Juriš

Kajuh danes najverjetneje velja za največjega slovenskega partizanskega pesnika. Vojne ni preživel, vendar pa za njim ostaja obsežen opus, ki ga poglavitno sestavlja poezija, nezanemarljiva pa so tudi njegova pisma, prevodi, proza in dramsko delo Mati. Gre za opus, ki ga je vredno še naprej raziskovati in o njem razmišljati. A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih.; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja.
Je Kajuh, s svojimi tovariši, res želel tako prihodnost?

Morda pa tihi grobovi šepečejo še drugo pesem, pesem o svetli prihodnosti nekega naroda, pesem, ki je »nastajala v boju za nov svet, [kar] je pomenilo, da je obstajala na strani še neobstoječega; poseben način obstajanja partizanske umetnosti je mogoče misliti samo kot dialektiko obstajanja in neobstajanja.« Še v sedanjosti doni ta glas, pa čeprav za svet, ki ga ni. Kajuhove (in ostale partizanske pesmi) so artefakti, ostanki, presežki, ki jih ne znamo pospraviti ali preprosto pozabiti. Dirjajo po gozdovih, kot duhovi se pojavljajo na proslavah, odmevajo med gorami.

Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.
V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?

Igrajo: Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, k. g., Miranda Trnjanin, k. g., Mario Dragojević, k. g.

Avtorja koncepta: Živa Bizovičar, Nik Žnidaršič
Režiserka: Živa Bizovičar
Dramaturg: Nik Žnidaršič
Scenografka: Nika Curk
Kostumografka: Nina Čehovin
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Oblikovalec svetlobe: Bor Ravbar
Lektorica: Živa Čebulj
Svetovalki za govor iz okolice Cerknice: Ljoba Jenče, Ana Ule
Šepetalka: Simona Krošl