5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 5. junij 2012
11. koncert cikla Plus

Koncert a due

Nastopata
Nikolaj Sajko, violončelo
Miha Haas, klavir


Program
Arvo Pärt: Fratres
Alberto Ginastera: Pampeana št. 2, op. 21
Zoltán Kodály: Sonatina za violončelo in klavir
Anton Webern: Zwei Stücke (1899)
****
Anton Webern: Drei kleine Stücke, op. 11 (1914)
Dmitrij Šostakovič: Sonata v d-molu, op. 40
Allegro non troppo
Allegro
Largo
Allegro

Eden od najvidnejših sodobnih klasikov in glasbenih minimalistov, estonski skladatelj Arvo Pärt, je skladbo Fratres (lat. brata) najprej napisal za godalni kvintet (kasneje za pihalni kvintet) leta 1977. Zaradi priljubljenosti, dramskega suspenza in zanimive zvočne podobe jo je avtor (vse do leta 1992) predel(ov)al v številne različice, kamor spada poleg verzije za violino, godalni orkester in tolkala tudi varianta za violončelo in klavir. Skladba uvaja specifično kompozicijsko tehniko, ki jo lahko zasledimo v več Pärtovih delih, t. i. tehniko tintinnabuli (lat. zvonovi). Omenjeni skladateljski postopek, ki se navezuje na vzporedno vodenje dveh glasov, od katerih prvi, ki posnema ostinatno gibanje zvonov, tvori razložene trozvoke, s katerimi se ustvarja kontemplativna glasbena atmosfera; iz slednje pa izstopa drugi glas, ki se zlagoma in izmenjaje giblje po diatoničnih stopnjah navzgor in navzdol. V strukturnem smislu se skladba Fratres izkaže za sosledje osmih oziroma devetih akordičnih zaporedij, ki jih ločuje periodičen "tolkalni" motiv. Skladatelj je zgovorno pojasnil lastni glasbeni idiom (tintinnabuli), ki razkriva skorajda religiozno zamaknjenost, s temi besedami: "Tintinabulacija je območje, kamor včasih zatavam, ko iščem odgovore – najsi bo v svojem življenju, glasbi in delu. V najhujših trenutkih me preveva občutek, kakor da vse zunaj tega nima pravega pomena. Kompleksnost in večplastnost me velikokrat samo zmedeta, zato iščem enotnost. Kaj neki bi lahko bila ta stvar in kako lahko najdem pot do nje? Sledovi te perfektnosti se pojavljajo v številnih preoblekah, in vse, kar je nepomembno, sčasoma odpade. Nekaj podobnega je tintinabulacija … Tri note akorda so kot zvonci – zato jih preprosto imenujem tintinabulacija."

Skladbo Pampeana št. 2, op. 21, za violončelo in klavir je argentinski skladatelj Alberto Evaristo Ginastera (1916–1983) napisal leta 1950, in sicer v vmesnem ustvarjalnem obdobju, ki ga je preveval t. i. nacionalni subjektivizem, v katerem se je – v nasprotju s prvim, nacionalno objektivnim ustvarjalnim obdobjem – loteval ljudskih prvin iz Argentine na nekoliko bolj abstrakten in selektiven način. Skladatelj, ki velja za klasika latinskoameriške glasbe 20. stoletja, je cikel Pampeana (sestavljajo ga namreč tri skladbe) poimenoval po argentinskih planjavah, pampah, ki veljajo za najrodovitnejši predel države. Prva kompozicija iz omenjenega cikla je napisana za violino in klavir, druga za violončelo in klavir, tretja pa je velikopoteznejše orkestralno delo. Skupna poteza vseh rapsodično zasnovanih Pampean je zvočna evokacija širnih ravnic, na katerih se pase divje govedo, ki ga krotijo južnoameriški pastirji-kavboji, gavči (šp. gaucho). Pampeano št. 2 je Ginastera posvetil čelistki Aurori Natola, ki je kasneje postala njegova druga žena; uvodni "razglas" violončela spominja na deklamacije gavčev med pevskim tekmovanjem, klavir pa po strogih in prekinjajočih uvodnih akordih uvede živahen ljudski ritem, ki zvabi violončelo v kratek plesni dialog. Violončelo se kmalu osvobodi ritmičnega toka klavirja in razživi znotraj lastne kadence, ki je prežeta z dvojemkami ter s pizzicati. Klavir skuša z odločnimi ritmičnimi klici ponovno zvabiti violončelo na plesišče, a slednji odgovarja le z nizko donečim "godrnjanjem". Oba instrumenta naposled najdeta kompromis v počasnem, nokturnovsko obarvanem meditativnem delu; slednji se razvija s pomočjo nadrobnih motivov, toda glasbeni dialog se kmalu sprevrže v blazen ples, ki namiguje na tradicionalni argentinski moški ples, malambo.    

Ustvarjalno delo Zoltána Kodályja (1882–1967) ni obsegalo le skladanja, ampak tudi etnomuzikologijo, lingvistiko, filozofijo in pionirsko delo na področju (glasbene) pedagogike – uvedel je lastno metodo (ta se je kasneje poimenovala po njem), ki se pri poučevanju glasbe opira na empirične izsledke razvojne psihologije. Podobno kot Bartók je tudi Kodály gojil globok odnos do avtohtone madžarske ljudske glasbe, ki jo je med pohajanjem po podeželju snemal na fonografske cilindre, večkrat pa tudi prilagodil in uporabil v svojih skladbah. Navkljub manj obsežnemu glasbenemu opusu so Kodályjeva dela po večini tehtna ter izsevajo osebnostno zrelost in jasno formalno zasnovo, kar je ena najprepoznavnejših potez neoklasicizma. Kodály je večino svojega opusa za komorne zasedbe napisal v zgodnjem ustvarjalnem obdobju, tj. med letoma 1905 in 1920, po katerem je sledil fokus zlasti na orkestralna in odrska dela ter zborovsko glasbo.
Kot violončelist samouk se je Kodály izkazal za mojstra godalnega zvoka, ki ga je večkrat intenziviral in "prečistil" v formalno preglednejše manjše zasedbe, denimo godalne kvartete (ustvaril je dva), duo za violino in violončelo, sonato za violončelo solo ter nedokončana stavka iz sonate za čelo in klavir, ki ju je napisal leta 1910. Ker je bil nezadovoljen z začetno glasbeno podobo prvega stavka, se je Kodály vrnil h komponiranju po dvanajstih letih, tj. leta 1922, da bi na novo napisal prvi stavek omenjene sonate. Toda ker se je novi stavek bistveno razlikoval od kompozicijskega sloga izvirne sonate, ga je avtor preimenoval v Sonatino za violončelo in klavir. Medtem ko so nekateri preučevalci skladateljevega opusa v Sonatini zasledovali nekatere tipične madžarske napeve, se skladba očitno spogleduje tudi s tedaj sodobno francosko glasbo, ki je tako na Kodályja kot Bartóka naredila ogromen vtis; omenjeni vplivi (post)impresionizma se zrcalijo zlasti v prostorskih pentatonskih konturah in njihovi sopostavitvi ob madžarske napeve, ki so jih na začetku 20. let odkrili na območju Transilvanije.      

Anton (von) Webern (1883–1945) velja danes za enega od najvidnejših predstavnikov druge dunajske šole, katere ustanovitelj je njegov učitelj in skladateljski kolega, Arnold Schönberg. Prve vidnejše glasbene spodbude je Webern prejel že kot otrok, saj je bila njegova mati spretna pianistka in izpopolnjena pevka. Potem ko je preživel večino otroštva v Gradcu in Celovcu, se je Webern leta 1902 vpisal na dunajsko univerzo, kjer je najprej študiral muzikologijo pri Guidu Adlerju ter diplomiral s tezo o zbirki gregorijanskih napevov Choralis Constantinus, ki jih je uporabil skladatelj Heinrich Isaac. Webernov interes za zgodnjo (srednjeveško in renesančno) glasbo je v marsikaterem oziru vplival tudi na oblikovanje lastne kompozicijske tehnike v poznem ustvarjalnem obdobju, ko se je ukvarjal s palindromskimi glasbenimi strukturami, bodisi na mikro- ali makrotonalni ravni. Zgodnji bagatelni skladbici, Zwei Stücke, ki sta nastali leta 1899 v t. i. celovškem obdobju, odražata poznoromantični lirični sentiment, ki ga s tožečimi toni izvablja pojoči srednji register violončela, klavir pa z uvodnimi razloženimi počasnimi akordi ustvarja nokturnovski ambient hrepenenja po ljubezni. Prva skladba, ki je še trdno usidrana v tonalni okvir, se konča s padajočim melodičnim postopom, obenem pa ostane po principu antifonalnega petja odprta za nadaljnji razvoj, ki ga v obrisih nakaže naslednja skladba. Povsem drugačen kompozicijski pristop, ki se od tonalne govorice preveša k strogi formalizaciji dvanajsttonske tehnike, pa lahko zasledimo v ciklu Drei kleine Stücke, op. 11, ki ga je Webern ustvaril v nemirnem letu 1914. Kratkosapne, a intenzivne skladbe, v katerih lahko celo zasledimo tridelno formalno zasnovo, se osredotočajo predvsem na ekspresivnost melodične vrste – zlasti v partu violončela je opazen naslon na čistino tonskega zvena, ki zaradi predhodno skromno doziranega glasbenega zapisa docela angažira interpreta, da poišče pravilno ravnotežje med kvaliteto (artikulacijo) zvena in njegovim volumnom.    

Sonata za violončelo in klavir v d-molu (op. 40) spada med zgodnja dela Dmitrija Šostakoviča (1906–1975), ki jih je ustvaril leta 1934, le malo pred tem, ko ga je sovjetska cenzura začela preganjati zaradi uprizoritve njegove opere Lady Macbeth iz mcenskega okrožja (ali na kratko Lady Macbeth mcenska), ki se je oblastem zdela preveč buržujska in dekadentna za moralno neoporečne državljane Sovjetske zveze. Omenjeno leto je bilo tudi obdobje čustvenih pretresov v skladateljevem življenju, saj se zaljubil v mlado študentko v času Leningrajskega festivala, kjer so uprizorili omenjeno Lady Macbeth. Šostakovičeva ljubezenska afera s študentko, ki je povzročila ločitev od njegove žene Nine, je dobila tudi svoj umetniški pendant, saj je skladatelj ustvaril omenjeno Sonato za violončelo in klavir, ki je bila prvič izvedena v Moskvi 25. decembra 1934. Nastanek štiristavčne skladbe je možno interpretirati kot dejanje sprave z ženo Nino, s katero se je skladatelj vnovič poročil do naslednje jeseni.
Prvi stavek (Allegro non troppo) – sonatni allegro – nakaže kontrast med široko temo v violončelu, ki jo z naraščajočo intenzivnostjo obigravajo tekoče klavirske pasaže. Ko popusti napetost med obema instrumentoma, se kakor žarek svetlobe zasveti v nežno zasnovani drugi temi, ki jo orišejo nenavadne tonske premestitve v klavirju – te se nato ponovijo v partu violončela. V izpeljavi zasledimo bodeč ritmični motiv, ki ostro prebada tekočo teksturo prve teme, tej pa se pridruži še rahločutno preoblikovana druga tema. Četudi se sprva zazdi, da bo skladatelj do konca formaliziral konvencionalno strukturo sonatnega stavka, pa avtor preseneti z reprizo v pianissimu, kjer se tematski material iz ekspozicije ponovi v počasnejšem tempu ter s staccatnimi akordi v klavirju in ležečimi toni violončela. Drugi stavek (Allegro) napaja svojo zvočno energijo iz ponavljajočega se ostinatnega postopa, medtem ko se pojavi pomenljiv kontrast v podobi skorajda nezdružljive prve teme v odprtih oktavah, ki jo uvede klavir; k takšni sonornosti, ki spominja na prefinjeno pianistično stilizacijo Čajkovskega ali Rahmaninova, se je pogosto zatekal tudi Šostakovič. Sledi lahkotneje zasnovana tema v violončelu, ki jo posnema klavir v žvenkljajočem visokem registru. Dražeča navihanost se bohotno razprede v nenadnih skokih v oddaljene tonalitete, vse dokler se izvirna ritmična napetost ne ponovi in zaključi s presunljivo kratko gesto. Počasna in tožeča tessitura tretjega stavka (Largo) nam slika prostranost ruske pokrajine, pri tem pa se ustvarja kontrast med temno zvenečim pianizmom in rapsodično vokalizo violončela. V omenjenem stavku se udejanja razpoloženjski kontrast, ki ga lahko najdemo v številnih Šostakovičevih delih, nabitih z brezprizivno dramatiko in refleksivnostjo, ki se prosojno svetlika v ledenih disonancah; slednje se naposled le omehčajo z nežnejšimi melodičnimi impulzi, ki popeljejo izginevajoči glasbeni tok v statično cono glasbenega impresionizma. Sklepni stavek (Allegro), ki se preveša iz tonske barvne jedkanice v kipeč finale, je zasnovan po zgledu rondoja, v katerem se glavna (igriva) tema pojavi kar trikrat – vmesne epizode popestrijo iskrive lestvične pasaže. Po drugi epizodi se zvrsti pobesnela kadenca v partu klavirja, ki se stopnjuje vse do vrtoglave hitrostne dirke – slednjo zaokroži še zadnja ponovitev teme v osorno prekinjeni, a vendarle odločno zastavljeni tehnični briljanci.
Benjamin Virc

BIOGRAFIJE
Violončelist Nikolaj Sajko in pianist Miha Haas umetniško sodelujeta od svojih študentskih let na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Skupaj sta igrala v komornih zasedbah (kot je denimo klavirski kvintet Forelius), v letu 2008 pa sta začela delovati kot klavirski duo. Komorno muziciranje v duu sta izpopolnjevala pri slovitem Triu di Parma. Imela sta  vrsto koncertov, v letu 2010 pa sta posnela zgoščenko z deli Edvarda Griega, Rista Savina, Bohuslava Martinůja in Blaža Puciharja.
Glasbenika v interpretacijah skladb stremita k usklajeni izvedbi, ki je primerna skladateljevim zahtevam in zgodovinski umestitvi skladbe, hkrati pa skušata v čim večji meri izraziti specifične lastnosti violončela in klavirja ter značaja obeh glasbenikov. Posebej sta pozorna na barvo in kakovost tona, kakor tudi na notranje napetosti skladbe, zlasti na dinamiko dialoga obeh instrumentov. Umetnika tako oblikujeta lasten koncept igranja, ki na koncertih prepriča s svežino in energijo.

"/.../ visok nivo dialoga in glasbene komunikacije v glasbeni izvedbi neposredno nagovori poslušalca, mu ne dopusti, da je pasiven opazovalec, ampak ga takoj vključi kot udeleženca v glasbeni dogodek /.../."
"/.../ z emocionalno kakovostjo vključita poslušalca v skladbo ter ga držita v napetosti skozi počasne dele in intenzivne vrhunce do dramatičnega zaključka skladbe /.../."
"/.../ glasbena interakcija, ki pripravi táko posebno doživetje, da ga je težko pozabiti še dolgo potem, ko je skladba odigrana."
Citati: dr. Matthew Warnock, iz ocene CD-plošče Grieg, Savin, Martinů, Pucihar

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je tudi končal znanstveni magistrski študij na temo artikulacije in fraziranja v orkestrski igri, podiplomsko pa se je dodatno izpopolnjeval na Univerzi za umetnost v Gradcu in Univerzi Antona Brucknerja v Linzu v razredu Michaela Dallingerja. Med študijem se je udeleževal mednarodnih seminarjev pri priznanih profesorjih I. Gavrišu, E. Schoenfeld, A. Norasu, C. Onczayu in T. Kühneju. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler, ki deluje pod umetniškim vodstvom Claudia Abbada, in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Kot solist je nastopil z orkestrom Mariborske filharmonije, s komornim orkestrom Gaudeamus, s komornim orkestrom Amadeus in z Mariborskim mladinskim godalnim orkestrom. V dosedanjem glasbenem delovanju je izvedel več solističnih recitalov, komornih koncertov ter odmevnih glasbenih projektov tako na državni kot na mednarodni ravni. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru.

Miha Haas je diplomiral iz klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorice Dubravke Tomšič Srebotnjak, podiplomski študij pa dokončal na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, v razredu profesorja Aleksandra Madžarja. Izpopolnjeval se je na mednarodnih seminarjih za solistično in komorno igro pri I. Lasku, J. Siirali, P. Palecznyju, J. M. Huizingu, M. Voskresenskem, P. Kuijkenu in S. Picardu. Kot solist je nastopil z Orkestrom Slovenske filharmonije, z Orkestrom RTV Slovenija, s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, z Orkestrom Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, s Celjskim godalnim orkestrom, s Pihalnim orkestrom Slovenske vojske, s Pihalnim orkestrom Železarjev Ravne in z Orkestrom festivala Bled. Njegovo glasbeno delovanje ob koncertih z orkestri zajema še izvedbe solističnih recitalov, nastopov z različnimi komornimi zasedbami, predvsem v klavirskem duu ter v duih z violino in čelom. Sodeloval je pri krstnih izvedbah osmih novitet slovenskih avtorjev ter snemal za arhiv Radia in televizije Slovenija. Prejel je Škerjančevo nagrado Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, Prešernovo nagrado Akademije za glasbo ter Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. S pianistom Tadejem Horvatom, s katerim deluje v klavirskem duu, sta osvojila drugo nagrado ter posebno nagrado za najboljšo interpretacijo skladbe E. Griega na tekmovanju Concours Grieg 2009 v Oslu. Trenutno je zaposlen na Akademiji za glasbo v Ljubljani.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.