opera
Amilcare Ponchielli

La Gioconda

Predstave trenutno ni na sporedu

La Gioconda

Italijanska velika opera v štirih dejanjih

Libreto Arrigo Boito
Praizvedba opere 8. aprila 1876, Teatro alla Scala di Milano

V koprodukciji s Fundacijo Arena di Verona

Opera La Gioconda (ustrezni slovenski prevod naslova bi bil Vesela ženska ali po zgledu enega izmed angleških prevodov tudi Pevka balad), ki se je izmed enajstih Ponchiellijevih oper do danes edina ohranila na repertoarju glasbenih gledališč, se je po svoji praizvedbi aprila 1876 v milanski Scali uveljavila kot ena najuspešnejših glasbenogledaliških stvaritev v časovnem zaporedju med obema praizvedbama Verdijevih oper Aida (1871) in Otello (1887), čeprav je zaradi svoje monstruoznosti – bila je namreč pisana v slogu velike opere, ki je poleg šestih velikih vlog zahtevala še zbor, baletni ansambel in velik arzenal odrskih učinkov – bila že nekoliko v zatonu v primerjavi s tedanjimi glasbenogledališkimi trendi.

Kompleksno zgodbo, ki se dogaja v Benetkah v 17. stoletju, ko je cerkvena inkvizicija še vedno odločala o usodi preštevilnih življenj, je po motivih prozne drame Angelo, tiran iz Padove (fr. Angelo, tyran de Padoue) Victorja Hugoja ustvaril libretist Arrigo Boito, ki se je pod avtorstvo besedilne predloge podpisal s psevdonimom Tobia Gorrio. Sprožilni dogodek pripovednega toka historične opere je pravzaprav Giocondina zavrnitev ljudskega pevca Barnaba, ki postane ljubosumen na tekmeca in Giocondinega izvoljenca Enza, v katerem prepozna izgnanega genovskega kneza Grimalda. Barnaba iz maščevalnosti in da bi obračunal s svojimi nasprotniki v nabiralnik »levje žrelo« vrže anonimno ovadbo zoper Enza, ki ga bremeni ljubezensko razmerje z Lauro, sedanjo ženo Alviseja Badoera, enega izmed načelnikov beneške inkvizicije.

Kot posebnost opere, ki jo je Ponchielli nekajkrat revidiral (pri čemer se je v svetu glasbenega gledališča uveljavila zlasti različica iz leta 1880), velja omeniti zanimivost, da v operi nastopa kar šest protagonistov, od katerih je vsak predstavnik enega izmed šestih glavnih tipov glasu (sopran, mezzosopran, alt, tenor, bariton in bas). Od glasbenih točk pa se je poleg emfatičnih vrhuncev, kot so denimo tenorska arija Cielo e mar, konfrontacijskega dueta Gioconde in Laure (È un anatema!) in nadvse ekspresivne arije Gioconde (Suicidio!), v trajni kolektivni spomin zapisal tudi balet Ples ur iz tretjega dejanja, ki je bil zaradi svoje prepoznavne melodije uporabljen tudi kot podlaga animiranih filmov in kot napev popevke Hello muddah, hello fuddah Allana Shermana.

Uprizoritev velike opere Gioconda, ki je bila nazadnje izvedena v sezoni 1974/1975 (s premiero 23. maja 1975) v režiji Franja Potočnika in pod dirigentskim vodstvom Kristijana Ukmarja, nedvomno predstavlja za mariborsko operno hišo velik umetniški izziv in podvig, ki se bo zgodil v sodelovanju s Fundacijo Arene iz Verone, prav tako pa bo opera v režiji Filippa Tonona s svojo grandiozno spektakelsko noto znatno popestrila hišni repertoar in zapolnila vrzel v zvrsti velike historične opere.

Premiera
30. 9. 2022,
Trajanje
3 ure in 30 minut
2 odmora

Ustvarjalci

Kostumograf
Carla Galleri
Asistentka kostumografov
Maria Rosaria Catalano
Koreograf
Valerio Longo
Oblikovalka luči
Fiametta Baldiseri
Zborovodkinja
Zsuzsa Budavari Novak
Asistent režije
Tim Ribič

Vabimo vas na ogled