BOŽIČNO-NOVOLETNI KONCERT SIMFONIČNEGA ORKESTRA SNG MARIBOR

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

BOŽIČNO-NOVOLETNI KONCERT
SIMFONIČNEGA ORKESTRA SNG MARIBOR

17. in 19. december 2015 ob 19.30
Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Krečič
Koncertni mojster: Saša Olenjuk
Solisti: Nika Gorič, sopran; Guadalupe Barrientos, mezzosopran; Martin Sušnik, tenor
Plesna solista: Jelena Lečić, Sytze Jan Luske
Koreografinja: Valentina Turcu

Program

Franz Lehár: Uvertura k opereti Vesela vdova

Franz Lehár: Viljina pesem iz operete Vesela vdova
Nika Gorič, sopran

Slavko Avsenik, prir. Slavko Avsenik ml.: Moj rodni kraj

Johann Strauss ml.: Spiel ich die Unschuld vom Lande iz operete Netopir
Nika Gorič, sopran

Slavko Avsenik, prir. Bojan Adamič: Melodije bratov Avsenik

Johann Strauss ml.: Dieser Anstand, so manierlich, duet "žepne urice" iz operete Netopir
Nika Gorič, sopran; Martin Sušnik, tenor

Slavko Avsenik, prir. Bojan Adamič: Spomin

Enrique Soro: Danza fantástica

Carlos Guastavino: La rosa y el sauce
Guadalupe Barrientos, mezzosopran

Astor Piazzolla: Invierno porteño
Plešeta: Jelena Lečić, Sytze Jan Luske
Koreografija: Valentina Turcu

María Grever: Júrame
Martin Sušnik, tenor

José Pablo Moncayo: Huapango

Carlos Gardel: El día que me quieras
Guadalupe Barrientos, mezzosopran

Agustín Lara: Granada
Martin Sušnik, tenor

Ruperto Chapí: Al pensar iz komične zarzuele Zebedejeve hčere
Guadalupe Barrientos, mezzosopran

Alberto Ginastera: Danza final: Malambo iz simfonične suite Estancia

Z nocojšnjim božično-novoletnim koncertom, ki ga sestavlja pester in zanimiv izbor skladb slovenskih in tujih glasbenih ustvarjalcev, smo vam pripravili glasbeno popotnico k prihajajočim prazničnim dnem. Začenjamo z bleščečo uverturo iz znane operete Vesela vdova (nem. Die lustige Witwe), ki jo je leta 1905 ustvaril avstrijski skladatelj madžarskega rodu Franz Lehár (1870–1948). Opereta o premožni vdovi Hanni Glawari, ki jo zaradi državnega bankrota (izmišljene) velike kneževine Pontevedro začnejo oblegati njeni sonarodnjaki, da bi tako zadržali kapital v domovini, je po decembrski premieri leta 1905 v dunajskem gledališču Theater an der Wien doživela velik mednarodni uspeh in je še danes priljubljena stalnica številnih glasbenih gledališč. Lehárjevo brezhibno vodenje melodij, ki spominja na kompozicijski slog Johanna Straussa mlajšega (prav tako vélikega mojstra operetne zvrsti), in poglobljeno razumevanje simfoničnega medija se kažeta v všečnem nizanju različnih glasbenih tem, ki označujejo različne osebe iz operete, ob tem pa skladatelj vseskozi niha med veselim plesnim razpoloženjem in romantično zasanjanostjo. Med znanimi odlomki iz opere izstopa kitično zasnovana Viljina pesem, ki kljub svoji enostavnosti ponuja veliko interpretativnih izzivov, še posebej prepričljivega podajanja čustvenih odtenkov.
Iz domačih gajev predstavljamo tri priljubljene melodije skladatelja, harmonikarja in utemeljitelja narodno-zabavne glasbe na Slovenskem, Slavka Avsenika (1929–2015). Poleg njegove bržkone najuspešnejše skladbe z "dodanim odmevom", Na Golici, s katero je ponesel sloves slovenske ("oberkrainer") narodno-zabavne glasbe v svet, so prav tako ponarodele mnoge druge melodije, ki jih na tem koncertu predstavljamo v treh priredbah. Prvo izvedeno skladbo Moj rodni kraj je za simfonični orkester aranžiral kar avtorjev sin, tudi sam skladatelj, Slavko Avsenik mlajši, drugi dve, pastiš Melodije bratov Avsenik in Spomin, pa Bojan Adamič. Vse tri aranžmaje, ki bi jih s ponosom igrali tudi v zlati eri cesarskega Dunaja, odlikujeta bogata paleta orkestrskega zvena in slavnostno razpoloženje, ki ne pojenja niti v intimnejših pasažah.
Za veseli decembrski čas se "spodobi" skočiti tudi do Dunaja, svetovne prestolnice valčka, ki je to postala prav v času glasbene dinastije Strauss. Tokrat bomo najprej slišali igrivo arijo sobarice Adele Spiel ich die Unschuld vom Lande iz tretjega dejanja operete Netopir (nem. Die Fledermaus), s katero želi Adela prepričati direktorja zapora Falkeja o svojih nespornih umetniških (predvsem igralskih) talentih, kar Strauss zelo prepričljivo udejanji z glasbenimi obrati, predvsem z ustrezno prilagoditvijo razpoloženja (z modulacijami in gibkimi melodičnimi prehodi). Med zanimivejše momente opere spada pogosto izvajani duet "žepne urice" Dieser Anstand, so manierlich, v katerem Rosalinda in njen mož Eisenstein pomerita svoje moči zapeljevanja. Eisenstein misli, da je na plesu v maskah v vili kneza Orlovskega srečal prelestno madžarsko grofico, ki v njem podžge ljubezensko strast, čeprav gre v resnici za njegovo ženo, ki se je odločila maščevati se možu za njegovo nezvestobo in ga javno razkrinkati. Toda Rosalinda sama podleže čarom svojega moža, kot že nekoč. V tesnem objemu se prepustita štetju njenega srčnega utripa, pri tem pa si pomagata z Eisensteinovo žepno uro, ki si jo Rosalinda prisvoji kot dokaz moževe nezvestobe. Tiktakanje ure oziroma bitje srca ponazori Strauss z uporabo zvončkov ter s stopnjevanjem tempa do strastnega vrhunca.
Drugi del glasbenega večera posvečamo strastni ustvarjalni potenci latinskoameriških skladateljev, med katerimi velja kot prvega izpostaviti čilskega avtorja Enriqueja Sora (1884–1954), ki se je glasbene "obrti" (klavir, harmonijo in kontrapunkt) učil najprej v rojstnem mestu Concepción, nato pa je leta 1898, pri štirinajstih, odšel v Milano, kjer je obiskoval konservatorij. Soro se je po končanem študiju leta 1904 vrnil v domovino, kjer je pomembno začrtal pot razvoja glasbene ustvarjalnosti, glasbenopedagoške dejavnosti in poustvarjalne prakse nasploh. V zgodovino se je zapisal kot uspešen avtor simfonične, koncertantne, komorne in zborovske glasbe. Posvečal se je celo umetniški pesmi, samospevu. Ena izmed priljubljenih simfoničnih miniatur s poudarjeno plesnim značajem, ki spominja na erupcijo primarnih strasti kakšnega Sabre danse (Ples s sabljami) Arama Hačaturjana, je tudi Danza fantástica (Fantastični ples). Temperamentni ritem, ki sili v ospredje že na samem začetku skladbe, se v nadaljevanju prevesi v zasanjan ter nekoliko intimnejši intermezzo, nato pa se ponovno oglasijo uvodne ostinatne ritmične figure, ki pa jih avtor stopnjuje vse do končnega dramatičnega učinka.
Z naslednjo skladbo La rosa y del sauce (Vrtnica in vrba) izredno plodovitega avtorja Carlosa Guastavina (1912–2000) se selimo še južneje, v Argentino, ki je svetu dala pomembne glasbene inovacije, med katerimi nedvomno izstopa tango nuevo. Omenjeni Guastavinov samospev, poln hrepeneče razčustvovanosti in obupa zaradi neuslišane ljubezni, je postal zelo priljubljen napev, katerega ritem spominja na počasno sarabando, harmonski obris pa na Bachovo oblikovanje štiriglasja. Melodija zaradi svoje ekspresivnosti velja danes za ponarodelo, obstaja pa tudi različica za glas (v tem primeru za mezzosopran) in simfonični orkester, ki jo bomo slišali tudi nocoj.
Melanholija, ki se tudi skozi najveselejše pasaže prikrade v glasbena dela argentinskega Astorja Piazzolle (1921–1992), "duhovnega očeta" tanga nueva, ostaja tudi v primeru priljubljene skladbe Invierno porteño (Zima v Buenos Ariesu) prevladujoče razpoloženje. Delo, v katerega je Piazzolla poleg še nekaterih drugih spretno "podtaknil" citat iz Vivaldijevega koncerta Zima (iz cikla Štirje letni časi), obstaja v številnih različicah – tokrat bomo prisluhnili varianti za simfonični orkester, v kateri imajo osrednjo vlogo godala. Iz slednjih se občasno izvijeta melodična sola violine in violončelo, boemsko "kavarniško" vzdušje pa na nekaterih mestih podčrta še klavir.
Tudi v pretežno moški družbi latinoameriških skladateljev se kdajpakdaj najde kakšna avtorica, ki s svojo emancipatorno držo pokaže na izreden umetniški potencial. Ena prvih mehiških skladateljic, ki se ji je uspelo uveljaviti v mednarodnem prostoru, je bila María Grever (1885–1951). Greverjeva je veljala za ekscentrično avtorico, saj naj bi večino svojih del napisala zgolj v eni tonaliteti, imela pa naj bi tudi popoln (absolutni) posluh. Prvo (božično) skladbo naj bi napisala že pri štirih letih, svojo prvo veliko uspešnico (A Una Ola oz. Valu), ki se je prodala v več kot tri milijonski izdaji, pa pri osemnajstih. Med več kot 800 glasbenimi deli, od katerih je večina avtorskih melodij v ritmu bolera, izstopa ekspresivno-sentimentalni "šlager" Júrame (Prisezi mi), ki ga odlikujejo predvsem jasna ritmičnost, sonornost besedila in perfektno odmerjena glasbena dramaturgija.
Z izvedbo naslednjega dela še vedno ostajamo v Mehiki, kjer se je v mestu Guadalajara leta 1912 rodil skladatelj in multiinštrumentalist José Pablo Moncayo Garcia. Njegov ustvarjalni prispevek, ki ga je inspiriral razmeroma mlad mehiški nacionalizem v okviru novega ekonomskega zagona in kulturnega preporoda (leta 1921 je država praznovala stoletnico osamosvojitve izpod španske hegemonije), se je tako osredotočal predvsem na glasbeno "opevanje" nacionalnih lepot. Številna njegova dela odlikujeta melodičnost in razgibana ritmičnost, ki ju s kovinskim zvenom poudarjajo predvsem tolkala in trobila. Podobno velja tudi za simfonično sliko Huapango (sama beseda označuje priljubljeni mehiški ljudski in glasbeni slog), Moncayevo bržkone najbolj znano delo, ki ga je v Palači lepih umetnosti mehiške prestolnice 15. avgusta 1941 izvedla Mehiška filharmonija pod dirigentskim vodstvom Carlosa Chaveza.
Med umetniki, ki so radikalno začrtali pot argentinske glasbe, še posebej v domeni tanga, je bil tudi francosko-argentinski baritonist in skladatelj Carlos Gardel (1890–1935), s pravim imenom Charles Romuald Gardés, katerega skrivnostna življenjska pot (zlasti rojstvo) še danes ni v celoti pojasnjena. Na vprašanje o svojem rojstvu je umetnik v napol šali odgovarjal: "Rodil sem se v Buenos Airesu v starosti dveh let." Skladateljevi biografi so medtem ugotovili, da je bil najverjetneje rojen v francoskem Toulousu, mati Bertha (Gardelov oče ni znan) pa je s komaj 27-mesečnim sinom emigrirala iz Evrope v Argentino, da bi začela novo življenje. Gardelovo življenje je leta 1935 tragično ugasnilo, saj je umrl na vrhuncu svoje slave v letalski nesreči med letom nad kolumbijskim Medelinom, in sicer v spremstvu dolgoletnega prijatelja, tesnega sodelavca, pisca besedil (in bržkone tudi ljubimca) Alfreda Le Pere. Med njegove najbolj priljubljene "tango šansone" se šteje tudi El día que me quieras (Dan, ko me ljubiš) z nekoliko bolj sentimentalnim pridihom.
Povsem nasproten kontrast v podobi živahnega junaškega temperamenta pa izžareva v skladbi Granada, ki jo je za tenorista Pedra Vargasa leta 1932 ustvaril mehiški ustvarjalec Agustín Lara (1897–1970). Čeprav je kompozicija, ki še danes velja za paradno točko dramskih tenorjev, posvečena historičnemu španskemu mestu Granada, so jo za svojo nemudoma sprejeli tudi Mehičani, do danes pa je doživela številne predelave v najrazličnejše zvrsti, od simfonične glasbe, jazza, popa, pa vse do flamenka in rocka.
Stopnjevano energičnost lahko občudujemo v ariji Luise iz komične zarzuele Zebedejeve hčere (Las hijas del Zebedeo), ki jo je na besedilo Joséja Estremere napisal španski poznoromantični skladatelj Ruperto Chapí (1851–1909). Luisina tožba izraža fatalnost in občudovanje moškega, lomilca ženskih src, ki si ga mlado dekle želi le zase. Zanimiva je predvsem Luisina diametralno nasprotna pozicija Bizetevi Carmen, ki zagovarja svobodno ljubezen in se deklarativno ne podreja nobenemu moškemu. Iz besedilne predloge pa lahko razberemo tudi protagonistkino tesnobo, ki jo v prostem prevodu povzema sklepna metafora: "Če odvzel bi kdo njegovo mi ljubezen, ostala bi kot cvet brez listov! Aj!" (Que quitarme a mí su amor, es lo mismo que quitarle las hojitas a una flor, ¡ay!)
Skladba, s katero zaključujemo "uradni del" nocojšnjega glasbenega večera, je temperamentni plesni finale Danza final: Malambo iz štiristavčne simfonične suite Estancia (Na ranču, op. 8) argentinskega skladatelja Alberta Evarista Ginastere (1916–1983), ki jo je avtor ustvaril leta 1941 po naročilu ameriškega baletnega impresarija in filantropa Lincolna Kirsteina za njegovo baletno skupino American Ballet Caravan. Suito naj bi koreografiral George Balanchine, a je ustvarjalni proces prekinil razpad skupine leta 1942. Šele sedem let po drugi svetovni vojni, leta 1952, je na glasbeno podlago nastala prva baletna koreografija Michaela Borowskega v Teatru Colón v Buenos Airesu. Suita se je na koncertnih podijih obdržala v dramaturško učinkovitem zaporedju štirih stavkov: Los trabajadores agricolas (Poljedelci), Danza del trigo (Ples pšenice), Los peones de hacienda (Gonjači živine) ter že omenjeni stavek Danza final: Malambo. Vsebina baleta je izrazito romantična, saj pripoveduje zgodbo o mladeniču iz mesta, ki se zaljubi v hčer posestnika. Občutki zaljubljenosti so sprva enostranski, saj mladeniču nikakor ne uspe narediti dobrega vtisa na dekle, ki je bilo vse življenje obkroženo z neustrašnimi gonjači živine. Toda temperament glasbe se z vsakim naslednjim stavkom le še stopnjuje in doseže svoj vrhunec v finalu, ko se "mestni fant" dokončno opogumi in zapleše z domačini. Z vztrajnostjo nepričakovano zmaga na tradicionalnem plesnem tekmovanju, poleg plesne lovorike pa mu naposled uspe osvojiti tudi srce muhastega dekleta.
Benjamin Virc

BIOGRAFIJA GOSTUJOČE SOLISTKE

Nika Gorič, sopran
Sopranistka Nika Gorič je z odliko diplomirala na graški Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost, študij solopetja pa je nadaljevala na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je maja 2015 z odliko (z najvišjo možno oceno) zaključila dvoletni podiplomski študij v razredu Lillian Watson in Jonathana Pappa. Po končanem študiju je prejela Regency Award za izjemne dosežke. Trenutno poglablja študij opere na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu. Za šolanje je prejela prestižno štipendijo Charles Mackerras Opera Scholarship ter štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Prav tako je varovanka Gallusove fundacije, članica Academy Song Circle in redna solistka prestižnih Bachovih kantat pod okriljem Kohn Foundation Bach Cantata Series. V produkciji Kraljeve operne akademije (Royal Academy Opera) je konec oktobra 2015 debitirala z vlogo Susanne v Mozartovi Figarovi svatbi v londonskem gledališču Hackney Empire, pred tem pa je v Puccinijevi operi Suor Angelica odpela vlogi Sestre Dolcine in Prve sestre usmiljenke. V opernih scenah Kraljeve akademije za glasbo se je predstavila v vlogah Nine iz Massenetove opere Chérubin, Adele iz Straussovega Netopirja, Despine iz Mozartove opere Così fan tutte ter Adine iz Donizettijeve opere Ljubezenski napoj. V času šolanja v Gradcu je nastopila v vlogi  Barbarine v Mozartovi Figarovi svatbi, kateri sta sledili vlogi Zaspančka iz Humperdinckove opere Janko in Metka (Hänsel und Gretel) in Elisette v operi Tajni zakon (Il matrimonio segreto) Domenica Cimarose. Vsestranska pevka redno deluje tudi kot oratorijska solistka, ki izvaja dela vseh obdobij in nastopa v priznanih dvoranah po Veliki Britaniji, med drugim v Birminghamski katedrali, znameniti cerkvi St. Martin-in-the-Fields na Trafalgarskem trgu v Londonu itd. Pred kratkim je v dvorani Duke's Hall izvedla solo kantato Jauchzet Gott in allen Landen J. S. Bacha. Med pomembnejše nastope spadajo tudi Mahlerjeva Simfonija št. 4 v Parizu in Londonu; Bachov Magnificat in Maša v h-molu, Pergolesijev Stabat Mater in Händlov Dixit Dominus; ter izvedba izbora Schubertovih samospevov na prestižnem Oxford Lieder Festival (Holywell Music Room). Predstavila se je tudi na Radiu BBC, kjer je izvedla duet iz Bachove kantate Ich hatte viel Bekümmernis. Na domačih tleh je februarja letos nastopila na dobrodelnem gala koncertu kluba Soroptimist, na katerem je ob spremljavi Simfoničnega orkestra SNG Maribor izvajala operne arije, v septembru pa je v okviru Festivala Maribor sodelovala pri osrednjem projektu Ženska pod taktirko Richarda Tognettija. Svoje znanje je izpopolnjevala na seminarjih priznanih pevskih pedagogov in pevcev, kot so Susan Bullock, Angelika Kirchschlager, Helena Lazarska in Sabina Cvilak. Pred kratkim je debitirala na odru dvorane Wigmore Hall v sklopu javnih mojstrskih tečajev z Elly Ameling, nazadnje pa je bila udeleženka akademije festivala Verbier s Thomasom Quasthoffom. V prihodnjem letu bo nastopila v dvorani Birmingham City Hall, kjer bo izvedla Vaughan Williamsovo Serenade to Music, ki bo predvajana na BBC-ju; v znameniti dvorani  King's Place, kjer Sedem zgodnjih samospevov (Sieben frühe Lieder) Albana Berga; kot solistka bo nastopila v Händlovem oratoriju Mesija v Nacionalni operi iz Bordeauxa; v juliju pa bo v sklopu Ljubljana Festivala nastopila s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.