5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 7. december 2021

Carpe artem: Poezija navdiha

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Carpe artem: Poezija navdiha
6. koncert cikla Carpe artem

Četrtek, 9. decembra 2021, ob 19.30
Kazinska dvorana SNG Maribor

Glasbeniki

Bernarda Bobro, sopran, Ivan Ferčič, klavir, Miladin Batalović, violina, Maja Peternel, violina, Maja Rome, viola, Nikolaj Sajko, violončelo

Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja 6. koncert cikla Carpe artem. Kot gostja bo nastopila "mariborska Dunajčanka", sopranistka Bernarda Bobro, ki nastopa v najuglednejših opernih hišah – med njenimi glasbenimi partnerji najdemo dirigente, kot so bili Nikolaus Harnoncourt, Claudio Abbado in Christian Thielemann. Nastopila bo z izbranimi samospevi Josipa in Benjamina Ipavca ter Lucijana Marije Škerjanca, v drugem delu koncerta pa bomo slišali redko izvajano suito Muze iz Andaluzije Joaquina Turine. V komorni zasedbi bodo nastopili pianist Ivan Ferčič, violistka Maja Rome, profesorica na ljubljanski Akademiji za glasbo, violinista Miladin Batalović in Maja Peternel ter violončelist Nikolaj Sajko.

Program

Josip Ipavec: V tujini (In der Fremde), glas in godalni kvartet

Benjamin Ipavec: Pomladni veter, glas in klavir

Josip Ipavec: Pred durmi, glas in godalni kvartet

Josip Ipavec: Balada, glas in klavir

Lucijan Marija Škerjanc: Intermezzo romantique (Allegro patetico) za violino in klavir

Lucijan Marija Škerjanc: Serenada, glas in viola

Lucijan Marija Škerjanc: Jesenska pesem, glas in klavir

Lucijan Marija Škerjanc: Lirična melodija št. 4 (Lento) za violončelo in klavir

Lucijan Marija Škerjanc: Božična, glas in klavir

Josip Ipavec: V noči, glas in godalni kvartet

Emil Adamič: Uspavanka, glas in klavir

Josip Ipavec: Wandrers Nachtlied (Popotnikova nočna pesem), glas in godalni kvartet

***

Joaquín Turina: Las musas de Andalucía (Muze iz Andaluzije), op. 93

I. Clío: Las puertas de la Rábida (Andante), klavir

II. Euterpe: Plena celebración (Tiempo alegre de Sevillanas), violina in klavir

III. Talía: Naranjos y olivos (Allegretto), godalni kvartet

IV. Polimnia: Nocturno (Lento), violončelo in klavir

V. Melpómene: Reflejos (Allegretto quasi andantino), sopran in klavir

VI. Erato: Trovos y saetas (Andante), sopran in godalni kvartet

VII. Urania: Farruca fugada (Allegro moderato quasi allegretto), klavir

VIII. Terpsícore: Minué (Allegretto), klavir

IX. Calíope: Himno (Andante), godalni kvartet in klavir

O programu

Nocojšnje glasbeno druženje je – z izjemo Škerjančevih instrumentalnih duov Intermezzo romantique in Lirična melodija št. 4 – zaznamovano predvsem s poetiko samospeva, ki se je kot nova glasbena oblika, v kateri se intenzivno prepletata poezija in intimnost glasbenega izraza, uveljavil in razmahnil v obdobju romantike. Prav izrazna potenca samospeva je z rahlo časovno zamudo močno pritegnila tudi slovenske glasbene ustvarjalce visoke in pozne romantike 19. stoletja ter z impresionizmom pregnetenega neoklasicizma 20. stoletja, med katerimi so tudi Benjamin Ipavec (1829–1908), njegov nečak Josip Ipavec (1873–1921), Emil Adamič (1877–1936) in Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973). V program narodnega prebujanja, ki ga je začrtalo gibanje Zedinjena Slovenija po marčni revoluciji 1848, je tako sodilo tudi ustvarjanje v tedaj tipičnih salonskih glasbenih oblikah, kakršen je tudi samospev, bodisi na izvirno poezijo slovenskih mojstrov besede ali v slovenščino prevedena besedila tujih (praviloma nemških) avtorjev. Čeprav je bilo veliko koncertnih skladb, samospevov in zborov z jasno narodno buditeljsko noto izvedenih na tedaj priljubljenih kulturnih dogodkih – bésedah –, pa je resnici na ljubo treba priznati, da je Josip Ipavec, čigar stoletnico smrti obhajamo v letošnjem letu, glavnino svojih samospevov ustvaril v nemškem jeziku, kar velja pripisati predvsem njegovemu intenzivnejšemu delovanju v širšem družbenopolitičnem prostoru nekdanje Avstro-Ogrske, zlasti v avstrijskem Gradcu. Kot zanimivost velja omeniti, da je Goethejevo besedilo Wandrers Nachtlied uglasbil tudi Franz Schubert v istoimenskem samospevu v Ges-duru (D. 224) že leta 1815, ki je bilo eno najplodovitejših obdobij v skladateljevem življenju nasploh.

Namesto podrobnejše analize vsakega samospeva, ki je prav gotovo svet zase, velja opozoriti na zamotano in predvsem bogato razvojno pot slovenskega samospeva v "dolgem" 19. stoletju in zlasti v prvi polovici 20. stoletja, ki se ne kaže zgolj v všečni, virtuozni ali kompleksni melodiki človeškega glasu, ampak predvsem v kvaliteti razmerja med instrumentalno spremljavo (po navadi klavirja, lahko pa tudi drugih solističnih glasbil ali komornih zasedb) in vokalom. Prav sonornost in fantazijska razsežnost klavirja, ki zavzema vlogo ustvarjalca razpoloženja skozi tonsko "slikanje" zamišljene "pokrajine" samospeva, obenem pa tudi pripovedniško in komentatorsko funkcijo, sta od spremljevalnih figur in idiomov v duhu Schuberta in Brahmsa, kot jih zasledimo tudi pri obeh Ipavcih, ter s postopno razširitvijo harmonije prešli v velikopoteznejšo glasbeno arhitekturo. Prav ta se v polni meri realizira pri Škerjancu, ki po eni strani klavirsko spremljavo začrta v smeri plastične virtuoznosti z močno diferencirano harmonsko paleto, po drugi plati pa ne skriva simpatij z glasbeno "ikonografijo" francoskega impresionizma, s katerim se je kot študent kompozicije pri Vincentu d'Indyju podrobno spoznaval med letoma 1924 in 1927 na pariški zasebni glasbeni šoli Schola Cantorum.

Ključ oziroma "vstopna točka" do razumevanja glasbene teksture samospeva je tako poezija, ki je najprej nagovorila skladatelja; prav skozi prepričljivo doživetje celote lahko pridemo do zaključka, ali se neki samospev sklada z našo percepcijo harmoničnega sobivanja poetičnega, kot se kaže v besedilu in glasbi, ali pa zdrsne v register banalnega, efemernega ali celo vulgarnega. Ob treh Škerjančevih samospevih (Serenada, Jesenska pesem, Božična) se lahko prepričamo o skladateljevem mojstrskem obvladovanju harmonsko-melodičnega tkanja v instrumentalnih duetih, in sicer v Intermezzu romantique iz leta 1934, ki ga odlikuje predvsem eksponiran in nekoliko rapsodično raziskujoči part violine ob virtuozno dramatičnem in impresionistično obarvanem pianizmu, ter v četrti izmed Petih liričnih melodij iz leta 1953, v kateri Škerjanc do potankosti izkoristi sonornost tako rekoč vseh registrov violončela, pri tem pa pričara zasanjano pastoralo ob klavirski spremljavi, ki izvablja nokturnalna razpoloženja.

Španski skladatelj Joaquín Turina Pérez (1882–1949) je slovenskemu občinstvu morda nekoliko manj znan glasbeni ustvarjalec, a je v resnici ob Manuelu de Falli eden ključnih akterjev, ki so v Španiji močno zaznamovali izzvenevajoči čas glasbene romantike fin de siècla in slogovnega pluralizma prve polovice 20. stoletja. Joaquín se je rodil v andaluzijski prestolnici Sevilli, kjer je že kot štiriletni otrok pokazal svoj izjemni glasbeni talent z improviziranjem na harmoniko. Po prvih lekcijah klavirja pri Enriqueju Rodríguezu je nato kot dvanajstletnik obiskoval pouk harmonije in kontrapunkta pri Evaristu Garcíi Torresu, ki se ga je Turina vselej spominjal s spoštovanjem in globoko naklonjenostjo. Ko je s petnajstimi leti napisal svojo prvo opero La Sulamita, ga je Torres spodbujal, naj nadaljuje študij glasbene kompozicije v Madridu, kjer je preživel naslednja štiri leta. Še pred odhodom v Pariz leta 1905, kjer je študiral kompozicijo pri Vincentu d'Indyju na sloviti instituciji Schola Cantorum, je Turino globoko zaznamovala smrt staršev med letoma 1903 in 1904. Poleg Moritza Moszkowskega, pri katerem se je izpopolnjeval kot pianist, je mladi Joaquín spoznal oba vélika francoska glasbena impresionista Mauricea Ravela in Clauda Debussyja, ki sta radikalno vplivala na njegovo ustvarjalno mišljenje. Podobno kot njegov rojak Manuel de Falla se je tudi Turina leta 1914 vrnil v špansko prestolnico, kjer je – z izjemo potovanja na Kubo leta 1929 – bival tako rekoč do konca svojega življenja.

Cikel devetih skladb Las musas de Andalucía (Muze iz Andaluzije, op. 93), ki ga je Turina dokončal leta 1942, odstira bogato zvočno paleto, v kateri se stapljajo različne slogovne poteze (pomenljive aluzije na francoski impresionizem), tradicionalni španski ritmi in melosi ter kompozicijski postopki, razprti med eklekticizmom in invencijo. Čeprav je na mikroravni vsaka skladba načeloma samostojna, kar se poleg kontrastnih razpoloženj odraža tudi v spremenljivi izvajalski zasedbi, jih v skupni glasbeni panteon veže predvsem atmosferična sorodnost, ki na zelo posrečen način združuje skladateljevo skorajda mistično vizijo zbora devetih muz z andaluzijsko navdahnjenim glasbenim erosom. Kljub plesnosti in ritmični temperamentnosti pa bi cikel v klasičnem smislu le stežka opredelili kot suito, čemur pritrjujeta tudi dva "izstopajoča" samospeva sredi cikla, ki sta posvečena muzama tragedije in ljubezenske poezije Melpomeni in Erato. Besedilno predlogo prvega samospeva z naslovom Malpómene je ustvarila Josefina de Attard y Tello (1927–2010), ki je svetovni javnosti bolj znana pod umetniškim imenom Fina de Calderón, medtem ko je pri uglasbitvi drugega samospeva Turina uporabil pesem neznanega avtorja, ki je del dolgoletne ljudske tradicije andaluzijske pokrajine.    

Že pri prvem poslušanju cikla si lahko ustvarimo dovolj jasen vtis predvsem o značajih muz, ki jih je Turina izpovedal s svojo glasbeno govorico. Prva skladba za solo klavir s podnaslovom Vrata Rábide (frančiškanskega samostana v andaluzijskem mestu Palos de la Frontera) je posvečena Klio, muzi zgodovine, in se začenja v maniri, značilni za ricercar, v katerem skladatelj vedno bolj smelo "tipa" po tonski paleti, a se v nadaljevanju glasbenega toka vseeno razkrijejo neizbrisljive sledi francoskega impresionizma. Druga glasbena "točka" kaže na popolnoma drugačno, veselo podobo španskega juga, ki se prepušča plesnemu slavju in ga v čast glasbeni muzi Evterpi povzema živahni dialog med violino in klavirjem. Vedro podobo Talije (muze komedije in pastoralne poezije) ob drevoredu oljk in pomarančevcev je Turina naslikal v tretji skladbi, ki jo je v nežno zibajoči, a mediteransko svetli melodiji zasnoval za godalni kvartet. S še bolj ekspresivno melodijo, ki jo nameni violončelu ob nežni spremljavi klavirja, nas Turina preseneti v naslednji skladbi, ki evocira nočne podobe, s katerimi se želi bržkone približati kontemplativnemu značaju Polihimnije, muze svetih himn in "resne" glasbe.

Naslednji dve "postojanki" sta posebni že zaradi vključitve človeškega glasu – enkrat ob spremljavi klavirja, drugič pa godalnega kvarteta –, ki tudi na vsebinski ravni besedila vzpostavljata kontrasten odnos. Če se prvi samospev s svojo refleksivno nravjo in srčno bolečino ob izgubi ljubljene osebe močno približa našim predstavam o Melpomeni, muzi tragedije, je naslednji samospev, posvečen muzi ljubezenske poezije Erato, popolnoma obarvan v španskem koloritu, kar še dodatno poudarja temperamentni in odprti "ljudski" način petja. Turina nas tudi v zadnjih treh klavirskih miniaturah, ki naj bi upodabljale značaje Uranije, Terpsihore in Kaliope (muz astronomije, plesa in epske poezije oziroma retorike), preseneti s širino svoje invencije. Prva skladba (Uranija) iz omenjenega niza najprej predstavi kontrapunktične okruške v obliki svobodnega fugata, v katerem še vedno odmeva duh vélikega Bacha, medtem ko se v drugem delu miniature oglasijo številni akordi, ki sodijo v idiom glasbenega impresionizma. Podobno velja tudi za Menuet, namenjen Terpsihori, ki ga Turina začenja z nizanjem motivičnih okruškov, a jih kmalu izpelje v tekočo ritmično strukturo, v kateri ne manjka mehkobno zvenečih ravelovskih melodičnih pasaž. Zanimiv kontrast se izrisuje tudi v zvočni arhitekturi poslednje skladbe – glasbenem portretu "modre in kontemplativne" Kaliope –, ki jo je Turina razdvojil na dva pola – klavir in godalni kvartet. Prav ta dihotomija se začenja z akordnimi postopi, ki spominjajo na osrednji del iz Debussyjevega preludija Potopljena katedrala (La cathédrale engloutie), in se nato preliva v sladkobne melodične pasaže godalnega kvarteta, vse dokler se te ob kratkosapnih komentarjih klavirja čisto na koncu – kar velja morda razumeti tudi kot skladateljevo gesto v smeri glasbene metafizike – ne združijo v razmišljujoč unisono.

Benjamin Virc


Glasbeniki

Slovenska sopranistka Bernarda Bobro se je šolala najprej v Mariboru, nato na Univerzi za umetnost v Gradcu in v New Yorku ter Berlinu pri Gregoryu Lamarju.

Bila je članica dunajske Ljudske opere, nato pa začela nastopati v vodilnih vlogah v uglednih opernih hišah po vsej Evropi. Med njenimi glasbenimi partnerji najdemo dirigente, kot so Nikolaus Harnoncourt, Claudio Abbado in Christian Thielemann. Nastopala je na Slavnostnih igrah v Bregenzu, na Menuhinovem festivalu v Gstaadu, v hamburški Državni operi, na poletnem festivalu v Salzburgu, v Gledališču San Carlo v Neaplju, Estonskem narodnem gledališču v Talinu, v Operi v Lillu, na slovitem Festivalu v Glyndebournu, v Holandski operi v Amsterdamu, Državni operi v Stuttgartu, pariški operni hiši Palais Garnier, na Festivalu Styriarte, v Kraljevi operni hiši Covent Garden v Londonu, v opernih hišah v Seattlu in Tokiu.

Jedro njenega repertoarja predstavljajo italijanske belkanto opere, dela Wolfganga Amadeusa Mozarta in baroka, kot so na primer: Nannetta (Falstaff), Marzelline (Fidelio), Gretel (Hänsel und Gretel), Norina (Don Pasquale), Adina (L'elisir d'amore), Lucia (Lucia di Lammermoor), Donna Anna (Don Giovanni), grofica (Le nozze di Figaro), Violetta (La traviata), Tytania (A Midsummer Night's Dream), Povarikha (Pravljica o carju Saltanu).

Poleg operne dejavnosti poje Bernarda tudi koncerte posvetne in sakralne glasbe v različnih zasedbah – na primer Mahlerjevo 4. simfonijo, Schubertovo mašo v Es duru, pri kateri je sodelovala s slovitim Claudiem Abbadom, Haydnov oratorij Stvarjenje (dirigent Cristopher Hogwood), Haydnovo mašo sv. Cecilije (sodelovanje z dirigentom Nikolausom Harnoncourtom), Mozartovo mašo v c-molu in druga dela. Na področju komorne glasbe je nastopila s Schubertovim "Der Hirt auf dem Felsen", s kantatami J. S. Bacha, tudi njegovimi pasijoni, s Pergolesijevo "Stabat mater". Baročni večeri in koncerti samospevov s klavirjem uokvirjajo Bernardino kariero.

Ivan Ferčič je glasbeno izobraževanje začel na glasbeni šoli v Mariboru na oddelkih za klavir in harmoniko ter ga nadaljeval na Umetniški gimnaziji pri profesorjih Narcisu Grabarju in Sijavušu Gadžijevu (klavir) ter Slavku Magdiću (harmonika). Leta 2003 je ob zaključku Umetniške gimnazije prejel diplomo dr. Romana Klasinca za izjemne umetniške dosežke. Istega leta je bil sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 2008 v razredu red. profesorice Tatjane Ognjanovič diplomiral z odliko (diploma summa cum laude). Udeležil se je mednarodnih klavirskih šol pri profesorjih A. Valdmi, S. Gadžijevu, N. Floresu, M. Hughesu, J. Jandu, J. G. Jiračku in G. Wallischu. Javno je nastopal kot solist in v komornih skupinah po Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, Makedoniji, na Češkem in v Veliki Britaniji. Snemal je tudi za Radio Slovenija. Kot solist je nastopil z Mladinskim komornim orkestrom Maribor (čembalo), igral z Mariborsko filharmonijo in s Slovensko filharmonijo, kasneje tudi kot občasni član orkestra. Prejel je Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. V šolskem letu 2009/2010 je končal podiplomski specialistični študij v razredu profesorice Tatjane Ognjanovič in nato nastopil s Chopinovo drugo sonato na mednarodni konferenci Evropskega združenja klavirskih pedagogov v Ljubljani. Tako je bil povabljen v Cardiff, prestolnico Walesa, kjer je imel recital v okviru tamkajšnje EPTE.

Miladin Batalović je z devetimi leti začel igrati violino v Kragujevcu, končal Glasbeno gimnazijo Kornelije Stanković v Beogradu, kjer je kot solist z orkestrom nastopil z Bruchovim koncertom v g-molu in prejel nagrado za izjemne dosežke. Študiral je v Stuttgartu pri Gerhardu Vossu in Antoniu Spillerju in z odliko dokončal magistrski študij sodobne glasbe pri profesorju Joachimu Schallu. V sezoni 2005/2006 je bil član münchenskega radijskega orkestra in sočasno obiskoval mojstrske tečaje pri Wolframu Königu in Jorgeju Sutilu. Od leta 2007 je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Maja Peternel je violino začela igrati pri petih letih v rojstnem Mostarju. Šolanje je nadaljevala v Mariboru na Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu svojega očeta Franja Peternela. Študij je zaključila na graški akademiji pri prof. Christosu Polyzoidesu in se izobraževala na številnih mojstrskih tečajih. Kot koncertna mojstrica je delovala pri Mladinskem komornem godalnem orkestru Maribor. Sodelovala je na festivalih Glasbeni september, Festival Maribor in Festival Lent. Od leta 2000 je članica Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Maja Rome je med leti 2006 in 2020 delovala kot solo violistka Orkestra Slovenske filharmonije. Z letnim semestrom 2019/2020 je začela z rednim poučevanjem na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Mileta Kosija, podiplomsko pa se je izobraževala v Ljubljani in na Hochschule für Musik Detmold v razredu prof. Diemut Poppen. Med študijem se je dodatno izobraževala pri profesorjih, kot so: Hariolf Schlichtig, Wolfram Christ, Mile Kosi ...

Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in Kristalnega grba mesta Celje za študijske dosežke. Kot solo violistka Orkestra Slovenske Filharmonije je sodelovala z dirigenti, kot so: Sir Neville Marriner, Charles Dutoit, Andres Orozco Estrada, Marko Letonja, Julian Rachlin ...

Kot solistka in članica Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je nastopala na več mednarodnih festivalih (Festival Ljubljana, Sozvočje svetov, Slowind festival, Festival Maribor, Ochrid Summer festival, Bienale Zagreb ...) in imela priložnost sodelovati v različnih komornih zasedbah z vrhunskimi glasbeniki, kot so: Dmitry Sytkovetsky, Sreten Krstić, Andreas Janke, Diemut Poppen, Primož Novšak in člani Australian Chamber Orchestra.

Posveča se tudi izvajanju slovenske sodobne glasbe. Je članica ansambla MD7 in večkrat tudi krstno izvaja dela slovenskih skladateljev za violo solo ali komorni ansambel.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem.

Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.