Opera Balet

PROGRAM

Richard Strauss (1864–1949) / Franz Hasenöhrl (1885–1970): Till Eulenspiegel – enkrat drugače!

Franz Schubert (1797–1828): Oktet v F-duru, D. 803

O PROGRAMU

Richard Strauss (1864–1949) je pojem glasbeno-gledališkega udejanjil v svojih simfoničnih pesnitvah, v katerih je s popolno izrabo vseh zmožnosti orkestralnega korpusa in premišljeno retoriko dosegel izvrstne glasbene upodobitve različnih programskih predlog. Tako je tudi leta 1895 ustvaril virtuozno simfonično pesnitev, Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, op. 28, ki še danes sodi med njegova najbolj priljubljena glasbena dela. Gre za pripoved o junaku iz 14. stoletja, ki je dejansko živel v Spodnji Saški, pripovedi o njegovih dogodivščinah pa so se širile od ust do ust in se tako prelile v ljudske pripovedke. Kratke zgodbe, ki so bile dve stoletji za tem zbrane v nemški zbirki, pripovedujejo o nenavadnih situacijah, v katerih Till Eulenspiegel na različne humorne načine ukani kralje, duhovnike in akademike. Vendar pa njegove »žrtve« niso le vsakovrstni predstavniki oblasti, temveč tudi obrtniki in pripadniki nižjih slojev, zato lahko njegova dejanja vidimo v luči preizpraševanja vseh ustaljenih družbenih norm.
Straussovo simfonično virtuozno delo je oblikovano kot rondo, v katerem se – kot vodilni motiv – tema glavnega lika Eulenspiegla prepleta skozi različne epizode, ki med drugim slikajo njegovo povzročanje kaosa na tržnici, preobleko v duhovnika, dekletovo zavrnitev poroke, neomajno drezanje v »ustaljenost« človeških življenj, na koncu pa tudi njegovo usmrtitev.
Priredba simfonične pesnitve, Till Eulenspiegel – enkrat drugače!, za violino, klarinet, fagot, rog in kontrabas, avstrijskega skladatelja Franza Hasenöhrla (1885–1970), odvzame polnozvočno bohoto Straussovega simfoničnega korpusa, glasbeno snov pa preoblikuje tako, da ohrani le najznačilnejše teme. Svojo preobleko Straussovega dela je poimenoval »Glasbena groteska« (Grotesque musicale).
Hasenhörl, ki je sicer deloval kot profesor kompozicije na dunajski Univerzi za glasbo, je skladal pod vzdevkom Franz Höhrl, priredba Straussovega Eulenspiegla pa mu je prinesla tudi zapis med skladateljska imena, saj gre namreč za edino (ali pa eno redkih) njegovih objavljenih glasbenih del. Od svoje prve izvedbe (1954) ta duhovita skladateljska domislica navdušuje tako izvajalce komorne glasbe kot njihove poslušalce.

Franz Schubert (1797–1828) se je kot skladatelj javno uveljavil razmeroma pozno, nekakšen vstop v svet veljave v dunajskih glasbenih krogih pa predstavlja prva javna izvedba njegovega samospeva Vilinski kralj (1821). Čeprav je že pred javno uveljavitvijo, poleg več sto samospevov, pisal simfonična, komorna in dela drugih glasbenih žanrov, je bil cenjen predvsem kot skladatelj samospevov in klavirskih miniatur. Njegov značaj je bil zadržan in skromen, tako s promocijo svoje glasbe ni bil preveč uspešen, pa tudi njegova komorna in simfonična dela se niso uveljavila v času njegovega življenja. V primerjavi s Haydnom, ki je večino svojega življenja deloval na dvoru družine Esterházy, kjer je imel na voljo dvorni orkester, s tem pa zagotovljene vse ustvarjalno-izvajalske pogoje ali pa z mislijo na ekscentričen Beethovnov značaj, ki ga je spretno uporabil pri pridobitvi finančnih podpor več premožnih mecenov, lahko pridobimo boljši vpogled v neugoden splet okoliščin usode Schubertovih del. Sicer pa je imel skladatelj razširjen krog prijateljev, s katerimi so se srečevali ob posebnih umetniških dogodkih, družile pa so jih višje svetovnonazorske ideje. Schubertovi večeri, tako imenovane »Schubertiade«, niso združevale le glasbenikov v skupnem salonskem muziciranju, temveč tudi druge umetnike, literate in filozofe. Vendarle pa je to bil čas Beethovnove slave, ki je v simfoničnih delih, godalnih kvartetih in sonatah pustil neomajen vtis, medtem ko so bila Schubertova dela te vrste mlačno sprejeta. Vsekakor je Beethoven za Schuberta predstavljal neomajen zgled in nekakšno glasbeno-očetovsko figuro, posledično pa njegovo nenehno preizpraševanje: »Kdo lahko še kaj ustvari po Beethovnu?«
Schubertov Oktet v F-duru, D. 803 izhaja iz istega obdobja kot njegovi veliki komorni deli – godalna kvarteta »Rozamunda« ter »Smrt in deklica«. Prvič je bil izveden le mesec po nastanku (1824) v rezidenci grofa Ferdinanda Troyerja, izvedbo pa je vodil Ignaz Schuppanzigh, eden vodilnih violinistov tistega časa. Vendar pa je Oktet javno izvedbo dočakal šele leto pred skladateljevo smrtjo (1827), partitura je bila izdana več kot dve desetletji kasneje, Oktet v celoti pa šele v osemdesetih letih 19. stoletja. Delo je nastalo po naročilu že omenjenega klarinetista Ferdinanda Troyerja, ki je služboval pri nadvojvodi Rudolfu – Beethovnem bogatem mecenu in nekdanjem učencu. Troyer je izrazil željo po kompoziciji, ki bi bila oblikovana po vzoru takrat izjemno priljubljenega Beethovnovega Septeta, op. 20. Schubert je tako instrumentalni sestav (violina, viola, violončelo, klarinet, fagot, rog in kontrabas) prevzel od Beethovna, godalni zvok pa opolnomočil z dodano drugo violino. Prevzel je tudi šeststavčno oblikovno gradnjo, ki temelji na obliki serenade iz 18. stoletja, oba krajna stavka pa zasnoval s počasnim uvodom. Kot pri Beethovnu tudi pri Schubertu ne manjkajo schercozni stavek in menuet, glavna spevna linija klarineta, ki se pne v počasnem drugem stavku in variacijska zasnova četrtega stavka. Oktet odlikujejo karakterne raznolikosti, ki se na eni strani kažejo v živahnih, plesnih trenutkih, preko otožnih, razmišljujočih, na drugi strani pa virtuoznih stanj.
Prvi stavek se prične s počasnim uvodom, ki predstavi glasbeni material, iz katerega je grajen tudi začetek živahnega Allegra. Počasen drugi stavek otvori melodična razkošnost v klarinetu, sledi pa mu schercozni tretji stavek s kontrastnim Triem. Temo četrtega stavka, ki ji sledi sedem variacij, je Schubert vzel iz ljubezenskega dueta svoje spevoigre Prijatelji iz Salamanke (1815). V vsaki izmed variacij osvetli posamezen instrument in mu podeli vodilno vlogo. Sledi peti stavek, zasnovan kot menuet, ki se izmenja s triom v stilu ljudskega plesa ländlerja. Kot protipol lahkotne kode predhodnega stavka, ponovno nastopi počasni, dramatični uvod poslednjega stavka, ki vodi v virtuozni Allegro. Schubert v zadnji stavek Okteta vpne glasbeno snov svojega samospeva, Bogovi Grčije, na besedilo nemškega pesnika Friedricha Schillerja, ki govori o minljivosti lepote sveta. Ta bo v deželi pesmi večno živela.
Maruša Frelih

GLASBENIKI

Violinistka Božena Angelova je svojo glasbeno pot začela v rodnem Mariboru. Prvi stiki z glasbo so bili ob očetu violinistu in ob mami, ki se ljubiteljsko ukvarja z glasbo, nekako samoumevni, prve ure violine so potekale kar doma. Kasneje je bila Božena sprejeta v razred Mire in Mirka Petrača na glasbeni šoli v Mariboru. Študij je nadaljevala na visokih šolah ter univerzah za glasbo v Celovcu, Bernu, Salzburgu in v Baslu, kjer je študirala violino pri prof. Helfriedu Fistru ter pri prof. Igorju Ozimu, komorno glasbo pri prof. Rainerju Schmidtu in baročno violino pri prof. Reinhardu Goeblu. Leta 2006 je z odliko opravila magisterij v razredu prof. Igorja Ozima na univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu. Bila je članica mladinskega orkestra Gustav Mahler. Kot solistka je nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije, z orkestrom SNG Maribor, s simfoničnim orkestrom iz Celovca ter z orkestrom Ars Academica iz Španije. Je prvonagrajenka mnogih slovenskih in mednarodnih tekmovanj. Med študijem je bila štipendistka ministrstva za kulturo Republike Slovenije ter švicarske vlade. Kot solistka in komorna glasbenica je gostja številnih mednarodnih glasbenih festivalov v Evropi, ZDA in v Mehiki. Redno sodeluje z orkestrom Camerata Salzburg, s Stuttgartskim komornim orkestrom, z ansambli Musica Cubicularis, Ensemble 1700 ter Suonar parlante. Njen repertoar sega od baroka do sodobne glasbe. Snemala je za RTV Slovenija ter za ORF v Avstriji. Vodila je delavnice za violino in za komorno glasbo v Sloveniji, v Avstriji ter v Mehiki. Kot lektorica vodi svoj razred za komorno glasbo in za historično izvajalsko prakso ter hkrati poučuje violino kot asistentka profesorja Haralda Herzla na univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu.

 Maja Peternel je začela igrati violino pri petih letih v rojstnem Mostarju. Šolanje je nadaljevala v Mariboru na Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu svojega očeta Franja Peternela. Študij je zaključila na graški akademji pri profesorju Christosu Polyzoidesu in se izobraževala na številnih mojstrskih tečajih. Kot koncertna mojstrica je delovala pri Mladinskem komornem godalnem orkestru Maribor. Sodelovala je na festivalih Glasbeni september, Festival Maribor in Festival Lent. Od leta 2000 je članica Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na “Civico Istituto Musicale A. Onofri” se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.

Violončelist Gregor Fele je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Milošu Mlejniku in študij nadaljeval na salzburškem Mozarteumu pri Enricu Bronziju. Tam je končal tudi podiplomski študij baročnega violončela pri Marcu Testoriju. Kot solist je nastopil s številnimi slovenskimi orkestri, kot komorni glasbenik pa na mnogih mednarodnih festivalih. Redno snema za arhiv RTV Slovenija. Intenzivno se posveča historični izvajalski praksi. Sodeloval je s priznanimi izvajalci baročne glasbe (Reinhard Goebel, Dorothee Oberlinger, Marco Testori, Midori Seiler, Lorenzo Ghielmi, Hiro Kurosaki, Stefan Temmingh in Oliver Weber). Od leta 2006 je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Večkrat je ta orkester vodil na koncertih z baročnim programom v sklopu cikla Mozartine. Od leta 2020 poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

 Žiga Trilar je z oceno “Summa cum laude” zaključil študij kontrabasana Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Zorana Markovića in se dodatno izpopolnjeval pri Matthewu McDonaldu, Slawomirju Grendi, Herbertu Mayrju, Iztoku Hrastniku in drugih. Kot študent je upešno opravil avdicijo za mednarodni mladinski orkester Gustava Mahlerja, s katerim se je udeležil treh mednarodnih turnej. Kot aktiven komorni glasbenik sodeluje s številnimi priznanimi glasbeniki (Mate Bekavac, Andrej Žust, Matic Kuder, Jaka Stadler, Matjaž Bogataj in drugi). Zdaj deluje kot solo kontrabasist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in je profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.

Klarinetist Tomaž Močilnik je začel svojo glasbeno izobrazbo v svoji domovini, na Ravnah na Koroškem pri Augustu Pogorevčniku in Gregorju Kovačiču, preden se je leta 2005 podal v Celovec, kjer je do leta 2009 obiskoval slovensko gimnazijo ter se glasbeno izobraževal na koroškem deželnem konzervatoriju za glasbo pri profesorju Hubertu Salmhoferju. Po srednji šoli se je vpisal na študij glasbe v Graz, kjer je tudi leta 2014 z odliko diplomiral v razredu Geralda Pachingerja. Svoje izobraževanje je po opravljeni avdiciji kasneje nadaljeval v orkestrski akademiji Berlinske državne opere pod vodstvom Daniela Barenboima, kjer je 2 leti pridobival izkušnje s sodelovanjem z najbolj priznanimi dirigenti in solisti tega časa. Od septembra 2016 je Tomaž redno zaposlen kot solo-klarinetist v orkestru Frankfurtskega radia s katerim koncertira po Evropi in po svetu.

Mihael Mitev je od leta 2019 solo-fagotist orkestra SNG Maribor. Študij je zaključil v Zürichu na Zürcher Hochschule der Künste pri profesorju Giorgiu Mandolesiju, pred tem pa se je šolal tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Zoranu Mitevu. Med študijem se je udeleževal državnih (TEMSIG) in mednarodnih tekmovanj (npr. ARD, AEOLUS) ter avdicij, kjer je dosegal dobre rezultate. Bil je član mladinskih orkestrov Evropske Unije (EUYO) in Gustava Mahlerja (GMJO). Poleg igranja v SNG Maribor redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Ljubljana in orkestrom frankfurtske opere.

Sarah Akif je hornistka simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Študij roga je z odliko končala v letu 2017 pod mentorstvom rednega profesorja Boštjana Lipovška na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V študijskem letu 2014/2015 se je izpopolnjevalna na Visoki šoli za glasbo in odrsko umetnost Frankfurt pri mednarodno priznanem profesorju Esi Tapaniju. Dodatno se je izobraževala pri priznanih hornistih, kot so Radovan Vlatković, Radek Baborak, Johannes Hinterholzer, Saar Berger, Michael Holtzel, Christian Lampert, Luiz Garcia, Paolo Mendes, Sarah Willis, Dale Clevenger, Denise Tryon, Zora Slokar, Frank Lloyd, Alec Frank-Gemmill in Christian-Friedrich Dallmann. Je prejemnica številnih nagrad na mednarodnih in domačih tekmovanjih. V sezoni 2017/2018 se je kot solistka predstavila z izvedbo Koncerta za rog in orkester št. 1 Richarda Straussa z orkestrom SNG Maribor. Sarah Akif redno deluje kot komorna glasbenica in večkrat sodeluje kot substitutka v drugih profesionalnih orkestrih.