5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 17. december 2013

Božično-novoletni koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Božično-novoletni koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor
sobota, 21. december 2013 ob 19.30, Velika dvorana

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Francesco Rosa
Koncertni mojster Saša Olenjuk


PROGRAM
Igor Stravinski: Pulcinella, suita
I. Sinfonia
II. Serenata
III. Scherzino – Allegretto – Andantino
IV. Tarantella
V. Toccata
VI. Gavotta (con due variazioni)
VII. Vivo
VIII. Minuetto – Finale

Charles Gounod: Baletna glasba iz petega dejanja opere Faust

Ples nubijskih suženj (Les Nubiennes): Allegretto (Tempo di Valse)
Počasni ples: Adagio*
Antični ples (Danse Antique): Allegretto
Kleopatrine variacije: Moderato maestoso
Trojanci (Ples trojanskih žena): Moderato con moto
Zrcalne variacije (Variations du Miroir): Allegretto
Frinin ples (Danse de Phryné): Allegro vivo

*Plešeta Asami Nakashima, Sytze Jan Luske
*Koreografija Edward Clug

*******

Johann Strauss ml.: Uvertura iz operete Netopir

Johann Strauss ml.: Künstlerleben, op. 316

Johann Strauss ml.: Unter Donner und Blitz, op. 324
Plešejo Matjaž Marin, Sytze Jan Luske, Asami Nakashima
Koreografija Valentina Turcu

Johann Strauss ml.: Frühlingsstimmen, op. 410

Josef Strauss: Jockey polka, op. 278

Bojan Adamič: Moj očka 'ma konjička dva

Bojan Adamič: Polka je ukazana

Slavko Avsenik, prir. Bojan Adamič: Spomin
Plešejo Matjaž Marin, Asami Nakashima, Sytze Jan Luske
Koreografija Valentina Turcu


Verjetno bi tudi v burnem 20. stoletju stežka našli bolj kontroverzno glasbeno osebnost, kot je bil ruski skladatelj Igor Stravinski (1882–1971), ki je s svojimi glasbenimi inovacijami vznemirjal in nemalokrat šokiral tedanjo glasbeno javnost. Številni glasbeni privrženci so ga nekritično oboževali in ga kovali v zvezde, drugi – med njimi tudi filozof, kritik, skladatelj in estetik Theodor W. Adorno – pa so omalovaževali njegove "izmišljotine" in ga bolj kot med avtentične umetniške revolucionarje uvrščali med glasbene reakcionarje in prekucuhe. Kakorkoli že, resnični pomen in vrednost skladateljevega opusa sta bržkone nekje med obema diametralno nasprotujočima si stališčema. Posebno in nesporno pomembno mesto v glasbeni zapuščini Stravinskega pa zavzema njegova baletna glasba, s katero se je praviloma bodisi začelo ali končalo določeno estetsko obdobje oziroma faza v skladateljevem ustvarjanju. Dobro sta znana škandal (izgredi pobesnele publike) ob pariški praizvedbi baleta Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps) v Théâtre des Champs-Élysées leta 1913, s katerim je Stravinski odločneje zakorakal v glasbeno avantgardo oziroma modernizem, ali denimo kasnejše eksperimentiranje z gledališkimi formami, ki je botrovalo k nastanku nenavadnega dela Vojakova zgodba (L'histoire du soldat) v letu 1918.
Šele po sedmih letih od Posvetitve pomladi, tj. leta 1920, ko so se strasti in odpor do "nove glasbe" že nekoliko pomirile, je pariška Opera ponovno tvegala s Stravinskim in na pobudo Sergeja Djagileva, legendarnega baletnega impresarija in direktorja baletne institucije Ballets Russes, gostila praizvedbo baleta Pulcinella. Ironično je, da je tudi ta balet na svojevrsten način izražal "novo" radikalno estetsko usmeritev, ki pa jo po skladateljevih besedah velja iskati v preteklosti – Stravinski sam je večkrat zatrjeval, da se mora glasba prihodnosti učiti najpomembnejših lekcij iz daljne preteklosti. Balet Pulcinella (izraz označuje tradicionalni moški lik (in ne ženski, kot bi morda lahko pričakovali) s kljunastim nosom iz italijanske commedie dell'arte) se po navadi prišteva med prve neoklasicistične glasbene stvaritve sploh, ki ne predstavlja le skladateljevega pomenljivega naslona na preteklost oziroma njegovo individualno odkrivanje slogovnih posebnosti glasbe iz 17. in 18. stoletja, zlasti Pergolesijevega opusa, ampak tudi začetek kompozicijske epifanije, ki je vplivala na nastanek vseh poznejših del.
Zasluge za omenjeni slogovni preobrat Stravinskega ima nedvomno Djagilev, ki je skladatelju nekega popoldneva med sprehajanjem po trgu Concorde predlagal, naj pregleda nekaj partitur iz 18. stoletja, da bi jih predelal v novi balet. Četudi je bil Stravinski sprva zgrožen ob misli, da bi "lahkotno" in komično Pergolesijevo glasbo uporabil za kako svoje delo, je kmalu opustil prvotno stališče in se lotil ustvarjanja, zlasti potem ko mu je Djagilev pokazal rokopise iz leta 1700, ki jih je našel v Italiji in za katere se je pozneje izkazalo, da sploh niso Pergolesijevi avtografi, temveč dela Benečana Domenica Galloja, nizozemskega diplomata, skladatelja in grofa Unica Wilhelma van Wassenaerja, milanskega duhovnika Carla Ignazia Monze ter domnevno tudi skladatelja in glasbenega urednika Alessandra Parisottija. Protagonist mnogih komičnih epizod iz teh rokopisov je bil spogledljiv Pulcinella, okrog katerega se spletajo številne ljubezenske peripetije, medtem ko si ta nadvse želi pridobiti naklonjenost svoje izvoljenke Pimpinelle. Vsebino baleta bi lahko povzeli takole: dekleti Prudenza in Rosetta sta zaljubljeni v Pulcinello, zato se njuna snubca Florindo in Cloviello odločita, da se bosta znebila svojega tekmeca, zato ga napadeta. Pulcinella kmalu podleže zadanim ranam, toda Pulcinellov prijatelj Furba se prelevi v čarovnika in ga pred vsemi oživi. Vesela Pimpinella Pulcinelli odpusti vse njegove napake, Prudenza in Rosetta pa uslišita skesana snubca. Balet se tako konča srečno – s kar tremi porokami. 
Čeprav si je Stravinski baletno glasbo sprva zamislil v dvajsetih stavkih (točkah oziroma oštevilčenih enotah), med katerimi lahko zasledimo kar osem pevskih vložkov (štiri solistične arije, en duet in tri tercete), ga je leta 1965 z namenom nadaljnje popularizacije predelal v izključno instrumentalno različico, tj. v suito osmih stavkov v značilnem napolitanskem slogu, ki jo sestavljajo različni stilni plesi iz Francije in Italije. Novost, ki je za skladatelja pomenilo že ustvarjanje originalne verzije baleta iz leta 1920, je način komponiranja, ob katerem se je Stravinski počutil, kot da popravlja svoje lastno delo, in sicer z zavedanjem, da ne bo mogel ustvariti Pergolesijevega "ponaredka", ampak da bi ga lahko "prenovil" skozi lastne glasbene poudarke. Basovska linija in melodije so tako ostale nespremenjene, le harmonije v notranjih legah, ritem, preobrnjene ali dvoumne kadence in orkestracija nosijo avtorjev izvirni pečat. Kot je dejal sam Stravinski, je bilo pri baletu Pulcinella najbolj nenavadno prav to, kako zelo se je spremenila glasbena podoba z minimalnimi intervencijami. Slednjih pa očitno že od prvih plesnih vaj, ki so potekale pod vodstvom baletnega libretista in koreografa Leonida Massina, ni najbolj razumel Djagilev, saj je bržkone pričakoval manj invazivno adaptacijo, podobno Respighijevemu poklonu Rossinijevim klavirskim skladbam z baletno enodejanko La Boutique fantasque. Baletni impresarij prav tako ni bil prepričan, ali naj Stravinskega sploh navaja kot skladatelja novega baleta ali zgolj kot aranžerja. Na vse očitke javnosti in kritikov, ki so gojili globoko spoštovanje do baročnih klasikov in so avtorju očitali banalno nagnjenost k pastišu, izdajo glasbenega modernizma in celo lastne ruske tradicije, je skladatelj lakonično odgovarjal: "Vi spoštujete, toda jaz ljubim." Ne glede na številne zaplete med samo produkcijo, med katerimi velja omeniti tudi Djagilevovo nezadovoljstvo s scenskimi tabloji Pabla Picassa (umetnik, ki je ustvaril tudi kostume, je moral kubistične scenske skice kar dvakrat popraviti, anekdota pa pravi, da jih je Djagilev po prvih korekturah celo jezno pohodil), je bil balet prvič izveden v pariški Operi maja 1920 pod dirigentskim vodstvom Ernesta Ansermeta.
Svoj delež neodobravanja publike – čeprav ne zaradi pozneje dodane baletne glasbe – je izkusil tudi francoski skladatelj Charles Gounod (1818–1893) leta 1859, ko je ustvaril lirično opero Faust (ta je v nemški različici po glavnem ženskem liku znana tudi kot Margarethe), ki se je francoski javnosti zdela preveč nemška oziroma wagnerjanska. Delu so med drugim očitali nemelodičnost, četudi se je prav Gounod že s svojimi mladostnimi samospevi Mélodies uveljavil kot velik melodik. Tedanja francoska glasbenogledališka praksa je, zlasti pod Meyerbeerovim vplivom, narekovala uprizarjanje večjih form, kakršna je grand opéra, ki je po navadi aktualizirala najpomembnejše zgodovinske dogodke in legende, obenem pa je v svojo monstruozno teksturo pogosto vključevala tudi balet in druge dramske prvine. Prvotno zasnovana lirična opera Faust je tako sprva požela največ uspeha v Nemčiji, v Gounodevi domovini pa šele leta 1869, ko je opero predelal na nekaterih mestih: govorjene dialoge je nadomestil z recitativi, poleg tega je ustvaril tudi obsežen balet (na začetku petega dejanja) in še nekaj vokalnih točk, denimo zbor vojakov in Valentinovo arijo.
Baletna glasba z začetka sklepnega (petega) dejanja opere, ki jo sestavlja sedem samostojnih plesnih točk, predstavlja nekakšno plesno dramo znotraj opere in alegorijo oziroma erotično fantazmo na Valpurgino noč (30. april), ki jo Faust doživi ob Mefistofelesovem spremstvu v votlino kraljic in kurtizan. Demon in iluzionist Mefistofeles Faustu namreč obljubi, da mu bo zagotovil ljubezen najlepših žensk, kar jih je kdaj živelo v zgodovini človeštva. Orgiastična baletna glasba tako prikazuje razuzdano veseljačenje dolgo v noč. Šele ob zori zagleda Faust vizijo svoje ljubljene Marguerite, Mefistofeles pa ga s svojimi magičnimi sposobnostmi prestavi v zapor, kjer prestaja kazen resnična Marguerite zaradi umora svojega otroka. Gounodu je uspelo v sedmih plesnih točkah (Ples nubijskih suženj, Adagio, Antični ples, Kleopatrine variacije, Ples trojanskih žena, Zrcalne variacije in Frinin ples) ter v razmeroma kratkem časovnem razponu zajeti nadvse različne plesne značaje, ki se že v uvodnem Plesu nubijskih suženj raztezajo od temačnega slavnostnega razpoloženja čarovniške noči do elegantnega valčka. Tudi rahločutnost počasnega plesa (Adagio) preveva kontrastni značaj med zasanjanostjo, ki jo evocirajo predvsem harfa in pihala, ter skakljajočimi glasbenimi motivi v godalih. Intenzivnejši naslon na tolkala, zlasti timpane in tamburin, in motiv praintervala terce namigujeta na časovno oddaljenost Antičnega plesa, motivična izpeljava ostinatne teme v godalih in pihalih v Kleopatrinih variacijah pa na rafiniranost in kraljevsko poreklo plesnega izraza, vrednega največjih primabalerin.
Zibajoča tema v šestosminskem taktu (Ples trojanskih žena) in tekoče gibanje v godalih izražata omikanost Trojank, tematski dualizem Zrcalnih variacij v rondojski zasnovi pa kaže na Gounodevo mojstrsko obvladovanje plesnih miniatur. Najtemperamentnejši plesni vložek je nedvomno sklepni ples Frine (Danse de Phryné), grške hetere s pravim imenom Mnesarete, ki je bila resnična zgodovinska osebnost, njena lepota pa je postala legendarna po kiparski upodobitvi boginje Afrodite iz Knidosa. Grški kipar Praksiteles naj bi kip ustvaril prav po Frinini podobi. O Friniji pa se je ohranila žgečkljivo-komična anekdota, da je bila na procesu zoper brezbožnost oproščena potem, ko je sodniškemu tribunalu pokazala svoje bujno oprsje – sodniki pa so si po ogledu kurtizaninega "premoženja" naglo premislili, saj "svečenica boginje Afrodite" vendarle nikakor ne more delovati v nasprotju s prabožansko silo, erosom.
Pretežni del drugega dela koncerta posvečamo opusu Johanna Straussa mlajšega (1825–1899), ki ga obiskovalcem klasičnih koncertov ni treba posebej predstavljati. Njegova vedno sveža dela, polna lahkotne simfonične elegance in prežeta z bogatimi melodičnimi invencijami so se izkazala za več kot uspešen "recept" za glasbeni uspeh na cesarskem Dunaju. Čeprav je oče zanj predvidel drugačno kariero (dolgočasno uradniško službo), ki bi v sinovo življenje vnesla nekoliko več socialne stabilnosti, kot je je bil deležen sam, pa je sin k sreči kmalu prekosil očetov ugled, saj se ga je hitro prijel sloves kralja valčka, in tako upravičil svojo pot svobodnega umetnika. V njegovem izjemno plodovitem opusu zasledimo na stotine valčkov, polk ter številne koračnice in četvorke, prav tako pa ne moremo spregledati njegovih najuspešnejših operet, saj so tako rekoč nepogrešljiv del vsake operne hiše, ki se loteva uprizarjanja glasbenih komedij različnih podzvrsti. Kompozicijsko tehniko Straussa mlajšega bi lahko opredelili kot ustvarjanje zaporednih (praviloma značajsko kontrastnih) tematskih blokov s poudarjeno melodiko, prehod iz enega v drugega pa naznani tekoča kadenca z modulacijo (največkrat na (sub)dominanto ali paralelno tonaliteto). Zanimiva je tudi povezljivost med kontrastnimi temami, ki si delijo vsaj en soroden motiv. Že v uverturi iz operete Netopir, ki velja za najuspešnejše skladateljevo glasbenogledališko delo, lahko zasledimo uvodni motiv, ki povezuje tri like: Eisensteina, njegovo ženo Rosalindo in Alfreda, njenega ljubimca, ki ga namesto Eisensteina pomotoma spravijo v ječo. Sprašujoči del uverture (Allegretto) se prevesi v pojasnjevalni ton, ki ga uvede tema iz finala, kjer se vsi nesporazumi razčistijo in krivice popravijo, prehodni motiv v rogovih in flavtah pa se brez odlašanja nadaljuje v zanosni valček, ki je obenem tema s konca drugega dejanja in spominja na valček Na lepi modri Donavi. Tekoča molovska melodija nenadoma prekine ples z zabave in ponazori Rosalindino razočaranje, da se ne bo mogla udeležiti plesa kneza Orlovskega. Sledita poskakujoča polka, ki oriše Adelino veselje ob povabilu na ples, in kratka repriza vseh tem, ki se zaključi z vznemirljivim zmagoslavjem.                      
Valček Künstlerleben (Umetnikovo življenje, op. 316) je Strauss ustvaril leta 1867, kmalu po valčku Na lepi modri Donavi. Z omenjeno skladbo, ki kljub pesimističnim spoznanjem vliva dobršno mero optimizma, je želel avtor v času pustnega karnevala razvedriti poklapane Dunajčane, ki jih je leto pred tem prizadel hud vojaški poraz v bitki pri Königgrätzu. Tako rekoč prekipevajočo energičnost pa izžareva hitra polka Unter Donner und Blitz (Grom in strela, op. 324), ki jo je skladatelj izdal že naslednje leto, 1868, in sicer po enako piktoresknem naslovu valčka Geschichten aus dem Wienerwald (Zgodbe iz dunajskega gozda op. 325). Omenjena hitra polka je bržkone eden najglasnejših plesnih šlagerjev, saj izvablja ob korakajočih unisono pasažah godal zvok grmenja in strele s pomočjo velikega bobna in udarcev činel. Nekoliko bolj kompleksno delo je Strauss ustvaril z valčkom Frühlingsstimmen (Glasovi pomladi, op. 410), ki ga je posvetil pianistu in skladatelju Alfredu Grünfeldu. Četudi valček ni doživel navdušenega sprejema nemudoma po praizvedbi, je postal priljubljen po Straussovi turneji v Rusiji, zlasti v različici za klavir. Zaradi melodičnosti v zgornjem pevskem registru, pogostih glasbenih okraskov in izrazitega ritma pa se je vedno pogosteje znašel tudi na repertoarju številnih koloraturnih sopranistk. 
Tudi Josef Strauss (1827–1870), mlajši brat slavnejšega Johanna Straussa mlajšega, se je kljub očetovemu prigovarjanju, naj si izbere poklic vojaškega oficirja, naposled le odločil za glasbo, četudi je kazal talente na področju literature, gledališča in slikarstva. Svojo Jockey polko je Josef (družina in bližji prijatelji so ga ljubkovalno klicali Pepi) napisal v zadnjem letu svojega življenja. Navdih za to hitro, a kratkosapno skladbo je našel v konjskih dirkah, ki so bile menda velika strast sicer sramežljivega in občutljivega moža. Jockey polka je bila prvič izvedena 17. februarja 1870 v hali dunajskega Hortikulturnega društva in še danes navdušuje s svojo naturalistično zvočno podobo: veselo dirjanje konj spodbuja jahač (jockey) z bičem – ustrezni zvočni učinek pa ob neutrudnih ostinatnih figurah v godalih ustvarja žvrklja oziroma udarjanje z lesenima ploskvama.
Bojan Adamič (1912–1995) se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal kot vsestranski ustvarjalec (skladatelj, dirigent in aranžer), njegova velika strast pa je bila tudi fotografija. V sklepnem delu koncerta bomo prisluhnili njegovim domiselnim orkestracijam dveh ponarodelih napevov, Moj očka 'ma konjička dva in Polka je ukazana ter priredbo skladbe Spomin izpod peresa mojstra slovenske narodnozabavne glasbe, Slavka Avsenika (r. 1929). Glasbena pot marsikateremu Slovencu neznanega Bojana Adamiča se je začela že v zgodnjih otroških letih v rodni Ribnici. Svojega prvega glasbenega podviga se spominja takole: "Naj povem, kako je prišlo do mojega dirigiranja z metlo. Pri sosedovih, in sicer pri brivcu Juvancu, so ustanovili godbo na pihala. Dobili so inštrumente, tudi note so od nekod prišle, in začeli so vaditi. Niso pa imeli dirigenta – najbrž se jim ni zdel potreben, kar tudi danes misli veliko docela pametnih glasbenikov. Ker pa za Slovence velja, vsaj kar zadeva slogo, nekaj natančno določenih pravil, se tudi godba ni mogla nikakor zediniti, kateri tempo bi bil pravilen, recimo za koračnico. Vsak je ubral svoj tempo in tako do konca niso prišli skupaj. Potrebovali so torej nekoga, ki bi jim pomagal držati enakomeren in za vse veljaven ritem." Mali Bojan je bil njihov zvesti poslušalec, ki ni nikoli zamudil nobene "glasbene ure". Ker dirigenta ni bilo, se je nekdo domislil in potisnil malemu poslušalcu metlo v roke. Fantič je stal sredi sobe in z metlo vneto tolkel po tleh. S petnajstimi leti je že vešče preigraval orgle in s svojimi domiselnimi improvizacijami k mašam – dodajal je namreč melodije iz tedaj priljubljenih filmov – vselej poskrbel za polno cerkev. Po končanem državnem konservatoriju je študij klavirja nadaljeval pri profesorju Janku Ravniku na ljubljanski glasbeni akademiji in diplomiral leta 1941. V času okupacije je kot dirigent nastopal s svojim plesnim orkestrom po Ljubljani, izkupiček od koncertov pa je šel v korist Osvobodilne fronte. Septembra 1943 je odšel v partizane v Ljubljansko brigado in prevzel ime Gregor.
Adamičev pravi umetniški vzpon pa se je začel takoj po vojni, ko je kot zrel in izkušen glasbenik razvijal slovensko zabavno glasbo in iskal nove izrazne možnosti. Postal je utemeljitelj in vizionar povojne slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe. Napisal je glasbo h kar petim slovenskim celovečernim filmom, kot so Vesna, Jara gospoda, Trenutki odločitve, Ples v dežju in Lažnivka. Adamičev opus je postal pojem za ustvarjalnost na področju zabavne glasbe po vsej nekdanji Jugoslaviji. Njegov slog, ki ga bomo lahko prepoznali tudi v omenjenih treh priredbah, kaže skladateljev močan naslon na jazzovsko glasbo, kar je povedal tudi v nekem intervjuju: "Takoj v začetku sem uvedel svoj slog: vse partizanske koračnice sem pisal kot evergreene, tako da je bil v sredini refren. To je bilo nekaj čisto novega. Že med vojno sem z jazzom 'okužil' vodstvo, ki je bilo ponosno, da ima zelo dober vojaški ansambel. Po osvoboditvi sem zbral vse glasbenike, ki so se vrnili v Ljubljano. Tako je nastal ansambel, ki je bil jedro Plesnega orkestra Radia Ljubljana, bolj znan kot Big Band. Seveda smo takoj začeli igrati jazz." Prav zaradi domiselne združitve jazza z individualnim izrazom in edinstvenim smislom za melodiko predstavlja glasbeni opus Bojana Adamiča vselej vznemirljivo glasbeno doživetje, prežeto s senzibilnostjo in pristnim zanosom, obenem pa je več kot dobrodošla popotnica k praznovanju začetka novega leta.
Benjamin Virc


BIOGRAFIJA
Francesco Rosa, dirigent
Dirigent Francesco Rosa se je rodil v Padovi, kjer je študiral tudi klavir, orgle, kompozicijo in dirigiranje. Iz kompozicije se je izpopolnjeval pri skladatelju Wolfangu Dalla Vecchiu, iz dirigiranja pa pri Emilu Čakarovu. Kot eden najmlajših korepetitorjev je deloval v številnih italijanskih opernih hišah in festivalih (Bologna, Benetke, Verona, Rim, Firence, Torre del Lago, Savona, Mantova, Bassano, Bari, Padova, Trapani, Rovigo) in tudi drugod (Santa Cruz na Tenerifu, Nantes, Lugano, Kraljevo gledališče v Madridu), pri tem pa je sodeloval z dirigenti, kot so Daniel Oren, Richard Bonynge, Nello Santi, Maurizio Areno, Angelo Campori, Peter Maag, Donato Renzetti, Gianfranco Masini, Massimo de Bernart. Istočasno je nastopal kot pianist na recitalih številnih mednarodno uveljavljenih pevcev, denimo Katia Ricciarelli, Mara Zampieri, Raina Kabajvanska, Lucia Valentini, Paolo Gavanelli, Renato Bruson, Leo Nucci, Maria Luisa Nave, Giuseppe Giacomini, Gianfranco Cecchele, Mariella Devia, Roberto Scandiuzzi, Juan Diego Florez idr. Svojo dirigentsko pot je začel leta 1994, in sicer v Teatru Municipal v španskem mestu Vigo, kjer je dirigiral Verdijevo opero Rigoletto in Rossinijevega Seviljskega brivca. V naslednji letih je dirigiral v mnogih italijanskih opernih hišah (Padova, Treviso, Rovigo, Benetke, Bologna, Verona, Macerata, Trst, Rim, Neapelj, Palermo, Sassari, Firence) in v tujih (Santa Cruz na Tenerifu, Konstanca (Dominikanska republika), Novo nacionalno gledališče ter Suntory Hall v Tokiu, Otsu, Osaki, Nagoji, Pekingu, Kantonu in Šenzenu). Nastopil je v različnih evropskih kulturnih središčih, med drugim v Beogradu, Bukarešti, Temišvaru, Nici, Sofiji, Mariboru, Ljubljani, Skopju, Kijevu, Dnjepropetrovsku, Odesi, Jekaterinburgu, Sankt Peterburgu. Njegov repertoar je izredno bogat in raznolik – prednjačijo zlasti italijanska glasbenogledališka dela belcanta (Lucia di Lammermoor, Ljubezenski napoj, Don Pasquale, Rita ali pretepen mož, Mesečnica, Norma, Seviljski brivec, Italijanka v Alžiru, Turek v Italiji), Verdija (Nabucco, Ernani, Dva Foscarija, Macbeth, Attila, Simon Boccanegra, Luisa Miller, Stiffelio, Rigoletto, Trubadur, La traviata, Ples v maskah, Moč usode, Don Carlos, Aida, Rekviem) in Puccinija (Manon Lescaut, Tosca, Madama Butterfly, Turandot, La bohème, Sestra Angelica, Plašč, Deklica z zahoda). Dirigiral je tudi Giordanovi operi Andrea Chénier in Fedora, Massenetove opere Manon, Don Kihot in Werther, Gluckovo opero Orfej in Evridika, Bizetevo Carmen, Menottijevo opero Medij, Mascagnijevo Cavallerio rusticano, Leoncavallove Glumače, Zandonaijevo opero Una partita, Delibesovo Lakmé, Offenbachovo opero Hoffmannove pripovedke, Pikovo damo Čajkovskega ter opero Adriana Lecouvreur Francesca Cilee. Med leti 2000 in 2003 je bil asistent dirigenta Daniela Orena (pri produkcijah v pariški Opéra Bastille, v Théâtre du Chatelet, v Metropolitan Operi v New Yorku idr.). Od junija 2004 do julija 2008 je bil glasbeni direktor in drugi dirigent neapeljske opere San Carlo, od leta 2008 pa je gostujoči dirigent v Operi v Sofiji.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.