SNG Maribor

NAJAVA KONCERTA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

1. koncert komornega cikla Carpe artem
Med svetovoma

 ponedeljek, 19. oktober 2026, 19.30 — Kazinska dvorana SNG Maribor
19.00 — predkoncertni pogovor

Izjava za medije

Dva klavirska kvarteta v molu, med katerima je devetdeset let: Mozartov, napisan v času, ko te zasedbe skoraj še ni bilo, in Brahmsov, ki ga je skladatelj dve desetletji nosil s sabo, preden ga je bil pripravljen pokazati svetu. Z njima se v Kazinski dvorani začenja jubilejna, 15. sezona cikla Carpe artem, na otvoritvenem koncertu pa jih bodo izvajali violinistka Lana Trotovšek, violist Alberto Stiffoni, violončelist Gorazd Strlič in pianist Denys Masliuk.

Na predkoncertnem pogovoru ob 19.00 se bo s sodelujočimi glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.

Program

Wolfgang Amadeus Mozart (1756—1791): Klavirski kvartet št. 1 v g-molu, K. 478

Johannes Brahms (1833—1897): Klavirski kvartet št. 3 v c-molu, op. 60

 O programu

Program nocojšnjega koncerta povezuje dve deli za enako, v času svojega nastanka še razmeroma nenavadno zasedbo klavirja, violine, viole in violončela. Skladbi po času nastanka ločuje skoraj stoletje, v katerem se je evropski svet temeljito preoblikoval. Mozart je ustvarjal v času razsvetljenstva, ko so se širile ideje razuma, svobode in družbene enakosti, obenem pa so se začeli kazati prve razpoke v ustaljenem družbenem redu. Proti koncu 18. stoletja je ta proces dosegel prelom z izbruhom francoske revolucije. Brahms pa je živel v Evropi, ki so jo zaznamovali industrializacija, vzpon meščanstva, nacionalna gibanja in politične revolucije leta 1848. Spremenil se ni le družbeni in politični ustroj, temveč tudi pogled na posameznika, njegovo notranjost in odnos do sveta.

Te spremembe se odražajo tudi v razumevanju komorne glasbe in odnosov med posameznimi glasovi. Mozartov komorni dialog odlikujeta jasnost glasbene strukture in premišljeno ravnotežje glasov, ki se dopolnjujejo, odzivajo in si izmenjujejo pobudo. Pri Brahmsu dialog postane sredstvo za gradnjo dolgega, notranje napetega glasbenega toka, v katerem se posamezni glasovi tesneje prepletajo, glasbena misel pa se razvija skozi konflikte, zadrževanje in postopno razreševanje napetosti.

Kljub časovni in slogovni razdalji obe deli povezuje napetost med intimnostjo komornega muziciranja in dramatično močjo glasbenega izraza. Mozartova skladba s svojo drznostjo presega predstavo o klasicistični uravnoteženosti, saj njeno oblikovno jasnost prežemajo nemir, temačnost in čustvena neposrednost. Brahmsov kvartet pa razpira romantični svet notranjih konfliktov, zadržane liričnosti in dramatičnih nasprotij. Med svetovoma obeh skladateljev se tako vzpostavlja dialog ne le med dvema zgodovinskima obdobjema in glasbenima jezikoma, temveč tudi med različnima pogledoma na posameznika, njegovo notranje življenje in mesto v svetu.

Mozartov Klavirski kvintet v g-molu, K. 478, je nastal leta 1785, v obdobju skladateljevega intenzivnega ustvarjanja na Dunaju, ko je klavir postal eno osrednjih glasbil njegovega umetniškega in družabnega življenja. Uveljavljeni zasedbi klavirskega tria je skladatelj dodal violo — inštrument, na katerem se je tudi sam zelo rad preizkusil kot izvajalec. V nasprotju s tedaj uveljavljenim načinom obravnave inštrumentov klavir tokrat ni preprosto postavljen v vlogo solista ob spremljavi godal, pač pa se z njimi nenehno zapleta v razgiban dialog.

Skladba je nastala po naročilu založnika Franza Anotna Hoffmeistra, ki je prav v tistem času odpiral eno prvih založniških hiš na Dunaju in je sprva načrtoval serijo treh Mozartovih del za enako zasedbo. Hoffmeister si je želel glasbe, ki bi bila dostopna, priljubljena in predvsem tržno uspešna. V času pred izumom zvočnih posnetkov je to pomenilo lahkotne skladbe, primerne za ljubiteljsko muziciranje v domačem okolju — pisanju tovrstne glasbe Mozart ni bil nenaklonjen, enega najbolj znanih primerov tovrstne ustvarjalnosti predstavlja njegova Mala nočna glasba. Toda Klavirski kvartet v g-molu se je tovrstnim pričakovanjem ognil v širokem loku. Namesto preproste in neposredno všečne glasbe je skladatelj ustvaril izvajalsko zahtevno, predvsem pa glasbeno izjemno kompleksno delo.

Že s svojo osnovno tonaliteto je delo nenavadno temno in dramatično — g-mol pri Mozartu pogosto nastopa v povezavi z njegovimi najbolj nemirnimi glasbenimi zamislimi. V njem je ustvaril tudi dve sloviti simfoniji, ki sodita med najbolj intenzivne izraze Mozartovega glasbenega sveta: Simfonijo št. 25 iz leta 1773, katere uvodni takti so širšemu občinstvu znani tudi iz filma Amadeus Miloša Formana, ter Simfonijo št. 40 iz leta 1788.

Prvi stavek Klavirskega kvarteta v g-molu temelji na tesnem motivičnem prepletanju vseh štirih glasov. Vzpostavi kontrast med liričnim in dramatičnim značajem, zaznamujeta pa ga nemir in izrazita zgoščenost. Uvodna tema v g-molu je odločna in mogočna, a se kmalu umakne nežnejši temi v sorodnem B-duru. Namesto, da bi v ekspoziciji, prvem delu stavka v sonatni obliki, poslušalcu ponudil jasno tonalno oporo, Mozart glasbo nenehno preusmerja med različnimi harmonskimi območji. V razvojnem delu, ki v sonatni obliki običajno prinaša nemirno popotovanje skozi različne tonalitete, pa skladatelj vztraja pri g-molu in s tem še okrepi njegovo napetost in dramatično moč.

Drugi stavek, Andante, prinaša umirjen in speven kontrast dramatičnemu uvodu. V njem se Mozart vrne k B-duru, kjer se dolge lirične fraze razvijajo v harmonsko stabilnejšem okolju. Glasba se razpira v široko zasnovani melodiji, ki jo prežemata tiho dostojanstvo in rahla otožnost. Njeno razpoloženje spominja na intimni prizor iz ene Mozartovih oper, v katerem si skoraj lahko predstavljamo besede in občutja nastopajočih likov. Tekoča melodija prve violine glasbo postopoma vodi v F-dur, nato pa viola s sorodnim melodičnim materialom usmerja tok nazaj proti izhodiščni tonaliteti. Nežna spevnost stavka tako ne izhaja le iz melodije, temveč tudi iz prefinjenega dialoga med glasovi, ki si podajajo pobudo in skupaj oblikujejo umirjeno, a notranje gibljivo glasbeno pripoved.

Zaključni Rondo, v katerem se začetna glasbena misel redno vrača kot refren, medtem ko vmesni odseki prinašajo nove značaje in kontraste, pomeni izrazit preobrat v značaju skladbe. V nasprotju z nemirnim uvodnim stavkom je zasnovan v svetlem G-duru. V njem prevladata lahkotnejše razpoloženje in igrivost, obenem pa je čutiti jasen vpliv Josepha Haydna. Mozart tako sklene delo, ki se od začetne dramatičnosti pomakne k vedrejši izraznosti, pri tem pa ohranja živahen dialog med štirimi enakovrednimi glasovi.

Predvsem z dramatičnim prvim stavkom Klavirski kvintet v g-molu presega predstavo o klasicistični glasbi kot svetu jasnega reda in ravnotežja. Vendar pa skladatelj njegov nemir in napetost vselej obvladuje z izjemno oblikovno jasnostjo.

Skoraj stoletje pozneje je Johannes Brahms v svojem Klavirskem kvartetu št. 3 v c-molu, op. 60, znova odprl vprašanje, kako lahko zasedba klavirja, violine, viole in violončela postane prostor za dramatično glasbeno pripoved. Tudi pri njem se intimnost komornega muziciranja prepleta z izrazito notranjo napetostjo, vendar v drugačnem zgodovinskem in estetskem svetu. Če Mozartova glasba preseneča z drznostjo in nepredvidljivostjo dialoga med glasovi, Brahms gradi gostejši, temnejši zvočni svet, v katerem se glasbene misli postopoma razraščajo in spopadajo.

Klavirski kvartet št. 3 v c-molu, op. 60, je nastajal nenavadno dolgo. Brahms ga je začel snovati okoli leta 1854, pri enaindvajsetih letih, v času hude bolezni Roberta Schumanna, svojega mentorja in prijatelja. V tem obdobju se je vse tesneje navezal tudi na Schumannovo ženo Claro, do katere je razvil globoka ljubezenska čustva. Čas nastajanja skladbe je tako zaznamovala boleča razpetost med prijateljstvom in ljubeznijo. Delo je Brahms nato za skoraj dve desetletji odložil, k njemu pa se je vrnil šele v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko ga je temeljito predelal in leta 1875 objavil v končni različici. V njej se srečujeta zgodnja, izrazito čustvena zasnova in skladateljeva zrela kompozicijska govorica, glasba pa nenehno lovi ravnotežje med neposrednim izrazom in strogo oblikovno premišljenostjo, med osebnim in abstraktnim. Prav v tem razmerju je mogoče prepoznati eno temeljnih značilnosti Brahmsove komorne glasbe. Značilno temačno razpoloženje dela je Brahms pospremil tudi z ironično pripombo založniku, naj naslovnico krasi podoba človeka s pištolo ob glavi. S tem se je navezal na Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja, roman o neuslišani ljubezni, ki se konča s samomorom, obenem pa je hudomušno namignil na dramatičnost svoje glasbe. Vse to odpira vprašanje, kako daleč lahko pri interpretaciji abstraktne glasbe segamo v skladateljevo osebno življenje in v kolikšni meri lahko v njej prepoznamo odmeve njegovih intimnih doživetij.

Prvi stavek kvarteta, Allegro non troppo, se začne z odločnimi oktavami klavirja, ki vzpostavijo temačno, nemirno razpoloženje. Godala nato predstavijo motiv, zaznamovan z značilnim padajočim poltonom, ki se skozi stavek vrača kot vztrajen vzdih. Čeprav je stavek zasnovan v sonatni obliki, Brahms presega njena običajna pričakovanja: druga tema se razvija skozi niz variacij, repriza pa se ne vrne neposredno v izhodiščno tonaliteto, temveč glasbo znova usmeri na pot proti njej. Tako tudi ob jasni oblikovni zasnovi ostaja občutek napetosti in nedokončanosti.

Scherzo nadaljuje dramatični tok prvega stavka z nemirnim, sunkovitim začetkom. Klavir s svojo energijo spodbuja godala, glasbeni tok pa se postopoma stopnjuje do silovitega zaključka. Tudi v svetlejših odsekih napetost ne izgine povsem, zato stavek ne učinkuje kot lahkotna razbremenitev, temveč kot nadaljevanje notranjega boja, ki zaznamuje celotno delo.

Po dramatičnosti prvih dveh stavkov Andante odpre bolj umirjen in introspektiven prostor. Začetno melodijo v visokem registru violončela spremlja klavir, nato pa se jima pridružita še violina in viola. Široko razpeta, spevna melodija in mehko prepletanje glasov ustvarjata občutek topline in zbranosti. Stavek je zasnovan v E-duru, tonaliteti, ki je precej oddaljena od osnovnega c-mola, zato njegov svetli značaj deluje kot odmik od temačnosti okoliških stavkov.

Sklepni stavek se začne z navidez preprostim motivom v violini, pod katerim klavir vzdržuje nemiren, gibljiv tok. Brahms postopoma razvija živahen dialog med instrumenti, pri čemer se energični odseki izmenjujejo z bolj spevnimi temami. Ponavljajoči se ritmični vzorec kratko-kratko-kratko-dolgo spomni na znameniti motiv usode iz Beethovnove Pete simfonije. Zaključek poslušalca še enkrat preseneti: glasba sprva nakaže eno smer, nato pa se nenadoma preusmeri. Napetost se tako razreši nepričakovano, a prepričljivo, kot sklep dolgega glasbenega procesa, ki se je začel že z uvodnimi toni prvega stavka.

Mozartov in Brahmsov klavirski kvartet kažeta dva različna načina oblikovanja glasbenega dialoga. Pri Mozartu se jasna formalna zasnova prepleta z nepričakovanimi harmonskimi obrati, kontrasti in živahnim izmenjevanjem pobude med glasovi. Brahms gradi obsežnejši glasbeni tok, v katerem se motivi razvijajo, preoblikujejo in povezujejo posamezne stavke v celoto. Primerjava obeh del razkriva, kako se je v skoraj stoletju spremenil odnos med glasbeno obliko, motivičnim razvojem in vlogo posameznih instrumentov. Hkrati pa pokaže, kako raznolike možnosti ponuja ista komorna zasedba: od preglednega dialoga štirih glasov do gostega prepletanja, v katerem vsak glas prispeva k razvoju skupne glasbene misli.

Urška Rihtaršič

Glasbeniki

Lana Trotovšek je ena najvidnejših slovenskih violinistk. Sodelovala je z dirigenti, kot so Zubin Mehta, Valerij Gergijev in Gianandrea Noseda, nastopala je z Londonskim simfoničnim orkestrom, Kraljevim filharmoničnim orkestrom in Orkestrom Marijinskega gledališča ter v dvoranah, kot sta Wigmore Hall in amsterdamski Concertgebouw. Washington Post jo je označil za “žarečo”, The Strad pa je v njeni igri slišal “svežino, globino in uvid”. Učenka legendarnega Ruggiera Riccija danes poučuje violino na konservatoriju Trinity Laban v Londonu in na ljubljanski Akademiji za glasbo, leta 2021 pa je prejela nagrado Prešernovega sklada. Komorna glasba ji je enako blizu kot nastopi z orkestri. Z Greenwich Triom je posnela vse Brahmsove klavirske trie in plošča je dobila pet zvezdic pri BBC Music Magazine. Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz Trevisa iz leta 1750.

Iz Trevisa prihaja tudi violist Alberto Stiffoni, ki je študiral v Gradcu in Düsseldorfu, prejel nagrade na mednarodnih violinskih tekmovanjih in igra v godalnem oktetu Oberton. Gorazd Strlič je solo violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in profesor na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet. Prav njemu bo pripadla melodija, s katero se začne Brahmsov andante.

Pianist Denys Masliuk se je rodil v Hmeljnickem v Ukrajini v družini glasbenikov. Šolal se je v Minsku in na berlinski visoki šoli Hanns Eisler, z zmagami na mednarodnih tekmovanjih Balys Dvarionas v Litvi ter Marco Fortini in San Nicolò di Bari v Italiji pa si je odprl pot na evropske odre. Že nekaj let živi v Kopru in poučuje na umetniški gimnaziji, kjer so njegovi učenci nagrajenci državnih in mednarodnih tekmovanj. Muzikolog dr. Franc Križnar je pohvalil njegov “brezhiben spomin” in “neomejene tehnične sposobnosti”. Masliuk tudi sklada, njegove klavirske skladbe pa pogosto zazvenijo kot dodatki na njegovih koncertih.

Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.

 Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171