skladatelja Antonína Dvořáka (1841–1904), ki velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev glasbene romantike. Delo, ki ga je Dvořák napisal v rekordnih dvanajstih dneh v mesecu maju leta 1875, ima kar pet stavkov, v katerih nam skladatelj s svojo bogato zvočno paleto naslika različna razpoloženja, ki niso tuji niti mladim zaljubljencem sredi najlepšega dela pomladi. Prvi stavek nas tako očara predvsem s svojo nežno spevnostjo, ki nas popelje na nočni sprehod po dehtečih travnikih, drugi stavek pa nam s svojimi nekoliko melanholičnimi melodijami v zibajočem ritmu valčka na stežaj odpre vrata plesnih dvoran. Še več glasbenih domislic lahko zasledimo v živahnem scherzu, ki nas dodobra predrami in razvedri s svojimi ritmičnimi preobrati, četrti in peti stavek pa nam prinašata lirično ljubezensko izpoved, ki izgineva v tihem hrepenenju, in čisto na koncu še nalezljivo navihanost kipečega pomladnega vrvenja, brez katere si ne moremo zamisliti bleščečega glasbenega vrhunca. Benjamin Virc BIOGRAFIJI DIRIGENTA IN SOLISTKI Dirigent in skladatelj Iztok Kocen je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal magistrski študij kompozicije v razredu Dušana Bavdka, nato pa še magistrski študij orkestrskega dirigiranja v razredu Marka Letonje in Simona Dvoršaka. Je vsestranski glasbenik in eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih dirigentov, ki se intenzivno posveča tudi glasbenemu gledališču. Med drugim je dirigiral premiero opere Deklica z vžigalicami Tine Mauko (2021), premiero opere Snežna kraljica Matthewa Kinga (2019), muzikal Druščina Stephena Sondheima (2019), premiero avtorske komorne opere Disposable v Brnu (2019) in premiero muzikala Pepelka Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina II. (2018). Kot drugi dirigent je vodil opero Julija skladatelja Aleša Makovca, v Žalcu uprizorjeno opereto Hmeljska princesa Radovana Gobca, opero Hobbit Deana Burryja in muzikal Moje pesmi, moje sanje Rodgersa in Hammersteina II. Kot korepetitor redno sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, njegove zborovske, komorne in orkestrske skladbe pa so redno izvajane tako v slovenskem kot v mednarodnem kulturnem prostoru. Flavtistka Melanija Pintar je svojo glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Žalec pri učiteljici Diani Štih, nadaljevala je na srednji glasbeni šoli Celje pri profesorici Mileni Lipovšek, nato pa je izobraževanje nadaljevala na zasebni univerzi na Dunaju v razredu Karl-Heinza Schütza, kjer je leta 2014 z odliko zaključila prvo stopnjo študija. Magisterij je dve leti pozneje (2016) prav tako z odliko zaključila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri profesorju Erwinu Klambauerju. Na isti univerzi je končala tudi študij pedagogike (2017). Že v času študija je prejela več nagrad na slovenskih in mednarodnih tekmovanjih, zaradi česar ji je bila dodeljena štipendija Ministrstva za kulturo RS. Po uspešno opravljeni avdicijah je postala članica Akademije Dunajskih filharmonikov (2014), Evropskega mladinskega orkestra (2015) in drugih mladinskih orkestrov, bila pa je tudi substitut orkestra Dunajski simfoniki, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija idr. Od leta 2016 je kot flavtistka in pikolistka zaposlena pri Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Glasbeni slovarček opera seria – zvrst baročne opere s praviloma resno in tragično vsebino, v kateri sta bila poudarjena predvsem virtuozno petje in razkošje gledaliških uprizoritev impresarij – starejši izraz za opernega direktorja crescendo – italijanski izraz za naraščanje glasnosti zvoka uvertura – uvod v neko glasbeno delo; uvertura je lahko tudi samostojno glasbeno delo, po navadi za orkester koncert – praviloma večstavčna glasbena oblika, namenjena koncertiranju vsaj enega solističnega inštrumenta in orkestra kadenca – po navadi sklepni del solističnega inštrumenta ali glasu, s katerim lahko izvajalec pokaže svojo virtuoznost serenada – ali podoknica je glasbena zvrst v obliki večstavčne skladbe, ki je bila tradicionalno izvajana zvečer, po navadi z namenom dvorjenja ali izkazovanja posebne časti  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Prvi koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24 Sreda, 4. oktober 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Predkoncertni pogovor ob 19.00   Društvo za komorno glasbo Amadeus pripravlja prvi koncert letošnje sezone cikla Carpe artem. Na sporedu bosta dva kvinteta za klavir in pihala, Mozartov in Beethovnov. Prvič v Sloveniji bomo prisluhnili Burleski poljskega skladatelja Mikolaja Góreckega, sina znamenitega skladatelja Henrika Góreckega, na sporedu bo tudi redko izvajani pihalni kvintet Uroša Kreka Episodi concertanti. Kot gostja bosta nastopila mednarodno priznana pianistka Minka Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, in solo oboist Orkestra Slovenske filharmonije Sorin Crudu. Ob njiju bodo nastopili flavtistka Dorotea Senica, klarinetist Lovro Turin, hornist Marko Arh in fagotist Radule Vuk Popović. Ob 19.00 bo v Kazinski dvorani predkoncertni pogovor, ki ga bo vodila Anuša Plesničar.   Program: Wolfgang Amadeus Mozart: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 Mikołaj Górecki: Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir Uroš Krek: Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot Ludwig van Beethoven: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16   Glasbeniki: Minka Popović Ganev, klavir, Sorin Crudu, oboa, Dorotea Senica, flavta, Lovro Turin, klarinet, Marko Arh, rog, Radule Vuk Popović, fagot  

Predstavitev sezone Carpe artem 2023/2024

Enajsta koncertna sezona Carpe artem, ki nosi naslov Neposredno in osebno, bo gostila nekaj zelo zvenečih imen iz sveta klasične glasbe, ki bodo posebej za naš cikel pripravili koncertni program s slovenskimi kolegi. Med njimi velja najprej omeniti violinista Valerija Sokolova, ki v letošnji sezoni nastopa kot solist z Gothenburškim simfoničnim orkestrom, s katerim bo izdal tudi CD, bo tudi rezidenčni umetnik pri Filharmoniji Artura Toscaninija. Na zadnjem koncertu sezone se nam bo pridružil pianist Markus Schirmer, umetniški vodja festivala komorne glasbe Arsonore, ki bo letos kot komorni glasbenik nastopil v dunajskem Musikvereinu, kot solist pa z Danskim komornim orkestrom in dirigentom Adamom Fischerjem. Čembalistka Eva Dolinšek in angleški violinist Conor Gricmanis, namestnik vodje Londonskega baročnega orkestra, pripravljata baročni program s slovenskimi glasbeniki, ki se ukvarjajo z igranjem na avtentične baročne instrumente, in sopranistko Nino Dominko. Med nami prvič pozdravljamo tudi uveljavljeno srbsko pianistko Minko Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, solo oboista Slovenske filharmonije Sorina Cruduja, flavtista Marka Zupana, ki je razpet med Berlinom in Splitom, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni akademiji, hrvaško-etiopsko violistko Hiwote Tadesse, solo violistko Zagrebške filharmonije, ponovno pa bosta z nami solo klarinetist Münchenskih filharmonikov László Kuti in njegov münchenski someščan - violončelist Jaka Stadler, član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Vsakoletno naročilo novega dela smo v letošnji sezoni zaupali skladatelji Dušanu Bavdku, ki je napisal cikel pesmi na poezijo Cirila Zlobca, izvedla jih bo sopranistka Nika Gorič, novo skladbo pa pripravlja tudi študent kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo Lucio Žganec. Kot na vseh dozdajšnjih koncertih iščemo repertoar, ki je redko izvajan ali zapostavljen tudi v evropskem ali svetovnem merilu, tukaj naj omenim Burlesko Mikolaja Goreckega, Kvintet za harfo, flavto in godala Heitorja Villa-Lobosa in Godalni sekstet Erwina Schulhoffa, ki pa ga vedno uravnotežimo z zlatim repertoarjem, letos so to kvinteti Mozarta, Beethovna, Mendelssohn in Schumanna ter Brahmsov Sekstet. Komorna glasba je bila velikokrat opisana kot umetnost dialoga med glasbeniki, kjer vsak instrument govori svoj edinstven jezik. Repertoar je tako obsežen, da če nas resnično zanima glasba, umetnost poslušanja, razumevanja in odzivanja, nam daje njeno poslušanje in poustvarjanje nešteto možnosti za raziskovanje in zadovoljstvo. Upam, da bo letošnja sezona sezona prispevala svoj delček k mozaiku.  

O programu 1. koncerta

S slogovnega vidika na Slovenskem prelomnem obdobju druge polovice 20. stoletja je Uroš Krek (1922-2008) kljub vsemu vztrajal na področju »estetsko lepega« in v njem videl celo pribežališče humanega. V svoji skladateljski premisi je čutil potrebo po širokem obzorju in hkrati trdnem duhovnem središču, ki mu je bilo tako v življenju, predvsem pa v umetnosti, glavno vodilo. V Krekovem glasbenem opusu so tako vidne vse njegove osebnostne dimenzije: klasična izobrazba, podkrepljena z diplomo iz slavistike in kompozicije, trdna zasidranost v domačih tleh in njeni specifični miselnosti, zavestna opredelitev za vse lepo ter zdravo zaupanje v lastno ustvarjalno potenco. Tej resnobni drži, ki priča o odgovornosti do glasbenega dela, je njegova narava dodajala tudi vedro igrivost, kot eno od plati glasbe, ki jo je sam videl kot samostojno kategorijo estetskega užitka. Še večja redkost je glasbeni jezik, za katerega je kljub očitni ukoreninjenosti v preteklost, zlasti v neoklasicističnem duhu in s primesmi ljudske glasbene duše, tako poudarjena vloga duhovne kreativnosti. Prav zaradi dinamične slogovne prilagodljivosti zunanjim vplivom, lahko Krekov glasbeni opus razdelimo v štiri različna obdobja. Po obdobju, ko je ljudska glasba že dodobra prežela Krekovo glasbeno tvarino, naj bi bilo v središču poudarjeno ekonomično delo z motivi, njihova obdelava in razvoj. Pri tem pa nikakor ne gre za nenadno spremembo, ampak bolj za premik poudarka, pri čemer vpliv ljudske glasbe nikoli ni bil daleč. To je pripeljalo do zaporedja del, ki uporabljajo motivična sredstva ekonomično, v nekaterih primerih že skoraj obsesivno, zaradi česar človeka preseneti skladateljev občutek za intelektualno osredotočenost. To pa ne pomeni, da je skladateljev čustveni in dramaturški čut izgubljen temveč je zavzel svoje naravno mesto v njegovem glasbenem idiomu. Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot, enostavčno krajše delo, ki je nastalo v letu 1970, sovpada s pričetkom skladateljevega tretjega ustvarjalnega obdobja in je kljub svoji enostavnosti, že reprezentativni primer novega idejnega sveta v skladateljevem glasbenem opusu. Tako kot Krek tudi poljski skladatelj Mikołaj Górecki (*1971) v svojem skladateljskem opusu in toliko bolj glasbenem jeziku ostaja zapisan estetsko lepemu. Sin slavnega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega, ki še do danes ostaja (poleg Pendereckega) ključna figura poljske avantgarde, je svojo ustvarjalnost zapisal tradicionalnejšim oblikam. V njegovem obširnem opusu tako lahko zasledimo simfonije, maše, elegije in sonate, ki pa jih poleg bogate melodike, časoma polni tudi modernistična glasbena govorica, s še vedno močno zaznavnimi tonalnimi centri. Kljub očitnim razlikam v slogovni izraznosti, je Mikołaj Górecki uspel podedovati veliko mero očetovega talenta. Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir, delo spisano v letu 2018, v svojem naslovu nakazuje na nekaj šaljivega ali celo skladbo lahkotnejšega značaja. A že uvodoma lahko slišimo, da temu ni tako - ravno nasprotno: počasni, lirični začetek spominja na zaključek skladbe, ki se postopno razvija dalje, z ostinati v klavirju in prelepimi linijami v fagotu, ki jih prekine izbruh plesnega allegra, polnega dinamičnih ritmov, prepletajočih linij in arpeggiov v pihalih. Skladatelj ostaja (kljub zagotovo močni senci očeta) v svoji umetniški izraznosti pravšnji preplet vsega, kar je použil v času svojega življenja in toliko bolj študija na Poljskem in vsega, kar mu prinaša s seboj življenje in ustvarjanje v ameriškem kulturnem okolju. Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791), »večni čudežni otrok«, je v obdobju klasicizma zaznamoval glasbeno sredino s svojim bogatim repertoarjem in formo, ki jo je idejno ustoličil že Haydn in jo razvijal dalje ter pripeljal do njenih, skrajnih razsežnosti; tako tehnično, kot vsebinsko. V drugi polovici 18. stoletja, ko je zapustil rodni Salzburg in se s tem odrešil ne samo nadzora škofa Collerada, temveč tudi budnega očetovega očesa, se je odločil svojo srečo poiskati v veliko bolj metropolitanskem Dunaju. Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 je skladatelj ustvaril v »udobju dunajske svobodomiselnosti«, marca leta 1784. Delo je bilo izvedeno že prihodnjega meseca v Kraljevem gledališču na Dunaju, s samim Mozartom za klavirjem. Po uspešni premieri je skladatelj pisal vtise dogodka svojemu očetu Leopoldu: »Sam menim, da je delo eno najboljših stvaritev, ki sem jih spisal v svojem dotedanjem življenju!« Zagotovo prelep, je Mozartov kvintet edinstven dragulj znotraj njegovega številčnega glasbenega opusa. Ravno spričo nenavadne bere inštrumentov, ki so zastopani v delu, se iz kompozicijskega vidika zdi naloga dovolj zapletena. Rešitve, ki jih je Mozart spretno vnesel v umetnino, se dotikajo predvsem inovativnih rešitev v smeri kombiniranja inštrumentov, ki se medsebojno barvajo, prepletajo in toliko bolj dopolnjujejo. Končni učinek priča o povsem razgibani zvočnosti, ki jo skladatelj doseže s pomočjo uporabe krajših fraz ter motivov in samo še poudarjajo njihovo raznolikost. Nobenemu izmed sodelujočih inštrumentov ni podana izrazito solistična vloga, kljub občasnim virtuoznim vložkom, saj je v delu načrtno ohranjen osnovni značaj komornega muziciranja. Prvi izmed stavkov obsega izrazit počasni uvod, tako značilen za Mozartovo glasbeno tvarino, ki se prelije v veseli allegro. Uvodni takti drugega stavka kvinteta nas popeljejo v svet Don Giovannija in Leporella, ki jim sledi plesni finale v rondoju in (ponovno nenavadno ali ne) izpisano kadenco za vseh pet sodelujočih glasbil v zaključku. Mozart si je pri pisanju pričujočega dela sicer zadal težko nalogo, ki pa jo je ravno zaradi svoje spretne skladateljske potence in toliko bolj lastnega glasbenega genija, uspel speljati sebi v prid in ustvariti nekaj tako edinstveno lepega, da naj bi, po nekaterih dognanjih, tudi sam Beethoven delo prepoznal kot pomembno in spričo tega tudi sam posegel po omenjeni zasedbi v svojem Kvintetu za klavir in pihala v Es-duru, op. 16. Če Mozart velja za enega izmed najpomembnejših skladateljev glasbene preteklosti, Ludwig van Beethoven (1770-1827) zagotovo velja za enega izmed prelomnih ustvarjalcev, ki so ne samo svojo umetnostjo, temveč toliko bolj mislijo o umetnosti, močno zaznamovali sam potek glasbene zgodovine. Kljub vsemu se je v letu 1797, ko je še ne 27-letnik komponiral Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16, šele podajal na pot svojih kasnejših prelomnih dosežkov. Bolj kot skladatelj je v tistem času slovel kot spreten pianist, zlasti spričo svojih osupljivih in izvirnih improvizacijskih zmožnosti na inštrumentu. Beethovnov kvintet ima (kot že omenjeno) na prvi pogled veliko skupnega s »starejšim« Mozartovim Kvintetom za klavir in pihala, K452: podobno formalno zasnovo, identično osnovno tonaliteto in zalogo izbranih inštrumentov. Tu se podobnost tudi konča. Na nek svojstven način je delo pravzaprav miniaturni klavirski koncert v enem, kjer do izraza pride predvsem virtuozna izraznost klavirja in njegovih specifik. Prvi stavek dela, ki je spisan v sonatni formi, je v celoti opremljen s kontrastnimi temami, izpeljavo in zaključkom, ki vodi v kodo. Skladatelj je v svojih namerah drzen, ambiciozen in vedno radodaren s svojimi glasbenimi zamislimi. Formalna zasnova vseh treh stavkov je oblikovana izjemno premišljeno in tako, da artikulira vsako novo glasbeno misel z vedno inovativnimi skladateljskimi domislicami, svežo inštrumentacijo in njihovimi nenehnimi variacijami. Drugi stavek dela se kaže v svoji graciozni in lirični maniri, ki še tako zapletenega poslušalca prevzame s svojo prelepo glasbeno govorico in se v finalu dela prevesi iz svojstvenega liricizma v nekaj izrazito bolj dramatičnega, saj zaradi vseh kontrastnih epizod, dinamičnega tempa dela in celo občasne razuzdanosti, postane v svoji substanci popolnoma iskriv. Beethoven je s svojim enovitim in edinstveno povednim glasbenim opusom čisto inštrumentalno glasbo postavil enakovredno ob bok drugih glasbenih umetnosti. Pred tem je bilo moč zaznati v sami miselnosti, da glasba sama ne uspe dosegati enake pripovedne moči, kot morda jezik, skladatelj pa je dokazal, da je absolutna glasba zagotovo vredna več, kot le zvočna kulisa, saj je za njeno resnično umevanje potrebna poleg emocionalnega, predvsem zmožnost analitičnega mišljenja.   O GLASBENIKIH Minka Popović Ganev, klavir je dobitnica številnih nagrad na tekmovanjih, med drugimi “Villa de Capdepera”, UNESCO Athens, EPTA Beograd, “F.Chopin” v Rimu, “Jeunesses Musicales” Bukarešta. Leta 2011 je bila izbrana, da na Festivalu “Mozart-Woche” predstavlja univerzo Mozarteum. Istega leta je debitirala v Kammermusiksaal v Berlinski filharmoniji s programom posvečenem F. Lisztu. Je članica Tria Susak in ena od idejnih vodij Mednarodnega glasbenega festivala na Susku. Sorin Crudu, oboa je od leta 2019 prvi oboist Orkestra Slovenske filharmonije. Je prejemnik številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, kot so druga nagrada na tekmovanju Città di Chieri, Ferlendisova nagrada in druga nagrada na Mednarodnem tekmovanju G. Dima v Cluju. Kot prvi oboist je igral v Deželnem orkestru Renske filharmonije iz Koblenza, orkestru milanskega gledališča La Scala, orkestru Angleške nacionalne opere in Simfoničnem orkestru Stavanger na Norveškem. Dorotea Senica, flavta je prejemnica številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, med drugim je bila finalistka tekmovanja Evrovizijskih mladih glasbenikov. Kot solistka je nastopila z godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z godalnim orkestrom Slovenske Filharmonije, s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z madžarskim orkestrom Mendelssohn Chamber Orchestra, z godalnim orkestrom Amadeo in s simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Trenutno poučuje flavto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor Lovro Turin, klarinet je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. V letu 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v simfoničnem orkestru SNG Maribor. Radule Vuk Popović, fagot je študij fagota zaključil pri profesorju Gerhardu Rapschu na Fakulteti za umetnosti v Berlinu, podiplomsko pa je študiral v Freiburgu. Že v času študija je sodeloval z orkestri Deutsche Oper, Sinfonietta Basel, RIAS - simfonični orkester mladih. Od leta 2016 je član Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Marko Arh, rog je zaposlen kot prvi hornist Orkestra ljubljanske opere. Kot solist je leta 2018 nastopil z orkestrom Slovenske Filharmonije. Aktiven je tudi v komornih sestavih in kot član redno nastopa s trobilnim kvintetom Neobrass in pihalnim kvintetom Spectrum. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866 171

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 27. SEPTEMBER – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 29. septembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc sezono odpirata s premiero znamenite Mozartove opere Čarobna piščal pod taktirko Ivana Huta in v režiji Krešimirja Dolenčića. Svetovno znana in še nadvse priljubljena Mozartova opera Čarobna piščal današnjemu občinstvu ponuja več kot le pravljice, v kateri se bojujejo sile dobrega in zla, ali občudovanja vredno lahkotnost visokih koloratur v arijah Kraljice noči ali dunajsko razsvetljensko komedijo v zvrsti »singspiela« oziroma spevoigre. Režiser Krešimir Dolenčić je s soustvarjalci uprizoritve tesno za petami globin tega ugankarskega dela, ki se prepleta med klenim meščanskim gledališčem, idejo nove ureditve sveta in igro filozofskih misterijev, ne da bi zanemaril tudi humorni aspekt te kultne stvaritve. Temačno gospostvo Kraljice noči kontrastira s Sarastrovim duhovniškim templjem, iz katerega izide nova generacija znanilcev napredka – Tamina in Pamino. Richard Wagner je Čarobno piščal označil kot »božanski misterij«, kot »kvintesenco vseh najplemenitejših cvetov umetnosti, združenih v edinstveni svet«. V Operi Slovenskega narodnega gledališča Maribor so Čarobno piščal doslej uprizorili dvakrat, prvič leta 2003, drugič 2014. Pod tokratno uprizoritev se podpisujeta dirigent Ivan Hut in režiser Krešimir Dolenčić, ki je za mariborsko Opero uspešno ustvaril Poulencove Pogovore karmeličank in Monteverdijevo Kronanje Popeje. Scenograf in kostumograf je Simon Bejer, oblikovalec svetlobe Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Nastopili bodo Luka Ortar (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Alfonz Kodrič (3., 5. 10. 2023), Martin Sušnik (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Aljaž Žgavc (3., 5. 10. 2023), Nina Dominko, Andreja Zakonjšek Krt, Jaki Jurgec (29. 9., 1., 7. 10. 2023)/Sebastijan Čelofiga (3., 5. 10. 2023), Petra Crnjac, Dušan Topolovec, Valentina Čuden, Mojca Potrč, Dada Kladenik, Terezija Potočnik Škofič, Nina Hvalec, Renata Krajnc, Marko Mandir, Bogdan Stopar ter Baletni ansambel SNG Maribor, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor s koncertno mojstrico Oksano Pečeny. Po petkovi premieri bo Čarobna piščal na sporedu še 1., 3., 5. in 7. oktobra 2023.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 19. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 22. septembra 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila trpko komično dramo Ivana Viripajeva Pijani v režiji Attile Vidnyánszkega ml.. Igrajo Julija Klavžar, Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Ana Urbanc, Matija Stipanič, Kristijan Ostanek, Ksenija Mišič, Matevž Biber, Minca Lorenci, Matija Stipanič, Blaž Dolenc, Žan Koprivnik, Petja Labović in Liza Marijina. Ivan Viripajev, eden najprodornejših sodobnih ruskih dramatikov, je Pijane napisal po naročilu Düsseldorfer Schauspielhaus, kjer so dramo leta 2014 tudi krstno uprizorili (sam pa zanjo pravi, da je njegova najboljša drama). Viripajevov kreativni svet nastaja nekje med svetovoma Quentina Tarantina in Andreja Tarkovskega, kjer trčijo črni humor, okrutnost, duhovnost, misticizem in metafizična liričnost. Kot predstavnik nove, družbeno kritične generacije Viripajev svoje dramske like v Pijanih kot »boter kozmične mafije« pripravi do tega, da v stanju alkoholne omame posežejo po transcendenci – ali vsaj nekam v smeri proti uvidu nekega življenjskega bistva in smisla. Sodobni Evropejec namreč, brez da se ga »nažre na mrtvo«, ne more dojeti ali uvideti, da je do vratu pogreznjen v laži, prevare, komplekse, izpraznjenost, depresije, egoizem in žalost, predvsem pa ne ve več, kaj bi sploh naredil s svojim življenjem. Gonja za denarjem je njegova edina realnost, ki pa mu v zameno ne prinaša ničesar. Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trda tla pod nogami, in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo tisto, za kar bi se splačalo živeti. Mariborsko uprizoritev, kjer si Viripajev skozi štirinajst oseb postavlja vprašanja o ljubezni, Bogu in lažeh, je zrežiral mlad madžarski režiser in igralec Attila Vidnyánszky ml., ki je na madžarske odre postavil nekaj odmevnih gledaliških uprizoritev. Prevajalka je Tatjana Stanič, prevajalka iz madžarskega jezika na vajah Dóra Riederauer, dramaturg Miklós H. Vecsei, scenograf Csaba Csiki, kostumografinja Zsuzsanna Kiss, izbor glasbe in zvočnih efektov je delo Atille Nagyja, koreograf je István Berecz, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, oblikovalec projekcij Gorazd Vever in asistentka režiserja Dóra Riederauer.

NOVI SAD, 8. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila v Srbijo na gostovanje v Novi Sad, kjer bo nocoj v petek, 8. septembra 2023, na Veliki sceni Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu uprizorila glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji Miloša Lolića in s tem odprla 50. jubilejni Internacionalni festival alternativnega in novega teatra – INFANT. Nastopili bodo Nataša Matjašec Rošker, Vojko Belšak, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović in Gorazd Žilavec. Dürrenmattov Frank V. nas popelje v svet privatnega bančništva, kjer se bankirska družina z večgeneracijsko tradicijo znajde na robu bankrota. Njihova ladja je dolgo plula, zdaj pa tone, razmere so dramatične, zato protagonisti kujejo načrte, kako preživeti, a se kaj hitro znajdejo v labirintu lastnih prevar. Srbski tisk je v najavi uprizoritev označil kot unikatno gledališče – zgodbo o preživetju in drzni prevari, ki jo podžigata humor in glasba –, ki ga gledalci ne smejo zamuditi. Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa k igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. Ob mariborski Drami so v tekmovalnem delu festivala še zagrebško gledališče GDK Gavella, ki bo uprizorilo Krleževo Legendo v režiji Slobodana Unkovskega, in Srbsko narodno gledališče iz Beograda z uprizoritvijo Jevanđelje po F. M. Dostojevskem v režiji Jerneja Lorencija.  

V petek, 8. septembra 2023, ob 19.30 bo na Glavnem trgu v Mariboru Balet pod zvezdami združil baletni ansambel, operne soliste, Zbor Opere ter Simfonični orkester SNG Maribor. Skupaj bodo izvedli spektakularno Orffovo Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga pod dirigentsko taktirko Simona Krečiča. Balet pod zvezdami nastaja v koprodukciji Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor, Društva EZL EK in Zavoda za turizem Maribor pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, ki želijo ob začetku nove gledališke sezone meščankam in meščanom podariti nepozabno umetniško doživetje. Vstop na prireditev je brezplačen, a hkrati dobrodelen. Organizatorji pozivajo obiskovalce, da prispevajo sredstva za tiste, ki jih je letos prizadela vremenska ujma. Podrobnosti o darovanju preko Rdečega križa najdete v nadaljevanju sporočila. Scenska kantata Carmina Burana je eno največjih del nemškega skladatelja Carla Orffa. Sestavljena je iz 24 glasbenih stavkov, ki jih bodo izvajali Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor ter izjemni operni solisti Nina Dominko, Domen Križaj in Martin Sušnik. Besedila, napisana v 11. in 12. stoletju, izvirajo od potujočih klerikov pevcev in se dotikajo življenja, sreče, pomladi, zabave, igre na srečo, požrešnosti in poželenja. Umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug, je ustvaril osupljivo koreografijo, ki se osredotoča na paralelizem med cikli narave, še posebej na pomladno prebujanje narave ter človeško življenje in poželenje. Nastala forma se popolnoma ujema s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Na odru bo nastopilo 30 plesalk in plesalcev, vsak izmed njih pa bo prispeval k popolni naravni obliki izvedbe. Organizatorji, ki so prireditvi dodali tudi humanitarno noto, apelirajo na zbrane, da pomagajo tistim, ki jih je letos prizadela vremenska ujma, preko humanitarne dejavnosti Rdečega križa Slovenije. Po obilnih padavinah, ki so prizadele državo v noči s 3. na 4. avgust 2023, so prostovoljci in organizacija Rdeči križ Slovenije nudili številne oblike pomoči, vključno z evakuacijami, začasnimi nastanitvami, oskrbo s hrano in vodo ter psihološko podporo. Donacije posameznikov in organizacij so neprecenljive za pomoč tistim, ki so bili prizadeti. Za prispevke so pri Rdečem križu Slovenije (Mirje 19, 1000 Ljubljana) odprli poseben namenski račun SI56 0310 0123 4567 891 (odprt pri SKB Banki d. d.), sklic: 00 96875, namen: Ujma 2023, koda namena: CHAR. Doslej smo že zbrali več kot 2 milijona evrov, pri čemer je več kot 400 tisoč evrov prispelo prek SMS sporočil UJMA5 in UJMA10 na številki 1919. Prav tako je mogoče prispevati finančne donacije s pomočjo kreditnih kartic prek spletne platforme, ki jo najdete na spletnem naslovu https://donate.redcrossredcrescent.org/si/floods2023. Rdeči križ Slovenije izraža globoko hvaležnost za solidarnost, ki se je izkazala v tem mesecu, in želi poudariti, da potreba po pomoči še zdaleč ni končana. Sanacija škode bo zahtevala dolgotrajna prizadevanja, zato bodo pri Rdečem križu Slovenije še naprej stali ob strani in pomagali vsem, ki potrebujejo našo pomoč. Rezervni termin Baleta pod zvezdami v primeru slabega vremena je naslednji dan, v soboto, 9. septembra 2023.   dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 2. septembra 2023, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc slavnostno uprizoril balet Edvarda Cluga Tango, ki letos slavi častitljiv jubilej, saj od njegove premiere mineva že četrt stoletja. Tango je tako balet z najdaljšim stažem na repertoarju Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Premiera aprila 1998 je bila senzacija, Tango je navdušil tako občinstvo kot tudi kritike. »Predstava samo tu in tam nakazuje korake in gibe tanga, tako da atraktivni baletni elementi ustvarjajo razpoloženje, v katerem tango lahko zaživi: vzdušje brezupnosti, seksualne nelagodnosti, moške neposrednosti in gospodovalnosti, dvojne morale in vere v usodo. […] V celoti je predstava izvrstna,« se je glasila ena od kritik. Sledila so gostovanja na številnih odrih doma in v tujini ter vrsta nagrad. »Tango je bil rojen na ulicah in jaz ga želim prenesti nazaj na ulice našega otroštva, naših src in želja. Zgodba o nas, ki nosimo tango v sebi ...,« je takrat o baletu zapisal Edward Clug, ki se je podpisal pod režijo in koreografijo, Valentina Turcu pa kot asistentka koreografa. Oba takratna solista mariborskega Baleta sta naredila zavidljivo mednarodno koreografsko kariero. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumografija pa Lea Kulaša. Čeprav se je v četrt stoletja zasedba že nekoliko pomladila, Edward Clug in Valentina Turcu pa ne plešeta več svojih vlog, ki so se zapisala v srca ljubiteljev baleta, bo v soboto na odru mogoče videti nekaj članov originalne zasedbe. Nastopili bodo Catarina de Meneses, Marina Krasnova, Klavdija Stanišič, Mirjana Šrot, Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Branka Popovici, Beatrice Bartolomei, Ionut Dinita, Sergiu Moga, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Davide Buffone, Christopher Thompson in Tomaž Viktor Abram Golub.

MARIBOR, 12. JULIJ — Balet Slovenskega narodnega gledališča se je odpravil na gostovanje v Budimpešto na Madžarskem, ker bo v prestižnem letnem gledališču na prostem Margitsziget v četrtek, 13. julija 2023, nastopil z baletom Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija v koreografiji Valentine Turcu. V naslovnih vlogah veronskih ljubimcev bosta v Budimpešti plesala Catarina de Meneses in Tamás Darai. Gledališče na prostem Margitsziget, ki se nahaja na slikovitem otoku Margit v osrčju reke Donave, letos praznuje 85-letnico delovanja. Zadnji dve desetletji pod vodstvom generalne in umetniške direktorice Teodóre Bán bogati kulturno poletno sezono madžarske prestolnice, ki letos slavi 150-letnico združitve Bude in Pešte v Budimpešto, z doživetji poezije, glasbe in plesa, družinskih in otroških programov ter razstav. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu s svojimi univerzalnimi temami ljubezni, čutnosti in strasti od premiere leta 2012 očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Gostovanje z Romeom in Julijo je že drugo gostovanje mariborskega Baleta na tej lokaciji, lansko leto so večtisočglavo občinstvo navdušili z baletnim dvojcem Edwarda Cluga Carmina Burana in Le Sacre du printemps, ki je na veliko odmevalo pri občinstvu v Budimpešti. To je že drugo letošnje gostovanje umetniških ansamblov Slovenskega narodnega gledališča Maribor na Madžarskem, s katerim predstavljajo bogato slovensko umetniško dediščino na mednarodnem prizorišču in ponujajo priložnosti za krepitev kulturnih vezi. Aprila se je 10. Gledališke olimpijade z uprizoritvijo Immaculata po romanu Colma Toibina Marijin testament v izvedbi Nataše Matjašec Rošker udeležila Drama SNG Maribor. ### Več informacij Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču https://www.sng-mb.si/2023/01/26/romeo-in-julija/

Baletni ansambel, operne solistke in solisti, Zbor Opere in Simfonični orkester SNG Maribor bodo v petek, 8. septembra 2023, ob 19.30 na Glavnem trgu v Mariboru izvedli Orffovo Carmino burano v koreografiji Edwarda Cluga pod taktirko Simona Krečiča. Balet pod zvezdami Slovensko narodno gledališče Maribor, ki dogodek pripravlja v sodelovanju z Narodnim domom Maribor in Društvom EZL EK pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor v sodelovanju z Zavodom za turizem Maribor, ob začetku nove sezone podarja meščankam in meščanom. Scenska kantata Carmina Burana, največja uspešnica nemškega skladatelja Carla Orffa, je sestavljena iz 24 stavkov, ki jih pod taktirko Simona Krečiča izvajajo Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor in operni solisti Nina Dominko, Domen Križaj in Martin Sušnik. Besedilo, ki so ga v 11. in 12. stoletju napisali potujoči kleriki pevci, je večinoma satirično in se dotika tem, kot so življenje, sreča, pomlad, pitje, igre na srečo, požrešnost in poželenje. Odrsko uprizoritev podpisuje umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug. Njegova največja koreografska izziva sta bila iskanje lastnega smisla znotraj dela in izogniti se podvojevanju tega, kar že povesta glasba in besedilo. Gonilna sila koreografije je, sledeč vsebini različnih besedil, paralelizem med cikli narave, zlasti med pomladnim prebujanjem narave ter človeškim življenjem in poželenjem. Oblika, ki se je spontano izrisovala, sovpada s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Ustvarja ga 28 plesalcev, pri tem pa prav vsak od njih teži k jedru te popolne naravne oblike.   Rezervni termin v primeru slabega vremena je dan kasneje, v soboto, 9. septembra 2023.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO VARAŽDIN, 1. JUNIJ – Z nocojšnjo uprizoritvijo Nataše Matjašec Rošker in Petja Labovića Ne ti meni Alice (Once Again) se zaključuje dvodnevno gostovanje Drame SNG Maribor v Hrvatskem narodnem kazalištu v Varaždinu, ki se je včeraj začelo z uprizoritvijo Immaculata v izvedbi letošnje dobitnice Borštnikovega prstana Nataše Matjašec Rošker.  Immaculata – po romanu Colma Toibina Marijin testament enega najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, ki je humaniziral Kristusovo mater in ji končno podelil lastni glas – nadaljuje serijo gostovanj po uspešni premieri septembra 2016. Gostovala je po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji in v Guadalajari v Mehiki ter na festivalu monodrame Solo v Moskvi. Bila je uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori, zadnje odmevno gostovanje Immaculate pa je bilo aprila letos na 10. Gledališki olimpijadi na Madžarskem. Uprizoritev je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala njegova sestra Livija Pandur, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj. Kot izhodišče Ne ti meni Alice (Once Again) so ustvarjalci zavzeli pozicijo, da je Lewis Carroll prvi in še vedno največji mojster nonsensa. Aličine dogodivščine v čudežni deželi in Alica v ogledalu sta bili iztočnici za padec v zajčjo luknjo, ki je obenem ultimativni prostor igre. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno-asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med Natašo Matjašec Rošker in Petjem Labovićem – igralcema, ustvarjalcema in idejnima snovalcema – o nekem mladem moškem, ki je lahko sočasno Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in o neki ženski, ne-Alici, igralki, ki je sicer v povsem primernih in dostojnih letih, četudi jih ni vajena. Projekt se je skozi časovno distanco pokoronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastov sta v na novo iznajdenem sistemu jezikovnega pluralizma odkrivala številne nevralgične točke in paradokse človeške eksistence. Avtorsko ekipo sestavljajo Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin, dramaturginja je Maja Borin, scenograf Matic Kašnik, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec zvoka Aleš Zorec, lektorica in prevajalka Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

To soboto, 3. junija 2023, bo ob 21. uri na ploščadi pred Slovenskim narodnim gledališčem Maribor Dramanje, večer Drame SNG Maribor, kjer si bodo zbrani lahko ogledali plesno-glasbene in dramske odlomke iz uspešnic aktualne sezone ter preteklih let, celotni igralski ansambel pa bo združil moči in nastopil kot hišni band White Rabbit and the Unpredictable Cookies. Na Dramanju bodo predstavili novo dramsko sezono 2023/2024, za avdiovizualni zaključek ob sproščenem druženju in klepetu pa bosta poskrbela Gabi98 & Kasko Karambol iz uveljavljenega kolektiva na področju alternativne urbane scene Nimaš izbire. Vstop je prost. Vljudno vabljeni! ### Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2023/2024. »Naše gledališče je prostor, ki resnično pripada nam vsem in v katerem se srečujejo različne generacije občinstev in sobivajo različni pogledi, strpnost, solidarnost, kultura dialoga ter najrazličnejše poetike in estetike s področja glasbe, plesa in dramske umetnosti. Izredno ponosen sem, da nam je z umetniškimi direktorji Drame, Opere in Baleta uspelo pripraviti program, ki je aktualen, provokativen, zanimiv, estetsko dovršen, kritičen in obenem občutljiv ter razumevajoč do številnih družbenih problematik,« je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor bo pripravila sedem premiernih uprizoritev. »Naloga gledališča je, da na sodoben način pripoveduje in prikazuje zgodbe, saj umetnik s svojo transcendentalnostjo deluje na isti ravni zavesti kot tvorci mitov,« pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski in dodaja, da je sezona rezultat truda, »na repertoarju se bodo zvrstile slikovite zgodbe, ki se nekje med življenjem in fikcijo dotikajo ljubezni, pripadnosti, zaslepljenosti, razočaranj, ljubosumij in prevar v medsebojnih odnosih, božjega oziroma genialnega v človeku, zajemajo s pestre palete najrazličnejših čustvenih stanj, porojenih v ekstremnih situacijah in specifičnih atmosferah med zasebnim in javnim, vojno in mirom, svobodo in podrejenostjo.« Septembra bo premiera črne komedije Pijani Ivana Viripajeva v režiji Attile Vidnyánszkyja ml., novembra sledijo velika mednarodna koprodukcija v okviru evropskega projekta STAGES Monolog za živeče v času izumrtja Mirande Rose Hall v režiji Tina Grabnarja, Prometej izpod peresa Milana Ramšaka Markovića v odrski freski Sebastijana Horvata in koprodukcija s SNG Nova Gorica in s Cankarjevim domom Ljubljana Pod svobodnim soncem Gorana Vojnovića po romanu Frana Saleškega Finžgarja v režiji Aleksandra Popovskega (najprej v Novi Gorici in nato januarja v Mariboru). Marca 2024 bo uprizorjen Molièrov Tartuffe v sugestivnem zamahu mojstra likovnega, dramaturškega in režijskega izraza Diega de Bree, aprila pa Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana v postavitvi mlade koroškoslovenske režiserke Mire Stadler in Shafferjev Amadeus v odrski postavitvi Aleksandra Popovskega. Opera SNG Maribor bo pripravila pet premiernih uprizoritev. V jesenski del operne sezone vstopajo z uprizoritvijo treh premier – Mozartove velike opere Čarobna piščal, operete Planinska roža Radovana Gobca in fantazijske interaktivne opere Knjiga o džungli, namenjene približevanju operne umetnost mladim in najmlajšim generacijam. »Operni svet bo v letu 2024 zaznamovala stoletnica smrti Giacoma Puccinija, enega največjih duhov italijanske poznoromantične in veristične opere, zato se želimo legendarnemu skladatelju tudi pri nas pokloniti z njegovima dvema operama – z Lastovko (La rondine) in s Tosco,« drugi del sezone opisuje umetniški direktor Opere Simon Krečič, »v prihodnji sezoni ne bomo pozabili niti na koncerte in druge glasbene dogodke, ki jih tudi tokrat namenjamo predstavitvi slovenskih in tujih mladih glasbenih talentov. Ob štirih koncertih Simfoničnega cikla se bodo zvrstili tudi tradicionalni glasbeni dogodki, kot so Operna noč, Božični koncert opernega zbora, Božično-novoletni koncert simfoničnega orkestra z opernimi solisti ter cikel komorne glasbe Carpe artem v produkciji Društva za komorno glasbo Amadeus. Kot posebno novost prihodnje sezone izpostavljamo kar dve družinski koncertni matineji, ki sta namenjeni vsem družinam in najmlajšim poslušalkam in poslušalcem, ki šele spoznavajo čare in bogato tradicijo glasbene umetnosti.« Balet SNG Maribor bo novembra predstavil plesno upodobitev Edwarda Cluga Faust po motivih Goethejeve istoimenske filozofske drame v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana. Uprizoritev kljubuje ukalupljenim predstavam o omejenih izraznih možnostih in refleksivni potenci baletne umetnosti, zato obeta enega izmed največjih spektaklov sezone. »Na veliki mariborski oder se v popolnoma novi preobleki aprila 2024 vrača priljubljeni balet Grk Zorba Mikisa Theodorakisa. Z osveženo koreografsko postavitvijo Lorce Massina si obetamo repertoarno pridobitev za baletne plesalce novih generacij, ki bodo prav gotovo navdušili s svežim elanom plesne virtuoznosti in ekspresivnosti,« je povedal umetniški direktor Baleta Edward Clug. Zvrstile se bodo tudi številne uspešnice iz prejšnjih let, med drugimi takoj na začetku sezone, 2. septembra 2023, Tango, ki je neprekinjeno na repertoarju mariborskega Baleta že četrt stoletja. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Pijani, Potujoče gledališče Šopalović, Božična pesem, Tartuffe, Vse zastonj! Vse zastonj!, in Mali oder, ki vključuje uprizoritve Monolog za živeče v času izumrtja, Prizori iz zakonskega življenja, dve gostujoči uprizoritvi ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Abonma Opera in simfoniki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere Čarobna piščal, Lastovka in Tosca ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Evropski abonma bo mariborskim abonentom ponudil ogled treh uprizoritev Drame, Opere in Baleta v HNK Zagreb. Priljubljeni Otroški gledališki abonma sestavljajo opera Knjiga o džungli, balet Hrestač in gostovanje Gledališča Koper z Malim princem. V okviru Mladinskega gledališkega abonmaja si bo moč ogledati veliko koprodukcijo Pod svobodnim soncem, balet Giselle in dva simfonična koncert za mlade. Vpis abonmajev se začenja v soboto, 27. maja 2023. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda je nakup abonmajev možen tudi preko spleta.

Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor in Festivala EZL EK pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Maribor, bo v petek, 26. maja 2023, ob 20.30 ljubiteljice in ljubitelje glasbe ponovno zbrala na »svojem originalnem prizorišču«, na promenadi Mestnega parka v Mariboru. Pod taktirko dirigenta in umetniškega direktorja Simona Krečiča so simfonični orkester SNG Maribor ter solistke in solisti Sabina Cvilak, Rebeka Lokar, Petya Ivanova, Andreja Zakonjšek Krt, Valentina Čuden, Irena Petkova, Martin Sušnik, Tim Ribič, Jaki Jurgec in zbor Opere tudi tokrat pripravili številna glasbena presenečenja, ki segajo od opernih uvertur, znanih arij pa vse do priljubljenih zborov in orkestrskih točk. Manjkalo ne bo tudi odlomkov iz kultnih filmskih stvaritev, avtorskih priredb znanih melodij in všečnih italijanskih kancon, ki še kako rade gredo v uho. »Ko vse besede odpovedo, spregovori glasba,« je ob neki priložnosti zapisal sloviti danski pravljičar Hans Christian Andersen. Nemara še bolj častitljivo misel o glasbeni umetnosti je izrazil filozof Friedrich Nietzsche, ki se je tudi sam večkrat preizkusil kot skladatelj, in sicer da bi »bilo življenje brez glasbe napaka«. In resnično, prav vsak izmed nas ima edinstven odnos do glasbe, ki obstaja v tako rekoč nešteto zvočnih podobah, in prav vsak izmed nas ima najraje tisto glasbo, ki je njegova ali njena in nas lahko potolaži, razvedri, umiri ali pa napolni z energijo in celo spravi v ekstazo. V juniju bo koncertni dogodek, ki je brezplačen, prosto dostopen in množično obiskan tako v Mariboru kot tudi v drugih slovenskih mestih, tako še v Gaju nad Mariborom 1. junija, v Murski Soboti 20. junija in na Ptuju 23. junija.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 12. maja 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedla Puccinijevo opero Manon Lescaut pod taktirko Gabriela Bebeșelee in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi bo nastopila Sabina Cvilak. Giacomo Puccini (1858–1924) se je v glasbeno zgodovino zapisal kot mojster globoko sočutne obravnave človeških usod, medosebnih razmerij in predvsem v neprekosljivem čutu za glasbeno dramo, ki jo poganjajo človeške strasti. Jedro njegove glasbenogledališke ustvarjalnosti je – ne glede na širši družbeni oziroma kulturni kontekst dogajanja posamezne opere – ljubezen, ki nas lahko v enaki meri osrečuje, izpolnjuje, kakor tudi pogubi in uniči. Manon Lescaut, protagonistka Puccinijeve tretje opere in po praizvedbi v torinskem Kraljevem gledališču leta 1893 njegov prvi veliki triumf, je bila ena izmed skladateljevih prvih fatalnih žensk. Siže zgodbe se opira na vsebino romana Abbéja Prévosta L’histoire du Chévalier Des Grieux et de Manon Lescaut (Zgodba o vitezu Des Grieuxu in Manon Lescaut) iz leta 1731, ki se je dotaknil številnih vprašanj človeške etičnosti in predvsem tragičnosti, ki jo gre iskati v šibkosti človeškega značaja in odsotnosti »apoliničnih« vrednot, ki ju poosebljata Manon Lescaut kot izkoriščevalska kurtizana in čustveno labilni plemič Des Grieux. Vrtiljak ljubezenskih avantur, pohlepa in kriminalnih dejanj ponese oba operna protagonista v izgon čez lužo, v tedanji francoski protektorat Louisiano, od koder prebegneta in poiščeta zatočišče v nekem britanskem naselju, a od žeje in izčrpanosti klavrno propadeta v puščavi. Puccinijeva ustvarjalna energija se je pri snovanju glasbene drame neposredno napajala iz pretresljive in psihološko napete zgodbe. Zdi se, kot da Puccinijev ekspresivni arzenal prvič eksplodira šele v drugem dejanju opere, prežetem s konflikti in z napetostjo, prav zato nekateri poznavalci opero Manon Lescaut označujejo kot Puccinijevo prvo resnično odkritje tragične muze, ki bi jo lahko opredelili kot obup, ki se poraja med iskanjem ljubezni. Skladatelj je ob bogati in idiomatično prepoznavni melodiki izmojstril kompozicijsko tehniko glasbene karakterizacije (oziroma ikonizacije) z vodilnimi motivi, pri čemer se je deloma zgledoval pri Wagnerju, s tem pa na stežaj razprl pot lastni operni poetiki. Režija opere je v rokah dobrega znanca mariborskega občinstva Piera Francesca Maestrinija. Pod taktirko Gabriela Bebeşelee, enega najboljših romunskih dirigentov mlajših generacij, bodo nastopili Sabina Cvilak, Jaki Jurgec, Max Jota, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Marko Mandir, Mihael Roškar, Dada Kladenik, Tomaž Planinc, Dušan Topolovec ter balet, zbor in orkester mariborske Opere. Scenograf je Nicolas Boni, kostumograf Luca Dall'Alpi, asistent scenografa Jože Šnuderl, asistentki kostumografa Simona Toš in Suzana Rengeo, oblikovalci svetlobe Pier Francesco Maestrini, Nicolas Boni in Sašo Bekafigo, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo Manon Lescaut, ki je bila v mariborski operni hiši doslej uprizorjena le leta 1966, na sporedu še 14., 16., 18. in 20. maja 2023. Fotografije za medije

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MODENA, 3. MAJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Modeno v Italijo, kjer bo v gledališču Teatro Comunale Pavarotti-Freni v četrtek, 4. maja 2023, uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt na glasbo Edvarda Griega. Celovečerni pripovedni balet Edwarda Cluga Peer Gynt je pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe. Balet po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega se odvija na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta ter opisuje usodo oportunističnega popotnika, ki se na stara leta po vrsti pustolovščin vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala, in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja koreograf Edward Clug gledalstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Uprizoritev je na praizvedbi v Mariboru leta 2015 takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma in v tujini, lansko leto dvakrat v Nemčiji, pred tem v Rusiji tako v Sankt Peterburgu kot v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi, pa na Hrvaškem, Madžarskem in Češkem. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi in nazadnje konec letošnjega marca v Baletu HNK Zagreb. Teatro Comunale z bogato tradicijo, ki sega v leto 1841, se ponaša s štirimi etažami lož v neoklasičnem stilu in nosi ime po dveh opernih velikanih, ki sta se rodila v Modeni – po svetovno znanem tenoristu Lucianu Pavarottiju in sopranistki Mirelli Freni. Mariborski Balet je v njem pred občinstvom iz severnoitalijanske dežele Emilija -Romanja nastopil večkrat, nazadnje leta 2020 z baletom Giselle, pred tem pa z Labodjim jezerom (2017) in s sodobnima baletoma Radio and Juliet in Tango (2014). Fotografije za medije Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 21. aprila 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi v režiji Luke Marcena. Igrajo Mateja Pucko, Irena Varga, Vladimir Vlaškalić, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Žan Koprivnik, Gorazd Žilavec, Davor Herga, Vojko Belšak, Eva Kraš, Matevž Biber, Irena Mihelič, Blaž Dolenc, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Matija Stipanič, Eva Kraš in Viktor Hrvatin Meglič. Slavko Grum (1901–1949), eno najbolj samosvojih imen v zgodovini slovenske dramatike, se je v času študija medicine na Dunaju in stažiranja v ljubljanski psihiatrični bolnišnici seznanil tako s teoretsko psihoanalizo kot s praktičnimi psihopatologijami. Opazovanje odklonskih in shizofrenih načinov dojemanja sveta je bilo zanj vir navdiha za literarna dela, v katerih je raziskoval jedro slovenskega slehernika in njegov način boja s svetom, ki ni nujno varno okolje, ampak kletka, ki njegova stanja še poglablja – pogosto celo do neslutenih razsežnosti. Tako je Goga poleg Cankarjeve doline šentflorjanske verjetno najbolj znano »mesto« slovenske dramske zapuščine. Hana se po letih življenja v tujini vrne v domače mesto Goga in nanjo se zgrnejo spomini in travme iz preteklosti. Tudi življenje stran od Goge ni zacelilo njenih ran. Soočiti se mora s preteklostjo, prebivalci in Prelihom, ki jo je v mladosti zlorabil. V soočenju z njim se vrne v odnos, kot sta ga imela pred mnogimi leti. Lahko odrasla Hana premaga preteklost in se reši spon, ki jo vežejo na Gogo? Drama Dogodek v mestu Gogi sodi med najboljše slovenske drame in velja za prvo dovršeno odrsko grotesko, ki napoveduje evropsko antidramo in zaseda prvo mesto v obdobju slovenskega ekspresionizma sploh. Krstno je bila uprizorjena leta 13. maja 1931 v mariborskem gledališču. Režiser Luka Marcen se v mariborski Drami po lanskoletni uspešnici Farma Orwell v absurdno groteskni kriminalki Dogodek v mesti Gogi podaja v globočine melanholije, želj, strahov in lastnega nezavednega: »Hana in Goga zelo močno povezani, tako rekoč prepleteni. Hanina vrnitev je ključni trenutek igre, je dogodek iz naslova, pa čeprav se v resnici zgodi pred igro. Morda je to celo edini dogodek, ki se v igri zgodi: pa ne zato, ker drugih dogodkov v igri ne bi bilo (pravzaprav jih je cel kup, le da se Gogovcem vedno tako ali drugače izognejo), ampak ker ta vrnitev pravzaprav zaključi krog tistega največjega dogodka: Haninega odhoda.« Avtorja priredbe besedila sta Tatjana Doma in Luka Marcen, dramaturginja Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak.

MARIBOR, 11. APRIL – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 14. aprila 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedel Baletni triptih Myth, Rain Dogs, Aperture v koreografiji Gaja Žmavca, Johana Ingerja in Edwarda Cluga. Triptih sodobnih baletov se začenja z noviteto Myth v koreografiji mladega plesnega ustvarjalca Gaja Žmavca, ki se posveča raziskovanju ljudskih pripovedi in nekaterih evropskih mitov in legend. Plešejo Tetiana Svetlična, Monja Obrul, Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Ema Perić, Satomi Netsu, Andrea Schifano, Luka Ostrež, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram Viktor Golub, Christopher Thompson, Lucio Mautone, Sytze Jan Luske in Aleksander Trenevski. Sledita mojstrovini dveh mednarodno priznanih in večkrat nagrajenih koreografov – Rain Dogs Johana Ingerja in Aperture Edwarda Cluga, v katerih vsak ustvarjalec preizprašuje določeno stanje človekovega bivanja. Švedski ustvarjalec Johan Inger v plesni uprizoritvi Rain Dogs, ki poteka ob glasbenem sopotništvu ameriškega skladatelja in tekstopisca Toma Waitsa, raziskuje tako rekoč animalistično perspektivo bivanja z družbenega dna. Medtem ko pada dež, pes s svojim zanesljivim čutom za voh samozavestno in z veliko mero radovednosti raziskuje meje svojega teritorija, pri tem pa odkriva in zaznava, kdo ali kaj je »tam onkraj«. Toda pes nenadoma ne najde več svoje poti nazaj, saj je dež spral vonj vseh sledi. Ingerjeva poosebljena metafora psa je izhodišče za nadaljnjo raziskovanje medosebnih odnosov, identitete in spola, skratka sistemov in konstruktov, s katerimi se individualno soočamo in se jim nemalokrat tudi moramo upreti. V uspešnici, ki je od praizvedbe redno na sporedu baletnih ansamblov po vsem svetu, leta 2011 v Theatru Basel v dveh zasedbah plešejo Evgenija Koškina/Asami Nakashima, Tetiana Svetlična/Mirjana Šrot, Monja Obrul/Tea Bajc, Catarina de Meneses/Tijuana Križman Hudernik, Davide Buffone/Andrea Schifano, Yuya Omaki/Matteo Magalotti, Matteo Magalotti/Davide Buffone, Tomaž Abram Viktor Golub/Lucio Mautone in Christopher Thompson/Sytze Jan Luske. Umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug v svoji uprizoritvi Aperture na glasbo Milka Lazarja raziskuje idejo prostorskega interjerja in posameznika, ujetega v njegov intimni prostor, ter našo povsem človeško željo biti z drugim in biti zaželen. Oder tako postane na neki način voajersko »kukalo«, skozi katerega se razgrne medsebojna privlačnost protagonistov, njihovo deljenje intime ter posledično načeto ali izginevajoče poželenje po drugem. Nizozemski časnik Trouw je Clugovo kreacijo Aperture po praizvedbi v Nederlands Dans Theater leta 2019 označil kot vizionarsko in preprosto fenomenalno. Plešejo Asami Nakashima, Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Tetiana Svetlična, Tea Bajc, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Luka Ostrež, Yuya Omaki in Christopher Thompson.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. Myth https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-gaj-zmavc-myth/ Rain Dogs https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-johan-inger-rain-dogs/ Aperture https://www.sng-mb.si/2023/04/10/baletni-triptih-edward-clug-aperture/ Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

MARIBOR, 7. APRIL – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 13. aprila 2023, na Malem odru premierno uprizorila dramo Paule Vogel Kako sem se naučila voziti v režiji Nejca Gazvode. Igrajo Julija Klavžar, Kristijan Ostanek in Maša Žilavec. Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab. Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot sirene argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi. Uprizoritev bo režiral Nejc Gazvoda, večkrat nagrajeni filmski in gledališki režiser, scenarist, pisatelj in dramatik, ki velja za enega najprepoznavnejših glasov svoje generacije. Ob snovanju projekta je zapisal: »Kar je pri tej drami izjemno, je to, da ne vpije z odra, da je spolno nasilje zločin. To vemo, ker lahko to preberemo v zakoniku. Ravno tako ne zapade v past moraliziranja ali demoniziranja Matiča, pa tudi ne v nasilno empatijo do nekoga, ki je očitno izjemno problematičen posameznik. Drama je kot zelo pomemben element v njej – kot vožnja, včasih zasanjana, včasih bliskovita – na robu trka. Tamala, prekrasno ustvarjena junakinja, kljub travmi na koncu najde izhod, pa čeprav le v tem, da se odpelje neznano kam in ohrani tiste spomine kot smerokaze, ki ji na tej poti pomagajo.« Prevajalka je Liu Zakrajšek, scenograf Darjan Mihajlovič Cerar, kostumografinja Katarina Šavs, glasbeno opremo in glasbo podpisuje Igor Matković, oblikovalec svetlobe je David Andrej Francky, oblikovalka maske Maja Razboršek, lektorica Metka Damjan, asistentka kostumografinja Pia Gorišek.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču. https://www.sng-mb.si/2023/04/10/kako-sem-se-naucila-voziti/ Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO  Gostovanje Drame SNG Maribor na Madžarskem Immaculata na Gledališki olimpijadi Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo z uprizoritvijo Immaculata po romanu Colma Toibina Marijin testament v izvedbi Nataše Matjašec Rošker sodelovala na deseti Gledališki olimpijadi, ki od aprila do konca junija poteka na Madžarskem. Uprizoritev bo na sporedu jutri, 6. aprila 2023, v gledališču Jászai Mari v Tatabányi pri Budimpešti na Madžarskem. Na deseti Gledališki olimpijadi je na ogled 750 uprizoritev v izvedbi štiristotih ansamblov iz 58 držav na prizoriščih po vsej Madžarski. Cilj Gledališke olimpijade 2023 je spodbujanje dostopa do kulture, svobode in avtonomije. Organizator dogodka je madžarsko Narodno gledališče v Budimpešti, umetniški vodja pa Attila Vidnyánszky. Poudarek dogodka je na enem največjih madžarskih dramatikov Imri Madáchu, rojenem pred dvesto leti, leta 1823. Moto dogodka temelji na stavku »O, človek, prizadevaj si naprej, prizadevaj si naprej, imej vero in zaupaj!«, ki je iz Madáchovega dela Tragedija človeka, mojstrovine, ki jo primerjajo z Goethejevim Faustom. Simbol dogodka je barka, ki predstavlja svobodo ustvarjanja, kjer se tradicija sreča z inovativnostjo. Mednarodni gledališki festival Gledališka olimpijada (Theatre Olympics) od leta 1995 spodbuja gledališko izmenjavo in dialog med različnimi gledališkimi ustvarjalci, ne glede na ideološke, kulturne in jezikovne razlike. Namen festivala, ki se kot znamenite športne igre vsakič odvija na drugi lokaciji, je spoštovati različne kulture ter spodbujati medkulturno povezovanje med gledališkimi umetniki po vsem svetu.   O uprizoritvi Immaculata Z romanom Marijin testament (2012) je eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev Colm Tóibín humaniziral Kristusovo mater in ji končno podelil lastni glas. »Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli,« je ob premieri zapisala Livija Pandur, ko je po smrti režiserja Tomaža Pandurja dokončala uprizoritev, ki je oblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote in iskanja smisla v ranah. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, lektor Janez Bostič, avtorja glasbe Boris Benko in Primož Hladnik (Silence), sodelavci pri uprizoritvi Branko Jordan, Tibor Hrs Pandur, Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini. Oblikovalka svetlobe je Vesna Kolarec, fotograf Aljoša Rebolj. Immaculata je po uspešni premieri septembra 2016 gostovala po Sloveniji in tujini, med drugim v Madridu v Španiji in v Guadalajari v Mehiki ter bila uvrščena v tekmovalni spored Festivala Borštnikovo srečanje. Nataša Matjašec Rošker je za svojo igro na Mittelfestu v Čedadu prejela prestižno nagrado Adelaide Ristori. Zadnje odmevno gostovanje Immaculate pa je bilo oktobra 2021 na festivalu monodrame Solo v Moskvi.  Več informacij o deseti Gledališki olimpijadi https://szinhaz.org/en/  Fotografije za medije so na voljo na povezavi https://www.dropbox.com/sh/zzf899roiwo078c/AABGGDC6C7GfsqGQkwrjZyx2a?dl=0 Foto: Aljoša Rebolj/SNG Maribor    DODATNE INFORMACIJE   O Gledališki olimpijadi Gledališka olimpijada je bila kot neprofitna organizacija ustanovljena leta 1994 pod vodstvom grškega gledališkega režiserja Theodorosa Terzopoulosa, da bi ponovno vzpostavila pomen gledališča v kulturnem življenju enaindvajsetega stoletja. Kljub imenu, ki spominja na znamenito športno tekmovanje, na Gledališki olimpijadi ni tekmovalnih elementov ali nagrad. Upravni sedež organizacije je v Atenah v Grčiji (evropski urad) in v mestu Toga v Tojami na Japonskem (azijski urad). Mednarodni odbor Gledališke olimpijade sestavljajo priznani režiserji in dramatiki iz petnajstih držav po svetu: Theodoros Terzopoulos (Grčija) kot predsednik, Suzuki Tadashi (Japonska), Robert Wilson (Združene države Amerike), Valerij Fokin (Rusija), Wole Soyinka (Nigerija), umetniški direktor desete Gledališke olimpijade Attila Vidnyánszky (Madžarska), Nuria Espert (Španija), Ratan Thiyam (Indija), Tony Harrison (Velika Britanija), Jarosław Fret (Poljska), Liu Lubin (Kitajska), Choi Chyrim (Južna Koreja), Georges Lavaudant (Francija), Giorgio Barberio Corsetti (Italija) in Jurgen Flimm (Nemčija). Ustanovitelji Gledališke olimpijade so bili tudi že preminuli Jurij Ljubimov (Rusija), Antunes Filho (Brazilija) in Heiner Müller (Nemčija).   Zgodovina Gledališke olimpijade Mednarodni gledališki festival Gledališka olimpijada, eden največjih in najprestižnejših dogodkov v svetovnem gledališču, poteka občasno na različnih lokacijah po vsem svetu, vsak festival pa je organiziran okoli široke teme. Prvo izdajo Gledališke olimpijade leta 1995 je organiziral grški režiser Theodoros Terzopoulos v starodavnem grškem mestu Delfi, kjer je bila glavna tema grška tragedija. V približno dveh tednih se je zvrstilo 9 uprizoritev iz 7 držav. Druga izdaja je potekala leta 1999 v japonskem industrijskem mestu Shizuoka, kjer so organizatorji ustvarili umetniško vas. Ob tej priložnosti so odprli tudi Shizuoka Performing Arts Center (SPAC), ki ga je zasnoval znameniti arhitekt Arata Isozaki. Glavna tema festivala je bila ustvarjanje upanja. V dveh mesecih se je odigralo 42 produkcij iz 20 držav. Tretja izdaja je potekala leta 2001 v Moskvi v Rusiji. Potekala je skupaj z mednarodnim gledališkim festivalom Čehova. Festival je vključeval tudi obsežen, dva meseca in pol trajajoč program na prostem, kjer se je predstavilo 97 produkcij iz 32 držav. Glavna tema festivala je bila gledališče za ljudi. Četrta izdaja je potekala leta 2006 v Istanbulu v Turčiji. Tema festivala onkraj meja je bila oblikovana skupaj s petnajstim Mednarodnim festivalom gledališča v Istanbulu. Peta izdaja je potekala leta 2010 v Seulu v Južni Koreji. Glavna tema festivala sarang: ljubezen in človečnost je poudarjala vlogo gledališča pri globalizaciji. Festival je sovpadal tudi s preoblikovanjem Seula v »mesto kulture in umetnosti«. Šesta izdaja je potekala leta 2014 v Pekingu na Kitajskem. Glavna tema festivala sanje je bila razdeljena na tri podteme: spomin na klasiko, vitalnost in ustvarjalnost ter avdio-vizualno slavje. Sedma izdaja je potekala leta 2016 v Vroclavu na Poljskem, kjer je festival organiziral Institut Grotowski. Glavna tema festivala svet kot kraj resnice je bila parafraza naslova govora, ki ga je Jerzy Grotowski izrekel leta 1976. Festival se je sovpadal z Vroclavom kot evropsko prestolnico kulture leta 2016. Osmo izdajo je leta 2018 gostilo 17 različnih mest po Indiji z odprtjem v New Delhiju in z zaključkom v Mumbaju. Tema festivala je bila zastava prijateljstva. Na ogled je bilo 465 uprizoritev iz 35 držav. Deveta izdaja je bila prvič leta 2019 izvedena v dveh državah hkrati, v Rusiji in na Japonskem. Tema festivala je bila ustvarjanje mostov. Tema desete izdaje festivala v Budimpešti 2023 je »O, človek, prizadevaj si naprej, prizadevaj si naprej, veruj in zaupaj!«.   Simbol 10. Gledališke olimpijade je barka »Če uporabimo svetopisemsko vzporednico, se lahko vkrcamo na to barko, da rešimo sebe in svoje vrednote,« pravijo organizatorji in dodajajo, »Kam? V mirno prihodnost, upamo. Gledališče je 'barka', kjer stopata tradicija in inovativnost z roko v roki, tudi ko sta v nasprotju. V gledališču sta tako tradicija brez inovativnosti kot inovativnost brez tradicije slepa ulica. A ko se tradicija sreča z inovativnostjo v svobodi ustvarjanja, lahko vedno pogledamo na svoje življenje v novi luči in perspektivi. Na ta način se lahko z umetnostjo natančneje odzovemo na konflikte, ki pestijo naš svet, kot so globalizacija, rivalstvo moči, podnebna in energetska kriza, migracije in prenaseljenost, vojne, pandemije, človekove pravice, versko preganjanje … in vsi ostali problemi te globalne vasi z osmimi milijardami ljudi imenovane Zemlja.« »Zahvaljujoč Gledališki olimpijadi smo doživeli zelo pomembne stvari, odkar smo zapustili grški Delfi. (...) Vedno poskušamo najti vodilno temo za olimpijado, poleg tega seveda posebno pozornost namenjamo kulturnim posebnostim države gostiteljice. Na primer, vloga majhnih in velikih skupnosti in narodov v globalizirajočem se svetu je danes lahko vznemirljiva tema. Vsak si prizadeva napredovati individualno, kar ogroža posebne vrednote ljudstev in narodov, deluje proti različnosti. Naša dolžnost je, da negujemo naše skupne zaklade. Verjamem, da z Gledališko olimpijado gradimo kulturne mostove, ki nam bodo pomagali bolje razumeti drug drugega.« - Theodoros Terzopoulos, ustanovitelj Gledališke olimpijade »Uvedba Gledališke olimpijade je imela dva vidika. (…) s širjenjem globalizacije je prišlo do razmišljanja, da je gospodarska stabilnost za državo pomembnejša od duhovnih vrednot, in gledališkim ustvarjalcem je postalo težje delati gledališče. (…) Drugi vidik so bile takratne razmere v svetu. (…) Ko je grški gledališki režiser Terzopoulos (trenutni predsednik Mednarodnega gledališkega olimpijskega komiteja) prišel na Japonsko, je rekel, da so po koncu hladne vojne mislili, da gre Evropa proti miru, a ni bilo tako. Rekel je, da je situacija, kot so etnični spori, grozna in da to vodi do ogromnega števila beguncev. Sredi politične nestabilnosti so bili ljudje prizadeti in izgubljajo upanje. Zaključil je, da je za umetnike frustrirajoče, da v tej situaciji ne morejo narediti ničesar. Ker je tako, je rekel, da bi se morali združiti kot umetniki in delati stvari z ljubeznijo, ki presega ovire narodnosti.« - Suzuki Tadashi, ustanovitelj Gledališke olimpijade   Zakaj 10. Gledališko olimpijado leta 2023 gosti Narodno gledališče v Budimpešti na Madžarskem? »Madžarska s svojo veliko in daljnosežno gledališko tradicijo aktivno sodeluje v svetovnem razvoju na področju gledališke prakse in teorije. Budimpešta, čudovit in edinstven spomenik svetovne kulturne dediščine, je mednarodna kulturna metropola, pripravljena graditi mostove, ki povezujejo druge gledališke tradicije. Narodno gledališče, dom nadarjenih in izkušenih umetnikov ter strokovnih in tehničnih služb, je institucionalno središče madžarskega gledališča, ki je enako odprto za avantgardne mednarodne gledališke predloge kot za ohranjanje načel tradicije. Tako je odlično za gradnjo novih mostov med različnimi odrskimi jeziki in šolami. V današnjem času, ko je homogenizacija gledališča prevladujoč trend, Narodno gledališče, katerega moto sta sprava in novi humanizem, sprejema različnost, strpnost in multikulturnost.« - Theodoros Terzopoulos, ustanovitelj Gledališke olimpijade, predsednik mednarodnega komiteja Gledališke olimpijade             Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor   T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Mladinski koncert 1. april 2023 ob 11.00, Dvorana Frana Žižka Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Daniela Candillari Solista Lovro Turin, klarinet, Roberto Papi, viola Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Max Bruch: Koncert za klarinet in violo ter orkester v e-molu, op. 88 Andante con moto Allegro moderato Allegro molto   Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 13 v G-duru, K. 525, »Mala nočna glasba« Allegro Romanca: Andante Menuet: Allegretto Finale: Allegro   ***** Joseph Haydn: Simfonija št. 94 v G-duru, Hob. I: 94: »Simfonija presenečenja« Adagio cantabile – Vivace assai Andante Menuet: Allegro molto Finale: Allegro molto   Nemški skladatelj Max Bruch (1838–1920), ki je danes znan predvsem po svojem violinskem koncertu v g-molu in skladbi Kol nidrei za violončelo in orkester, je dvojni koncert za klarinet in violo napisal leta 1911, ko se je že upokojil. Povod za nastanek skladbe je bila najbrž želja njegovega sina Maxa Felixa Brucha, ki je bil prvovrsten klarinetist, da bi se lahko z novim koncertom predstavil z Willyjem Hessom, ki ni bil le izvrsten violinist in violist, ampak tudi tesen skladateljev prijatelj. Hess in Max Felix sta koncert še v istem letu kar iz skladateljevega rokopisa predstavila v Wilhelmshavnu, leta 1912 pa še v Berlinu. Kot namiguje naslov skladbe, je »dvojni« koncert nekakšen intimni pogovor med dvema glasbiloma, v tem primeru med klarinetom in violo, ki poteka v rahločutni spremljavi orkestra. Bruch se je pri iskanju bogate romantične zvočnosti, zlasti pri oblikovanju melodij, zatekel k svojim zgodnjim delom, še posebej k drugi orkestrski suiti z naslovom Nordland. Koncert, ki je sicer izvirno napisan za klarinet, violo in orkester, obstaja tudi v različici, v kateri je Bruch na Hessovo pobudo violo nadomestil z violino, prav tako pa je skladatelj koncert »pomanjšal« tudi za klavirski trio s klarinetom in violo in ga tako še bolj približal ljubiteljem komorne glasbe. Prvi stavek koncerta se začenja v nekoliko počasnejšem tempu (Andante con moto), kot da bi hotel Bruch po zgledu Brahmsovega »dvojnega« koncerta za violino in violončelo na podobno dramatičen način predstaviti oba solista – najprej violo in nato še klarinet. Nekoliko bolj otožen oziroma melanholični zven melodij, ki jih spretno spletata oba solistična inštrumenta in v katerih lahko prepoznamo tudi nekaj »slovanskega duha«, se postopoma razvnamejo v nekoliko hitrejšem drugem in nato še v živahnem tretjem stavku. Če nas skladatelj v drugem stavku, ki ga tokrat začenja klarinet, očara z elegantnimi pasažami, ki se povsem naravno spletajo v bujno glasbeno rastje, nas tretji stavek po uvodnih bučnih fanfarah s timpani popelje na vrtoglavi ples triol. A vsake zabave je enkrat konec in tako se glasbeni utrip po melodičnih vrhuncih obeh solistov začenja postopoma umirjati, vse dokler tudi orkester z dvema zaključnima gestama ne pristavi svoje pike na I. Serenada št. 13 v G-duru (K. 525) Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je bolj znana kot Mala nočna glasba, je zaradi všečnih melodij ter lahkotnega in živahnega razpoloženja brez dvoma ena izmed najbolj priljubljenih in pogosto izvajanih skladb po vsem svetu. Skladba, za katero še danes ni popolnoma znan razlog njenega nastanka, je bila dokončana 10. avgusta 1787, ko je Mozart ustvarjal opero Don Giovanni, a je izšla šele štirideset let po njegovi smrti. Serenada je bila še pred Mozartovim časom priljubljena glasbena oblika dvorjenja oziroma izkazovanja ljubezenske naklonjenosti, pa tudi ustvarjanja dobrega razpoloženja v družbi nasploh, zato ne preseneča, da je bila stalna glasbena popotnica sprehajalcem po številnih dunajskih parkih in vrtovih, kjer so navdušeni mimoidoči pogosto dajali razkošne napitnine skladatelju in glasbenikom. Serenada št. 13 v G-duru, ki jo je Mozart izvirno napisal za dve violini, violo, violončelo in kontrabas, se danes najpogosteje izvaja v priredbi za komorni godalni orkester. Skladatelj nas v zaporedju štirih stavkov – od živahnega uvodnega stavka v sonatni obliki, počasne in lirično občutene romance z ljubko prepletenimi melodijami, pa vse do lahkotnega menueta s triom in impulzivnega finala v obliki rondoja – razvaja z igrivimi glasbenimi domislicami, ki grejo izredno lahko v uho in nas s svojo nepojenjajočo iskrivostjo tako rekoč vsak trenutek vabijo na ples. Omenjeni plesni značaj serenade se potrjuje tudi v domnevi, da naj bi Mozart za Malo nočno glasbo, kot jo je sam poimenoval v osebnem katalogu svojih skladb, predvidel še en menuet, a se je ta žal izgubil v toku zgodovine. Mozartov sodobnik Franz Joseph Haydn (1732–1809) je večino svoje glasbene kariere, in to kar tri desetletja, služil kot kapelnik kneza Esterházyja. Zaradi številnih delovnih obveznosti, ki jih je imel s komponiranjem ter vodenjem dvorne kapele in celo opernega gledališča, je Haydn lahko svobodneje zadihal šele po smrti svojega delodajalca leta 1790. Ko se je razširil glas o njegovi razpoložljivosti, je še v istem letu sprejel vabilo svojega prijatelja, nemškega violinista in impresarija Johanna Petra Salomona, ki je bil vnet organizator koncertov, naj se odpravi na potovanje v London, kamor je prispel 1. januarja 1791. Salomon, ki se je zavedal kvalitete Haydnovih del, je želel namreč londonskemu občinstvu predstaviti njegova nova simfonična dela, kar je podaljšalo Haydnov obisk angleške prestolnice na leto in pol. Druga simfonija izmed dvanajstih, ki jih je Haydn ustvaril za Salomonove londonske koncerte, je znamenita »Simfonija presenečenja« št. 94 v G-duru, ki se je nemudoma priljubila med občinstvom zaradi nenadne spremembe dinamike v prvem stavku. Po neki anekdoti naj bi se po uvodnih taktih drugega stavka simfonije, ki je v nemško govorečem okolju znana tudi kot simfonija »z udarcem na pavke« (»mit dem Paukenschlag«), iz prvih vrst avditorija nenadoma zaslišalo smrčanje enega izmed pokroviteljev koncerta, ki je očitno zaspal že med prvim stavkom. Prav to naj bi spodbudilo Haydnovo navihanost, zato je kot izkušen dirigent dal orkestru znak za nenaden fortissimo na zadnjem akordu prve teme, kar je zaspanega mecena učinkovito zbudilo in pognalo na noge. Poleg številnih slikovitih anekdot, ki so lahko tudi plod domišljije, pa je vendarle treba izpostaviti novost v strukturi klasicistične simfonije, kot jo je pomembno začrtal prav Haydn: prvi stavek se tako praviloma začenja v živahnem tempu, v okviru katerega se poslušalcem predstavi več kontrastnih melodij. Drugi stavek je po navadi v počasnejšem tempu in prinaša bolj lirično razpoloženje, čeprav je tudi to lahko »začinjeno« s kakšnim nepričakovanim preobratom, kot v tem primeru. Tretji stavek (menuet s triom) je plesno obarvan in nas s svojim zibajočim tridelnim ritmom spominja na današnji valček, medtem ko je zadnji stavek (simfonični finale) najbolj živahen od vseh, saj mora s svojimi iskrivimi in dih jemajočimi motivi pripeljati simfonijo do energičnega zaključka. Ta vzorec je postal nekakšen model klasične simfonije v naslednjih desetletjih – vse do Beethovna, ki je tudi po Haydnovi zaslugi tako v formalnem kot v glasbeno ekspresivnem smislu revolucionarno prenovil simfonijo kot najvišjo umetniško obliko instrumentalne glasbe. Benjamin Virc   Biografija dirigentke Dirigentka Daniela Candillari vedno znova prejema pohvale za svoje navdihujoče in prepričljive nastope v opernih hišah in na koncertnih odrih po tako rekoč vsej Severni Ameriki in Evropi. S svojo »samozavestjo in očitno neizčrpnim navdušenjem« (The New York Times) ter »ekspresivnimi in dih jemajočimi nastopi« (Review STL) vstopa v svojo drugo sezono kot glavna dirigentka v Opernem gledališču Saint Louis in glavna operna dirigentka na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V sezoni 2022/2023 dirigira Newyorškim filharmonikom in svetovno priznanemu violončelistu Yo-Yoju Maju, Orkestru ameriških skladateljev in Zboru Trinity Wall Street v Carnegie Hallu, Metropolitanskemu orkestru Montreal, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor, Toledskim simfonikom, prav tako pa je glasbena vodja praizvedbe opere Arhipov Petra Knella in Stephanie Fleischmann v produkciji Gledališča Kirka Douglasa. Dirigira tudi koncertni izvedbi Delibeseve opere Lakmé v Nemški operi Berlin, opero Janko in Metka v Operi New Orleans, operi Suor Angelica in Gianni Schicci v Operi Juilliard, Tosco v Opernem gledališču Saint Louis in La bohème na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V prejšnji sezoni je debitirala v Metropolitanski operi z Aucoinovo opero Evridika, prav tako je bila glasbena vodja glasbenogledaliških predstav Blue ameriške skladateljice Jeanine Tesori (Detroitska opera), Fire Shut Up in My Bones Terencea Blancharda v chicaški Operi, Carmen v Opernem gledališču Saint Louis, praizvedbe opere Moby Dick ali Kit Caroline Shaw, Andrewa Yeeja in Asme Maroof v manhattanskem kulturnem središču The Shed s člani Newyorške filharmonije. Prav tako je dirigirala svetovno praizvedbo The Copper Queen skladatelja Clinta Borzonija (v Arizonski operi) leta 2021 ter leto zatem še glasbo iz filma Svatba (Svadba) Ane Sokolović v Bostonski operi. Kot skladateljica prejema naročila Newyorške filharmonije, Metropolitanske opere in Baletnega orkestra mesta New York. Daniela je odraščala v Srbiji in Sloveniji, doktorirala pa na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju; prav tako je zaključila magisterij na Glasbeni šoli Jacobs Univerze Indiana ter magistrirala in diplomirala na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu.   Biografija solistov Klarinetist Lovro Turin je svojo glasbeno pot začel na nižji glasbeni šoli v Mariboru pri profesorju Zdravku Zimiču, šolanje pa je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor pri profesorju Valterju Petriču in kasneje pri profesorju Damijanu Kolariču. Junija 2011 je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. Septembra 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.   Violist Roberto Papi se je začel učiti violino pri osmih letih v italijanskem Spoletu. Po končanem izobraževanju na Klasičnem liceju v Spoletu in študiju na Glasbenem inštitutu Alessandro Onofri se je preselil v ZDA, da bi tam nadaljeval študij viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v brazilsko mesto Belo Horizonte, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Med letoma 2020 in 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Trenutno je zaposlen kot solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so Simfonični orkester Barcelona (gostujoči solo violist), Valižanska narodna opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in ansambel Music City Baroque v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem idr. Z Anthonyjem Flintom je soustanovil ansambel Virtuosi de Minas. Je reden gost festivalov tako v Evropi kot v ZDA, kot so Festival Spoleto, Festival Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.    

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 16. marec 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Robinson Solist Mihael Mitev, fagot Koncertni mojster Saša Olenjuk PROGRAM Jean Markič: Čudežna dežela

1. ♩= 80 (Andante)
2. ♩= 60 (Adagio)

III. ♩= 42 (Largo)   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za fagot in orkester v B-duru, K. 191 Allegro Andante ma Adagio Rondo: Tempo di Menuetto ***** Antonin Dvořák: Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70, B. 141 Allegro maestoso Poco adagio Scherzo: Vivace – poco meno mosso Finale: Allegro   Jean Markič – avtor prve skladbe koncerta – pripada mlajši generaciji slovenskih skladateljev, deluje pa tudi kot vsestranski inštrumentalist, vodja jazz zasedb, glasbeni producent in aranžer. Kompozicijo je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom Janija Goloba, Marka Mihevca, Uroša Rojka in Jake Puciharja ter sodeloval s številnimi imeni popularne glasbe (Gal Gjurin, Nipke). Njegova dela so bila izvedena na različnih slovenskih festivalih, kot so denimo Popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens, intenzivno pa se posveča tudi ustvarjanju filmske glasbe – v tem kontekstu velja izpostaviti njegov avtorski projekt Abstractions iz leta 2021, ki ga je skladatelj opisal kot glasbo za film, a brez filma. Prav omenjeni naslon na filmsko umetnost se v okviru Markičeve glasbene poetike zrcali tudi v tristavčni skladbi Čudežna dežela (Terra mirabilis), ki jo je v letu 2019 ustvaril za komorni godalni orkester, saj lahko prepoznamo kar nekaj glasbenih idiomov in ikoničnih prizorov, s katerimi avtor – tudi s pomočjo onomatopeje – podčrtuje vizualno asociativnost skladbe. Prvi stavek se začenja s pritajenim gomazenjem godal, ki se postopoma sestavi v nekakšen melanholičen uvid v daljno pokrajino – lahko gre celo za tesnobo, ki jo astronavt občuti med gledanjem planeta Zemlja iz vesolja –, po kratkem sekvenčnem izmotavanju pa se skorajda spontano razvije ostinatna melodija, ki nas lahko v obrisih spomni na napovedno špico mednarodne uspešnice Igra prestolov (Game of Thrones). Markič z dokaj spretno roko izkoristi zvočni potencial komornega godalnega orkestra, kot denimo diskantno »histerijo« violin, melanholično otožnost in lirično spevnost violončelov, dramatično globino kontrabasov in številnih tehnik igre. Premišljeno sosledje glasbenih epizod, ki jih lahko dojemamo tudi kot filmske sekvence, denimo strastno snidenje ljubimcev, ki si »padeta v objem« ob siloviti ihti vzpenjajočih se violinskih pasaž, ali prizor spopada, ki ga zakodira ritmično razgibana »bojevniška« tema, podčrtana z dramatičnimi tonskimi zarezi violončelov in kontrabasov – in še bi lahko naštevali. Če se drugi stavek v nekoliko počasnejšem tempu izkaže kot kontemplativni prizor z varne razdalje, se tretji stavek po uvodnem pianissimu postopoma krepi in dobi ponovni zalet z ostinatno temo v violinah. K še večji razgibanosti pa prispeva tudi kontrapunktična izmenjava glasbenega materiala med različnimi godali, ki se naposled usidra v široki temi v violinah, ki nas z postopno gradacijo tonskega volumna vodijo do všečnega zaključka.   Dolgo se je domnevalo, da je bil Mozartov najzgodnejši koncert za pihala in njegov edini koncert za fagot (morda je komponiral še tri ali štiri koncerte za ta inštrument, ki so zdaj izgubljeni) napisan za barona Thaddäusa von Dürnitza. Toda na podlagi muzikoloških dognanj je danes sprejet konsenz, da je Mozart koncert skoraj gotovo napisal za drugega fagotista, saj se je z Dürnitzem srečal šele decembra 1774 v Münchnu, medtem ko je na partituri Koncerta za fagot v B-duru (K191/186e) pripisan datum 4. junij 1774. Upravičeno lahko ugibamo, da ga je napisal za enega izmed dveh fagotistov v salzburškem dvornem orkestru, bodisi za Melchiorja Sandmayrja, ki je prav tako igral na oboo – od pihalcev se je tedaj pričakovalo sočasno obvladovanje več vrst pihal –, ali za Johanna Heinricha Schulza. Prav možno je, da sta koncert ob različnih priložnosti igrala celo oba glasbenika. Tedaj osemnajstletni Mozart je fagot, ki ga danes ne dojemamo kot najbolj melodični inštrument, tako rekoč opolnomočil z akrobatskimi pasažami, ki jih že v prvem stavku elastično napenjajo hitro ponavljajoči se toni in vrtoglavi skoki, pri čemer glasbilo skorajda kameleonsko spreminja barve registra med visokim tenorjem in globokim basom. Toda že v 18. stoletju je zven fagota postal bistveno bolj mehak in ekspresiven. Na prelomu 18. in 19. stoletja je Kochov Glasbeni leksikon fagot celo poimenoval kot »glasbilo ljubezni« (»ein Instrument der Liebe«), zato ne preseneča, da je njegov »cantabile« potencial izkoristil tudi Mozart v drugem počasnem stavku, še posebej tožečo melanholijo njegovega visokega tenorskega registra. Če se je že desetletje kasneje Mozart v svojih velikih dunajskih klavirskih koncertih z velikim navdušenjem posvečal motivični obdelavi široke palete glasbenih tem, je koncert za fagot, zasnovan za majhen orkester, ki ga sestavljajo oboe, rogovi – ti v tonaliteti B-dura dajejo tutti epizodam še posebej zveneč sijaj – in godala, v formalnem smislu veliko bolj zgoščen. V prvem stavku se tako Mozart »zadovolji« zgolj z dvema motivoma – ponosno korakajočo, široko zastavljeno uvodno temo, ki je popolnoma oblikovana v skladu z izvajalskimi značilnostmi fagota (pri čemer tukaj tudi široki intervalni skoki zvenijo prej dostojanstveno kot komično), in drugo temo, ki vključuje ostre staccate violine nasproti zadržanim tonom oboj in rogov. Fagot kasneje to temo okrasi s svojim »kontrasubjektom«, nato pa se v reprizi vloge zamenjajo, tako da fagot izvaja melodijo v staccatu, violine pa sopostavljeni melos, kar ustvarja radoživo in duhovito atmosfero. Tako kot v Mozartovih violinskih koncertih iz leta 1775 se počasni stavek s sordiniranimi violinami in violami kaže kot nežna operna arija v skladateljevi reimaginaciji za inštrumente. Uvodna fraza je nekakšna rekonfiguracija priljubljene Mozartove »otvoritve«, ki doseže vrhunec v Grofičini ariji Porgi amor iz opere Figarova svatba. Kot v prisrčni ariji iz te opere buffe so solistovi skoki in padci nabiti z intenzivno ekspresivnostjo. Za finale je Mozart prihranil rondo v tempu menueta, tej nadvse modni obliki na koncertov v 60. in 70. letih 18. stoletja. S svojimi šaljivimi triolami in šestnajstinkami se fagot tako rekoč naslaja v spodkopavanju galantne formalnosti refrena. Ko naposled tudi solist zaigra refren, se zdi, da njegova nespoštljivost, ki je vredna samega legendarnega šaljivca Tilla Eulenspiegla, prevzame celotni orkester – medtem ko prva in druga violina kot nežna sapica poplesavata okoli fagota, se oboi prepustita odobravajočemu klepetu. Šele na koncu se solist se nato umakne s skorajda predrznim izbruhom in pusti poslednji epizodi preostalega orkestra, da v dostojanstveni maniri zaključi glasbeno igro.   Skozi različna obdobja glasbene zgodovine lahko najdemo preštevilne primere, ko so starejši in bolj izkušeni skladatelji z bolj ali manj zglednim ustvarjalnim delom in močjo avtoritete sooblikovali ustvarjalno pot svojih mlajših kolegov. Tako so denimo znane osebne in umetniške vezi, ki so se spletle med Josephom Haydnom in Ludwigom van Beethovnom, Petrom Iljičem Čajkovskim in Sergejem Rahmaninovom, Robertom Schumannom in Johannesom Brahmsom, ki je močno vplival na razvoj kompozicijskega sloga Antonína Dvořáka. Praizvedba Brahmsove tretje simfonije leta 1883 je naredila tako globok vtis na Dvořáka, da jo je prišteval med najboljše simfonije, ki so bile kadarkoli napisane. V kontekstu nove zvočne izkušnje, ki je napajala njegovo ustvarjalno silo, je razmišljal, da bi se z namenom doseganja večje mednarodne prepoznavnosti, kakršno je užival Brahms, morda moral otresti nekaterih ljudskih oziroma čeških nacionalnih prvin, ki so postale njegov razpoznavni slog. Medtem ko je razmišljal o možni rekalibraciji svojega kompozicijskega stila, pri čemer je šlo v resnici za slogovno asimiliacijo po modelu avstrijsko-nemške simfonične tradicije, pa se je Dvořák hočeš nočeš moral soočiti s kar dvema tragedijama – tj. z materino smrtjo le nekaj tednov po praizvedbi Brahmsove Tretje simfonije in nato še z naglim poslabšanjem duševnega stanja svojega kolega in rojaka Bedřicha Smetane. Prav sredi teh tragičnih okoliščin pa je Dvořák bil deležen izjemnega mednarodnega priznanja: po velikem uspehu njegove sakralne kantate Stabat Mater v Londonu leta 1883 ga je Kraljevo filharmonično društvo – gre za isto društvo, ki je pri Beethovnu naročilo Deveto simfonijo – angažiralo, da bi napisal novo simfonijo, ki je bila obenem edini primerek te zvrsti, ki jo je ustvaril po naročilu. Z zavedanjem o potencialu velikega mednarodnega preboja se je Dvořák že decembra 1884 lotil komponiranja simfonije, ki mu jo je uspelo dokončati marca prihodnje leto. Mimogrede, simfonija, ki jo danes poznamo kot Simfonijo št. 7 v d-molu, je prvič izšla kot Simfonija št. 2. Vse Dvořákove simfonije so bile namreč pozneje preštevilčene glede na dejanski čas nastanka in ne glede na prvotno kronologijo izida. Vznemirjenje, ki ga je že decembra 1884 občutil med snovanjem simfonije, je Dvořák v pismu prijatelju, sodniku Antonínu Rusu, opisal z naslednjimi besedami: »Tako sem zaposlen s svojo novo simfonijo (za London), da – kamorkoli že grem – neprestano mislim le na svoje delo, ki mora biti takšno, da bo zamajalo svet – no, naj mi bog nakloni, da bo tako!« Delo, ki je pregnalo kakršnekoli zadržke glede Dvořákovega statusa in dokončno opredelilo njegovo simfonično mojstrstvo, je njegova Sedma simfonija, ki se kaže kot najbolj dramatična in »hladna« izmed njegovih devetih simfonij, a kljub temu v njej ni moč zaslediti nobenih travm, nobenega ihtenja ali nevrotičnega obupa, ki bi pripovedovali o duševnih bolečinah ali psihi na meji norosti. Nasprotno, gre za nadvse kultivirano, a obenem intenzivno ekspresivno glasbo, v kateri se melodije pojavljajo v skoraj neomejenih količinah in v kateri se glasbeni tok oglaša z živahnim in/ali liričnim boemskim duhom, ogretim z nežnostjo, a nikoli zadušenim s sentimentalnostjo. Dvořákovo obvladovanje orkestracije in klasične forme v tej štiristavčni simfoniji zgolj zaokrožuje njeno visoko pozicijo v tej zvrsti. Njen uvod prinaša strog, jeklen pogled, medtem ko se zlovešč motiv v šepetajočem unisonu spleta v dialogu viol in violončelov ter pridušenega vrvenja kontrabasov in timpanov. Ta kratka glasbena misel in zbadajoča figura, ki jo sestavljajo zgolj tri note, naravnost namigujeta na obilje razvojnih možnosti, ki jih Dvořák mojstrsko izkoristi skozi cel prvi stavek. Lirična druga tema vzpostavi močan kontrast, preostanek stavka pa se prepusti nekakšnemu prostemu dinamizmu plimovanja in oseke. Ko se stavek konča, je glavna tema, ki jo skladatelj premetava iz inštrumenta v inštrument, tako dokončno izčrpana in obsedi v tišini. Če se treznost in napetost kažeta kot temeljni potezi prvega stavka, ki ga le na trenutke ublaži nežna liričnost, poteka razpredanje drugega stavka (Poco adagio) v povsem obratni smeri, saj se njegova perpetuirajoča spevnost le na nekaterih mestih prekine z močnimi dramatičnimi izbruhi. V tem kontekstu je še posebej varljiva ljudsko preprosta, skorajda pastoralna melodija klarineta, ki začenja drugi stavek, saj v njej ni prav nobenega znaka drame, ki se le trenutek zatem pojavi v prvem zamahu. V tretjem stavku (Scherzo) Dvořák nepopustljivo ohranja slovanski duh, začenši s plesno temo in nato še s kontrastno melodijo, ki oblikuje neustavljivo privlačen ljudski pas de deux, pa vse do pastoralnega srednjega dela, prepolnega oglašanja ptic iz prostranih čeških gozdov in gajev. Tudi čudovita raznolikost zvočne pokrajine zadnjega stavka, ki jo skoraj v celoti prežema temačno obarvana strast, je na samem koncu osvetljena z durovsko sončno svetlobo, ki se prebija skozi napetosti d-mola, da bi oznanila nekakšno beethovnovsko apoteozo in odrešitev. Sam kompozicijski postopek nas še danes navdušuje zaradi svoje nenadnosti, a je obenem prepričljiv v vsej svoji iskrenosti, ki nam razgrne še eno izmed redko slišanih plati Dvořákove mojstrske glasbene govorice. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je nekdanja kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija.   Biografija solista Fagotist Mihael Mitev se je po končanem Konservatoriju za glasbo in balet vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani in tam z odliko diplomiral pri svojem očetu in profesorju Zoranu Mitevu. Študij fagota je nadaljeval na Visoki šoli za umetnost v Zürichu pri Giorgiu Mandolesiju. Nastopal je na Festivalu Ljubljana, koncertih Glasbene mladine ljubljanske in Glasbene mladine Slovenije, festivalih v Zermattu in Grafeneggu idr. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je dosegal odlične rezultate; med drugim se je udeležil Mednarodnega tekmovanja ARD v Münchnu in prišel v drugo etapo. Od oktobra 2019 je solo fagotist Simfoničnega orkestra SNG Maribor, kot gost pa igra tudi v zasedbah, kot so Orchestre de Paris, Glasbeni kolegij Winterthur, Komorni orkester Basel, Slovenska filharmonija idr. Med letoma 2015 in 2019 je bil član Mladinskega orkestra Evropske unije (EUYO) in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja (GMJO). Z njima je nastopil na najrazličnejših festivalih in koncertnih dvoranah po Evropi in svetu z dirigenti, kot so Jonathan Nott, Matthias Pintscher, Daniel Harding, Gianandrea Noseda, Bernard Haitink idr. Leta 2016 je bil v okviru EUYO po opravljeni avdiciji izbran v program akademije Chamber Orchestra of Europe. Maja 2017 je kot solist izvedel delo Ciranda das sete notas Heitorja Ville-Lobosa z orkestrom Mladi ljubljanski solisti v koncertni sezoni Akademije za glasbo v Ljubljani.    

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 1. MAREC – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 3. marca 2023, ob 19. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc izvedla premiero znamenite Verdijeve opere Don Carlo pod taktirko Valentina Egla in v režiji Marina Blaževića. V glavnih vlogah bodo nastopili Luciano Batinić, Dimitris Paksoglou, Domen Križaj, Valentin Pivovarov, Rebeka Lokar in Irena Petkova. Don Carlo, ena Verdijevih najbolj večplastnih oper, je nastala po motivih istoimenske Schillerjeve drame. Napaja se iz zgodovinskega predkonteksta medsebojno konfliktnih in konkurenčnih ljubezenskih razmerij, moralne dolžnosti kakor tudi neuresničenih političnih idealov. V tem smislu se kaže kot kompleksna dramatična panorama človeških strasti. Zgodba se odvija v Španiji v 16. stoletju in spremlja nemirno ljubezensko zgodbo prestolonaslednika Don Carla in francoske princese Elizabete de Valois, ki se je iz političnih interesov poročila z njegovim očetom, španskim kraljem Filipom II. Politične in verske napetosti tega obdobja še dodatno povečajo dramo. Ko pa se Don Carlov prijatelj Rodrigo, markiz Posa, zaplete v politično zaroto, to povzroči tragične posledice za vse vpletene. Režiser Marin Blaževič, sicer ravnatelj in umetniški direktor Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, raziskuje teme ljubezni, politike, moči in osebnega žrtvovanja v ozadju zgodovinskih dogodkov. Verdijevo najdaljšo in nedvomno najambicioznejšo opero bo pod taktirko maestra Valentina Engla, ki je bil uvrščen na seznam »maestrov prihodnosti« nemškega dirigentskega foruma, izvedla izjemna zasedba pevcev: hrvaški basist Luciano Batinić kot španski kralj Filip II., grški tenorist Dimitris Paksoglou v naslovni vlogi, Rodriga bosta upodobila Domen Križaj (3., 5., 11. marec) in Ljubomir Puškarić (7., 9. marec), Valentin Pivovarov bo nastopil kot Veliki inkvizitor, sopranistka Rebeka Lokar kot Elizabeta de Valois, mezzosopranistka Irena Petkova kot Princesa Eboli, Slavko Sekulić (3., 5. marec), Sebastijan Čelofiga (7. marec) in Alfonz Kodrič (9., 11. marec) bodo Menih, Karel V., Valentina Čuden bo Tebaldo in Glas iz nebes, Dušan Topolovec španski odposlanec Grof Lerma, Bogdan Stopar bo nastopil kot Kraljevi glasnik, Cleopatra Purice kot Grofica Aremberška, pridružili pa se jim bodo tudi simfonični orkester, operni zbor in baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Scenograf in oblikovalec luči je Wolfgang von Zoubek, kostumografinja Sandra Dekanić, koreografinja Maša Kolar, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Antonio Romero. Po petkovi premieri bo Don Carlo, ki je bil v mariborski operni hiši doslej uprizorjen le še v sezoni 1999/2000, na sporedu še 5., 7., 9. in 11. marca 2023. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Literarni večer »Moja pesem ni le moja pesem« sreda, 22. februar 2023, ob 18. uri Knjižnica Pekre, Bezjakova ulica 6 Leto 2023 je posvečeno stoletnici rojstva pesnika in človekoljuba Karla Destovnika Kajuha (1922–1944). Njegovo literarno delo ni le dokument takratnega časa, temveč izpoved najgloblje in najčistejše nadčasovne človečnosti. Kajuh v svojih delih ne razkriva le zaostrenih družbenih in političnih napetostih takratnega sveta ter z vojno vihro povezanega vseprisotnega strahu pred smrtjo, ampak tudi vzneseno radost ob prebujajočih ljubezenskih občutjih. V sredo, 22. februarja 2023, na dan 79. obletnice pesnikove smrti, bo Drama SNG Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico ob 18. uri pripravila literarni večer »Moja pesem ni le moja pesem«, s katerim se bomo poklonili pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev. Kajuhove pesmi bosta skozi prelomne dogodke iz njegovega življenja na literarnem večeru predstavila dramska igralca Ksenija Mišič in Kristijan Ostanek. Vljudno vabljeni!    

MARIBOR, 13. FEBRUAR – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 16. februarja 2023, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila glasbeno tragikomično satiro Friedricha Dürrenmatta Frank V. v režiji mednarodno priznanega srbskega režiserja Miloša Lolića. Igrajo Vojko Belšak, Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović, Gorazd Žilavec in Alfonz Kodrič k. g. Švicarski dramatik Friedrich Dürrenmatt (1921–1990), ena najpomembnejših evropskih literarnih osebnosti druge polovice 20. stoletja, je po navdihu, ki ga je našel v kultni uprizoritvi Shakespearjevega Tita Andronika v režiji Petra Brooka, napisal dramo Frank V. – novodobno tragikomično »kraljevo« igro. Kapitalizem namreč leži pod nogami direktorjev bank, direktorji bank pa so novodobni kralji. Zveni znano, a ne gre za priredbo Brechtove Beraške opere (čeprav je igra sprva podnaslovljena kot Opera o zasebni banki), kot so Dürrenmattu očitali takoj po krstni uprizoritvi leta 1959 v züriškem Schauspielhausu. Avtor se je primerjavi z Brechtom glasno upiral in pojasnjeval, da se je zgledoval po Shakespearju in da je »Frank V. enako slab bankir, kot je Richard III. slab vladar, oba pa sta monstruma, kriminalca«. Frank je direktor privatne banke, peta generacija bankirske družine, ki v imenu kapitalističnega družbenega reda opravlja ta »sveti« vladarski posel. A Frank V. je zgolj kraljeva figura na poslovni šahovnici – sicer z zaupanja vrednim imenom in s tradicijsko oznako –  a je predvsem mož Ottilie, ki namesto strahopetnega občutljivca vodi umazane mafijske posle in skrbi, da so računi poravnani in podpisani, če je potrebno s krvjo. Dürrenmatt je igro Frank V. cenil nad vsa svoja druga dramska dela (po krstni izvedbi jo je nekajkrat priredil, nazadnje leta 1980, kjer je drastično spremenil konec), a igra v nemškem govornem področju ni bila uspešna za razliko od Francije in vzhodnega bloka, kjer je bila kot Obisk stare gospe brana kot parabola kapitalističnega zla. Zgodba se začne, ko Gottfried Frank v kavarni opazuje Päulija in Heinija, ki želita hitro zaslužiti, zato jima ponudi službo v svoji banki, saj, kot pravi, umira. Dva dni kasneje direktor banke zares umre, Päuli pa mu lastnoročno izkoplje grob. Po pogrebu mu direktorjeva žena ponudi, da postane polnovreden član njihove bančne ekipe, in takrat spozna, da je podpisal pogodbo s hudičem – padel je v kremplje mafijske bančne združbe. Novo razsvetljenje doživi, ko predenj stopi pravkar pokopani Frank, ki je zaigral svojo smrt, in kmalu mu bo v »smrt« sledila tudi žena Ottilie, samo počaka še, da kolegi likvidirajo banko in iz nje poberejo denar. A od tukaj naprej ne gre prav nobena stvar več po načrtu; popolne prevare splavajo po vodi, banka ostane brez denarja, glavni bančni tajnik hoče duhovniku izpovedati svoje grehe in s tem razkriti vso resnico, pojavi se skrivnostni izsiljevalec, svoj kupček pa pristavita tudi Frankova otroka Herbert in Franziska, ki študirata v tujini in morata biti obvarovana pred nečednimi posli svojih staršev. Privatna banka Franka V. je skupaj z vsemi lažmi, prevarami, likvidacijami, malverzacijami ena od nujnosti kapitalističnega sistema. Priznanje grehov vodi v odpuščanje, odpuščanje v ček, ki pokrije bančno luknjo. Z vsem tem se bo prvič na mariborskem odru soočal večkrat nagrajeni srbski režiser Miloš Lolić, ki pravi: »Tekst je v tem času postal še bolj aktualen, zgodba je vsem nam še kako poznana: mogočen lastnik banke načrtuje preskrbeti sebe in svojo družino za nekaj generacij, kazni za svoje desetletja trajajoče prevare in goljufije pa bi se rad izognil s prenosom dolgov banke na državo. Tukaj očitno nič ni izmišljeno, ker se je na evropski celini v resničnosti ta ista zgodba že večkrat zgodila, od nedavnega pa postala tudi stalna praksa, ko se z davki državljanov iz bankrota rešujejo zasebni bankarski imperiji, da bi se, kot pravijo, ohranila tudi sama ideja o napredni družbi.« Prevajalka iz nemškega jezika je Urška Brodar, prevajalka iz srbskega jezika Mojca Marič, dramaturg Slobodan Obradović, scenograf Miloš Lolić, kostumografinja Marija Marković Milojev, avtorica glasbe Nevena Glušica, koreografinja Jasmin Avissar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak in korepetitor Robert Mraček. Uprizoritvena predloga je nastala kot kombinacija prve in zadnje verzije Dürrenmattovega besedila. Besedila songov so nastala pod vodstvom in v idejni zasnovi skladateljice Nevene Glušice v sodelovanju z igralci in z dramaturgom Slobodanom Obradovićem na osnovi kombinacije dveh prevodov (prevod Mojce Marič iz srbskega in Urške Brodar iz nemškega jezika).

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO HONGKONG, 13. FEBRUAR – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je prispel v Hongkong, kjer bo v četrtek, 16. februarja, z baletoma Radio and Juliet in Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga začel veliko gostovanje na 51. Hongkonškem festivalu umetnosti (HKAF). 51. izdaja HKAF, ki poteka februarja in marca 2023, je za organizatorje še posebej pomembna, saj se po pandemiji na prizorišča v hongkonškem kulturnem centru vračajo uprizoritve in koncerti v živo, spremlja pa jih tudi raznolik dodatni program. Uradna otvoritev 51. HKAF bo v petek, 17. februarja 2023, z uprizoritvijo najlepše ljubezenske zgodbe na svetu, drzno soočene z epskimi razsežnostmi glasbe britanskega alternativnega rock benda Radiohead v baletu Radio and Juliet ter pomenljiva interpretacija kultnega dela Igorja Stravinskega Le Sacre du Printemps v Velikem gledališču Hongkonškega kulturnega centra, ki ji v soboto, nedeljo in ponedeljek sledijo še štiri uprizoritve pustolovsko koreografske zgodbe o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe, nastali po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena Peer Gynt, vse v koreografiji Edwarda Cluga. Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je eden redkih velikih mednarodnih plesnih ansamblov, ki je v zadnjih letih obiskal Hongkong, v okviru spremljevalnih prireditev pa bodo mariborski baletniki izvedli tudi plesne masterclasse. Festival se bo zaključi 18. marca 2023 v Koncertni dvorani hongkonškega kulturnega centra z izvedbo programa Bamberških simfonikov pod vodstvom dirigenta Jakuba Hrůše. Drugi poudarki vključujejo uprizoritev ansambla Lost Dog Juliet & Romeo v režiji Bena Dukea, nominiranega za olivierja, edinstveno mešanico plesa, gledališča in komedije o ljubezni, izgubi in dolgoživosti. Natalija Osipova, ena najboljših balerin na svetu, bo nastopila v dveh uprizoritvah, Two Feet in Force of Nature.  Na sporedu bo tudi Knjiga o vodi, meditacija o spominu, naravi in ​​znanju slavnega Michela van der Aa, ki bo po uspehu na Beneškem bienalu slavila azijsko premiero. Prvič po letu 2016 bo v Hongkongu nastopila sopranistka Anna Netrebko s tenoristom Yusifom Eyvazovom in pianistko Rachel Cheung. Hongkonški umetniški festival (HKAF) je mednarodni umetniški festival, ki se je začel leta 1973. Njegovo poslanstvo je obogatitev kulturnega življenja mesta z nastopi vodilnih lokalnih in mednarodnih umetnikov vseh žanrov uprizoritvenih umetnosti, vključno z opero, klasično glasbo, džezom, svetovno glasbo, plesom, gledališčem in dogodki na prostem. V svoji bogati zgodovini so gostili Bavarsko državno opero, Bolšoj teater, Mariinsko gledališče, Cecilio Bartoli, Riccarda Chaillyja, Gustava Dudamela, Philipa Glassa, Yo-Yo Maja, Anno Netrebko, Seijija Ozawo, Londonski simfonični orkester, Simfonični orkester NHK, Kraljevi orkester Concertgebouw, Rundfunkchor Berlin, Thomanerchor Leipzig, Dunajsko filharmonijo, Bobbyja McFerrina, Youssoua N'Doura, Esperanzo Spalding, glasbeno skupino Buena Vista Social Club, glasbeno skupino Pink Martini, Mikhaila Baryshnikova, Sylvie Guillem, Akrama Khana, ABT, Cloud Gate Dance Theatre, The Hamburg Ballet – John Neumeier, New York City Ballet, Balet pariške Opere, Tanztheater Wuppertal Pina Bausch, Petra Brooka, Roberta Lepagea, Roberta Wilsona, Berliner Ensemble, Kitajsko narodno gledališče, Royal Shakespeare  Company.  Festival veliko vlaga tudi v umetnostno izobraževanje mladih, saj si je v zadnjih 30 letih uprizoritve ogledalo tudi 810.000 dijakov in študentov.   Več o festivalu: www.hk.artsfestival.org Fotografije Radio and Juliet Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor Fotografije Le Sacre du Printemps Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor Fotografije Peer Gynt Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 3. koncert Simfoničnega cikla 16. februar 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Ivan Hut Solist Boštjan Lipovšek, rog Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Program Janez Matičič: Suita za godala Prélude (Larghetto) Danse (Allegro giocoso) Sarabande (Lento tranquillo) Finale (Allegro vivace)   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru, K. 417 Allegro Andante Rondo: Allegro *** Reinhold Glière: Simfonija št. 1 v Es-duru, op. 8 Andante – Allegro Molto vivace Andante Allegro   Skladatelj, pianist, violinist in akademik Janez Matičič (1926–2022) velja za enega najpomembnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. Po študiju kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari je do odhoda v Pariz leta 1959 poučeval na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. V njegovih zgodnejših skladbah se zrcalijo še vplivi klasicizma, romantike in deloma tudi impresionizma, medtem ko se je že med nadaljnjim izobraževanjem v Parizu pod mentorstvom priznane skladateljice in pedagoginje Nadie Boulanger vedno bolj navduševal nad sodobnejšimi glasbenimi tokovi. Njegova štiristavčna Suita za godala iz leta 1954, ki je napisana v idiomu prožne tonalnosti in pod očitnim Škerjančevim vplivom, razkriva poglobljeno poznavanje godalnega zvoka, a je v tematsko-formalnem smislu bližje neoklasicistični sinfonietti kot neobaročni plesni stilizaciji. Kljub temu se kažejo nekatere podobnosti, pridobljene z rekombinacijo sloga in forme. Prvi stavek suite (Prélude) preveva melanholično vzdušje, ki ga sooblikujeta ponavljanje nekaterih motivov in sekvenčna obdelava. V počasnem tempu se razgrne celo nekaj ritmičnih prvin, značilnih za allemande (nemški ples), medtem ko se drugi stavek (Danse) s svojo eleganco in tipičnim ritmom izkaže kot valček v klasični tridelni strukturi. Tretji stavek (Sarabande) ponovno preveva mračno razpoloženje, ki ga skladatelj ustvarja z dolgimi tematskimi linijami in nežnim ritmičnim pulziranjem, ki bi ga le težko primerjali z odločno punktiranim ritmom baročnih saraband. Četrti stavek (Finale) se začne z nagnetenim ritmičnim gibanjem, ki v obrisih spominja na baročno toccato, a je glasbeni izraz v harmonskem smislu popolnoma prepreden z modernejšimi izrazi. Nepopustljivost glasbenega fluida se s ponavljanjem hitrih ritmičnih figur le še stopnjuje in doživi dramatični vrh s suspenzom tik pred zaključkom. Čeprav je bil Wolfgang Amadeus Mozart (1756 1791) ob komponiranju najbolj dejaven kot pianist in violinist, so tudi pihala pri njem pogosto imela posebno mesto. Ne glede na to, ali gre za solistične koncerte, serenade za pihalni ansambel ali zgolj za značilni pihalni lirizem znotraj orkestrskih tekstur njegovih simfonij in klavirskih koncertov, sta se gracioznost in lirična toplina vedno znova pokazali kot bistveni značilnosti njegovih skladb za najpomembnejša pihala tistega časa, med katerimi najdemo predvsem flavto, oboo, klarinet in rog. Iz bogate zapuščine osebne korespondence se prav tako zdi, da je Mozart velikokrat občudoval glasbenike, ki so igrali na pihala, saj je s številnimi spletel prijateljstva, v katerih se je profesionalno občudovanje večkrat mešalo s prostodušnim zemeljskim humorjem. Mozartova selitev iz rojstnega Salzburga na Dunaj leta 1781 je zanj prinesla obdobje ogromne skladateljske rasti in (samo)izpolnitve, ki sta ga spodbudila zelo razgibano glasbeno življenje in intelektualna atmosfera avstrijske prestolnice. Med njegovimi prijatelji, s katerimi je spletel tudi močne osebne vezi, je bil hornist Joseph Ignaz Leutgeb, virtuoz, ki je med prvimi začel uporabljati za tedanji čas razmeroma novo tehniko igranja s t. i. ustavljanjem roke, ki je na rogu iz 18. stoletja močno razširila razpon razpoložljivih tonov. Še več, tudi Leutgebovi nastopi so poželi pohvale za njegove spevne adagie, ki naj bi bili tako popolni kot najbolj »mehek, zanimiv in natančen glas«, zato ne preseneča, da mu je Mozart posvetil kar štiri koncerte za rog, ki so še danes eksemplarični primer glasbenopoetičnega ravnotežja med virtuoznostjo in liričnim občutjem. Mozart je Leutgeba pravzaprav spoznal že v Salzburgu, kjer sta bila oba člana dvornega orkestra nadškofa Colloreda. Leutgeb je leta 1777 odšel na Dunaj, da bi tam lahko združil svojo glasbeno dejavnost s poklicem prodajalca sira, zato se je tudi Mozart vedno bolj navduševal nad to idejo, da bi lahko svoje nove poklicne priložnosti združil z veseljačenjem in zabavo. Dejstvo, da je iz Mozartovega rokopisa prvega koncerta za rog in orkester, ki ga je leta 1783 napisal zanj, moč razbrati, da se je skladatelj »usmilil Leutgeba  osla, vola in bedaka«, pri čemer lahko iz rokopisa četrtega koncerta najdemo še bolj prostaške pripombe na račun solista, kar nakazuje, da je bilo njuno prijateljstvo precej trdno in močno prežeto s humorjem. Mozartov tristavčni Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru (K. 417) je v kronološkem smislu pravzaprav njegov prvi koncert za »osla, vola in bedaka«, ki je bil dokončan 27. maja 1783. Kljub zbadljivim besedam pa je Mozart očitno verjel v Leutgebove izvajalske sposobnosti, čeprav nas primerjava s parti roga, napisanimi za druge igralce, napeljuje k temu, da je tudi on z namenom večjega udobja med igranjem lahko nekoliko prilagodil pasaže v višjem registru. Koncert sledi običajnemu tristavčnemu formatu, ki se začne s stavkom Allegro maestoso v široko zasnovanih melodijah, ki se karseda plastično prilegajo bogati in plemeniti zvočnosti roga. Tudi solistovo igranje zahteva lahkotno kontrolo dihanja in precejšnjo okretnost. Drugi stavek (Andante) je liričen in refleksiven ter raziskuje izrazno melodično lepoto inštrumenta v razmeroma dolgih in meditativno umirjenih frazah. Zadnji stavek je živahen rondo, ki postavlja rog v njegov najbolj običajen kontekst  lov. Po vsakokratni vrnitvi prve teme nas rog vedno znova vodi na lov, kamor mu tesno sledi celoten orkester. Koncertni finale vseskozi vzdržuje idiom lovljenja oziroma bežanja, pri tem pa je prežet s fanfarami in bleščečim dialogom med solistom in preostalimi orkestrskimi inštrumenti. Za marsikaterega ljubitelja simfonične glasbe je Reinhold Glière (1875–1956) še danes razmeroma neznan skladatelj. Med možnimi razlogi za to je gotovo neugoden čas številnih revolucij, vojn in ideoloških spopadov, ki naj bi ruski imperij transformirali v komunistično državo, a se je po političnem vzponu Stalina »sovjetski projekt« sprevrgel v še enega izmed totalitarnih režimov 20. stoletja, kar je prispevalo k slabšemu prodiranju sovjetskih skladateljev (in umetnost socialnega realizma nasploh) v preostali svet. Drugi razlog za Glièrovo slabšo »vidnost« na Zahodu po razpadu Sovjetske zveze pa je še do danes ne povsem razjasnjena skladateljeva nacionalnost, za katero nekateri zgodovinarji dokazujejo ukrajinsko in nemško-poljsko poreklo, drugi pa – sklicujoč se na skladateljevo jasno zahtevo glede spremembe zapisa njegovega priimka – namigujejo na njegove francoske ali belgijske korenine. Kakor koli že, Glière je že za časa življenja postal del sovjetskega glasbenega kánona, kar dokazujejo tudi ideološko zaznamovana glasbena dela, kot sta denimo baleta Rdeči mak in Bronasti jezdec, ter številne nagrade, ki mu jih je dodelil sovjetski režim pod Stalinovim vodstvom. Četudi se Glière, ki mu sicer ne gre oporekati obrtniške skladateljske veščine, s svojimi tremi dokončanimi simfonijami v zgodovino ni zapisal kot izrazit inovator, je njegova prva simfonija v Es-duru (op. 8) iz leta 1900 še danes zanimivo delo, ki je nastalo še v času njegovega študija na Moskovskem konservatoriju, kamor se je kasneje vrnil kot učitelj kompozicije – med njegovimi učenci so bili denimo Aram Hačaturjan, Boris Aleksandrov, Lev Knipper in Aleksander Mosolov. Praizvedba simfonije ni bila posebej uspešna, kar velja najbrž pripisati deloma večkrat očitani šablonskosti, prav gotovo pa manku vzhodnjaškega eksoticizma, ki je preveval dela »mogočnega krdelca« oziroma ruske peterice. Poudarjena in široko zastavljena melodičnost nad orkestrskim vrvenjem, jasna periodizacija in čvrsta sekvenčna izpeljava tematskega gradiva nas v Glièrovi mladostni simfonični govorici lahko marsikdaj spomni na Čajkovskega, zlasti njegovo peto simfonijo v e-molu, čeprav se zaradi ponekod okorno in prostodušno zasnovanih melodij, pri katerih bi si marsikdo želel več subtilnosti in fi nes, bistveno bolj približuje glasbeni poetiki Aleksandra Borodina. Štiristavčna struktura kakor tudi slogovne poteze simfonije pa nenavadno spominjajo tudi na drugo simfonijo Vasilija Kalinikova iz leta 1897, kar zgolj priča o vzpostavitvi ruskega glasbenega idioma in uspešnem epigonstvu simfoničnega modela, ki ga je kot »ortodoksno« normo vzpostavila ruska nacionalna šola. Prvi stavek se začne s prožno pastoralno igro klarinetov in rogov, ki nas nemudoma prestavi na širno ravnico kakšne izmed ruskih step. Ob spretni sekvenčni obdelavi prvega glasbenega motiva lahko iz takta v takt opazimo nezadržno naraščanje zvočne mase, ki se po doseženem vrhuncu nemudoma umakne v tišino, iz katere se nato oglasi prva tema v partu oboe. Nekoliko vase zazrta druga tema in nato še celotni drugi stavek, ki zavzema funkcijo scherza, nas tudi znotraj grandiozno orkestriranega formata večkrat spomnita na govorico in zvočni kolorit Rimskega Korsakova. Nekoliko več meditativne atmosferičnosti, odete v pristno ruske melanholične, a kljub temu privlačne orkestrske barve, smo deležni med poslušanjem tretjega stavka (Andante), ki je tako kot drugi stavek zasnovan v tridelni obliki. Več razigranosti in pompoznosti je Glière prihranil za simfonični fi nale (Allegro), ki ima strukturo sonatnega allegra. Takojšnjo pozornost pritegne vesela in živahna glavna tema v ritmu hitrega ukrajinskega ljudskega plesa hopaka. Potem ko se v pihalih oglasi druga, bolj lirična druga tema, se nadaljnja izpeljava začne po nekaj obotavljajočih poskusih odcepitve od glavne teme. Medtem ko rogovi izvajajo drugo temo, se pihala pridružijo v žvrgoleči spremljavi, ki ji sledi bolj dramatičen odlomek. Po tematski reprizi v mogočnem orkestrskem zamahu se glasbeni tok požene v postopni dir do razkošne kode, ki s poslednjimi dramatičnimi gestami veličastno zaokroži simfonijo. Benjamin Virc   BIOGRAFIJA DIRIGENTA Ivan Hut je leta 2005 diplomiral iz viole v razredu Milana Čunka na zagrebški Glasbeni akademiji. Že med študijem je osvojil številne nagrade na državnih tekmovanjih na Hrvaškem, med katerimi izstopata prvi nagradi v kategoriji solista leta 2000 in v kategoriji komornih zasedb leta 2003. Kot violist je nastopal v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji ter na Češkem in Madžarskem. Bil je član Splitskega komornega orkestra vse od njegove ustanovitve, z orkestrom pa je pod dirigentskim vodstvom Pavla Dešpalja in Ivana Repušića večkrat nastopil kot solist. Med letoma 2005 in 2010 je poučeval violo in vodil godalni orkester Glasbene šole Josipa Hatzeja. V tem času se začne vedno bolj intenzivno ukvarjati z dirigiranjem in instrumentiranjem del za godalni ansambel, prav tako pa je še vedno aktiven kot violist, saj se je pridružil različnim komornim zasedbam z violinistko Antoinette Besak Gojak, pianistom Danijelom Detonijem in saksofonistom Gordanom Tudorom. Med letoma 2010 in 2013 je bil predsednik Zveze MAG (Mladi akademski glasbeniki Split). V tem času je v Splitu organiziral tri MAGfestivale komorne glasbe in več kot 30 koncertov MAGsezone. Komorni orkester MAG je pod njegovim vodstvom izvedel več nastopov, med drugim sloviti Pergolesijev oratorij Stabat Mater ob tristoletnici skladateljevega rojstva, koncert v foyerju HNK Split ob izvedbi dogodka »Noč gledališča 2010« in humanitarni koncert za Zvezo MoST pod pokroviteljstvom nekdanjega predsednika Iva Josipovića. Leta 2013 je ustanovil godalni orkester Camerata Split, prav tako pa je deloval tudi kot producent koncertnega programa 59. Splitskega poletja in umetniški direktor Opere HNK Split v sezoni 2013/2014. Leta 2014 je začel študirati dirigiranje v razredu Hansa Leendersa na Umetniški univerzi Codarts v Rotterdamu. V tem času se je izpopolnjeval pri maestrih Kennethu Montgomeryju, Etiennu Siebensu in Antonyju Hermusu. Kot asistent profesorja Leendersa je sodeloval pri izvedbi projekta univerze Codarts na Festivalu Gergijev v Rotterdamu. Leta 2016 je končal študij dirigiranja z izvedbo Puccinijeve opere Suor Angelica, še isto leto pa se je vpisal na magistrski študij dirigiranja (prav tako pri profesorju Leendersu), ki ga je zaključil leta 2018. Od takrat intenzivno sodeluje s številnimi priznanimi orkestri, kot so Sinfonia Rotterdam, Zagrebška filharmonija, Simfonični orkester HRT, komorna orkestra v Zadru in Varaždinu, Simfonični orkester Univerze v Guanajuato v Mehiki idr. Prav tako je bil štipendist Sklada Lovra in Lilly Matačić in Fundacije Het Kersjes, ki spodbuja umetniški razvoj mladih dirigentov na Nizozemskem. Decembra 2020 je postal rezidenčni dirigent Dubrovniškega simfoničnega orkestra. BIOGRAFIJA SOLISTA Boštjan Lipovšek je prve spodbude za igranje na rog prejel od brata in očeta, obeh uveljavljenih hornistov. Šolanje je nadaljeval sprva na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in nato na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je diplomiral v razredu Jožeta Falouta in pri njem zaključil tudi podiplomski študij. Nadalje se je izpopolnjeval Radovanu Vlatkoviću na salzburškem Mozarteumu. Med študijem v Ljubljani je prejel študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo Straussovega Koncerta za rog in orkester št. 1 v Es-duru s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V tem orkestru je takoj zasedel mesto solo hornista. Redno nastopa predvsem z matičnim orkestrom RTV Slovenija in tudi z drugimi slovenskimi in tujimi orkestri. Kot solist je nastopil pod taktirko številnih priznanih dirigentov, kot so Anton Nanut, Uroš Lajovic, Marko Letonja, En Shao, David de Villiers, S. Pelegrino Amato, Gary Brain, Amy Anderson, Yakov Kreizberg, Sian Edwards idr. Kot solist je gostoval pri nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, Berlinskem simfoničnem orkestru, Mahlerjevim komornim orkestrom, Izraelski filharmoniji, v zadnjem času pa redno gostuje pri Budimpeškem festivalnem orkestru. Leta 2001 je zmagal na mednarodnem tekmovanju Città di Porcia. Leta 1999 je postal asistent, leta 2004 pa docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 2005 se je odzval povabilu zagrebške glasbene akademije, kjer predava kot docent. Leta 2008 je za umetniške dosežke na glasbenem področju prejel nagrado Prešernovega sklada. Pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenije je doslej izšlo pet njegovih zgoščenk, in sicer tri samostojne in dve v komornih zasedbah (s Slovenskim kvintetom trobil in s pihalnim kvintetom Ariart), pri nemški založbi Profil pa je z zasedbo Juvavum Brass izšla zgoščenka Salzburške raritete. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel koncerte Richarda Straussa in Wolfganga Amadeusa Mozarta, Reinholda Glièra, Jiříja Pauerja, še posebej pa velja omeniti praizvedbe in premierna snemanja del slovenskih skladateljev Lojzeta Lebiča, Iva Petrića, Tomaža Habeta in Uroša Kreka.  

OBVESTILO UREDNIŠTVOM NAJAVA DOGODKA   Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 28. januarja 2023, ob 19.30 proslavil 30-letnico umetniškega ustvarjanja Valentine Turcu s slovesno uprizoritvijo baleta Romeo in Julija, ki se po desetletju od premiere ponovno vrača na mariborski oder. Brezčasna Shakespearjeva zgodba o tragični ljubezni Romea in Julije na glasbo Sergeja Prokofjeva je v koreografski interpretaciji Valentine Turcu očarala občinstvo in prejela pohvale kritikov. Na slovesni uprizoritvi bosta naslovni vlogi veronskih ljubimcev odplesala Catarina de Meneses in Tamás Darai, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor bo dirigiral Simon Robinson. Po praizvedbi v Mariboru je bil balet uprizorjen tudi Latvijski nacionalni operno-baletni hiši v Rigi in v gledališču Metz Metropole v Franciji.   O Valentini Turcu Klasično izšolana baletna solistka in koreografinja Valentina Turcu je danes ena izmed najbolj cenjenih in izstopajočih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njene stvaritve se poleg ustvarjanja koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, drame, koncertne dogodke in baletne večere tako v žanrskem kot slogovnem smislu raztezajo od večkrat nagrajenih celovečernih baletov pa vse do sodobnih enodejank in koreografskih miniatur. Njen opus z več kot 130 ustvarjenimi ali soustvarjenimi baleti, dramskimi in opernimi produkcijami ne priča zgolj o epohalni kreativni potenci, ampak tudi o njeni vsestranski in izjemno pregibni gledališki intuiciji, ki se v zadnjem času potrjuje tudi v izjemno uspešnih režijah dramskih uprizoritev. Valentina, ki se je rodila v Zagrebu, je že zelo zgodaj odkrila svojo globoko strast do gledališča in plesne umetnosti, ki sta jo v njenem otroštvu usmerjala predvsem njena starša, tudi sama mednarodno priznana baletna solista, Marin Turcu in Maja Srbljenović Turcu. Nepojenjajoča želja po perfekciji in novih izzivih v smislu razvijanja lastne gibalne virtuoznosti jo je vodila do prestižne institucije Béjart Balet v Lozani, kjer je pod budnim mentorstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta razvila svoj edinstveni koreografski rokopis in plesno ekspresivnost z nastopanjem v številnih Béjartovih koreografijah. Po vrnitvi v Slovenijo se je naglo uveljavila kot ena izmed tehnično najbolj dovršenih in izraznih plesalk, kar je potrdila najprej z nastopom v Clugovem koreografskem prvencu Tango, nato pa tudi v drugih solističnih vlogah klasičnega in neoklasičnega baleta ter sodobnega plesa, ki so pustile globok vtis tako na kritike kakor tudi občinstvo v Sloveniji in tujini. Leta 2007 je za mariborski Balet ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas, posvečen ikoni operne umetnosti, pri tem pa je opozorila na svoj enkratni pristop k združevanju različnih umetniških form. V naslednjih letih je dosegla še večjo mednarodno prepoznavnost s svojimi psihološko poglobljenimi in estetsko dovršenimi koreografijami, kot so Carmen (HNK Split, 2011), Bolero (HNK Split, 2011), njen velik umetniški preboj pa se je zgodil leta 2013 z avtorsko koreografijo dramskega baleta Romeo in Julija (na glasbo Sergeja Prokofjeva), ki jo je ustvarila za mariborski Balet in za katero je prejela prestižno nagrado Pie in Pina Mlakarja. Kot je zapisala strokovna žirija Društva baletnih umetnikov Slovenije, je »Valentina Turcu postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«. V naslednjih dveh letih je balet Romeo in Julija doživel velik uspeh v Latvijskem narodnem gledališču v Rigi (2014) ter v operi Metz Métropole (2015). Med nadaljnje velike uspehe nedvomno sodijo še dramski baleti Ana Karenina (HNK Zagreb, 2014), Nevarna razmerja (2014, koprodukcija Dubrovniškega poletnega festivala, Festivala Ljubljana in SNG Maribor) in Jevgenij Onjegin (SNG Maribor, 2016). Aprila 2017 je ustvarila novo postavitev baletnega trilerja Carmen za Augsburški balet, jeseni istega leta pa je s priznanim koreografom Juliom Arozareno sodelovala pri postavitvi baleta Don Giovanni za Latvijski narodni balet v Rigi, in sicer v adaptaciji glasbene partiture Wolfganga Amadeusa Mozarta. Med njenimi zadnjimi uspešnicami v zvrsti dramskega baleta velja omeniti Smrt v Benetkah (koprodukcija HNK Zagreb in SNG Maribor, 2018), ki je nastala po motivih istoimenske novele Thomasa Manna in na glasbo enega največjih simfonikov fin de siècla  Gustava Mahlerja, ter balet Dama s kamelijami (na glasbo Franza Schuberta v reorkestraciji in aranžmaju Andreja Puškareva) s praizvedbo 6. marca 2020 v Janáčkovem gledališču v Brnu. Predstava je bila po mnenju kritikov strokovne revije Dance Europe Magazine uvrščena med pet najboljših baletnih premier v letu 2020. Leta 2022 je za Balet HNK Zagreb in Balet SNG Maribor ustvarila balet Madame Bovary. Za svoje umetniške dosežke je prejela vrsto prestižnih nagrad – poleg že omenjene nagrade Pie in Pina Mlakarja še nagrado hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo predstavo in koreografijo v letu 2019 za njen režijski prvenec Tramvaj poželenje (v produkciji HNK Varaždin), ki je gostoval na prestižnem dramskem festivalu Gavelline večeri, nagrado Prešernovega sklada (2018), Glazerjevo listino (2017), nagrado orlando (2016), ki jo podeljuje Dubrovniški poletni festival, nagrado »Latvijas Gāze« za balet Romeo in Julija, ki je bil razglašen za najboljšo gledališko produkcijo sezone 2014/2015 v Latviji, bila pa je nominirana tudi za nagrado kyoto, in sicer za inovacije na področju plesnega gledališča, ki s svojimi vrednotami in stališči nagovarja vse človeštvo.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 2. koncert Simfoničnega cikla 2. januar 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Dario Macellari Solist Gorazd Strlič, violončelo Koncertni mojster Saša Olenjuk Program César Franck: Zakleti lovec Jani Golob: Koncert za violončelo in orkester Quasi cadenza – Allegro con moto Larghetto Scherzando Allegro vivo  ***** Johannes Brahms: Simfonija št. 4 v e-molu, op. 98 Allegro non troppo Andante moderato Allegro giocoso Allegro energico e passionato   Čeprav se je v Liègeu rojeni skladatelj César Franck (1822–1890) v glasbenem svetu uveljavil že kot čudežni otrok oziroma kot mladi virtuoz na klavirju – to je dodobra izkoriščal njegov oče Nicolas-Joseph, ki je vztrajal, da njegov sin nastopa na koncertnih turnejah –, je šele v poznih letih dozorel kot skladatelj. Ko se je mladi César z očetom in materjo preselil v Pariz, da bi nadaljeval študij na tamkajšnjem prestižnem Glasbenem konservatoriju, je najprej doživel neprijetno zavrnitev zaradi svojega belgijskega porekla. Césarjev oče je nemudoma interveniral in v sinovem imenu poslal prošnjo za pridobitev francoskega državljanstva. César, ki je vselej izkazoval izjemne študijske uspehe in je že med študijem prejel več nagrad kot solist na klavirju, se pod močnim očetovim vplivom ni potegoval za prestižno Rimsko nagrado za kompozicijo. Šele srečanje s Franzem Lisztom leta 1842 med Franckovo koncertno turnejo je v tedaj dvajsetletnem Césarju podžgalo strast do komponiranja, ki pa se je na polno razcvetela, podobno kot pri Brucknerju, šele v njegovem poznem obdobju. Nemara je prav vpliv Franza Liszta, ki je bil vnet zagovornik simfonične pesnitve kot nove etablirane forme glasbene romantike, tisti dejavnik, ki je Francka prepričal, da se je že štiri leta po njunem prvem srečanju odločil prvič preizkusiti v tej glasbeni obliki. Zakleti lovec (Le chasseur maudit) je po kronologiji nastanka namreč tretja simfonična pesnitev, ki jo je Franck dokončal leta 1882 in se v vsebinskem smislu navezuje na 36-kitično balado Der wilde Jäger (Divji lovec) Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747–1794). Obsežni niz šestvrstičnic pripoveduje o samovoljnem in nadutem grofu, ki se ni odzval klicu zvonov k nedeljski maši, ampak se je raje odpravil na lov. Na svojem potovanju v vse bolj neukrotljivo naravo naleti na popolnoma običajne ljudi, do katerih pa se obnaša zaničljivo in celo kruto – celo gromki glas, ki ga graja zaradi njegovih grehov, ostane preslišan in tako postane obsojen na večni pregon demonskih hord iz pekla. Izhajajoč iz pripovednega toka balade, je v Franckovi simfonični pesnitvi mogoče prepoznati štiri semantično zaokrožene epizode, ki jih je glasbena literatura naslovila kot Spokojno nedeljsko jutro, Lov, Kletev in Preganjanje demonov, četudi je v sami glasbeni teksturi glede na kontrastnost tempov, pojavljanja tematskih jeder in dinamičnih ravni medsebojno razločljivih vsaj devet delov. Stroge razmejitve med literarnim v glasbi in glasbenim v literaturi ni mogoče povsem strogo potegniti tudi zaradi Franckovega suverenega pristopa h glasbenemu upodabljanju literarne vsebine, pri čemer ni slepo sledil pomenu posameznih kitic, ampak je zavzel nekakšno vmesno pozicijo: namesto glasbenega kopiranja po zgledu onomatopeje se je raje zatekel h kontrastni ozvočitvi sil dobrega in zlega, pri čemer je sledil predvsem domišljijski potenci oziroma predstavam, kako se dobro in zlo dejansko »bojujeta« v okviru glasbenega dialoga. Uvodni prizor nedeljskega jutra se po fanfarnem klicu roga tako postopoma »naslika« z mehkobnim pastoralnim sozvočjem godal in trobil, ki se nato v epizodi lova razbohoti v mogočno orkestrsko igro. Prošnje mimoidočih, naj jim grof prizanese, so obarvane s toplejšimi zvočnimi niansami godal in ljubkimi himničnimi melodijami v pihalih, medtem ko se motiv kletve (molto lento) oglasi v temnih poltonskih postopih fagota, hitrih godalnih figurah in grozečih padajočih kromatičnih akordih. Ko se oglasi niz vznikajočih hitrih pasaž v godalih, se lovec začne zavedati, da mu je za petami vedno več demonov, zato še bolj urno požene konja – a zaman: vrtoglava tekma med posameznimi orkestrskimi skupinami, ki jih oglušujoče prekinja bitje zvona, se naposled konča z lovčevim padcem s konja v brezno pekla, ki ga dramatično ponazori temačni akord g-mola. Slovenski skladatelj, violinist in profesor kompozicije Jani Golob (r. 1948) se je v zgodovino slovenske klasične glasbe 20. in 21. stoletja zapisal predvsem kot avtor zajetnega števila kompozicij za orkester, več vokalno-inštrumentalnih in glasbenogledaliških del (oper Krpanova kobila, Medeja in Ljubezen kapital) ter filmske in druge priložnostne glasbe. Pomemben segment skladateljevega opusa zavzemajo tudi dela, namenjena različnim komornim zasedbam, solističnim inštrumentom in koncertom, kakršen je tudi nocoj izvedeni Koncert za violončelo in orkester. Golobov kompozicijski slog bi lahko brez večjih zadržkov označili kot amalgam različnih glasbenih idiomov, ki ga značilno zaznamuje sinteza avtorjeve govorice v trku s pretežno tradicionalnimi glasbenimi oblikami. Številne slogovne prvine, ki se zrcalijo v Golobovi glasbeni pisavi, tako razkrivajo reference na tradicijo postmodernizma in historičnih avantgard, zlasti na formalno »izčiščenost« neoklasicizma, iz novejšega obdobja pa tudi na minimalizem ter asketsko-meditativno zvočnost Arva Pärta. Štiristavčni koncert za violončelo, ki ga je Golob dokončal leta 2018 in zasnoval za veliki simfonični orkester z nizkimi pihali, trobili, tolkali in celo harfo, se začenja z nekakšnim kadenčnim vstopom solističnega violončela, ki se med vztrajnim poseganjem po vse višjih legah spontano usidra na tonu D oziroma tonaliteti d-mola. Ko se po upočasnjenem gibanju dvojemk pritajeno oglasijo še preostala godala, je to zanesljiv znak za nastop prve teme na tonu A z značilnim kromatičnim motivom v triolah. Druga tematska skupina, ki ima značaj tekoče pasaže, se po dveh kratkih epizodah – prvič z godali, drugič še s pihalno-trobilno sekcijo – ponovno oglasi najprej v violončelu, ki v hitrem tempu (Vivo) naelektri ozračje, v katerem vedno bolj suvereno izstopajo tudi preostala godala ob premišljeno umerjenih udarcih timpanov in harfnih glissandov. Ko se ponovno predstavi prva tema v močno okrepljenem zvoku orkestra, se stavek naglo zaključi v širokih akordnih zamahih d-mola. Tesna grozdna struktura prvih akordov drugega stavka (Larghetto) po eni strani izvablja umirjeno, skorajda pastoralno atmosfero, ki pa jo »kalijo« tesni kromatični postopi in nekateri harmonski tujki, s katerimi skladatelj poživi glasbeni tok. Kaj kmalu se namreč v violončelu ob še vedno umirjeni spremljavi drugih godal pojavijo vse pogostejši in večji intervalni skoki, ki pa se postopoma izravnajo, iniciativo pa nato vsaj začasno prevzamejo pihala in trobila. Značilno ostinatno temo v intervalu male terce Golob premišljeno uporabi kot sredstvo kontrapunktičnega suspenza in nekakšne čvrste ritmične opore fantazijskemu razpredanju novega tematskega gradiva v violončelu, ki pa se po kratkosapnem vrhuncu (Feroce) in vivaldijevsko obarvani godalni figuraliki postopoma umirja v koraku počasno odmerjenega gibanja razloženih terc. Če nas tretji stavek koncerta (Scherzando) s svojo prožno igrivostjo znotraj svobodne rondojske strukture lahko spomni na mladostni espri kakšnega Mendelssohna, v katero se elegantno vpenja tudi baročno ritmično zgoščevanje, je zadnji stavek (Allegro vivo) tako v melodičnem kot ritmičnem smislu najbolj »ljudsko« obarvan. Poskočni uvodni kvartni skok (C-F), ki se nato z ritmičnimi premestitvami prelevi v nekakšno različico »kola« v značilnem sedemosminskem gibanju, prevzame vlogo nekakšnega vzklika, ki dodobra razgiba dialog orkestra, četudi ostaja violončelo s svojimi širokimi pasažami, ki so konvencionalno zasnovane na dur-molovski akordiki, ter sekvenčno igro v središču pozornosti tako rekoč do zadnjega takta koncerta. Johannes Brahms (1833–1897) je svojo četrto in obenem zadnjo simfonijo v e-molu komponiral v poletnem času v letih 1884 in 1885, ko je med počitnikovanjem v Mürzzuschlagu na avstrijskem Štajerskem že intenzivno začenjal razmišljati o upokojitvi in predvsem o času, ki mu je preostal. V nasprotju z drugimi skladatelji in sodobniki, ki so se navduševali nad novimi formami orkestralne glasbe pozne romantike, med katerimi si je pot med koncertno poslušalstvo najbolj vztrajno utirala simfonična pesnitev, je Brahms – po eni strani zaradi spoštovanja Beethovnove simfonične veličine, po drugi strani pa zaradi prevelike samokritičnosti – po simfonični formi posegel le, ko je bil prepričan, da lahko v njej (iz)pove ali pokaže nekaj novega. V tem smislu kakor tudi v kontekstu razvoja Brahmsove kompozicijske tehnike predstavlja četrta simfonija, ki je doživela svojo praizvedbo 25. oktobra 1885 v Meiningenu, kulminacijo njegovega sloga in glasbene ekspresije, ki jo je po mnenju britanskega glasbenega publicista Malcolma MacDonalda zasnoval v »mogočno organsko in kontinuirano razpletanje« glasbenega gradiva. Teza o spontanem organskem razraščanju glasbenega toka se izkaže kot pravilna že po uvodnih taktih prvega stavka (Allegro non troppo), ki jo začenjajo valoviti »vzdihljaji« godal ob nežni spremljavi pihal. Kot se razkrije v nadaljevanju stavka, ki se značajsko razteza med razrvanostjo in pesimistično tožbo, je Brahms ubral povsem samosvojo pot tematsko-motivičnega razvoja znotraj sonatne oblike, v kateri se ne zgodi ponovitev ekspozicije (po navadi dveh glavnih, a kontrastnih tem), ampak v čvrstem glasbenem amalgamu v isti sapi združuje načeli variacije in »neskončne melodije«, ki ju še dodatno zbližuje večkrat ponovljeno ritmično gibanje. Klic roga, ki napove začetek drugega stavka (Andante moderato), začrta glasbeno figuro, ki jo prevzamejo še druga pihala in razvijejo v korakajočo, a nekoliko obotavljajočo melodijo v zelo tesnih intervalih, ki se ne oddalji prav daleč od začetnega mesta. Ko se nekoliko ublaži učinek preobrata, s katerim se je končal prvi stavek, nam Brahms pričara nekoliko toplejšo zvočno paleto, ki jo visoka godala s skrbno odmerjenimi koraki stopnjujejo vse do veličastne kulminacije. Tudi po rafalih v staccatu se zvočna energija ne razblini popolnoma, saj se le ustvari mesto za novo melodično ekspanzijo. Scherzo (Allegro giocoso) se s svojimi agresivnimi in obenem optimističnimi podtoni zdi sprva kot neprimerno nadaljevanje po prvih dveh stavkih, a se kmalu izkaže za pomenljiv in še kako zaželen kontrast, ki v sam proces poslušanja vnese nekoliko napetosti in celo humorja. Kot se izkaže, je Brahms scherzo z ozirom na beethovnovsko simfonično tradicijo nepričakovano zasnoval v dvočetrtinskem taktu, brez tria in v močno preoblikovani sonatni obliki s skrajšano reprizo in skorajda popolnoma odsotno drugo temo, s čimer je po načelu suspenza pravzaprav premestil fokus na simfonični finale (Allegro energico e passionato). Po lagodno brzečem scherzu nas finale tako rekoč v trenutku »strezni« z brezkompromisno hladnostjo pesimizma, ozvočenega z zaporedjem osmih akordov, ki ga je Brahms povzel po Bachovi kantati Po tebi, Gospod, hrepenim (Nach dir, Herr, verlanget mich, BWV 150). Prav na tej ostinatni strukturi, ki v tem primeru presega zamejenost na krščansko liturgijo, saj gre za umetnikovo celovito percepcijo sveta, ki nas obdaja, je Brahmsu uspelo prepričljivo zgraditi nov glasbeni univerzum v zaporedju dvaintridesetih variacij (vključno z uvodno in sklepno afirmacijo teme). V kontekstu nenehno razvijajoče se »glasbene drame«, ki z vsakim novim taktom prodre še globlje v duhovno prostranost, pa nam Brahms ne ponudi lažnega srečnega konca, saj nas široko razprt glasbeni tok, v katerem ne manjka harmonskih in motivičnih zavojev kakor tudi ne »šablonskih« pasaž in drugih konvencionalnih glasbenih figur, vse preveč spominja na kompleksnost in paradoksnost življenja. Morda se ključ razodetja skriva v milosti, v upanju, v vztrajanju po preseganju obstoječega stanja, kar simbolno ponazarja cela vrsta motivičnih prelevitev iz ene v drugo variacijo; možno pa je tudi, da življenje nikoli ni povsem linearno časovno zaporedje dogodkov, ampak nenehno kroženje okrog pojavov, ki nas navdihujejo, osrečujejo, pa tudi tragično zaznamujejo – in na poti do našega cilja se tudi Brahmsova simfonična glasba izkaže kot izvrstna sopotnica. Benjamin Virc   BIOGRAFIJE Dario Macellari se je rodil v Rimu leta 1979. Sprva se je posvetil študiju klavirja na konservatorijih v Perugii in »Santa Cecilia« v Rimu, nato pa se je posvetil študiju orkestrskega dirigiranja, iz katerega je leta 2010 diplomiral na konservatoriju »San Pietro a Majella« v Neaplju. Študiral je pri Francescu Vizioliju in Raffaeleju Napoliju, pomembne spodbude za nadaljnji razvoj dirigentske tehnike in poglobljenega pristopa h glasbeni interpretaciji pa je prejel od Gianluigija Gelmettija na poletnih mojstrskih tečajih Accademie Chigiana v Sieni in od Markanda Thakarja na dirigentskih seminarjih z Baltimorskim komornim orkestrom. Med letoma 2006 in 2011 je sodeloval v Rimu s komornimi orkestri, predvsem godalnimi, v letih 2010 in 2011 pa z rimsko univerzo La Sapienza in vodil niz koncertov s Trobilnim ansamblom MuSa in Orkestrom MuSa. V kontekstu tega sodelovanja velja še posebej izpostaviti koncert, povezan s projektom »Glasba v Rimu v 19. stoletju« (izvaja ga Oddelek za glasbeno zgodovino), v okviru katerega je vodil zbor »Diego Carpitella«, s katerim je izvajal dela za zbor in godala W. A. Mozarta, G. Donizettija in F. Liszta. Leta 2014 je debitiral v Bolgariji z orkestrom Narodnega gledališča Varna, s katerim je kot gostujoči dirigent začel plodno umetniško sodelovanje, ki traja še danes. V Italiji je dirigiral Simfoničnemu orkestru Sanremo in Orkestru Roma Tre. Leta 2017 je kot glasbeni vodja produkcije Verdijeve opere Trubadur v Narodnem gledališču v Varni začel svojo pot na področju operne poustvarjalnosti. Gorazd Strlič je zaključil diplomski in specialistični študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Za vrhunske umetniške uspehe je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado in nato še Klasinčevo nagrado. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih, prav tako je redni gost več festivalov in koncertnih ciklov (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor, cikel komorne glasbe Carpe artem) ter izjemno aktiven na področju komornega muziciranja v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Božično-novoletni koncert  23. december 2022 ob 19.30 Dvorana Ondine Otta Klasinc  Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Krečič Solistke in solist Sabina Cvilak, sopran, Rebeka Lokar, sopran, Petya Ivanova, sopran, Andreja Zakonjšek Krt, sopran, Valentina Čuden, sopran, Irena Petkova, mezzosopran, Jaka Mihelač, bariton

Program

Gaetano Donizetti: Uvertura k operi Don Pasquale Gioacchino Rossini: Largo al factotum, arija Figara iz prvega dejanja komične opere Seviljski brivec (Jaka Mihelač) Gaetano Donizetti: O luce di quest’ anima, arija Linde iz prvega dejanja opere Linda di Chamounix (Petya Ivanova) Gaetano Donizetti: Pronta io son, duet Norine in Malateste iz prvega dejanja opere Don Pasquale (Valentina Čuden, Jaka Mihelač) Anton Foerster: Uvertura k operi Gorenjski slavček Anton Foerster: Nebeško solnce vliva mi upanje v srce, arija Minke iz prvega dejanja opere Gorenjski slavček (Andreja Zakonjšek Krt) Giuseppe Verdi: Mercè, dilette amiche, arija Hélène iz petega dejanja opere Sicilijanske večernice (Rebeka Lokar) Ambroise Thomas: Je suis Titania la blonde, arija Philine iz drugega dejanja opere Mignon (Valentina Čuden) ***** Charles Gounod: Les Nubiennes (Nubijke), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Charles Gounod: Avant de quitter ces lieux, arija Valentina iz drugega dejanja opere Faust (Jaka Mihelač) Charles Gounod: Les Troyennes (Trojanke), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Léo Delibes: Viens, Mallika … Dôme épais le jasmin, duet Lakmé in Malike iz prvega dejanja opere Lakmé (Andreja Zakonjšek Krt, Rebeka Lokar) Camille Saint-Saens: Amour, viens aider ma faiblesse, arija Dalile iz drugega dejanja opere Samson in Dalila  (Irena Petkova) Charles Gounod: Danse de Phryné (Frinijin ples), baletna glasba iz petega dejanja opere Faust Astor Piazzolla: Yo soy María, tango iz prvega dejanja operete María de Buenos Aires (Sabina Cvilak) Johann Strauss ml.: Na lepi modri Donavi, op. 314 (Petya Ivanova) Robert Stolz: Auf der Heide blüh’n die letzten Rosen (Jaka Mihelač) Franz Lehár: Meine Lippen, sie küssen so heiss, arija Giuditte iz četrtega prizora operete Giuditta (Sabina Cvilak) December ima v naših srcih prav posebno mesto – vsakodnevni mraz, ki nas obdaja, in prezgodnji sončni zahodi nas opominjajo, da sta toplina in svetloba tisto, kar daje in ohranja življenje. In ko se nam že zazdi, da temi zlepa ne bo konca, na skrajnem obronku obzorja znova posije prvi žarek – pa naj bo to upanja, novih začetkov ali karkoli si pač zaželimo. Ker je praznično veselje, ki nas obdaja, vselej še večje, če ga s kom delimo, je zato še posebej primerno, če si tudi z glasbo pričaramo čarobne trenutke, ki nam lahko ostanejo trajno v spominu. Nocojšnji glasbeni večer posvečamo vam, dragi obiskovalci, in vsem skupnim ali samostojnim novim začetkom, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. Če ste med tistimi, ki ste si zaželeli več ljubezni, komičnih zapletov med ljubezenskim osvajanjem in lirično občutenih melodij, se odlomki iz Rossinijevega Seviljskega brivca ter dveh Donizettijevih oper Linda di Chamounix in Don Pasquale zdijo res najprimernejši začetek vznemirljivega glasbenega popotovanja, ki ga nadaljujemo z uverturo in ljubezensko izpovedjo Minke iz Foersterjeve znamenite opere Gorenjski slavček. Podobna in s hrepenenjem prežeta občutja prevevajo tudi Helenino arijo iz Verdijevih Sicilijanskih večernic in Valentinovo arijo iz znamenite Goundeve opere Faust. Tudi za vse tiste, ki ste si zaželeli nekoliko več zabave in plesnih ritmov, bo poskrbljeno, saj nas že nestrpno pričakuje glasbeni vrvež, ujet v dinamičnem utripu baletne glasbe iz že omenjene Gounodeve opere Faust in virtuozne sopranske arije iz Thomaseve opere Mignon, pogosto kontradiktorne francoske poglede na ljubezen pa bomo zaokrožili z znamenitim cvetličnim duetom iz opere Lakmé in strastno izpovedjo fatalne Dalile iz Saint-Saënsove opere Samson in Dalila. Čisto za konec smo prihranili še nekaj presenečenj – od temperamentnih ritmov latino glasbe iz slovite Piazzollove operete María de Buenos Aires, veličastne elegance Straussovega valčka Na lepi modri Donavi, sladkobnih melodij izpod peresa Roberta Stolza pa vse do vročekrvne arije Giuditte iz istoimenske Lehárjeve operete, ki samozavestno zatrjuje, da so njene ustnice tiste, ki poljubljajo najbolj vroče. Naj vam čudovita moč glasbe polepša decembrsko slavje in skok v novo leto. Srečno in vse dobro v letu 2023! Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

MARIBOR, 6. DECEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je s satirično grotesko Tatjane Doma in Luke Marcena po motivih besedil Georgea Orwella Farma Orwell v režiji Luke Marcena odpravila na gostovanje v Srbijo, kjer bo predstavo danes, 6.  decembra 2022, odigrala v Srpskem narodnem pozorištu Novi Sad, dva dni kasneje, v četrtek, 8. decembra 2022, pa v Narodnem pozorištu Beograd. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Vojko Belšak, Mateja Pucko, Maša Žilavec in Liza Marijina. V Farmi Orwell, ki se naslanja na zgodbo Orwellove  Živalske farme, ideje romana 1984 in njegove štiri eseje, ki so v slovenskem prevodu izšli pod naslovom Fašizem in demokracija, ter eseje, objavljene pod naslovom Svoboda ali suženjstvo? V kitovem trebuhu in drugi eseji, gledamo svet skozi oči prašičje elite. Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem, utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti. Režiser Luka Marcen je uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa – je torej serija žanrsko raznolikih prizorov, vinjet, plakatov, spomenikov velike zgodovine Živalske farme. A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale. Dramaturginja je Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Metka Damjan. Po gostovanju v Srbiji se Farma Orwell konec decembra vrača na Mali oder, ogledati si jo bo mogoče tudi na silvestrovo.

3. koncert komorega cikla Carpe artem Carpe artem: Sinergija strun Sreda, 7. decembra 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.   IZJAVA ZA MEDIJE Tretji koncert komornega cikla Carpe artem – Sinergija strun – je v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus oblikoval kitarist Aljaž Cvirn, ki trenutno živi in deluje v Zürichu. Med glasbeniki bo tudi violončelistka Ema Krečič – ta je sodelovanje v koncertu prejela kot posebno nagrado, ki jo Društvo za komorno glasbo Amadeus podeljuje prvonagrajencem tekmovanja TEMSIG – poleg nje pa še violinistki Oksana Pečeny in Maja Peternel, violist Peter Njegovan, flavtistka Alenka Goršič Ernst in Nina Smrekar na angleškem rogu. Rdeča nit koncertnega sporeda je kitara. Slišali bomo dela treh skladateljev, pri katerih glasba za kitaro predstavlja pomemben del njihovega opusa: Kvintet št. 4 za kitaro in godalni kvartet Luigija Boccherinija, Sonato za violončelo in kitaro Radamésa Gnattalija ter Eklogo za flavto, angleški rog in kitaro Maria Castelnuova-Tedesca. Poleg tega bomo prisluhnili Godalnemu kvartetu Josepha Haydna, tokrat v verziji za kitaro, violino, violo in violončelo, ter Trem malim fantazijam za violino in kitaro najbolj vsestranskega med slovenskimi skladatelji – Marijana Lipovška.   PROGRAM Luigi Boccherini: Kvintet št. 4 za kitaro in godalni kvartet v D-duru, G 484 Marijan Lipovšek: Tri male fantazije za violino in kitaro Radamés Gnattali: Sonata za violončelo in kitaro Mario Castelnuovo-Tedesco: Ekloga za flavto, angleški rog in kitaro, op. 206 Joseph Haydn: Kvartet za kitaro, violino, violo in violončelo v E-duru, op. 2, št. 2   GLASBENIKI Aljaž Cvirn, kitara, Oksana Pečeny, violina, Maja Peternel, violina, Peter Njegovan, viola, Ema Krečič, violončelo, Alenka Goršič Ernst, flavta in Nina Smrekar, angleški rog   O PROGRAMU Koncertni spored prinaša raznolike komorne zasedbe od dua do kvinteta, njihovo rdečo nit pa predstavlja kitara. Zgodovinsko je klasična kitara tesno povezana s Španijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem zgodnja prednica kitare ni italijanska lutnja, pač pa njena španska različica vihuela; prvo verzijo sodobne klasične kitare pa je v 19. stoletju izdelal španski kitarist in izdelovalec glasbil Antonio de Torres Jurado. V kolektivni zavesti zahodnega sveta sta tako zvok kot podobo kitare vselej polna aluzij na Španijo in tudi v klasični glasbi kitara pogosto nastopa kot nosilka kulturnih referenc. To brez dvoma drži za Boccherinijeve kitarske kvintete. Luigi Boccherini (1743–1805) je ustvaril dvanajst kvintetov za kitaro in godalni kvartet (ohranjenih je osem), pri čemer pa so prav vsi stavki v resnici transkripcije njegovih zgodnejših del, večinoma godalnih in klavirskih kvintetov. Dodajanje kitare v obstoječa dela je skladateljev hommage Španiji, ki je pomemben del življenja predstavljala njegovo domovino. Slogovno se njegova dela, med katerimi dominirajo komorne skladbe za godala, umeščajo v obdobje zgodnjega klasicizma z elementi rokokoja in galantnega sloga. Kot nekoliko mlajši sodobnik je Boccherini sicer privzel nekatere oblikovne modele Haydnove glasbe, a je bil hkrati stilno izrazito individualen. V nasprotju s Haydnom, ki je glasbeni tok gradil s sopostavljanjem kontrastnega tematskega materiala in njegovo obdelavo — kasneje bo to postalo temelj nemške glasbene tradicije — Boccherinijevo glasbo odlikujeta bogata melodična invencija in spretno obvladovanje inštrumentalnih tekstur. Njegovo glasbeno ustvarjanje je bistveno zaznamovala tudi izkušnja muziciranja; bil je namreč odličen violončelist in aktiven komorni glasbenik. Poleg tega, da je violončelo povzdignil iz spremljevalnega inštrumenta v solističnega, je veliko pozornost namenjal skupni igri godal. S subtilnimi spremembami dinamike je iskal skupno ekspresijo glasbenikov in jo nadgrajeval z uporabo tehnik kot so tremolo, sul ponticello in arpeggio. S kitaro Boccherini v glasbo vnaša iberski temperament, pri čemer izkorišča tako ekspresivno gibkost kot tudi perkusivno moč inštrumenta. Njegove kitarske kvintete odlikujeta spretno spajanje brenkalskega in godalnega zvoka ter kontrast melodične spevnosti in dramatične virtuoznosti. Kvintet št. 4 v D-duru (1798) se odpre z nežnim pastoralnim dialogom godal in kitare. Živahen drugi stavek zaznamuje solističen part violončela, ki temelji na izmenjavi virtuoznih pasaž z liričnimi odseki. Delo se zaključi z briljantnim fandangom. Hiter trodobni španski ples je bil originalno pet s spremljavo kitare in kastanjet, ki jih v svoji verziji plesa uporabi tudi Boccherini. Tudi skladateljska dejavnost Marijana Lipovška (1910—1995) je močno prežeta z njegovo poustvarjalno dejavnostjo. Lipovšek je bil odličen pianist, ki se je na koncertnih odrih uveljavil predvsem kot korepetitor. Muzikolog Matjaž Barbo ga označi za celovitega glasbenika, pri katerem se ustvarjalno in poustvarjalno delo dopolnjujeta in prepletata, hkrati pa ju vpenja v “temeljit glasbenoestetski premislek.” Brez dvoma pa bi Lipovšku lahko pripisali tudi naziv najbolj vsestranskega med slovenskimi glasbeniki 20. stoletja — bil je skladatelj, pianist, urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist in esejist, pa tudi navdušen alpinist in fotograf. Študij kompozicije je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Slavka Osterca, dodatno se je izpopolnjeval v Pragi (Alois Hába, Josef Suk) in v Rimu (Alfredo Casella). Kljub progresivnim pogledom svojih profesorjev — Osterc je bil zagovornik intelektualno usmerjenega modernizma in močno vpet v dejavnost Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM, Hába je bil eden vodilnih skladateljev mikrotonalne glasbe, Casella pa je bil zaslužen za promocije sodobne glasbe v Italiji — je Marijan Lipovšek ostajal nenavadno odklonilen do sodobnih glasbenih tokov. Razlog za to muzikologinja Vesna Venišnik Peternelj poišče v skladateljevem globokem spoštovanju in poznavanju zahodne (klasično)glasbene tradicije, ki jo je posledično čutil kot del svojega notranjega sveta. Prav ta pa mu je predstavljal temelj, iz katerega je pri komponiranju izhajal. V svoj neoklasiciskični slog je Lipovšek tako rad vpletal modalnost in pentatoniko in se navdihoval pri idiomih ljudske glasbe; kljub občasnemu razgrajevanju tonalnosti in hipnim ekskurzom v atonalnost, pa navezave na tradicijo ni nikoli prelomil. Veliko Lipovškove glasbe je nastalo po naročilu, kar še posebej drži za njegova manjša komorna dela. Kljub temu pa se nikoli ni zatekal v virtuozno razkazovanje izvajalskih spretnosti in je vztrajal pri glasbi, ki naj bo izraz intimnega čustvovanja umetnika. Večina njegovih del je namenjenih vokalu, klavirju in godalom in čeprav ga je zvok kitare spremljal že v zgodnjem otroštvu — njegov oče je bil namreč ljubiteljski kitarist — se ji kot skladatelj ni posvečal. Izjema so Tri male fantazije (1981) za violino in Društvo za komorno glasbo Amadeus www.carpeartem.eu info@carpeartem.eu kitaro, ki so nastale za violinista Tomaža Lorenza in kitarista Jerka Novaka. Venišnik Peternelj kot osnovni značilnosti skladbe izpostavlja njeno tematsko enovitost ter sopostavljanje tonalnosti in atonalnosti; slednjo skladatelj dosega predvsem z dodajanjem sekund v terčna sozvočja ter z njihovimi kromatičnimi spremembami. Drugi stavek prinaša tudi nastavke dvanajsttonske tehnike, ki pa se hitro umakne svobodni atonalnosti violinske melodije in razloženim diatoničnim akordom v kitari. Če Lipovškova glasba z izmikanjem sodobnim glasbenim tokovom sproža vprašanja o idealu napredka in novosti, kar je ena ključnih tem družbene modernosti, pa glasba njegovega brazilskega sodobnika Gnattalija s prevpraševanjem meja med klasično in popularno glasbo že napovedujejo dobo postmoderne pluralnosti resnic; hkrati pa odpira tudi nekatera bolj univerzalna vprašanja o vlogi umetnosti pri tvorjenju identitete, predvsem nacionalne. Radamés Gnattali (1906—1988) je bil v Braziliji rojen potomec italijanskih emigrantov. Kot vsestranski glasbenik, multiinštrumentalist, dirigent, skladatelj in aranžer je delal za različne radijske postaje in snemalne studie, nazadnje pa se je ustalil pri Radiu Nácional. Trideseta in štirideseta leta 20. stoletja so bila za Brazilce čas prebujanja narodne identitete; številni intelektualci in umetniki so iskali načine, da bi svojo identiteto razločili od Argentinske, Portugalske in Ameriške. Pomembno vlogo pri tem je, predvsem prek predvajanja brazilske popularne glasbe, odigral tudi Radio Nácional. Kot dirigent in aranžer radijskega orkestra ter ustvarjalec glasbe za popularne televizijske serije je Gnattali postal ena najbolj prepoznavnih brazilskih glasbenih osebnosti svojega časa. Zgodovinska vrednost njegovega dela pa korenini v dejstvu, da je uspel popularno glasbo afro-brazilske tradicije povzdigniti iz medija zabave v zvrst z umetniškim potencialom, ki ima lahko nacionalni kulturni pomen. Čeprav ni nikoli pridobil formalne skladateljske izobrazbe, je Gnattali ustvarjal tudi v dela tradiciji zahodne klasične glasbe — sprva v slogu neoklasicizma in neoromantike, v petdesetih in šestdesetih letih pa je vse bolj aktivno iskal možnosti za spoj tradicionalnih vzorcev zahodne klasične glasbe z elementi brazilske ljudske in popularne glasbe. V tem kontekstu poslušamo tudi Sonato (1969) za violončelo in kitaro, ki klasične strukture zahodne glasbe napolnjuje z afro-brazilskimi ritmi in ljudskim melosom. Prevladuje vpliv brazilske virtuozne ulične glasbe choro, katere glavni značilnosti sta sinkopiran ritem in z modulacijami bogata kontrapunktna tekstura. V 17. stoletju se je kitara iz Španije razširila po celotni Evropi in nekoliko kasneje doživela obdobje slave v pariških salonih kot inštrument, ki je lahko predstavljal “orkester v malem”. A slava je bila kratkotrajna, saj je kitaro hitro izpodrinil precej glasnejši in okretnejši “orkester v malem” — klavir. Tehnika igranja na kitaro in posledično pisanje zanjo sta izrazito specifična in zahtevata odlično poznavanje inštrumenta. V opusih skladateljev tradicionalnega kanona zahodne klasične glasbe tako le izjemoma najdemo dela za kitaro. Na drugi strani so skladatelji, ki so večji del svojega opusa posvetili kitari — eden pomembnejših med njimi je brez dvoma Mario Castelnuovo-Tedesco (1895– 1968). Med študijem v rodni Italiji je Tedesca opazil Alfredo Casella, eminentna osebnost evropskih glasbenih krogov in aktiven promotor mladih italijanskih skladateljev. Po njegovi zaslugi so bila Tedescova dela izvedena na številnih evropskih festivalih sodobne glasbe, med drugim tudi na prvem festivalu ISCM v Salzburgu leta 1922. Prav na tem festivalu je, deset let kasneje v Benetkah, Tedesco spoznal španskega kitarista in skladatelja Andrésa Segovio. Razvila sta dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje, po zaslugi katerega je Castelnuovo-Tedesco postal eden najboljših poznavalcev kitare in specialist v pisanju za ta inštrument. Tedescu se je obetala lepa skladateljska kariera, a je bil leta 1939 ob pritiskih italijanskega fašizma prisiljen emigrirati v Združene države Amerike. Tam se je preživljal predvsem s pisanjem filmske glasbe in poučevanjem, nikoli pa ni povsem opustil pisanja klasične glasbe. Poleg zvočnosti in tehničnih zmožnosti kitare so bila njegova velika inspiracija pri ustvarjanju glasbe vélika literarna in filozofska dela zahodne tradicije ter bogata dediščina židovske liturgije. Ekloga (1965) za flavto, angleški rog in kitaro je nastala dve leti pred njegovo smrtjo in velja za Tedescovo zadnje dokončano delo. Naslov si izposoja iz literarne zgodovine, kjer ekloga pomeni idilično pesem o pastirskem življenju, ki je običajno zapisana v obliki dialoga; najbolj znane so Vergilove ekologe. Tedescovo Eklogo sestavljajo štirje kratki, med seboj nepovezani stavki z bežnimi aluzijami na ljudsko glasbo. Liha stavka imata obliko loka, soda pa sta plesna: drugi je saltarello, živahen ples s poskoki, četrti pa girotondo, hiter ples v krogu.  Zaključek nocojšnjega komornega večera pripada Josephu Haydnu, skladatelju, ki bržkone ne potrebuje posebne predstavitve. Haydnov čas (1732-1809) je čas razsvetljenstva, obdobja, v katerem zahodna civilizacija stopi na pot družbene modernosti in v center postavi sodobne ideale, kot so razum, svoboda, človeško dostojanstvo, individualnost in avtonomija. Ti ideali se v glasbi uresničijo z obdobjem dunajske klasike in zlato dobo inštrumentalne glasbe, ki jo danes poimenujemo “absolutna”. Joseph Haydn, očetovska figura dunajske klasike, ni bil zgolj produkt svojega duhovnega okolja, pač pa ga je s svojo ustvarjalnostjo tudi dejavno sooblikoval. Zaslužen je za razvoj in utrditev sonatne oblike; tiste, v kateri se utelesi duh razsvetljenstva in v kateri se uravnovesita vsebina in oblika, občutje in dojemljivost. Kot obdobje, ki mu kraljujeta razum in znanje, je razsvetljenstvo čas velikega tehnološkega napredka, tudi na področju izdelave glasbil. Prav v tem času številni inštrumenti pridobijo svojo sodobno obliko in osnujejo se nekatere zasedbe, ki še danes predstavljajo temelj poustvarjalne prakse. Joseph Haydn se je v zgodovini glasbe uveljavil kot izumitelj oz. “oče godalnega kvarteta”, najbolj značilne klasicistične komorne zasedbe, ki bo še stoletja predstavljala klasično glasbo v svoji najčistejši obliki. Nocoj bomo v priredbi za kitaro, violino, violo in violončelo prisluhnili enemu njegovih zgodnejših godalnih kvartetov, ki so nastali za domačo rabo in so po oblikovni zasnovi še bližji serenadi oz. divertimentu —večstavčni glasbi komornega značaja, katere namen je bil predvsem razvedrilo. Urška Rihtaršič   Glasbeniki  Aljaž Cvirn je slovenski klasični kitarist, ki živi in deluje v Švici. Po končanih študijih na ljubljanski akademiji za glasbo, züriški visoki šoli za umetnost ter bazelski akademiji za glasbo Aljaž poučuje kitaro na züriškem konservatoriju za glasbo in na glasbeni gimnaziji v Ustru. Hkrati je tudi aktiven glasbenik, ki redno nastopa sam in v različnih komornih zasedbah. Nastopal je v Italiji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer je igral na različnih festivalih (Zürich Guitar Days, Lucerne Guitar Festival, Postojnski kitarski festival, Stradivari Stiftung) in v dvoranah, kot sta Slovenska filharmonija in dvorana luzernškega simfoničnega orkestra. Sodeloval je na številnih državnih in mednarodnih kitarskih tekmovanjih ter osvojil več kot 10 prvih, drugih, tretjih in posebnih nagrad. Leta 2014 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Njegov kitarski repertoar je raznolik. Izvaja klasična dela od renesanse, baroka do moderne glasbe 20. stoletja. Velik del njegovega repertoarja sestavlja komorna glasba v različnih zasedbah. Aprila 2017 je skupaj z nemško violončelistko Isabel Gehweiler posnel svojo debitantsko zgoščenko z naslovom “Sonate za violončelo in kitaro”, leta 2020 je sodeloval pri snemanju zgoščenke violinistke Tanje Sonc pod pokroviteljstvom Banke Slovenije, konec tega leta pa bo izšla tudi njegova prva samostojna zgoščenka. V zadnjih letih se je uveljavil kot prepričljiv poustvarjalec in komorni glasbenik, ki ga po mnenju strokovne javnosti odlikujejo izvajalska dovršenost, stilna premišljenost in inovativne interpretacijske zamisli. Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje je pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo Summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra "Musidora", Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je bila koncertna mojstrica Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala v Italiji, Švici, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki po svetu in je 2. koncertna mojstrica mednarodnega orkestra "No Borders Orchestra". Od sezone 2013/14 je koncertna mojstrica SNG Maribor. Maja Peternel je začela igrati violino pri petih letih v rojstnem Mostarju. Šolanje je nadaljevala v Mariboru na Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu svojega očeta Franja Peternela. Študij je zaključila na graški akademji pri profesorju Christosu Polyzoidesu in se izobraževala na številnih mojstrskih tečajih. Kot koncertna mojstrica je delovala pri Mladinskem komornem godalnem orkestru Maribor. Sodelovala je na festivalih Glasbeni september, Festival Maribor in Festival Lent. Od leta 2000 je članica Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Ema Krečič je z igranjem violončela začela pri šestih letih na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri profesorju Damirju Hamidullinu. Po vzporednem šolanju na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu v razredu prof. Igorja Mitrovića in škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je nadaljevala študij na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je junija 2021 diplomirala v razredu profesorice Karmen Pečar. Za dosežene študijske uspehe je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. V zimskem semestru 2020/21 je bila na študijski izmenjavi na univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu profesorja Clemensa Hagna. Študij od oktobra 2021 nadaljuje na salzburškem Mozarteumu v razredu profesorja Enrica Bronzija, od 2022 pa v razredu profesorja Clemensa Hagna ter vzporedno na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karmen Pečar. Januarja 2022 je s simfoničnim orkestrom slovenske Filharmonije izvedla Dvořákov koncert v h-molu, marca 2020 pa s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija Rokoko variacije Petra Iljiča Čajkovskega. Redno ima tudi solistične recitale po Sloveniji. Februarja 2019 je za arhiv RTV Slovenija s pianistko Beato Barcza posnela Sonato za violončelo in klavir X v E-duru Giuseppeja Valentinija. Na tekmovanjih je v zadnjih letih trikrat dosegla prvo nagrado - aprila 2022 na mednarodnem tekmovanju Musica Goritiensis, junija 2021 na tekmovanju TEMSIG ter aprila 2019 na mednarodnem tekmovanju Petar Konjović v Beogradu. Junija 2022 je na internem tekmovanju Concorso Mainardi univerze Mozarteum dosegla drugo nagrado. Sodeluje v različnih komornih sestavih ter kot gostja pri projektih s profesionalnimi orkestri. Udeležila se je mnogih mojstrskih seminarjev pri priznanih profesorjih (Jens-Peter Maintz, Julian Steckel, Philippe Muller, Reinhard Latzko, Giovanni Gnocchi, Marco Testori). Poleg študija svoj čas posveča tudi petju. Dve leti je bila članica gimnazijskega Dekliškega komornega zbora sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2012 do leta 2016 je pela v Dekliškem komornem zboru GCEW pod vodstvom Jožeta Fürsta, od leta 2018 do 2020 pa je bila članica Mešanega pevskega zbora sv. Nikolaja Litija pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2016 se uči tudi solopetje, dve leti jo je poučevala prof. Marta Močnik Pirc v Glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, od leta 2018 naprej pa se uči na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri prof. Barbari Nagode. Uspešna je tudi na pevskih tekmovanjih, na mednarodnem tekmovanju IMMCC Maribor 2020 je prejela tretjo nagrado. Ema Krečič igra na italijanski violončelo, ki je bil nekoč last profesorja Heinricha Schiffa. Izdelal ga je Angelo Radrizzani leta 1932. Alenka Goršič Ernst je solo flavtistka orkestra mariborske opere. Svojo glasbeno pot je pričela v Celju, šolanje pa nadaljevala v Ljubljani pri profesorju Jožetu Pogačniku, solistu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Borisa Čampe. Kot študentka je prejela solistično in s komornimi sestavi več prvih nagrad na državnih tekmovanjih in študentsko Prešernovo nagrado. Izpopolnjevala se je pri profesorju Mihaelu Koflerju v Nemčiji in z izvedbo Reineckejevega koncerta za flavto in orkester z orkestrom Slovenske filharmonije končala podiplomski študij pri profesorju Fedji Ruplu. S Salzburškim komornim orkestrom se je udeležila turneje po Japonski, z različnimi komornimi sestavi koncertira doma in v tujini. Deluje kot članica žirij na tekmovanjih in svoje znanje prenaša na učence in dijake glasbene šole v Velenju ter kot predavateljica na različnih seminarjih. Nina Smrekar je svojo glasbeno pot začela pri desetih letih v glasbeni šoli v Kamniku. Leta 2010 je uspešno opravila sprejemne preizkuse na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer se je nadaljnja štiri leta urila pod mentorstvom profesorja Mateja Šarca. Po opravljeni maturi je pričela s študijem na Univerzi za umetnost v Gradcu pri profesorju Adiju Traaru. V času celotnega študija se je redno udeleževala seminarjev in mojstrskih tečajev pri uglednih oboistih, kot so Lucas Macias Navarro, Emanuel Abbühl, Albrecht Mayer, Heike Steinbrecher, Giorgi Gvantseladze, Guy Porat in drugi.Tekom študija je začenjala poglabljati svojo naklonjenost do orkestrske in komorne glasbe. Postala je članica pihalnega kvinteta Vivus, katerega mentor je bil profesor Markus Schön, kasneje pa tudi profesor Chia Chou in profesor Stefan Schilli. Kvintet vivus se je svojo pot začel s serijo koncertov ter z radijskim snemanjem v Avstriji, slovenski publiki pa se je prvič predstavil leta 2019 v sklopu glasbene mladine ljubljanske, kasneje pa tudi v sklopu samostojnih koncertov v različnih slovenskih mestih. Nina je leta 2017 postala članica Mladinskega dunajskega orkestra (dir. Herbert Böck), leta 2018 članica SEYO (El sistema Europe) orkestra, in leta 2021 članica Styriarte mladinskega orkestra pod vodstvom priznanega dirigenta Andresa Orozca Estrade. Po uspešno opravljeni avdiciji je od maja 2022 članica orkestra SNG Maribor.   Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko info@carpeartem.eu 041 866171  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Ta veseli dan kulture v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Vodenje po gledališču in brezplačne vstopnice Ob rojstnem dnevu Franceta Prešerna v soboto 3. decembra 2022, v številnih kulturnih ustanovah, zavodih, gledališčih, knjižnicah in muzejih tradicionalno na pobudo Ministrstva za kulturo RS poteka Ta veseli dan kulture, na katerem se na najlepši način združujeta dostopnost in želja ljudi po kulturi. Kot vsako leto svoja vrata odpira tudi Slovensko narodno gledališče Maribor. Mariborski Talijin hram ob 17. uri vabi na voden ogled po gledališču, kjer bodo predstavili svojo več kot 160-letno zgodovino in zbrane odpeljali v zakulisje, na posamezne odre, kjer bodo lahko spoznali gledališke poklice in se seznanili z različnimi načini umetniškega in tehničnega ustvarjanja dramskih, opernih in baletnih uprizoritev ter si ogledali gledališke delavnice, v katerih ohranjajo znanja in spretnosti mojstrov omenjenih obrti. Slovensko narodno gledališče Maribor poklanja tudi brezplačne vstopnice za ogled predstave Ne ti meni Alice (Once Again), ki bo na Malem odru ob 20. uri. Brezplačne vstopnice so že na voljo pri gledališki blagajni, število je omejeno, zato pohitite. ### Več o Tem veselem dnevu kulture https://www.zvkds.si/sl/elkd/elkd-prireditve kontakt za medije Alan Kavčič 041/697-121  

MARIBOR, 23. NOVEMBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 26. novembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedel dramski balet Madame Bovary v koreografiji in režiji Valentine Turcu. V naslovni vlogi bo nastopila Catarina de Meneses. Dan kasneje pa bo junakinjo istoimenskega romana Gustava Flauberta upodobila Anastasia Matvienko. Nova baletna stvaritev Madame Bovary, ki jo podpisuje mednarodno priznana in večkrat nagrajena koreografinja in režiserka Valentina Turcu, kljubuje konvencijam in presega zgolj interpretacijo Flaubertove mojstrovine. »Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera,« pravi koreografinja in režiserka Valentina Turcu. Svet Emme Bovary, ki je pravzaprav zrcalna podoba naše postfaktične družbe, je prežet z lažnimi novicami, lažno lepoto, lažnimi odnosi, željo po odobravanju in priznanju ter s hrepenenjem po pozornosti pogosto enako banalnih in notranje praznih ljudi. Tako kot Flaubertov pretresljiv, a brezhiben literarni slog nas baletna pripoved popelje na vznemirljivo potovanje samoodkrivanja, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vzburjenjem in otopelostjo, velikimi idejami in šibkostmi telesa. Strastna in obenem pretresljiva koreografska vizija Emminega notranjega sveta povsem ustreza Chopinovi glasbi, ki jo dopolnjuje minimalistični ambient glasbenih del Philipa Glassa. Bovaryjina neusahljiva želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosni dolgčas, duševna praznina in samouničujoče vedenje postanejo ključne koordinate umetniškega iskanja Valentine Turcu, ki ustvarjajo prepričljivo gledališko vzdušje nove realnosti, iz katere se Emmino življenje osvobaja zadušljivih družbenih pravil. Plešejo Catarina de Meneses (26., 29. november)/Anastasia Matvienko (27. november, 1., 3. december), Tamás Darai, Andrea Schifano, Sytze Jan Luske, Asami Nakashima, Yuya Omaki, Tijuana Križman Hudernik, Davide Buffone, Tanja Baronik, Sergiu Moga, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Alexandru Pilca, Ema Perić, Matteo Magalotti, Tea Bajc, Tomaž Viktor Abram Golub, Monja Obrul, Christopher Thompson, Beatrice Bartolomei in  Lucio Mautone. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalec videa Martin Svobodnik, oblikovalec zvoka Gorazd Vever, asistent koreografije Anton Bogov, asistentka kostumografije Petra Dančević Pavičić. Po sobotni premieri bo Madame Bovary na sporedu še 27. in 29. novembra ter 1. in 3. decembra 2022. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču.

MARIBOR, 16. NOVEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 18. novembra 2022, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Simone Hamer Samo ne se ustavit! po motivih romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne?. Režiser in avtor odrske priredbe je Primož Ekart, igrajo Ana Urbanc, Petja Labović, Vojko Belšak, Gorazd Žilavec, Eva Kraš, Mirjana Šajinović, Matija Stipanič, Viktor Hrvatin Meglič, Nejc Ropret, Mateja Pucko, Davor Herga, Maša Žilavec in Irena Varga.  Drama Samo ne se ustavit! dramaturginje in dramatičarke Simone Hamer tematsko izhaja iz motivov ameriškega romana Tudi konje streljajo, mar ne? Horaca McCoya (1897–1955): ekonomske krize, vsakodnevnega boja za preživetje, brezupne brezposelnosti, neusmiljenega sveta šovbiznisa (kjer preživi močnejši, bolj trmast in z večjo mero sreče obdarjen posameznik in posameznica), v ospredju sta iskanje smisla bivanja in absurdnost eksistence v svetu, ki ga soustvarjamo kot skupnost in kot posamezniki. McCoy v izjemno pronicljivem in provokativnem romanu, izdanem leta 1953, na plesnem maratonu združi intrigantno plejado likov iz družbene margine, svetovno slavo pa doživi z istoimensko filmsko različico v režiji Sydneya Pollacka (1969). Simona Hamer je za gledališki list zapisala, da sta »intenzivnost ponižujočega tekmovanja, zasnovanega tako, da se frustracije, strah, bolečine in lažno upanje neustavljivo množijo, ter možnost izstopa in vrnitve v še bolj krut in neizprosen svet mlinska kamna, ki na koncu zmeljeta celo tako optimističnega človeka, kot je Robert. Da ustreže Gloriini prošnji za pomoč pri samomoru – in s tem sebe obsodi na električni stol – se naenkrat ne zdi več absurdno dejanje, ampak akt usmiljenja. Tako kot je njegov ded odrešil muk konja, ki si je zlomil nogo. McCoyeve like, ki jih eksistencialna stiska potiska v vedno hujše kroge pekla, bi danes okronali za prekariat; razred, v katerega spada že dobra četrtina populacije zahodnih držav.« Režiser uprizoritve Primož Ekart, ki v Drami SNG Maribor režira prvič, pravi: »Z našo uprizoritvijo želimo predvsem pripovedovati zgodbo o ljudeh, ki so zaradi eksistencialne stiske prisiljeni sodelovati v plesnem maratonu, kjer zmaga tisti, ki preživi to neskončno tekmovanje v plesu. Zdi se mi, da so tovrstne zgodbe tik pred nami, da so že del našega časa. V romanu oziroma filmu Tudi konje streljajo, mar ne?, iz katerega smo prevzeli temo in motive za našo uprizoritev, je dogajanje postavljeno v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize v Ameriki in Evropi, ki je čas ogromne brezposelnosti in vsakodnevnega boja za eksistenco. To je obenem čas vzponov fašizmov, totalitarnih sistemov in populističnih avtoritarnih vodij, ki so znali izkoristiti brezup množic in jim ponudili privlačne in obenem pogubne rešitve iz takšnega položaja.« Uprizoritev sodobnega plesnega resničnostnega šova Samo ne se ustavit! kaže tudi na lažno spektakelsko in na videz bleščečo zunanjo podobo tovrstnih televizijskih produkcij, obenem z njihovimi skritimi mehanizmi, ki jih v ozadju poganja pohlep producentov in izkoriščanje ter izčrpavanje udeleženk in udeležencev do zadnjih plasti njihove zasebnosti in poslednjih atomov psihične in fizične moči. Svetovalka za dramaturgijo je Simona Hamer, scenografa Meta Grgurevič & JAŠA, kostumografinja Tina Kolenik, koreografinja Rosana Hribar, avtorsko glasbo sta prispevala  Boris Benko in Primož Hladnik (Duo Silence), za izbor glasbe sta poskrbela Darja Hlavka Godina in Primož Ekart, za oblikovanje svetlobe Andrej Hajdinjak, za oblikovanje zvoka Darja Hlavka Godina, avtorica videa je Vesna Krebs, lektorica Mojca Marič, asistentka kostumografinje Nika Dolgan.

LUDWIGSBURG, 11. NOVEMBER – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj in jutri v Ludwigsburgu v Nemčiji uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt. Znamenita dvorana Forum am Schlosspark v Nemčiji že desetletja slovi kot center, kjer se predstavljajo vrhunske mednarodne produkcije trenutno najpomembnejših koreografov svetovnega spektra sodobnega plesa. To je že tretje gostovanje mariborskega Baleta v Nemčiji letos. Celovečerni pripovedni balet Peer Gynt, pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe, je nastal po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega. Dogodivščine oportunističnega popotnika se odvijajo na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta, dokler se na stara leta ne vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Koreograf Edward Clug, sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja, občinstvo vodi v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Po praizvedbi v Mariboru leta 2015 je predstava takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma ter v tujini, med drugim na festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu in v znamenitem gledališču Bolšoj v Moskvi v Rusiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim z Baletom züriške operne hiše in Dunajskim državnim baletom. Več informacij Forum Ludwigsburg Fotografije za medije

MARIBOR, 8. november 2022 – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 11. novembra 2022, v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizorila slovensko noviteto skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode, operni muzikal v šestih prizorih Tesla v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi bo nastopil Klemen Slakonja. Nikola Tesla (1856–1943) velja za enega najbriljantnejših znanstvenikov sodobne ere, ki je s svojimi »čudodelnimi« izumi in raziskavami – od indukcijskega motorja na izmenični tok, magnetizma, rentgenskih žarkov, letečih naprav, brezžičnega prenosa elektromagnetne energije itn. – za vedno spremenil podobo sveta. Ob nenadkriljivem impulzu do raziskovanja pa je Tesla bil v prvi vrsti človek in človekoljub, ki je zaradi svojega utopičnega idealizma večkrat prihajal v navzkrižje z dehumanizirajočimi interesi kapitala. Uprizoritev opernega muzikala občinstvu prinaša svež in obenem družbenokritični pogled na človekovo (praviloma kapitalistično in mačehovsko) upravljanje in eksploatacijo s človeško družbo, državo in naravo, prav tako pa nas uprizoritev usmerja v iskanje odgovorov na vprašanje, kako lahko pravočasno – če sploh – stopimo s tega drvečega vlaka, ki nas z vse večjo hitrostjo pelje proti lastnemu propadu, uničenju planeta in s tem celotne civilizacije. Libretist Nejc Gazvoda je o Nikoli Tesli dejal: »Kar me je povleklo, da sem našel zgodbo za ta libreto, je bila njegova človeška nenavadnost, celo izgubljenost v tem svetu, ki ga je skozi fiziko obvladal do obisti, drugače pa niti ne. Človek, ki se zavestno odpove, da bo postal najbrž najbogatejša oseba na svetu, ker hoče pomagati prijatelju, v kapitalizmu najbrž kotira visoko na lestvici duševnih bolezni, v mojem vrednostnem sistemu pa kotira 'samo' zelo visoko. Zanimala me je ta plat.« »Partitura zelo smiselno sledi vsebini in času dogajanja opere, pri tem pa se mojstrsko poigrava z najrazličnejšimi glasbenimi slogi in obdobji,« pravi Simon Krečič, umetniški vodja Opere in dirigent uprizoritve, »tako imamo dele, napisane v popolnoma klasičnem, mestoma celo polifonem opernem glasbenem jeziku, nato se sprehodimo preko salonske glasbe valčka konca 19. stoletja, tanga in drugih plesnih ritmov, mimo popularne glasbe današnjih dni, od zvokov rocka, pop baladnih napevov pa vse do za Teslo neizbežne elektronske glasbe.« »Kar nekaj časa sem porabil za razglabljanje in eksperimentiranje, dokler nisem našel začetka klobčiča, ki se je naprej odvil spontano – ponovno in do konca. Dodatne inštrumente predstavljajo električna solo kitara, bas kitara, dvojne klaviature in bobni,« opisuje nastanek glasbene novitete skladatelj Slavko Avsenik mlajši in dodaja, »a ko sem vstopil v delovni proces, se je ob odkrivanju vsebinske moči njegovega libreta razočaranje kaj kmalu prelevilo v čisto navdušenje, saj je poleg zanimivih zapletov omogočilo tudi združitev opere in muzikala v nekaj, kar mi je bilo v tem primeru izrazno še bliže – operni muzikal.« »Zame Tesla ni bil le briljantni znanstvenik in izumitelj, ampak tudi umetnik. Njegove ideje o svetu in energije so zame primeri čiste umetnosti, ki presegajo zamejenost prostora-časa, in v skladu s tem smo zasnovali tudi koncept uprizoritve opernega muzikala,« pravi režiser Aleksandar Popovski. »Prepričan sem, da bo uprizoritev vsakemu izmed nas ponudila svoj niz odgovorov na temeljna vprašanja, kdo in kje smo ter kdo je bil pravzaprav Tesla,« dodaja. Nastopili bodo Klemen Slakonja, Sabina Cvilak, Jaki Jurgec, Dada Kladenik, Martin Sušnik, Dušan Topolovec, Mihael Roškar, Lucija Krašovec, Petra Crnjac, Mojca Potrč, Marko Škofič, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Tomaž Planinc ter baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Scenografa sta Sven Jonke in Katarina Ivana Jonke, kostumograf Leo Kulaš, svetovalec za oblikovanje svetlobe Aleksander Čavlek, svetovalec za oblikovanje zvoka Danilo Ženko, koreografinja Cleopatra Purice, oblikovalka odrskega giba Klavdija Stanišič, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Matic Kašnik, asistentke kostumografije Lara Kulaš, Simona Toš in Suzana Rengeo, koncertni mojster Saša Olenjuk, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Pokrovitelj uprizoritve je Lumar IG – trajnostni partner gledališča, direktor Marko Lukić pa je dejal: »Ne samo, ker je bil Nikola Tesla v svojih dosežkih daleč pred vsemi, pač pa tudi zaradi občutka za splošno dobro smo pri Lumarju z veseljem pristopili k sodelovanju pri tem projektu. Tudi v poslanstvu našega podjetja je skrb za boljši jutri. Bivanje z nizkim ogljičnim odtisom, razvoj energetsko učinkovitih in trajnostno naravnanih rešitev je del našega DNK in dolgoročnih usmeritev.« V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se zahvaljujejo tudi sponzorjema s.Oliver in Ineor. Po petkovi premieri bo letos Tesla v Mariboru na sporedu še 12., 13., 15. in 16. novembra, 28. decembra pa v Cankarjevem domu v Ljubljani. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču

MARIBOR, 28. september 2022 – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor v petek, 30. septembra 2022, v Dvorani Ondine Otta Klasinc sezono odpirata s premiero opere Amilcara Ponchiellija La Gioconda pod taktirko Gianluce Martinenghija in v režiji Filippa Tonona. V naslovni vlogi bo nastopila Rebeka Lokar. Opero La Gioconda je Amilcare Ponchielli, v glasbeni zgodovini najbolj znan kot Puccinijev mentor, napisal v slogu velike opere, ki poleg šestih velikih vlog, v katerih je predstavnik enega izmed šestih glavnih tipov glasu (sopran, mezzosopran, alt, tenor, bariton in bas), zahteva še operni zbor, baletni ansambel in velik arzenal odrskih učinkov. Kompleksno zgodbo, ki se dogaja v Benetkah v 17. stoletju, ko je cerkvena inkvizicija še vedno odločala o usodi preštevilnih življenj, je ustvaril libretist Arrigo Boito. Sprožilni dogodek pripovednega toka zgodovinske opere, ki vse od svojega nastanka razvnema operne sladokusce, je Giocondina zavrnitev ljudskega pevca Barnabe, ki je ljubosumen na tekmeca, Giocondinega izvoljenca Enza, v katerem prepozna izgnanega genovskega kneza Grimalda. Barnaba iz maščevalnosti in da bi obračunal s svojimi nasprotniki, anonimno ovadi Enza, ki ga bremeni ljubezenskega razmerja z Lauro, sedanjo ženo Alviseja Badoera, enega izmed načelnikov beneške inkvizicije ... Med glasbene točke, ki so neodtujljivi del operne zakladnice, se je poleg čustveno vznesenih vrhuncev, kot so denimo tenorska arija Cielo e mar, konfrontacijski duet Gioconde in Laure È un anatema! in nadvse ekspresivna Giocondina arija Suicidio!, trajno zapisal tudi balet Ples ur iz tretjega dejanja. Uprizoritev velike opere La Gioconda, ki je bila v Mariboru nazadnje izvedena leta 1975, nastaja v sodelovanju s Fundacijo Arene iz Verone v režiji Filippa Tonona, ki se je mariborskemu občinstvu priljubil z režijami oper Nabucco, Turandot in Trubadur. Dirigent je Gianluca Martinenghi. Nastopili bodo Rebeka Lokar, Irena Petkova, Dragoljub Bajić, Dada Kladenik, Renzo Zulian/Ivan Momirov, Luka Brajnik, Sebastijan Čelofiga, Bogdan Stopar, Jernej Luketič, Mihael Roškar ter baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester Opere in Baleta SNG Maribor. Scenograf Filippo Tonon skupaj s Carlo Galleri podpisuje še kostumografijo, asistentka kostumografa je Maria Rosaria Catalano, koreograf Valerio Longo, oblikovalka svetlobe Fiametta Baldiseri, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo La Gioconda na sporedu še 2., 4., 6. in 8. oktobra, potem pa se seli v Verono, kjer jo bodo uprizorili konec meseca.

Uvodni koncert nove sezone komornega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora v četrtek, 29. septembra 2022, ob 20. uri v Kazinski dvorani, so si snovalci programa zamislili kot dramaturško zaokroženo glasbeno zgodbo z naslovom Zgodbe o vojakih. Osrednje delo, Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega, uokvirjata dve noviteti Tomaža Sveteta, ki sta nastajali v glasbenem dialogu s Stravinskim in pomenita poklon in komentar njegovemu delu. Deli je naročilo Društvo za komorno glasbo Amadeus ob 10. obletnici delovanja koncertnega cikla Carpe artem. Glasbeni vodja bo dirigent Slaven Kulenović, nenavadno inštrumentalno zasedbo, s katero je Stravinski leta 1917 postavil nov standard komorne zvočnosti, bo dopolnila dramska igralka Živa Selan v vlogi recitatorke. Ob 18.00 prirejajo okroglo mizo o komorni glasbi, ki jo bo vodil dirigent in pianist Tilen Draksler.

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 1. koncert cikla Carpe artem, sezona 2022/23 Carpe artem: Zgodbe o vojakih Četrtek, 29. septembra 2022, ob 20.00 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 18.00 prirejamo okroglo mizo o komorni glasbi, ki jo bo vodil dirigent in pianist Tilen Draksler. Uvodni koncert nove sezone komornega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora, so si snovalci programa zamislili kot dramaturško zaokroženo glasbeno zgodbo z naslovom Zgodbe o vojakih. Osrednje delo, Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega, uokvirjata dve noviteti Tomaža Sveteta, ki sta nastajali v glasbenem dialogu s Stravinskim in pomenita poklon in komentar njegovemu delu. Deli je naročilo Društvo za komorno glasbo Amadeus ob 10. obletnici delovanja koncertnega cikla Carpe artem. Glasbeni vodja bo violinist Janez Podlesek, profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo; nenavadno inštrumentalno zasedbo, s katero je Stravinski leta 1917 postavil nov standard komorne zvočnosti, bo dopolnila dramska igralka Živa Selan v vlogi recitatorke. Program: Tomaž Svete (1956): Vojakovi pripetljaji, prolog (krstna izvedba) Igor Stravinski (1882–1971): Zgodba o vojaku, glasbeno-scensko delo za recitatorko in sedem glasbenikov Tomaž Svete (1956): Vojakovo prekletstvo, epilog (krstna izvedba) Izvajalci: Živa Selan, pripovedovalka, Janez Podlesek, violina, Uroš Lečnik, kontrabas, Lovro Turin, klarinet, Miha Mitev, fagot, Jure Gradišnik, trobenta, Aleš Levačič, pozavna, Krištof Hrastnik, tolkala Več informacij v priloženem gradivu ND Carpe artem 290922 Alan Kavčič Odnosi z javnostmi Slovensko narodno gledališče Maribor Slovenska 27, SI-2000 Maribor T +386 2 250 61 39 F +386 2 250 62 10 M +386 41 697 121  

MARIBOR, 21. SEPTEMBER – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 23. septembra 2022, v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila dramo Eugena O'Neilla Elektri pristoji črnina v režiji Maše Pelko. Priredbo besedilo sta naredila Dino Pešut in Maša Pelko. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Nataša Matjašec Rošker, Lea Mihevc k. g., Blaž Dolenc, Petja Labović, Žan Koprivnik, Tina Resman k. g. in Minca Lorenci. Eugene O’Neill, eden najvidnejših ameriških dramatikov, je v drami Elektri pristoji črnina (1931) spretno spojil klasične dramske motive z dilemami sodobnega življenja. Kot predstavnik ameriškega realizma je korenito spremenil podobo ameriške dramatike in močno zaznamoval avtorje, kot sta Tennessee Williams ter Arthur Miller. O'Neill se je že leta 1926 odločil, da bo napisal moderno psihološko dramo, ki bo osnovana na antični grški tragediji. Izbral je Elektro, saj ga je zanimalo, kakšna je usoda Elektre po materini nasilni smrti. Elektri pristoji črnina je brezčasna dramska pripoved, ki je spisana kot moderna različica Ajshilove Oresteje – edine ohranjene grške trilogije. Kot antična verzija se tudi O’Neillova Elektra ukvarja z arhetipskimi vzorci družinskih odnosov, ki rezultirajo v posesivnosti, maščevanju, ljubosumju in incestu. Ko iz besedila umaknemo antične bogove, se pred nami oblikuje družina v vsej svoji krutosti, brutalnosti in surovosti, ki je za varovanje primarne družinske celice pripravljena iti do samega konca, v smrt. Prav zaradi tega O’Neillovi odnosi ostajajo časovno nedefinirani in omogočajo reinterpretacijo v kateremkoli kontekstu in času, tudi v našem. Hrvaški dramaturg Dino Pešut in režiserka Maša Pelko, ki prvič režira v Drami SNG Maribor, sta pripravila adaptacijo O'Neillovega besedila – radikalno sta ga skrajšala, odločila sta se, da se prva tri dejanja zgodijo v eni noči, in uvedla sta nov dramski lik z imenom Črnina, ki se je razvil iz vrtnarja Setha Beckwitha (v originalu nastopa v funkciji zbora in zunanjega opazovalca). Režiserka Maša Pelko je med drugim povedala: »V originalu beremo o očetu in sinu, ki se kot vojaka vrneta iz vojne v svoj razkošen dom, ob trenutnih dogodkih pa smo našo zgodbo zastavili drugače: tu gledamo očeta, ki je veliki vojni dobičkar in je na tem tudi zgradil svoje ultimativno bogastvo, torej se ne vrača iz boja, ampak iz okolja, kjer je vojno uporabil v svoj prid, in posledice so tako zanj kot za sina in za tiste, h katerim se vrača, drugačne. Te izhodiščne situacije pa je igralsko delo, njihov potop v lastne vloge, odnose drug do drugega in sveta okrog sebe nepredstavljivo nadgradilo.« Prevajalka je Irena Duša Draž, prevajalka prirejenih delov iz hrvaščine Maša Pelko, dramaturg Dino Pešut, scenografa Sara Slivnik in Teo Kajzer, kostumografinja Tina Bonča, skladatelj Marjan Nečak, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, svetovalec za gib Sergiu Moga, lektorica Metka Damjan.  ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču https://www.sng-mb.si/2022/09/21/elektri-pristoji-crnina/ Foto: Peter Giodani

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 9. septembra 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila novodobni pravljični triler s songi za vse generacije Maje Borin Rdeča kapuca v režiji Saše Broz. Igrajo Julija Klavžar, Matevž Biber, Irena Varga, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Matija Stipanič in Viktor Hrvatin Meglič, glas na zvočniku je posodil Vladimir Vlaškalić. Rdeča kapuca delno zajema iz velikega bazena motivov, ki jih najdemo v Rdeči kapici, a hkrati poustvarja zgodbo za novo resničnost, v kateri odraščajoča Rdečka z najboljšim prijateljem Luko išče pot skozi prepoln labirint želja, potreb, poti in pasti. Avtorica Maja Borin je na starih temeljih analiziranega, napisanega, povedanega in posnetega zgradila novo pravljico za mlade in stare prebivalce novodobnih betonskih gozdov in internetnih oblakov, ki se odvija v volčjih nočeh: »Volčje noči so najdaljše in najtemnejše noči v letu, ko poskušajo skrivnostna bitja na glavo obrniti naša življenja. Ali drugače povedano: na različne načine razkrivajo temne kotičke v nas samih. Volk, ki v številnih pravljicah pooseblja zlo, krutost, požrešnost in neusmiljenost, je v primerjavi z razsežnostjo človeške zlobe pravi amater. Novo zlo je zato v Rdeči kapuci inteligentno pretkano in nadgrajeno z empatičnim pristopom, prilagojenim vsakemu posamezniku. Vstopa skozi našo najšibkejšo točko in jo na subtilen način manipulativno izrabi.« Z Rdečo kapuco se v mariborski Drami prvič predstavlja hrvaška dramska, operna in televizijska režiserka Saša Broz. »Režirati pravljice je vedno velik izziv in inspiracija, obenem pa je od vseh znanih pravljic ta doživela najmanj predelav. Prostor pravljic je za nas, ki delamo v gledališču, področje magije in navdiha ter nečesa, kar je na nek način zakoreninjeno globoko v nas. Avtorica teksta Maja Borin je napisala izjemen triler, ki je prav tako duhovit, vsebuje tudi songe in uporablja različne žanre, ki jih spaja v koherentno celoto. Naša Rdeča kapica postaja briljantna sodobna heroina, imenovana Rdeča kapuca,« pravi režiserka Saša Broz in dodaja: »Rdeča kapuca je sodobna pravljica, ki izprašuje našo potrebo po svobodi, prijateljstvu, pomembnosti družine in tradicije.« Dramaturginja uprizoritve je Maja Borin, scenograf Stefano Katunar, kostumografinja Marita Ćopo, avtorja glasbe in songov Toni Starešinić, Željka Veverec, avtorja besedil songov Maja Borin, Benjamin Virc, oblikovalec odrskega giba Sytze Jan Luske, avtor videa Rok Predin, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektorica Mojca Marič.

STAGES, več milijonov evrov vredno sodelovanje 14 gledaliških partnerjev, bo preizkusilo eksperimentalne rešitve za največje izzive, ki jih prinaša podnebna kriza: učinek ogljičnega odtisa na mednarodnih gostovanjih, družbene in finančne spremembe, potrebne v gledališčih, in pomen vključevanja znanstvenikov ter lokalnega občinstva v umetniški proces.  STAGES se bo začel s konferenco in razpravo med festivalom v Avignonu v petek, 15. julija. dodatne informacije  Skupina vodilnih gledaliških organizacij v Evropi se je lotila morda najambicioznejšega trajnostnega eksperimenta v kulturi doslej.  V projektu STAGES – Sustainable Theatre Alliance for a Green Environmental Shift, ki ga je Evropska unija pravkar podprla s sofinanciranjem v višini 2 milijonov evrov, bo štirinajst vplivnih partnerjev (celoten seznam spodaj) naslednja štiri leta preizkušalo radikalne rešitve za največje izzive podnebne krize. Te vključujejo:

• učinek ogljičnega odtisa zaradi mednarodnih turnej: partnerji bodo po Evropi in vse do Tajvana gostovali z dvema novima uprizoritvama o podnebni krizi brez premikanja ljudi ali predmetov;
• dolgo- in kratkoročna trajnostna transformacija: nov proces samoanalize, ki temelji na celostnem razumevanju koncepta trajnosti t. i. krofne ekonomije, identificira ključna področja za spremembe v gledališčih vsakega partnerja – tudi na področju kostumografije, premikov občinstva in ravnovesja med delom ter zasebnim življenjem;
• sanje o novih ustvarjalnih procesih: letna serija participativnih forumov in delavnic bo združila umetnike, znanstvenike in občinstvo, da bi razmislili o »zaželeni prihodnosti«.

  Projekt STAGES prihaja v času velikega soočenja z neprijetno resnico, pri čemer gledališča nujno potrebujejo nove načine, da po dveh letih pandemije postanejo prožna in vključujoča. Hkrati so enako zavezana nadoknaditi izgubljen čas pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja (SDG) Združenih narodov.   Preobrazba v obliki krofa STAGES nadgrajuje delo gledališča Théâtre Vidy-Lausanne, enega od 14 partnerjev projekta, ki je več let preučeval možnost uporabe koncepta t. i. krofne ekonomije – ki ustvarja okvir za uspeh človeštva, hkrati pa rešuje planet – v procesu gledališkega ustvarjanja. Gledališče se je povezalo z britansko režiserko Katie Mitchell in s francoskim koreografom Jérômom Belom, da bi preizkusili radikalno možnost ustvariti predstavo o podnebni krizi in jo uprizorili v Lozani, ne da bi bilo treba kateremukoli umetniku kam potovati. Oba umetnika sta se zaobljubila, da ne bosta več potovala z letalom. Istočasno je gledališče Théâtre Vidy-Lausanne v sodelovanju s Kompetenčnim centrom za trajnostni razvoj Univerze v Lozani ideje krofne ekonomije spremenilo v proces samoanalize za gledališče. Partnerji STAGES so oba elementa tega procesa prevzeli in ju bodo razširili po vsej Evropi ter se povezali s partnerji v akademskih krogih in vodilno evropsko gledališko mrežo, da bi spremenili, kako se gledališča in občinstvo ukvarjajo s konceptom trajnosti. Partnerji projekta STAGES:

• Théâtre de Liège (Belgija)
• MC93 – Maison de la Culture de Seine-Saint-Denis (Francija)
• HNK Zagreb (Hrvaška)
• Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Stockholm (Švedska)
• Litvansko narodno dramsko gledališče (Litva)
• Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa (Italija)
• Trafó – Hiša sodobne umetnosti (Madžarska)
• Teatro Nacional D. Maria II (Portugalska)
• NTGent (Belgija)
• Slovensko narodno gledališče Maribor (Slovenija)
• Tehnična univerza Riga – Univerza v Latviji (Latvija)
• European Theatre Convention (Nemčija)
• Théâtre Vidy-Lausanne (Švica)
• Narodno gledališče in koncertna dvorana 國家兩廳院 Tajpej (Tajvan)

  Dve novi uprizoritvi Partnerji projekta STAGES se zavezujejo k ponovnemu razmisleku o procesih turnej s ponovno uprizoritvijo dveh predstav, ki sta ju ustvarila Mitchell in Bel za Théâtre Vidy-Lausanne, z uporabo lokalnih igralskih zasedb, lokalnih scenografij in celo električne energije, proizvedene na odru samem. To sta:

• Monolog za živeče v času izumrtja – namenski eko-feministični monolog Mirande Rose Hall, ki razmišlja o naši odgovornosti in ukrepanju ob ekološki katastrofi; režija Katie Mitchell;
• Jérôme Bel – avto-bio-koreo-grafija, ki bi jo lahko podnaslovili: »ples, od aidsa do podnebne krize«; avtor Jérôme Bel.

Oglejte si datume izvedb. Postopek se začne z istim scenarijem, ki si ga partnerji delijo in ima dodana navodila ter opombe. Nekateri igralski elementi, besedilo ali glasba so predpisani, drugi so odprti za lokalne priredbe. Vsaka lokalna ustvarjalna ekipa lahko uporabi nasvete in vire (o temah, kot je uporaba na odru ustvarjene energije) med procesom pripravljanja posamezne lokalne uprizoritve.   Samoanaliza V prvem letu projekta STAGES bodo partnerji opravili globok in celostni proces analize svojega celotnega delovanja, pri tem pa uporabili na novo prilagojen postopek ekonomije krofa. Predstavili bodo povzetek stanja glede vprašanj, kot so potovanja občinstva in zaposlenih do gledališča, dostopnost (fizična in finančna) njihovih predstav, gostinska ponudba, ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem zaposlenih, politična stališča gledališča, etika sponzorskih sodelovanj in mnoga druga, ki določajo cilje in ovire. Rezultati tega obdobja samoanalize se bodo zbrali in delili z ostalimi partnerji po Evropi, da bi našli skupna, pogosto ugotovljena področja – in ovire – za spremembe. Orodje za samoanalizo bo leta 2023 na voljo tudi širšemu evropskemu gledališkemu sektorju.   Letni forumi Projekt STAGES spodbuja partnerje k razvoju sodelovanja med umetniki, znanstveniki in občinstvom v participativnih prostorih za razmislek in razpravo o »možni in zaželeni prihodnosti«. Ti bodo potekali v obliki serije letnih forumov. Dogodki bodo laboratorij za refleksijo in umetniško eksperimentiranje za prihodnost v tranziciji. Prvi forum bo na temi vesolja in ozemlja, ki bo novembra 2022 gostil partnerja Théâtre de Liège in NTGent. Sledijo teme o ustvarjanju in produkciji, nato o kroženju in difuziji.   Solidarnost s Trafó Partnerji STAGES so prav tako uporabili svoj vpliv in evropske povezave, da so izrazili solidarnost s Trafójem, madžarskim gledališkim partnerjem projekta, v obdobju njegovih ogromnih finančnih težav. Trafó je imel vsa svoja sredstva v banki, ki je pred leti prešla v rusko last. Zaradi invazije Rusije na Ukrajino je bilo delovanje banke suspendirano, Trafó pa popolnoma odrezan od svojih finančnih sredstev. Da bi zagotovili sredstva, potrebna za sodelovanje v STAGES, in da bi ostali ključni del pomembnega vseevropskega sodelovanja, se je polovica partnerjev STAGES strinjala, da bo del svojih projektnih sredstev delila s Trafójem. Ta solidarnost gledališču omogoča produkcijo priredbe uprizoritve Jérôma Bela in koprodukcijo dodatne uprizoritve v drugi polovici projekta. Ko je govoril o projektu STAGES, je Serge Rangoni, umetniški in generalni direktor gledališča Théâtre de Liège, vodilnega partnerja pri projektu, dejal: »STAGES se osredotoča na družbeno in okoljsko trajnost, kar je še posebej pomembno za gledališča v kontekstu pandemije covida-19, saj institucije po vsej celini iščejo nove načine, kako biti prožna in ponovno vzpostaviti odnos z občinstvom, ki je preživelo ogromno družbenih izzivov. Prav tako poskuša odgovoriti na težko vprašanje: ali je mogoče, da gledališča nadaljujejo svoje osnovno poslanstvo, neposredno komunikacijo z občinstvom po vsem svetu – brez nadaljnjega povečevanja bremena za Zemljo? In hkrati, ali se lahko obsežna moč kulture uporabi za povečanje ambicij, ustvarjalnosti in iznajdljivosti, prikazanih med projektom STAGES, da bi spremenili način, kako vsi trajnostno sodelujemo?«   ---KONEC---   Obvestilo uredništvom Projekt STAGES poteka od 1. januarja 2022 do 31. decembra 2025.   dodatne informacije Alan Kavčič odnosi z javnostmi SNG Maribor alan.kavcic@sng-mb.si 041/697-121     STAGES predstavitev projekta na Festivalu v Avignonu Trajnostni razvoj in gledališče v Evropi: se že dogaja Petek, 15. julij 2022, 14.30–16.30, Atelier-Théâtre, Cloître Saint-Louis Sodelujejo:

• Lara Staal, kustosinja in gledališka ustvarjalka, NT Gent
• Serge Rangoni, umetniški vodja in generalni direktor Théâtre de Liège
• Shih Hsin-yuan, namestnik umetniškega direktorja, Narodno gledališče in koncertna dvorana – 國家兩廳院 (Tajpej, Tajvan)
• Dubravka Vrgoč, ravnateljica HNK Zagreb
• Ernesto Ottone Ramírez, pomočnik generalnega direktorja za kulturo, UNESCO
• Barbara Gessler, vodja Ustvarjalne Evrope pri Evropski komisiji
• Heidi Wiley, izvršna direktorica Evropske gledališke konvencije (ETC)

Konferenco moderira Annette Gerlach, novinarka ARTE.   Gostovanja. Uprizarjanje. Izdelava scenografij. Izzivi za občinstvo. Evropska gledališča se zavedajo, da morajo v vseh vidikih svojega dela ukrepati hitro, da bi izpolnila cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov. A dobra novica je že tukaj: gledališki sektor se že združuje z namenom izvajanja radikalnih eksperimentov na odru in v njihovih zgradbah, da bi se te spremembe lahko zgodile že v tem trenutku. Pridružite se vodilnim gledališčem po Evropi in strokovnjakom iz Unesca ter Ustvarjalne Evrope, ki razmišljajo o tem, kako politike, kot je Zeleni dogovor EU, in orodja, kot sta Zelena knjiga gledališča in Kodeks trajnostnega delovanja ETC, usmerjajo gledališča k ambicioznim podnebnim ciljem. Disidentska gledališka ustvarjalka Lara Staal si bo s svojo vitalno umetniško intervencijo prizadevala za še večjo prožnost gledališkega sektorja. Razprava bo nato na konferenci predstavila projekt STAGES (Sustainable Theatre Alliance for a Green Environmental Shift), povsem nov gledališki eksperiment na področju trajnosti. Štirinajst vplivnih gledaliških partnerjev bo izvedlo turnejo nove uprizoritve o podnebni krizi po Evropi in celo na Tajvanu, ne da bi zato morali premikati ljudi ali predmete. Partnerji bodo izvedli nov proces samoanalize za prepoznavanje potrebnih sprememb na področjih, kot so zasnova gledališke stavbe, potovanja občinstva in ravnotežje med poklicnim ter zasebnim življenjem; in preizkusili serijo participativnih dogodkov in delavnic, ki v ustvarjalni proces vključujejo znanstvenike in lokalno občinstvo. Udeleženci bodo v okviru projekta STAGES dobili tudi vpogled v pomembnejšo trajnostno dogajanje v Narodnem gledališču in koncertni dvorani (國家兩廳院) na Tajvanu, ki ga oblikuje koncept krofne ekonomije britanske ekonomistke Kate Raworth.   Partnerji projekta STAGES:

• Théâtre de Liège (Belgija)
• MC93 – Maison de la Culture de Seine-Saint-Denis (Francija)
• HNK Zagreb (Hrvaška)
• Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Stockholm (Švedska)
• Litvansko narodno dramsko gledališče (Litva)
• Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa (Italija)
• Trafó – Hiša sodobne umetnosti (Madžarska)
• Teatro Nacional D. Maria II (Portugalska)
• NTGent (Belgija)
• Slovensko narodno gledališče Maribor (Slovenija)
• Tehnična univerza Riga – Univerza v Latviji (Latvija)
• European Theatre Convention (Nemčija)
• Théâtre Vidy-Lausanne (Švica)
• Narodno gledališče in koncertna dvorana 國家兩廳院 (Tajpej, Tajvan)

 

Po uspešnem gostovanju s Svatbo in Posvetitvijo pomladi, ki se je na 70. Festivalu Ljubljana zaključilo s stoječimi ovacijami občinstva, se je Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor odpravil v Nemčijo, kjer bo v četrtek, 14. julija 2022, na festivalu Dance First v bavarskem Fürstenfeldubrucku uprizoril Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa.

»Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna,« o Carmini Burani pred nemško premiero pravi umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug in dodaja, »v s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,«

Plešejo Evgenija Koškina, Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Catarina de Meneses, OlesjaHartmann Marin, Tijuana Križman Hudernik, Monja Obrul, Ema Perič, Asami Nakashima, Satomi Netsu, Mina Radaković, Hristina Stojčeva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Ines Uroševič, Tamas Darai, Davide Buffone, Tim Dolinšek, Mircea Golescu, Tomaž Viktor Abram Golub, Sytze Jan Luske, Matteo Magalotti, Tiberiu Marta, Lucio Mautone, YuyaOmaki, Alexandru Pilca, Andrea Schifano, Christopher Thompson, Jan Trninič in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla.

Festival Dance First je nastal z namenom zbliževanja ljudi iz različnih okolij skozi ples. V letošnjem programu nastopajo umetniški ansambli iz Španije, Italije, Nemčije, Kanade in Slovenije, produkcije festivala pa so bavarske in nemške premiere. Festival je mesto izmenjave, kjer predstave spremljajo pogovori z občinstvom in druge prireditve.

Z gostovanjem v Nemčiji mariborski Balet zaključuje sezono, Opero SNG Maribor pa čaka še gostovanje na Festivalu Ljubljana, kjer bodo v četrtek, 21. julija 2022, v Cankarjevem domu uprizorili Bizetovo operno mojstrovino Carmen pod taktirko Simona Krečiča in v režiji Juana Guillerma Nove. V naslovni vlogi bo nastopila Ramona Zaharia.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na Madžarsko, kjer bo jutri, v petek, 1. julija 2022, v Gledališču na otoku Margaret uprizoril dva baleta Edwarda Cluga Carmino Burano na glasbo Carla Orffa in Posvetitev pomladi na glasbo Igorja Stravinskega. »V s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« o Carmini Burani pravi Edward Clug, umetniški direktor mariborskega Baleta, in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Posvetitev pomladi, ki od premiere pred desetletjem v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru navdušuje občinstvo doma in po svetu, je v Clugovi interpretaciji na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Evgenija Koškina, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla. Po gostovanju na Madžarskem sledi nastop na Festivalu Ljubljana, kjer bodo 11. julija v Križankah uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi, sezono pa zaključujejo 14. julija s Carmino Burano na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Balet SNG Maribor na gostovanju na Madžarskem Clugovi Carmina Burana in Posvetitev pomladi v Budimpešti BUDIMPEŠTA, 30. JUNIJ – Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na Madžarsko, kjer bo jutri, v petek, 1. julija 2022, v Gledališču na otoku Margaret uprizoril dva baleta Edwarda Cluga Carmino Burano na glasbo Carla Orffa in Posvetitev pomladi na glasbo Igorja Stravinskega. »V s simboliko pregneteni Orffovi scenski kantati sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« o Carmini Burani pravi Edward Clug, umetniški direktor mariborskega Baleta, in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Posvetitev pomladi, ki od premiere pred desetletjem v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru navdušuje občinstvo doma in po svetu, je v Clugovi interpretaciji na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Tetiana Svetlična, Evgenija Koškina, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenografija je delo Marka Japlja, kostumi Lea Kulaša, oblikovanje luči pa Tomaža Premzla. Po gostovanju na Madžarskem sledi nastop na Festivalu Ljubljana, kjer bodo 11. julija v Križankah uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi, sezono pa zaključujejo 14. julija s Carmino Burano na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču Carmina Burana https://www.sng-mb.si/2022/06/21/carmina-burana/ Posvetitev pomladi https://www.sng-mb.si/2022/02/21/le-sacre-du-printemps/   dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes s Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. »S simboliko pregnetena Orffova scenska kantata je nedvomno še danes izredno priljubljeno delo, v katerem pa sem iskal predvsem spontane gibalne impulze, ki bi med razgrinjanjem glasbenega toka gledalca nagovorili in ga nevsiljivo vključili v ta nenehno vrteč se krog življenja,« pravi Edward Clug in dodaja: »Že sama Orffova uglasbitev zvrstno nadvse raznolikih pesmi ponuja tako rekoč nešteto interpretacij eksistencialnega vprašanja, kaj so pravzaprav sreča, življenje in ljubezen, izmed katerih ni nobene napačne – prav gotovo pa ni nobena interpretacija edina pravilna in univerzalna.« Gonilna sila koreografije je sledeč vsebini različnih besedil iz srednjeveškega rokopisa Codex Buranus paralelizem med cikli narave, zlasti med pomladnim prebujanjem narave ter človeškim življenjem in poželenjem. Prav prebujanje poželenja v mladem telesu, ki hrepeni po prepovedanem in nedosegljivem (sadežu), predstavlja gibalno napetost popotovanja po štiriindvajsetih »spevih«. Plešejo Catarina De Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Ema Perič, Hristina Stoycheva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Uroševič, Beatrice Bartolomei, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Alexandru Pilca, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano, Tamas Darai in Maro Vranaričič. Scenograf je Marko Japelj, kostumograf je Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl, asistenta koreografa Matjaž Marin in Sergiu Moga. Po gostovanju na Reki se mariborski Balet odpravlja še na Madžarsko, kjer bo ta konec tedna v Gledališču na otoku Margaret s Carmino Burano in Posvetitvijo pomladi gostoval v okviru Margitszigeti festivala in v Nemčijo, kjer bo sredi julija Carmino Burano predstavil na Festivalu Dance First v Fürstenfeldu.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z Romeom in Julijo, najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara, v režiji Aleksandra Popovskega gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Romeo in Julija je ena največkrat uprizarjanih tragedij Williama Shakespeara, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V stoletni zgodovine Drame SNG Maribor je bila lani ta slovita tragedija na oder postavljena tretjič (po uprizoritvah leta 1929 in 1951). »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči,« pravi direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski. V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman in asistentka kostumografije Nina Čehovin. Po gostovanju Drame se na Reko naslednji teden odpravlja še mariborski Balet, ki bo v torek, 28. junija 2022, v HNK Ivana pl. Zajca izvedel Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa.

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Drama SNG Maribor na gostovanju na Hrvaškem Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega na Reki REKA, 23. JUNIJ – Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z Romeom in Julijo, najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara, v režiji Aleksandra Popovskega gostuje na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Romeo in Julija je ena največkrat uprizarjanih tragedij Williama Shakespeara, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V stoletni zgodovine Drame SNG Maribor je bila lani ta slovita tragedija na oder postavljena tretjič (po uprizoritvah leta 1929 in 1951). »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči,« pravi direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski. V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman in asistentka kostumografije Nina Čehovin. Po gostovanju Drame se na Reko naslednji teden odpravlja še mariborski Balet, ki bo v torek, 28. junija 2022, v HNK Ivana pl. Zajca izvedel Carmino Burano v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Carla Orffa. ### Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču: https://www.sng-mb.si/2022/06/22/press_romeo_in_julija/ dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121  

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 23. junij 2022 ob 19.30, Velika dvorana Simfonični orkester SNG Maribor Zbor Opere SNG Maribor Dirigent Simon Robinson Solistka Dorotea Senica, flavta Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Ralph Vaughan Williams: Fantazija na temo Thomasa Tallisa Jacques Ibert: Koncert za flavto in orkester Allegro Andante Allegro scherzando *** Maksimilijan Feguš: Simfonija

1. Adagio – Allegro – Tempo I. – Andante – Allegro – Andante
2. Adagio

III. Scherzoso – L'istesso tempo – Tempo di valse – Scherzoso

1. Andante – Allegro – Adagio

Gabriel Fauré: Pavana za zbor in orkester, op. 50   Bržkone z bolečim zavedanjem o klavrnem mednarodnem ugledu angleške glasbe, ki je z izjemo naturaliziranega Sasa, Georga Friedricha Händla, svoje »zlato obdobje« prehitro končala že s smrtjo Henryja Purcella leta 1695, so si Ralph Vaughan Williams (1872–1958) in še nekateri njegovi sodobniki prizadevali na novo odkriti angleški glasbeni idiom oziroma govorico, ki bi s svojo veličastnostjo in ekspresivno tehtnostjo ustrezala veličini tedanjega britanskega imperija. V kontekstu zbiranja angleške glasbene dediščine in priprave nove edicije Angleškega himnarija (English Hymnal) se je Vaughan Williams posvečal podrobnemu raziskovanju himen in drugih napevov, ki so najverjetneje nastali v večstoletnem prepletanju gregorijanskega korala z ljudsko pesmijo. Obsežno uredniško delo ga je sicer odvračalo od lastnega glasbenega ustvarjanja, a mu je kljub temu dalo nov vpogled, kot je tudi sam pripomnil: »Takrat sem se spraševal, ali nemara zapravljam svoj čas. Toda zdaj vem, da je bilo dveletno druženje z nekaterimi najboljšimi (kakor tudi najslabšimi) napevi na svetu boljša glasbena šola od še tako velike količine sonat in fug.« Fantazija na temo Thomasa Tallisa je tako nastala kot neposreden »produkt« skladateljevega preučevanja devet Tallisovih napevov iz Angleškega psalterija (English Psalter) iz leta 1597, še posebej tretjega, ki je napisan v frigijskem modusu. Težko je reči, zakaj je Vaughan Williams izbral prav ta napev; morda je k temu pripomogla tudi verska gorečnost podstavljenega besedila »Why fumeth in sight: the Gentiles spite, in fury raging about?« (Zakaj besnijo ti pogani, zakaj obseda jih ta divja jeza?, prev. a.), čeprav se v glasbenem toku skladbe, ki izseva meditativnost, mir, na trenutke morda celo melanholijo, ne zgodi praktično ničesar vsaj približno tako dramatičnega, kot nakazuje besedilo. Fantazija je bila dokončana junija 1910, svojo praizvedbo pa je doživela že 6. septembra istega leta na Festivalu treh zborov (Three Choirs Festival) v gloucestrski katedrali. Fantazija je povzročila pravo senzacijo in skladatelju prinesla državno, nato pa še širše mednarodno priznanje. Eden izmed dejavnikov, ki je prispeval k njenemu takojšnjemu preboju, je bilo dobro poznavanje akustike katedrale v Gloucestru, pri tem pa skladatelj ni upošteval zgolj odmevnosti velikega prostora, temveč tudi slog in izvajalsko prakso renesančne cerkvene glasbe, zlasti tehniko prostorsko ločenih zborov (it. cori spezzati). Skladba je tako napisana za dve glavni skupini – manjši godalni ansambel in večji godalni orkester, iz katerega je nato izločen godalni kvartet, ki občasno tvori tretjo skupino. Skladba se začenja z mistično obarvano »procesijo« akordov, iz katerih se nato postopoma združijo fragmenti Tallisovega napeva v enovito melodijo, ki jo spletajo violončeli, viole in druge violine. Druga različica melodije, ki jo predstavijo violine, nas pripelje do nekakšne medigre, v kateri se izrisujeta dva samostojna »zbora«, ki sta vpeta v vzajemno komunikacijo po načinu responzorialnega petja (odgovora zbora solistu oziroma manjši skupini ali obratno). Člani godalnega kvarteta, ki jih vodi viola, s svojo igro sprožijo bolj dinamično zasnovan osrednji del, v katerem se oglasi več različic oziroma izpeljav Tallisove teme. Glasba se v tesnem prepletu godalne igre razvija do strastnega vrhunca, po katerem si oba »zbora« inštrumentov odgovarjata z ekstremnimi dinamičnimi premiki in presenetljivimi harmoničnimi kontrasti. Skladba se postopoma in v več dinamičnih valovih umirja z okruški Tallisove melodije, ki se konča z nežnim izzvenevanjem sklepnega akorda.   Jacques François Antoine Ibert (1890–1962) je bil deležen glasbenih spodbud že v najzgodnejšem otroštvu. Najprej se je navdušil za igranje violine, nato pa pod vplivom matere, ki je bila tudi sama nadarjena pianistka, še za klavir. Po končani šoli se je Ibert začel preživljati z muziciranjem, pri tem pa pridobival raznolike glasbene izkušnje s poučevanjem, korepetiranjem in igranjem klavirja v kinodvoranah. Leta 1910 se je vpisal na Pariški konservatorij, kjer se je učil pri Émilu Pessardu, Andréju Gedalgu in Paulu Vidalu. V prvih letih je celo študiral skupaj z Arthurjem Honeggerjem in Dariusom Milhaudom, članoma francoske šesterice (Les Six). Študij na konservatoriju je moral zaradi vpoklica v mornarico prekiniti, kar ga je tako v fizičnem kot umetniškem smislu oddaljilo od članov šesterice, toda mladi skladatelj je hitro pokazal, da je sposoben ubrati svojo ustvarjalno pot in pri tem izoblikovati prepoznaven slog: po koncu prve svetovne vojne mu je namreč že v prvem poskusu leta 1919 uspelo osvojiti prestižno Rimsko nagrado (Prix de Rome), za katero se je kar petkrat (a žal neuspešno) potegoval tudi Maurice Ravel. Nekateri muzikologi in glasbeni zgodovinarji so Iberta označili za glasbeno konservativnega oziroma eklektičnega zaradi njegove predanosti slogovnim elementom poznoromantične francoske tradicije Saint-Saënsa in Fauréja, vendar je nanj močno vplivala tudi obilica drugih in drugačnih poetik, estetik in filozofskih naziranj, ki so jih promovirali najpomembnejše umetniške figure 20. stoletja, kot so Pablo Picasso, Henri Matisse, Marc Chagall, Igor Stravinski, Ernest Hemingway, Jean Cocteau, Gertrude Stein, Vaclav Nižinski in Aaron Copland idr. Toda namesto da bi se tesneje povezal s katero od tedaj že etabliranih kompozicijskih ideologij in poetik, ki so krožile v tistem času, je mladi skladatelj raje eksperimentiral s harmonijo v svojih žanrsko nadvse raznolikih skladbah – baletih, glasbenogledaliških formah, filmski glasbi, simfonijah ter skladbah za solistične inštrumente in komorne zasedbe. Morda je tudi zaradi širokega spektra kompozicijskih stilov in žanrov Ibertovo glasbo težko kategorizirati, kar se je odražalo tudi v delnem ostrakizmu njegovih skladb iz tedanjega glasbenega kánona. Kakorkoli že, Koncert za flavto je vse do danes ostal eno izmed najbolj priljubljenih koncert za ta inštrument, ne glede na aktualne glasbene trende. Ibert se je komponiranju koncerta posvetil leta 1932, ko ga je profesor na Pariškem konservatoriju in obenem izvrsten flavtist Marcel Moyse prosil, naj napiše neko novo in predvsem tehtnejšo skladbo za flavto, s katero bi lahko širši javnosti predstavil svojo virtuoznost. Dejansko je postal ta tehnično izredno zahtevni koncert po praizvedbi leta 1934 tako priljubljen, da so zadnji stavek koncerta večkrat uporabili kot del sprejemnega preizkusa flavtistov na Pariški konservatorij. Prvi stavek Allegro, ki se zdi kot erupcija neprekinjenega kromatičnega nemira, se odpre z »nevihto« šestnajstink, na katere odgovori lirična druga tema s prizvokom zle slutnje. Tekoče gibanje šestnajstink se ponovno vrne v »maščevalnem« zamahu, ki se kaže v nenehnem »žongliranju« glasbenega materiala od solista do različnih inštrumentalnih skupin. Drugi stavek, zasanjani Andante, ki ga spremljajo nežna godala, spominja na Ibertovo orkestralno suito Escales (Pristanišča), ki je nekakšen sežetek zvočnih impresij s skladateljevih potovanj po Italiji in Sredozemlju. Finale koncerta (Allegro scherzando) je očiten dokaz, da Ibert ni bil le glasbeno konservativen skladatelj, saj se v kompleksnem ritmičnem tkivu stavka, v katerem se izmenjujejo odseki s štiri- in tridelnim metrumom, jasno zrcalijo vplivi ameriškega jazza. Omenjeni vplivi obujajo nekatere reminiscence iz Ibertovih partitur filmske glasbe, ki se v kontekstu ustvarjalne prakse Gebrauchsmusik (»uporabne glasbe«) 20. stoletja ne izogiba niti popularnejšim vižam. Končni stavek postavlja pred solista celo vrsto tehničnih zahtev – od naglih in velikih intervalnih skokov, še hitrejših lestvičnih pasaž, pa vse do vrtoglavo hitrega melodičnega materiala, ki doživi svojo kulminacijo v zadnji kadenci ob sklepnih in energičnih poudarkih orkestra.   Vsestransko aktiven glasbenik – skladatelj, zborovodja, dirigent in univerzitetni profesor Maksimiljan Feguš (rojen leta 1948 na Ptuju) se je začel z glasbo intenzivneje ukvarjati po končani nižji glasbeni šoli, kjer se je učil igrati na trobento in klavir, in Srednji glasbeni šoli Maribor (današnjem Konservatoriju za glasbo in balet Maribor). Med letoma 1977 in 1995 je deloval kot zborovodja in korepetitor mariborske Opere, vodil pa je tudi več drugih zborov in orkestrov. Študij kompozicije je z odliko končal na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Danetu Škerlu, študiral pa je tudi dirigiranje pri profesorju Antonu Nanutu. Fegušev glasbeni opus obsega dela različnih zvrsti in za raznolike zasedbe, med katerimi zasledimo skladbe za orkester in komorne sestave kakor tudi zbore, samospeve in celo partiture za scensko glasbo. Feguševa skrbna in preudarna metoda komponiranja se zrcali tudi v strukturi njegove Simfonije, ki jo je zasnoval v štirih stavkih in jo začel komponirati že leta 1975, čeprav jo je dokončal šele 16. junija 1993, kot dokazuje skladateljev pripis na zadnji strani partiture. Feguš je pri ustvarjanju izhajal predvsem iz sonatne oblike, pri tem pa stremel k svojevrstni enotnosti glasbenega materiala oziroma monotematskosti, kot je poudaril tudi sam: »Simfonijo sem zasnoval monotematsko: ves čas se prepleta tema ali neko zaporedje intervalov, ki se ponavljajo v raznovrstnih odtenkih, ritmičnih značilnostih, kontrapunktih, obdelavah v območju modalnosti … in bi jo lahko imenoval Simfonija 'monotematica'.« V Simfoniji se tako z intenzivno rabo kromatike kaže nenehno obdelovanje glasbenih tem v različnih postopkih ritmične in motivične variacije, rekombinacije, inverzije itd., pomembno vlogo pa ima tudi zasedba glasbil, med katerimi najdemo celo čelesto in razširjeni korpus tolkal, s katerimi skladatelj močno razširi izraznost zvočne palete. Svojevrstne neoklasicistične kompozicijske prvine v Feguševi Simfoniji se tako udejanjajo tudi v funkcionalnosti zaporedja posameznih stavkov (po že omenjenem zgledu sonate): prvi stavek (Adagio–Allegro) tako zavzema nekakšno vlogo ekspozicije, drugi stavek (Adagio) se tako kaže kot kontrapunktična izpeljava v obliki passacaglie, ki temelji na nenehno ponavljajočem se (ostinatnem) motivu oziroma temi, tretji stavek (Scherzoso) je zamišljen kot plesno »razvedrilo«, v katerem lahko prepoznamo tudi medsebojno zamenljive ritmične obrise priljubljenih plesov (polke in valčka), medtem ko se finale realizira kot repriza z variirano tematsko konfiguracijo prvega stavka. Delo je prvič izvedel orkester Mariborske filharmonije leta 2001 pod taktirko Nicholasa Carthyja v Dvorani Union, medtem ko prvi posnetek simfonije datira že v leto 1996, in sicer v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta.   Pavana v fis-molu (op. 50) je skladba za orkester in neobvezni zbor, ki jo je leta 1887 dokončal francoski skladatelj Gabriel Fauré (1845–1924). Kot namiguje naslov skladbe, naj bi šlo za elegantni španski dvorni ples v razmeroma počasnem tempu (sam španski izraz pavón namreč označuje pava), čeprav sam ples skoraj zagotovo izvira s severnoitalijanskega območja (iz Padove). Fauré je skladbo zasnoval v enem samem stavku in to za razmeroma skromno orkestrsko zasedbo a due (ob godalih s parno zasedbo flavt, oboj, klarinetov, fagotov in rogov), pri tem pa mu je uspelo zajeti atmosfero skorajda mistične elegance, ki je tudi sicer značilni estetski atribut francoske belle époque. Osrednje vodilo pri glasbenem ustvarjanju, ki je botrovalo tudi k racionalnejšemu izboru števila glasbenikov, je bilo predvsem načrtovana izvedba skladbe v okviru lahkotnejših poletnih koncertov pod taktirko Julesa Danbéja. Potem ko se je Fauré odločil, da bo delo posvetil svoji mecenki in ljubljenki pariških salonov, grofici Elisabeth Greffulhe, je Pavani želel dodati tudi nekaj teatralične teže. V ta namen je orkestracijo razširil na »nevidni zbor za odrom«, v povsem zadnji različici pa je dodal napotke tudi za plesalce, ki naj bi poustvarili vsebino verzov. Te so jih svojčas pripisovali Paulu Verlainu, a se je kasneje izkazalo, da naj bi bil avtor pétega besedila grofičin bratranec, Robert de Montesquiou-Fézensac. Izključno instrumentalna različica Pavane je bila prvič izvedena 25. novembra 1888 na koncertu društva Concerts Lamoureaux pod vodstvom Charlesa Lamoureauxa. Le tri dni pozneje je doživela svojo prvo izvedbo še različica z zborom, in sicer v okviru koncerta Nacionalnega glasbenega društva (Société nationale de musique). Leta 1891 je grofica Greffulhe Fauréju pomagala tudi pri oblikovanju različice skladbe z zborom in plesalci, ki je bila zamišljena kot »koreografski spektakel« za eno izmed njenih vrtnih zabav v znamenitem pariškem parku Bois de Boulogne. Pavana je s svojo neposredno melodiko in svojevrstno melanholično toplino, ki opeva minljivost naših življenj in ljubezni, naglo osvojila srca  in ušesa francoskega občinstva, še večjo veljavo pa ji je dala uvrstitev na železni repertoar baletne skupine Ruski baleti (Ballets Russes) pod vodstvom impresarija Sergeja Djagileva. Baletna skupina je Pavano izvajala pod kar dvema različnima naslovoma, Las Meninas (Spletične) iz leta 1916 in Les jardins d'Aranjuez (Vrtovi Aranjuez) iz leta 1919. Velja omeniti še to, da je motiv pavane kot dvornega plesa uporabil tudi Maurice Ravel, sicer Fauréjev učenec na Pariškem konservatoriju, in sicer v svoji klavirski skladbi Pavane pour une infante défunte (Pavana za umrlo infantinjo) iz leta 1899, kar nedvomno kaže na priljubljenost – in s tem tudi neposredno estetsko »uporabnost« – plesno obarvanih glasbenih motivov. Benjamin Virc   BIOGRAFIJA DIRIGENTA Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija. O programu nocojšnjega koncerta je zapisal sledeče besede: »Ko dirigiram, imam vedno občutek, da se pogovarjam s poslušalci, zato le nekaj besed k nocojšnjemu programu. Fantazijo Vaughana Williamsa sem prvič dirigiral v Nottinghamu s tamkajšnjim Komornim orkestrom, v dvorani z resnično bogato akustiko, tako kot bi želel skladatelj. Še sam ne vem, če je ta glasba v resnici glasba 20. stoletja ali pa nemara obstaja že od nekdaj in za vedno. Vsekakor čutim, da je ta glasba izredno angleška, kot sem sam, kljub več kot 40 letom življenja tukaj. Iberta dirigiram prvič. Kakšna energija! Kako je šele on moral trpeti z eno nogo v preteklosti, z drugo pa v prihodnosti. V glasbenem smislu, seveda. Najbrž tako kot Ralph Vaughan Williams?! Delal sem že z ogromno mladimi, a se zelo veselim prvega skupnega nastopa z nocojšnjo solistko. Prav neverjetno, koliko znanja imajo mladi in kako se je v stiku z njimi žlahtnilo tudi moje znanje in poznavanje glasbe. Včasih si želim, da bi imel lahko možnost povprašati Verdija, Puccinija, Čajkovskega – in druge skladatelje –, ko gledam v njihove partiture. Maksa Feguša poznam, odkar sem prišel v Maribor. Doslej sem dirigiral ogromno slovenskih skladateljev, veliko izmed njih jih je prav iz Maribora. Tudi njegova partitura je porajala kar nekaj vprašanj, ob katerih sva lahko skupaj kramljala. Kljub temu da je bila njegova Simfonija že izvajana in celo posneta, se na neki način še vedno počutim kot porodničar. In za sam konec še Fauré. To njegovo delo sem dirigiral že v Guildfordu kot študent, in sicer v izvirni različici brez zbora. Moj mentor na Kraljevi akademiji, Maurice Handford, me je vprašal, zakaj neki ne dam zbora zraven. (Poleg tega mi je rekel, naj se ne izgubim v 'luknji' pod opernim odrom, haha!) No, dragi in spoštovani Maurice, zdaj pa si le dobil zadoščenje in odgovor na svoje vprašanje.« Fotografija: https://www.dropbox.com/s/z9lnr8y0z067u0o/robinson%20simon.jpg?dl=0 Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor   BIOGRAFIJA SOLISTKE Dorotea Senica (roj. 1997) je začela igrati prečno flavto na Konservatoriju Maribor pri profesorici Valeriji Kamplet, pri kateri je tudi maturirala. Pri petnajstih letih je opravila sprejemni izpit za redni študij flavte (koncertna smer) v razredu Michaela Martina Koflerja na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer je začela študirati sočasno ob obiskovanju Umetniške gimnazije v Mariboru. Junija 2018 je z odliko diplomirala, junija 2021 pa zaključila magistrski študij (oboje pri prof. Koflerju). V zimskem semestru 2020 je bila v Parizu na študijski izmenjavi Erasmus+ na CNSMDP (Conservatoire Nationale Supérieur de Musique et de Danse de Paris) v razredu Philippa Bernolda. Trenutno poučuje flavto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Glasbenih tekmovanj na regijski, državni in mednarodni ravni se udeležuje že od desetega leta. Na državnem tekmovanju TEMSIG je kot najmlajša udeleženka v najvišji kategoriji zmagala v letih 2010, 2013 in leta 2016. Na mednarodnih tekmovanjih je med drugimi zmagala na Mednarodnem tekmovanju mladih glasbenikov »Petar Konjović« v Beogradu, leta 2011 na Mednarodnem tekmovanju Città di Padova, na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass Varaždin (2015) ter leta 2019 na Mednarodnem flavtističnem tekmovanju na Nizozemskem v kategoriji magistrskih študentov. Za izjemne dosežke je ob zaključku nižje glasbene šole dobila najvišje priznanje Konservatorija za glasbo in balet Maribor, »Dr. Roman Klasinc« (2010). Bila je finalistka tekmovanja Evrovizijskih mladih glasbenikov (2016), finalistka in prejemnica nagrade za najboljšo izvedbo skladbe Sequenza Luciana Beria na Mednarodnem tekmovanju »Severino Gazzelloni« v Pescari (2018), polfinalistka na Mednarodnem tekmovanju v Guangzhouju na Kitajskem (2018) in polfinalistka na Mednarodnem tekmovanju glasbenikov v Cluju v Romuniji (2019). Leta 2017 in 2021 se je uvrstila na Mednarodno tekmovanje flavtistov v Kobeju na Japonskem, letos pa na Mednarodno glasbeno tekmovanje ARD, ki se bo odvijalo konec poletja v Münchnu. Orkestrske in koncertne izkušnje je pridobivala v okviru več projektov Simfoničnega orkestra Univerze Mozarteum, z Münchensko filharmonijo in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Kot solistka je nastopala z godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z orkestrom Slovenske Filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor ter z Mendelssohnovim komornim orkestrom iz Madžarske. Je štipendistka Mednarodne glasbene akademije v Liechtensteinu, Soroptimistk Maribor in Gallusova varovanka. V študijskem letu 2016/2017 je bila zaradi izjemnih dosežkov izbrana za »Mladi up« Zavarovalnice Triglav. Svoje znanje je večkrat izpopolnjevala tudi na poletnih šolah pri Mateju Zupanu, Mileni Lipovšek, Lizi Hawlini Prešiček, Karolini Šantl-Zupan, Michaelu Martinu Koflerju, Martinu Beliču, Erwinu Klambauerju, Philippu Bernoldu ter na seminarjih pri Jamesu Galwayu, Karlu Heinzu Schützu, Julienu Beaudimentu, Juliette Hurel, Bülentu Evcilu, Jánosu Bálintu, Andrei Lieberknecht, Alešu Kacjanu in Mateji Bajt.   Fotografija orkestra https://www.dropbox.com/s/020ts5e0vu5a8jv/ORKESTER.JPG?dl=0 Foto: Tiberiu Marta/SNG Maribor

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj, 16. junija 2022, jubilejno petdesetič uprizorila komično dramo o razkrivanju skrivnosti, ujetih v mobilne telefone, Popolni tujci v režiji Tamare Damjanović, ki je besedilo napisala po motivih italijanske filmske uspešnice. Nastopili bodo Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Eva Kraš in Matevž Biber. Štirje dolgoletni prijatelji in njihove najdražje z izjemo Filipa, katerega prijateljica je doma obležala z vročino, se družijo na terasi in opazujejo lunin mrk. Večer mineva v čaru duhovitih zbadljivk, simpatičnih šal in aktualnih pogovorov o družinskih ter intimnih zadevah. Ko tema pogovora nanese na informacije, ki jih skrivajo naši nepogrešljivi mobilni telefoni, se zbrana druščina junaško odloči, da ni skrivnosti, ki bi jih tajili pred prijateljskim omizjem. Nedolžna igra, da bo vsak od njih klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med večerjo, delil z vsemi zbranimi, sproži sprva zabavne reakcije, a lahkotnost igre se začne počasi izgubljati. Skrivnosti, ki bi morale ostati v majhnih glavah pametnih telefonov, spremenijo slike o zakoncih, partnerjih, ljubicah in prijateljih. Ta večer prav vsak od njih razkrije temno plat, ki jo uspešno skriva. A poti nazaj več ni in nihče ne ve, kam bo nedolžna igra usmerila svoj tok. Prevajalka in lektorica je Mojca Marič, dramaturginja Maja Borin, scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Marita Ćopo, oblikovalec svetlobe Luka Matić, skladateljica Katarina Ranković, oblikovalec odrskega giba Sergiu Moga, oblikovalec videa Mihael Mahkovic, glasbeniki Katarina Ranković, klavir in vokal, Ljubica Damčević, violina, Vladimir Jovanović, trobenta, Vojislav Savić, glasbeni tonski mojster, glasovi Vladimir Vlaškalić, Jana Bjelobrk, Bojan Maroševič, Viktor Hrvatin Meglič, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Minca Lorenci in Polonca Rajšp. Uprizoritev je bila na 29. festivalu Dnevi komedije v Celju nagrajena kot žlahtna komedija po izboru strokovne žirije, Mateja Pucko je prejela nagrado žlahtna komedijantka, Gorazd Žilavec pa žlahtni komedijant.

Jutri, v petek, 17. junija 2022, bo ob 19.30 v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor Balet Narodnega gledališča Brno izvedel večer sodobnega baleta 4 Elements, štiri razburljive koreografije o ženskah in moških, o redu in elementarni spontanosti, ki jih podpisujejo priznani koreografi Nacho Duato, Jiří Kylián in Lukáš Timulak. Ballet NdB je prvič sodeloval z eno najbolj priznanih osebnosti sodobnega baleta – z Nachom Duatom. Njegova koreografija Gnawa je impresivna predstava z glasbo, značilno za severnoafriško regijo in sosednje Sredozemlje. Gnawa je polna plesne in glasbene moči, čutne elegance, organskega ritma Mediterana ter plastične in dinamične koreografije Nacha Duata. Plešejo solista Emilia Vuorio, Arthur Abram in baletni ansambel NdB. V tem večeru si lahko ogledate tudi dve izjemni koreografiji Jiříja Kyliána Sarabande in Falling Angels. Moški in ženski elementi so predstavljeni z mojstrskimi kompozicijami vsakega naslova. Falling Angels prikazuje ženske, plesalke, njihovo ambicijo po popolnosti in njihovo podrejenost ženski psihi v različnih življenjskih situacijah. Plešejo An Se Hyun, Barbora Bielková, Kristýna Kmentová, Klaudie Lakomá, Momona Sakakibara, Emilia Vuorio, Eriko Wakizono in Taela Williams. Po drugi strani je Sarabande čisto moška zadeva. Koreograf v nekaterih pogledih šovinistično gleda na moško agresivnost, ranljivo občutljivost in civiliziranost, raziskuje moško spolnost, občutke ničvrednosti, pomembnosti ... in neumnosti. Plešejo Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Uladzimir Ivanou, Ryunosuke Ishikawa, Thoriso Magongwa in Shoma Ogasawara. Del baletnega večera je tudi izvirno delo Lukáša Timulaka Skriti red, kjer avtor obravnava strukturo našega bitja, življenje v svetu vidnih in nevidnih vzorcev. Plešejo Barbora Bielková, Emilia Vuorio, Taela Williams, Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Ryunosuke Ishikawa in baletni ansambel NdB.

  NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Gostovanje Baleta Narodnega gledališča Brno 4 Elements – baletne mojstrovine Jiříja Kyliána, Nacha Duata in Lukáša Timuláka Jutri, v petek, 17. junija 2022, bo ob 19.30 v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor Balet Narodnega gledališča Brno izvedel večer sodobnega baleta 4 Elements, štiri razburljive koreografije o ženskah in moških, o redu in elementarni spontanosti, ki jih podpisujejo priznani koreografi Nacho Duato, Jiří Kylián in Lukáš Timulak. Ballet NdB je prvič sodeloval z eno najbolj priznanih osebnosti sodobnega baleta – z Nachom Duatom. Njegova koreografija Gnawa je impresivna predstava z glasbo, značilno za severnoafriško regijo in sosednje Sredozemlje. Gnawa je polna plesne in glasbene moči, čutne elegance, organskega ritma Mediterana ter plastične in dinamične koreografije Nacha Duata. Plešejo solista Emilia Vuorio, Arthur Abram in baletni ansambel NdB. V tem večeru si lahko ogledate tudi dve izjemni koreografiji Jiříja Kyliána Sarabande in Falling Angels. Moški in ženski elementi so predstavljeni z mojstrskimi kompozicijami vsakega naslova. Falling Angels prikazuje ženske, plesalke, njihovo ambicijo po popolnosti in njihovo podrejenost ženski psihi v različnih življenjskih situacijah. Plešejo An Se Hyun, Barbora Bielková, Kristýna Kmentová, Klaudie Lakomá, Momona Sakakibara, Emilia Vuorio, Eriko Wakizono in Taela Williams. Po drugi strani je Sarabande čisto moška zadeva. Koreograf v nekaterih pogledih šovinistično gleda na moško agresivnost, ranljivo občutljivost in civiliziranost, raziskuje moško spolnost, občutke ničvrednosti, pomembnosti ... in neumnosti. Plešejo Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Uladzimir Ivanou, Ryunosuke Ishikawa, Thoriso Magongwa in Shoma Ogasawara. Del baletnega večera je tudi izvirno delo Lukáša Timulaka Skriti red, kjer avtor obravnava strukturo našega bitja, življenje v svetu vidnih in nevidnih vzorcev. Plešejo Barbora Bielková, Emilia Vuorio, Taela Williams, Arthur Abram, Manuele Bolzonello, Ryunosuke Ishikawa in baletni ansambel NdB. ### dodatne informacije Alan Kavčič 041/697-121

3. koncert cikla Carpe artem

Carpe artem: Nove poti

Četrtek, 16. junija 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič

Na zaključnem koncertu spomladanskega sklopa glasbeno-umetniškega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora, z naslovom Nove poti bomo slišali ambiciozen program za večjo komorno zasedbo s spletom klasičnega in sodobnega: glasbo Gabirela Pierneja, vsestranskega glasbenika pariškega fin-de-siècla, redko izvajane postmodernistične Ljudske plese Luciana Beria, prvo slovensko izvedbo skladbe ameriškega skladatelja Matthewa Kennedyja in francosko šarmantnim kvintetom Jeana Françaixa.

Protagonistki programa sta na Dunaju delujoča harfistka Tina Žerdin in mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst, kot gostja bo nastopila tudi violinistka Kristina Šuklar, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra radia ORF na Dunaju.

Glasbeniki: Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran, Tina Žerdin, harfa, Mateja Kremljak Hotko, flavta, Domen Marn, klarinet, Kristina Šuklar, violina, Roberto Papi, viola, Gorazd Strlič, violončelo, Krištof Hrastnik, tolkala, Tajana Novak, tolkala   Program: Gabriel Pierne: Variations libres et finale Luciano Berio: Folk Songs za glas, flavto, klarinet, harfo, violo, violončelo in tolkala Matthew Kennedy: Six Encounters of Mistrust and Coffee – prva izvedba v Sloveniji Jean Françaix: Kvintet št. 2 za flavto, violino, violo, violončelo in harfo   O PROGRAMU Gabriela Piernéja (1863–1937) je izoblikovalo živahno in umetnosti izjemno naklonjeno okolje pariškega fin de siècla, ki ga je kot vsestranski glasbenik – skladatelj, dirigent, pianist, organist in organizator koncertov – tudi sam dejavno sooblikoval. Čeprav ga zgodovina glasbe danes obravnava predvsem kot skladatelja, je večino svojega odraslega življenja posvetil dirigiranju. Leta 1910 je na čelu še danes delujočega pariškega orkestra Colonne nasledil njegovega ustanovitelja, Édouarda Colonna, ter orkestru dirigiral vse do svoje upokojitve leta 1933. Inteligenten, dojemljiv in odprt do sodobnih umetniških tokov, je Gabriel Pierné zaslužen za krstne izvedbe številnih temeljnih in prelomnih del zahodne klasične glasbe, kot so na primer Ibéria Clauda Debussyja, Ravelova suita Daphnis et Chloé ter balet Le Oiseau de Feu Igorja Stravinskega. Kadar ni bil polno zaseden z dirigentskimi obveznostmi, si je ob večerih rad privoščil ogled cirkuške predstave; nenavadno navdušenje, ki pa ga je Pierné delil s številnimi sodobniki, tudi s skladateljskima kolegoma Erikom Satiejem in Igorjem Stravinskim. Skladanju se je Gabriel Pierné intenzivno posvečal pravzaprav samo tri mesece letno, v času poletnih počitnic, ki jih je tradicionalno preživljal na bretonski obali. Kljub temu je ustvaril impresiven opus prek sto petdesetih del, v katerih sta eleganca in melodični šarm, dediščina Piernéjevega učitelja kompozicije Julesa Massenetja, vpeta v spretno obvladovanje glasbene teksture in forme, ki ga dolguje svojemu orgelskemu profesorju Césarju Francku. Inovacije glasbenega jezika, ki jim je bil kot dirigent izjemno naklonjen, je Pierné kot skladatelj sprejemal le izjemoma in zelo selektivno. Tako je izoblikoval svojstven glasbeni jezik, ki je v svojem bistvu tradicionalen, a se hkrati zaveda sodobnosti. V tem kontekstu poslušamo tudi skladbo Variations libres et finale za flavto, godalni trio in harfo (1933). V njej skladatelj avtonomijo posameznih inštrumentov spretno spaja v homogeno celoto, ki je mestoma impresionistično prosojna in lahkotna, mestoma pa preide v zgoščen kontrapunkt. Briljanten in ritmično agilen finale poudarja virtuoznost solistov, hkrati pa mojstrsko izrablja zvočne potenciale inštrumentalne skupine. Skladba se zaključi z melanholično reminiscenco prve teme. Ustvarjalna, institucionalna in teoretska dediščina Luciana Beria (1925–2003) je izjemna in z vsako kratko predstavitvijo ji bržkone storimo krivico. S svojim skladateljskim delom je presegal vprašanja kompozicijskih tehnik in se loteval širših dilem sodobne kulture; njegove skladbe tako niso zgolj umetniški artefakti, pač pa oblika akademskega diskurza, prek katerega prevprašuje meje glasbe in glasbene prakse. Po začetnem zanimanju za serializem (študij pri Luigiju Dallapiccoli) se je navdušil nad elektronsko glasbo in danes velja za enega pionirjev te zvrsti. Skupaj s skladateljem Brunom Maderno je leta 1954 v Milanu ustanovil Studio di Fonologia Musicale, v katerem je skušal preseči takrat aktualen razkol med nemško elektronsko glasbo in francosko musique concrète. Glasbenikom je Luciano Berio morda najbolj znan po seriji Sekvenc (1958 –2002), virtuoznih del za solistične inštrumente, v katerih raziskuje zvočne možnosti glasbil in pri tem zadeva tako ob meje zmožnosti inštrumenta kot ob meje zmožnosti izvajalca. Berievo raziskovanje meja med glasbo in jezikom oziroma med zvokom in znakom lahko opazujemo v skladbi Thema/Ommagio a Joyce (1958). V njej je elektronsko manipuliral posnetek govora, ki je mestoma še ohranil razločnost posameznih besed, mestoma pa je začel izgubljati semantični potencial in pridobivati zvočnega. Berievemu zanimanju za razmerje med glasbo in jezikom sta verjetno botrovali dve biografski dejstvi: vseživljenjsko prijateljstvo s pisateljem, lingvistom in filozofom Umbertom Ecom ter ljubezenska in umetniška vez z ameriško mezzosopranistko Cathy Berberian. Prav slednji je posvečena večina Berievih vokalnih del, tudi današnji cikel Folk Songs za mezzosopran in sedem inštrumentov (1964), ki nam odpira pogled na še en pomemben segment skladateljeve ustvarjalne dejavnosti. Gre za ponovno »uporabo« lastnih ali tujih del, pri čemer je potrebno opozoriti, da za Beria tovrstna praksa nikoli ni preprosta transkripcija ali aranžma, pač pa jo razume v joycevski tradiciji »analize-prek-kompozicije«. Izvorno gradivo cikla Folk Songs so ljudske in popularne pesmi ter dva skladateljeva študentska samospeva; to gradivo z izjemo ritmičnih in harmonskih dodelav ostaja praktično nespremenjeno. Nosilec nove vsebine postane inštrumentalni diskurz, ki mu Berio pripisuje funkcijo »namigov in komentarjev o zgodovinskem kontekstu in primernih sodobnih rabah izvornega materiala«. Nastanek cikla Folk Songs sovpada z vrhuncem glasbenega modernizma, ki je bil v svoji esenci usmerjen le in vselej naprej. V tem konktestu postane revolucionarno prav Berievo lahkotno sprejemanje tradicije, z načinom njene rekontekstualizacije pa se skladatelj že obrača v smer postmodernizma. Ameriški skladatelj Matthew Kennedy (1987) je diplomant univerz v Indiani in Južni Karolini, trenutno deluje kot asistent za kompozicijo in glasbeno teorijo na univerzi Heidelberg v Ohiu. Kot skladatelj in predavatelj je reden gost glasbenih festivalov, njegova dela pa so bila izvedena na vseh petih celinah. Kennedyjev glasbeni jezik, rezultat neumornega raziskovanja, je močan v svoji preprostosti. Z glasbo rad posega v »temne prostore« človeka, kar drži tudi za cikel pesmi Six Encounters of Mistrust and Coffee za mezzosopran, harfo in violončelo (2012), ki bo nocoj v Sloveniji izveden prvič. Zanj je skladatelj izbral pesmi svoje prijateljice, pesnice Katherine Rutledge. V njih avtorica raziskuje »globine človeške bolečine« ter se sooča z občutki melanholije in otožnosti (The Reel), naveličanosti in razočaranj (Music to the Dance), hrepenenja in izgube (2:22 am/pm) ter s težo laži in prevar (Untitled). Ko tovrstnim občutjem sopostavi vsakdanje dejanje pitja kave (49,9%, The Everyman Drug), jih s tem bodisi banalizira bodisi olajša. Z veliko pozornostjo do besedila ter s kar pregovorno ameriško stilistično neobremenjenostjo Matthew Kennedy oblikuje lahkoten in živ glasbeni tok, pri čemer se preprostost in prosojnost glasbene teksture v resnici izkažeta za odliko in ne za pomanjkljivost skladbe. Biografski podatki Jeana Françaixa (1912–1997) ponujajo marsikatero vzporednico z rojakom Gabrielom Piernéjem. Oba sta izšla iz glasbenih družin in bila v zgodnjem otroštvu deležna prve glasbene izobrazbe znotraj družinskega kroga. Obema je bil prirojen izjemen glasbeni talent, ki je bil hitro prepoznan in ustrezno usmerjan. Oba sta imela možnost študirati pri velikih skladateljskih eminencah svojega časa, Pierné pri Julesu Massenetu in Césarju Francku, Françaix pri Nadii Boulanger, ki ga je po nekaterih pričevanjih ohranila v spominu kot svojega najboljšega učenca. Oba sta že v mladosti z zavedanjem tako tradicije kot sodobnosti izoblikovala distinktiven osebni slog, ki sta ga nadgrajevala in dopolnjevala, a nikoli bistveno spreminjala. A če je Gabriel Pierné primarno deloval kot dirigent in se je skladanju posvečal predvsem poleti, je bil Jean Françaix predvsem skladatelj. Skladanje ga je prevzelo že v zgodnjem otroštvu in prav otroško navdušenje nad njim je ohranil tudi v zrelih letih: »Ustvarjanje je privilegij, privilegij osvoboditi se samega sebe. In ta možnost, sposobnost, da ustvariš nekaj iz nič, te preprosto zasvoji.« Užitek, ki ga je sam občutil pri skladanju, je želel prenesti tudi na izvajalce in poslušalce svoje glasbe. S svojim lahkotnim slogom, ki ga odlikuje predvsem bogastvo melodične invencije, je postal izjemno priljubljen pri obeh. Naročil za nove skladbe mu ni nikoli zmanjkalo in pogosto je moral s pisanjem nove skladbe začeti, še preden je zaključil prejšnjo. V svojem iskrenem navdušenju nad lahkotnimi užitki, ki jih ponuja glasba, je Jean Françaix zavračal glasbene inovacije sodobnikov, ki so pripadali tokovom visokega modernizma (atonalnost, serializem, aleatorika). Prizadevanje po uravnoteženosti oblike in vsebine je dopolnjeval z elementi impresionizma in popularnih plesnih ritmov ter tako v neoklasicizem vnesel svojevrsten francoski šarm. Štiristavčno delo Quintette No. 2 za flavto, godalni trio in harfo (1989) odlikujejo samozavest, duhovitost in formalna perfekcija zrelega skladatelja. V tridelnem Allegrissimu zunanja odseka, ki ju zaznamuje lahkotnost podajanja melodičnih linij, uokvirjata centralni lirični del. Prehajanje melodične linije med različnimi inštrumenti je tudi osnovna značilnost tridelnega Scherza. Umirjena čarobnost Nokturna prinese kratek kontrast siceršnji živahnosti skladbe. Zaključni Rondo s temo, izpeljano iz uvodnega Allegrissima, pripelje skladbo v izjemno efekten zaključek, ki je hkrati tudi zaključek današnjega koncerta.   Urška Rihtaršič   GLASBENIKI   Mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst je končala študij zborovskega dirigiranja pri profesorju Karlu-Ernstu Hoffmanu ter pridobila naziv magistra umetnosti in operno-dramskega upodabljanja na graški Univerzi za glasbo. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri M. Lipovšek, Ch. Ludwig, D. Fischer-Dieskau, M. Martinuju, R. Pirnayu ter iz petja baročnega repertoarja pri B. Schlick in Ch. Roussetu. Bila je članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta za mlade umetnike v okviru Ravinia festivala v Chicagu. Gostovala je na odrih Flamske opere v Gentu in Antwerpnu, ljubljanske in mariborske opere, dunajske Komorne opere in Theather an der Wien ter v okviru Glasbene mladine Ljubljanske, Festivala Ljubljana, festivala Kogojevi dnevi, Poletja v stari Ljubljani, Slovenskih glasbenih dni, Koncertnega ateljeja DSS, Steirische Herbst, Carintische Sommer, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Frühlingsfestival v Musikvereinu, Echi lontani, Festivala Retz, Zagrebškega bienala, Wien modern…. Sodeluje s številnimi orkestri in ansambli (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Slovenija, orkester Tonkünstler, Slowind, La petite bande, Armonico Tributo Austria, Capella Musicae, Solamente naturali, Musica Aeterna, Mosaik, Klangforum Wien …) V bogati koncertni karieri je poustvarila največja dela glasbene zakladnice. Redno sodeluje tudi s kitaristom Žarkom Ignjatovićem, s katerim sta gostovala v Ameriki in Kanadi. Za domače in tuje založbe je Barbara Jernejčič Fürst poustvarila dela na več kot 10 zgoščenkah ter izdala štiri samostojne zgoščenke. Prvo je posvetila celotnemu opusu Marija Kogoja ob spremljavi litvanske pianistke Gaive Bandzinaite, katera je tudi njena spremljevalka pri plošči z naslovom V votlini raja z deli Lebiča, Ježa, Šivica in Lipovška. Zgoščenko z naslovom Dotiki je posvetila skladateljicam in skladateljem današnjega časa, ki pišejo za glas solo in Monteverdiju, najnovejša pa je plod sodelovanja s kitaristom Žarkom Ignjatovičem. Je profesorica solopetja na Akademiji za glasbo.   Harfistka Tina Žerdin je na Univerzi za glasbo na Dunaju v koncertnem razredu profesorice Adelheid Blovsky-Miller z odliko opravila tako dodiplomski kot tudi magistrski študij ter se postransko intenzivno izobraževala pri številnih znanih tujih profesorjih, predvsem predstavnikih francoske šole igranja harfe. Med študijem je bila štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Po študiju je iz strani dunajske Univerze za glasbo prejela nagradno štipendijo za izjemne študijske dosežke, leta 2010 pa za svoje raziskovalno in umetniško dejavnost na področju vloge harfe v opusu skladatelja Richarda Wagnerja tudi štipendijo Bayreuthskega štipendijskega sklada. Koncertno se veliko udejstvuje tako doma kot tudi v tujini: nastopa kot solistka, kot članica raznovrstnih komornih zasedb in kot soloharfistka uglednih avstrijskih orkestrov (Dunajski komorni orkester, orkester na starih inštrumentih „Wiener Akademie“, Madžarsko-avstrijska Haydnova fiharmonija, orkester Tirolskih slavnostnih iger). Redno sodeluje z orkestroma Dunajske državne in Ljudske opere, večkrat je gostovala tudi v orkestru Milanske Scale. Je avtorica številnih posnetkov za arhiv Radia Slovenija in avstrijskega ORF-a. V letu 2015 je v založbi Društva slovenskih skladateljev izšla tudi njena prva zgoščenka z deli slovenskih avtorjev, trenutno je v nastanku druga.   Kristina Šuklar je prve ure violine dobila pri štirih letih na glasbeni šoli v Novem Sadu v Srbiji. Pri 14 letih je začela študirati na Dunajskem konservatoriju pri prof. Wernerju Hinku in nadaljevala študij na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Tiborju Vargi. Leta 2003 je ponovno študirala na Dunajskem konservatoriju, tokrat pri prof. Pavlu Vernikovu, in z odliko pridobila akademsko naslov magistra umetnosti. V teh letih je prejela več štipendij, med drugim "štipendijo Herberta von Karajana" in "štipendijo Antona Brucknerja Dunajskih simfonikov". Prejela je več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih v Italiji, Srbiji in Avstriji. Kot komorna glasbenica je nastopila kot soustanoviteljica Wiener Klangkommune. Kot koncertna mojstrica je sodelovala z orkestri, kot so Orquesta sinfónica Simón Bolívar pod vodstvom Gustava Dudamela, Komorni orkester UBS Verbier, Dunajski komorni orkester, Camerata Salzburg, Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken, Orquesta sinfónica de Murcia in z drugimi. Od leta 2011 je druga koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra dunajskega radia ORF.   Flavtistka Mateja Kremljak Hotko je magistrirala v Gradcu na Univerzi za umetnost pri profesorju Nilsu-Thilu Krämerju, podiplomski študij pa zaključila v Imoli pri Glaucu Cambursanu in Massimu Mercelliju. Od leta 1998 deluje kot flavtistka pikolistka v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Igra v različnih komornih zasedbah, kvartetu flavt Flavte brez meja, duetu Anima s harfistko Tino Žerdin, v Kvartetu Lento z godalnim triom, duetu Erato s kitaristom Matjažem Stošičem kot tudi v flamenko skupini Cana Flamenca, jazz kvartetu B. A. S. E., projektu Accademia ... Bila je tudi pikolistka v orkestru Festivala Maribor.   Klarinetist Domen Marn je končal Glasbeno šolo v Krškem pod vodstvom profesorja Roberta Pirca, Srednjo Glasbeno šolo v Celju v razredu Jurija Hladnika in študij na Visoki šoli za glasbo v Zürichu v razredu Fabia Di Casole in Matthiasa Müllerja. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih klarinetistih, kot so Mate Bekavac, Slavko Kovačič, Paolo Beltramini, Philippe Cuper, Charles Neidich, Robert Pickup, Elmar Schmid, Felix-Andreas Genner. V koncertni sezoni 2013/14 je v sklopu študija sodeloval kot praktikant v Simfoničnem orkestru iz Luzerna ter v Operni hiši iz Züricha, kot substitut pa je ob že omenjenih orkestrih sodeloval še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, orkestrom Musikkollegium Winterthur, Sinfonieorchester St. Gallen, orkestrom Collegium Novum Zürich, Ensemble Paul Klee Bern, orkestrom Bavarske Filharmonije ter Orchesterakademie der Zürcher Hochschule der Kunste. Njegove koncerte je snemala RTV Slovenija in Češki radio Ostrava (Češky rozhlas). Na svoji dosedanji glasbeni poti je prejel kar nekaj zlatih priznanj kot solist ali član različnih komornih sestavov na državnem tekmovanju TEMSIG, posebno nagrado province Udine na mednarodnem tekmovanju v Udinah ter zlata priznanja za absolutno prvo mesto in naziv »Laureat« na mednarodnih tekmovanjih v Požarevcu in Beogradu.   Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu, Italija. Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju. Nato se je preselil v Belo Horizonte, Brazilija, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je trenutno solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil tudi z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Skupaj z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.   Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij violončela zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.   Krištof Hrastnik je po končani Srednji glasbeni šoli v Celju nadaljeval študij tolkal na Dunaju pri prof. Dieterju Seilerju in v Gradcu pri prof. Thomasu Lechnerju. Oba študija je zaključil z odliko. V času srednje šole in študija se je redno udeleževal poletnih šol pri priznanih tolkalistih, svoje orkestrske izkušnje pa je nabiral v orkestru Dunajske državne opere, orkestru Dunajskih simfonikov, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, orkestru Slovenske filharmonije in še v mnogih drugih. Od leta 2019 je redno zaposlen v Operno-Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Poleg igranja v orkestru svojo glasbeno pot nadaljuje tudi v komorni skupini Louie's Cage Percussion, ki s svojo edinstveno igro, kreativnimi idejami in virtuoznostjo polni dvorane večjih opernih in koncertnih hiš v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji.   Tajana Novak je dodiplomski študij tolkal zaključila leta 2014 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu pri rednem profesorju mag. art. Geraldu Frommu. Na isti univerzi je leta 2016 v razredu prof. Norberta Rabanserja z odliko zaključila tudi magistrski študij. Iz področja komorne igre se je izobraževala pri priv. doc. mag. Ulrike Stadler, prof. Han-An Liu in prof. Uwe Köllerju, prav tako pa je v okviru študija sodelovala na jazz oddelku s prof. Wolfgangom Tozzijem. Poleg pedagoškega dela je zelo aktivna tudi na koncertnem področju. Tako jo je moč zaslediti v številnih komornih in orkestrskih zasedbah doma in v tujini, prav tako se predstavlja tudi solistično. Redno sodeluje tudi v številnih projektih lokalnega, državnega in mednarodnega pomena, je tudi članica različnih tekmovalnih komisij. Od leta 2019 deluje kot vodja oddelka za tolkala Konservatorija Maribor. Več informacij: www.carpeartem.eu Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171    

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravil na gostovanje v Bonn v Nemčijo, kjer bo v znameniti operni hiši Gledališča Bonn na nabrežju reke Ren v sredo, 1. junija, in v četrtek, 2. junija 2022, uprizoril sodobni balet Edwarda Cluga Peer Gynt. Celovečerni pripovedni balet Edwarda Cluga Peer Gynt je pustolovsko koreografska zgodba o človeku, ki niha med sanjami in realnostjo, da bi našel samega sebe. Balet po istoimenski norveški dramski pesnitvi Henrika Ibsena iz leta 1867 in na glasbo Edvarda Griega se odvija na različnih in zelo oddaljenih koncih sveta ter opisuje usodo oportunističnega popotnika, dokler se na stara leta po vrsti pustolovščin vrne domov k svoji prvi ljubezni Solveig, ki ga je vse življenje zvesto čakala in predstavlja njegovo zadnjo možnost za odrešitev. Sledeč tradiciji neoklasičnega pripovedovanja koreograf Edward Clug gledalstvo popelje v kraljestva opojne samoironije, absurda in nadrealizma. Predstava je na praizvedbi v Mariboru leta 2015 takoj navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko, mariborski Balet pa je z njo večkrat gostoval na najpomembnejših odrih doma (dvakrat v Cankarjevem domu Ljubljana in na Festivalu Ljubljana) ter v tujini v HNK Zagreb na Hrvaškem, Madžarski državni operi v Budimpešti, Narodnem gledališču Brno na Češkem, v Aleksandrinskem gledališču v Sankt Peterburgu na festivalu Dance Open in v znamenitem Akademskem gledališču Boljšoj v Moskvi v Rusiji. Edward Clug je balet po mariborski praizvedbi uspešno uprizoril na številnih svetovnih baletnih odrih, med drugim tudi v Dunajski državni operi in sredi maja v Švici z Züriškim baletom.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so na novinarski konferenci direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški direktorji Aleksandar Popovski, Simon Krečič in Edward Clug predstavili repertoar Drame, Opere in Baleta največje gledališke hiše v Sloveniji za sezono 2022/2023. "V našem hramu kulture si prizadevamo, da bi ustvarili prostor skupne komunikacije in skupaj z vami spletli nove, uspešne in zanimive odrske presežke, tudi v smeri trajnostnega razvoja ter tehnoloških inovacij in digitalizacije ter večje ekološke ozaveščenosti, ki jih neposredno uvajamo v lastno gledališko produkcijo kot partnerji mednarodnega projekta STAGES, ki povezuje dvanajst gledaliških institucij v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Umetnost namreč z opozarjanjem na nekatere pereče probleme ne izpostavlja le senčnih plati življenja, ampak hkrati ponuja že premisleke, kako bi lahko bilo drugače, predvsem pa bolje," je ob predstavitvi repertoarja dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Drama SNG Maribor bo pripravila sedem premiernih uprizoritev. "Odpreti želimo vrata za občinstvo, ki želi ponovno vzpostaviti stik z nečim, kar je skoraj božansko, nedoumljivo," pravi umetniški direktor Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski in dodaja, da je sezona rezultat truda, "da se v novi svet vrnejo stare resnice, nesmrtne kot bogovi, ki nikoli ne izginejo, večkrat pa zaspijo." Septembra bo premiera uprizoritve Elektri pristoji črnina Eugena Gladstona O’Neilla v režiji Maše Pelko, novembra sledi premiera uprizoritve Tudi konje ubijajo, mar ne? Horacea McCoya in Simone Hamer v režiji Primoža Ekarta, decembra velika mednarodna koprodukcija s švicarskim gledališčem Vidy théâtre Lausanne in z dvanajstimi partnerskimi gledališči Monolog za žive v času izumiranja Mirande Rose Hall, režiserka švicarske postavitve je Katie Michell, režiser slovenske uprizoritve pa Tin Grabnar. Februarja 2023 bo uprizorjen Frank V. Friedricha Dürrenmatta v režiji Miloša Lolića, marca koprodukcija s Cankarjevim domom Ljubljana Pripovedovalec Mirane Likar in Andreja Jakliča v režiji Nejca Gazvode ter aprila Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v režiji Luke Marcena. V okviru otroškega in mladinskega programa pa bo septembra uprizorjena Rdeča kapuca Maje Borin v režiji Saše Broz. Opera SNG Maribor bo pripravila štiri premierne uprizoritve. Sezono septembra odpira redko izvajana Ponchiellijeva opera La Gioconda v režiji Filippa Tonona pod taktirko Gianluce Martinenghija. Novembra sledi praizvedba slovenske novitete Tesla, ki sta jo ustvarila skladatelj Slavko Avsenik mlajši in libretist Nejc Gazvoda, režiral bo Aleksandar Popovski, dirigiral Simon Krečič. "Uprizoritev bo ob velikih humanističnih idejah briljantnega znanstvenika Nikole Tesle izpostavila tudi aktualne družbene tematike, povezane z vprašanji energije, tehnologij prihodnosti ter ekologije," je dejal umetniški direktor Opere Simon Krečič. Marca 2023 bo sodobno produkcijo Verdijeve opere Don Carlo režiral Marin Blažević, dirigent bo Valentin Egel. Sezono maja sklepa Puccinijeva operna mojstrovina Manon Lescaut v režiji Piera Francesca Maestrinija in pod taktirko Gabriela Bebeșelee. Program Baleta SNG Maribor niha med klasičnim in sodobnim. Novembra bo Valentina Turcu po motivih romana Gustava Flauberta ustvarila dramski balet Madame Bovary. Pomladi sledi baletni triptih, ki ga sestavljajo koreografska noviteta Myth Gaja Žmavca, Rain Dogs Johana Ingerja in Aperture Edwarda Cluga. "Nabor novih baletnih stvaritev kakor tudi kontinuiteta najvidnejših repriz iz prejšnjih sezon bosta še naprej utrjevala mednarodni ugled in prepoznavnost solistk in solistov ter ansambla mariborskega Baleta, obenem pa odstrla nov pogled na temeljna vprašanja človeške eksistence v časih morebitnih novih preizkušenj," je dejal umetniški direktor Baleta Edward Clug. V pestrem koncertnem programu bo Simfonični orkester SNG Maribor nastopil pod taktirko Gianne Fratte, Daria Macellarija, Ivana Huta, Simona Robinsona in Daniele Candillari. Letošnje decembrsko koncertno vzdušje tako na božičnem kot silvestrskem koncertu bo v znamenju virtuoznih pevskih točk – samostojnih opernih arij in duetov – v izvedbi svetovno priznanega baritonista Željka Lučića, ki je nastopal na najprestižnejših opernih odrih, med drugim tudi v Metropolitanski operi v New Yorku, Kraljevi operni hiši na Covent Gardnu, Nacionalni operi v Parizu, milanski Scali, Dunajski državni operi, Nemški operi v Berlinu, Bavarski državni operi v Münchnu, Operi v San Franciscu idr., ki se mu bodo pridružili Dragana Radaković, Sabina Cvilak in Martin Sušnik. K bogati koncertni ponudbi spadata tudi cikel komorne glasbe Carpe artem, ki ga prirejajo skupaj z Društvom za komorno glasbo Amadeus. Pestra je tudi ponudba preostale, zdaj že uveljavljene abonmajske ponudbe. Drama razpisuje abonmaja Komedija, ki vključuje uprizoritve Vanja, Sonja, Maša in Špik, Gruntavčani, Veliki diktator, Frank V., Tartuffe, in Mali oder, ki vključuje uprizoritve Dolg, Monolog za žive v času izumiranja, Pripovedovalec, Nekoč se bova temu smejala ter eno uprizoritev po lastnem izboru. Novost v Operi je abonma Opera in simfoniki, ki v posebni ponudbi za ljubitelje klasične opere in simfonične glasbe vključuje opere La Gioconda, Don Carlo, Manon Lescaut ter 4 koncerte Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Ponovno se vrača Evropski abonma, ki bo mariborskim abonentom ponudil še premišljen izbor treh produkcij v HNK Zagreb: dramo Don Juan v režiji Dejana Projkovskega, Verdijevo opero Nabucco pod taktirko Piera Giorgia Morandija v režiji Giancarla del Monaca in balet Spartak v koreografiji Jirija Bubenička. Priljubljenemu Otroškemu gledališkemu abonmaju, ki ga sestavljajo Clugov balet Kekec, gostovanje Gledališča Koper z Ježevo hišico v režiji Jake Ivanca in gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča Celje s Tisto o bolhah v režiji Ivane Djilas, se pridružuje še Mladinski gledališki abonma, kjer si bo moč ogledati balet Tango, Simfonični koncert za mlade in Rdečo kapuco. Vpis abonmajev se začenja v ponedeljek, 30. maja 2022. Nekdanjim abonentom bodo njihove stalne sedeže ohranili prvih deset dni vpisa. Seveda je nakup abonmajev možen tudi preko spletne strani www.sng-mb.si.

Tradicionalna Operna noč, ki nastaja v sodelovanju Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega doma Maribor in Festivala EZL EK, bo v petek, 27. maja 2022, ob 20.30 ljubiteljice in ljubitelje glasbe zbrala na Glavnem trgu v Mariboru. "Z Operno nočjo promoviramo slovensko operno poustvarjalnost in skrbimo za popularizacijo opernega žanra in sorodnih glasbenih zvrsti. Koncert, ki je darilo Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor meščankam in meščanom, letos že drugič zaradi obnove Mestnega parka, ki še ni zaključena, izvajamo na nadomestni lokaciji. Upamo pa, da se bomo naslednje leto lahko vrnili na originalno prizorišče, kjer so Mariborčanke in Mariborčani Operno noč vzeli za svojo," je pred sedmo izvedbo povedal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. Pod taktirko Simona Krečiča bodo nastopili Simfonični orkester SNG Maribor, zbor Opere, solistke Sabina Cvilak, Valentina Čuden, Nika Gorič, Petya Ivanova, in Andreja Zakonjšek Krt ter solist Martin Sušnik. "Na sporedu je pester in slogovno raznolik glasbeni program, ki ga sestavljajo odlomki iz največjih opernih uspešnic Puccinija, Verdija, Ponchiellija, Dvořáka, Offenbacha, Delibesa in drugih, ki so navduševala naše občinstvo v uprizoritvah iz aktualne in preteklih sezon, nekatere med njimi pa že napovedujejo uprizoritve v prihodnji sezoni," je program opisal umetniški direktor Opere Simon Krečič. V juniju in juliju bo koncertni dogodek, ki je brezplačen, prosto dostopen in množično obiskan tako v Mariboru kot tudi v drugih slovenskih mestih, tako še v Gaju nad Mariborom 24. junija, v Murski Soboti 25. junija in na Ptuju 1. julija. "Zelo nas veseli, da lahko dogodek, ki poteka v okviru Festivala EZL EK, organiziramo ponovno brez omejitev," je dodal Mitja Špes, predsednik društva Ezl ek, in dodal: "Gre za tehnično zahteven projekt, na katerem dela širša ekipa z velikim veseljem, da obiskovalkam in obiskovalcem pričaramo nepozabno zgodbo." Na prizorišču bo gledalkam in gledalcem na voljo približno tisoč petsto sedežev. Organizatorji obiskovalke in obiskovalce naprošajo, da se na Operno noč odpravijo pravočasno. Celoten dogodek bodo neposredno prenašali na frekvencah Radia Maribor in tako poskrbeli, da bodo večne melodije dosegle vsa mariborska in štajerska ušesa. Prenos bo mogoče spremljati tudi preko DAB+ ali spletne strani radiomaribor.si. Ob tej priložnosti v Mestni občini Maribor obeležujejo 10-letnico Evropske prestolnice kulture. Nekdanja generalna direktorica zavoda Maribor 2012 dr. Suzana Žilič Fišer je ob tej priložnosti dejala: "Leto 2022 nas tudi opozarja, da je Evropska prestolnica kulture projekt, ki je zaznamoval in spremenil tkivo mesta. Mesta, ki so v preteklosti nosila ta prestižni naziv, zmeraj z veliko vnemo opozarjajo na pomen naziva, se ga spominjajo in opozarjajo, da z nazivom EPK mesto nikoli ne bo enako kot pred njim. Obeleženja leta prestolovanja so v različnih EPK mestih različna, a še posebej me veseli, da Maribor obeleži 10-letnico EPK z dogodkom, ki predstavlja vrhunsko umetnost in je namenjen vsem, je darilo meščankam in meščanom. Mesto Maribor je umeščeno na kulturni zemljevid Evrope, z dogodki, kot je Operna noč, in z opozarjanjem na kulturno ponudbo mesta izkazujemo, da sodimo v sam vrh odličnih kulturnih destinacij." "Zelo nas veseli, da je prav Operna noč prvi preddogodek letošnjega jubilejnega, 30. Festivala Lent. Seveda se ekipa Narodnega doma Maribor že aktivno pripravlja tudi na glavnino festivala, ki bo potekala med 24. junijem in 2. julijem. Večina programa je že objavljena na naši spletni strani, vstopnice so v prodaji. Komaj čakamo, da bo mesto ponovno zaživelo s festivalskim dogajanjem. Ker je letošnji festival zaradi svoje jubilejne izvedbe še bolj poseben, smo že sedaj pripravili razstavo Iz sivega v barve, ki prikazuje fotografske spomine na prvi Festival Lent v kombinaciji s fotografijami novejših izvedb. Do 15. junija si razstavo lahko ogledate na Ulici škofa Maksimiljana Držečnika," pravi direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 14. maja 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila Calderónovo Življenje je sen v režiji Dragana Živadinova. Igrajo Vlado Novak k. g., Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Minca Lorenci, Julija Klavžar, Eva Kraš, Matevž Biber, Viktor Hrvatin Meglič, Gregor Prah k. g., Irena Varga, Matija Stipanič. Španski dramatik Pedro Calderón de la Barca (1600–1681) velja za enega največjih evropskih gledaliških klasikov in zadnjega med velikimi pisci španskega zlatega veka. Življenje je sen je najbolj znano in priljubljeno Calderónovo dramsko besedilo, ki ga evropska gledališča pogosto uprizarjajo, saj predstavlja sestavni del hrbtenice klasičnega repertoarja. Kot filozofsko-pesniško delo (kjer izpostavlja protislovja notranje in zunanje razklanosti, nepomirljive dvojnosti življenja in smrti, resničnosti in sanj, čutnosti in razuma) je zanimivo tudi danes, saj izraža univerzalna, večno živa vprašanja: kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? Zgradba drame Življenje je sen je komplicirana (kot je to pri baročni dramatiki običajno), čeprav je hkrati osredotočena na bistvene točke dramskega zapleta in razpleta. Zgodba se dogaja na Poljskem v pravljično-fevdalnem okolju. Kralju Baziliju so prerokovali, da bo njegov sin Sigismund slab in krut vladar, zato so ga že kot otroka zaprli v ječo, dali pa so mu vzgojitelja. Baziljev prestol naj bi zasedla njegova nečakinja Estrella in njen prihodnji mož naj bi bil knez Astolfo. Preden se kralj za to odloči, hoče sina vseeno preizkusiti. Mladeniča uspavajo in prepeljejo v kraljevo palačo. Ko se prebudi, mu povedo, da je kralj, on pa kmalu postane tako surov, da so ga prisiljeni znova vrniti v ječo. Po sklepnih bojih med Sigismundovimi privrženci, ki so spoznali pravega prestolonaslednika, in kraljevo vojsko se Sigismund po notranjem spoznanju ("življenje je sen"), čeprav je očeta-kralja premagal, prostovoljno odpove prestolu. Dejstvo, da se eden najbolj inovativnih in radikalnih slovenskih režiserjev Dragan Živadinov odloči, da bo režiral klasično dramsko delo, gotovo obeta prvovrstno gledališko presenečenje. Živadinov (po štirih desetletjih "avantgardistične" umetniške kariere) prvič režira v SNG Maribor. Ustvaril je gledališki dogodek katerega kod temelji na metodi minutnih skulptur. Scenografinja in kostumografinja je Dunja Zupančič, prevajalec Igor Lampret, dramaturginja in lektorica Katja Markič, avtorja glasbe Aldo Ivančić in Dario Seraval (Borghesia), koreografa Dragan Živadinov in Sergiu Moga, digitalne konstrukcije Gregor Mesec, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, lektor (mentor) Jože Faganel, pevsko vodenje Dada Kladenik, asistentka režije in scenografije Katarina Majcen, asistent scenografije Matic Gselman. Po premieri je predstava na sporedu še 16., 17., 19., 20. in 21. maja 2022.

Te dni se zaključuje večletno konservatorsko-restavratorsko delo na kiparskem okrasju pročelja Slovenskega narodnega gledališča Maribor na Slomškovem trgu, ko na fasadi nameščajo kopijo treh muzicirajočih dečkov. Figuralna skupina treh dečkov, ki igrajo na glasbila – flavto, lutnjo in trobento –, je razporejena okoli grba z upodobitvijo lire. Kompozicija, izdelana iz kamna, je krasila vrh čela glavne fasade gledališča iz leta 1864. Otroške figure z glasbili predstavljajo alegorijo glasbe in s tem opominjajo na poslanstvo gledališča. Originalne skulpture treh muzicirajočih dečkov in dve vazi ter sredinski relief so strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in njihovega Restavratorskega centra že konec aprila namestili v foyerju pred Kazinsko dvorano.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 13. maja 2022, v Veliki dvorani pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija premierno uprizorila znamenito Verdijevo opero Rigoletto. V glavnih vlogah bodo nastopili Marian Pop, Nika Gorič in Martin Sušnik. Rigoletto predstavlja v zgodovini opere revolucionarno mojstrovino Giuseppa Verdija, ki si je s svojima naslednjima stvaritvama (Trubadurjem in La traviato) utrdil mednarodni ugled najpomembnejšega predstavnika italijanske opere. Partitura vsebuje številne ikonične glasbene točke, med katerimi gotovo izstopajo Vojvodova kancona La donna è mobile, Gildina arija Caro nome in kvartet Un dì, se ben rammentomi – Bella figlia dell'amore, libreto v verzih Francesca Marie Piaveja pa predstavlja psihološko poglobljeno "branje" trikotnika glavnih protagonistov – razuzdanega Vojvoda Mantovanskega, grbastega dvornega norca Rigoletta in njegove hčerke Gilde, ki podleže ljubezenskim čarom nestanovitnega vojvoda. V tematskem smislu se v operi vzpostavlja konkurenčni dinamizem med različnimi tipi ljubezni – Vojvodovo erotomanijo, Gildino altruistično "romantično" ljubeznijo in Rigolettovim očetovskim zaščitniškim erosom. Prav ta naposled splete nerešljiv gordijski vozel zaporedja nesrečnih dogodkov, ki vodijo v tragični konec – Gildino žrtvovanje, da bi pred maščevalno roko svojega očeta rešila življenje ljubljenega moškega. V mariborski Operi so doslej Rigoletta uprizorili že dvanajstkrat, prvič leta 1927 in nazadnje leta 2012. Tokrat, v trinajsti uprizoritvi, je režija zaupana Pieru Francescu Maestriniju, ki pravi: "Čeprav boste na odru videli vso lepoto italijanske renesanse, scenografijo je inspirirala palača Pallazo del Te iz Mantove, kjer se zgodba odvija in tudi kostumi so iz te dobe, bi težko rekel, da gre za klasično operno režijo. S celotno ustvarjalno ekipo smo se trudili pripraviti intenzivno gledališko izkušnjo, ki raziskuje temačne vidike tega obdobja in grozodejstev, ki so si jih privoščili lascivni in nasilni tiranski oblastniki. Posebej smo se posvetili dvojnosti duše naslovnega junaka, ki je po eni strani izjemno zlobna, saj je bil to edini način, da je invalidna oseba v tistem času lahko preživela, po drugi strani pa spoznavamo njegovo očetovsko ljubečo dimenzijo." Dirigent je Francesco Rosa. V naslovni vlogi Rigoletta bosta nastopila Marian Pop (13., 17. in 21. 5. 2022) in Daniel Luis De Vicente (15. in 19. 5. 2022), v vlogi Gilde Nika Gorič (13., 15. in 21. 5. 2022) in Valentina Čuden (17. in 19. 5. 2022), Vojvoda Mantovski bo Martin Sušnik, Maddalena Irena Petkova, v vlogi Sparafucila Dragoljub Bajić (13., 15. in 21. 5. 2022) in Alfonz Kodrič (17. in 19. 5. 2022). Nastopajo še Valentin Pivovarov (Grof Monterone), Mojca Potrč (Giovanna), Bogdan Stopar (Matteo Borsa), Sebastijan Čelofiga (Marullo), Marko Mandir (Grof Ceprano), Petra Crnjac (Grofica Ceprano), Bojan Hinteregger (Sodni sluga), Terezija Potočnik Škofič (Paž) in operni zbor ter simfonični orkester SNG Maribor. Scenograf je Juan Guillermo Nova, kostumograf je Luca Dall'Alpi, oblikovalec svetlobe Bruno Ciulli, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič. Po premieri bo Rigoletto na sporedu še 15., 17., 19. in 21. maja 2022.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek in petek, 5. in 6. maja 2022, na Malem odru premierno uprizorila avtorski projekt Nataše Matjašec Rošker in Petja Labovića Ne ti meni Alice (Once Again). Igrata Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović, avtorska ekipa Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin. Ideja za projekt Kabaret pri Belem zajcu se je porodila umetniškemu direktorju Drame Aleksandru Popovskemu, ki je Carrollovo Alico v čudežni deželi ponudil kot platformo za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov, s katerimi bi omogočil snovanje drznega in inovativnega umetniškega izražanja onstran uveljavljenih gledaliških praks. Igralca Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović sta v sklopu Kabareta pri Belem zajcu zasnovala "duo projekt" Ne ti meni Alice (Once Again)[1]. Za izhodišče sta vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi (in še vedno največji) mojster nonsens literature. Njegova klasična literarna umetnina, arhetipski primer nonsens žanra, Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass, je bila iztočnica za njun padec v zajčjo luknjo. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema, ustvarjalcema, idejnima snovalcema in kreatorjema ideje o nekem mladem moškem, ki je lahko Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in neki ženski, neAlici, Igralki, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena. Projekt, ki se je hotel izmotati iz "luknje" že v prejšnji sezoni, se je skozi časovno distanco koronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. V procesu vaj so igralcema naloge posredno zastavljali številni režiserji, ki so s svojimi idejami odpirali nova vrata, skozi katera igralca sta/ali nista vstopala. Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastiranj sta igralca skozi jezikovni pluralizem odkrivala številne nevralgične točke človeške eksistence. Padec v "gledališko črno luknjo" jima je razprl vseobsegajoč inventar imaginacij, lepote, prostorskega in medgeneracijskega sobivanja, kratkočasenja, spoznanj in povsem potrebo po izrazni ekspresiji jeze, želj, hrepenenj, veselja, stisk in upov. Dramaturginja Maja Borin, scenograf Matic Kašnik, kostumografinja Suzana Rengeo, oblikovalec zvoka Aleš Zorec, lektorica in prevajalka Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča bosta v petek, 8. aprila 2022, v Veliki dvorani premierno uprizorili Svatbo in Posvetitev pomladi v koreografiji Edwarda Cluga pod taktirko Simona Krečiča. Koreograf Svatbe in Posvetitve pomladi, umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug, ki tokrat vabi na popotovanje po arhaičnih, a obenem avantgardističnih pokrajinah glasbenih mojstrovin Igorja Stravinskega, pravi: "Snov, ki privlači protagoniste obeh predstav, Svatbe in Posvetitve pomladi, je nekakšna primarna sila, ki s svojim mehanizmom poganja družbo v svojevrstno obrednost – ritual poroke v Svatbi ter ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben, a hkrati usodno privlačen." V Svatbi (Les noces), koreografskih prizorih s petjem in glasbo, izročilo glasbe in koreografija izhajata iz tradicionalne ruske kulture ter ustvarjata odrski okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Plešejo Monja Obrul, Catarina de Meneses (Nevesta), Tamas Darai, Jan Trninič (Ženin), Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik (Nevestina mama), Sergiu Moga, Gaj Žmavc (Ženinov oče), Sytze Jan Luske, Lucio Mautone (Sergiu Moga, Gaj Žmavc) ter  Beatrice Bartolomei, Asami Nakashima, Ema Perić, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Tea Bajc, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Andrea Schifano, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek in Maro Vranaričič. Pevski solisti so Andreja Zakonjšek Krt, Dada Kladenik, Tim Ribič in Janko Volčanšek. Pod taktirko Simona Krečiča nastopajo Operni zbor SNG Maribor in pianisti Sofia Ticchi, Stefan Pajanović, Kristina Golob, Tomaž Zamuda na tolkalih, Robert Krček (timpani), Lovro Ašič, Krištof Hrastnik, Antonio Hojsak, Blaž Satler, Luka Jahn. Asistent koreografa je Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps), ki je občinstvo pred točno desetletjem navdušila na premieri v okviru dogajanja Evropske prestolnice kulture v Mariboru in Clugovo kreacijo postavila ob bok kultnim koreografijam Vaclava Nižinskega, Mauricea Bejarta in Pine Bausch, se ob jubileju po številnih gostovanjih po svetu vrača na mariborski oder. Na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, poganskega časa, pripoveduje legendo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Plešejo Evgenija Koškina, Asami Nakashima (Izbrana) in Tijuana Križman Hudernik,  Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Monja Obrul, Ema Perić, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Tea Bajc, Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram, Viktor Golub, Tamas Darai, Andrea Schifano, Lucio Mautone, Christopher Thompson. Pod taktirko Simona Krečiča nastopajo Simfonični orkester SNG Maribor, koncertna mojstrica Oksana Pečeny. Asistent koreografa je Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, oblikovalca zvoka Gregor Mendaš in Gorazd Vever. Po petkovi premieri bosta Svatba in Posvetitev pomladi na sporedu še 10., 12., 14. in 16. aprila 2022.

V soboto, 19. marca 2022, bo v Koncertni dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu dobrodelni baletni koncert za Ukrajino, na katerem bodo izvedli dve koreografiji Edwarda Cluga Radio and Juliet na glasbo skupine Radiohead ter Quatro na glasbo Milka Lazarja. Na baletnem koncertu bi morali nastopiti ukrajinski baletni plesalci, a je z vojnega območja uspelo priti le enemu paru, Ivanu Žuravlovu in Olgi Timošivi. Tako bodo ob njiju nastopili člani mariborskega baletnega ansambla Tijuana Križman Hudernik, Matjaž Marin, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub in Tamas Darai. Dobrodelni koncert, katerega izkupiček je namenjen zbiranju humanitarne pomoči Ukrajini, je še en odličen primer, kako kultura in umetnosti združujeta narode, da si medsebojno pomagajo, ne glede na jezik, etnično pripadnost ali politične poglede.  

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča bosta v petek, 18. marca 2022, v Veliki dvorani premierno uprizorila Carmen, znamenito Bizetovo opero o svobodomiselni ciganki v novi postavitvi Juana Guillerma Nove. Pod taktirko Jona Svinghammarja bo v naslovni vlogi nastopila Guadalupe Barrientos, Martin Sušnik bo vročekrvni Don José. Andreja Zakonjšek Krt v vlogi Micaële in Luka Ortar kot bikoborec Escamillo zaokrožata osrednjo zasedbo. Čeprav je Georges Bizet (1838–1875) že zelo zgodaj opozoril nase, so njegova dela dosegla trajni uspeh šele po njegovi prezgodnji smrti – predvsem Carmen, ki je bila premierno uprizorjena le tri mesece pred njegovo smrtjo. Že na praizvedbi opere leta 1875 v pariški Opéra Comique je bilo jasno, da bo Bizetova mojstrovina o ciganski zapeljivki, ki živi po svojih pravilih, pustila pečat izven samih opernih hiš. Partitura namreč vsebuje številne prepoznavne melodije, od privlačne habanere in seguidille, ki ju poje naslovna junakinja, preko baritonove slavne toreadorjeve pesmi do tenorjeve arije z rožo. Potem pa so tu še izvrstni dueti in ansambli ter plesne točke. Tudi tri desetletja po izidu zloglasne novele Prosperja Mériméeja, francoskega dramatika, zgodovinarja in arheologa, je bila Carmen ob premieri škandal, vendar je kmalu zatem postala zmagovita uspešnica in ostala ena najpogosteje uprizarjanih oper na svetu. Samo v mariborski operi jih je bilo doslej enajst, od tega sedem po drugi svetovni vojni. Ob Guadalupe Barrientos, Martinu Sušniku, Andreji Zakonjšek Krt in Luki Ortarju bodo na premieri in štirih ponovitvah 20., 22., 24. in 26. marca nastopili še Martin Šrejma kot Don José na uprizoritvah 22. in 24. marca, Valentina Čuden in Milica Lalošević (24. marec) kot Frasquita, Dada Kladenik kot Mercedes, Bogdan Stopar kot Dancaire, Dušan Topolovec kot Remendado, Marko Mandir kot Zuniga, Sebastijan Čelofiga kot Morales, Bojan Hinteregger kot Lilas Pastia, Valentina Jerenec kot Prodajalka pomaranč, Jernej Luketič kot Boem ter baletni ansambel s solistoma Beatrice Bartolomei in Andreo Schifanom ter operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. Asistenta režije sta Barbara Staffolani in Tim Ribič, scenografijo in videoprojekcijo podpisuje Juan Guillermo Nova, asistenta scenografa sta Giuseppe Cangemi in Matic Kašnik, kostumografinja Cristina Aceti, asistentke kostumografinje Simona Toš, Suzana Rengeo in Alessandra Allegra Garanzini, oblikovalec luči Jean Paul Carradori, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Valentina Turcu, asistenta koreografinje Tanja Baronik in Sergiu Moga.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 12. marca 2022, na Malem odru premierno uprizorila satirično grotesko Tatjane Doma in Luke Marcena po motivih besedil Georgea Orwella Farma Orwell v režiji Luke Marcena. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Vojko Belšak, Mateja Pucko, Maša Žilavec in Liza Marijina. Opus angleškega romanopisca, esejista, kolumnista, misleca, prostovoljnega klošarja in klateža, španskega borca, glasnika pravic izkoriščenih Georgea Orwella (1903–1950) je zelo obsežen, a le dve deli sta mu zares prinesli priznanje, slavo in končno tudi denar – roman Živalska farma (Animal Farm), ki ga je podnaslovil »pravljica« (A Fairy Story), in antiutopični roman 1984 (Ninteen-Eighty Four). Zelo jasno se je zoperstavil vsem oblikam totalitarizma in tudi vsem anomalijam demokracije. Predvidel in opozarjal je na nevarnost razmaha birokratskega sistema in popolne birokratizacije, ki obvladuje življenje in požira človeka. V Farmi Orwell, ki se naslanja na zgodbo Živalske farme, ideje romana 1984, na štiri Orwellove eseje, ki so v slovenskem prevodu izšli pod naslovom Fašizem in demokracija, in eseje, objavljene pod naslovom Svoboda ali suženjstvo? V kitovem trebuhu in drugi eseji, gledamo svet skozi oči prašičje elite. Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem, utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti. Enkrat davno v preteklosti so bili tudi oni enaki med enakimi, potem pa sta jih oblast in moč pokvarili. Na banketu ob dnevu državnosti so prisotni predstavniki oblasti. Ker pa se mora državna zgodovina na željo Napoleona ob državnem jubileju za dosego sprave na novo napisati, od Debelinka zahtevajo, da se distancira od lastnih besed, dejanja, predvsem pa, da se odreče lastnemu spominu. Napoleon v svojem krvavem vzponu na oblast ne dopušča dialoga. Vse nasprotnike si podredi ali jih odstrani. Kdor ni z njim, je proti njemu. Enoumje je recept za njegov uspeh. Napoleon je v populista preoblečen diktator, kot jih lahko vidimo na današnjem političnem parketu, ki si pijan od oblasti nikoli ne bo priznal, da bo z uničenjem nasprotnikov pokopal tudi sebe. Uprizoritev je na Mali oder postavil Luka Marcen, perspektiven režiser mlajše generacije, ki pravi, »da je uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa – je torej serija žanrsko raznolikih prizorov, vinjet, plakatov, spomenikov velike zgodovine Živalske farme. A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale.« Dramaturginja je Tatjana Doma, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografinja Lara Ekar Grlj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Metka Damjan.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v četrtek, 10. marca 2022, v Stari dvorani premierno uprizorila dramsko uspešnico Christopherja Duranga Vanja, Sonja, Maša in Špik v režiji Dina Mustafića. Igrajo Kristijan Ostanek, Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Petja Labović, Ana Urbanc in Lea Mihevc k. g. Ameriški dramatik, igralec in scenarist Christopher Durang je dramo Vanja, Sonja, Maša in Špik napisal leta 2012, že leta 2013 pa je zanjo prejel prestižno nagrado tony za najboljšo igro. Takoj zatem je preko off-Broadwaya in Broadwaya, kjer je bilo delo uprizorjeno, pobiral hvalospeve občinstva in kritike, prav tako pa je z njo začel osvajati tudi svetovne odre. Nejc Gazvoda je v gledališkem listu zapisal: »To je žlahtna komedija, inteligentna, bravurozna, ki izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljanska, hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti.« V drami Vanja, Sonja, Maša in Špik osamljeni in ostareli homoseksualec Vanja bolj ali predvsem manj harmonično sobiva s posvojeno sestro Sonjo, še bolj osamljeno in depresivno žensko srednjih let, ki da z vsakim stavkom vedeti, kako zelo jo je sreča zapustila, ljubezen pa nikdar niti »povohala«. V družinski hiši, ki zavestno spominja na Čehovov priljubljeni dogajalni prostor domačij, Vanja in Sonja preživljata dneve ob grenkem, a hkrati tudi srčnem prerekanju in tarnanju o svojih usodah, ki ga vsake toliko začini služkinja Kasandra, ki zelo samoreflektirano pove, da je poimenovana tako, ker njenim prerokbam nihče ne verjame. Zatohlo idilo zmoti Maša, edina v družini, ki ji je uspelo – blesti tako na odru kot na filmskem platnu, čeprav se zdi, da njena zvezda počasi zahaja. S sabo pripelje Špika, mladega, nadebudnega igralca, trenutno v vlogi njenega ljubimca. Potentni mladenič dodobra pretrese zaradi Mašinega prihoda že tako dodobra pretresen vsakdan, vmeša pa se še Nina, dekle Špikove generacije, velika ljubiteljica Maše in njenega dela, a hkrati čisto prelepa in premlada, da bi bilo Maši ob njej udobno. Po zabavi v maskah, ki se je vsi udeležijo, se odnosi začno krhati in drobne tragedije poglabljati. Uveljavljen bosanski režiser Dino Mustafić, ki je na Malem odru SNG Maribor leta 2010 postavil kultno uprizoritev Marberjeve drame Od blizu, bo Durangovo sodobno ameriško komedijo predstavil prvič v Sloveniji. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturginja je Željka Udovičić Pleština, scenograf Dragutin Broz, kostumograf Leo Kulaš, skladateljica Irena Popović, odrski gib oblikuje Miloš Isailović, oblikovalec videa je Sergej Glažar, oblikovalca svetlobe sta Dino Mustafić in Dragutin Broz, lektorica Mojca Marič.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo jutri, 22. februarja 2022, z baletom Edwarda Cluga na glasbo Igorja Stravinskega Le Sacre du Printemps že drugič gostoval na Mednarodnem zimskem festivalu umetnosti v Sočiju v Rusiji. Znano južno rusko letovišče Soči, ki ga širša javnost pozna po zimskih olimpijskih igrah, je že več kot desetletje tudi zimska kulturna prestolnica Rusije. Od leta 2008, ko je tam prvič potekal Mednarodni zimski festival umetnosti pod vodstvom Jurija Bašmeta, je prireditev zrasla v največji festival po vsej Evraziji. V petnajstih letih so na odru Zimskega gledališča in Orgelske dvorane Sočijske filharmonije nastopili največji predstavniki klasične, jazz, pop in etno glasbe, zvezde svetovnega baleta, muzikala, operete, znane plesne, dramske in eksperimentalne gledališke skupine. V gledališču Zimniy Teatr bodo mariborski baletniki s Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga nastopili že drugič. Prvič so gostovali februarja 2015. Plešejo Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Davide Buffone, Jan Trninič, Sytze Jan Luske, Mateo Magalotti, Yuya Omaki in Tomaž Viktor Abram Golub. Scenografijo je delo Marka Japlja, kostumograf je Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl. Gostovanje je del gala koncerta, posvečenega nedavni 50-letnici smrti skladatelja Igorja Stravinskega in prihajajoči 150-letnici rojstva impresarija Sergeja Diaghileva. Ob mariborskem baletnem ansamblu bodo nastopili še solista Nacionalnega baleta Španije Miriam Mendoza in Sergio Bernal, zvezdi hamburškega baleta Alessandro Flora in Jacopo Belussi ter solista baleta Velikega gledališča Ženeva Simone Repele in Sasha Riva. Gala koncert bo povezoval slavni ruski koreograf Vladimir Derevyanko.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v torek, 14. decembra 2021, na Malem odru premierno uprizorila dramo Mika Bartletta Snežinka v režiji Jureta Novaka. Igrajo Gorazd Žilavec, Liza Marijina in Julija Klavžar. Mike Bartlett, rojen leta 1980 v Oxfordu, je eden najplodovitejših in najuspešnejših angleških dramatikov in scenaristov, ki z nabrušenimi dialogi in pronicljivim pogledom ustvarja slojevito prožne like, ki jih vpenja v zaostrene medsebojne in družbenopolitične kontekste in s svojstveno različico tipičnega angleškega humorja identificira številne nevralgične točke sodobnega Evropejca. Razlog, zakaj Bartletta navdušeno sprejemajo tako strokovni kritiki kot široko občinstvo, je, da zna na izviren, sproščen in provokativen način prikazati aktualnost (in hkrati univerzalnost) dnevno političnih tem, npr.: podnebnih sprememb, ugovora vesti v vojski, korupcije v podjetjih in politiki, brexita, škandalov slavnih osebnosti, medgeneracijskih konfliktov … Pri tem uporablja enostavni televizijski (psihološko-verističen) realizem, odlično zna pisati dialoge in oblikovati psihološke profile nastopajočih likov. Dramski tekst Snežinka (2018) je bil naročen in krstno izveden v božičnem času v Oxfordu (Old Fire Station). Dogovor je bil, da lahko kot avtor po lastnem navdihu napiše "božično igro", ki pa mora imeti srečen konec. In takšen konec Snežinka tudi ima – oče in hči se po več letih odtujenosti in neizkomuniciranih bolečih čustev pobotata in božič preživita skupaj. Snežinko so kritiki opisali kot "mojstrsko napisan spopad generacij" oziroma kot "toplo in smešno, a jedko zgodbo o generacijskih vrzelih v brexitovski Britaniji". Andy –  izobražen, socialno dobro situiran ovdovel moški srednjih let –  se na božični večer pripravlja, da se bo srečal s svojo več let odsotno hčerko Mayo, ki je iz njemu neznanega razloga pred tremi leti zapustila dom in z njim prekinila vse stike. Ker gre za občutljivo srečanje, ga Andy ne želi izpeljati doma, ampak na "nevtralnem terenu" – v dvorani cerkvene skupnosti v Oxfordshiru. Medtem ko Andy nestrpno pričakuje hčer in v mislih "režira" podrobnosti srečanja z njo, se na vratih pojavi neznana mlada ženska. Namesto hčerke Maye vstopi Natalie, za katero se kasneje izkaže, da je Mayina punca, njena naloga pa je, da na diskreten način pripravi srečanje očeta in hčere. Maya je očeta zapustila dva tedna po glasovanju o brexitu (Andy je glasoval za brexit, Maya pa ne) in se hitro postavila na svoje noge – vpisala se je na študij angleščine in filozofije, našla prvo pravo ljubezen in postala politično aktivna. Dramaturg uprizoritve Vili Ravnjak v članku Čustvena in politična občutljivost Snežinke piše: "K očetu se vrne, ker želi z njim razčistiti neizkomunicirano čustveno blokado, ki je nastala med njima po mamini smrti. Snežinka je nazoren prikaz tega, kako se človekova intimna čustva in izkušnje povezujejo s političnimi prepričanji. Gre tako za intimno čustveno kot socialnopolitično dramo, predvsem pa za ponazoritev velikega in težko premagljivega razkoraka med današnjo srednjo (tudi starejšo) in mlado generacijo. Drama Snežinka je vzorčni model situacij, kjer majhna osebna nesoglasja (ali nezmožnost predelave bolečih čustev) prerastejo v velike in nepremostljive generacijske ter politične prepade." Režiser Jure Novak v intervjuju z Markom Bratušem pravi, da so "uprizoritev osnovali predvsem na izjemni igralski prezenci zasedbe in Bartlettovih likih. /…/ Rezultat bo kolaž narativnih form, od storytellinga do stand-upa, od pričevanja do intervjuja, ki vse razpirajo različne poglede na zasebno in politično, na javno in intimno. Upam, da ne bo umanjkala niti toplina in ambivalenten, a vsaj nakazano srečen konec."

Slovensko narodno gledališče Maribor – Drama, Opera, Balet – je najavilo nove uprizoritve drugega del sezone 2021/2022. V Drami se obeta pet premier, dve v Operi in ena v Baletu. V simfoničnem ciklu bodo štirje koncerti. Drama Slovenskega narodnega gledališča bo v prvi polovici prihodnjega leta pripravila dve premieri v Stari dvorani. V začetku marca bo prvič v Sloveniji mogoče videti žlahtno komedijo ameriškega dramatika Christopherja Duranga Vanja, Sonja, Maša in Špik v režiji Dina Mustafića, ki inteligentno izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljansko hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti. Maja 2022 bo sledil projekt Življenje je sen Pedra Calderóna de la Barce, ki ga bo na oder postavil Dragan Živadinov, eden najbolj inovativnih in radikalnih slovenskih režiserjev. Njegov režijski koncept nam bo na avtorski način približal eno od temeljnih del španskega zlatega veka z večno aktualnimi vprašanji: kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? Na Malem odru pa bodo uprizorjeni trije projekti. V decembru bo prva slovenska uprizoritev Snežinke izjemnega sodobnega dramatika Mika Bartletta, ki v svoji božični igri o oddaljenosti in bližini z nabrušenimi dialogi razpira vse večji generacijski prepad med milenijci in njihovimi starši. Uprizoritev podpisuje Jure Novak. Sledil bo Kabaret Orwell, kjer bo režiser najmlajše generacije Luka Marcen skozi Orwella – ki je neskončno in hkrati tako artikulirano kritično ljubil resnico in svobodo ter razumel ustroj sveta, da si je znal predstavljati nepredstavljivo prihodnost – razkrival, kako njegova generacija na novo bije večne bitke za stare resnice. Spomladi bosta v avtorskem projektu Ne ti meni Alice (One again) Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović v okviru platforme Kabaret pri Belem zajcu skočila v abstraktno asociativen okvir Alice, kjer se paralelni svetovi združujejo v nori, nelogični, zabavni, brezmejno odprti, glasbeno pestri in predvsem brezsmiselni uprizoritvi. V Veliki dvorani se operno popotovanje začenja z uprizoritvijo večno mlade in obenem poslednje Bizeteve operne mojstrovine Carmen, s katero se po eni strani ohranja stik s tradicionalnim polom operne literature, po drugi plati pa si lahko obetamo nove uprizoritvene presežke v viziji španskega režiserja in scenografa Juana Guillerma Nove. Prva operna premiera v letu 2022 pod taktirko Jona Svinghammarja bo marca 2022. V maju 2022 se prav tako obeta nova uprizoritev Verdijeve opere Rigoletto, s katero je skladatelj na široko razprl novo poglavje lastnega glasbenogledališkega ustvarjanja v smeri celovite prekomponirane glasbene drame. Operna uprizoritev nastaja v kreativnem tandemu dirigenta Francesca Rose in italijanskega režiserja Piera Francesca Maestrinija. Pomladni čas novega leta prinaša tudi nov baletni spektakel, ki bo v aprilu 2022 uprizorjen kot dvojna baletna premiera na glasbo Igorja Stravinskega – gre za novo koreografsko postavitev baleta Svatba (Les noces), ki jo dopolnjuje še obnovljena uprizoritev Posvetitve pomladi (Le sacre du printemps). Mariborsko občinstvo si bo ob začetku poletja na Dravi lahko ogledalo še balet Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga in na glasbo Milka Lazarja. V okviru Simfoničnega cikla, ki predstavlja jedro glasbene poustvarjalnosti Simfoničnega orkestra SNG Maribor, bodo izvedeni štirje koncerti pod dirigentskim vodstvom Gianne Fratta, Simona Krečiča, Simona Dvoršaka in Simona Robinsona. Zanimiv in pester koncertni program je tokrat razpet med kozmopolitsko naravnanostjo žlahtne koncertne tradicije, slogovno raznovrstnostjo in nekoliko večjim naslonom na najvidnejša dela slovenskih skladateljev različnih generacij. Ljubiteljem gledališča so za pomladni del sezone pripravili pakete vstopnic, ki jih je mogoče kupiti po ugodnih cenah. Na voljo so pri gledališki blagajni Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za nakup paketa vstopnic lahko do konca leta 2021 unovčite tudi BON21. Posebna ugodnost je namenjena dosedanjim abonentom, ki lahko z nakupom paketov obdržijo svoje stalne sedeže. Sedeži bodo rezervirani do 31. decembra 2021.

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 26. novembra 2021, v Veliki dvorani izvedla premiero opere Giuseppeja Verdija Aida pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V naslovni vlogi bo nastopila Rebeka Lokar, ob njej pa Oscar Marin (Radames), Irena Petkova (Amneris), Luka Ortar (Ramfis), Alfonz Kodrič (Egiptovski kralj), Jaki Jurgec (Amonasro), Valentina Čuden (Svečenica), Bogdan Stopar (Glasnik) ter zbor, balet in orkester Opere in Baleta SNG Maribor. Eno najbolj priljubljenih velikih oper je Giuseppe Verdi napisal na vrhuncu ustvarjalnih moči po naročilu egiptovskega kediva Ismaila Paše v počastitev odprtja Sueškega prekopa pred sto petdesetimi leti. Med Verdijevimi operami Aida zavzema posebno mesto zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim aspektom francoske velike opere. Ob vsem zunanjem sijaju pa skladatelj ni pozabil na psihološko globino in posledično prepričljivost svojih likov, ki jih čudovito označijo nekatere najizvirnejše melodične domislice. "Kot je poudaril že sam Verdi, z Aido ni želel ustvarili praznega spektakla, ki bi človečnost poteptal z nasilnim razkazovanjem razkošja in moči, ampak prikazati avtentične človeške situacije – nesporazume, medosebne konflikte in naposled kruto usodo, ki ne doleti le protagonista Radamèsa in Aide, kot bi morda pričakovali v prototipsko 'romantičnih' sižejih in 'variacijah' ljubezni, kot jo je zamislil že Shakespeare med Romeom in Julijo. Usoda se namreč poigra tudi z Aidino tekmico, egiptovsko princeso Amneris, ki se neuspešno poteguje za Radamèsovo naklonjenost in na koncu ostane sama v svojem neizpolnjenem ljubezenskem hrepenenju. Prav to pa se v kontekstualnem pletežu Verdijevega življenja in njegovih zrelejših oper, ki se nagibajo k psihološki poglobljenosti glasbene 'drame', izrisuje kot pomembno gonilo glasbene dramaturgije opere Aida," ob premieri piše Benjamin Virc. Scenograf je Alfredo Troisi, kiparska dela je opravil Janez Rotman, kostumograf Luca Dall'Alpi, oblikovalec luči Pascal Mérat, koreograf Edward Clug, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koncertni mojster Saša Olenjuk. Aida bo po petkovi premieri na sporedu še 28. in 30. novembra ter 2. in 4. decembra 2021.

Enodnevno strokovno usposabljanje Kulturni bazar v regiji, ki ga organizirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS ter Zavod RS za šolstvo v sodelovanju z Mestno občino Maribor, poteka danes  v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, ki je tudi izvršni producent dogodka. Osrednja pozornost Kulturnega bazarja v Mariboru je namenjena načrtnemu razvoju kulturno-umetnostne vzgoje (KUV) v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kulturnih ustanovah in lokalnih skupnostih podravske, pomurske in koroške regije ter prepoznavanju prednosti, ki jih prinašajo inovativno snovanje, sodelovanje in partnersko povezovanje vseh treh deležnikov. Dolgoročni cilj je vzpostavitev nacionalne in regionalnih mrež koordinatorjev KUV, ki bodo otrokom in mladim omogočale dostopnejšo kakovostno KUV na vseh področjih kulture. Poleg teoretskih in praktičnih spoznanj strokovnjakov, kakovostnih kulturnovzgojnih projektov ter predstavitev kreativnih partnerstev med vzgojno-izobraževalnimi zavodi in kulturnimi ustanovami, skupaj jih je v enem dnevu na voljo več kot štirideset, udeleženci s programom spoznavajo tudi prostore mariborske kulture, kjer se izvajajo in razvijajo vsebine kulturno-umetnostne vzgoje. Osrednje dogajanje je v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, del programa poteka na drugih pomembnih kulturnih prizoriščih v mestu po urniku, ki podpira prilagoditev programa posameznikovim željam in zanimanjem. Program Plenarna govornica je bila doktorica filozofskih znanosti Karolina Babič, ki je spregovorila o doživljanju umetnosti in soustvarjanju kulture v povezavi s prevzemanjem dejavne drže za svobodo in odgovornost. Sklepna prireditev Kulturnega bazarja v regiji 2021 je bila plesna predstava Smrt v Benetkah koreografinje Valentine Turcu v izvedbi Baleta SNG Maribor. Zbrane pa so nagovorili Alenka Iskra, podžupanja za kulturo Mestne občine Maribor in Barbara Koželj Podlogar, v. d. generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo. Od jutranjega prihoda do zaključka programa je bil v SNG Maribor urejen tudi razstavni prostor, na katerem so se predstavljala vsa področja KUV z avdio-vizualnimi gradivi, tiskovinami in dodatnimi informacijami. Kulturni bazar v Mariboru je namenjen strokovnim delavkam in delavcem v vzgoji in  izobraževanju ter kulturi, ki jim tovrstna znanja omogočajo ovrednotenje pomembnosti KUV med učenkami in učenci, dijakinjami in dijaki ter študentkami in študenti. Obenem je namenjen tudi umetnicam in umetnikom, strokovnim delavkam in delavcem iz kulture, izobraževanja, družbenih dejavnosti in medgeneracijskih centrov, lokalnih skupnosti ter študentkam in študentom. Namen dogodka je zagotavljanje večje dostopnosti kakovostnega usposabljanja na področju KUV v regiji in predstavitev ponudbe s poudarkom na partnerskem povezovanju in sodelovanju različnih organizacij na posameznih ravneh družbe: na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, na ravni vrtcev, šol in kulturnih ustanov, med strokovnimi delavci v vzgoji in izobraževanju, med umetniki oziroma delavci kulturnih ustanov ter med vzgojno-izobraževalnimi zavodi in družinami. S tem pristopom želimo ustvariti čvrsto mrežo strokovnih partnerjev z namenom strateškega izvajanja kakovostne KUV v regiji.

V Stari dvorani bo v petek, 12. novembra 2021, v Mariboru premierno izvedena poetična drama Federica Garcíe Lorce Hiša Bernarde Alba v režiji Yulie Roschina, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper in s SNG Nova Gorica. Igrajo Eva Kraš, Mirjana Šajinović, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Lea Mihevc in Nika Rozman. Bernarda Alba, stroga in ukazovalna mati, po smrti svojega drugega moža postane moški v hiši. Svojim petim hčeram po starem običaju zapove osemletno žalovanje in tesno zapre vrata ter naoknice od sonca pregrete podeželske andaluzijske hiše. V črnino odete hčere, nekatere v cvetu mladosti, nekatere že odcvetele, se morajo tako odpovedati vsem stikom z zunanjim svetom in ljubezenskim sanjam z izjemo najstarejše, ki se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi. Hiša Bernarde Alba (1936), zadnja drama Federica Garcie Lorce (1889–1936), tvori skupaj s Krvavo svatbo in z Yermo poetično "podeželsko trilogijo" tragedij, ki temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi, v njih pa se prepletata dramsko dogajanje in poetična, lirična izpoved. Govori o tiraniji moralnih in družbenih zakonov, tradicije in patriarhalne avtoritarnosti, ki uničujejo življenje posameznika, predvsem ženske. Uprizarja razkorak med osebno svobodo in družbeno konvencijo. Boj se ne bije samo med ljudmi, temveč tudi v njih samih, in kakor pravi režiserka uprizoritve Yulia Roschina, je drama "zapis, odtis (notranje) dinamike tistih, ki smo otroci patriarhata. Pred nami in v nas razpira kolektivno rano ločenosti, odtujenosti in odsotnosti ljubezni, topline, mehkobe in nežnosti. Zdi se, da se strogosti, kritičnosti, obsojanju, primerjanju, tekmovalnosti in nenehnemu (notranjemu) nadzoru lahko zoperstavimo le z uporom, tako da 'vrnemo udarec z enako silo', da lahko le tako vstopimo v lastno moč. Vendar uprizoritev v nas prebuja globoko vedenje, da je pot naše (od)rešitve v odpuščanju in da je naša največja moč v nežnosti." Premiera koprodukcijske uprizoritve je bila v Gledališču Koper 2. oktobra 2020, v SNG Nova Gorica pa 15. oktobra 2020. Zaradi epidemije je bila premiera v Drami SNG Maribor prestavljena na čas, ko bodo v dvorane spet lahko sedli gledalci. Hiša Bernarde Alba bo v Mariboru po premieri na ogled še 13., 16., 17. in 19. novembra.

Bučen aplavz navdušenega občinstva je včeraj zvečer nagradil nastopajoče na beograjski premieri scenske balade v treh slikah To noč sem jo videl, nastale po istoimenskem romanu Draga Jančarja in v režiji Janeza Pipana, na Veliki sceni Ljuba Tadića v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu. Nastopili so Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič in Žan Pečenik. Odrska postavitev Jančarjevega romana velja za enega najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije; pretresljiva zgodba, ki odstira usodo Veronike Zarnik – zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti in izdaje v vojni vihri, pa je bila ob mariborski premieri v septembru deležena pohval kritike in občinstva. Po uspešni premieri v Beogradu sledita še ljubljanska konec januarja 2022 in dunajska v drugi polovici aktualne gledališke sezone.

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 29. oktobra 2021, z izvedbo romantičnega baleta Adolpha Adama Giselle v koreografiji Rafaela Avnikjana začel Tedne belega baleta. Sledila bosta še Labodje jezero in Don Kihot, z vsemi tremi je mariborski Balet v preteklosti že požel veliko umetniške pohvale tako v Sloveniji kot v tujini. Giselle, ganljiva ljubezenska tragedija, znana po dramatičnih vlogah in skrivnostnem vzdušju, ki govori o nedolžnosti, izdajstvu, blaznosti ter odrešujoči moči nesebične ljubezni, bo na sporedu 29. in 30. oktobra 2021. Naslovno junakinjo bo upodobila Catarina de Meneses. Teden dni kasneje, 5. in 6. novembra 2021, sledi ultimativna baletna mojstrovina Labodje jezero na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega v koreografiji Valerija Kovtuna po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu. Dvojno vlogo Odette in Odile, belega in črnega laboda, bo odplesala Tetiana Svetlična. V vlogi princev Albrechta v Giselle in Siegfriega v Labodjem jezeru se se bo mariborskemu občinstvu predstavil István Simon, eden najuspešnejših in najbolj iskanih madžarskih baletnih solistov. V Transilvaniji rojen plesalec je bil prvi solist baleta Semperopere v Dresdnu, Madžarskega narodnega baleta in Dortmundske opere. Kot gostujoči umetnik je plesal v 21 državah v 43 različnih gledališčih. Med njimi v pariški operi, newyorškem City centru, neapeljskem gledališču San Carlo, moskovskem gledališču Kremelj, gledališču Saitama v Tokiu, v antwerpenskem DeSingelu, pariškem Théâtre de la Ville in Theatre Champs-Elysées ter na mnogih drugih znanih prizoriščih. Odplesal je vse glavne moške vloge klasičnega baletnega repertoarja in sodeloval z najodličnejšimi koreografi mednarodnega plesnega sveta, kot so Jiři Kylián, Mats Ek, William Forsythe, Alexander Ekman, Alexei Ratmansky, David Dawson, Jiři Bubeniček, Andreas Helse, Goyo Montero. István Simon je umetniški svetovalec in kulturni vodja Operetnega gledališča v Budimpešti, ustanovitelj nemške neprofitne organizacije Praetorian Art and Health Consulting, katere osnovno poslanstvo sta varovanje zdravja nastopajočih umetnikov in svetovanje pri transformacijskih procesih gledališč, da postanejo varnejše delovno okolje. Tedni belega baleta se bodo zaključili v začetku 7. in 8. januarja 2022 z baletom Ludwiga Minkusa Don Kihot v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega. Don Kihot velja za enega od zahtevnejših baletov, saj združuje elemente dramske komike tragedije in ironije z virtuozno in tehnično zahtevno koreografijo. Do takrat pa bo mariborski Balet izvedel še Smrt v Benetkah v koreografiji Valentine Turcu po motivih novele Thomasa Manna in na glasbo Gustava Mahlerja (13. in 15. novembra 2021), kjer bo v vlogi Gustava von Aschenbacha nastopil ljubljenec mariborskega občinstva Anton Bogov, ter pravljični balet Petra Iljiča Čajkovskega Hrestač v koreografiji Davida Nixona (17., 18., 25. in 26. decembra 2021).

V ponedeljek, 25. oktobra 2021, bo ob 20. uri v Veliki dvorani SNG Maribor s kultno komedijo izpod peresa Branislava Nušića Gospa ministrica v režiji Tatjane Mandić Rigonat gostovala Drama HNK Ivana pl. Zajca Reka. V naslovni vlogi bo nastopila Olivera Baljak. Zgodba o ženi politika, ki mora hitro sprejeti vzorce vedenja in način življenja »visoke družbe« – potem ko njen mož, ki je bil prej le reven državni uslužbenec, postane minister v vladi – je sinonim za nenaden vzpon po družbeni lestvici. Prav tako je Branislav Nušić (1864–1938), eden najpomembnejših srbskih esejistov in komediografov, sinonim za smeh v gledališču. V literarno zgodovino se je zapisal kot oster kritik birokracije in oblasti svojega časa, njegove komedije pa so prav zaradi tega aktualne še danes, saj v njih secira malomeščansko provincialno miselnost, razgalja politične spletke, ambicije in metode povprečnih politikov, karierizem in težnjo po oblasti, vse skupaj pa pomeša z balkanskim šarmom in sočnostjo jezika, s katerim opisuje komičnost naših življenj. Igrajo Olivera Baljak, Aleksandar Cvjetković, Jasmin Mekić, Ivna Bruck, Jelena Lopatić, Anastazija Balaž/Tanja Smoje, Dean Krivačić, Edi Ćelić, Aleksandra Stojaković Olenjuk/Sabina Salamon, Nikola Nedić, Biljana Lovre, Anton Plešić, Mario Jovev, Giuseppe Nicodemo/Petar Baljak. Glasbeniki so Zoran Majstorović/Danijela Mendiković/Diego Vitasović/Dario Grgurić/Mario Jovev. Avtorica priredbe je Tatjana Mandić Rigonat, scenograf Stefano Katunar, kostumografka Manuela Paladin Šabanović, oblikovalec svetlobe Predrag Potočnjak, izbor glasbe Tatjana Mandić Rigonat, aranžmaji in adaptacija glasbe Zoran Majstorović, lektorica in svetovalka za scenski govor prof. Ljiljana Mrkić Popović, svetovalka za scenski gib Noemi Dessardo, oblikovalec zvoka Saša Predovan, asistentka scenografa Paola Lugarić, inspicientka Sandra Čarapina.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor danes z najslavnejšo ljubezensko zgodbo vseh časov izpod peresa Williama Shakespeara Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega gostuje v Narodnem gledališču v Budimpešti v okviru mednarodnega gledališkega srečanja MITEM. Uprizoritev si bo domače občinstvo, po koronski spletni premieri, končno lahko v živo ogledalo v sklopu predstav od 22. oktobra dalje. Najslavnejša ljubezenska zgodba vseh časov Romeo in Julija je hkrati tudi ena največkrat uprizarjanih tragedij prvega med svetovnimi dramatiki, večnega dramskega klasika, čigar dela predstavljajo železni del repertoarjev gledališč po vsem svetu. V Drami SNG Maribor je bila ta slovita tragedija na sporedu samo dvakrat; prvič leta 1929 in drugič leta 1951. Po 70 letih odsotnosti se je umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski odločil, da bo uprizoritev vrnil na mariborski oder s komentarjem: »Fascinantna se mi zdi moč dekleta, ki se odloči, da gre skozi smrt nazaj v objem ljubezni. Zdelo se mi je pomembno, da zgodbo prikažem skozi njene oči.« Dramaturginja in soavtorica priredbe Nina Kuclar Stiković je v svoji analizi Zame ni žetve ali Dnevnik Julije Capulet opozorila na naslednje: »In v resnici je to osrednji konflikt: bijejo se Capuleti in Montegi, bijeta se sovraštvo in ljubezen, ampak najbolj se bije človeška narava s pričakovanji družbe. Nagon z normo. Nagon je tisti, ki vodi v spopad, in morda zato nikoli ni utemeljeno, zakaj se družini sovražita. Tako kot se kljub fantazmam ne da povsem utemeljiti ljubezni na prvi pogled, se morda ne da utemeljiti sovraštev.« V naslovnih vlogah nastopata Žan Koprivnik in Julija Klavžar, igrajo še Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Klavdija Stanišič in Cleopatra Purice. Prevajalec je Srečko Fišer, avtorja priredbe Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, scenograf Sven Jonke (NUMEN), kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Marjan Nečak, koreograf Žigan Krajnčan, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Aleksandar Popovski, asistent režije Luka Marcen, asistent scenografije Matic Gselman, asistentka kostumografije Nina Čehovin. Mednarodno gledališko srečanje Madách – MITEM je srečanje gledališč in občinstva, kjer se ljudje lahko spoznajo in si ogledajo najlepše podobe drugih kultur, o sebi pravijo organizatorji in dodajajo, da to ni ne festival, ne tekmovanje, ampak srečanje. Ta preprosta, a trenutno morda najbolj cenjena družabna priložnost omogoča, da gledališče doživimo kot praznovanje. Nabor režiserjev uprizoritev letošnjega srečanja je eminenten: Robert Wilson, Theodoros Terzopoulos, Silviu Purcărete, Eirik Stubø, Aleksandar Popovski, Ivan Uryvski, Gábor Tompa in gostujoči ansambli iz Porta, Aten, Sankt Peterburga, Maribora, Satu Mare, Temišvarja in Kanjiža.

Hči polka (La fille du régiment), komična opera Gaetana Donizettija pod taktirko Simona Robinsona in v režiji Krešimirja Dolenčića, bo v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor po neposrednem radijskem prenosu in spletnem streamigu v marcu prvič izvedena pred občinstvom v petek, 15. oktobra 2021. Nastopili bodo Petya Ivanova, Martin Sušnik, Jaki Jurgec, Irena Petkova, Dada Kladenik, Dušan Topolovec, Sebastijan Čelofiga, Hideyuki Suzuki, baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester SNG Maribor. V komični operi Hči polka se Donizetti včasih odkrito, drugič spet subtilno poigrava z glasbenogledališkimi in družbenimi konvencijami, ki nastajajo v komičnih trkih med pripadniki različnih družbenih stanov, kot denimo med oskrbnico vojaških enot Marie in vanjo zaljubljenim mladim Tirolcem Toniem, in jih nato z veščo skladateljsko roko usmerja v doseganje prepričljivih odrskih učinkov, ki v gledalstvu in poslušalstvu izzovejo smeh in obenem fascinacijo nad virtuoznimi vokalnimi akrobacijami. Od teh je prav gotovo najbolj znana Tonieva arija Ah, mes amis, quel jour de fête, v kateri mora pevec osemkrat oziroma devetkrat z neobveznim finalnim vrhuncem v kadenci "zadeti" visoki C. V Donizettijevem času je opera Hči polka veljala za eno najuspešnejših glasbenogledaliških del, pri čemer je zlasti "paradna" vloga Marie predstavljala velik izziv za koloraturne sopranistke. Donizettijeva lastna glasbenodramaturška formula v kontekstu gibkega in "koketirajočega" glasbenega toka, v katerem ne manjka pomenljivih dramskih in glasbenih interakcij med solisti, zborom in orkestrom, vedno znova prepriča z liričnostjo pevske melodije in refleksivnimi trenutki, ki pa zgolj odrejajo humorju in komičnemu nasploh tisto relevantno mesto, ki mu v okviru te vélike in nadvse posrečene ljubezenske peripetije upravičeno pripada. Na repertoarjih svetovnih opernih gledališč se je ohranila vse do danes, v mariborski Operi jo tokrat izvajajo prvič. Scenograf je Matic Kašnik, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka luči Vesna Kolarec, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič. Po petkovi premieri bo opera na sporedu še 17., 19., 21. in 23. oktobra.

Stara dvorana Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. septembra 2021, prizorišče premiere To noč sem jo videl, brezčasne zgodbe o času, ki nekatere spremeni v ljudi, nekatere pa v pošasti. Odrska postavitev romana To noč sem jo videl je eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Nastal bo kot koprodukcija Drame SNG Maribor, dunajskega Burgtheatra (pod vodstvom Martina Kušeja), Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana. Zasedba je prav tako mednarodna, Nataši Matjašec Rošker, Blažu Dolencu, Davorju Hergi, Mateji Pucko, Ireni Varga, Ivici Knezu, Matevžu Bibru, Vladimirju Vlaškaliću, Kristijanu Ostanku, Nejcu Ropretu, Petji Laboviću, Robertu Mračku, Matiji Stipaniču, Mirjani Šajinović, Mojci Simonič, Alfonzu Kodriču, Danetu Raduloviću, Anžetu Krajncu, Matjažu Kaučiču, Žanu Pečeniku se pridružujejo Milan Marić in Nebojša Ljubišić iz beograjskega JDP, Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra ter legendarna Milena Zupančič, ki bo prvič nastopila z mariborskim dramskim ansamblom. Koprodukcija ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana. Pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive – srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek – odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Roman je kratek, silovit, nepozaben. Je suverena mojstrovina veterana književnosti, ki je izrazito literarno delo z izjemnim uprizoritvenim potencialom. Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina končna usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji, ki kličejo po utelešenju odlične mednarodne igralske zasedbe. Drago Jančar je velikan slovenske, evropske in svetovne literature. Brezčasen, mojstrski pripovedovalec se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Njegove zgodbe segajo v bližnjo ali daljno preteklost (Severni sij; Katarina, pav in jezuit), v današnji kruti kapitalistični moment (Maj, november, kratke zgodbe), v neimenovane prostore nesvobode (Veliki briljantni valček), včasih bivajo v metafori (Drevo brez imena) ali pa, kot se zgodi le največjim, sestavijo vse elemente pripovedi, vse svoje pisateljske značilnosti in pripovedne kvalitete v brezčasno mojstrovino, kot je roman To noč sem jo videl. Jančar je za roman prejel svojega tretjega kresnika in kresnika desetletja, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, bil nominiran za francosko nagrado femina, poljsko nagrado angelus ter za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so roman ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne. Uprizoritev je režiral Janez Pipan, gledališki režiser, profesor za teorijo gledališke igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame (1994–2008), ki je v svoji štiridesetletni karieri podpisal več kot petdeset uprizoritev, med katerimi so se mnoge zapisale v zgodovino slovenskega gledališča. Z Jančarjem se ne bo srečal prvič, leta 1988 je v MGL režiral uspešnico Klementov padec, skupaj z avtorjem je priredil roman Katarina, pav in jezuit, ki ga je nato postavil v ljubljanski Drami. Za uspešno odrsko postavitev takega romana, kot je To noč sem jo videl, ni dovolj "le" režijska vizija. Potrebne so življenjske izkušnje, širina, načitanost, predvsem pa ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je človeško, krhko. Ideologija v tej uprizoritvi nima kaj iskati, ker se tekst povzpne kot čudna pošastna ptica v romanu nad vse politične zdrahe in pogleda na tragedijo mlade ženske skozi politično nezaznamovano prizmo. Pipanova adaptacija teksta ohranja kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom. Po premieri bo uprizoritev na sporedu še 25., 26., 27. septembra ter 8. in 9. oktobra 2021. Sledijo gostovanja pri koproducentih v Beogradu, na Dunaju ter v Ljubljani.

Absurdno tragična komedija Pošta v režiji Juša A. Zidarja v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor je na 48. Internacionalnem festivalu alternativnega in novega teatra – INFANT 2021 prejela nagrado za najboljšo gledališko uprizoritev. Kot so zapisali ob podelitvi nagrade je »Pošta od vseh predstav v tekmovalni selekciji, najbolje združevala izvirnost, raziskovanje in slog v dramski strukturi. Je grenko-sladka zgodba o nevidnih ljudeh in njihovem malem izgubljenem življenju, ki je režirana in odigrana natančno ter dosledno ohranja izvirnost v izrazu.«  Absurdno tragično komedijo Pošta (2019), ki med drugim preizprašuje postavko časa, je Rok Gregor Vilčnik rokgre postavil na poštni urad, ki je včasih služil kot komunikacijski center, danes pa je samo še eden od členov v verigi prenasičene potrošniške obsedenosti. Režiser Juš A. Zidar pravi: "Na intimnem nivoju je to zgodba o posameznikih, ki živijo realnost, ki jih frustrira, in sta edino, kar jim preostane, edino, s čimer se hranijo, fantazma in hrepenenje po nekem drugem življenju, ki se morda nikoli ne zgodi." Igrajo Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Gregor Podričnik in Minca Lorenci. Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. INFANT, ki letos poteka od 2. do 5. septembra, je oblikovan z željo, da odpre novi prostor za izmenjavo kulturnih vrednosti s svetom in da omogoči enakovreden kontekst za kreativno energijo mladih ustvarjalcev.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor se je odpravila na gostovanje v Novi Sad, kjer bo jutri, v četrtek, 2. septembra 2021, z uprizoritvijo Vilčnikove Pošte v režiji Juša A. Zidarja nastopila na 48. Internacionalnem festivalu alternativnega in novega teatra – INFANT 2016. Igrajo Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Gregor Podričnik in Minca Lorenci. Rok Gregor Vilčnik rokgre je absurdno tragično komedijo Pošta (2019) postavil na poštni urad, ki je včasih služil kot komunikacijski center, danes pa je samo še eden od členov v verigi prenasičene potrošniške obsedenosti. Ta absurdna tragična komedija med drugim preizprašuje postavko časa, ki na poštnem uradu na koncu sveta teče počasneje. Uprizoritev, ki je premiero doživela tik pred izbruhom epidemije koronavirusa, je režiral Juš A. Zidar, ki o njej pravi: »Na intimnem nivoju je to zgodba o posameznikih, ki živijo realnost, ki jih frustrira, in sta edino, kar jim preostane, edino, s čimer se hranijo, fantazma in hrepenenje po nekem drugem življenju, ki se morda nikoli ne zgodi. Torej zgodba o tem, kako nam življenje odteka v iskanju hipnih rešitev, da bi začasno osmislili temeljno nezadovoljenost s stvarno realnim v čakanju na neko drugačno življenje nekoč.« Internacionalni festival alternativnega in novega teatra, ki ga organizira Kulturni center Novega Sada, se je razvil iz festivala »Malo pozorje« in predstavlja spoj nevsakdanje gledališke interpretacije, neklasičnega pristopa igralskemu izražanju in modernemu jeziku teatra. INFANT, ki letos poteka od 2. do 5. septembra, je oblikovan z željo, da odpre novi prostor za izmenjavo kulturnih vrednosti s svetom in da omogoči enakovreden kontekst za kreativno energijo mladih ustvarjalcev. V svoji 48. izdaji se v tekmovalnem programu za nagrade potegujejo štiri uprizoritve. Ob mariborski Drami bodo nastopila še gledališča iz Zagreba, Beograda in Novega Sada.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor je za nakup vstopnic uprizoritev in koncertov Drame, Opere in Baleta mogoče izkoristiti BON21. Obrazec za potrditev unovčenja bona, ki ga izpolnite in ga skupaj s kopijo osebnega dokumenta predložite od nakupu vstopnic, je na voljo na dnu tega sporočila. Bone lahko unovčite v poljubnih zneskih glede na ceno vstopnice. Najnižji možni znesek za koriščenje bona za uprizoritev ali koncert v SNG Maribor znaša 10 EUR. Po pravilih FURS-a to ne velja za prenesene bone, po katerih lahko bon unovčite le v enkratnem znesku. Za podrobne informacije so vam na voljo sodelavke gledališke blagajne, dosegljive preko e-pošte boxoffice@sng-mb.si ali na telefonski številki 02/250 61 15. Nakup vstopnic z bonom je možen tudi v spletni trgovini. Z bonom pa ni mogoče kupiti darilnih kartic ali polniti računa na izbirni kartici. Postopek unovčevanja bonov Za unovčevanje bonov se morate oglasiti pri gledališki blagajni, ki je odprta ob ponedeljka do petka med 10. in 13. uro ter dve uri pred predstavo ali koncertom. Med vikendom je blagajna odprta uro pred predstavo ali koncertom. S seboj morate obvezno prinesti identifikacijski dokument in kopijo identifikacijskega dokumenta – osebna izkaznica ali potni list (ta dokument ni obvezen za prenosnika bona, npr. vnuk, ki mu je babica prenesla bon, ne potrebuje fotokopije babičinega identifikacijskega dokumenta) ter izpolnjen obrazec Potrditev unovčitve bon (Priloga 1 – BON21). Če ima upravičenec preneseni bon, mora s seboj prinesti izpolnjeno Izjavo upravičenca o prenosu bona (Priloga 3 – BON21). Če upravičenec unovčuje bon drugega upravičenca, ki ima zakonitega zastopnika ali skrbnika, potrebuje izpolnjeno Izjavo zakonitega zastopnika oziroma skrbnika za unovčitev bona upravičenca po tretji osebi (Priloga 2 – BON21). Bone bo mogoče unovčiti do 31. decembra 2021. POGOSTA VPRAŠANJA Kaj je bon? Bon je dobroimetje v informacijskem sistemu FURS, ki ga ima vsaka oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje (upravičenec do bona) in ga lahko unovči pri ponudnikih storitev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, za plačilo opravljenih dovoljenih storitev. Zanj ni potrebno zaprositi in se ga ne dobi po pošti v fizični obliki. Vrsta bona BON21: bon z namenom odprave posledic epidemije v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi za izboljšanje gospodarskega položaja z vidika spodbujanja potrošnje v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi. Kdo je upravičenec do bona? Oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji na dan 30. junij 2021 (velja za BON21). Vrednost BONA21 ˗           100 evrov (oseba, ki je bila na dan 30. junij 2021 polnoletna, in tudi vse osebe, ki so do konca leta 2021 dopolnile 18 let) ˗           50 evrov (vse ostale osebe) Ali lahko bon namesto upravičenca unovči druga oseba? V zakonu je določena prenosljivost bona med upravičenčevimi sorodniki v ravni vrsti do drugega kolena (stari starši, starši, otroci, otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja, vnuki), zakonci, zunajzakonskimi partnerji, partnerji v sklenjeni ali nesklenjeni partnerski zvezi ter med otroki in njihovimi zakonitimi zastopniki, če to niso njihovi starši. Ne prenaša se med brati, bratranci, strici, sosedi, sodelavci, prijatelji itd. Bon je prenosljiv na upravičenca na podlagi izjave (Priloga 3 – BON21). Prenosnik lahko prenese le celoten bon na upravičenega pridobitelja, ki pa mora izpolnjevati tudi pogoj stalnega prebivališča v RS na dan 13. marec 2020 (za prenos TB) oz. 30. junij 2021 (za prenos BON21). Pridobitelj bona ne sme prenesti naprej; bon se lahko prenese le enkrat. Ali mi pripada BON21? Vsak lahko preveri, če je upravičenec do BONA21 na odprtem delu portala eDavki. V iskalnik v desnem zgornjem kotu se vpiše davčna številka fizične osebe. Odpre se okno »Pogosta vprašanja«. Upravičenec do bona za gostinstvo, turizem, šport in kulturo (BON21).

Na večerni slovesnosti v gledališču Teatro Ristori so pred petkovim začetkom festivala Mittelfest prvakinji Drame SNG Maribor Nataši Matjašec Rošker podelili nagrado Adelaide Ristori. Nagrado, poimenovano po znameniti italijanski igralki iz 19. stoletja, podeljuje Soroptimist International – humanitarni klub soroptimistk iz Čedada za zasluge pri promociji kulture in pomena žensk v družbi najboljši igralki preteklega festivala. Nataša Matjašec Rošker je na lanskoletnem Mittelfestu z nastopom v uprizoritvi Immaculata po romanu Colma Tóibína Marijin testament navdušila občinstvo in strokovno javnost ter medije. [caption id="attachment_5241" align="alignleft" width="306"] Michela Domenis, predsednica humanitarnega kluba Soroptimist International iz Čedada, predaja nagrado Nataši Matjašec Rošker. Foto: Luca A. d'Agostino/Phocus Agency[/caption] Nataša Matjašec Rošker je v svoji univerzalni igralski dispoziciji nenadkriljiva, potenca njene obrazne in telesne izraznosti učinkuje enako prepričljivo v klasičnem gledališču kot tudi v njegovih raznovrstnih sodobnih poetikah. Njena igra se nenehno razvija, išče nove navdihe, izzive in načine v navezah s pronicljivimi in vizionarskimi domačimi in tujimi režiserji. Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. Igralskega poklica ne dojema kot ločenega od ostalih umetniških praks, pač pa se kot umetnica napaja pri besedilnih, interpretativnih, likovnih, scenskih, kostumskih, glasbenih, gibalnih rešitvah, ki pomagajo zaokrožiti improvizacije, kontekst uprizoritve in osmisliti dramske like. V integralno ustvarjalnemu prostoru gledališke umetnosti, ki ga Nataša Matjašec Rošker zagovarja, igralec ni poustvarjalec, ampak aktiven in enakovreden soustvarjalec, vitalen sokreator gledališke umetnine. O ADELAIDE RISTORI Adelaide Ristori se je mlademu igralskemu paru rodila v italijanskem Čedadu leta 1822. Kot otok umetnosti je zgodaj stopila na odrske deske in kmalu zaslovela predvsem po upodobitvah tragičnih junakinj. Čeprav je bil v tistem času poklic igralke marginaliziran, ženske, ki so se mu posvečale,  pa so bile potisnjene na rob družbe, se je leta 1847 poročila z markizom Giulianom Capranicom del Grillom. Poroka je takrat povzročila velik škandal. Nov status dobro situirane dame in seveda izredna strokovnost ter obsežno poznavanje poklica so Ristorijevi omogočili ustanovitev lastnega gledališča, s katerim je gostovala v Franciji, Angliji, Španiji, Združenih državah Amerike in Avstraliji ter tako pripomogla k promociji in popularizaciji italijanske kulture. Slovela je tudi po svojih izrazito domoljubnih čustvih.