Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 31. maj 2016

6. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

6. koncert Simfoničnega cikla
2. junij 2016 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Robert Houlihan
Solista: Oksana Pečeny Dolenc, violina; Gorazd Strlič, violončelo
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

 

Program

Igor Štuhec: Drobna glasba za orkester

Andante I. – Kolo – Romanca – Poskočnica – Večerna pesem – Vesela koračnica – Žalostinka – Andante II. – Glas zvonov – Nežna pesem – Menuet – Bagatela – Ples – Berceuse – Groteska – Impresija – Allegretto – Arabeska – Miniatura – Pesem brez besed – Predstava – Intermezzo – Capriccio

Johannes Brahms: Koncert za violino, violončelo in orkester v a-molu, op. 102

Allegro

Andante

Vivace non troppo

*******

Dmitrij Šostakovič: Simfonija št. 5 v d-molu, op. 47

Moderato – Allegro non troppo

Allegretto

Largo

Allegro non troppo

 

Slovenski skladatelj Igor Štuhec (rojen leta 1932 pri Sv. Ani pri Mariboru) velja za pomembnega, plodovitega in vsestranskega glasbenega ustvarjalca, ki se je preizkušal v različnih glasbenih žanrih in oblikah. Že s šestimi leti je na očetovo željo začel igrati violino, pri trinajstih letih pa je dobil tudi prve skladateljske spodbude pri dirigentu in skladatelju Demetriju Žebretu, ki je kot umetniški vodja in dirigent mariborske Opere pomembno sooblikoval tukajšnje glasbeno življenje. Študij kompozicije je Štuhec končal pri prof. Matiji Bravničarju leta 1960, kmalu zatem pa se je izpopolnjeval na različnih seminarjih za dvanajsttonsko in elektronsko glasbo pri profesorjih Hannsu Jelineku na Dunaju in Friedrichu Cerhi v Darmstadtu. Na Štuhečevo glasbeno snovanje je še posebej vplivalo prijateljevanje z nemškim skladateljem serialne, elektronske in aleatorične glasbe, Karlheinzem Stockhausnom. Med Štuhečeva zgodnja dela za orkester spada tudi nocoj prva izvedena skladba s sugestivnim naslovom Drobna glasba, ki datira iz leta 1955. O delu je skladatelj povedal naslednje: "Ciklus kratkih skladb za orkester sem komponiral v času študija na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. Najprej sem jih napisal za klavir, nato pa inštrumentiral za simfonični orkester. Suita predstavlja sklop standardnih, karakternih ter v pesemski obliki zasnovanih glasbenih misli v značilni novoromantični in neoklasicistični preobleki s pridihom postimpresionističnih zvočnih manir, ki so se vklapljale v obdobje, ko je pri nas zavel umetniški credo socialističnega realizma." Zaporedje triindvajsetih "skladbic", ki se zvrstijo ena za drugo brez premora (suito bomo na nocojšnjem koncertu po dirigentovem izboru zaključili s sedemnajsto miniaturo), predstavlja v tem enovitem cikličnem zamahu celotni zvočni prostor, ki vseskozi niha med darmstadtsko avantgardno ekspresijo, vključevanjem motivičnih fragmentov iz slovenskega glasbenega kolorita in na trenutke simplificirano glasbeno dramaturgijo, ki je po skladateljevih besedah dostopna tudi "manj zahtevnim" ušesom.

Nemški skladatelj Johannes Brahms (1833–1897) in violinist Joseph Joachim sta bila tako profesionalno kot tudi osebnostno kot prijatelja tesno povezana že od leta 1853, ko sta se spoznala v Hannovru. Takrat je bil Brahms na svoji prvi koncertni turneji in šele na začetku svoje kariere, Joachim pa je medtem pri svojih dvaindvajsetih letih veljal za pravega glasbenega svetovljana, ki je denimo že kot "čudežni otrok" pri dvanajstih letih bistveno pripomogel k uveljavitvi Beethovnovega violinskega koncerta v D-duru (op. 61). V naslednjih desetletjih po srečanju z Joachimom je Brahms doživel več umetniških transformacij, saj se je iz neznanega provincialnega pianista prelevil v enega izmed vodilnih evropskih skladateljev svojega časa, pri čemer mu je pomagal tudi Joachim, ki je Brahmsa priporočil skladatelju in glasbenemu publicistu Robertu Schumannu. Brahms je Joachima večkrat tudi spraševal za nasvet med komponiranjem svojih del, še posebej svojega violinskega koncerta v D-duru (op. 77) iz leta 1878, za katerega je Joachim priskrbel svojo kadenco iz prvega stavka, ki je naposled postala neločljiv del kompozicije. Veliko prijateljstvo Brahmsa in Joachima, ki je trajalo natanko tri desetletja in se je zdelo tako rekoč neomajno in nezlomljivo, pa se je zaradi Joachimovega ljubosumja do svoje žene, za katero je sumil, da ima ljubezensko afero z Brahmsovim založnikom Fritzem Simrockom, in Brahmsove podpore Joachimovi ženi Amalie v obliki pisma, na podlagi katerega je ločitveni postopek med Amalie in Josephom Joachimom stekel v prid Amalie, naglo skrhalo leta 1883. Nekdaj neločljiva prijatelja tako nista spregovorila štiri leta, vse dokler se Brahms ni pokesal za svojo nepremišljeno iskrenost in leta 1887 povabil Joachima k prvi izvedbi "dvojnega" Koncerta za violino in violončelo v a-molu (op. 102), ki je obenem tudi zadnje Brahmsovo veliko koncertno delo nasploh.

Teža gosto nabranega orkestrskega tkiva, ki je tudi sicer značilna za Brahmsovo glasbeno govorico, se v tragičnih gestah pokaže že v "nevihtnem" začetku prvega stavka (Allegro). Po naglem zvočnem upadu v skorajda popolno tišino se oglasi violončelo, ki začasno prevzame glavno besedo v glasbenem dialogu. Ko violončelo zaključi svojo strastno izpoved, se v ospredje prikradejo pihala z umirjeno in tolažečo frazo, ki se manifestira kot prva "prava" melodija, ki jo v nadaljevanju povzame in razvije violina. V nadaljevanju stavka se motiv večkrat ponovi, bodisi v refleksivni ali v aktivnostni obliki, ki poslušalcu pomaga pri zvočni orientaciji, še posebej zaradi večkratnih invazij uvodnega nemirnega motiva, obenem pa deluje kot vezivni element, ki omogoča enakovredno komunikacijo med obema solistoma in orkestrom. Po predstavitvi obeh solistov se zvočna masa akumulira v namerno korakajočem gibanju, ki se močno približuje slikanju nekega usodnega trenutka, toda sredi podivjanega hrupa se nenadoma s polno samozavestjo oglasi melodija, ki so jo predstavila pihala po prvem solističnem nastopu violončela. Brahmsova spretnost manipulacije z glasbenim materialom se v vsem sijaju pokaže v izpeljavi, v kateri na novo poveže oba solista in s svežim zanosom ohrani strastnost atmosfere, ki jo postopoma stiska do dinamičnih ekstremov. Brahms zaključi prvi stavek s skorajda hlastajočo prepirljivostjo obeh solistov in orkestra, ki je začrtana v podobnih smernicah kot v prvem stavku iz skladateljeve poslednje, tj. Četrte simfonije, ustvarjene tri leta poprej.

Počasni drugi stavek (Andante) se začenja s kratko napovedjo v partu roga, nato pa še v priključenih pihali. Solista začenjata svojo "pripoved" v duhu uspavanke, in sicer ob spremljavi violin in violončelov iz orkestra, ki tvorijo nekakšen tematski odsev tega, kar igrata solista. Toda Brahms ne ostane pri mehki razčustvovanosti zibajoče melodije, zato ji doda nekaj živahnega temperamenta, ki ga evocira himnični vstop viol, kontrabasov ter ostalih godal. S postopno priključitvijo ostalih inštrumentov ustvari skladatelj nekakšen harmonski zbodljaj, ki izvabi na plano še nekaj skritih motivov, nato pa se povrne k uvodoma predstavljeni široki melodiji v partu obeh solističnih inštrumentov ob spremljavi ostalih godal v pizzicatu.

Podobno kot je Brahms pokazal svoje navdušenje nad "ciganskimi" melodijami v finalu svojega violinskega koncerta (op. 77), ki ga je ustvaril za Joachima desetletje poprej, je osrednja inspiracija sklepnega stavka "dvojnega koncerta" razposajena ljudska glasba, ki naj bi bila značilna za stepski predel, vzhodno od Budimpešte. Sredino stavka zaznamuje nagla sprememba, ki jo povzroči močno razredčenje orkestrske teksture. V posledično dinamični oslabljeni zvočni podobi izmenjajo pihala nekaj idej. Slednje diskretno uvedejo sprašujočo pasažo, ki se udejanji v nežnem migetanju godal, ob tem pa se še enkrat razživita oba solista. Po mimobežni meditaciji se Brahms povrne k rapsodičnemu momentu, ki ga še zadnjič zmehča s prožno refleksivno pasažo, toda še preden bi mignil, se otrese nakazujoče melanholije ter s kleno odločnostjo in silovitim temperamentom zaključi skladbo.

Življenje ruskega skladatelja Dmitrija Šostakoviča (1906–1975), s čigar Peto simfonijo v d-molu (op. 47) zaključujemo nocojšnji koncert in obenem tudi letošnjo sezono, se še danes lahko "bere" kot vznemirljiv roman z elementi surrealizma, groteske in obilice življenjske ironije. Čeprav je veljal za enega največjih skladateljskih upov svoje generacije, je skorajda vse življenje kljuboval manipulaciji sovjetskega totalitarizma in živel v nenehni negotovosti zaradi spremenljivega odnosa, ki so ga partijski funkcionarji gojili do njegove glasbe. Začetnemu uspehu Prve simfonije (1924) in posledični hvali politikov je sledilo postopno oddaljevanje od ortodoksne politične ideologije, še posebej po koncertni izvedbi njegove satirične opere Nos junija 1929, ki jo je zavrnilo Rusko združenje proletarskih glasbenikov. Šostakovič je dokončno padel v nemilost oblasti po izvedbi svoje opere Lady Macbeth Mcenskega okraja leta 1936, ki je bila deležna ostrih kritik v vplivnem časopisu Pravda. Že naslednje leto se je skladatelj odločil, da ponudi roko sprave s svojo Peto simfonijo kot nekakšen "ustvarjalni odgovor sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko" (besede so dolgo časa zmotno pripisovali skladatelju), ki jo je ustvarjal med aprilom in julijem 1937. Toda kljub "dobremu" namenu je Šostakovič vendarle tvegal veliko, saj simfoničnega dela ni zasnoval v predpisanem ultranacionalnem lirično-herojskem slogu, ampak po Beethovnovem modelu, kar bi si v očeh samooklicanih režimskih kritikov gotovo prislužilo vsaj oznako dekadentnosti. Prvi stavek simfonije (Moderato – Allegro non troppo) se tako bohotno razrašča v formi sonate, četudi z nekoliko obotavljajočimi gestami. Glasbeni tok se že po treh taktih naglo prelomi in se izpelje v "slepo ulico" z neizprosnim ponavljanjem treh tonov. Ta vzorec (trditev – zaskrbljeni preklic – slepi konec) se kot metastruktura ponavlja skozi vso simfonijo. Naslednja tema izhaja iz ljudske pesmi, ki pa ji Šostakovič z zgolj enim alteriranim tonom spremeni pomen in kontekst: namesto slepega čaščenja slovanske kulture se razkriva (potlačena) senčna plat čustvene agonije in notranje razrvanosti. Še večje spremembe razpoloženja se nakazujejo bodisi v ekstremnih legah inštrumentov ter v sami inštrumentaciji. Klavir in kontrabasi nenadoma vstopijo s svojo različico teme "brezupnega konca", ki ji sledijo še pihala, trobila in tolkala. Glasba postaja vse bolj vojaška in z neusmiljeno strumnostjo koraka naprej. Godala in pihala nekoliko zmehčajo zvočno podobo z otožno melodijo z začetka stavka, trobila in tolkala pa neomajno vztrajajo v pričakovanju skorajšnjega konca. V sklepnem delu prvega stavka se konfrontirajo še druge teme, ki vodijo v uvodno glasbeno misel, v zadnjih taktih pa se oglasi še začetni motiv, ki pomenljivo nakaže, da "spopada" še zdaleč ni konec.

Drugi stavek (Allegretto) je prežet z ironijo in norčavostjo, ki ju lahko pogosto zasledimo tudi v Šostakovičevi filmski glasbi in njegovi znanstvenofantastični melodrami Aelita, kraljica Marsa; v tem primeru gre za valček, ki ga Šostakovič izkrivi do te mere, da si namesto razkošnega plesnega salona lahko predstavljamo ironično burleskni prizor iz kakšne zakotne kmečke gostilne: medtem ko kmetje tacajo s svojimi težkimi blatnimi čevlji, se iz kota oglašata predirljiv klarinet in "žepna" violina. Tretji stavek (Largo) je nedvomno najbolj rahločuten del simfonije, ki ga je tedanja sovjetska glasbena publika lahko neposredno povezovala z liturgijo ruske ortodoksne Cerkve, kar je Šostakoviču uspelo evocirati s posebnim vodenjem godal, ki spominjajo na zborovsko petje. Žalostni napev te izrazito individualne lacrimose oziroma panihide, ki ga izvablja oboa ob vzdihljajih godal, je eden izmed najiskrenejših ekspresij v simfonični literaturi. S polno silo se oboa oglasi šele ob "vreščanju" kontrabasov, ki jim sledi preostali orkester: melanholično vzdušje tako postopoma popušča treznosti. Šostakovič se je na neki točki zavedal, da bo zadnji stavek simfonije "moral" zaključiti v optimističnem, slovesnem vzdušju, da bi tako zadostil "estetskim" pravilom ali celo osebnemu okusu nekaterih režimskih veljakov, začenši s Stalinom. Simfonični finale (Allegro non troppo), ki je zasnovan v skrajšani sonatni obliki (brez druge teme v reprizi), se tako začne z nekakšnim "venčkom" koračnic, ki jih preveva ljudska bahavost. Prva tema tako spominja na motiv iz opere Boris Godunov Modesta Musorgskega, v kateri je množica ljudi prisiljena oboževati carja. Druga tematska skupina se tako ob gibki godalni melodiji, sicer z velikim naporom, osredotoča na pripravo zmagoslavnega zaključka. Vendar pa se namesto pričakovanega tona H, ki bi dokončno utrdil prvenstvo D-dura (kar se naposled vseeno zgodi), Šostakovič raje večkrat odloči za ton B, kakor da bi želel publiki dopovedati, da so "vesele" harmonije prav tako lažne kot Potemkinova vas.

Benjamin Virc

Biografiji solistov

Violinistka Oksana Pečeny Dolenc je prvo glasbeno znanje pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra Musidora, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je zasedala mesto koncertne mojstrice Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki z vsega sveta in je druga koncertna mojstrica mednarodnega orkestra No Borders Orchestra. Od sezone 2013/2014 je koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor.

Gorazd Strlič je eden najprepoznavnejših slovenskih violončelistov mlajše generacije. Z igranjem na violončelo je začel pri sedmih letih pri Vladimirju Kovačiču. Študij je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Cirilu Škerjancu, pri katerem je leta 2007 končal specialistični študij. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih, predvsem pa mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri. Danes je član komornih zasedb Spiri Art in Tria Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...
Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.