5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Sreda, 1. februar 2012
Najava dogodka

5. koncert PLUS Zvočne pokrajine Evrope: Večer ruskih in italijanskih pesmi

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

5. koncert PLUS
Zvočne pokrajine Evrope: Večer ruskih in italijanskih pesmi


2. februar 2012 ob 19.30
Kazinska dvorana

Nastopajo
Lana Kos, sopran*
Miro Solman, tenor**
Valentin Pivovarov, bas***
Robert Mraček, klavir

Program

Giulio Caccini: Ave Maria*
Ernesto de Curtis: Ti voglio tanto bene**
Vincenzo Bellini: Malinconia, ninfa gentile*
Tradicionalna napolitanska: Santa Lucia**
Boris Šeremetjev: Ja vas ljubil***
Boris Fomin: Tol'ko raz***
Nikolaj Rimski-Korzakov: Plenivšis rozoj, solovej, op. 2. št. 2*
Francesco Paolo Tosti: Malia**
Sergej Rahmaninov: Zdes harašo, op. 21, št. 7*
Stanislao Gastaldon: Musica proibita**
Ciganska pesem: Što to srce …***
Andrej Oppel: Zabili vi***
Peter Iljič Čajkovski: Zabit tak skoro*
Ernesto de Curtis: Non ti scordar di me**
Ruska narodna: Večerni zvon***
Jakov Feldman: Jamšik, ne goni lošadej!***
Sergej Rahmaninov: Ja ždu tjebja, op. 14, št. 1*
Francesco Paolo Tosti: Marechiare**

Koncert je posvečen ruskemu in italijanskemu glasbenemu izročilu samospevov ter ljudskih in ponarodelih pesmi, ki so jih skladatelji napisali za glas in instrumentalno spremljavo (najpogosteje klavir, v nekaterih primerih pa tudi za orkester). Tokratno glasbeno popotovanje začenjamo v času pozne renesanse oziroma zgodnjega baroka, v katerem je ustvarjal skladatelj, pedagog, instrumentalist in pevec Giulio Caccini (1551–1618). Caccini je bil eden izmed "ustanoviteljev" oziroma začetnikov opere kot novega žanra, v katerem so sobivali principi starogrške drame, poezija in glasba. Čeprav ni veliko znanega o njegovem zgodnjem življenju, z izjemo tega, da je bil rojen v Rimu, zgodovinski viri navajajo, da je bil starejši brat firenškega kiparja Giovannija Caccinija. Giulio, ki je bil javnosti znan tudi pod imenom Giulio Romano (Rimski), je v Rimu študiral lutnjo, violo in harfo, kmalu pa si je pridobil sloves kot izjemni pevec. Okrog leta 1560 ga je spoznal tudi veliki firenški vojvoda Francesco di Medici in postal njegov mecen. Po letu 1579 se je Caccini aktivno pridružil humanističnemu gibanju in združenju Florentinska kamerata (Camerata Fiorentina) pod pokroviteljstvom grofa Giovannija de Bardija, ki se je v zgodovino zapisala kot prvo oper(istič)no društvo. Caccinijeva sekvenčno zasnovana Ave Maria s svojim meditativnim nabojem na dolgih ležečih tonih docela odraža estetski preobrat od polifonega sloga rimske šole, zlasti Giovannija Pierluigija da Palestrine, k monodiji – torej k oblikovanju le ene melodične linije z instrumentalno spremljavo –, ki je tedaj postajala sinonim za stile moderno (moderni slog). Omenjeni monodični preobrat, ki je v nasprotju z "obloženimi" melizmi poznorenesančne polifonije zagovarjal večjo razumljivost pétega besedila, se je v preteklosti izkazal kot predpogoj za nastanek operne zvrsti, kot jo poznamo danes, zato ne preseneča dejstvo, da lahko tudi več kot 400 let stara Ave Maria zveni razmeroma "sodobno".
Po kronologiji nastanka skladb sledi glasbena poema (arieta) Malinconia, ninfa gentile Vincenza Bellinija (1801–1835), katerega kratki ustvarjalni impulz – umrl je namreč pri komaj 34 letih – predstavlja poleg Donizettijeve operne zapuščine prvo kulminacijo italijanske tradicije romantičnega opernega bel canta. Skladba je prva v seriji sedmih ariet, ki jih je skladatelj napisal v času svojega bivanja v Milanu med letoma 1827 in 1833, kasneje pa jih je izdala glasbena založba Ricordi v zbirki z naslovom Sei Ariette. Samostojna kompozicija je nastala najverjetneje leta 1929, in sicer na besedilo, ki ga je napisal Ippolit Pindemonte; pastoralna skladba je himna, posvečena nimfi Melanholiji, ta pa ni nič drugega kot pesniška metafora za umik iz industrijske družbe, ki s svojimi imperativi po učinkovitosti in koristnosti pritiska na posameznika. Pesem, ki sodi v sam vrh italijanskega bel canta, služi kot refleksija oziroma premislek o vrednostnem sistemu sodobne družbe in v njej delujočega posameznika, ki se peha za uspehi in hitrim dobičkom, obenem pa pozablja na trajne vrednote sreče in občutenja notranje izpolnjenosti.        
Popevke (canzone), kot so Ti voglio tanto bene (Zelo te imam rad) in Non ti scordar di me (Ne pozabi me) Ernesta de Curtisa, neapeljski napev Santa Lucia (Sveta Lucija), ki ga je prvi zapisal Teodor Cottrau, Tostijevi skladbi Malia (Urok) in Marechiare (Razburkano morje) ter Musica proibita (Prepovedana glasba) Stanislava Gastaldona spadajo v železni repertoar italijanskih (predvsem napolitanskih) napevov iz obdobja fin de siècla oziroma z začetka 20. stoletja, ki so zaradi priljubljenosti med občinstvom doživele številne priredbe. Vsebina popevk se praviloma navezuje na ljubezensko tematiko, lirski subjekt pa je večinoma moški, ki prostodušno izpoveduje svojo razočaranost, ljubosumje, žalost ob slovesu, nezadovoljstvo ali ekstatično zaljubljenost. Afektirano čustvovanje je v glasbenem smislu položeno v "udarno" in prepoznavno melodično linijo, spremljava (najsi bo klavir, komorna zasedba ali orkester) pa ima podoben položaj kot v primeru zgodnjebaročne monodije, z edino razliko kompleksnejše harmonske zasnove z razširjenimi akordnimi zvezami, ki vseskozi podpirajo melodično ekspresivnost vokala.

Izbor nocoj izvedenih ruskih skladb za glas in spremljavo lahko glede na izvor njihovega nastanka uvrstimo v glasbeno-literarni kánon nacionalnih (pozno)romantičnih šol. Toda navkljub velikemu poudarku na estetiki (in nemalokrat namerni patetiki) pesniških besedil, iz katerih veje vse, kar naj bi veljalo za tipično rusko, so posamezni skladatelji posredno (in pogosto tudi nevede) popularizirali tuja besedila, zlasti nemška in angleška – v glasbenem smislu pa je prihajalo do različnih sintez ljudske, etnične in novo komponirane (umetniške) glasbe. Kot primer ponarodelega ruskega napeva na besedilo Ivana Kozlova velja omeniti večkrat predelano skladbo Večerni zvon, ki izvablja domoljubni sentiment ter pregovorno rusko melanholičnost in pesimizem. Besedilna predloga napeva spominja na angleško pesem Thomasa Moora Those Evening Bells (Tisti večerni zvonovi) – čeprav je Moore zatrjeval ravno nasprotno, namreč da izhaja njegova pesem iz ruskega izvirnika, kar pa so preučevalci beletristike kasneje ovrgli s sklepom, da je šlo bržkone za obojestransko prevzemanje različnih ljudskih motivov. Podobno ljubezensko afektiranost (in največkrat neutolažljivo brezupnost) kakor v primeru napolitanskih popevk lahko zasledujemo tudi v razmeroma preprosto harmoniziranih napevih in samospevih, kot so Ja vas ljubil (Ljubil sem vas) Borisa Šeremetjeva, romanca Tol'ko raz (Samo enkrat) Borisa Fomina, kitična skladba Jamšik, ne goni lošadej! (Kočijaž, ne priganjaj konjev!) Jakova Feldmana, Zabili vi (Pozabili ste) Andreja Oppla in melodija v ritmu valčka Što to srce … (Kaj to srce …), ki jo glede na tip melosa pripisujejo etnični skupini ruskih Romov.
Nekoliko več pozornosti velja nameniti umetnim skladbam – po večini gre za kitične ali prekomponirane samospeve za glas in klavir –, ki so nastale izpod peres ustvarjalcev, kot so Peter Iljič Čajkovski (1840–1893), Nikolaj Rimski-Korzakov (1844–1908) in Sergej Rahmaninov (1873–1943). Omenjena skladateljska trojica še danes ostaja del ruskega nacionalnega ponosa in svetovne poznoromantične tradicije – Čajkovski predvsem zaradi svojih simfonij, oper in baletov, Rimski-Korzakov zaradi številnih simfoničnih stvaritev ter Rahmaninov zavoljo koncertnih del in skladb za klavir solo. Če je v glasbeni govorici Čajkovskega moč čutiti klasično prekomponirano pesemsko obliko v skladbi Zabit tak skoro (Tako kmalu pozabiti), ki je nastala leta 1873 na besedilo skladateljevega prijatelja, pesnika Alekseja Apuhtina, in jo preveva samozatajevana ljubezen iz mladosti, se v glasbenem slogu Rimskega-Korzakova večkrat zrcali ruski ljudski duh. Ta je še posebej očiten v skladbi Plenivšis rozoj, solovej (Slavec in vrtnica) op. 2. št. 2, ki je izšla v ciklu z naslovom Štiri pesmi, nastalih med letoma 1865 in 1866. V kompoziciji prevladuje tip ostinatnega tonskega slikanja, ki je bolj značilen za impresionizem, v tem primeru gre za dosledno rabo molovske pentatonike v kombinaciji s paralelnimi postopi v intervalu kvinte. Med najmlajšimi skladbami sta glasbeni poemi Sergeja Rahmaninova Ja ždu tjebja (Pričakujem te), op. 14. št. 1, ki je nastala okrog leta 1896, in Zdes harašo (Kako lepo je tukaj), op. 21. št. 7, iz leta 1902. Obe kompoziciji izhajata iz jasne verzne strukture, ki omogoča postopno stopnjevanje dramatičnosti – zlasti v Ja ždu tjebja se domišljija Rahmaninova razplamti tudi v teksturi klavirske spremljave, ki postaja vedno bolj virtuozna in meji že na koncertantni slog; v skladbi Zdes harašo pa je opazen močan naslov predvsem na lepoto melodije v visoki legi soprana, ki invocira močna občutja veselja in spokojnosti ruskega podeželja – ni pa odveč pripomniti, da je samospev nastal v srečnem letu, ko se je Rahmaninov poročil s pianistko Natalijo Satinovo.
Benjamin Virc

BIOGRAFIJE

Lana Kos, sopran
Sopranistka Lana Kos (rojena 1984) je pri komaj osemnajstih letih debitirala v HNK Zagreb v vlogi Kraljice noči v Mozartovi operi Čarobna piščal. Nekaj mesecev zatem je v isti vlogi nastopila tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, prejela pa je povabilo festivala Varaždinske barokne večeri, da bi nastopila v baročni operi Pompeo Magno Francesca Cavallija. Leta 2005 je pela vlogo Nataše Rostove v operi Vojna in mir Sergeja Prokofjeva, ki je bila uprizorjena v moskovskem Bolšoj teatru pod taktirko Mstislava Rostropoviča. Le leto pred tem je nastopila kot Madama Cortese v Rossinijevi operi Il viaggio a Reims (Potovanje v Rems) na festivalu v Wexfordu. Leta 2009 je Lana debitirala v vlogi Violette v Verdijevi operi La traviata, ki je bila uprizorjena v Operi SNG Maribor v režiji Huga de Ane, z isto vlogo pa je kmalu zatem nastopila tudi na Festivalu v Ljubljani in na gala koncertu v Parmi. Še isto leto je Lana upodobila vlogo Lisičke v prvi izraelski produkciji Janáčkove opere Lisička zvitorepka v Tel Avivu, debitirala pa je tudi kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, in sicer v Bavarski državni operi v Münchnu, kjer je nastopila v številnih novih produkcijah pod vodstvom dirigentov, kot so Daniele Gatti, Nicola Luisotti, Kent Nagano in Kirill Petrenko. V letu 2010 je Lana debitirala v naslovni vlogi Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v reškem HNK, julija istega leta pa kot Sonja v Lehárjevi opereti Carjevič na festivalu v Mörbischu. Poleti 2010 je kot Violetta debitirala v veronski Areni – dirigent predstave je bil Carlo Rizzi, režiser pa Hugo de Ana. V sezoni 2010/2011 je v Operi SNG Maribor najprej upodobila vlogo Mimì v Puccinijevi La bohème, nato pa še vlogo Julije v Gounodovi lirični operi Romeo in Julija. V letu 2012 bo gostovala v palermskem Teatru Massimo, in sicer z vodilno vlogo v operi La traviata. Lana Kos redno gostuje na koncertnih prireditvah v Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Hrvaškem.

Miro Solman, tenor
Miro Solman (umetniško ime, ki si ga je nadel Casimiro Busolin) je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah, kot so Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta, se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami, kakršne zahtevajo operne mojstrovine: Ernani, Il Trovatore, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria Rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot pevski solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in v južni Afriki. Prav tako velja omeniti pomembna italijanska operna gledališča, kjer je pogosto nastopal, med katerimi zasledimo operne hiše v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Cataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v teatru Massimo Bellini v Cataniji proslavil kot protagonist Marinuzzijeve Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronskem opernem gledališču Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris debitiral v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom na Festivalu Xanten v Nemčiji (z Aido). Leta 1997 je pel tudi v Hoffmannovih pripovedkah v Trbižu in Rovigu, s predstavo Cavalleria Rusticana je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Sledile so številne predstave v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, Tajvanu in na Portugalskem, na katerih so se poleg omenjene Cavallerie Rusticane izvajale še Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot. Svojevrsten preporod njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri pripravi Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je ob obletnici Verdijeve smrti oživila prireditev Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, ki sta jo doslej prejela le sopranistka Maria Chiara in svetovno znani podjetnik Giuseppe Stefanel, za svoje umetniške dosežke pa je prejel naziv malteški vitez.

Valentin Pivovarov, bas
Valentin Pivovarov se je rodil v Kijevu, kjer je študiral solo petje in postal solist v tamkajšnjem gledališču Taras Ševčenko. Pivovarov se je udeležil številnih mednarodnih tekmovanj in na njih vselej sijajno uspel. Med drugim je prejel nagrado glinka, dosegel drugo mesto na tekmovanju Čajkovskega v Moskvi in dobil zlato medaljo na tekmovanju "Voci Verdiane" v Bussetu. Zaradi izredno prilagodljivega glasu so v repertoarju Pivovarova najrazličnejše vloge, kot denimo velike Verdijeve vloge v operi Don Carlos, Ramfis v Aidi, Pagano v I Lombardi alla prima Crociata (Lombardijci na prvem križarskem pohodu), Zaharija v Nabuccu in Monterone v Rigolettu, pa tudi partije v delih Rossinija, Puccinija, Donizettija in Mozarta. Tako poje Dona Basilia v Seviljskem brivcu, Collina v La bohème, Raimonda v Lucii di Lammermoor in Commendatoreja v Don Giovanniju. Pevcu še posebej ustreza ruski repertoar: tako je med drugim pel v operah Musorgskega vlogi Borisa in Pimena v Borisu Godunovu ter vlogo Ivana Hovanskega v operi Hovanščina; v Borodinovem Knezu Igorju pa vlogo Kana Kočaka, lik Gremina pa v Jevgeniju Onjeginu P. I. Čajkovskega. V tej zadnji vlogi je Pivovarov pred kratkim z velikim uspehom nastopil v beneškem gledališču La Fenice. Poleg opernega pogosto nastopa tudi s svojim koncertnim repertoarjem; ta obsega med drugim Verdijev Requiem, s katerim je požel bučen aplavz v pariški dvorani Salle Pleyel, Stabat Mater in Petite Messe Solennelle G. Rossinija ter Mozartov Requiem.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.