5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 3. junij 2019

6. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

6. koncert Simfoničnega cikla
6. junij 2019 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Philipp von Steinaecker
Solisti: Tomaž Petrač, klavir, Miran Kolbl, violina, Andrej Petrač, violončelo
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

Program

Robert Kamplet: Invazija

Ludwig van Beethoven: Koncert za klavir, violino, violončelo in orkester v C-duru, op. 56

Allegro

Largo (attacca)

Rondo alla polacca

*****

Joseph Haydn: Simfonija št. 104 v D-duru, Hob. I: 104

Adagio – Allegro

Andante

Menuet in Trio: Allegro

Finale: Spiritoso

Robert Kamplet (r. 1971 v Mariboru) velja za plodovitega slovenskega skladatelja mlajše srednje generacije, ki je z odliko diplomiral iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, magistriral pa pri Marku Mihevcu na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kampletove kompozicije, ki nastajajo večinoma po naročilu, so bile izvedene na več pomembnejših koncertnih dogodkih in festivalih, med drugim na Noči slovenskih skladateljev, Festivalu Lent, na Svetovnih glasbenih dnevih v Belgiji, na glasbenem festivalu v Leobnu, v koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev in v okviru Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije. Avtor, ki v svojem glasbenem opusu na inovativen način združuje različne eklektične prvine pod okriljem harmonsko razširjenega neoklasicizma, je o skladbi Invazija, ki je nastala v letošnjem letu in bo nocoj prvič izvedena, zapisal naslednje: "Kompozicija temelji v vseh delih na dveh kontrastih oziroma razpotjih. Na eni strani je izražena želja po svobodnem življenju v ljubezni, miru in sočutju, na drugi strani pa to kulturo razjeda vojaška, politična, kapitalistična, medijska in predvsem internetna agresija. To je ustvarjeno z namenom, da jim množice, žal tudi otroci, podležejo. Invazija strnjeno slika razvoj človeštva do kaosa in propada civilizacije."

Ludwig van Beethoven (1770–1827) je Koncert za klavir, violino, violončelo in orkester v C-duru (op. 56) ustvarjal spomladi in poleti leta 1804, ko je doživljal obdobje neizmerne ustvarjalnosti. V teh mesecih je revidiral Simfonijo št. 1 v C-duru (op. 21), ustvaril znamenito sonato "Waldstein" za klavir, prav tako pa je zaključeval svojo tretjo simfonijo "Eroica" v Es-duru (op. 55) ter že pripravljal skice za klavirsko sonato "Appassionata" in opero Leonora s pozneje spremenjenim naslovom Fidelio. Beethoven, ki ni bil povsem prepričan, kako naj sploh ustrezno poimenuje svoje novo koncertno delo za tri soliste in orkester, je tristavčno skladbo naslovil kot "Concertante za pianoforte, violino in violončelo z orkestrom", čeprav je danes v glasbenem žargonu poenostavljeno delo označeno kot "trojni koncert". Klavirski part je Beethoven najverjetneje zasnoval za svojega učenca, tedaj komaj šestnajstletnega nadvojvodo Rudolfa, kar je očitno tudi iz tehnično manj virtuoznega parta klavirja, kot jih lahko zasledimo v Beethovnovih precej bolj virtuoznih klavirskih koncertih. Delo je skladatelj posvetil svojemu mecenu in prijatelju, knezu Josephu Franzu von Lobkowitzu, ki je tudi sam večkrat ljubiteljsko poprijel za violino in violončelo.

Čeprav sam pojem koncerta za več inštrumentalistov in orkester lahko spontano aludira na baročni concerto grosso, v katerem je manjša skupina solistov kontrastno sopostavljena preostalemu orkestru, Beethovnov "trojni koncert" nikakor ni to – glede na zasnovo glasbenega "dialoga" bi lahko zapisali, da gre prejkone za koncert klavirskega tria in orkestra. Prav zaradi kompleksnosti, ki jih ponuja različna kombinatorika inštrumentov, se je zato skladatelj spopadal predvsem s problemom, kako vsakemu solistu odmeriti dovolj pozornosti, še posebej kako oddvojiti violončelo, da ne bi ta preveč sovpadal oziroma se zlil s homogeno zvočno podobo preostalega orkestra, zlasti godal. Beethoven je oba problema domiselno rešil kar z eno potezo, in sicer tako, da je "klavirskemu triu" pogostokrat namenil samostojne odlomke, pri čemer je violončelo pogostokrat prvi, ki predstavi novo glasbeno temo. Prvi stavek (Allegro) se začenja s pritajenim vstopom violončelov in kontrabasov, ta pa se kmalu razraste v grandiozno beethovnovsko gesto, ki zajame celotni orkester. Po ekspoziciji prve teme se glasbena tekstura začenja postopoma tanjšati – vse do vstopa treh solistov, ki ga začne violončelo s svojo poetično "sprevrnitvijo" prve teme, nato pa jo v dialogu z violončelom prevzame violina in naposled še klavir kot edini nosilec pianizma. Tudi sicer se violončelo glede na občuteno podajanje glasbenih fraz izkaže kot največji nosilec glasbeno poetičnega nasploh, kar se kaže tudi v skladateljevem predpisovanju zahtevnejših višjih leg. Beethoven v nadaljevanju nameni solistom več daljših odlomkov, ki jih orkester nevsiljivo obigrava in ob določenih vrhovih zgolj dramatično podčrtuje s kratkosapnimi, toda gradioznimi "izpusti". Tematsko gradivo prvega stavka se bolj kot zaradi svoje zaokroženosti kaže briljantno in nadvse potentno v svoji dialoški razprtosti, kar je Beethovnu bolj v maniri več zaporednih ritmičnih zamahov kot pa v ostrih preobratih omogočilo večjo fleksibilnost pri gradnji dramaturške napetosti stavka kakor tudi pri poudarjanju zvočnih kontrastov med posameznimi solisti in orkestrom.

Naslednji stavek (Largo) se glede na epohalno dolžino prvega zdi skorajda kot kratki interludij med bolj dinamičnima oklepajočima stavkoma, prav tako pa se s terčnim odmikom od izhodiščne tonalitete (iz C-dura v As-dur) prestavi v popolnoma drugačen kontekst in anticipira poznejšo schubertovsko harmonsko paradigmo. Stavek se začenja s sordiniranimi godali, ki ustvarijo prepričljivo zvočno kuliso za lirično izpoved, ki se pravzaprav v duhu intenzivne izmenjave komornega tria nasloni pretežno na dialog violončela in violine ob diskretni klavirski spremljavi. Pri tem violončelo ponovno prevzame primat glasbene ekspresivnosti s predstavitvijo teme, ki jo je Beethoven označil kot molto cantabile. Z vse hitrejšim in vedno bolj dramatičnim ponavljanjem tona G v partu violončela skladatelj "markira" začetek finala, ki ga je zasnoval v obliki rondoja, tridobni punktirajoči ritem pa nam daje jasen namig, da gre za polonezo. Temo, ki jo prvi predstavi violončelo, nato izmenjaje prevzamejo violina, nato orkester, nazadnje pa še vsi trije solisti. Postopno kopičenje zvočnega volumna glasbene celote tako pridobiva tudi na jasnem plesnem impulzu finala. Po prvi lirični epizodi rondoja sledi nekoliko bolj temačno zveneč odlomek v molu, ki nam s svojim decidiranim ritmom na pokušino ponudi veličastno strumnost in briljanco poznejših Chopinovih polonez. Proti koncu stavka nas Beethoven preseneti z nenadno spremembo tridobnega ritma poloneze v hitri dvodobni zaključek, ki z vratolomno hitrostjo drvi proti cilju, toda mojster še ni rekel zadnje besede, saj iz svojega magičnega klobuka glasbenih trikov potegne še zadnji adut. Ritmični tok se tako ponovno sprevrne v tridelno polonezo, ki s svojimi drsečimi pasažami vseh treh solistov in ob ritmičnih poudarkih orkestra zmagoslavno sklene koncertno dejanje.

Več kot tri desetletja je Joseph Haydn (1732–1809) s skorajda tlačansko vnemo ustvarjal na dvorcu plemiške družine Esterházy v madžarskem kraju Fertőd, ki leži zgolj streljaj od avstrijsko-madžarske meje. V tem času je bil zadolžen za upravljanje mogočnega glasbenega "establišmenta" – dvorne kapele –, pri tem pa je vseskozi komponiral glasbo za orkester in bdel tudi nad delovanjem rezidenčne operne družbe, ki je uživala velik ugled celo pri cesarici Mariji Tereziji. Prav ta se je po prvem obisku družine Esterházy leta 1773 večkrat "oglasila" v njihovi palači, da bi prisluhnila Haydnovim glasbenogledališkim novitetam. Resnici na ljubo je treba priznati, da je bil Haydn z vsemi zadolžitvami preobremenjen z delom skoraj vse svoje življenje. In četudi njegova predanost glasbi in vsem pripadajočim obveznostim glasbenega (po)ustvarjalca ni nikoli zares zamrla, je Haydn leta 1790 vseeno občutil nekakšno olajšanje po smrti svojega mecena in glavnega "delodajalca", glasbenega ljubitelja kneza Nicolausa Esterházyja. Knezov sin Anton, ki ni gojil pretirane ljubezni do glasbe, je kmalu po očetovi smrti razpustil družinsko glasbeno kapelo, pri tem je ohranil zgolj trobilno godbo za ceremonialne potrebe. Posledično je novoustoličeni knez Anton Haydna prav tako "razbremenil" njegovih dotedanjih obveznosti in "formalno" ohranil zgolj njegov naziv kapelnika. Haydn je tako po več desetletjih neumornega ustvarjanja začel prejemati solidno pokojnino, kmalu po knezovi smrti pa se je tudi sam preselil na Dunaj.

Srečno naključje je botrovalo k temu, da se je Johann Peter Salomon, nemški violinist in impresarij, prav v času smrti kneza Nicolausa mudil v Bonnu, zato je odločil poskusiti srečo pri Haydnu, za katerega je imel velike načrte. Salomon je namreč želel predstaviti Haydnova dela v okviru svojega koncertnega cikla v Londonu, ki ga je začel prirejati leta 1786, in od takrat je bil vseskozi na preži za novimi glasbenimi "atrakcijami". Salomon je bil pri svojem "snubljenju" uspešen, in tako je Haydn prvič obiskal London že januarja 1791, kjer je ostal vse do junija naslednjega leta. V tem času je ustvaril šest simfonij in dirigiral tudi njihove praizvedbe na Salomonovih koncertih. Čeprav so vse simfonije brez izjeme doživele velik triumf, se je Haydn sredi leta 1792 vrnil na Dunaj. Toda že čez leto in pol, natančneje februarja 1794, je na Salomonovo povabilo ponovno odpotoval v London, kjer je že drugič ostal poldrugo leto. O uspehu, ki ga je Haydn ponovno doživel v Londonu, je lahko med opravljanjem svojem službe pri družini Esterházy samo sanjal, saj je presegel vsa pričakovanja.

Potem ko je dokončal tri simfonije (št. 99, 100 in 101) za Salomonov koncertni cikel, ki je bil predviden za pomlad 1794, je Haydn preživel poletje na angleškem podeželju, jeseni pa se je vrnil v London, da bi začel že s pripravami za naslednjo koncertno sezono. Toda Salomon, ki je imel zaradi vladavine jakobinskega terorja v Franciji velike težave z zagotavljanjem kvalitetnih izvajalcev in njihove varne poti v Anglijo, je bil prisiljen za naslednjo sezono odpovedati koncertni cikel. Njegov tekmec, italijanski violinist in skladatelj Giovanni Battista Viotti, ki je prirejal t. i. Operne koncerte (Opera Concerts), pa je v tem videl poslovno priložnost zase in Haydnu predlagal, naj ustvari še tri nove simfonije, ki jih bo predstavil v okviru svojega koncertnega cikla.

Zadnja Haydnova simfonija s številčno oznako 104 in "dvanajsta, ki sem jo napisal v Angliji", kot je skladatelj pripisal na prvi strani rokopisa partiture, je kmalu po praizvedbi dobila oznako "londonska", čeprav si takšen pridevek ne zasluži nič bolj kot katerakoli izmed ostalih enajstih simfonij, ki so prav tako nastale v angleški prestolnici. Nekaj dni po praizvedbi 104. simfonije, ki je bila 13. aprila 1795 v Londonu, je v časniku Morning Chronicle zaokrožila kritika, ki je skladbo pohvalila "zaradi polnosti, bogastva in veličastnosti v vseh njenih segmentih", prav tako pa so bili nekateri kritiki mnenja, da je Haydn s svojo poslednjo simfonijo presegel vse svoje dotedanje kompozicije.

Prvi stavek (Adagio – Allegro) se začenja z odločnim vstopom celotnega orkestra v unisonu, ki ga zaznamuje dvojno punktirani ritem in kvintni skok (od tona D na A). Prav ta interval postane v nadaljevanju simfonije nekakšen povezovalni motiv, ki občasno zavzame tudi zelo subtilno obliko. Potem ko uvodni motiv trikrat odbije, se glasbeni tok odene v tragično negotovost, kar nakazujejo padajoče pasaže orkestra, ki se dinamično vedno bolj stopnjujejo in kulminirajo v žalujoče turobni melodiji oboe. Drugi del stavka (Allegro) s svojimi svetimi optimističnimi toni in nevsiljivo temo, ki vzbuja zaupanje, prežene vso negotovost, kar skladatelj nedvoumno potrdi z naglim izbruhom celotnega orkestra. Kot je večkrat storil že v svojih prejšnjih simfonijah, Haydn namesto predstavitve druge teme nadaljuje z motivičnim "raziskovanjem" prve teme – šele veliko pozneje, skoraj pred zaključkom prvega stavka, se oglasi druga tema, ki pa zaradi svoje zapoznelosti učinkuje skoraj kot pomislek oziroma refleksija. Poteze padajočega motiva izrisujejo interval kvinte, ki smo ga slišali že na začetku simfonije, motivična izpeljava v nadaljevanju pa se osredotoča predvsem na frazo, ki jo s poplesavajočim staccatom zaokrožujejo toni iz prve teme, prav to pa skladatelj na novo razpre in jo zaobrne s svojimi značilnimi "prijemi". Po nastopu reprize se Haydn vrne k isti melodični frazi, ki jo z drzno in ritmično poudarjeno gesto večkrat preigra celotni orkester.

Počasnejši drugi stavek (Andante) se začenja z galantno temo, ki pa kaj kmalu zatava v dokaj turbulentno okolje in emocionalno vrvenje v nadaljnjih epizodah, pri tem pa se stavek postopoma izrisuje kot nadvse fascinantni hibrid rondoja in variacijske glasbene forme. Nekateri poznavalci Haydnovega glasbenega opusa so bili zaradi potence glasbenega izraza, ki se večkrat spogleduje z melanholično elegijo, prepričani, da se je Haydn s tem stavkom želel pokloniti spominu na prezgodaj preminulega rojaka in skladateljskega kolega, Wolfganga Amadeusa Mozarta. Menuet, ki sledi, že v prvih taktih pokaže svojo robustno ruralnost, ki jo dodatno podčrtuje še sinkopični poudarek na tretjo (najmanj poudarjeno dobo). Toda omenjeni poudarek doživi svoj negativni vrhunec, svoj antiklimaks v podobi negotove aposiopeze oziroma zamolka, s katero se začenja drugi del stavka. Trio se tako presenetljivo ne nahaja v izhodiščni tonaliteti D-dura, ampak v B-duru, ki ga zaokrožuje rahločutna svežina brzečih lestvičnih pasaž violin, katerim se prva pridruži oboa, nato pa še fagot.

Kot je ugotovil Bela Bartók s svojimi etnomuzikološkimi terenskimi raziskavami, je osrednja tema finala Haydnove Simfonije št. 104 v D-duru živahna melodija kmečke pesmi O Jelena, ki naj bi izvirala iz Hrvaške in na katero naj bi Haydn naletel med svojim službovanjem pri družini Esterházy. Po neki drugi tezi pa naj bi ga na to temo spomnili nenavadno podobni jutranji klici prodajalcev z londonskih ulic (z vzkliki "Hot cross buns!" in "Live cod!"), kjer so prodajali značilno (s križem okrašeno) pecivo na veliki petek ali pravkar ulovljene ribe trske. Sam melos nas s svojimi obrisi spomni na uvodni interval kvinte, ki značilno zaznamuje prvi stavek simfonije, medtem ko Haydn uporabi tudi preostanek vedrega napeva v nadaljevanju finala, ne da bi pri tem čutil potrebo po predstavitvi druge (kontrastne) teme. Kljub temu pa se element glasbenega kontrasta pojavi ob koncu ekspozicije, ko čez celotni orkester zazvenita vzpenjajoča se melodija, polna hrepenenja, in njen postopni upad. Prav ta moment doda simfoniji – ali vsaj njenemu finalu – novo raven ekspresivnosti in predvsem rahločutnosti, ki pa jo vseeno prevladata orkestrska razigranost in briljanca dunajskega klasicizma.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Dirigent Philipp von Steinaecker se je rodil leta 1972 v Hamburgu. Čeprav se je izšolal za koncertnega violončelista, je že med študijem intenzivno sodeloval s Sirom Johnom Eliotom Gardinerjem in njegovim orkestrom Orchestre Révolutionaire et Romantique ter s Claudiem Abbadom, sprva kot ustanovni član Komornega orkestra Gustava Mahlerja. Njegovo nadaljnjo pot je zaznamovalo predvsem obdobje sodelovanja z Lucernskim festivalskim orkestrom in Orkestrom Mozart. Oba omenjena dirigenta sta bila za Steinaeckerja največji navdih in sta imela največji vpliv na njegov nadaljnji profesionalni razvoj. Med številnimi uspehi, ki jih je nanizal v svoji bogati dirigentski karieri, velja izpostaviti dejstvo, da je bil prvi dobitnik Meelgardove nagrade za najboljšega mladega dirigenta, ki jo podeljuje vodstvo Orchestra of the Age of Enlightenment (Orkester dobe razsvetljenstva). Od takrat je pridobival bogate izkušnje kot gostujoči dirigent številnih svetovno priznanih orkestrov. Kot dirigenta, ki enako suvereno obvladuje repertoar nemške romantike kakor tudi dela druge dunajske šole, sta ga njegova strast in poglobljeno razumevanje baročne glasbe in glasbe klasicizma vodila k ustanovitvi lastnega orkestra s historičnimi glasbili, Musica Saeculorum. Do sedaj je sodeloval s številnimi mednarodno priznanimi pevci in inštrumentalisti, kot so Camilla Tilling, Dorothea Röschmann, Isabelle Faust, Guy Braunstein, Daniel Müller-Schott, Fazil Say, Sara Mingardo, Andrew Staples, Mia Person, Hanno Müller Brachmann, Peter Harvey in Boris Belkin. Med nedavnimi poustvarjalnimi vrhunci velja izpostaviti njegovo sodelovanje s Švedskim radijskim simfoničnim orkestrom, z Novo japonsko filharmonijo, s Slovensko filharmonijo, kakor tudi njegove debije z orkestrom firenškega festivala Maggio Musicale Fiorentino, Fundacijo Toscanini iz Parme, Haaško rezidenčno filharmonijo in Praško filharmonijo. Pri kritikih so še posebej cenjene njegove interpretacije Mozartove Čarobne piščali v produkciji Filharmoničnega gledališča iz Verone, Gounodeve opere La colombe (Golobica) v sienski Akademiji Chigiana ter Händlove opere Giulio Cesare (Julij Cezar) v produkciji Pariške filharmonije v sezoni 2017/2018. Med izstopajočimi dosežki velja omeniti tudi njegovo vodenje bolonjskega Orkestra Mozart, Camerate Salzburg, Orkestra bolonjskega Teatra Comunale, Toskanskega orkestra, Orkestra Haydn iz Bolzana ter Simfoničnega orkestra Kristiansand. Z orkestrom Musica Saeculorum je nastopil v Kölnski filharmoniji, na Mednarodnem baročnem festivalu v avstrijskem Melku, Velikonočnem festivalu v Aix-en-Provence ter v Essenski filharmoniji. Z Musico Saeculorum je posnel več zgoščenk, med drugim Händlov oratorij Mesija, Haydnov oratorij Stvarjenje, ki je bil nominiran za najboljši posnetek klasične glasbe v letu 2015, Brucknerjevo Simfonijo št. 1, Brucknerjeve motete, Mahlerjevo Pesem o Zemlji ter zgoščenko z aranžmaji za Salonski orkester (Salon Orchestra). Prav tako je posnel zgoščenko s švedsko sopranistko Camillo Tilling z izbranimi Mozartovimi in Gluckovimi arijami, ki jo je izdala švedska založba BIS februarja 2017.

Biografije solistov

Koncertni mojster orkestra Slovenske filharmonije Miran Kolbl je tudi prvi violinist godalnega kvarteta Tartini. Svojo glasbeno pot je začel v Mariboru (prof. Zvonka in Ivan Pal) in nadaljeval v Ljubljani (prof. Ciril Veronek). Violino je študiral pri prof. Igorju Ozimu v Kölnu in se hkrati izpopolnjeval v komorni igri pri članih slovitega godalnega kvarteta Amadeus. Študij violine je nato nadaljeval v Bernu. Za izvedbe solističnih partov v orkestrskih delih je kot koncertni mojster prejel številne odlične kritike in na povabilo dirigenta Hartmuta Haenchna dvakrat gostoval pri njegovem Nizozemskem filharmoničnem orkestru v Amsterdamu. Zgolj v eni koncertni sezoni omenjenega orkestra je izvedel vse pomembnejše orkestrsko-solistične kompozicije: Tako je govoril Zaratustra, Junakovo življenje, Šeherezado in Labodje jezero pod vodstvom dirigenta Vladimirja Fedosejeva. Orkester je vodil še pod taktirko Riccarda Mutija, Valerija Gergijeva, Nevilla Marrinerja, Schloma Mintza, Heinricha Schiffa ter glasbenega velikana Carlosa Kleiberja. Z orkestrom Slovenske filharmonije in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, kjer je bil deset let koncertni mojster, je doslej kot solist izvedel številna dela (Haydn, Mozart, Beethoven, Brahms, Tartini, Lalo, Ajdič, Bravničar, Wieniawski, Prokofjev, Sarasate, Lutosławski, Bach, Mendelssohn, Vivaldi, Golob, Pleyel idr.). Koncertiral je tudi s Simfoničnima orkestroma RTV Beograd (Čajkovski) in RTV Slovenija (Mozart), ansamblom Slovenicum (Bach), Mariborsko filharmonijo (Mozart, Prokofjev) in Bernskimi simfoniki (Brahms). S kvartetom Tartini je imel več koncertnih turnej (Španija, Švedska, Argentina, Nemčija idr.) ter nastopov po Sloveniji in v tujini (Italija, Francija, Avstrija, Srbija, Hrvaška, Makedonija, Bosna, Azerbajdžan). S harfistko Mojco Zlobko je gostoval v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Črni gori in Turčiji. Z bratoma Petrač sodeluje v komornih sestavih. Koncertira tudi s koncertnima mojstroma Dunajskih filharmonikov, Rainerjem Höneckom in Rainerjem Kühlom, bodisi kot komorni glasbenik ali solist, ter s koncertnim mojstrom Münchenskih filharmonikov, Sretenom Krstićem. Ob vodstvu Dmitrija Sitkovetskega je sodeloval pri izvedbi Mendelssohnovega Okteta. Je prvonagrajenec več državnih tekmovanj (še v času nekdanje Jugoslavije) in Tekmovanja treh dežel v Farri d'Isonzo ter dvakratni nagrajenec Prešernovega sklada (leta 1999 kot član Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije ter leta 2000 za solistično delovanje). Do sedaj je kot solist posnel več zgoščenk z orkestrom Slovenske filharmonije, s kvartetom Tartini in harfistko Mojco Zlobko.

Violončelist Andrej Petrač se je rodil v Mariboru. Po končani gimnaziji in srednji glasbeni šoli je leta 1982 začel študirati violončelo pri profesorju Otonu Bajdetu in diplomiral že po dveh letih. Med študijem je prejel številne nagrade, med drugimi prvo nagrado na tekmovanju glasbenih umetnikov Jugoslavije leta 1984, istega leta je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, leta 1985 pa še nagrado Zlata ptica. Po diplomi se je odpravil v Stuttgart, kjer je opravil specializacijo pri Antoniu Janigru in kasneje postal njegov asistent. Leta 1988 je prejel vabilo zagrebške Akademije za glasbo, kjer je postal mentor kar nekaj izvrstnim mladim violončelistom. Od leta 1992 je prvi violončelist Orkestra Slovenske filharmonije. Leta 1995 je prevzel umetniško vodenje Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in za svoje umetniške dosežke z ansamblom prejel nagrado Prešernovega sklada. Skupaj s Tonkom Ninićem in Vladimirjem Krpanom sestavlja Trio Orlando, s katerim je nastopil v vseh pomembnejših kulturnih prestolnicah Evrope. Z omenjenim ansamblom je prejel tudi najvišje hrvaško glasbeno priznanje Milke Trnine. V svojem prostem času vodi mojstrske tečaje po Sloveniji in v tujini.

Priznani slovenski pianist Tomaž Petrač se rodil leta 1969 v mariborski glasbeni družini. Prve glasbene nastope je imel na Glasbeni šoli v Mariboru. Študij klavirja je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je z odliko diplomiral v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Po diplomi se je štiri leta izpopolnjeval v Baslu, kjer je v razredu Rudolfa Buchbinderja ob zaključku študija prejel koncertno diplomo. Med študijem se je izpopolnjeval pri pianistih Leonidu Brumbergu in Paulu Baduri – Skodi, iz komorne igre pa pri Antoniu Janigru. Leta 1988 mu je Univerza v Ljubljani podelila Prešernovo nagrado za umetniške dosežke. Do danes je igral na več kot tristo koncertih po Sloveniji in na tujem. Koncertna pot ga je vodila v Italijo, Belgijo, Francijo, Švico, Madžarsko, Nemčijo, Hrvaško, Srbijo, Makedonijo in Črno goro. Kot solist je nastopil v številnih znanih kulturnih centrih in dvoranah, kot denimo v Veliki dvorani baselskega mestnega kazina, Veliki dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, Veliki dvorani HGZ v Zagrebu, v dvorani Kolarčeve Univerze v Beogradu, Veliki koncertni dvorani "Dom armije" v Skopju, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, Dvorani Marjana Kozine SF v Ljubljani ter v Dvorani Union v Mariboru. Kot solist je nastopal z različnimi orkestri (Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Baselski simfonični orkester, Makedonska filharmonija, Mariborski komorni orkester, Orkester solistov DSS, Orkester FMU iz Beograda, Varaždinski komorni orkester) ter pod dirigentsko taktirko Antona Nanuta, Marka Muniha, Marka Letonje, Simona Robinsona, Harrija Rodmanna, Nikolaja Aleksejeva, Igora Gjadrova, Nikše Bareze, Stanka Šepića, Edwarda Ambarcumjana, Lorisa Voltolinija, Tomislava Fačinija, Davida de Villiers, Jürgna Brunsa, Pavleta Dešpalja in Emanuela Villauma. Pianistov repertoar obsega več kot dvajset klavirskih koncertov Bacha, Haydna, Mozarta, Beethovna, Chopina, Liszta, Brahmsa, Čajkovskega, Rahmaninova, Prokofjeva, Škerjanca, Šivica in Arniča. Poznan je tudi po sporedih solističnih recitalov, na katerih izvaja najzahtevnejša dela, kot so Chopinove balade in scherzi, druga in tretja Chopinova sonata, oba zvezka Brahmsovih Variacij na Paganinijevo temo idr. Skrbno se posveča tudi interpretaciji del slovenskih avtorjev. Poustvaril je vrsto del slovenskih skladateljev, med drugimi Primoža Ramovša, Alojza Srebotnjaka, Vilka Ukmarja, Marka Mihevca, Dušana Bavdka, Pavleta Mihelčiča, Žige Staniča, Nenada Firšta idr. Prav tako snema za radijske in televizijske postaje RTV Slovenija, HRT Zagreb ter italijansko radio in televizijo. Njegovi posnetki so zabeleženi na desetih nosilcih zvoka. Z veliko predanostjo se posveča tudi komorni igri. Koncertira s priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki (Andrej Petrač, Mosche Aron Epstein, Vida Vujić, Aleksander Milošev, Miran Kolbl, Karolina Šantl Zupan, Nadja Drakslar idr.). Tomaž Petrač je redni profesor za klavir na ljubljanski Akademiji za glasbo. Več kot dvajset njegovih diplomantov in podiplomskih študentov uspešno nadaljuje pot glasbenih poustvarjalcev ali pedagoških delavcev na različnih ustanovah v Sloveniji in na Hrvaškem.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.