5. koncert PLUS Zvočne pokrajine Evrope: Večer ruskih in italijanskih pesmi

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

5. koncert PLUS
Zvočne pokrajine Evrope: Večer ruskih in italijanskih pesmi

2. februar 2012 ob 19.30
Kazinska dvorana

Nastopajo
Lana Kos, sopran*
Miro Solman, tenor**
Valentin Pivovarov, bas***
Robert Mraček, klavir

Program

Giulio Caccini: Ave Maria*
Ernesto de Curtis: Ti voglio tanto bene**
Vincenzo Bellini: Malinconia, ninfa gentile*
Tradicionalna napolitanska: Santa Lucia**
Boris Šeremetjev: Ja vas ljubil***
Boris Fomin: Tol'ko raz***
Nikolaj Rimski-Korzakov: Plenivšis rozoj, solovej, op. 2. št. 2*
Francesco Paolo Tosti: Malia**
Sergej Rahmaninov: Zdes harašo, op. 21, št. 7*
Stanislao Gastaldon: Musica proibita**
Ciganska pesem: Što to srce …***
Andrej Oppel: Zabili vi***
Peter Iljič Čajkovski: Zabit tak skoro*
Ernesto de Curtis: Non ti scordar di me**
Ruska narodna: Večerni zvon***
Jakov Feldman: Jamšik, ne goni lošadej!***
Sergej Rahmaninov: Ja ždu tjebja, op. 14, št. 1*
Francesco Paolo Tosti: Marechiare**

Koncert je posvečen ruskemu in italijanskemu glasbenemu izročilu samospevov ter ljudskih in ponarodelih pesmi, ki so jih skladatelji napisali za glas in instrumentalno spremljavo (najpogosteje klavir, v nekaterih primerih pa tudi za orkester). Tokratno glasbeno popotovanje začenjamo v času pozne renesanse oziroma zgodnjega baroka, v katerem je ustvarjal skladatelj, pedagog, instrumentalist in pevec Giulio Caccini (1551–1618). Caccini je bil eden izmed "ustanoviteljev" oziroma začetnikov opere kot novega žanra, v katerem so sobivali principi starogrške drame, poezija in glasba. Čeprav ni veliko znanega o njegovem zgodnjem življenju, z izjemo tega, da je bil rojen v Rimu, zgodovinski viri navajajo, da je bil starejši brat firenškega kiparja Giovannija Caccinija. Giulio, ki je bil javnosti znan tudi pod imenom Giulio Romano (Rimski), je v Rimu študiral lutnjo, violo in harfo, kmalu pa si je pridobil sloves kot izjemni pevec. Okrog leta 1560 ga je spoznal tudi veliki firenški vojvoda Francesco di Medici in postal njegov mecen. Po letu 1579 se je Caccini aktivno pridružil humanističnemu gibanju in združenju Florentinska kamerata (Camerata Fiorentina) pod pokroviteljstvom grofa Giovannija de Bardija, ki se je v zgodovino zapisala kot prvo oper(istič)no društvo. Caccinijeva sekvenčno zasnovana Ave Maria s svojim meditativnim nabojem na dolgih ležečih tonih docela odraža estetski preobrat od polifonega sloga rimske šole, zlasti Giovannija Pierluigija da Palestrine, k monodiji – torej k oblikovanju le ene melodične linije z instrumentalno spremljavo –, ki je tedaj postajala sinonim za stile moderno (moderni slog). Omenjeni monodični preobrat, ki je v nasprotju z "obloženimi" melizmi poznorenesančne polifonije zagovarjal večjo razumljivost pétega besedila, se je v preteklosti izkazal kot predpogoj za nastanek operne zvrsti, kot jo poznamo danes, zato ne preseneča dejstvo, da lahko tudi več kot 400 let stara Ave Maria zveni razmeroma "sodobno".
Po kronologiji nastanka skladb sledi glasbena poema (arieta) Malinconia, ninfa gentile Vincenza Bellinija (1801–1835), katerega kratki ustvarjalni impulz – umrl je namreč pri komaj 34 letih – predstavlja poleg Donizettijeve operne zapuščine prvo kulminacijo italijanske tradicije romantičnega opernega bel canta. Skladba je prva v seriji sedmih ariet, ki jih je skladatelj napisal v času svojega bivanja v Milanu med letoma 1827 in 1833, kasneje pa jih je izdala glasbena založba Ricordi v zbirki z naslovom Sei Ariette. Samostojna kompozicija je nastala najverjetneje leta 1929, in sicer na besedilo, ki ga je napisal Ippolit Pindemonte; pastoralna skladba je himna, posvečena nimfi Melanholiji, ta pa ni nič drugega kot pesniška metafora za umik iz industrijske družbe, ki s svojimi imperativi po učinkovitosti in koristnosti pritiska na posameznika. Pesem, ki sodi v sam vrh italijanskega bel canta, služi kot refleksija oziroma premislek o vrednostnem sistemu sodobne družbe in v njej delujočega posameznika, ki se peha za uspehi in hitrim dobičkom, obenem pa pozablja na trajne vrednote sreče in občutenja notranje izpolnjenosti.        
Popevke (canzone), kot so Ti voglio tanto bene (Zelo te imam rad) in Non ti scordar di me (Ne pozabi me) Ernesta de Curtisa, neapeljski napev Santa Lucia (Sveta Lucija), ki ga je prvi zapisal Teodor Cottrau, Tostijevi skladbi Malia (Urok) in Marechiare (Razburkano morje) ter Musica proibita (Prepovedana glasba) Stanislava Gastaldona spadajo v železni repertoar italijanskih (predvsem napolitanskih) napevov iz obdobja fin de siècla oziroma z začetka 20. stoletja, ki so zaradi priljubljenosti med občinstvom doživele številne priredbe. Vsebina popevk se praviloma navezuje na ljubezensko tematiko, lirski subjekt pa je večinoma moški, ki prostodušno izpoveduje svojo razočaranost, ljubosumje, žalost ob slovesu, nezadovoljstvo ali ekstatično zaljubljenost. Afektirano čustvovanje je v glasbenem smislu položeno v "udarno" in prepoznavno melodično linijo, spremljava (najsi bo klavir, komorna zasedba ali orkester) pa ima podoben položaj kot v primeru zgodnjebaročne monodije, z edino razliko kompleksnejše harmonske zasnove z razširjenimi akordnimi zvezami, ki vseskozi podpirajo melodično ekspresivnost vokala.

Izbor nocoj izvedenih ruskih skladb za glas in spremljavo lahko glede na izvor njihovega nastanka uvrstimo v glasbeno-literarni kánon nacionalnih (pozno)romantičnih šol. Toda navkljub velikemu poudarku na estetiki (in nemalokrat namerni patetiki) pesniških besedil, iz katerih veje vse, kar naj bi veljalo za tipično rusko, so posamezni skladatelji posredno (in pogosto tudi nevede) popularizirali tuja besedila, zlasti nemška in angleška – v glasbenem smislu pa je prihajalo do različnih sintez ljudske, etnične in novo komponirane (umetniške) glasbe. Kot primer ponarodelega ruskega napeva na besedilo Ivana Kozlova velja omeniti večkrat predelano skladbo Večerni zvon, ki izvablja domoljubni sentiment ter pregovorno rusko melanholičnost in pesimizem. Besedilna predloga napeva spominja na angleško pesem Thomasa Moora Those Evening Bells (Tisti večerni zvonovi) – čeprav je Moore zatrjeval ravno nasprotno, namreč da izhaja njegova pesem iz ruskega izvirnika, kar pa so preučevalci beletristike kasneje ovrgli s sklepom, da je šlo bržkone za obojestransko prevzemanje različnih ljudskih motivov. Podobno ljubezensko afektiranost (in največkrat neutolažljivo brezupnost) kakor v primeru napolitanskih popevk lahko zasledujemo tudi v razmeroma preprosto harmoniziranih napevih in samospevih, kot so Ja vas ljubil (Ljubil sem vas) Borisa Šeremetjeva, romanca Tol'ko raz (Samo enkrat) Borisa Fomina, kitična skladba Jamšik, ne goni lošadej! (Kočijaž, ne priganjaj konjev!) Jakova Feldmana, Zabili vi (Pozabili ste) Andreja Oppla in melodija v ritmu valčka Što to srce … (Kaj to srce …), ki jo glede na tip melosa pripisujejo etnični skupini ruskih Romov.
Nekoliko več pozornosti velja nameniti umetnim skladbam – po večini gre za kitične ali prekomponirane samospeve za glas in klavir –, ki so nastale izpod peres ustvarjalcev, kot so Peter Iljič Čajkovski (1840–1893), Nikolaj Rimski-Korzakov (1844–1908) in Sergej Rahmaninov (1873–1943). Omenjena skladateljska trojica še danes ostaja del ruskega nacionalnega ponosa in svetovne poznoromantične tradicije – Čajkovski predvsem zaradi svojih simfonij, oper in baletov, Rimski-Korzakov zaradi številnih simfoničnih stvaritev ter Rahmaninov zavoljo koncertnih del in skladb za klavir solo. Če je v glasbeni govorici Čajkovskega moč čutiti klasično prekomponirano pesemsko obliko v skladbi Zabit tak skoro (Tako kmalu pozabiti), ki je nastala leta 1873 na besedilo skladateljevega prijatelja, pesnika Alekseja Apuhtina, in jo preveva samozatajevana ljubezen iz mladosti, se v glasbenem slogu Rimskega-Korzakova večkrat zrcali ruski ljudski duh. Ta je še posebej očiten v skladbi Plenivšis rozoj, solovej (Slavec in vrtnica) op. 2. št. 2, ki je izšla v ciklu z naslovom Štiri pesmi, nastalih med letoma 1865 in 1866. V kompoziciji prevladuje tip ostinatnega tonskega slikanja, ki je bolj značilen za impresionizem, v tem primeru gre za dosledno rabo molovske pentatonike v kombinaciji s paralelnimi postopi v intervalu kvinte. Med najmlajšimi skladbami sta glasbeni poemi Sergeja Rahmaninova Ja ždu tjebja (Pričakujem te), op. 14. št. 1, ki je nastala okrog leta 1896, in Zdes harašo (Kako lepo je tukaj), op. 21. št. 7, iz leta 1902. Obe kompoziciji izhajata iz jasne verzne strukture, ki omogoča postopno stopnjevanje dramatičnosti – zlasti v Ja ždu tjebja se domišljija Rahmaninova razplamti tudi v teksturi klavirske spremljave, ki postaja vedno bolj virtuozna in meji že na koncertantni slog; v skladbi Zdes harašo pa je opazen močan naslov predvsem na lepoto melodije v visoki legi soprana, ki invocira močna občutja veselja in spokojnosti ruskega podeželja – ni pa odveč pripomniti, da je samospev nastal v srečnem letu, ko se je Rahmaninov poročil s pianistko Natalijo Satinovo.
Benjamin Virc

BIOGRAFIJE

Lana Kos, sopran
Sopranistka Lana Kos (rojena 1984) je pri komaj osemnajstih letih debitirala v HNK Zagreb v vlogi Kraljice noči v Mozartovi operi Čarobna piščal. Nekaj mesecev zatem je v isti vlogi nastopila tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, prejela pa je povabilo festivala Varaždinske barokne večeri, da bi nastopila v baročni operi Pompeo Magno Francesca Cavallija. Leta 2005 je pela vlogo Nataše Rostove v operi Vojna in mir Sergeja Prokofjeva, ki je bila uprizorjena v moskovskem Bolšoj teatru pod taktirko Mstislava Rostropoviča. Le leto pred tem je nastopila kot Madama Cortese v Rossinijevi operi Il viaggio a Reims (Potovanje v Rems) na festivalu v Wexfordu. Leta 2009 je Lana debitirala v vlogi Violette v Verdijevi operi La traviata, ki je bila uprizorjena v Operi SNG Maribor v režiji Huga de Ane, z isto vlogo pa je kmalu zatem nastopila tudi na Festivalu v Ljubljani in na gala koncertu v Parmi. Še isto leto je Lana upodobila vlogo Lisičke v prvi izraelski produkciji Janáčkove opere Lisička zvitorepka v Tel Avivu, debitirala pa je tudi kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, in sicer v Bavarski državni operi v Münchnu, kjer je nastopila v številnih novih produkcijah pod vodstvom dirigentov, kot so Daniele Gatti, Nicola Luisotti, Kent Nagano in Kirill Petrenko. V letu 2010 je Lana debitirala v naslovni vlogi Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v reškem HNK, julija istega leta pa kot Sonja v Lehárjevi opereti Carjevič na festivalu v Mörbischu. Poleti 2010 je kot Violetta debitirala v veronski Areni – dirigent predstave je bil Carlo Rizzi, režiser pa Hugo de Ana. V sezoni 2010/2011 je v Operi SNG Maribor najprej upodobila vlogo Mimì v Puccinijevi La bohème, nato pa še vlogo Julije v Gounodovi lirični operi Romeo in Julija. V letu 2012 bo gostovala v palermskem Teatru Massimo, in sicer z vodilno vlogo v operi La traviata. Lana Kos redno gostuje na koncertnih prireditvah v Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Hrvaškem.

Miro Solman, tenor
Miro Solman (umetniško ime, ki si ga je nadel Casimiro Busolin) je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah, kot so Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta, se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami, kakršne zahtevajo operne mojstrovine: Ernani, Il Trovatore, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria Rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot pevski solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in v južni Afriki. Prav tako velja omeniti pomembna italijanska operna gledališča, kjer je pogosto nastopal, med katerimi zasledimo operne hiše v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Cataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v teatru Massimo Bellini v Cataniji proslavil kot protagonist Marinuzzijeve Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronskem opernem gledališču Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris debitiral v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom na Festivalu Xanten v Nemčiji (z Aido). Leta 1997 je pel tudi v Hoffmannovih pripovedkah v Trbižu in Rovigu, s predstavo Cavalleria Rusticana je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Sledile so številne predstave v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, Tajvanu in na Portugalskem, na katerih so se poleg omenjene Cavallerie Rusticane izvajale še Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot. Svojevrsten preporod njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri pripravi Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je ob obletnici Verdijeve smrti oživila prireditev Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, ki sta jo doslej prejela le sopranistka Maria Chiara in svetovno znani podjetnik Giuseppe Stefanel, za svoje umetniške dosežke pa je prejel naziv malteški vitez.

Valentin Pivovarov, bas
Valentin Pivovarov se je rodil v Kijevu, kjer je študiral solo petje in postal solist v tamkajšnjem gledališču Taras Ševčenko. Pivovarov se je udeležil številnih mednarodnih tekmovanj in na njih vselej sijajno uspel. Med drugim je prejel nagrado glinka, dosegel drugo mesto na tekmovanju Čajkovskega v Moskvi in dobil zlato medaljo na tekmovanju "Voci Verdiane" v Bussetu. Zaradi izredno prilagodljivega glasu so v repertoarju Pivovarova najrazličnejše vloge, kot denimo velike Verdijeve vloge v operi Don Carlos, Ramfis v Aidi, Pagano v I Lombardi alla prima Crociata (Lombardijci na prvem križarskem pohodu), Zaharija v Nabuccu in Monterone v Rigolettu, pa tudi partije v delih Rossinija, Puccinija, Donizettija in Mozarta. Tako poje Dona Basilia v Seviljskem brivcu, Collina v La bohème, Raimonda v Lucii di Lammermoor in Commendatoreja v Don Giovanniju. Pevcu še posebej ustreza ruski repertoar: tako je med drugim pel v operah Musorgskega vlogi Borisa in Pimena v Borisu Godunovu ter vlogo Ivana Hovanskega v operi Hovanščina; v Borodinovem Knezu Igorju pa vlogo Kana Kočaka, lik Gremina pa v Jevgeniju Onjeginu P. I. Čajkovskega. V tej zadnji vlogi je Pivovarov pred kratkim z velikim uspehom nastopil v beneškem gledališču La Fenice. Poleg opernega pogosto nastopa tudi s svojim koncertnim repertoarjem; ta obsega med drugim Verdijev Requiem, s katerim je požel bučen aplavz v pariški dvorani Salle Pleyel, Stabat Mater in Petite Messe Solennelle G. Rossinija ter Mozartov Requiem.