Služkinji
Služkinji
Ritual igre, v katerem se meja med identiteto in vlogo nevarno zabriše
Dramsko besedilo Služkinji (1974) francoskega dramatika, pesnika, pisatelja in političnega aktivista Jeana Geneta izhaja iz njegove izkušnje družbene izključenosti, ki jo avtor preoblikuje v radikalno raziskavo oblasti, identitete in želje. V središču dogajanja sta služkinji Claire in Solange, ujeti v hierarhičen odnos z gospodarico, zato se v njeni odsotnosti njun odnos sprevrže v obsesivno igro menjavanja vlog, posnemanja in stopnjevanja nasilja.
V tem ritualu ponavljanja služkinji hkrati uprizarjata odpor proti oblasti in svojo fascinacijo z njo. Meja med igro in resničnostjo se pri tem postopoma briše, zato Služkinji ni le drama razrednega konflikta, temveč tudi študija hrepeneja po drugačnem življenju in identiteti, ki bi omogočila izstop iz lastne družbene vloge. Pri Genetu se smeh nenehno prepleta z bolečino, ljubezen s sovraštvom, podrejenost pa z željo po dominaciji.
Mednarodno uveljavljeni srbski režiser Miloš Lolić uprizoritev gradi kot natančno strukturiran ritual, v katerem se razmerja moči neprestano vzpostavljajo in razgrajujejo. V ospredju je skrajno precizna, psihološko izostrena igra, ki dogajanje pomika na mejo racionalnega. Ritual na odru deluje kot ponavljajoča se vaja za zločin, v kateri vsaka napaka razkrije možnost razpada vzpostavljenega reda, medtem ko grožnja umora ostaja prisotna do samega konca. Dodatno razsežnost uprizoritve predstavlja odločitev, da vse tri ženske vloge igrajo moški, s čimer predstava dodatno nagovarja vprašanja reprezentacije, identitete in performativnosti družbenih vlog.
Mali oder
Vabimo vas na ogled
