17. januar 2026, Kazinska dvorana
Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigentka Mojca Lavrenčič
Solistka Monika Trilar Babič, oboa
PROGRAM
Georg Friedrich Händel: Prihod kraljice iz Sabe, sinfonia iz oratorija Salomon, HWV 67
Tomaso Albinoni: Koncert za oboo in orkester v d-molu, op. 9 št. 2
Allegro e non presto
Adagio
Allegro
Johann Pachelbel: Kanon in gigue v D-duru, P. 37
Čas, ko smo povečini že pospravili domače božične jelke in okraske, a praznični zven še ni povsem utihnil, je pravšnji trenutek za glasbo, ki ne obuja zgolj nostalgije, ampak s svojo edinstveno energijo spodbuja nove premike v naših življenjih, ki jih je še posebej lepo doživeti skupaj in v prijetni družbi. Letošnja prva glasbena jutranjica tako odpira pravcato skrinjo zakladov iz obdobja baroka, ko je čas v primerjavi z današnjim tekel bistveno bolj počasi in v neprisiljeni harmoniji z naravnimi cikli življenja, ki so se izrazili v številnih glasbenih delih iz oddaljene preteklosti. Prav zato morda ni presenetljivo, da začenjamo koncertno matinejo s skladbo Georga Friedricha Händla (1685–1759), ki velja ob Johannu Sebastianu Bachu za največjega skladatelja baročne dobe, pri čemer se je izkazal izjemen mojster glasbenega gledališča, vokalne izraznosti in orkestralne barvitosti. Njegova sinfonia Prihod kraljice iz Sabe (The Arrival of the Queen of Sheba), ki jo je ustvaril za oboi, godala in basso continuo, je sestavni del angleškega oratorija Salomon – ta je bil prvič izveden leta 1749 v Kraljevi operni hiši na Covent Gardnu – in zavzema vlogo uverture v tretje dejanje, v katerem kraljica iz Sabe s svojim razkošnim spremstvom prispe na dvor kralja Salomona.
Sinfonia, ki je tukaj ne gre zamenjevati s poznejšo simfonijo klasicizma in romantike, je zasnovana kot bleščeč, energičen orkestrski stavek, ki s hitrim tempom, svetlo tonaliteto in lahkotno tekočimi godalnimi figurami ustvarja občutek slavnostnega prihoda, gibanja in radovednega pričakovanja. Glasbeno tkivo je prožno in uravnoteženo, v instrumentalnem stavku pa je še posebej izvrstno zasnovan dialog med godali in pihali, kar daje skladbi sočasno eleganco in plesno živahnost. Händel s svojim nezmotljivim občutkom za glasbeno dramaturgijo doseže, da glasba ne deluje zgolj opisno, temveč gledalca oziroma poslušalca tako rekoč potegne v nastajajoči prizor.
Čeprav je bila sinfonia prvotno zasnovana kot del večje vokalno-instrumentalne celote (oratorija), je zaradi svoje jasne oblike, veličastnega značaja in sugestivne slikovitosti hitro zaživela tudi kot samostojna koncertna skladba. Prihod kraljice iz Sabe tako danes velja za enega najbolj prepoznavnih primerov Händlove orkestralne pisave – glasbe, ki združuje aristokratsko veličastnost, ritmično živahnost in neusahljivo vedrino.
Tomaso Albinoni (1671–1751) je bil eden vodilnih beneških skladateljev iz obdobja baroka, ki je bil med tedanjim občinstvom še posebej cenjen po svojih instrumentalnih delih, v katerih je združeval spevnost italijanske melodike in preglednost glasbene zasnove. Njegov Koncert za oboo v d-molu (op. 9 št. 2), ki ga je ustvaril leta 1722, sodi med najpomembnejša zgodnja dela, ki so bila posebej napisana za oboo kot solistični instrument in s tem bistveno prispevala k popularizaciji tega žlahtnega glasbila.
Koncert je zasnovan v ritornelni obliki, ki je še posebej značilna za baročni koncert, pri kateri se osrednja glasbena misel, tema (oziroma po italijansko soggetto) v obliki ritornelov – beseda ritornelo dobesedno pomeni majhna oziroma kratka »ponovitev«, »vrnitev« – večkrat vrača v izvedbi celotnega orkestra, medtem ko odseki solističnega inštrumenta, v tem primeru oboe, prinašajo kontrast, razširitev in izrazno poglobitev osnovnega glasbenega materiala. Ta izmenjava med orkestrskim ritornelom in solističnimi epizodami ustvarja jasno formalno strukturo ter hkrati omogoča razgiban glasbeni dialog med solistom in ansamblom.
Oboa v tem koncertu tako ni le virtuozno glasbilo, temveč nosilka izrazne topline, melanholije in plemenite zadržanosti, ki je značilna za beneški baročni izraz. Še več, Albinoni je z ritornelno zasnovo koncerta v tipičnem tristavčnem zaporedju »hitro–počasi–hitro« dosegel ravnovesje med glasbeno strukturo in svobodnejšim izrazom, kar se kaže v stabilni podpori orkestra in gradacijah med tematskimi ponovitvami, medtem ko solist z liričnimi melodijami in okrašenimi pasažami razkriva izrazno bogastvo inštrumenta. Koncert je tako ob številnih drugih skladbah pomembno prispeval k uveljavitvi oboe kot enega osrednjih solističnih instrumentov baročne orkestralne glasbe s prepoznavnim toplim, mehkobnim in rahlo »nosljajočim« zvenom.
Čeprav se je Johann Pachelbel (1653–1706) v glasbeno zgodovino sicer zapisal kot eden najpomembnejših nemških skladateljev srednjega baroka, ki je še danes cenjen predvsem po svojem prispevku k razvoju kontrapunkta in orgelske glasbe, mu je širši mednarodni sloves posthumno prineslo prav njegovo najznamenitejše delo, Kanon in gigue v D-duru (P. 37), ki še danes obstaja v številnih aranžmajih različnih avtorjev.
Pachelbelov Kanon, ki je nastal okrog leta 1680 kot komorna skladba za tri violine in basso continuo, temelji na preprostem, a izjemno učinkovitem basovskem »vzorcu«, nad katerim se tri linije v violinah postopno vključujejo v strogem kanonskem posnemanju. Prav ta jasna in za dopolnjevanje »odprta struktura«, harmonična stabilnost in postopno nalaganje glasbenih plasti dajejo skladbi unikaten občutek miru, organske rasti, ravnovesja in dramaturško premišljene vznesenosti. Delo se nadaljuje z živahno gigue (žigo), plesnim stavkom v hitrem trodelnem ritmu, ki vzpostavlja z izhodiščno umirjenostjo kanona pomenljiv in prepričljiv glasbeni kontrast. Čeprav je bila skladba v času nastanka namenjena zasebnemu muziciranju, je Pachelbelov Kanon še danes ena najbolj prepoznavnih in pogosto izvajanih skladb zahodne glasbene tradicije, ki je postal simbol baročne jasnosti, harmonije in meditativne lepote, v kateri lahko uživajo poslušalci vseh generacij.
Benjamin Virc
Glasbeni slovarček
Sinfonia je italijanski izraz, ki izhaja iz grške besede symphōnía (ubrano »sozvenenje«) in ima v glasbeni zgodovini posebno mesto, saj je v različnih obdobjih lahko hkrati označeval več sorodnih glasbenih oblik. Najpogosteje se je uporabljal za instrumentalni uvod oziroma uverturo, pa tudi za medigro (interludij) ali poigro (postludij) v operi, oratoriju, kantati ali suiti. Pomembno je poudariti, da pojma sinfonia ne gre zamenjevati z zvrstno oznako simfonija, ki se je pod vplivom nemške glasbene tradicije klasicizma in romantike uveljavila kot samostojna, večstavčna orkestralna skladba.
Basso continuo je eden najprepoznavnejših elementov baročne glasbe, ki se kaže v neprekinjeni basovski liniji. Izvajajo jo basovski in harmonski inštrumenti, kot so čembalo, orgle ali viola da gamba, pri čemer izvajalec na podlagi posebnih številčnih oznak (t. i. generalbasa oziroma oštevilčenega basa) sam oblikuje oziroma improvizira akorde. Basso continuo daje glasbi harmonski temelj ter povezuje in podpira vse melodične linije ansambla.
Koncert je praviloma instrumentalna glasbena oblika, v kateri se vzpostavlja dialog med solistom (ali več solisti) in orkestrom oziroma preostalim glasbenim ansamblom. Koncert se je razvil v obdobju baroka in je navadno zasnovan v več stavkih, med katerimi so opazni kontrasti v izvajalskem tempu in glasbenem značaju. Še posebej v baročnem koncertu ima pomembno vlogo ritornelna oblika, v kateri se osrednja tema večkrat ponovi v orkestru in s tem daje značilen okvir solističnim epizodam, ki so namenjene predstavitvi solistove virtuoznosti in raznolikosti glasbenih tem.
Kanon je ena najzgodnejših glasbenih oblik, ki so se razvile že v srednjem veku in temelji na kontrapuktu kot oblikovnem načelu, za katerega je značilno posnemanje glasov. Kanon je tako ena najstrožjih kontrapuktičnih oblik, v kateri en ali več glasov bodisi na isti ali drugih stopnjah tonske lestvice ponovijo začetno melodijo, ne da bi pri tem spremenili njeno podobo in notranja intervalna razmerja.
Gigue (žiga) je živahen ples v sestavljenem ritmu, praviloma v šest- ali dvanajstosminskem metrumu, ki je postal v 16. stoletju priljubljen na Irskem, od koder se je prihodnjem stoletju razširil na Škotsko in nato celinsko Evropo. Zaradi hitrega tempa, ki je od glasbenih izvajalcev zahteval virtuozno tehniko, je bil v času baroka praviloma umeščen na sam konec plesne suite.
Biografija solistke
Monika Trilar Babič je solo oboistka orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor od leta 2018. Študirala je pri profesorju oboistu Emanuelu Abbühlu na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Mannheimu (Hochschule für Musik und Darstellende Kunst Mannheim), pred tem pa magistrirala s posebno pohvalo (summa cum laude) tudi na Akademiji za glasbo Ljubljana v razredu profesorja Mateja Šarca. Zelo je predana orkestrski in komorni igri, v različnih sestavih rada koncertira doma in v tujini. Večkrat sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim se je predstavila tudi kot solistka v izvedbi Koncerta za oboo in orkester Richarda Straussa, za katero ji je Akademija za glasbo podelila študentsko Prešernovo nagrado. Je večkratna prejemnica zlatih plaket in prvih nagrad na tekmovanjih TEMSIG ter dobitnica nagrad tudi na tekmovanjih v tujini. Redno sodeluje in se izpopolnjuje na glasbenih festivalih pri mednarodno priznanih glasbenikih, med katerimi jo še posebej navdihuje virtuozna glasbena igra in poglobljena interpretacija francoskega oboista Mauricea Bourgua. V veliko zadovoljstvo ji je delo z mladimi glasbeniki, zato kot mentorica sodeluje z različnimi slovenskimi mladinskimi orkestri.
Biografija dirigentke
Mojca Lavrenčič (rojena leta 1993) je predstavnica mlajše generacije slovenskih dirigentov, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Dirigiranje je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Marku Letonji in Simonu Dvoršaku ter študij zaključila z odliko (summa cum laude). Svoje znanje je nato poglabljala na področju historične izvajalske prakse med študijem čembala na prestižni Schola Cantorum Basiliensis v Baslu pod vodstvom Andree Marcona. Za svoje poustvarjalne dosežke je prejela študentsko Prešernovo nagrado ter več mednarodnih priznanj. Od leta 2014 deluje v SNG Opera in balet Ljubljana kot korepetitorka, asistentka in dirigentka ter sodeluje z vidnimi domačimi in tujimi dirigenti, režiserji in koreografi. Kljub svoji mladosti je že dirigirala številne operne in baletne produkcije, med drugim Hoffmannove pripovedke, Prodano nevesto, Dnevnik Ane Frank, Gusarja, Giselle in Petra in volka, ter sodelovala pri številnih glasbenogledaliških projektih. Redno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Marca 2023 je debitirala v tujini kot dirigentka baleta Gusar v Teatru Massimu v Palermu, kamor je bila zaradi uspešnega sodelovanja ponovno povabljena tudi leta 2024. Posebno pozornost namenja delu z mladimi glasbeniki, saj je soustanovila in vodila več glasbenih zasedb ter s koncertnimi programi aktivno prispeva k razvoju slovenske kulturne krajine.
