5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Sreda, 7. oktober 2020
1. koncert cikla Carpe artem

Nemirni genij

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

1. koncert cikla Carpe artem
Nemirni genij

8. oktober 2020 ob 17.00, Kazinska dvorana in 8. oktober 2020 ob 19.30, Kazinska dvorana

Izvajajo

Lana Trotovšek, violina, Miladin Batalović, violina, Nejc Mikolič, viola, Levente Gidró, viola, Nikolaj Sajko, violončelo

Hugo Wolf: Italijanska serenada

Jani Golob: Godalni kvartet št. 4 (praizvedba)

I. Andante – Con moto – Vivo assai – Allegretto – Poco meno mosso

II. Lugubre – Avvivando – Calmo

III. Tranquillo – Allegretto

IV. Con slancio – Tempo dell'inizio – Poco sostenuto – Tempo dell'inizio

***

Ludwig van Beethoven: Godalni kvintet v c-molu, op. 104

Allegro con brio

Andante cantabile con variazioni

Menuetto: Quasi allegro

Finale: Prestissimo

Uvodna skladba nocojšnjega koncerta je nastala maja 1887, ko je domišljijo skladatelja Huga Wolfa (1860–1903) razvnemala predvsem želja, da bi na različne pesmi Josepha Eichendorffa ustvaril več samospevov, ki so tudi sicer zavzemali centralno mesto v njegovem glasbenem opusu (ustvaril jih je namreč več kot 350). Skladba z izvirnim naslovom Serenada v G-duru je bila najprej zamišljena za godalni kvartet, a jo je Wolf leta 1890 v svoji korespondenci preimenoval v Italijansko serenado, že dve leti pozneje pa jo je priredil za godalni orkester. Tudi melos samospeva Der Soldat I (Vojak I), ki je nastal po Eichendorffovi pesniški predlogi, ne kaže tesnega sorodstva zgolj z glavno temo serenade, ampak se v vsebinskem smislu navezuje tudi na Eichendorffovo novelo Aus dem Leben eines Taugenichts (Iz pridaničevega življenja), v kateri je upodobljen mladi violinist, ki se odpravi iskat srečo v širni svet, v literarnem delu pa je prav tako opisan dogodek – italijanska serenada, ki jo izvede manjši orkester. Čeprav je Wolf delo nameraval skomponirati v zaporedju treh stavkov, je načrte pozneje opustil predvsem zaradi očetove smrti, ki se je od sveta poslovil le teden zatem, ko je Wolf dokončal prvi in posledično tudi edini stavek serenade. Smrt očeta Philippa je Wolfa namreč močno prizadela, tako da vse do konca leta 1887 ni ustvaril nobenega glasbenega dela več.

Nov ustvarjalni impulz je zajel Wolfa leta 1892, ko je pripravljal aranžma za orkester, saj je nameraval serenado razširiti v štiristavčno suito. V ta namen je zasnoval skico počasnega stavka v g-molu, ki pa ga ni dokončal. V pismih Wolf sicer omenja, da je ustvaril še tretji stavek, a je bila med avtorjevo zapuščino odkrita zgolj skica s 45 takti. Šele leta 1897 je skladatelju uspelo dokončati nekaj strani četrtega stavka (Tarantelle), s katero naj bi zaokrožil suito, a je bil zaradi napredujočega sifilisa interniran v bolnišnico, kar je dejansko pomenilo konec njegove skladateljske poti. Čeprav Wolf ni nikoli eksplicitno podal programa ali zgodbe, ki bi literarno osmislila Italijansko serenado, pa je namerno izbral rondojsko obliko, s katero mu je uspelo nakazati smer glasbene "pripovedi". Serenado tako preveva vzdušje, značilno za italijansko komično opero, ki bi ga lahko ob bok postavili kakšnemu prizoru iz veristične opere, a je pomenljivo zaznamovano s svojevrstno ironijo in frenetično igrivostjo. Wolf tako začenja z ostinatnimi figurami v značilnem plesnem ritmu, znotraj katerega postopoma prevzema vodilno vlogo prva violina. Tekoč melodični dinamizem, ki ga skladatelj pregnantno razpreda v čutno italijansko sonornost, z vsakim naslednjim taktom kaže močne poteze poznoromantične kromatike. Z novo epizodo, tokrat v šestosminskem taktu, Wolf usmeri pozornost v nižje godalne registre, s katerimi evocira bolj globlje strasti. V nadaljevanju se motivična obdelava znova premesti – tokrat v part druge violine, ki jo na več mestih prebadajo "deklamacije" drugih godal, še posebej markiran "recitativ" violončela. Glasbeni tok se nato stopnjuje v razuzdano plesnost z občasnimi dramatičnimi gestami, nato pa se po nekoliko tišjem, tako rekoč intimnem prehodu vrne na sam začetek, tj. v uvodno plesno vedrino, ki se proti koncu skladbe sprevrne v skorajda ležerno navihanost.   

Slovenski skladatelj in violinist Jani Golob (r. 1948) se je v tok slovenske klasične glasbe 20. in 21. stoletja zapisal predvsem kot avtor zajetnega števila kompozicij za orkester, več vokalno-inštrumentalnih in glasbenogledaliških del (oper Krpanova kobila, Medeja in Ljubezen-kapital). Pomemben segment skladateljevega opusa zavzemajo tudi dela, namenjena različnim solističnim inštrumentom in komornim zasedbam. V skladu s postmodernimi glasbenopoetičnimi principi bi lahko Golobov kompozicijski slog označili kot amalgam različnih glasbenih idiomov, ki jo značilno zaznamuje sinteza avtorjeve govorice v trku s pretežno tradicionalnimi glasbenimi oblikami. Godalni kvartet št. 4, ki je eno izmed skladateljevih najnovejših del, nastalih v letu 2020, in bo v okviru nocojšnjega koncerta izvedeno prvič, tako ne skriva svojih vezi z glasbeno preteklostjo, predvsem z baročnim konceptom "makrotonalnega načrta" in naslonom na kontrapunkt, torej na veščino sočasnega vodenja relativno samostojnih glasov.

Mnoštvo slogovnih prvin, ki se zrcali v Golobovi glasbeni pisavi, tako razkriva več referenc na tradicijo postmodernizma in historičnih avantgard, zlasti na neoklasicizem, iz novejšega obdobja pa tudi na minimalizem ter asketsko-meditativno zvočnost Arva Pärta. V Godalnem kvartetu št. 4 se na nekaterih mestih oglasijo tudi pasusi, ki spominjajo na reducirano disonantnost opusa Alfreda Schnittkeja, čeprav ostaja Golob pravzaprav zavezan tradicionalni razširjeni tonalnosti in tematsko-motivični obdelavi kot osrednjemu kompozicijskemu principu. Prvi stavek (Andante) začenja kratki fugato v ambivalentni razprtosti med f-molom in c-molom, ki se po akordni cezuri nadaljuje (Con moto) v ritmično zgoščenih pasažah. Prav te razkrivajo očitno navezavo na ricercar oziroma njegovo poznejšo "sorodnico" baročno fugo, četudi se ta ne razvije. Iz bitematskega zametka prvega in drugega fugatnega pasusa Golob poganja notranjo energijo stavka, ki ga mestoma bodisi poživi z godalnimi unisoni bodisi prekine s počasno akordno modulacijo, ki se postopoma usmerja v sfero D-dura.

Drugi počasni stavek (Lugubre), ki v oklepajočih glasovih spominja na disonanten organum ob nežnem terčnem valovanju notranjih glasov, nemudoma ustvari shizofreno psihološko sliko s poudarjeno turobnostjo. Skladatelj se tudi tukaj poigrava s temo iz prvega stavka in jo inverzno razbije na več motivičnih okruškov, čeprav pod površino navidezne melodične razgibanosti v partu prve violine vzdržuje antifonalno monotonijo ozračja, ki jo v sklepnih taktih stavka izpelje kot nekakšen nagrobni epitaf v a-molu. Podobno resignirano razpoloženje prinaša tretji stavek (Tranquillo) s trdno usidranostjo v e-molu, ki že takoj na začetku uvede dva glasbena subjekta, na katerih temelji nadaljnja motivična obdelava. Kontrast glasbenega toka se ponovno napaja v bipolarnosti med statičnostjo akordnih sekvenc in fluidnostjo melodičnih linij, ki so mestoma vprežene v sestavljene in asimetrične ritme. Finale kvarteta (Con slancio) se po ostinatnem motivu v zaključku tretjega stavka začenja, kot namiguje izvajalski napotek, "z zaletom", ki ga nakažeta odsekano lokovanje ter takojšnji odskok melodije v partu prve violine z značilnim gibanjem v triolah. Harmonsko razdvojenost stavka Golob ohranja v tritonusni napetosti med tonoma Es in A, čeprav se nakazana bitonalitetnost postopoma razblinja v smeri klasične tonalnosti in se preko modulacijskih sprehodov med različnimi tonalnimi središči naposled ustali v območju G-dura.

Ko se je Ludwig van Beethoven (1770–1827) leta 1792 preselil na Dunaj iz svojega rojstnega mesta Bonn, bi si tedaj še ne dvaindvajsetletni, a zato nič manj ambiciozen klavirski virtuoz in skladatelj le stežka lahko zamislil boljše pogoje za ustvarjalno delo. Joseph Haydn, ki ga je Beethoven spoznal v Bonnu, ga je vzel pod svoje okrilje kot učenca in ga uvedel v svet visoke aristokracije in vplivnežev, ki so kot meceni umetnosti močno sooblikovali kulturno življenje cesarskega Dunaja. Beethoven je tako s priporočili grofa Waldsteina in Haydnovih osebnih kontaktov kmalu pridobil neoviran vstop v palače in salone, zlasti na dvor svojega glavnega podpornika kneza Karla Lichnowskega, kjer je lahko dodobra pokazal svoje spretnosti improviziranja na fortepianu ter predstavil tudi katero od svojih novih skladb. Toda Beethovnova ambicija ni bila usmerjena zgolj v pridobivanje imanentnih materialnih koristi in oportunistično plezanje po družbeni lestvici, ampak ga je vseskozi gnala avtonomna želja po odkrivanju nove zvočnosti in še neslutenih mejnikov lastne glasbene ekspresije.

V konkurenčnem glasbenem okolju, kakršna je bila avstrijska prestolnica, je bil Beethoven odločen, da bo navdušil glasbeno elito s svojim prvim objavljenim opusom, posvečenemu komorni glasbi in v okviru katerega so nastali trije klavirski trii, ki so se tedaj marsikomu zdeli kot frontalni napad na tradicionalno konfiguracijo omenjene zvrsti. Kar se je še Haydnu in Mozartu zdelo kot reprezentativni zvočni medij intimnega muziciranja v varnem zavetju domačega salona, je za Beethovna nenadoma postalo štiristavčno "simfonično dejanje" za tri inštrumente (z nespregledljivim fokusom na klavir). Če je Beethovnova glasbena govorica v prvih dveh klavirskih triih še ostala zastrta za plaščem klasi(cisti)čne "komedije zmešnjav", se je v tretjem triu v c-molu na novo odkrita skladateljeva "subverzivnost" razplamtela v mešanici eksplozivne vehemence in lirike z značilno temačnimi podtoni.

Toda če je klavirski trio v c-molu, ki je luč sveta ugledal leta 1795, utegnil šokirati prve poslušalce, vključno s Haydnom, pa je delo postalo eno najbolj priljubljenih Beethovnovih komornih skladb, o čemer priča tudi dokaj neobičajna anekdota: več kot dve desetletji pozneje, natančneje leta 1817, je ljubiteljski skladatelj, ki se je podpisal zgolj kot Herr (torej gospod) Kaufmann, Beethovnu poslal lasten aranžma klavirskega tria za godalni kvintet (z dvema violama). Beethoven je že med prepisovanjem aranžmaja ugotovil, da zmore sam veliko bolje kot omenjeni Kaufmann, in tako je priredbo preoblikoval s številnimi izboljšavami v posameznih partih. V svoji značilni šaljivo-ironični maniri je Beethoven na vrh partiture pripisal komentar, da mu je uspelo Kaufmannov "triglasni kvintet" iz "največje razcapanosti" povzdigniti na raven "sprejemljive uglednosti", pri tem pa je original zavrgel kot "žgalno daritev bogovom podzemlja" in ga izdal leta 1819 kot Godalni kvintet v c-molu, op. 104.

Vendar resnici na ljubo Beethoven ni povsem zavrgel nekaterih Kaufmannovih idej, kar se odraža na več mestih predelanega kvinteta, začenši z melodičnimi linijami v prvi violini, ki se prepoznavno razlikujejo od prvotnega zapisa za desno roko klavirskega parta. Čeprav je nov aranžma docela idiomatičen primer godalne igre, podkrepljene s številnimi motivičnimi imitacijami, je Beethoven vseeno nekoliko zaobrnil glasbeni tok finala, ki ga izvirno uvede monstruozen kromatični postop v klavirju oziroma nekakšna miniaturna kadenca. Prav omenjeni pasaži je skladatelj dodelil status teme, ki presega njeno izhodiščno "dekorativno" funkcijo: prve štiri note se tako oglasijo v nižjih godalih, medtem ko je kromatična lestvica v partu prve violine v primerjavi z izvirnikom skrčena na polovico svojega nekdanjega obsega. 

Skrivnostna tema v unisonu iz prvega stavka (Allegro con brio), ki sicer spominja na začetek Mozartovega klavirskega koncerta v c-molu (K. 491), se pod vplivi kontrastnega ozadja kmalu prelevi v agresivnejšo retoriko, pregneteno s sforzandi, ki jo nato zamenjata intenzivni patos in hrepeneči lirizem. Prav slednja nam na pokušino dajeta heroične geste, ki jih bo Beethoven v svojem "zrelem" obdobju ustoličil kot novo estetsko paradigmo svoje ekspresije. V tem kontekstu izstopa tudi dramatični suspenz z začetka tematske izpeljave, v katerem se pianissimo oglasi pol tona nižje v povsem novem tonalnem območju Ces-dura (oziroma enharmonske tonalitete H-dura), ki pa se nato v tipični skladateljevi maniri nakopiči v bohotni fortissimo na začetku reprize. 

Po skrajno napeti "sonatni" drami se razpoloženje v drugem stavku (Andante cantabile con variazioni) znatno ublaži z nizom variacij v paralelnem Es-duru, v okviru katerega se oglasijo razmeroma preproste in lahko zapomljive himnične teme. A tudi tukaj avtorjeva govorica opozori nase s kar nekaj inovativnimi momenti, zlasti z bučno tretjo variacijo, ki jo še dodatno popestri plejada sforzandov in pizzicatov, nato pa še s četrto variacijo v Es-molu, v kateri izstopa žalujoči solo violončela, ter s kodo, ki jo na široko razprejo kromatični okruški teme. V tretjem stavku, ki ga skladatelj "intonira" nekam vmes med menuetom in scherzom, se ponovno utrdi c-mol, s katerim se začasno vrnemo v svet eksplozivne vznemirjenosti – vse do osrednjega tria, ko se v partu violončela oglasi plesno zibajoča melodija iz kakšnega ländlerja. Plesno temo skladatelj postopoma zaostruje s sicer blagozvočnim kontrapunktom druge viole, a s "podtaknjenimi" ritmičnimi poudarki. Že sama oznaka izvajalskega tempa finala godalnega kvinteta (Prestissimo) kaže na Beethovnovo mladostno usmeritev k ekstremom, zato ne preseneča, da skladatelj zgolj v enem stavku sopostavi celo paleto razpoloženj, od agresivnosti, potlačene vznemirjenosti, pa vse do rahločutnega lirizma druge teme v Es-duru, ki se v reprizi transformira od C-dura v c-mol z opazno privzdignjenim estetskim učinkom. Bleščeča koda, ki jo skladatelj večino časa drži na vajetih v strogem pianissimu, nenadoma skrivnostno zdrsne v območje h-mola, nato pa se po harmonskem "izletu" skozi c-mol in f-mol usidra v C-duru. Ne glede na spretno izpeljavo v sklepni durovski optimizem pa ostaja spomin na melanholično razpoloženje f-mola še vedno dovolj živ, in prav ta pusti v poslušalcu trajni priokus dvoumnosti in nedokončnosti.      

Benjamin Virc

Lana Trotovšek (r. 1983) je začela igrati violino s štirimi leti pri profesorici Majdi Jamšek, nato pa se je kar deset let izobraževala pri Volodji Balžalorskem, vse do drugega letnika na ljubljanski Akademiji za glasbo, ko je študij nadaljevala pri Primožu Novšaku. Že pri sedemnajstih jo je pod svoje okrilje vzel legendarni violinist Ruggiero Ricci, ki jo je poučeval dve leti na salzburški glasbeni akademiji Mozarteum. Lana je odšla na podiplomski študij v London na Trinity College of Music ter kasneje na Royal College of Music, kjer se je izpopolnjevala pri violistki Rivki Golani ter profesorju Itzhaku Rashkovskemu. Na mojstrskih tečajih se je predstavila glasbenikom, kot so Ivry Gitlis, Ida Haendel, Pierre Amoyal, Tasmin Little, Georgy Pauk, Edith Peinemann, Bernard Greenhouse, Menahem Pressler ter Stephen Kovachevich. Njen veliki koncertni preboj se je zgodil leta 2012, ko je debitirala z violinskim koncertom Sergeja Prokofjeva pod taktirko Valerija Gergijeva in orkestrom Marijinskega gledališča. Od takrat nastopa s številnimi vrhunskimi dirigenti in orkestri, kot so Londonski simfonični orkester pod taktirko Gianandree Nosede, Moskovski solisti z Jurijem Bašmetom, Litvanski komorni orkester s Sergejem Krilovim, Šanghajski simfonični orkester pod taktirko z oskarjem nagrajenega kitajskega komponista Tana Duna, Komorni orkester Filadelfije, Simfonični orkester Kalamazoo v Michiganu, Sarajevska filharmonija, Beograjski simfonični orkester, Zagrebška filharmonija, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester Teatra Verdi iz Trsta ter Komorni orkester Slovenske filharmonije. Julija 2017 je skupaj s Solisti Aquilani in igralcem Johnom Malkovichem nastopila na turneji po Italiji in Sloveniji. Koncertirala je v londonskih dvoranah Wigmore, St. Martin in the Fields ter Cadogan, v dunajski Konzerthaus, beneški operi La Fenice, v Concertgebouw v Amsterdamu, v Muziekgebouw Frits Phillips v Eindhovnu ter na številnih pomembnih koncertnih prizoriščih v Nemčiji, Belgiji, Švici, Španiji, na Portugalskem, v Franciji, na Švedskem, Finskem, Kitajskem, Japonskem ter v ZDA in Mehiki. Njene posnetke v različnih zasedbah so izdale založbe Meridian, Signum, Champs Hill, Toccata Classics in Hedone Records. Septembra 2016 je za svojo zgoščenko prejela nagrado Global Music Awards v Kaliforniji. Živi v Londonu, kjer je profesorica violine na Trinity Laban Conservatory of Music and Dance, vse pogosteje pa vodi tudi mojstrske tečaje, nazadnje v Londonu, Belgiji, na Japonskem ter v Mehiki. Igra na violino, ki jo je leta 1750 izdelal Pietro Antonio dalla Costa.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.