9. koncert cikla PLUS Mojstri klasike – Haydn & Beethoven

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

9. koncert cikla PLUS
Mojstri klasike – Haydn & Beethoven

14. april 2012 ob 19.30
Stara dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Benjamin Pionnier
Solist Nejc Kamplet, klavir

PROGRAM

Joseph Haydn: Uvertura k operi L’isola disabitata, Hob. 28/9
Largo – Vivace assai – Allegretto – Vivace

Ludwig van Beethoven: Koncert za klavir in orkester v C-duru, op. 15
Allegro con brio
Largo
Rondo: Allegro scherzando

*****

Joseph Haydn: Simfonija št. 104 v D-duru, "Londonska", Hob. I/104
Adagio – Allegro
Andante
Menuet in Trio: Allegro
Finale: Spiritoso

O PROGRAMU

Četudi je Joseph Haydn (1732–1809), eden najvidnejših skladateljev klasicizma v obdobju razsvetljenstva, bolj poznan kot "oče" godalnega kvarteta in simfonije, dveh najpomembnejših klasičnih glasbenih oblik, je napisal tudi zajeten del oper, bodisi glasbenogledaliških del, dramskih veseloiger ali intermezzov. Semkaj lahko uvrstimo tudi opero oziroma gledališko igro v dveh dejanjih (azione teatrale in due parte) z italijanskim naslovom L'isola disabitata (Samotni ali tudi Zapuščeni otok), Hob. 28/9, ki jo je Haydn napisal na dvoru plemiške družine Eszterházy. Samotni otok, ki je bila premierno uprizorjena 6. decembra 1779, je Haydnovo deseto glasbenogledališko delo; slednje je nastalo na libreto Pietra Metastasia (ta pa je prevzel besedilo po Giuseppeju Bonnu).

V uverturi, ki je bila dalj časa edini dostopni del opere – celotna opera je namreč postala javnosti bolj znana šele po Robbins Landonovi ediciji iz leta 1976 in po izdaji Thomasa J. Busseja leta 2007 –, je močno izražen duh "Sturm und Drang" viharništva. Slednji z uporabo kontinuirane basovske linije oziroma orkestrskega accompagnata sugestivno nakaže dramaturško napetost opere, ki razpira tudi tipično rousseaujevsko filozofsko tematiko, tj. razmerje med človeškimi instinkti, pogoji za "učlovečenje" in tedanjo civilizacijo, ki jo je zajel prvi val industrializacije. Operna zgodba razkriva življenje dveh sester, starejše Constanze in mlajše Sylvie, ki ju je na samotnem otoku pred mnogimi leti zapustil Constanzin mož Gernano. Sylvia, ki se ne spominja življenja v civilizirani družbi, je medtem postala "impulzivni" oziroma "divji" otrok narave, Constanzo pa preganjajo spomini iz mladosti in življenja v Evropi. Med najzanimivejši delo operi velja omeniti soočenje ponovno najdene žene z možem, ki je pred vrnitvijo na otok živel v ujetništvu piratov, ter Sylvie z Enricom, Gernanovim prijateljem, ki ji pomaga odkriti prve čare ljubezni.

Drugi veliki mojster dunajskega klasicizma, Ludwig van Beethoven (1770–1827), je dokončal svoj prvi "pravi" koncert za klavir in orkester med letoma 1796 in 1797. Praizvedba koncerta, ki ga je Beethoven posvetil svoji premožni učenki, grofici Babette Keglevics, je bila v Pragi naslednje leto (1798). Četudi je Koncert za klavir in orkester v C-duru (op. 15), ki ga je na praški premieri izvedel kar skladatelj sam, pa je omenjena ciklična skladba pravzaprav tretji avtorjev poskus, da bi napisal koncert za ta priljubljen instrument, ki je veljal za vladarja dunajskih salonov, in sicer po neobjavljenem klavirskem koncertu v Es-duru in kasnejšem Koncertu za klavir in orkester št. 2, ki je izšel šele leta 1801, čeprav ga je Beethoven dokončal skoraj deset let prej.

Ustaljena tristavčna forma koncerta sledi zgledom kasnejših Mozartovih klavirskih koncertov – estetski naslon na Mozarta je očiten zlasti v prvem stavku (Allegro con brio), čeprav izraža Beethovnov ognjeviti temperament. Uvodni stavek je komponiran v obliki sonate, ki ji je skladatelj dodal ekspozicijo v orkestru, zatem pa še solistično kadenco (ta obstaja kar v treh različicah) in kodo, ki jo igra samo orkester. Nekajkratnim ponovitvam glavne teme se kmalu pridružijo še stranska tematska jedra – harmonske izpeljave, denimo v Es-duru, ki se nadaljuje v c-molu, konča pa na tonalitetnem izhodišču (C-duru), nakazujejo tendenco k mediantnim (terčnim) relacijam funkcionalne harmonije, ki jih je kasneje izdatno uporabljala zgodnja in zrela romantika. Omenjen odnos je razviden tudi na ravni makrotonalnega snovanja, saj se drugi stavek začne na spodnji (molovski) medianti, tj. v območju As-dura.

Drugi stavek (Largo) je zasnovan v ternarni obliki (ABA) in uvaja razmeroma optimistično refleksivno razpoloženje. Po uvodni temi v partu klavirja, ki docela razpre glasbeni ambient, orkester povede temo naprej v serijo stranskih tematskih nizanj osrednjega dela – postopek se v sklepnem delu stavka inverzno ponovi tudi v glasbenosemantični smeri, saj se povrne k večkrat izpeljani, spremljani in mestoma preoblikovani uvodni temi. Sklepni stavek (Rondo: Allegro scherzando) je sedemdelni "simetrični" rondo (ABACABA), ki se začne z uvodno temo v solističnem instrumentu – to pa ponovi orkester. Druga tematska sklopa (B) se nahajata v G- in C-duru, vmesni del (C) pa v tonalitetni paraleli, tj. a-molu. Obe kratki kadenci tega stavka je Beethoven jasno nakazal; prva se pojavi tik pred končno vrnitvijo na glavno temo (torej po ponovitvi tematskega sklopa B), druga pa vstopi neposredno pred začetkom stavka, ki se zaključi s presenetljivim dinamičnim kontrastom – klavir namreč potihoma izvablja glavno melodijo, orkester pa silovito pristavi svoj končni "komentar".

Haydnova Simfonija št. 104 v D-duru (Hob. I/104) ni le zadnja iz obsežnega cikla dvanajstih t. i. londonskih simfonij, katerim daje tudi ime, ampak je tudi sicer zadnja skladateljeva stvaritev iz omenjenega žanra, ki zaokrožuje daljnosežno evolucijsko pot Haydnove glasbene govorice. Štiristavčno simfonijo je avtor dokončal za časa svojega bivanja v Londonu leta 1795, svojo prvo izvedbo pa je doživela pod skladateljevo taktirko 4. maja 1795 v Kraljevem gledališču (King's Theatre). Premiera, na kateri sta bili poleg Haydnove kompozicije izvedeni še deli Giuseppeja Ferlendisa in Giovannija Battiste Viottija, je bila pravi uspeh, ki je skladatelja izjemno osrečila, kar dokazuje tudi zapis v njegov dnevnik: "Vsa (koncertna) družba je bila povsem zadovoljna, in jaz prav tako. Ta večer sem zaslužil nič manj kot štiri tisoč guldnov: kaj takšnega se lahko pripeti samo v Angliji."

Počasna in grandiozna zvočna gmota (Adagio) v d-molu poslušalca uvede v prvi stavek, ki naj bi se po navadi začel v izhodiščni tonaliteti – tokrat v D-duru. Drugi del prvega stavka je komponiran v sonatni obliki, ki ga preveva očitna monotematičnost, ki jo lahko zaznamo že v godalni ekspoziciji D-dura – druga téma, ki jo po uvedejo pihala, je pravzaprav le transpozicija prvega tematskega sklopa na dominanto (A-dur). Ekspozicija se zaključi s codetto; tej pa sledi motivična izpeljava v območju h-mola, pri čemer skladatelj uporabi ritem zaključnega dela téme, ki ga dinamično potencira v polnem zvenu orkestra. V tematski reprizi ponovno zaslišimo temo v D-duru, ki so jo s pomočjo imitacijskih vzorcev prevzela pihala; stavek se zaključi s kodo v osnovni tonaliteti.

Drugi stavek (Andante) v G-duru uvede glavna tema v godalih, ki ji sledi kratka epizoda s poudarki a- in d-mola; ta pa se nadaljuje v deloma spremenjeno ponovitev osrednje teme, tako v godalih kot v partu fagota. Od tu naprej se začne drugi del, ki modulira v različne tonalitete, vključno z g-molom in njemu paralelnim B-durom, četudi se še naprej pojavlja melodija glavneteme. Po prihodu na dominanto G-dura se ponovi prvi tematski odsek, preostali del stavka pa prinese nekaj sprememb iz njegovega prvega dela, zlasti na področju ritmične progresije, opazen pa je tudi večji poudarek na pihalih, zlasti flavti.

Tretji stavek je menuet s triom v D-duru. Menuet je sestavljen iz tridelne (ABA) oblike z uvodnim odsekom, ki poudarjatoniko, medtem ko se drugi del prestavi v sorodni h-mol, nato pa na dominanto (A-dur). Trio se nahaja v B-duru in pogosto izrablja zvočno barvo oboe in fagota. Sklepni stavek (Spiritoso) je hitro in bohotno žuboreč finale, in sicer ponovno v sonatni obliki. Po nekaterih utemeljenih domnevah naj bi Haydn uporabil glasbeni citat, ki spominja na melodijo neke hrvaške ljudske pesmi. Izpeljava sonatnega stavka finala se opre na dominanto osnovne tonalitete (A-dur), vendar repriza ne nastopi takoj: namesto nje izpeljava nadaljuje v sferi fis-mola – šele nato zaslišimo ponovno utrditev radostno zvenečega D-dura, ki s prekipevajočim optimizmom zaključi vznemirljivo glasbeno popotovanje.

Benjamin Virc

BIOGRAFIJE

Dirigent Benjamin Pionnier (rojen 1977) je diplomiral iz klavirja in komorne glasbe na Nacionalnem konservatoriju v Nici. Študiral je tudi kontrabas, petje, klarinet, harmonijo in kontrapunkt. V klavirski igri se je izpopolnjeval pri mednarodno uveljavljeni francoski pianistki Brigitte Engerer. Dirigiranje je študiral najprej v Franciji, nato pa v Veliki Britaniji pri Georgeu Hurstu, Robertu Houlihanu, Denise Ham in Rodolfu Saglimbeniju. Na dirigentskem tekmovanju Royal Northern College of Music je osvojil prvo nagrado za orkestralno izvedbo in prejel podporo omenjene institucije. Kmalu zatem je prejel številna povabila k sodelovanju pri dirigentskih mojstrskih tečajih po vsej Evropi. Benjamin Pionnier je bil asistent številnih znanih dirigentov, med drugim tudi Jamesa Levina, ki ga je povabil v Metropolitansko opero in Carnegie Hall. Kot pianist ali dirigent se je udeležil številnih festivalov, kot so festival Pablo Casals, Messiaen Festival, Festival Ambronay, Manca Festival, Le Printemps des Arts v Monte Carlu, festival Musiques au Cœur, Francoski maj v Hongkongu in mednarodni glasbeni festival v Macau. Od leta 2006 do 2010 je bil umetniški svetovalec Opere v Nici. Njegov repertoar je stilno in žanrsko raznolik, saj obsega dela iz časa baroka pa vse do danes, med drugim tudi klasična glasbenogledališka dela Bizeta, Donizettija, Gounoda, Glucka, Masseneta, Mozarta, Offenbacha, Puccinija, Ravela, Rossinija, Verdija in mnogih drugih. V zadnjih nekaj sezonah je bil dirigent različnih odrskih produkcij, in sicer lirične fantazije Otrok in čarovnije Mauricea Ravela (Bolšoj teater v Moskvi) ter oper, kot so Romeo in Julija Charlesa Gounoda (Opera SNG Maribor), Così fan tutte W. A. Mozarta, Seviljski brivecGioacchina Rossinija (obakrat na festivalu Musiques au Cœur), Faust C. Gounoda (Buenos Aires), Les contes d'HoffmannJacquesa Offenbacha (Državna opera v Singapurju), Pariško življenje J. Offenbacha (Opera v Massyju in Opera v Nici),Orfej in Evridika C. W. Glucka (Opera v Nici). Prav tako je gostoval s številnimi simfoničnimi koncerti v Operi v Avignonu in Narodni operi iz Lorene. Dirigiral je tudi Gounodovi operi Romeo in Julija v prestižni dvorani Čajkovskega, in sicer ob otvoritvi francoskega leta v Rusiji. Med njegovimi prihodnjimi dirigentskimi angažmaji velja omeniti produkcijo oper, kot soWerther, Pelej in Melisanda (La Plata, Buenos Aires), Carmen (Hongkong, Guangzhou), La traviata (Seul), Romeo in Julija (Tokio, Osaka in Nagoja), L'elisir d'amore (Metz), Vesela vdova (Avignon) idr. Na začetku sezone 2011/2012 je postal umetniški in glasbeni direktor Opere SNG Maribor. V mariborski Operi bo dirigiral predstave iz prejšnjih sezon kakor tudi nove produkcije, med drugim Verdijevo Traviato, lirično opero Evgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega, Mozartovo opero Don Giovanni, Verdijevi operi Otello in Moč usode (La forza del destino), Donizettijev Ljubezenski napoj in številne simfonične koncerte.

Pianist Nejc Kamplet (rojen leta 1996) prihaja iz glasbene družine: je sin skladatelja in flavtistke. Klavir se je pričel učiti pri šestih letih pri Lidiji Maletič, sedaj pa je že peto leto v razredu Saše Gerželj Donaldson. Obiskuje prvi letnik II. gimnazije Maribor ter tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru. Že v času šolanja je Nejc prejel številne nagrade, med drugim zlato priznanje na regijskem tekmovanju TEMSIG v Mariboru 2007, isto leto tudi zlato plaketo in posebno priznanje za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja Roberta Kamplet na državnem tekmovanju TEMSIG v Ljubljani 2007; prvo nagrado na 5. mednarodnem tekmovanju Zlatko Grgošević v Zagrebu leta 2008, prvo ter posebno nagrado komisije za najboljšo izvedbo klasične sonate na 4. mednarodnem tekmovanju Paolo Spincich v Trstu 2008. Osvojil je tudi drugo mesto ter posebno nagrado za najboljšo izvedbo dunajske klasične skladbe na devetem mednarodnem tekmovanju WPW Panmusica na Dunaju, avgusta 2009, zlato plaketo na državnem tekmovanju TEMSIG 2010 iz klavirja, zlato plaketo ter prvo nagrada na državnem tekmovanju TEMSIG 2011 v kategoriji komorne skupine z godali (s klavirskim triom Infinitum), drugo mesto v Italiji (Majano) 2011 v trietapnem tekmovanju brez starostne omejitve. Nejc se redno udeležuje mojstrskih tečajev pri prof. dr. Arbu Valdmi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, Liechensteinu ter v Estoniji. Leta 2010 je bil po priporočilih priznanih profesorjev izbran in povabljen na dvakratni tedenski mojstrski tečaj v Liechenstein v mesecu februarju in aprilu, kjer je nastopal na številnih koncertih. V avgustu 2007 je igral Mozartov Koncert št. 2. v G-duru s komornim orkestrom v Estoniji. Septembra istega leta je igral ta koncert tudi z Mladinskim godalnim orkestrom Srednje glasbene in baletne šole Maribor v Minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, oktobra pa še na podelitvi nagrad dr. R. Klasinca v Kazinski dvorani SNG Maribor. Julija 2009 je solistično nastopal v koncertnem ciklu mednarodnega festivala Lent v Unionski dvorani Maribor. Maja 2010 je izvedel Mozartov koncert v Es-duru z Akademskim orkestrom pod vodstvom dirigenta Roberta Mračka na Festivalu Lent v Unionski dvorani. Januarja 2011 je izvedel samostojni solistični novoletni recital v gradu v Račah, junija pa na festivalu Poletje v Laporju. Februarja 2011 je s Filharmoničnim orkestrom Festine pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh igral tri koncerte v Lendavi, Unionski dvorani Maribor ter v Slovenski Filharmoniji, in sicer Mozartov Koncert za dva klavirja in orkester v Es-duru, KV 365. Od desetega leta je organist v župniji Marije, matere Cerkve na Pobrežju v Mariboru. Oktobra 2010 je za svoje dosedanje uspehe prejel diplomo dr. Romana Klasinca, ki jo Konservatorij za glasbo in balet Maribor podeljuje najuspešnejšim dijakom ter zaslužnim profesorjem.