5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 19. maj 2014

5. koncert Simfoničnega cikla

5. koncert Simfoničnega cikla <em>Foto: Scott Campbell</em>

Foto: Scott Campbell

press (hi-res)

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

22. maj 2014 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor

5. koncert Simfoničnega cikla

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Simon Krečič
Solistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program

Uroš Krek Rapsodični ples

Edvard Grieg Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 16
Allegro molto moderato
Adagio
Allegro moderato molto e marcato – Quasi presto – Andante maestoso

*******

Felix Mendelssohn Bartholdy Simfonija št. 3 v a-molu, op. 56, "Škotska"
Andante con moto – Allegro un poco agitato
Vivace non troppo
Adagio
Allegro vivacissimo – Allegro maestoso assai

Uroš Krek (1922–2008) velja danes za pogosteje izvajanega slovenskega skladatelja svoje generacije, ki je s svojimi premišljeno zasnovanimi deli (z izjemo opere) obogatil slovensko glasbo v tako rekoč vseh glasbenih zvrsteh. Poleg komorne in simfonične glasbe je ustvaril pomembna dela na področju vokalne glasbe, saj je pri komponiranju pogosto izhajal iz ljudskega melosa, ki ga je proučeval večji del svojega življenja. Za razliko od svojih skladateljskih kolegov in vrstnikov ni slepo sledil "najmodernejšim" tokovom 20. stoletja, ampak je tudi v svojih "najdrznejših" kompozicijah, v katerih se je sicer občasno spogledoval z modernizmom in dvanajsttonsko tehniko, ostal po izrazu zvest tradiciji romantike, po načinu komponiranja pa (neo)klasicizmu. V svojih simfoničnih delih se je najraje posvečal godalom, saj se mu je veliki orkester zdel zvočno pregost in preobilen. Zato ne preseneča, da so Krekove najlepše stvaritve posvečene prav godalnemu orkestru, kakor namigujejo njegove skladbe, kot so Sonatina za godala, Sinfonia per archi, Mouvements Concertants ali Inventiones ferales z violino solo in Canticum Resianum (za mezzosopran in komorni orkester).
Krek je za veliki simfonični orkester napisal mladostno Simfonietto leta 1951, osem let pozneje pa orkestrsko miniaturo Rapsodični ples, ki ji bomo prisluhnili na nocojšnjem koncertu. Prvotna različica skladbe, ki jo je (ob klavirju) prva izvedla violinistka Jelka Stanič, je nastala leta 1956 na pobudo koncertnega prireditelja v Swanagu na jugu Anglije, kasneje pa je na priporočilo tedanje RTV Ljubljana skladbo predelal za veliki orkester. Pridevnik "rapsodični" namiguje na nizanje plesnih ritmov v svobodni izpeljavi, katerega kontrast predstavlja spevni srednji del kompozicije. Skladatelj je po lastnih besedah ohranil koncertantno vlogo, ki jo je imela violina v prvotni različici, in jo prenesel na vse inštrumente orkestra, s tem pa je želel srbsko-panonskemu melosu pridati bravurozni zven. Krek je miniaturo Rapsodični ples označil kot primer nepretencioznega ustvarjanja, saj je namenjena "veselemu muziciranju", skladba pa je bila dokončana v času oddiha med komponiranjem zahtevnejše glasbene materije, kar ne nazadnje potrjuje tudi njen lahkotnejši značaj.

Ko je norveški skladatelj Edvard Grieg (1843–1907), ki velja danes za enega največjih skandinavskih glasbenih romantikov, še kot najstnik in študent leipziškega konservatorija slišal izvedbo Schumannovega klavirskega koncerta v a-molu v interpretaciji skladateljeve žene Clare leta 1858, je delo nanj naredilo globok vtis. Čeprav se je Grieg v svojih zrelih letih spominjal svojega leipziškega obdobja kot po večini neprijetnega, saj je preziral pretirano ukalupljenost, dlakocepsko pedantnost in obenem konservativno ozkoglednost svojih profesorjev, je nekaj let zatem (1868) v danskem mestecu Søllerød začel s skladanjem svojega edinega dokončanega klavirskega koncerta v a-molu (op. 16), ki je še danes priljubljena stalnica koncertnih dvoran. Kljub temu da ne gre zanikati vsaj začetnega vpliva oziroma navdiha, ki ga je zapustil omenjeni Schumannov koncert, pa se je Grieg po letu 1864, ko se je spoprijateljil z norveškim skladateljem Rikardom Nordraakom, močno oddaljil od vplivov nemške glasbe in je raje iskal navdih v ljudski dediščini skandinavskih narodov. Nordraakovo prepričanje, da leži prihodnost norveške glasbe v postopni osvoboditvi od vplivov "umetnih" nemških glasbenih oblik, zlasti kanona sonatne oblike, je kmalu prevzel tudi Grieg, kar se odraža v številnih glasbenih miniaturah, ki jih prevevajo ljudski glasbeni motivi, predvsem v skladbah za klavir (Lirične skladbe) in samospevih. Toda po prezgodnji Nordraakovi smrti leta 1866 je Grieg ponovno postal nekoliko bolj odprt za sodobne evropske glasbene trende.
Okoliščine, ki so botrovale k nastanku klavirskega koncerta (ta je poleg priložnostne suite Peer Gynt, Lirične suite in Simfoničnih plesov edino kompleksnejše delo za simfonični orkester), so bile nedvomno zelo ugodne: poleg prijetnejše danske klime se je pravkar poročeni Grieg vselil v hišo, ki si jo je delil s pianistom Edmundom Neupertom. Ta mu je bil pri snovanju solističnega parta za klavir v veliko pomoč, skladatelj pa mu je v zahvalo posvetil koncert, čeprav ga je Grieg v svoji izvirni različici najprej namenil spominu na umrlega rojaka Nordraaka. Praizvedba koncerta je bila 3. aprila 1869 v Kopenhagnu pod taktirko Holgerja Simona Paullija, kot solist pa je zablestel Edmund Neupert. K večji priljubljenosti koncerta po Evropi in kasneje drugod po svetu je prispeval tudi naključni dogodek naslednje leto (1870) – Griegovo srečanje s Franzem Lisztom v Rimu. Ta demonični genij romantičnega pianizma je koncertu dal svojevrstni "blagoslov" z lastno izvedbo a prima vista, tj. na prvi pogled oziroma ob prvem branju rokopisa, skladatelju pa je dal še nekaj pripomb glede klavirskega parta, ki jih je Grieg pri zadnji (peti) reviziji sicer izločil. Prvi stavek (Allegro molto moderato), ki je zasnovan kot sonatni allegro, prinaša enega najbolj prepoznavnih pianističnih uvodov, zajetega v tipično lisztovski ekshibicionistični gesti punktiranih "hladnokrvnih" kaskad, ki nastopijo takoj za tremolom pavk. Sledi prva osrednja tema, ki se najprej oglasi v pihalih (zatem le unisono v klarinetih in fagotih), a jo kmalu prevzame klavir in jo z razloženimi akordi in harmonskimi preobrazbami dramatično stopnjuje v intenziven dialog z orkestrom. Druga rahločutnejša tema nastopi v violončelih, ki jo po krajšem odgovoru v pihalih ponovno izpelje klavir (v dialogu z oboo) v nekoliko bolj prosto virtuoznih medigrah, zatem pa ponovno orkester v C-duru. Po liričnih pasažah, ki dodobra razgibajo harmonsko teksturo, in vrnitvi "motiva" uvodnih kaskad sledi reprizni del, v katerem se zaporedoma in z manjšimi odstopanji ponovita obe temi. Stavek naposled zaokrožita nekoliko rapsodično zastavljena solistična kadenca, ki jo napove orkestrski molov sekstakord na subdominanti a-mola, ter koda, ki se z združenimi močmi klavirja in orkestra zaključi v vihravo briljantnih doskokih. 
Drugi stavek (Adagio) je po svoji izjemni čustveni toplini pravi kontrast prvemu in je zasnovan v tridelni pesemski obliki. Nežna melanholična sanjarija, ki jo uvedejo sordinirana godala, se v vsem svojem sijaju razgrne v Des-duru (ta je v enharmonični terčni zvezi z a-molom!) in nekoliko spominja na zreli Elgarjev kompozicijski slog, uvodni solistični part klavirja pa se s svojo mehkobno zasanjanostjo in široko lego gibko razloženih akordov približuje Chopinovim fantazijskim melodičnim "poletom", kot v denimo v skladbi Andante spianato (op. 22). V srednjem delu je poudarek na motivični izpeljavi oziroma ritmični ornamentaciji v partu klavirja, a se tendenca ponovno preusmeri v fantazijsko dimenzijo, ki se ob statični spremljavi orkestra karseda elegantno zaključi v široki akordni legi v solističnem partu. Šele v tretjem stavku (Allegro moderato molto e marcato) pridejo do izraza nekateri ljudski motivi, ki jih je Grieg karseda spretno predelal v svoj eksemplarični romantični slog. Glede na živahnost in predvsem zaradi večtematske zasnove spominja sklepni stavek na tipični rondojski finale, čeprav je v resnici sestavljen v nekakšni hibridni glasbeni formi med sonatnim stavkom in variacijsko obliko, kar potrjujejo razmeroma pogoste modulacije tonovskega načina (iz a-mola v F-dur, ki ji sledi ponovna modulacija v a-mol, tej pa končna mutacija v A-dur). Že na samem začetku zadnjega stavka je Grieg vključil omenjene motive norveškega ljudskega plesa halling (hallingdansen), ki ga po daljšem dialogu klavirja in orkestra umiri nežna druga tema v partu flavte. Prav ta tema služi kot ponovna priložnost za razkazovanje lirične esence klavirja, ki je bila tako rekoč neodtujljiva glasbena ekspresija romantike, tej pa sledi ponovitev uvodne (živahne) teme, toda tokrat v variirani preobleki. Po mutaciji tonovskega načina v vedri A-dur se v polnem registru klavirja in zatem še celotnega orkestra razgrne plesna tema hitrega ljudskega plesa springdans, ponovitev teme iz parta flavte, ki tokrat zahrumi z vsemi razpoložljivimi zvočnimi kapacitetami, pa privzame funkcijo kode in privede koncert do zmagoslavnega zaključka.

Spomladi 1829 je Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847), ki se je medtem v Evropi že uveljavil kot ugledni skladatelj in virtuoz na klavirju, prvič obiskal Anglijo, Škotsko in še nekatere manjše britanske otoke. 30. julija je obiskal palačo Holyrood, kraljevo rezidenco v Edinburghu. Še isti dan ponoči je v pismu družini, ki je ostala v Berlinu, opisal poslopje s temačno zgodovino in svojo izkušnjo obiska: "V večernem somraku smo si ogledali palačo, kjer je živela kraljica Marija. Na ogled je bila tudi sobica, do katere vodi zavito stopnišče. Tam so našli Rizzia (David Rizzio, italijanski dvorjan, kraljičin tajnik in ljubimec, op. a.) in ga privlekli na plan, le tri sobe stran pa so ga ubili v nekem skritem kotu. Sosednja kapela je trenutno brez strehe; v njej sta se obilno razrasla trava in bršljan, na njenem oltarju, ki je zdaj v ruševinah, pa so okronali Marijo za škotsko kraljico. Vse naokrog je v razpadajočem stanju in skozi preperele stene občasno posije dnevna svetloba. Mislim, da sem v tej stari kapeli našel začetek svoje Škotske simfonije." Kakršnikoli že duhovi iz preteklosti naj bi nagovorili skladatelja, pa v njem očitno niso prebudili goreče želje po takojšnjem komponiranju, saj je z izjemo na hitro skiciranih šestnajstih uvodnih taktov z inštrumentacijskimi opombami Mendelssohn simfonijo dokončal šele trinajst let pozneje, 20. januarja 1842. Šest tednov pozneje, 3. marca, je v leipziški Gewandhaus dirigiral izvedbi simfonije iz lastnega rokopisa. Izgotovljeno partituro, ki je izšla tretja iz vrste njegovih zrelih simfonij, četudi je nastala zadnja, je Mendelssohn posvetil britanski kraljici Viktoriji, ki je bila velika občudovalka njegove glasbe.
Skladatelj je že pred praizvedbo delo označil kot striktni primer absolutne glasbe, saj naj ne bi štiristavčna simfonija imela tako rekoč nikakršne povezave s škotsko ljudsko glasbo niti z namero po glasbeni reprezentaciji palače ali na splošno pokrajine, ki naj bi navdahnila njen nastanek. Kljub temu pa so nekateri kritiki opazili, med drugim tudi Robert Schumann, ki je pisal za tedaj vplivni leipziški glasbeni časopis Neue Zeitschrift für Musik, da je v nekaterih glasbenih temah moč zaznati vpliv ljudske glasbe. Schumann, ki je prejel izvod partiture, je bil celo prepričan, da je Mendelssohnu izjemno dobro uspelo naslikati žive prizore iz Italije (ne Škotske), spet nekateri drugi so bili prepričani, da na nekaterih mestih simfonije odzvanjajo škotske dude in da občasno izstopajo glasbene podobe številnih škotskih barij in z meglico obdanih višavij, razgibani finale pa naj bi upodabljal celo zborovanje bojevitih klanov. V resnici je Mendelssohnova Škotska simfonija prav tako škotska, kot so Haydnove Londonske simfonije angleške oziroma kot je Mozartova Praška simfonija češka ali denimo Dvořákova simfonija Iz novega sveta ameriška. Skladatelj je ob neki priložnosti celo pisal očetu, da se z vsemi štiri izogiba kakršnekoli nacionalne glasbe: "Vrag naj vzame vse nacionalnosti!" Mendelssohnova glasba in s tem tudi Škotska simfonija je zato dejansko zgleden in visoko kultiviran primer buržoazne glasbe porajajoče se evropske romantike.
Štiristavčna zasnova Škotske simfonije nedvomno nakazuje nadaljevanje tradicije dunajskega klasicizma, četudi scherzo (Vivace non troppo) tokrat nastopi že po prvem stavku (in ne po počasnem drugem stavku, kot je bilo običajno). V partituri lahko zasledimo še eno posebnost, in sicer zapis attacca po prvih treh stavkih, kar bržkone odraža skladateljevo težnjo po večji povezljivosti glasbene materije, ki bi jo vmesne pavze utegnile preveč razdrobiti in umetno razsekati na samostojne enote. Dvodelna zasnova prvega stavka (Andante con moto – Allegro un poco agitato) anticipira kontrastni značaj: temačnost uvodnih taktov (v pihalih in deljenih violah) bržkone nakazuje opisano groteskno skladateljevo izkušnjo ob obisku palače Holyrood, v hitrejšem drugem delu, ki je koncipiran v sonatni obliki, pa se motivično in variacijsko izpelje počasna tema vse do izbruha viharniškega vrhunca, po katerem sledita diskretni upad in ponovitev uvodne počasne teme, ki jo skladatelj spretno uporabi kot prehod k drugemu stavku. Mendelssohn je bil svojčas cenjen zaradi svojih hitrejših glasbenih invencij (scherzev, capricciev in rondojev), zato drugi živahni stavek, ki je prav tako napisan v sonatni obliki, pri tem ni nobena izjema: uvodna melodija v pentatonski lestvici, ki jo predstavi klarinet ob ostinatnih figurah godal, se po vsaki izpeljani frazi zaključi s t. i. škotskim krcljajem oziroma s kratko predloženo noto, ki ji sledi daljša in tako naprej vse do naslednjega udarca, to pa je pravzaprav edini avtentični glasbeni idiom, ki ga lahko danes povežemo s škotsko ljudsko glasbo.
Tretji stavek (Adagio) je široko lebdeča zvočna impresija, ki spominja na viktorijanske pejsaže in jo ob razloženih pizzicatih godal izvabljajo violine. Sonatna struktura predpostavlja značajsko kontrastnost med dvema tematskima sklopoma: če je prva tema po svoji melanholični eteričnosti časovno oddaljena skladateljeva refleksija oziroma podoživljanje tragičnih dogodkov na dvoru Holyrood (usmrtitev škotske kraljice Marije in njenega ljubimca), je druga temačnejša tema odeta v ritme mrtvaške koračnice, ki jo naznani "fanfarni" motiv v pihalih. S spretnim prehajanjem in nihanjem iz ene v drugo tematsko skupino se stavek umirjeno zaključi. Finale (Allegro vivacissimo – Allegro maestoso assai) je Mendelssohn v rokopisu originalno poimenoval kot Allegro guerriero, s čimer je izpostavil nemiren, celo bojevit značaj sklepne zvočne erupcije, v kateri so nekateri kritiki uvideli prej omenjeno zborovanje škotskih klanov. Tudi ta stavek je zasnovan v sonatni obliki: prva tema se kot grozeča vojna napoved v galantnih punktiranih ritmih konjenice motivično večkrat ponovi v vseh inštrumentalnih skupinah, druga (zamišljeno melanholična) tema pa je še zadnja reminiscenca hrepenenja po izgubljeni ljubezni, ki ga prepričljivo orišejo klarineti. Preobrat iz turobne atmosfere pa nakazuje transformacija tožeče teme iz prvega stavka, ki dobi v vedrem A-duru (Allegro maestoso assai) še posebno plemenit značaj: z njo se simfonija, ne glede na tragično epizodo iz angleške zgodovine, ki jo je pred Mendelssohnom prepričljivo insceniral tudi Donizetti v tragični operi Maria Stuarda, spravljivo in mogočno zaključi.
Benjamin Virc

BIOGRAFIJI

Simon Krečič, dirigent
Simon Krečič je leta 2002 zaključil študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant prof. Acija Bertonclja, julija 2005 pa še podiplomski študij klavirja na visoki umetniški šoli v Bernu v razredu prof. Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu prof. Milivoja Šurbka. V času podiplomskega študija klavirja v Švici je študiral še dirigiranje v razredu prof. Dominiqua Roggena. V teh letih je dirigiral več švicarskim orkestrom, kot so UNI Orchester Bern, Kammerorchester Spiez, Orchester der HKB Bern idr. Maja 2005 je posnel svojo prvo dirigentsko zgoščenko – otroško opero Schneewyttli Rolanda Zossa, ki je bila kasneje nagrajena. V sezoni 2006/2007 je deloval kot pianist korepetitor v Operi SNG Maribor. Novembra 2008 je na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v italijanskem Grossetu prejel tretjo nagrado ter dirigiral tamkajšnjemu mestnemu orkestru na zaključnem koncertu nagrajencev. Od marca 2009, ko je dirigiral koncert v okviru Slovenskih glasbenih dni, je redni gost orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je vodil na številnih koncertih: februarja 2010 s solisti – nagrajenci tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije, na dveh mladinskih koncertih v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije, na koncertu v Zagorju oktobra 2010 ter s solisti ljubljanske glasbene akademije januarja 2011 in februarja 2012. Z orkestrom Slovenske filharmonije je januarja 2013 nastopil na turneji v okviru cikla Pika, točka, tačka v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Januarja 2014 bo dirigiral orkestru Slovenske filharmonije na koncertu Modrega abonmaja. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od oktobra 2007 do decembra 2012. V tem času je sodeloval kot korepetitor pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih je bil tudi asistent dirigenta (denimo pri Rossinijevi operi Seviljski brivec in pravljični operi Pastir Petra Šavlija). Pripravil in vodil je projekt Humor v glasbi 18. stoletja ter dirigiral orkestru ljubljanske Opere na koncertu s solisti Akademije za glasbo aprila 2012. Februarja 2011 je bil prav tako asistent dirigenta pri predstavi Werther Julesa Masseneta v produkciji madridske Kraljeve operne hiše. Zadnjih nekaj let veliko sodeluje s Simfoniki RTV Slovenija, kjer je bil redno zaposlen v sezoni 2012/2013. Med drugim je dirigiral koncert za Glasbeno mladino ljubljansko, božična koncerta leta 2010 in 2012, koncert ob dnevu Evrope maja 2012, gala novoletni koncert decembra 2012, koncert filmske glasbe novembra 2013 ter številna snemanja. Februarja 2013 je dirigiral koncert Noč klavirjev, na katerem je bilo v enem večeru izvedenih kar pet klavirskih koncertov. Januarja 2014 bo z istim orkestrom interpretiral glasbo Felixa Mendelssohna Bartholdyja na koncertu iz cikla Mozartine. Simon Krečič je prepoznaven tudi kot dirigent sodobne glasbe. Dirigiral je na številnih koncertih festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Izvedel je številne skladbe pomembnih sodobnih slovenskih (Nina Šenk, Uroš Rojko) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Kot pianist je zelo iskan komorni glasbenik. Sodeloval je z glasbeniki vseh generacij, med drugim z Aleksandrom Madžarjem, Primožem Novšakom, Luko Šulićem, Igorjem Mitrovičem, Matejem Šarcom, Jako Stadlerjem, Branimirjem Slokarjem, Radovanom Vlatkovićem, Stankom Arnoldom, Marcosom Finkom, z ansamblom Slavko Osterc, s pihalnim kvintetom Slowind itd. Oktobra 2008 sta se z violinistko Anjo Bukovec vrnila s svetovne turneje, v okviru katere sta nastopila v najprestižnejših dvoranah pomembnih kulturnih središč, kot so Washington, Edinburgh, New York, Ottawa, Kairo, Madrid, Lizbona, Berlin, Kijev, Praga, Bratislava, Tel Aviv, Sarajevo, Skopje itd. Z decembrom 2013 je začel mandat umetniškega in glasbenega direktorja Opere SNG Maribor.

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Slovenska pianistka in zaslužna profesorica Dubravka Tomšič Srebotnjak se je začela učiti klavir s štirimi leti pri profesorici Zori Zarnik na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Svoj velik glasbeni talent je kot "čudežni otrok" pokazala na svojem prvem pianističnem nastopu pri petih letih. Po nasvetu uglednega pianista Claudia Arraua je z dvanajstimi leti nadaljevala študij v ZDA na prestižni newyorški Juilliard School of Music pri prof. Katherine Bacon, pri sedemnajstih pa je z odliko diplomirala z dvema posebnima nagradama (Ernest Hutcheson Special Award, Carl M. Roeder Memorial Prize). Udeležila se je tudi glasbenega seminarja pri skladatelju Dariusu Milhaudu in pianistu Aleksandru Uninskem v Aspnu. Še isto leto je bila na državnem tekmovanju v New Yorku izbrana za največji glasbeni talent ZDA v starostni skupini od 12 do 16 let. Debitirala je z orkestrom Newyorške filharmonije, po recitalu v znameniti veliki dvorani Carnegie Hall v New Yorku pa se je dve leti izpopolnjevala pri legendarnem pianistu Arthurju Rubinsteinu. Leta 1961 je osvojila tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju Ferruccio Busoni v Bolzanu, leta 1967 pa prvo nagrado in zlato medaljo na mednarodnem tekmovanju "Mozart Festival" v Bruslju. Njena bogata pianistična pot jo je vodila po vseh pomembnih glasbenih metropolah in kontinentih sveta, od Evrope, Amerike, Azije, Avstralije in Afrike. V svoji dolgoletni karieri je nastopila na skupno več kot 4.500 samostojnih recitalih in koncertih na številnih glasbenih festivalih in v pomembnih koncertnih dvoranah s prestižnimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona, salzburški orkester Mozarteum, Češka filharmonija, orkester Slovenske filharmonije, Državna kapela iz Dresdna, Filharmonični orkester francoskega radia iz Pariza, Amsterdamski filharmonični orkester, Münchenski filharmoniki, Simfoniki berlinskega radia, Newyorška filharmonija, leipziški orkester Gewandhaus, Dresdenska filharmonija, Moskovski državni orkester, orkester Gulbenkian iz Lizbone, Atlantski simfonični orkester iz Kanade, Filharmonija Mexico City, Simfoniki italijanskega radia iz Milana, Simfoniki iz Bostona, Detroita, San Francisca, Louisiane, Montereya, Sydneyja, Melbourna, Adelaida, Pertha, Hobarta, Honoluluja itd. Sodelovala je z mnogimi uglednimi dirigenti, kot so Seiji Ozawa, Wolfgang Sawallisch, Bernard Haitink, Neeme Järvi, Hans Graf, Edo de Waart, John Pritchard, Rudolf Kempe, Herbert Blomstedt, Carlos Miguel Prieto idr. Veliko je snemala za pomembnejše radijske in televizijske postaje (tudi za BBC) po svetu ter od leta 1987 posnela več kot devetdeset  zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch International Records, Pentagon Classics, IPO Recordings, Stradivari Classics, Pilz Media Group, Založba kaset in plošč RTV Slovenija itd. Oktobra 2003 je prejela veliko diskografsko nagrado (grand prix du disque) Lisztove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo leta z deli F. Liszta. Posnela je klavirske koncerte Ludwiga van Beethovna, Brahmsa, Haydna, Mozarta, Chopina, Griega, Liszta, Saint-Saënsa, Schumanna, Rahmaninova, Čajkovskega ter dela za klavir solo od baroka do 20. stoletja. Vodi mojstrske tečaje in je članica žirij številnih pomembnih mednarodnih pianističnih tekmovanj: Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven (na Dunaju), Santander, Bach (Leipzig), AXA (Dublin), Cleveland, Minneapolis (International piano e-competition), Robert Schumann (Zwickau). Leta 2013 ji je ljubljanska Akademija za glasbo, na kateri poučuje od leta 1966, podelila naziv zaslužni profesor. Za svoje umetniške dosežke je prejela številne nagrade, med drugim Župančičevo nagrado (1970), Zlato liro in povelje (1974), Prešernovo nagrado (1975), nagrado AVNOJ (1976), orden zaslug za narod s srebrnimi žarki (1981), zlato medaljo in red sv. Fortunata (Mainz, 1987), zlato CD-ploščo Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 1988), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1989) ter nagrado "Orlando" (Dubrovniški poletni festival, 2005). Od leta 1995 je častna članica Slovenske filharmonije, leta 2005 pa je postala častna meščanka mesta Ljubljana.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.