Božično-novoletni koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor

press (hi-res)

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Božično-novoletni koncert
Simfoničnega orkestra SNG Maribor
20. december 2014 ob 19.30, Velika dvorana

Simfonični orkester SNG Maribor
Balet SNG Maribor
Dirigent Simon Krečič
Solisti Nina Dominko, sopran, Guadalupe Barrientos, mezzosopran, Renzo Zulian, tenor
Plesalca Jelena Lečić, Sytze Jan Luske
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny

PROGRAM

Georges Bizet: Uvertura k operi Carmen

Georges Bizet: Arija Don Joséja La fleur que tu m'avais jetée iz opere Carmen,
solist: Renzo Zulian

Georges Bizet: Seguidilla Près des remparts de Séville iz opere Carmen, solistka: Guadalupe Barrientos
Giacomo Puccini: Arija Viteza des Grieuxa Donna non vidi mai iz opere Manon Lescaut, solist: Renzo Zulian

Giacomo Puccini: Intermezzo iz opere Manon Lescaut
Léo Delibes: Cvetlični duet Lakmé in Mallike Viens, Mallika, les lianes en fleurs iz opere Lakmé, solistki: Nina Dominko, Guadalupe Barrientos

Charles Gounod: Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija,
solistka: Nina Dominko

*****
Gioacchino Rossini: Uvertura k operi Italijanka v Alžiru

Gioacchino Rossini: Arija Isabelle Cruda sorte iz opere Italijanka v Alžiru,
solistka: Guadalupe Barrientos

Blaž Arnič: Uvertura h komični operi, op. 11

Franz Lehár: Arija Princa Tu che m’hai preso il cuor iz operete Dežela smehljaja,
solist: Renzo Zulian

Franz Lehár: Arija Giuditte Ich weiss es selber nicht … Meine Lippen, sie küssen so heiß iz operete Giuditta, solistka: Nina Dominko

Franz Lehár: Valček Gold und Silber

Prihaja čas božičnega veselja in nestrpnega pričakovanja novega leta 2015. Z željo, da bi prav vsakemu prineslo veliko dobrega, smo za vas pripravili glasbeno popotnico v božično-prednovoletni čas.
Med opere, ki so doživele kultni status, se je kljub začetnemu neuspehu in neugodnemu sprejemu občinstva (premiera je bila marca 1875 v pariški Opéri-comique) zapisala tudi Bizeteva opera Carmen, ki je nastala po istoimenski noveli Prosperja Mériméeja iz leta 1845. Zgodba o nestanovitni ciganki Carmen in njeni pregovorno strastni razuzdanosti, ki je bila prej "rezervirana" za moške, katerih glavni vzorniki so bili veliki ljubimci, kot denimo markiz de Sade, Don Juan ali Casanova, je bila na neki način francoska iniciacija v operni verizem. Omenjena tendenca k upodabljanju resničnega življenja, predvsem pa resničnih oseb s konkretnimi in zelo verjetnimi problemi, se je pozneje sicer veliko močneje izrazila v italijanski operi zgodnjega 20. stoletja.
Bizeteva Carmen, ki je v ironičnem smislu predstavljala pravzaprav največji skladateljev uspeh – slednjega ni bil Bizet nikoli deležen zaradi prezgodnje smrti –, je sodu patetično osladnih oper izbila dno s surovo erotiko, drzno poželjivostjo in predvsem s seksualno močjo ženske, ki ji je patriarhalna tradicija 19. stoletja dobesedno nadela steznik in jo šovinistično utišala v "iracionalno, histerično in pretirano emotivno bitje". Slogovne poteze Bizeteve operne mojstrovine zato izjemno provokativno slikajo duh časa svojega nastanka. Številne glasbene kolorite iz temperamentne južnošpanske pokrajine Andaluzije je Bizet spontano vključil v svojo glasbeno govorico in jo tako izrazno obogatil. Izrazita tematska kontrastnost se kaže že v uverturi, ki predstavi tako rekoč vse bistvene "vodilne motive" iz opere, začenši s temperamentno "festivalsko" temo živahnega seviljskega trga. Tej sledi nekoliko mračnejša tema usode (prerokovanja iz kart), ki jo prežene spevna pesem toreadorja, ta pa se sklene z bleščečo uvodno temo. Povsem nasprotno intimno razpoloženje evocira arija La fleur que tu m'avais jetée (Cvetlica, ki si mi jo vrgla) zaljubljenega Don Joséja iz drugega dejanja opere, ki jo v hrepenečih motivičnih prepletih z violončelom namenja Carmen. Značaj spogledljivke Bizet prepričljivo oriše tudi v seguidilli Près des remparts de Séville (Blizu obzidja Seville) po vzoru kastiljskega ljudskega napeva. V tej ariji se skrivnostna Carmen ponuja Don Joséju in mu namigne, naj se ji pridruži v krčmi njenega prijatelja (in bržkone bivšega ljubimca) Lillasa Pastie onkraj mestnega obzidja.
Giacomo Puccini je svojo tretjo opero Manon Lescaut napisal leta 1893, in sicer po romanu L'histoire du chevalier des Grieux et de Manon Lescaut (Zgodba o vitezu des Grieuxu in Manon Lescaut) abbéja Antoina Prévosta iz leta 1731. Vsebina opere v obrisih "evolucije" ljubezenskega razmerja naslovnih protagonistov spominja na Verdijevo mojstrovino La traviata, še posebej v smislu neenakosti med stanovoma bogatega Viteza des Grieuxa in revne, a izredno privlačne "fatalne ženske" Manon Lescaut, v katero se des Grieux nemudoma zaljubi. Ekstazo in afekt ljubezni na prvi pogled izraža prav nocoj izvedena arija Viteza iz prvega dejanja opere, Donna non vidi mai simile a questa! (Še nikoli nisem videl take ženske, kot je ona!), potem ko jo je prvič srečal na mestnem trgu. Toda tudi ta opera sopostavlja veliko glasbenih kontrastov, ki nihajo od glasbenih upodobitev ljubezenske strasti in hrepenenja pa vse do melanholije in zlih slutenj. Prav tak je intermezzo iz tretjega dejanja opere, ki ga uvede široka lirična ekspresija v solističnem violončelu, ki ga kasneje v četrtem dejanju v strastnem izbruhu zapoje des Grieux, temu pa se ob nekoliko natrgani spremljavi orkestra postopoma priključita viola in nato še violina. Posebno zasanjano "romantično" atmosfero, prežeto z mladostnimi iluzijami, ustvarja harfa s svojimi nežnimi pasažami ob godalih. V intermezzu torej Puccini izpostavi ključne motive, ki v četrtem dejanju označijo tragično usodo ljubimcev, obenem pa podčrta romantično zasanjanost iluzij, v katerih sta živela zaljubljenca, ne meneč se za stvarne posledice njunih nepremišljenih odločitev ter razsipnega in razuzdanega življenja.
Opera Lakmé francoskega skladatelja Léa Delibesa (1836–1891) velja še danes za zanimivo delo, prežeto s številnimi glasbenimi eksotizmi, ki so bili estetska posledica evropskega "kolonizatorskega" odkrivanja drugih kultur, še posebej iz Afrike in Azije, in njenega selektivnega in predvsem "dekorativnega" vključevanja v evropsko kulturo. Delibes je kot uveljavljen ustvarjalec odrske in baletne glasbe (med drugim je napisal tudi baleta Coppélia in Sylvia) opero Lakmé ustvaril med letoma 1881 in 1882 na libreto Edmonda Gondineta in Philippa Gilla. Med najpogosteje izvajanimi točkami opere je nedvomno "cvetlični duet" svečenice Lakmé in njene sužnje Mallike, s katerim si krajšata čas med nabiranjem cvetja ob reki. Priljubljena stalnica koncertnih odrov pa je tudi virtuozna in zanosna sopranska arija Julije Je veux vivre (Hočem živeti) v ritmu valčka iz Gounodeve opere Romeo in Julija.
Med pogosto izvajane Rossinijeve opere, ki so bile uprizorjene tudi v mariborski Operi, spada Italijanka v Alžiru (L'italiana in Algeri). Na nocojšnjem koncertu se bosta oglasili dve glasbeni točki iz te opere, in sicer tematsko kontrastna uvertura ter s koloraturami pregnetena kavatina protagonistke Isabelle Cruda sorte, amor tiranno iz prvega dejanja, v kateri izpoveduje svojo nesrečno usodo po brodolomu na alžirski obali. Nespregledljiv komični značaj razodeva tudi uvertura h komični operi slovenskega skladatelja Blaža Arniča (1901–1970). Uvertura je nastala leta 1932 – skladatelj jo je napisal za komično opero, če bi kdaj že ustvaril kakšno. Toda ker mu to ni uspelo, je zato ustvaril kar zajetno število simfoničnih pesnitev, nekaj solističnih koncertov za različne inštrumente in kar devet simfonij, kar še danes ostaja nepresežen slovenski kompozicijski "rekord". Arničev pogled na glasbo, ki se odraža tudi v zelo temeljiti tematsko-motivični obdelavi omenjene uverture, pogosto nad ostinatno spremljavo, je bil v primerjavi z nekaterimi njegovimi sodobniki veliko bolj prizemljen, njegov "program" pa vselej konkreten in vpet v širši družbeni kontekst. Med drugim je o glasbi povedal naslednje: "Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tisti element, ki človeka plemeniti. Zato tudi ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme pa se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi imeli glasbo za abstrakten pojem, bi s tem negirali svoja čustva. Vse bogastvo občutij in človekov značaj se oblikujejo le na domači grudi. Tako nastane tudi lastni izraz, lastni glasbeni jezik, ki si ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo."
"Uradni" del nocojšnjega koncertnega večera zaključujemo s tremi glasbenimi točkami avstrijskega skladatelja madžarskega rodu, Franza (Ferenca) Lehárja (1870–1948), ki je zaslovel predvsem s svojimi melodijami iz nadvse uspešnih operet. Med njegove največje uspešnice spada opereta Vesela vdova, ki smo jo v mariborski Operi nazadnje izvedli v sezoni 2011/2012. Nič manj pomembni pa nista Lehárjevi pozni deli, in sicer romantična opereta Dežela smehljaja (Das Land des Lächelns) iz leta 1923 ter Giuditta, glasbena komedija v petih prizorih. Znana tenorska arija Princa Sou-Čonga Dein ist mein ganzes Herz (v prostem "pesniškem" prevodu: Samo zate bije moje srce) se je kmalu po predelani berlinski premieri leta 1929 v gledališču Metropol razširila po celi Evropi in tako dobila tudi svojo italijansko različico Tu che m’hai preso il cuor. Lehárjevo predzadnje delo Giuditta, ki se tako po tehtnosti kompozicije kakor tudi bogati inštrumentaciji še najbolj približuje tradicionalni formi romantične opere, po vsebinski zasnovi spominja na siže Bizeteve opere Carmen: lepotica Giuditta zapusti svojega moža Manuela in zbeži z vojaškim oficirjem Octaviem v severno Afriko. Toda v ljubezensko idilo posežejo vojaške obveznosti in tako ostane Giuditta sama. S svojo iznajdljivostjo si hitro najde novo zaposlitev plesalke v nočnem baru, ki ji prinese velik uspeh in na Octavievo razočaranje tudi veliko snubcev. Toda ker Giuditte kljub temu ne želi zapustiti, se Octavio odloči, da bo postal barski pianist in njen najzvestejši sodelavec. Med najbolj znane "šlagerje" iz omenjene glasbene komedije se uvršča tudi "arija" iz četrtega prizora Ich weiss es selber nicht … Meine Lippen, sie küssen so heiß (Še sama ne vem … Moje ustnice poljubljajo tako vroče). Lehár je v svojem obsežnem opusu iz t. i. "srebrnega obdobja" dunajske opere zapustil zajetno število priložnostne plesne glasbe, kamor spada tudi valček Gold und Silber (Zlato in srebro), ki po svoji večtematski zasnovi sledi zgledom glasbene dinastije Strauss, zaradi bleščečega zvena orkestra in iskrivih ritmičnih poudarkov v tolkalni sekciji pa še danes ostaja priljubljena stalnica prazničnih koncertnih prizorišč.
Benjamin Virc