Opera Balet

SIMFONIČNI ORKESTER SNG MARIBOR
dirigent SIMON KREČIČ
solistka LOVORKA NEMEŠ DULAR, klavir

Program

 Janez Matičič: Koncert za klavir in orkester št. 1

1. Allegro energico
2. Lento-molto tranquillo
3. III. Presto con fuoco

***

 Janez Matičič: Simfonija št. 1

1. Allegro non troppo
2. Adagio
3. III. Con moto

Janez Matičič (1926–2022) sodi med najvidnejše osebnosti sodobne slovenske glasbe, obenem pa med tiste ustvarjalce, pri katerih je umetniška pot potekala z izrazito notranjo preobrazbo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranje pri Danilu Švari, zgodaj pa ga je odločilno zaznamoval tudi klavir, ki ga ni spremljal le kot ustvarjalni medij, temveč tudi kot izvajalski inštrument. Ni naključje, da prav klavirski opus zavzema osrednjo vlogo v njegovem ustvarjanju; ta je med najobsežnejšimi in najizraziteje profiliranimi v slovenski glasbi ter razkriva skladateljevo posebno občutljivost za zvočnost in skrbno izdelano formalno zasnovo. Pomemben del Matičičeve poti je bil povezan tudi s pedagoškim delom. Do odhoda v Pariz je v Ljubljani poučeval harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pozneje pa še na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Tudi v Franciji je ostal dejaven kot pedagog in med letoma 1982 in 1996 poučeval na pariških konservatorijih.

Matičičeva zgodnja dela so zasnovana tradicionalno, pozneje pa se je njegov glasbeni jezik bistveno preoblikoval. Prelomno vlogo je pri tem imel odhod v Pariz leta 1959, kjer se je izpopolnjeval pri sloviti Nadii Boulanger. Pariško okolje mu ni odprlo le novih estetskih horizontov, temveč ga je neposredno soočilo z najbolj živimi tokovi povojne glasbene sodobnosti. Čeprav ga serializem ni pritegnil, je odločilno srečanje našel v sodelovanju s Skupino za glasbene raziskave (Groupe de Recherches Musicales) pod vodstvom Pierra Schaefferja, kjer je med letoma 1962 in 1975 deloval pri samih izvirih elektroakustične glasbe. Izkušnja nove zvočne materije je trajno preoblikovala njegovo razmišljanje o zvoku, strukturi in času. Sam je poudarjal, da so vplivi potekali dvosmerno; ukvarjanje z elektroakustično glasbo je zaznamovalo njegovo poznejše instrumentalno ustvarjanje, hkrati pa je pri delu z elektronskim zvokom ohranjal zahteve po oblikovni preglednosti in strukturni premišljenosti, ki so izhajale iz njegove pretekle kompozicijske prakse. Prav v tem prepletu tradicionalnega in radikalnega, zvočne imaginacije in oblikovne discipline, je mogoče iskati eno osrednjih značilnosti njegovega ustvarjalnega opusa.  Matičič je svojo ustvarjalno pot razumel kot dolgo in razvejeno – tako dolgo, pravi, da »površen poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave«. Kljub velikim slogovnim razlikam pa je vsa ta dela enakovredno priznaval za svoja. V njem sta, po njegovih besedah, bivala »dva skladatelja v isti osebi«, in sicer skladatelj tradicionalne ter skladatelj radikalne usmeritve. To dvojnost je mogoče razumeti ne kot razcep, temveč kot ustvarjalno napetost, ki je njegovemu ustvarjanju dajala posebno vitalnost. V ozadju obeh polov ostaja skupno izhodišče iskanja lepote, ki ga je skladatelj večkrat poudarjal kot eno temeljnih vodil svojega dela. Ob klavirskih skladbah, ki tvorijo jedro njegovega opusa, ter elektroakustičnih delih, nastalih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, je ustvaril tudi vrsto komornih, solističnih, simfoničnih in koncertantnih del. Nocojšnji program združuje dve deli iz različnih ustvarjalnih obdobij.

Koncert za klavir in orkester št. 1 (1965) sodi v čas, ko se v njegovem glasbenem mišljenju že jasno uveljavlja usmeritev, zaznamovana z izrazito zvočno občutljivostjo ter poudarkom na teksturi in plastenju. V delu so še razpoznavni obrisi tradicionalnih oblik, zlasti v ritmično motoričnih zunanjih stavkih, medtem ko srednji ustvarja bolj introspektivno, skrivnostno in zvočno razprto pokrajino, ki spominja na značilno »nočno glasbo« Béle Bartóka. Prav ta kontrast razkriva eno izmed osrednjih napetosti Matičičevega ustvarjanja, v katerem se prepletata različni izrazni usmeritvi.

Simfonija št. 1 (1953) pripada skladateljevemu zgodnjemu obdobju, v katerem so še razpoznavni vplivi romantike in impresionizma ter bolj tradicionalni kompozicijskotehnični prijemi. Nastala je še pred njegovim prelomom s tradicionalno estetiko in odraža osebno, mladostniško občutenje, ki ga je skladatelj sam označeval kot izrazito romantično. Njegovo zgodnje estetsko obzorje so zaznamovali predvsem Frédéric Chopin, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy in Maurice Ravel, kar se kaže v poudarjeni liričnosti, barvni občutljivosti in oblikovni preglednosti. Razlika med obema deloma večera že razkriva intenziven razvoj skladatelja, ki je prehodil izjemno umetniško pot.

Dirigent in pianist Simon Krečič je svojo pot gradil na trdni pianistični osnovi in izrazitem zanimanju za operno in sodobno glasbo. Študij klavirja je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani kot zadnji diplomant Acija Bertonclja, nato pa se izpopolnjeval na Visoki umetniški šoli v Bernu pri Aleksandru Madžarju, kjer je vzporedno študiral tudi dirigiranje. Dirigentsko izobrazbo je leta 2012 dopolnil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Milivoja Šurbka, že med študijem pa je kot dirigent sodeloval z več švicarskimi orkestri. Zgodnje izkušnje je pridobival kot korepetitor v opernem gledališču, kar je pomembno zaznamovalo njegovo usmeritev. Leta 2013 je prevzel vlogo umetniškega direktorja Opere SNG Maribor, kjer soustvarja številne operne in baletne produkcije doma in v tujini. Sodobna glasba je pomembno izhodišče njegovega delovanja, saj jo sistematično vključuje v svoje projekte, med drugim v sodelovanju s Festivalom Slowind ter s praizvedbami skladb slovenskih in tujih skladateljev. Kot dirigent je nastopil tudi na številnih tujih odrih, od Italije in Španije do Nemčije in Kitajske.

Umetniško delovanje pianistke Lovorke Nemeš Dular se razteza med koncertno dejavnostjo in pedagogiko, kar se izraža v premišljenem ter slogovno občutljivem pristopu k interpretaciji, ki ga nenehno osvežuje. Izobraževala se je pri Dubravki Tomšič Srebotnjak na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter pri Arbu Valdmi v Kölnu, Konstantinu Boginu v Bergamu in Marini Horak v Ljubljani. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi na mojstrskih tečajih pri vrsti uglednih pianistov, vzporedno pa je končala študij muzikologije. Kot solistka, v komornih zasedbah in z orkestri redno nastopa na festivalih in koncertnih odrih doma in v tujini, med katerimi so Festival Ljubljana, Slovenski glasbeni dnevi, Imago Sloveniae, Bienale Koper, Splitski ciklus in Sara- 17. 4. 2026 jevska zima. V zadnjem času intenzivneje sodeluje s pianistko Jasmino Trajchesko in ansamblom za novo glasbo .abeceda. Posebno vlogo v njenem delovanju je zavzemalo sodelovanje s skladatelji, kot so Petar Bergamo, Dubravko Detoni in Janez Matičič, pomemben segment njenega ustvarjanja pa je tudi snemanje za arhiv RTV Slovenija.  

Simfonični orkester SNG Maribor je osrednji profesionalni glasbeni ansambel severovzhodne Slovenije ter pomembno ustvarjalno jedro Opere in Baleta SNG Maribor. S svojo dolgoletno tradicijo pomembno soustvarja kulturno podobo Maribora in širšega slovenskega prostora. Njegova zgodovina je tesno povezana z razvojem mariborske Opere, katere začetki segajo v leto 1919, ter odseva številne organizacijske in programske preobrazbe 20. stoletja. Orkester, ki je v različnih obdobjih deloval tudi pod imenom Mariborska filharmonija, je po letu 2004 ob opernih in baletnih produkcijah še izraziteje okrepil koncertno dejavnost z lastnim simfoničnim ciklom. Repertoar zajema širok slogovni razpon od baroka do sodobnosti, s posebnim poudarkom na izvajanju novih del. Orkester redno sodeluje z uglednimi domačimi in tujimi solisti ter dirigenti in nastopa na pomembnih slovenskih koncertnih prizoriščih. V zadnjih letih vse izraziteje deluje tudi v mednarodnem prostoru, kjer utrjuje svojo umetniško prepoznavnost.
Jan Prepadnik