marec 2023
februar 2023
januar 2023
december 2022
november 2022
september 2022
julij 2022
junij 2022
maj 2022
april 2022
marec 2022
februar 2022
december 2021
november 2021
oktober 2021
september 2021
avgust 2021

ponedeljek, 27. marec 2023

Mladinski koncert

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO Mladinski koncert 1. april 2023 ob 11.00, Dvorana Frana Žižka Simfonični orkester SNG Maribor Dirigentka Daniela Candillari Solista Lovro Turin, klarinet, Roberto Papi, viola Koncertni mojster Saša Olenjuk Program Max Bruch: Koncert za klarinet in violo ter orkester v e-molu, op. 88 Andante con moto Allegro moderato Allegro molto   Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 13 v G-duru, K. 525, »Mala nočna glasba« Allegro Romanca: Andante Menuet: Allegretto Finale: Allegro   ***** Joseph Haydn: Simfonija št. 94 v G-duru, Hob. I: 94: »Simfonija presenečenja« Adagio cantabile – Vivace assai Andante Menuet: Allegro molto Finale: Allegro molto   Nemški skladatelj Max Bruch (1838–1920), ki je danes znan predvsem po svojem violinskem koncertu v g-molu in skladbi Kol nidrei za violončelo in orkester, je dvojni koncert za klarinet in violo napisal leta 1911, ko se je že upokojil. Povod za nastanek skladbe je bila najbrž želja njegovega sina Maxa Felixa Brucha, ki je bil prvovrsten klarinetist, da bi se lahko z novim koncertom predstavil z Willyjem Hessom, ki ni bil le izvrsten violinist in violist, ampak tudi tesen skladateljev prijatelj. Hess in Max Felix sta koncert še v istem letu kar iz skladateljevega rokopisa predstavila v Wilhelmshavnu, leta 1912 pa še v Berlinu. Kot namiguje naslov skladbe, je »dvojni« koncert nekakšen intimni pogovor med dvema glasbiloma, v tem primeru med klarinetom in violo, ki poteka v rahločutni spremljavi orkestra. Bruch se je pri iskanju bogate romantične zvočnosti, zlasti pri oblikovanju melodij, zatekel k svojim zgodnjim delom, še posebej k drugi orkestrski suiti z naslovom Nordland. Koncert, ki je sicer izvirno napisan za klarinet, violo in orkester, obstaja tudi v različici, v kateri je Bruch na Hessovo pobudo violo nadomestil z violino, prav tako pa je skladatelj koncert »pomanjšal« tudi za klavirski trio s klarinetom in violo in ga tako še bolj približal ljubiteljem komorne glasbe. Prvi stavek koncerta se začenja v nekoliko počasnejšem tempu (Andante con moto), kot da bi hotel Bruch po zgledu Brahmsovega »dvojnega« koncerta za violino in violončelo na podobno dramatičen način predstaviti oba solista – najprej violo in nato še klarinet. Nekoliko bolj otožen oziroma melanholični zven melodij, ki jih spretno spletata oba solistična inštrumenta in v katerih lahko prepoznamo tudi nekaj »slovanskega duha«, se postopoma razvnamejo v nekoliko hitrejšem drugem in nato še v živahnem tretjem stavku. Če nas skladatelj v drugem stavku, ki ga tokrat začenja klarinet, očara z elegantnimi pasažami, ki se povsem naravno spletajo v bujno glasbeno rastje, nas tretji stavek po uvodnih bučnih fanfarah s timpani popelje na vrtoglavi ples triol. A vsake zabave je enkrat konec in tako se glasbeni utrip po melodičnih vrhuncih obeh solistov začenja postopoma umirjati, vse dokler tudi orkester z dvema zaključnima gestama ne pristavi svoje pike na I. Serenada št. 13 v G-duru (K. 525) Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je bolj znana kot Mala nočna glasba, je zaradi všečnih melodij ter lahkotnega in živahnega razpoloženja brez dvoma ena izmed najbolj priljubljenih in pogosto izvajanih skladb po vsem svetu. Skladba, za katero še danes ni popolnoma znan razlog njenega nastanka, je bila dokončana 10. avgusta 1787, ko je Mozart ustvarjal opero Don Giovanni, a je izšla šele štirideset let po njegovi smrti. Serenada je bila še pred Mozartovim časom priljubljena glasbena oblika dvorjenja oziroma izkazovanja ljubezenske naklonjenosti, pa tudi ustvarjanja dobrega razpoloženja v družbi nasploh, zato ne preseneča, da je bila stalna glasbena popotnica sprehajalcem po številnih dunajskih parkih in vrtovih, kjer so navdušeni mimoidoči pogosto dajali razkošne napitnine skladatelju in glasbenikom. Serenada št. 13 v G-duru, ki jo je Mozart izvirno napisal za dve violini, violo, violončelo in kontrabas, se danes najpogosteje izvaja v priredbi za komorni godalni orkester. Skladatelj nas v zaporedju štirih stavkov – od živahnega uvodnega stavka v sonatni obliki, počasne in lirično občutene romance z ljubko prepletenimi melodijami, pa vse do lahkotnega menueta s triom in impulzivnega finala v obliki rondoja – razvaja z igrivimi glasbenimi domislicami, ki grejo izredno lahko v uho in nas s svojo nepojenjajočo iskrivostjo tako rekoč vsak trenutek vabijo na ples. Omenjeni plesni značaj serenade se potrjuje tudi v domnevi, da naj bi Mozart za Malo nočno glasbo, kot jo je sam poimenoval v osebnem katalogu svojih skladb, predvidel še en menuet, a se je ta žal izgubil v toku zgodovine. Mozartov sodobnik Franz Joseph Haydn (1732–1809) je večino svoje glasbene kariere, in to kar tri desetletja, služil kot kapelnik kneza Esterházyja. Zaradi številnih delovnih obveznosti, ki jih je imel s komponiranjem ter vodenjem dvorne kapele in celo opernega gledališča, je Haydn lahko svobodneje zadihal šele po smrti svojega delodajalca leta 1790. Ko se je razširil glas o njegovi razpoložljivosti, je še v istem letu sprejel vabilo svojega prijatelja, nemškega violinista in impresarija Johanna Petra Salomona, ki je bil vnet organizator koncertov, naj se odpravi na potovanje v London, kamor je prispel 1. januarja 1791. Salomon, ki se je zavedal kvalitete Haydnovih del, je želel namreč londonskemu občinstvu predstaviti njegova nova simfonična dela, kar je podaljšalo Haydnov obisk angleške prestolnice na leto in pol. Druga simfonija izmed dvanajstih, ki jih je Haydn ustvaril za Salomonove londonske koncerte, je znamenita »Simfonija presenečenja« št. 94 v G-duru, ki se je nemudoma priljubila med občinstvom zaradi nenadne spremembe dinamike v prvem stavku. Po neki anekdoti naj bi se po uvodnih taktih drugega stavka simfonije, ki je v nemško govorečem okolju znana tudi kot simfonija »z udarcem na pavke« (»mit dem Paukenschlag«), iz prvih vrst avditorija nenadoma zaslišalo smrčanje enega izmed pokroviteljev koncerta, ki je očitno zaspal že med prvim stavkom. Prav to naj bi spodbudilo Haydnovo navihanost, zato je kot izkušen dirigent dal orkestru znak za nenaden fortissimo na zadnjem akordu prve teme, kar je zaspanega mecena učinkovito zbudilo in pognalo na noge. Poleg številnih slikovitih anekdot, ki so lahko tudi plod domišljije, pa je vendarle treba izpostaviti novost v strukturi klasicistične simfonije, kot jo je pomembno začrtal prav Haydn: prvi stavek se tako praviloma začenja v živahnem tempu, v okviru katerega se poslušalcem predstavi več kontrastnih melodij. Drugi stavek je po navadi v počasnejšem tempu in prinaša bolj lirično razpoloženje, čeprav je tudi to lahko »začinjeno« s kakšnim nepričakovanim preobratom, kot v tem primeru. Tretji stavek (menuet s triom) je plesno obarvan in nas s svojim zibajočim tridelnim ritmom spominja na današnji valček, medtem ko je zadnji stavek (simfonični finale) najbolj živahen od vseh, saj mora s svojimi iskrivimi in dih jemajočimi motivi pripeljati simfonijo do energičnega zaključka. Ta vzorec je postal nekakšen model klasične simfonije v naslednjih desetletjih – vse do Beethovna, ki je tudi po Haydnovi zaslugi tako v formalnem kot v glasbeno ekspresivnem smislu revolucionarno prenovil simfonijo kot najvišjo umetniško obliko instrumentalne glasbe. Benjamin Virc   Biografija dirigentke Dirigentka Daniela Candillari vedno znova prejema pohvale za svoje navdihujoče in prepričljive nastope v opernih hišah in na koncertnih odrih po tako rekoč vsej Severni Ameriki in Evropi. S svojo »samozavestjo in očitno neizčrpnim navdušenjem« (The New York Times) ter »ekspresivnimi in dih jemajočimi nastopi« (Review STL) vstopa v svojo drugo sezono kot glavna dirigentka v Opernem gledališču Saint Louis in glavna operna dirigentka na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V sezoni 2022/2023 dirigira Newyorškim filharmonikom in svetovno priznanemu violončelistu Yo-Yoju Maju, Orkestru ameriških skladateljev in Zboru Trinity Wall Street v Carnegie Hallu, Metropolitanskemu orkestru Montreal, Simfoničnemu orkestru SNG Maribor, Toledskim simfonikom, prav tako pa je glasbena vodja praizvedbe opere Arhipov Petra Knella in Stephanie Fleischmann v produkciji Gledališča Kirka Douglasa. Dirigira tudi koncertni izvedbi Delibeseve opere Lakmé v Nemški operi Berlin, opero Janko in Metka v Operi New Orleans, operi Suor Angelica in Gianni Schicci v Operi Juilliard, Tosco v Opernem gledališču Saint Louis in La bohème na Glasbeni akademiji v Santa Barbari. V prejšnji sezoni je debitirala v Metropolitanski operi z Aucoinovo opero Evridika, prav tako je bila glasbena vodja glasbenogledaliških predstav Blue ameriške skladateljice Jeanine Tesori (Detroitska opera), Fire Shut Up in My Bones Terencea Blancharda v chicaški Operi, Carmen v Opernem gledališču Saint Louis, praizvedbe opere Moby Dick ali Kit Caroline Shaw, Andrewa Yeeja in Asme Maroof v manhattanskem kulturnem središču The Shed s člani Newyorške filharmonije. Prav tako je dirigirala svetovno praizvedbo The Copper Queen skladatelja Clinta Borzonija (v Arizonski operi) leta 2021 ter leto zatem še glasbo iz filma Svatba (Svadba) Ane Sokolović v Bostonski operi. Kot skladateljica prejema naročila Newyorške filharmonije, Metropolitanske opere in Baletnega orkestra mesta New York. Daniela je odraščala v Srbiji in Sloveniji, doktorirala pa na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju; prav tako je zaključila magisterij na Glasbeni šoli Jacobs Univerze Indiana ter magistrirala in diplomirala na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu.   Biografija solistov Klarinetist Lovro Turin je svojo glasbeno pot začel na nižji glasbeni šoli v Mariboru pri profesorju Zdravku Zimiču, šolanje pa je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor pri profesorju Valterju Petriču in kasneje pri profesorju Damijanu Kolariču. Junija 2011 je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. Septembra 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.   Violist Roberto Papi se je začel učiti violino pri osmih letih v italijanskem Spoletu. Po končanem izobraževanju na Klasičnem liceju v Spoletu in študiju na Glasbenem inštitutu Alessandro Onofri se je preselil v ZDA, da bi tam nadaljeval študij viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v brazilsko mesto Belo Horizonte, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Med letoma 2020 in 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Trenutno je zaposlen kot solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so Simfonični orkester Barcelona (gostujoči solo violist), Valižanska narodna opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in ansambel Music City Baroque v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem idr. Z Anthonyjem Flintom je soustanovil ansambel Virtuosi de Minas. Je reden gost festivalov tako v Evropi kot v ZDA, kot so Festival Spoleto, Festival Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.    
Preberi več

ponedeljek, 13. marec 2023

4. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO 4. koncert Simfoničnega cikla 16. marec 2023 ob 19.30, Dvorana Ondine Otta Klasinc Simfonični orkester SNG Maribor Dirigent Simon Robinson Solist Mihael Mitev, fagot Koncertni mojster Saša Olenjuk PROGRAM Jean Markič: Čudežna dežela
  1. ♩= 80 (Andante)
  2. ♩= 60 (Adagio)
III. ♩= 42 (Largo)   Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za fagot in orkester v B-duru, K. 191 Allegro Andante ma Adagio Rondo: Tempo di Menuetto ***** Antonin Dvořák: Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70, B. 141 Allegro maestoso Poco adagio Scherzo: Vivace – poco meno mosso Finale: Allegro   Jean Markič – avtor prve skladbe koncerta – pripada mlajši generaciji slovenskih skladateljev, deluje pa tudi kot vsestranski inštrumentalist, vodja jazz zasedb, glasbeni producent in aranžer. Kompozicijo je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom Janija Goloba, Marka Mihevca, Uroša Rojka in Jake Puciharja ter sodeloval s številnimi imeni popularne glasbe (Gal Gjurin, Nipke). Njegova dela so bila izvedena na različnih slovenskih festivalih, kot so denimo Popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens, intenzivno pa se posveča tudi ustvarjanju filmske glasbe – v tem kontekstu velja izpostaviti njegov avtorski projekt Abstractions iz leta 2021, ki ga je skladatelj opisal kot glasbo za film, a brez filma. Prav omenjeni naslon na filmsko umetnost se v okviru Markičeve glasbene poetike zrcali tudi v tristavčni skladbi Čudežna dežela (Terra mirabilis), ki jo je v letu 2019 ustvaril za komorni godalni orkester, saj lahko prepoznamo kar nekaj glasbenih idiomov in ikoničnih prizorov, s katerimi avtor – tudi s pomočjo onomatopeje – podčrtuje vizualno asociativnost skladbe. Prvi stavek se začenja s pritajenim gomazenjem godal, ki se postopoma sestavi v nekakšen melanholičen uvid v daljno pokrajino – lahko gre celo za tesnobo, ki jo astronavt občuti med gledanjem planeta Zemlja iz vesolja –, po kratkem sekvenčnem izmotavanju pa se skorajda spontano razvije ostinatna melodija, ki nas lahko v obrisih spomni na napovedno špico mednarodne uspešnice Igra prestolov (Game of Thrones). Markič z dokaj spretno roko izkoristi zvočni potencial komornega godalnega orkestra, kot denimo diskantno »histerijo« violin, melanholično otožnost in lirično spevnost violončelov, dramatično globino kontrabasov in številnih tehnik igre. Premišljeno sosledje glasbenih epizod, ki jih lahko dojemamo tudi kot filmske sekvence, denimo strastno snidenje ljubimcev, ki si »padeta v objem« ob siloviti ihti vzpenjajočih se violinskih pasaž, ali prizor spopada, ki ga zakodira ritmično razgibana »bojevniška« tema, podčrtana z dramatičnimi tonskimi zarezi violončelov in kontrabasov – in še bi lahko naštevali. Če se drugi stavek v nekoliko počasnejšem tempu izkaže kot kontemplativni prizor z varne razdalje, se tretji stavek po uvodnem pianissimu postopoma krepi in dobi ponovni zalet z ostinatno temo v violinah. K še večji razgibanosti pa prispeva tudi kontrapunktična izmenjava glasbenega materiala med različnimi godali, ki se naposled usidra v široki temi v violinah, ki nas z postopno gradacijo tonskega volumna vodijo do všečnega zaključka.   Dolgo se je domnevalo, da je bil Mozartov najzgodnejši koncert za pihala in njegov edini koncert za fagot (morda je komponiral še tri ali štiri koncerte za ta inštrument, ki so zdaj izgubljeni) napisan za barona Thaddäusa von Dürnitza. Toda na podlagi muzikoloških dognanj je danes sprejet konsenz, da je Mozart koncert skoraj gotovo napisal za drugega fagotista, saj se je z Dürnitzem srečal šele decembra 1774 v Münchnu, medtem ko je na partituri Koncerta za fagot v B-duru (K191/186e) pripisan datum 4. junij 1774. Upravičeno lahko ugibamo, da ga je napisal za enega izmed dveh fagotistov v salzburškem dvornem orkestru, bodisi za Melchiorja Sandmayrja, ki je prav tako igral na oboo – od pihalcev se je tedaj pričakovalo sočasno obvladovanje več vrst pihal –, ali za Johanna Heinricha Schulza. Prav možno je, da sta koncert ob različnih priložnosti igrala celo oba glasbenika. Tedaj osemnajstletni Mozart je fagot, ki ga danes ne dojemamo kot najbolj melodični inštrument, tako rekoč opolnomočil z akrobatskimi pasažami, ki jih že v prvem stavku elastično napenjajo hitro ponavljajoči se toni in vrtoglavi skoki, pri čemer glasbilo skorajda kameleonsko spreminja barve registra med visokim tenorjem in globokim basom. Toda že v 18. stoletju je zven fagota postal bistveno bolj mehak in ekspresiven. Na prelomu 18. in 19. stoletja je Kochov Glasbeni leksikon fagot celo poimenoval kot »glasbilo ljubezni« (»ein Instrument der Liebe«), zato ne preseneča, da je njegov »cantabile« potencial izkoristil tudi Mozart v drugem počasnem stavku, še posebej tožečo melanholijo njegovega visokega tenorskega registra. Če se je že desetletje kasneje Mozart v svojih velikih dunajskih klavirskih koncertih z velikim navdušenjem posvečal motivični obdelavi široke palete glasbenih tem, je koncert za fagot, zasnovan za majhen orkester, ki ga sestavljajo oboe, rogovi – ti v tonaliteti B-dura dajejo tutti epizodam še posebej zveneč sijaj – in godala, v formalnem smislu veliko bolj zgoščen. V prvem stavku se tako Mozart »zadovolji« zgolj z dvema motivoma – ponosno korakajočo, široko zastavljeno uvodno temo, ki je popolnoma oblikovana v skladu z izvajalskimi značilnostmi fagota (pri čemer tukaj tudi široki intervalni skoki zvenijo prej dostojanstveno kot komično), in drugo temo, ki vključuje ostre staccate violine nasproti zadržanim tonom oboj in rogov. Fagot kasneje to temo okrasi s svojim »kontrasubjektom«, nato pa se v reprizi vloge zamenjajo, tako da fagot izvaja melodijo v staccatu, violine pa sopostavljeni melos, kar ustvarja radoživo in duhovito atmosfero. Tako kot v Mozartovih violinskih koncertih iz leta 1775 se počasni stavek s sordiniranimi violinami in violami kaže kot nežna operna arija v skladateljevi reimaginaciji za inštrumente. Uvodna fraza je nekakšna rekonfiguracija priljubljene Mozartove »otvoritve«, ki doseže vrhunec v Grofičini ariji Porgi amor iz opere Figarova svatba. Kot v prisrčni ariji iz te opere buffe so solistovi skoki in padci nabiti z intenzivno ekspresivnostjo. Za finale je Mozart prihranil rondo v tempu menueta, tej nadvse modni obliki na koncertov v 60. in 70. letih 18. stoletja. S svojimi šaljivimi triolami in šestnajstinkami se fagot tako rekoč naslaja v spodkopavanju galantne formalnosti refrena. Ko naposled tudi solist zaigra refren, se zdi, da njegova nespoštljivost, ki je vredna samega legendarnega šaljivca Tilla Eulenspiegla, prevzame celotni orkester – medtem ko prva in druga violina kot nežna sapica poplesavata okoli fagota, se oboi prepustita odobravajočemu klepetu. Šele na koncu se solist se nato umakne s skorajda predrznim izbruhom in pusti poslednji epizodi preostalega orkestra, da v dostojanstveni maniri zaključi glasbeno igro.   Skozi različna obdobja glasbene zgodovine lahko najdemo preštevilne primere, ko so starejši in bolj izkušeni skladatelji z bolj ali manj zglednim ustvarjalnim delom in močjo avtoritete sooblikovali ustvarjalno pot svojih mlajših kolegov. Tako so denimo znane osebne in umetniške vezi, ki so se spletle med Josephom Haydnom in Ludwigom van Beethovnom, Petrom Iljičem Čajkovskim in Sergejem Rahmaninovom, Robertom Schumannom in Johannesom Brahmsom, ki je močno vplival na razvoj kompozicijskega sloga Antonína Dvořáka. Praizvedba Brahmsove tretje simfonije leta 1883 je naredila tako globok vtis na Dvořáka, da jo je prišteval med najboljše simfonije, ki so bile kadarkoli napisane. V kontekstu nove zvočne izkušnje, ki je napajala njegovo ustvarjalno silo, je razmišljal, da bi se z namenom doseganja večje mednarodne prepoznavnosti, kakršno je užival Brahms, morda moral otresti nekaterih ljudskih oziroma čeških nacionalnih prvin, ki so postale njegov razpoznavni slog. Medtem ko je razmišljal o možni rekalibraciji svojega kompozicijskega stila, pri čemer je šlo v resnici za slogovno asimiliacijo po modelu avstrijsko-nemške simfonične tradicije, pa se je Dvořák hočeš nočeš moral soočiti s kar dvema tragedijama – tj. z materino smrtjo le nekaj tednov po praizvedbi Brahmsove Tretje simfonije in nato še z naglim poslabšanjem duševnega stanja svojega kolega in rojaka Bedřicha Smetane. Prav sredi teh tragičnih okoliščin pa je Dvořák bil deležen izjemnega mednarodnega priznanja: po velikem uspehu njegove sakralne kantate Stabat Mater v Londonu leta 1883 ga je Kraljevo filharmonično društvo – gre za isto društvo, ki je pri Beethovnu naročilo Deveto simfonijo – angažiralo, da bi napisal novo simfonijo, ki je bila obenem edini primerek te zvrsti, ki jo je ustvaril po naročilu. Z zavedanjem o potencialu velikega mednarodnega preboja se je Dvořák že decembra 1884 lotil komponiranja simfonije, ki mu jo je uspelo dokončati marca prihodnje leto. Mimogrede, simfonija, ki jo danes poznamo kot Simfonijo št. 7 v d-molu, je prvič izšla kot Simfonija št. 2. Vse Dvořákove simfonije so bile namreč pozneje preštevilčene glede na dejanski čas nastanka in ne glede na prvotno kronologijo izida. Vznemirjenje, ki ga je že decembra 1884 občutil med snovanjem simfonije, je Dvořák v pismu prijatelju, sodniku Antonínu Rusu, opisal z naslednjimi besedami: »Tako sem zaposlen s svojo novo simfonijo (za London), da – kamorkoli že grem – neprestano mislim le na svoje delo, ki mora biti takšno, da bo zamajalo svet – no, naj mi bog nakloni, da bo tako!« Delo, ki je pregnalo kakršnekoli zadržke glede Dvořákovega statusa in dokončno opredelilo njegovo simfonično mojstrstvo, je njegova Sedma simfonija, ki se kaže kot najbolj dramatična in »hladna« izmed njegovih devetih simfonij, a kljub temu v njej ni moč zaslediti nobenih travm, nobenega ihtenja ali nevrotičnega obupa, ki bi pripovedovali o duševnih bolečinah ali psihi na meji norosti. Nasprotno, gre za nadvse kultivirano, a obenem intenzivno ekspresivno glasbo, v kateri se melodije pojavljajo v skoraj neomejenih količinah in v kateri se glasbeni tok oglaša z živahnim in/ali liričnim boemskim duhom, ogretim z nežnostjo, a nikoli zadušenim s sentimentalnostjo. Dvořákovo obvladovanje orkestracije in klasične forme v tej štiristavčni simfoniji zgolj zaokrožuje njeno visoko pozicijo v tej zvrsti. Njen uvod prinaša strog, jeklen pogled, medtem ko se zlovešč motiv v šepetajočem unisonu spleta v dialogu viol in violončelov ter pridušenega vrvenja kontrabasov in timpanov. Ta kratka glasbena misel in zbadajoča figura, ki jo sestavljajo zgolj tri note, naravnost namigujeta na obilje razvojnih možnosti, ki jih Dvořák mojstrsko izkoristi skozi cel prvi stavek. Lirična druga tema vzpostavi močan kontrast, preostanek stavka pa se prepusti nekakšnemu prostemu dinamizmu plimovanja in oseke. Ko se stavek konča, je glavna tema, ki jo skladatelj premetava iz inštrumenta v inštrument, tako dokončno izčrpana in obsedi v tišini. Če se treznost in napetost kažeta kot temeljni potezi prvega stavka, ki ga le na trenutke ublaži nežna liričnost, poteka razpredanje drugega stavka (Poco adagio) v povsem obratni smeri, saj se njegova perpetuirajoča spevnost le na nekaterih mestih prekine z močnimi dramatičnimi izbruhi. V tem kontekstu je še posebej varljiva ljudsko preprosta, skorajda pastoralna melodija klarineta, ki začenja drugi stavek, saj v njej ni prav nobenega znaka drame, ki se le trenutek zatem pojavi v prvem zamahu. V tretjem stavku (Scherzo) Dvořák nepopustljivo ohranja slovanski duh, začenši s plesno temo in nato še s kontrastno melodijo, ki oblikuje neustavljivo privlačen ljudski pas de deux, pa vse do pastoralnega srednjega dela, prepolnega oglašanja ptic iz prostranih čeških gozdov in gajev. Tudi čudovita raznolikost zvočne pokrajine zadnjega stavka, ki jo skoraj v celoti prežema temačno obarvana strast, je na samem koncu osvetljena z durovsko sončno svetlobo, ki se prebija skozi napetosti d-mola, da bi oznanila nekakšno beethovnovsko apoteozo in odrešitev. Sam kompozicijski postopek nas še danes navdušuje zaradi svoje nenadnosti, a je obenem prepričljiv v vsej svoji iskrenosti, ki nam razgrne še eno izmed redko slišanih plati Dvořákove mojstrske glasbene govorice. Benjamin Virc   Biografija dirigenta Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je nekdanja kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija.   Biografija solista Fagotist Mihael Mitev se je po končanem Konservatoriju za glasbo in balet vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani in tam z odliko diplomiral pri svojem očetu in profesorju Zoranu Mitevu. Študij fagota je nadaljeval na Visoki šoli za umetnost v Zürichu pri Giorgiu Mandolesiju. Nastopal je na Festivalu Ljubljana, koncertih Glasbene mladine ljubljanske in Glasbene mladine Slovenije, festivalih v Zermattu in Grafeneggu idr. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je dosegal odlične rezultate; med drugim se je udeležil Mednarodnega tekmovanja ARD v Münchnu in prišel v drugo etapo. Od oktobra 2019 je solo fagotist Simfoničnega orkestra SNG Maribor, kot gost pa igra tudi v zasedbah, kot so Orchestre de Paris, Glasbeni kolegij Winterthur, Komorni orkester Basel, Slovenska filharmonija idr. Med letoma 2015 in 2019 je bil član Mladinskega orkestra Evropske unije (EUYO) in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja (GMJO). Z njima je nastopil na najrazličnejših festivalih in koncertnih dvoranah po Evropi in svetu z dirigenti, kot so Jonathan Nott, Matthias Pintscher, Daniel Harding, Gianandrea Noseda, Bernard Haitink idr. Leta 2016 je bil v okviru EUYO po opravljeni avdiciji izbran v program akademije Chamber Orchestra of Europe. Maja 2017 je kot solist izvedel delo Ciranda das sete notas Heitorja Ville-Lobosa z orkestrom Mladi ljubljanski solisti v koncertni sezoni Akademije za glasbo v Ljubljani.    
Preberi več

sreda, 1. marec 2023

Premiere Opere in Baleta SNG Maribor - Verdijev Don Carlo pod taktirko Valentina Egla in v režiji Marina Blaževića

SPOROČILO ZA JAVNOST ZA TAKOJŠNJO OBJAVO MARIBOR, 1. MAREC – Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta v petek, 3. marca 2023, ob 19. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc izvedla premiero znamenite Verdijeve opere Don Carlo pod taktirko Valentina Egla in v režiji Marina Blaževića. V glavnih vlogah bodo nastopili Luciano Batinić, Dimitris Paksoglou, Domen Križaj, Valentin Pivovarov, Rebeka Lokar in Irena Petkova. Don Carlo, ena Verdijevih najbolj večplastnih oper, je nastala po motivih istoimenske Schillerjeve drame. Napaja se iz zgodovinskega predkonteksta medsebojno konfliktnih in konkurenčnih ljubezenskih razmerij, moralne dolžnosti kakor tudi neuresničenih političnih idealov. V tem smislu se kaže kot kompleksna dramatična panorama človeških strasti. Zgodba se odvija v Španiji v 16. stoletju in spremlja nemirno ljubezensko zgodbo prestolonaslednika Don Carla in francoske princese Elizabete de Valois, ki se je iz političnih interesov poročila z njegovim očetom, španskim kraljem Filipom II. Politične in verske napetosti tega obdobja še dodatno povečajo dramo. Ko pa se Don Carlov prijatelj Rodrigo, markiz Posa, zaplete v politično zaroto, to povzroči tragične posledice za vse vpletene. Režiser Marin Blaževič, sicer ravnatelj in umetniški direktor Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, raziskuje teme ljubezni, politike, moči in osebnega žrtvovanja v ozadju zgodovinskih dogodkov. Verdijevo najdaljšo in nedvomno najambicioznejšo opero bo pod taktirko maestra Valentina Engla, ki je bil uvrščen na seznam »maestrov prihodnosti« nemškega dirigentskega foruma, izvedla izjemna zasedba pevcev: hrvaški basist Luciano Batinić kot španski kralj Filip II., grški tenorist Dimitris Paksoglou v naslovni vlogi, Rodriga bosta upodobila Domen Križaj (3., 5., 11. marec) in Ljubomir Puškarić (7., 9. marec), Valentin Pivovarov bo nastopil kot Veliki inkvizitor, sopranistka Rebeka Lokar kot Elizabeta de Valois, mezzosopranistka Irena Petkova kot Princesa Eboli, Slavko Sekulić (3., 5. marec), Sebastijan Čelofiga (7. marec) in Alfonz Kodrič (9., 11. marec) bodo Menih, Karel V., Valentina Čuden bo Tebaldo in Glas iz nebes, Dušan Topolovec španski odposlanec Grof Lerma, Bogdan Stopar bo nastopil kot Kraljevi glasnik, Cleopatra Purice kot Grofica Aremberška, pridružili pa se jim bodo tudi simfonični orkester, operni zbor in baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Scenograf in oblikovalec luči je Wolfgang von Zoubek, kostumografinja Sandra Dekanić, koreografinja Maša Kolar, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič, asistent scenografije Antonio Romero. Po petkovi premieri bo Don Carlo, ki je bil v mariborski operni hiši doslej uprizorjen le še v sezoni 1999/2000, na sporedu še 5., 7., 9. in 11. marca 2023. Fotografije za medije so na voljo v spletnem medijskem središču.
Preberi več

Don Carlo

Poglej slike

Frank V.

Poglej slike

Romeo in Julija

Poglej slike

Madame Bovary

Poglej slike

Samo ne se ustavit!

Poglej slike

Tesla

Poglej slike

La Gioconda

Poglej slike

Elektri pristoji črnina

Poglej slike

Rdeča kapuca

Poglej slike

Romeo in Julija

Poglej slike

Carmina Burana

Poglej slike

Vanja, Sonja, Maša in Špik

Poglej slike

Farma Orwell

Poglej slike

Le Sacre du Printemps

Poglej slike

Alan Kavčič, odnosi z javnostmi SNG Maribor

Telefon: 02 250 61 39