5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 13. februar 2012
Najava dogodka

4. koncert Simfoničnega cikla – koncert ob valentinovem

Vrhunci romantike

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert Simfoničnega cikla – koncert ob valentinovem
Vrhunci romantike

Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent Benjamin Pionnier
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Solisti
Petya Ivanova, sopran*
Mihaela Komočar, sopran**
Janez Lotrič, tenor***
Jaki Jurgec, bariton****


PROGRAM

Ludwig van Beethoven: Uvertura iz opere Fidelio

Richard Wagner: O du, mein holder Abendstern, Wolframova romanca iz opere Tannhäuser****

Richard Strauss: Lieder (samospevi) za glas in orkester
Das Rosenband (Venec vrtnic), op. 36 št. 1***
Ständchen (Podoknica), op. 17 št. 2*
Befreit (Osvobojen), op. 39 št. 4**
Allerseelen, op. 10 št. 8***
Morgen (Jutro), op. 27 št. 4*
Cäcilie (Cecilija), op. 27 št. 2**

*******

Richard Wagner: Preludij in Liebestod iz opere Tristan in Izolda

Claude Debussy: Clair de lune iz Suite Bergamasque

Aram Hačaturjan: Adagio Spartaka in Frigije iz baleta Spartak

 

Naslov opere Fidelio (op. 72), ki je kot edini primerek te zvrsti nastala izpod peresa Ludwiga van Beethovna (1770–1827), izvira iz latinskega izraza za zvestobo oziroma zaupanje, ki ga v zgodovini rimske kulture lahko zasledimo tudi v poosebljeni obliki istoimenske boginje (Fides). Libreto opere je napisal Joseph Sonnleithner, in sicer po francoski predlogi Jean-Nicolasa Bouillyja, ki jo je za opero Léonore, ou L'amour conjugal (Leonora ali Zakonska ljubezen) iz leta 1798 uporabil skladatelj Pierre Gaveaux, nato pa še Ferdinando Paer, ki je leta 1804 ustvaril opero Leonora, katere partituro je imel Beethoven v lasti in jo dodobra preštudiral. Bouillyjeva dramaturška poanta je docela ustrezala Beethovnovim visoko etičnim in estetskim vrednotam, ki podčrtujejo osebno požrtvovalnost, herojstvo in boj za pravičnost, v katerih se je tedaj rojevala nova Evropa pod Napoleonovimi vojaškimi pohodi. V operi se namreč razgrne zgodba, kako Leonora, preoblečena v jetniškega stražarja po imenu Fidelio, reši svojega moža Florestana, ki je postal žrtev političnih spletk in načrtne likvidacije. Da bi napisal primerno uverturo, ki bi odražala te plemenite ideale, se je Beethoven pošteno namučil in tako ustvaril kar štiri različice. Prva varianta uverture, ki je bila kasneje poimenovana kot Leonora št. 2, je bila izvedena 20. novembra 1805 v dunajskem Theater an der Wien. Skladatelj se je nato posvetil predelavi uverture za predstave v naslednjem letu, in skomponiral Leonoro št. 3. Čeprav je slednja obveljala kot najbolj ekspresivna in v glasbenem smislu najbolj dovršena različica, pa ni najbolj ustrezala glasbeni dramaturgiji opere, saj je s svojo impozantnostjo zasenčila lahkotnejše uvodne scene, zato jo je Beethoven nekoliko oklestil za načrtovano produkcijo v Pragi leta 1808 – ta različica je potem dobila vzdevek Leonora št. 1. Toda tudi s tem še ni zgodbe konec, kajti leta 1814, tj. ob novi produkciji Fidelia, se je Beethoven odločil še enkrat (in to pot zadnjič) preoblikovati uverturo, ki ji bomo prisluhnili tudi nocoj. Oblikovna zgradba uverture temelji na principu tematskega kontrasta, o čemer se lahko prepričamo že po uvodnih taktih uverture, ki uvajajo strumne akordne impulze, tem pa sledi lahkotno pastoralno vzdušje, ki ga pričarajo številni fugatni odseki oziroma motivično prelivanje med različnimi skupinami instrumentov.

Romanca O du, mein holder Abendstern (O ti prelepa večernica) je baritonska arija iz tretjega dejanja opere Tannhäuser, ki jo prežema ekspresionistični patos – lastnost, ki je tudi sicer neločljivo povezana z mojstrom glasbene drame, Richardom Wagnerjem (1813–1883). Moški lirski subjekt, ki ga v pesmi obuja legendarni minnesänger Wolfram von Eschenbach, izpoveduje zatajevano ljubezen do Elisabeth; dejansko pa že sam naslov, ki omenja večernico – gre namreč za vzhajajoči planet Venero –, asociira na nedosegljivi viteški ideal ljubezni in oboževanje izbrane osebe. Ta lepa arija in glasbena izpoved velja za izjemno težavno predvsem zaradi intenzivnosti pevskega angažmaja, od katerega se poleg mojstrstva dolgega legato (od tona do tona povezanega) petja in nežne liričnosti pričakuje tudi dramatičnost pevskega volumna.

Richard Strauss (1864–1949) je bil kot dirigent in skladatelj v Nemčiji osrednja glasbena osebnost po Wagnerju in velja v marsikaterem oziru za epigona tega mojstra glasbene drame, kar so po Hitlerjevem vzponu leta 1933 opazili tudi nacisti, ki so ga imenovali za predsednika Državne glasbene zbornice (Reichsmusikkamer), da bi ga izkoristili kot učinkovitega promotorja "pristne" nemške umetnosti in kulture. Vseeno pa so Straussovi mladostni glasbeni impulzi po večini izhajali iz stroge tradicije Schumannove in Mendelssohnove glasbe. Šele po letu 1885, ko se je srečal z violinistom in skladateljem Alexandrom Ritterjem – ta mu je približal glasbo Richarda Wagnerja in ga odvrnil od konservativnega mladostnega nazora –, je začel Strauss iskati nov izraz v poznoromantični glasbi in ga preoblikoval v novoromantični stil. Straussova glasbena govorica sicer pretežno izhaja iz wagnerjanske kromatike in gosto orkestrirane simfonike, čeprav se njegov čut za formo bolj naslanja na tradicionalne modele in ne toliko na princip "neskončne melodije". V seriji simfoničnih pesnitev, napisanih pred letom 1900, je dosegel orkestralno virtuoznost in premišljeno emocionalno glasbeno retoriko, ki ilustrira programsko različnost oziroma vsebino predloženega besedila, po letu 1900 pa se je Strauss vedno bolj loteval opere. V prvi operi Salome (1905) in potem v Elektri (1909) je opisoval ekspresionistične teme fin de siècla z izumetničenim in razvlečeno melodramatičnim glasbenim izrazom, deloma pa se je pod vplivom Arnolda Schönberga nagibal k atonalni govorici. Toda že v operi Der Rosenkavalier (Kavalir z rožo), ki jo je ustvaril leta 1911, kakor tudi v glasbenih delih iz svojega zrelega in poznega življenjskega obdobja, se je Strauss umaknil iz spolzkega terena glasbenega ekspresionizma v varno zavetje glasbeno nostalgičnega.

Kot zanimivost velja pripomniti, da je Strauss ustvarjal samospeve (Lieder) tako rekoč vse življenje. Vse samospeve iz nocojšnjega izbora je Strauss napisal pred letom 1900; najstarejša skladba, Allerseelen (Dan vernih duš), op. 10 št. 8, je nastala kot zadnja v ciklu osmih pesmi za glas in klavir iz leta 1885. Besedilo, ki ga je ustvaril Hermann von Gilm, pripoveduje o bolečem spominu na izgubljeno ljubezen, ki je vzplamtela nekoč v maju. Po kronologiji nastanka ji sledi Ständchen (Podoknica), op. 17 št. 2, ki jo je Strauss med letoma 1885 in 1885, tj. v času svojega službovanja v Meiningenu, ustvaril na besedilno predlogo Adolfa Friedricha von Shacka. Skladba velja za eno izmed najpopularnejših iz cikla šestih pesmih za visok glas in izvirno klavirsko spremljavo, čeprav se je po navedbah biografov skladatelj večkrat distanciral do te skladbe, kakor da bi občutil sram ob tako iskreni izpovedi občutij vasovalca, ki se še živo spominja minule strastne noči. Samospev Cäcilie (Cecilija), op. 27 št. 2, črpa svoj navdih iz ljubezenske pesmi Heinricha Harta (1855–1906), nemškega gledališkega kritika in novinarja, ki je bil svojčas znan avtor poezije. To pesem je posvetil svoji ženi Ceciliji, Strauss pa je zložil to skladbo 9. septembra 1894 v Weimarju, le dan pred svojo poroko s sopranistko Pauline Mario de Ahna (1863–1950). Skladbo je zaradi močnega čustvenega posvetila, ki poleg neusahljivega ljubezenskega poželenja omenja tudi željo po življenju v dvoje, posvetil svoji bodoči ženi. Samospev Morgen! (Jutro!), op. 27 št. 4, je nastal po besedilni predlogi Straussovega sodobnika, Johna Henryja Mackayja (1864–1933), v Nemčiji odraslega pisca, anarhista in intelektualca s škotskim poreklom, ki ga je skladatelj spoznal v Berlinu. Skladba, ki je nastala 21. maja 1894, je bila prav tako zamišljena kot poročno darilo Straussovi bodoči ženi Pauline. Samospev, ki ga odlikuje zelo lepa melodika in postopno stopnjevanje izpovedne moči, je bil sprva napisan za visok glas s klavirsko spremljavo (oziroma za spremljavo s klavirjem in violino), slaba tri leta kasneje (1897) pa je Strauss dokončal še aranžma za glas, orkester in violino solo – omenjena priredba se danes pogosto izvaja, sploh v primeru obsežnejših koncertnih produkcij, ki lahko poslušalcem ponudijo več kot le spremljavo ob klavirju.

Das Rosenband (Šopek vrtnic), op. 36 št. 1, je samospev, ki je nastal po besedilni predlogi pesnika Friedricha Gottlieba Klopstocka (1724–1803); slednji je s svojim liričnim sentimentom znanilec nemške romantične poezije, in to dobri dve desetletji pred Goethejem, Schillerjem in Heinejem. Zanimivo je, da je to zgodnjeromantično pesniško izpoved za uglasbitev uporabilo veliko skladateljev, med drugim tudi Franz Schubert, Karl Weigl in Alexander Zemlinski. Kompozicija Befreit (Osvobojen), op. 39. št. 4, nedvomno spada med Straussove največje stvaritve za glas ter instrumentalno spremljavo. Nastala je 2. junija 1898, objavljena pa je bila v ciklu petih samospevov, ki so bili ustvarjeni v mesecu juniju in juliju istega leta. Štirim skladbam, med drugim tudi tej, je bilo podloženo besedilo Richarda Dehmela (1863–1920), ki je postal eden izmed najvidnejših figur tedaj novega ekspresionističnega vala nemške poezije. Njegove izpovedi največkrat vzbujajo strastna, a temačna občutja, ki so se v veliki meri naslanjale tudi na odkritja v psihologiji in psihoanalizi. Pesem Befreit se v glasbeni literaturi večkrat navaja tudi po prvem verzu Du wirst nicht weinen (Ne boš jokal). Iz vsebine besedila izvemo, da gre za ljubezenski par in globino njunih čustev, ki je ljubimca osvobodila vsakršnega trpljenja, navkljub težavam, s katerimi se soočata pred neizogibno smrtjo. Iz samospeva je razviden tesni naslon glasbe na besedilo, kar se odraža tudi v tonskem slikanju nekaterih besed, zlasti vzklika O, Gluck! (Oh, sreča!), ki zaključuje vsak verz pesmi. Takšno ponavljanje privede do navidezne kontradikcije med glasbenim imaginarijem in besednim pomenom, saj nas napeljuje k zaključku, da je prevladujoče razpoloženje temačno, žalostno in depresivno – toda bridkost se vsaj v Straussovi glasbeni upodobitvi vseskozi sprevrača v srečo (kar je bila tudi Dehmelova kritika, ki si je želel bolj temačno in tragično glasbeno realizacijo), saj ljubimca obdaja nevidna avra notranje moči in zavedanja o bližini. Septembra 1933 je Strauss na željo sopranistke Viorice Ursuleac dokončal orkestracijo samospeva, ki se po večini izvaja še danes; prav slednje obstaja še orkestrirana različica izpod peresa Hansa Stüberja, ki pa po navadi ne dosega tolikšne prezence in ekspresivne moči.

V drugem delu koncerta bomo najprej prisluhnili glasbenima odlomkoma iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, Preludiju in Liebestod (Smrt ljubezni). Dejansko gre za koncertno različico uverture in Izoldine arije iz tretjega dejanja Mild und liese wie er lächelt (Blago in tiho, kot se smeji). Oba aranžmaja je dokončal kar Wagner, in sicer tri leta pred premiero celotne opere, 10. junija 1865 v Münchnu (dirigiral je skladateljev prijatelj Hans von Bülow). Melanholični Liebestod se danes po večini izvaja v izključno instrumentalni različici, lahko pa tudi s petjem sopranske vloge Izolde, ki pripoveduje o prelepi viziji vstajenja umrlega ljubimca. Skladatelj sam pa je Preludij poimenoval kot Ljubezen smrti, medtem ko je zadnja Izoldina arija dobila vzdevek Verklärung (Poveličanje).

Claude Debussy (1862–1918) je okrog leta 1890 napisal štiristavčno Suito Bergamasque za klavir solo, čeprav jo je kasneje temeljito predelal pred izdajo leta 1905. Znano je, da je Debussy v času založniške priprave radikalno spremenil svoj odnos do tega dela, saj je bil mnenja, da je bil zgodnji pianistični slog, ki še vedno odzvanja v suiti, neustrezen glasnik njegove umetniške ideje – založnik pa je kljub temu želel unovčiti skladateljevo slavo. Debussy je zagotovo spremenil naslov vsaj dveh stavkov iz klavirske suite. Četrti stavek Passepied je bil najprej poimenovan kot Pavane, izvirni naslov tretjega stavka Clair de lune (Mesečina) pa je bil Promenade Sentimentale (Sentimentalni sprehod). Navdih pri poimenovanju delov suite je skladatelj našel v nekaterih pesmih Paula Verlaina (1844–1896), zlasti Promenade Sentimentale spominja na pesem iz Verlainove zgodnje pesniške zbirke Poèmes saturniens (Saturnijske pesmi), ki jo preveva melanholija, izrazita simbolika in erotični pesimizem. Suito je orkestriralo več avtorjev, med drugimi tudi Leopold Stokowski, Lucien Cailliet in André Caplet, katerega različico bomo slišali nocoj. Za Claire de lune lahko še danes rečemo, da je najbolj znan romantični citat, ki so si ga za ustvarjanje ležerno senzibilne atmosferičnosti večkrat izposodile tudi druge popularne umetnosti – nazadnje se je, denimo, pojavil v filmu, in sicer v priljubljeni vampirski sagi Somrak. Prva tema se začne z zasanjanim oktavnim "odmevom" sozvenečega intervala terce, ki razgrne zvočno pokrajino po vertikali – poslušalec dobi nenadoma občutek, kakor da se je pravkar odprlo nebo v prelepem luninem siju; kasnejši razloženi akordi, ki se gibljejo po mediantnih (terčnih) zvezah, pa nakazujejo stopnjevano čustveno vznemirjenje: le kaj sta si izpovedala skrivnostna sprehajalca v somraku?

Spartak je bržkone najbolj znan balet armenskega skladatelja Arama Hačaturjana (1903–1978), ki zelo ohlapno opisuje življenje legendarnega voditelja upornih sužnjev, Spartacusa, in sicer med tretjo rimsko vstajo sužnjev (slednja se je v zgodovino zapisala tudi kot gladiatorska vojna, ki se je eventualno končala s pokolom upornikov). Četudi se Hačaturjanov balet ne drži kronoloških in biografskih dejstev, saj prosto slika tipične herojsko militantne in romantične scene iz Spartakovega življenja, pa zaradi umetniške vrednosti glasbe vendarle predstavlja enega od pomembnejših neoklasičnih baletov, ki ga je skladatelj dokončal leta 1954 in za katerega je Hačaturjan še istega leta prejel Leninovo nagrado. Prva uprizoritev baleta v koreografiji Leonida Jakobsona je bila v Sankt Peterburgu (tedanjem Leningradu) leta 1956, dve leti kasneje pa je doživel svojo prvo postavitev v moskovskem Bolšoj teatru (v koreografiji Igorja Mojzejeva). Svetovno slavo je baletu prinesla šele uprizoritev v koreografiji Jurija Grigoroviča iz leta 1968. Počasni odlomek iz baleta, Adagio Spartaka in Frigije, je glasbena ponazoritev uspelega poskusa pobega protagonistov – Spartak je namreč osvobodil svojo ženo Frigijo, ki je bila ujeta v haremu njunega nasprotnika Krasa (Crassus). Glasbeni odlomek je prvi stavek Spartak suite št. 2, ki jo je Hačaturjan napisal kakšno leto po dokončanem baletu; tri koncertne suite sovpadajo z zaporedjem treh dejanj baleta, pri tem pa se izpostavljajo najpomembnejši glasbeni dramaturški momenti celotne zgodbe. Tudi omenjeni Adagio je zaradi svoje meditativnosti in hrepenečih melodičnih pasusov pogostokrat zašel na filmska platna – nekaterim je prav gotovo ostal v spominu kot večerni klavirski intermezzo iz slovenskega filma Poletje v školjki 2.

Benjamin Virc

BIOGRAFIJE

Koloraturna sopranistka bolgarskega rodu Petya Ivanova se je po diplomi na Državni akademiji za glasbo leta 1999 pridružila sofijski Državni operi. Članica Opere in baleta SNG Maribor je od leta 2002. Prejela je številne nagrade na mednarodnih pevskih tekmovanjih, med drugim tudi na tekmovanju Ondina Otta. Leta 2001 je na Festivalu Ljubljana nastopila kot Gilda v Verdijevem Rigolettu, sledilo je povabilo SNG Maribor za vlogo Musette v Puccinijevi La bohème. V SNG Maribor je nastopila v vlogah Kraljice noči (Čarobna piščal), Kunegunde (Kandid), Nannette (Falstaff), Olimpije (Hoffmannove pripovedke), Gilde, Lakmé (Lakmé), Despine (Così fan tutte) ter Violette (La traviata). Na mednarodnih odrih so posebej odmevali nastopi v Italiji v Orffovi kantati Carmina Burana in v Rossinijevi operi Seviljski brivec. V Splitu, Essnu in Bonnu je nastopila kot Lucia (Lucia di Lammermoor), v Državnem gledališču Schwerin v Nemčiji kot Gilda (Rigoletto), na splitskem poletnem festivalu je bila Zerlina (Don Giovanni), nastopila je na gala koncertu Glasbenega festivala Osaka, v Belgiji je bila Kraljica noči in v Celovcu Gilda, redno nastopa tudi na Šalapinovem festivalu v Rusiji. V vlogi Kraljice noči je debitirala tudi v Dunajski državni operi. Petya Ivanova je redna gostja različnih koncertnih odrov v Franciji, Belgiji, Italiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini ter na Finskem. Njen repertoar obsega tudi redko slišana dela, denimo Respighijev Slavospev Kristusovemu rojstvu, Glièrov Koncert za koloraturni sopran in orkester, Mozartov motet Spokorjeni David in Como cierva sedienta Arva Pärta. Sodelovala je na snemanjih opere Slavček I. Stravinskega, Lakmé L. Delibesa in Semiramide G. Rossinija za radio in televizijo.

Sopranistka Mihaela Komočar (rojena v Novem mestu) je diplomirala iz petja leta 2007 na Akademiji za glasbo v Zagrebu pri prof. Snježani Bujanović Stanislav. Prejela je številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, med drugim prvo nagrado na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije leta 2002, drugo nagrado na tekmovanju Belvedere na Dunaju leta 2004, drugo nagrado na tekmovanju Ondina Otta v Mariboru leta 2005 ter drugo nagrado na tekmovanju Jaume Aragall v Barceloni leta 2006. Že med študijem je nastopila z orkestrom Zagrebške filharmonije in orkestrom zagrebške Akademije za glasbo. Z Metropolitanskim orkestrom iz Lizbone je na Portugalskem izvajala Simfonijo št. 14 Dmitrija Šostakoviča. Sledili so nastopi z Nacionalnim orkestrom iz Montpelliera ter z ansamblom čelistov Conjunto Iberico na festivalu Francoskega radia v Montpellieru leta 2006 ter izvedba Mozartove Kronanjske maše z orkestrom Boca Cannes, nastop z orkestrom marsejske Opere na festivalu sakralne glasbe v Marseillu, Mahlerjeva Četrta simfonija s Simfoniki RTV Slovenija, Beethovnova Missa solemnis ter Requiem Franza Suppéja z orkestrom HRT Zagreb … Nastopala je tudi v Avignonu, Parizu, Frontignanu, Dunaju, Osijeku in Splitu. S Simfoniki RTV Slovenija in pianistko Lano Bradić je snemala za arhiv Radia Slovenija ter za arhiv Francoskega radia. Od leta 2005 do 2007 se je izpopolnjevala v centru za promocijo pevcev CNIPAL (Centre National d'Artistes Lyriques) v Marseillu. Na odru je debitirala v vlogi Matere v Ravelovi operi Otrok in čarovnije. Sledile so vloge Junone v Offenbachovi opereti Orfej v podzemlju (Opera Montpellier), Amelie v Verdijevi operi Ples v maskah (HNK Zagreb), Helmwige v Wagnerjevi Valkiri (Opera Marseille), Leonore v Verdijevi operi Trubadur (festival Splitsko ljeto 2007), Brunhilde v Valkiri (Opera St. Etienne) idr. Je dobitnica rektorjeve nagrade Univerze v Zagrebu.

Tenoristu Janezu Lotriču je preboj v svetovno elito uspel leta 1996 z vlogo Cania (I Pagliacci) v Dunajski državni operi, kjer je potem do danes nastopil v 117 predstavah v 13 različnih operah. Ko ga je znani kritik revije Grammophone J. Steane na Dunaju slišal kot Manrica (Trubadur), je zapisal: "Njegovi ‘Mal reggendo’, ‘Ah si, ben mio’ in ‘Riposa, o madre’ so bili tako blagoglasni, izrazni in čisti, da sem se začel spraševati, ali ni morda Carusov glas v času, ko je v Metropolitanki pel Trubadurja, zvenel podobno." Lotrič je veliko nastopal na Dunaju in po vsem svetu, pel je tudi v najprestižnejših opernih hišah: Deutsche Oper Berlin (Manrico, Alvaro, Radames, Canio, Apollo), La Scala (Manrico, Calaf), Rim (Manrico), Palermo (Arrigo, Manrico), Covent Garden (Calaf), Opera Bastille (Hoffmann, Arnoldo, Bacchus), Zürich (Manrico, Ernani, Bacchus), Bayerische Staatsoper (Bacchus, Alfedo), MET (Alfredo), Tokio (Hoffmann, Bacchus, Otello, Calaf, Radames), Dresden (Otello), Bonn (Paul), Liege (Bacchus), Stuttgart (Apollo), Varšava (Calaf, Bacchus), Praga (Hoffmann, Calaf, Manrico), Moskva Bolšoj (Gala koncert), Sankt Peterburg (Ero), Zagreb (Ero, Juranić, Sokolović, Manrico, Alvaro, Bacchus), Ljubljana (Faust, Manrico, Bacchus, Sobinin), Peking (Cavaradossi). Pel je skupaj z najbolj cenjenimi glasovi opernega sveta: Baltsa, Bumbry, Cosotto, Dessay, Gruberova, Guleghina, Kirschlaeger, Lipovšek, Studer, Urmana, Zajick, Bruson, Burchuladze, Chernov, Furlanetto, Hampson, Nucci, Ramey. Nič manj impresivna niso imena dirigentov: Arena, Bareza, Conion, Lajovic, Oren, Santi, Sinopoli, Stein, Šutej, Thieleman, Viotti, Voltolini, Wildner, Young itd. Med njegove zadnje naštudirane vloge spadajo Herman (Pikova dama Čajkovskega), naslovna vloga Verdijevega Otella in vloga Paula v operi Mrtvo mesto Ericha Korngolda ter Tielemanna v Berlinu ter februarja 2009 v Stuttgartu obnovljena vloga Apolla v Straussovi operi Daphne.

Baritonist Jaki Jurgec je po uspešno opravljeni diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljeval študij na ugledni italijanski akademiji Accademia Verdiana Carlo Bergonzi, kjer je diplomiral leta 2002, v Bayreuthu pa se je izpopolnjeval kot štipendist Wagnerjevega društva. Že med študijem se je uveljavil v obeh slovenskih opernih hišah, medtem ko od zaključka študija dalje vse pogosteje gostuje tudi na tujih odrih. Nastopal je na številnih koncertih in predstavah po Italiji (Parma, Busseto, Oderzo, Pordenone, Ancona); še posebej so odmevali njegovi nastopi v Orffovi kantati Carmina Burana, ki jo je večkrat izvajal v Italiji, Franciji in na Malti. Doslej je na odru ustvaril več kot štirideset vlog, med katerimi so najvidnejše Figaro (Seviljski brivec), Marcello in Schaunard (La bohème), bil je tudi Sharpless (Madama Butterfly), Lescaut in Bretigny (Massenet, Manon) pa Papageno (Čarobna piščal), Peter (Janko in Metka), de Seriex (Fedora), Dapertutto in Coppélius (Hoffmannove pripovedke), Amonastro (Aida), Ezio (Attila), Rodrigo (Don Carlo) in Ford (Falstaff); na repertoarju pa ima še vlogi Renata (Ples v maskah) in Giorgia Germonta (La traviata). Redno gostuje na mednarodnih festivalih v Sloveniji in na tujem. Zlasti v zadnjem času je razpet med Slovenijo in Malto, kjer je redni gost gledališča Astra in mednarodnega umetniškega festivala Victoria (Victoria International Arts Festival), v okviru katerega je nastopil na številnih koncertih ter v vlogah Schaunarda (La bohème) in Silvia (Glumači). Z malteškim Nacionalnim orkestrom je izvedel že omenjeno Orffovo delo Carmina Burana, ki jo je posnela in večkrat predvajala tamkajšnja nacionalna televizija. Kot solist se je udeležil koncertov napolitanskih pesmi po Italiji (koncertna turneja 2006/2007) in koncertov ob prazniku svetega Jurija na otoku Gozo (Malta, 2006–2010). Za svoje delo je prejel več mednarodnih priznanj – izpostaviti velja priznanje za odličnost, ki mu ga je podelila znana koncertna dvorana Parma Lirica iz Italije.

Benjamin Pionnier, dirigent

Benjamin Pionnier (rojen 1977) je diplomiral iz klavirja in komorne glasbe na Nacionalnem konservatoriju v Nici. Študiral je tudi kontrabas, petje, klarinet, harmonijo in kontrapunkt. V klavirski igri se je izpopolnjeval pri mednarodno uveljavljeni francoski pianistki Brigitte Engerer. Dirigiranje je študiral najprej v Franciji, nato pa v Veliki Britaniji pri Georgeu Hurstu, Robertu Houlihanu, Denise Ham in Rodolfu Saglimbeniju. Na dirigentskem tekmovanju Royal Northern College of Music je osvojil prvo nagrado za orkestralno izvedbo in prejel podporo omenjene institucije. Kmalu zatem je prejel številna povabila k sodelovanju pri dirigentskih mojstrskih tečajih po vsej Evropi. Benjamin Pionnier je bil asistent številnih znanih dirigentov, med drugim tudi Jamesa Levina, ki ga je povabil v Metropolitansko opero in Carnegie Hall. Kot pianist ali dirigent se je udeležil številnih festivalov, kot so festival Pablo Casals, Messiaen Festival, Festival Ambronay, Manca Festival, Le Printemps des Arts v Monte Carlu, festival Musiques au Cœur, Francoski maj v Hongkongu in mednarodni glasbeni festival v Macau. Od leta 2006 do 2010 je bil umetniški svetovalec Opere v Nici. Njegov repertoar je stilno in žanrsko raznolik, saj obsega dela iz časa baroka pa vse do danes, med drugim tudi klasična glasbenogledališka dela Bizeta, Donizettija, Gounoda, Glucka, Masseneta, Mozarta, Offenbacha, Puccinija, Ravela, Rossinija, Verdija in mnogih drugih. V zadnjih nekaj sezonah je bil dirigent različnih odrskih produkcij, in sicer lirične fantazije Otrok in čarovnije Mauricea Ravela (Bolšoj teater v Moskvi) ter oper, kot so Romeo in Julija Charlesa Gounoda (Opera SNG Maribor), Così fan tutte W. A. Mozarta, Seviljski brivec Gioacchina Rossinija (obakrat na festivalu Musiques au Cœur), Faust C. Gounoda (Buenos Aires), Les contes d'Hoffmann Jacquesa Offenbacha (Državna opera v Singapurju), Pariško življenje J. Offenbacha (Opera v Massyju in Opera v Nici), Orfej in Evridika C. W. Glucka (Opera v Nici). Prav tako je gostoval s številnimi simfoničnimi koncerti v Operi v Avignonu in Narodni operi iz Lorene. Dirigiral je tudi Gounodovi operi Romeo in Julija v prestižni dvorani Čajkovskega, in sicer ob otvoritvi francoskega leta v Rusiji. Med njegovimi prihodnjimi dirigentskimi angažmaji velja omeniti produkcijo oper, kot so Werther, Pelej in Melisanda (La Plata, Buenos Aires), Carmen (Hongkong, Guangzhou), La traviata (Seul), Romeo in Julija (Tokio, Osaka in Nagoja), L'elisir d'amore (Metz), Vesela vdova (Avignon) idr. Na začetku sezone 2011/2012 je postal umetniški in glasbeni direktor Opere SNG Maribor. V mariborski Operi bo dirigiral predstave iz prejšnjih sezon kakor tudi nove produkcije, med drugim Verdijevo Traviato, lirično opero Evgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega, Mozartovo opero Don Giovanni, Verdijevi operi Otello in Moč usode (La forza del destino), Donizettijev Ljubezenski napoj in številne simfonične koncerte.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.