5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Petek, 20. december 2019

Božično-novoletni koncert

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Božično-novoletni koncert
20. december 2019 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Krečič
Solisti: Nina Dominko, sopran, Martin Sušnik, tenor, Oksana Pečeny Dolenc, violina

Program

Gioacchino Rossini: Uvertura h komični operi Tatinska sraka

Gioacchino Rossini: La danza: napolitanska tarantela

Peter Iljič Čajkovski: Poloneza iz opere Jevgenij Onjegin

Jacques Offenbach: Les oiseaux dans la charmille, arija Olimpije iz opere Hoffmannove pripovedke

Johann Strauss ml.: Annen polka, op. 117

Gaetano Donizetti: Una parola, o Adina, duet iz opere Ljubezenski napoj

Camille Saint-Saëns: Introdukcija in Rondo capriccioso za violino in orkester v a-molu, op. 28

*******

Franz von Suppé: Uvertura k opereti Lahka konjenica (Leichte Kavallerie)

Franz Lehár: Dein ist mein ganzes Herz, arija Princa Sou Čonga iz operete Dežela smehljaja

Johann Strauss ml.: Umetnikovo življenje (Künstlerleben), valček, op. 316

Franz Lehár: Viljina pesem, arija Hanne Glawari iz operete Vesela vdova

Bojan Adamič: Moj očka ima konjička dva (Čez tri gore)

Gioacchino Rossini: Mačji duet

Leroy Anderson: Božično slavje (A Christmas Festival)

Bolj malo je opernih skladateljev, ki bi jih lahko postavili ob bok Gioacchinu Rossiniju, zlasti ko imamo v mislih njegove melodične bravure, dramaturško stopnjevani orkestrski crescendo, precizne kolorature, ritmično razgibano orkestrsko spremljavo ter bogato sonorne melodije, ki so tako rekoč stalna paša za uho ljubiteljev prvovrstnega italijanskega belcanta. Že v prvih letih operne kariere je Rossiniju uspelo, da je (iz)našel svoj avtorski pečat oziroma avtentično avtorsko govorico, ki se je po svoji fluidnosti lahko primerjala z Mozartovo (od tod tudi njegov vzdevek "italijanski Mozart"). Z nespornim darom za glasbeno gledališče je Rossiniju uspelo ustvariti štirideset oper (vključno z revidiranimi naslovi), v katerih je posebno pozornost namenil tudi uverturi, ki jo je razumel kot nekakšno glasbeno "panoramo" opernega dela.

Nekateri poznavalci govorijo celo o Rossinijevi kodi, s katero je avtor na svojstven način oblikoval glasbeno gradivo. Pri tem ni nobena izjema tudi uvertura komične opere Tatinska sraka (La gazza ladra), ki jo je Rossini leta 1817 v pregovorno kratkem času zgolj nekaj tednov ustvaril za milansko Scalo. Anekdota celo pravi, da je impresarij milanske Scale Rossinija na dan premiere (31. maja 1817) celo zaklenil v sobo, da bi dokončal orkestracijo uverture in jo po dokončanih straneh metal skozi okno kopistom, ki so nato pripravili parte za inštrumente iz orkestra. V uverturi, ki jo začne "tuš" malega bobna, se pojavi kar nekaj znanih glasbenih tem – prva v ritmu koračnice, druga s tipičnimi "jahalnimi" potezami kabalete, šele v padajočih kromatičnih pasažah tretje teme pa prepoznamo motiv "tatinske srake" z zvonika mestne cerkve, zaradi katere pristane služabnica Ninetta po nesreči v zaporu – toda k sreči se še pred izvršitvijo kazni odkrije pravega tatu družinske srebrnine in Ninetta se tako lahko poroči s svojim izbrancem.

Med številnimi Rossinijevi uspešnimi poskusi v drugih glasbenih zvrsteh velja omeniti tudi cikel samospevov Les soirées musicales (Glasbeni večeri), ki je nastal med letoma 1830 in 1835 in ga sestavlja dvanajst samospevov na različna (in predvsem ljudsko obarvana) besedila literatov in Rossinijevih sodobnikov. Kot osmi samospev po vrsti se je zvrstila neapeljska tarantela La danza (Ples), ki jo je Rossini po besedilu pesnika, politika (borca za italijansko neodvisnost) in libretista Carla Pepolija napisal za visok glas (danes jo po navadi izvajajo tenoristi in mezzosopranistke). Kitična pesem v hitrem šestosminskem taktu se začenja z energičnim instrumentalnim uvodom, pevec ali pevka pa z ritmično močno nadrobljenim besedilom vabi občinstvo, naj se zavrti ob vse bolj vrtoglavi glasbeni spremljavi.

Številni komični učinki, ki jih je Rossini s pridom uporabljal v svojih glasbenogledaliških delih, najpogosteje s pomočjo onomatopeje (s posnemanjem zvokov iz narave in vsakdanjega človeškega življenja), so se velikokrat zgodili v okviru orkestrske "spremljave". V tem smislu je izjema Mačji duet (ali v italijanskem izvirniku Duetto buffo di due gatti – Komični mačji duet), ki ga bomo slišali šele v drugem delu koncerta in ga še danes zmotno pripisujemo Rossiniju. Kot se je izkazalo, naj bi duet, v katerem je edino besedilo le "mjav", v resnici in po motivih Rossinijeve opere Othello po načelu kolažiranja spisal angleški skladatelj Robert Lucal de Pearsall, ki je za ta namen uporabil celo posebni psevdonim – G. Berthold. Rossini pa ni edini skladatelj, katerega delo si je izposodil Pearsall – za uvodni del mačjega dueta je prirejevalec namreč uporabil tudi temo iz skladbe Katte-Cavatine (Mačja kavatina) danskega skladatelja Christopha Ernsta Friedricha Weyseja in jo tako iztrgal pozabi zgodovine.

Povsem drugačni tip romantične senzibilnosti je v kánon klasične glasbe vnesel Peter Iljič Čajkovski, ki je danes širšim množicam znan predvsem kot nesporni genij baletne glasbe (Labodje jezero, Trnuljčica, Hrestač), avtor šestih simfonij in seveda bleščečega klavirskega koncerta v b-molu. Poleg omenjenih zvrsti pa je Čajkovskega skozi vse njegovo življenje pritegoval operni žanr, v katerem se je preizkusil kar enajstkrat. Med njegovimi opernimi deli, ki so še danes del železnega repertoarja, izstopa lirična opera Jevgenij Onjegin, ki sodi v sam vrh njegovega glasbenega opusa. Čajkovski je opero na lasten libreto in na libreto Konstantina Šilovskega (po kultnem Puškinovem romanu v verzih) ustvarjal med majem 1877 in januarjem 1878. Še posebej bleščeč plesni vložek, ki mu bomo lahko prisluhnili tudi nocoj, je Poloneza z začetka tretjega dejanja opere, s katero nam Čajkovski pričara razkošje dvornega življenja, natančneje plesa visoke družbe iz Sankt Peterburga, ki se zgodi pet let po tragični smrti pesnika Lenskega, Onjeginovega nekdanjega tesnega prijatelja.

Z naslednjo glasbeno "epizodo" se iz hladne Rusije selimo v živahno pariško okolje, kjer je sredi in v drugi polovici 19. stoletja deloval skladatelj Jacques Offenbach, ki bi ga danes zaradi njegovih "lahkotnih" in nemalokrat tudi "žgečkljivo" satiričnih, če že ne kar vulgarnih glasbenogledaliških del označili za pravega "žurerja" med skladatelji. Offenbach se je s svojim naravnim humorjem (z bufonerijami) in zabavljaško ekscesnostjo zapisal predvsem varietejskemu gledališču, ki je tedaj osvajalo evropske prestolnice, s tem pa je kot pravi glasbeni pionir utrl pot novemu žanru – opereti, ki je v različnih kulturnih okoljih začela dobivati svoje lokalne posebnosti. V njegovem glasbenogledališkem opusu, kjer zasledimo kar sto operet, opredeljenih z različnimi (pod)zvrstnimi oznakami, zavzema prav posebno mesto zadnja, sicer nedokončana fantazijska opera Hoffmannove pripovedke (Les contes d'Hoffmann) po motivih treh zgodb Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna, ki ga je Offenbach uporabil kot protagonista opere. Pesnik Hoffmann se tako v pijanskem deliriju in ob premlevanju ljubezenskih idealov spominja svojih ljubezenskih avantur, med katerimi je tudi njegova izkušnja z lepo Olimpijo, za katero pa se je izkazalo, da je zgolj skrbno izdelan pevski avtomat, v katerega se je Hoffmann zaljubil. Olimpijina arija Les oiseaux dans la charmille (Ptički izpod stebrišča) je še danes priljubljena "točka" iz opere, ki se samostojno izvaja na koncertih, pri čemer izstopata predvsem pevska virtuoznost in (varljiva) lahkotnost, ki jo ustvarjajo ležerne koloraturne pasaže in druge vokalne akrobacije. Med zanimivimi zvočni efekti, ki nedvomno popestrijo odrsko dogajanje, je tudi "navijanje" glavnega vijaka avtomata, ki mu med petjem zmanjka energije.

Veliko duhovno sorodstvo, tako v nekaterih slogovnih potezah kot v populističnih tendencah, lahko zasledimo med glasbenima opusoma Offenbacha in njegovega nekaj let mlajšega sodobnika Johanna Staussa mlajšega. Slednji je od Offenbacha prevzel "štafetno palico" ustvarjanj operet, seveda v nemškem jeziku, ki so po letu 1860 dobesedno obnorele dunajsko publiko. Strauss mlajši se je na cesarskem Dunaju medtem že dodobra uveljavil kot kralj polke in valčka in prav vsako izmed omenjenih plesnih zvrsti bomo lahko slišali tudi nocoj. V prvem delu koncerta se bo oglasila Annen polka, ki jo je Strauss napisal leta 1852, ko je skladatelj še vedno nastopal z manjšimi zasedbami in se skušal uveljaviti v karseda širokih krogih občinstva. Polka je nastala kot priložnostno delo ob praznovanju Festivala Sv. Ane (26. julija 1852) na območju današnjega Praterja. Najbrž ni odveč pripomniti, da so že Straussovi sodobniki skladbo, predvsem zaradi njene zvočne elegance in rafiniranosti, označili za "francosko polko" (polka française) – v nasprotju s hrupnejšo in nekoliko bolj robato nemško. V drugi polovici koncerta bomo, kot rečeno, prisluhnili še Straussovemu valčku Künstlerleben (Umetnikovo življenje, op. 316), ki je nastal leta 1867, in to kmalu po valčku Na lepi modri Donavi. Z omenjeno skladbo, ki kljub nekaterim pesimističnim trenutkom vliva dobršno mero optimizma, je želel avtor v času pustnega karnevala razvedriti poklapane Dunajčane, ki jih je leto pred tem prizadel hud vojaški poraz v bitki pri Königgrätzu.

Predzadnja točka prvega dela koncerta je duet iz komične opere Ljubezenski napoj (L'elisir d'amore) Gaetana Donizettija, s katerim se je zaključilo zgodnjeromantično obdobje italijanskega belcanta. Donizetti, ki je prav tako slovel kot genialni pisec, ki opere ustvarja kot "po tekočem traku", je po motivih prikupne Rousseaujeve enodejanke Le devin du village (Vaški vedež) in Mozartove spevoigre Bastienne in Bastienne spisal svojo romantično različico ljubezenske zgodbe, ki se splete med bogato posestnico Adino in njenim "ne tako bogatim" in malce naivnim snubcem Nemorinom, ki ga poleg materialnih tegob pestita tudi sramežljivost in neodločnost. Na Nemorinovo srečo prispe v vas mazač, sicer samooklicani doktor Enciklopedija in "mojster za vse", Dulcamara, ki naivnemu mladeniču ponudi čarobni napitek (sicer navadno steklenico rdečega vina), s katerim naj bi po zaužitju osvojil srce svoje izbranke. Duet Una parola, o Adina (Le besedo, o Adina), ki nastopi še pred prihodom Dulcamare, začenja Nemorino, ki želi nagovoriti Adino s prošnjo, naj vendarle usliši njegovo ljubezen, saj se počuti odrinjenega zaradi tekmeca, vojaškega narednika Belcoreja, ki je pri osvajanju ženskih src veliko bolj odločen.

Prvi del koncerta zaključujemo z virtuoznim koncertnim delom, z Introdukcijo in rondojem capricciosem za violino in orkester, ki ga je leta 1863 za španskega violinista Pabla de Sarasateja ustvaril francoski skladatelj in pianistični virtuoz Camille Saint-Saëns. Ta se je v glasbeno zgodovino zapisal kot "čudežni otrok", ki je pri štirih letih napisal prvo skladbo, pri petih letih prvič nastopil na samostojnem recitalu, pri desetih pa je imel "pod prsti" že vseh dvaintrideset Beethovnovih sonat. Pri šestnajstih je Saint-Saëns izdal svojo prvo simfonijo. Sloviti Hector Berlioz in skladateljev rojak naj bi o Saint-Saënsovi prezgodnji kompozicijski zrelosti tedaj izjavil: "Zna vse, vendar mu manjka neizkušenost." Zdi se, da je treba Berliozov komentar bolj kot v smislu običajne kolegialne zavisti jemati kot iskreno begajočo zaskrbljenost zaradi odsotnosti razvojnega loka od nepopolnih začetkov pa vse do "kristalizacije" zrelega sloga – če seveda predpostavimo kontinuiteto skladateljskega procesa na makro ravni. Introdukcijo in rondo capriccioso si je avtor sprva zamislil sicer kot bleščeč finale svojega prvega violinskega koncerta (op. 20), ki ga je prav tako napisal za Sarasateja, a ga je raje predelal v samostojno kompozicijo, ki bi reflektirala tako poglobljeno čustveno prizadetost interpreta (iz globočin melanholije) kakor tudi njegovo dih jemajočo virtuoznost, ki jo je Saint-Saëns uspel prepričljivo zajeti, kar se je nenazadnje nato še večkrat potrdilo v več aranžmajih koncertne skladbe, med katerimi velja omeniti aranžma Georgesa Bizeta in Clauda Debussyja.

Danes morda manj znan, a zato nič manj pomemben skladatelj Franz von Suppé, rojen leta 1819 v dalmatinski prestolnici Split, je bil eden izmed nadvse plodovitih avtorjev nekdanjega habsburškega imperija, ki so se pionirsko preizkušali v tedaj novi lahkotnejši zvrsti glasbenega gledališča – opereti. Kot avtor kar tridesetih operet in več kot okrog sto osemdesetih fars, baletov in drugih priložnostnih del je za več dunajskih gledališč ustvaril več uspešnic, ki pa so kljub širšemu mednarodnemu slovesu postopoma utonile v pozabo. Med naslovi, ki se še danes znajdejo na odrih koncertnih dvoran in opernih hiš – pogosto tudi zaradi glasbenodramaturško dovršenih uvertur in mediger –, velja omeniti operete Pesnik in kmet (Dichter und Bauer, 1846), Boccaccio, Lepa Galateja (Die schöne Galathée) in Fatinitza. Med priljubljenimi odlomki, ki še danes dvigujejo razpoloženja širnih množic, je tudi večtematska uvertura k opereti Lahka konjenica, ki se je v register popularne kulture vpisala tudi skozi številne "citate" v televizijskih oddajah, risankah in celovečernih filmih. Instrumentalna glasba operete, ki je slavila tedaj napovedujočo se kulturno in politično dualnost tedanje Avstro-Ogrske (ki je formalno začela obstajati od 8. junija 1867, dobro leto po dunajski praizvedbi operete) tako napoveduje prihod madžarske lahke konjenice (huzarjev). Ta na prvi pogled zmoti podeželsko idilo avstrijske vasi, vendar pa v končni instanci prav ta prihod (in z njim huzarja Janoša, ponovno najdenega očeta sirote in lepe protagonistke Vilme) ključno prispeva k razrešitvi številnih ljubezenskih zagat.

Med nič manj priljubljenimi glasbenimi točkami, ki pogosto zaidejo na koncertne odre, se znajdejo tudi odlomki iz operet enega najplodovitejših avstrijskih skladateljev madžarskega rodu Franza Lehárja. Njegova opereta Vesela vdova, ki je bila prvič uprizorjena leta 1905 v gledališču Theater an der Wien z nemškim naslovom Die lustige Witwe, še danes navdušuje mednarodno občinstvo po vsem svetu. Razlogov za to ni treba posebej izpostavljati, pa vendar: sproščeno, humorno vzdušje, ljubezenske intrige, nočna zabava in najrazličnejše tehnike zapeljevanja, ki se jih poslužujejo nastopajoči pevci in plesalci, prav gotovo ne pustijo nobenega gledalca ravnodušnega, skladatelj pa se je domislil kar nekaj zanimivih glasbenih idej, ki jih je odel v bleščeče in poživljajoče harmonije simfoničnega orkestra. Iz Lehárjeve "glasbene kovačnice" se bo najprej oglasila priljubljena arija princa Sou Čonga Dein ist mein ganzes Herz (Tebi pripada vse moje srce), ki jo je skladatelj uvrstil v drugo dejanje svoje operete Dežela smehljaja. Praizvedba operete z izvirnim naslovom Rumeni jopič (Die gelbe Jacke) je bila 9. februarja 1923 v gledališču Theater an der Wien, šest let pozneje pa jo je skladatelj predelal v pogosteje izvajano različico Das Land des Lächelns, ki je bila prvič izvedena 10. oktobra 1929 v berlinskem gledališču Metropol. V omenjeni ariji kitajski princ izpoveduje svojo ljubezen razočarani ženi Lisi, ki nikakor ne more sprejeti poligamnih običajev moževe domovine. Arija je postala sčasoma znana kot ena izmed najprepoznavnejših primerov t. i. Tauberlied – popevk, ki so postale nekakšna "zaščitna znamka" avstrijskega tenorista Richarda Tauberja (omenjeni pevec je namreč zaslovel po svoji globoki lirični ekspresivnosti in senzibilnem fraziranju). Nekoliko bolj zasanjano vzdušje ustvarja še ena izmed znanih arij iz Lehárjeve operetne uspešnice Vesela vdova, in sicer pesem o Vilji (gozdni vili) z začetka drugega dejanja, ki jo novopečena vdova in bogatašinja Hanna Glawari zapoje pred pomembnimi gosti na zabavi, prirejeni v čast velikega vojvode Pontevedra. V ariji, ki je zasnovana v kitični obliki, se krožno izmenjujeta dve temi, v refrenu pa gostiteljici v stanju nacionalne zamaknjenosti pritegnejo tudi gostje, ki so očarani nad njeno lepoto.

Z eno izmed sklepnih epizod nocojšnjega glasbenega večera – priljubljeno melodijo Moj očka ima konjička dva (Čez tri gore) v priredbi Bojana Adamiča – se vračamo v domače loge. Adamičev pravi umetniški vzpon pa se je začel takoj po vojni, ko je kot zrel in izkušen glasbenik razvijal slovensko zabavno glasbo in iskal nove izrazne možnosti. Njegov slog, ki ga bomo lahko prepoznali tudi v omenjeni priredbi obeh ponarodelih melodij, kaže skladateljev močan naslon na jazzovsko in popularno glasbo. Prav zaradi domiselne združitve različnih glasbenih zvrsti z individualnim izrazom in z edinstvenim čutom za melodiko predstavlja glasbeni opus Bojana Adamiča vselej vznemirljivo glasbeno doživetje, prežeto s senzibilnostjo in s pristnim zanosom, obenem pa je več kot dobrodošla popotnica k praznovanju začetka novega leta.

Sklepno dejanje nocojšnjega koncerta je prispeval ameriški skladatelj Leroy Anderson, ki ga je velikan filmske simfonike John Williams označil za "enega največjih ameriških mojstrov lahkotne simfonične glasbe". Anderson si je ta naziv upravičeno zaslužil predvsem zaradi izredne melodične domišljije, ki jo je znal pod lokom ravno prav napetega loka glasbene dramaturgije odeti v bogato paleto orkestrskega zvoka. V Andersonovem kolažu oziroma pastišu (ang. medley) božičnih napevov tako prepoznamo priljubljene tradicionalne in ponarodele melodije Joy to the World (Veseli se, svet), Deck the Halls (v prostem prevodu Okrasite vse domove), God Rest You Merry, Gentlemen (Bog naj ohrani vas vesele), Good King Wenceslas (Dobri kralj Venčeslav), Hark, the Herald Angels Sing (Glej, sli angelski pojo), The First Noël (Prvi božič), Sveta noč, Jingle Bells ter O Come, All Ye Faithful, ki jo bolj poznamo pod latinskim naslovom Adeste fideles in slovenskem prevodu Hitite, kristjani. Naj za konec, preden se poslovimo, ostane še iskreno voščilo, da bi tako v prihodnjih prazničnih dneh, ki že vztrajno trkajo na vrata, našli več časa zase in za vse, ki imajo posebno mesto v naših srcih, ter da bi nas tudi v novem letu 2020 spremljali veselje, dobra volja in predvsem navdihujoča glasba.

Benjamin Virc

Alan Kavčič
Odnosi z javnostmi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Slovenska 27, SI-2000 Maribor
T +386 2 250 61 39
F +386 2 250 62 10
M +386 41 697 121

 


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.