5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 23. april 2018

5. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

5. koncert Simfoničnega cikla

25. april 2018 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Aleksander Drčar
Solist: Martin Belič, flavta
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

Program

Milko Lazar: Deimos in Fobos, za simfonični orkester

Joaquín Rodrigo, prir. James Galway: Fantasía para un gentilhombre,

koncert za flavto in orkester

I. Villano y ricercar

II. Españoleta y fanfarria de la caballería de Nápoles

III. Danza de las hachas

IV. Canario

*********

César Franck: Simfonija v d-molu

Lento – Allegro ma non troppo

Allegretto

Finale: Allegro non troppo

Vsestranski glasbeni ustvarjalec, pianist in čembalist Milko Lazar (1965) sodi med tiste redke slovenske glasbenike, ki jih je vztrajna pot lastnega sloga vodila v različne oblike glasbene ekspresije – od izvajanja baročne glasbe, jazza, improvizacije, pa vse do ustvarjanja lastnih kompozicij v karseda različnih zvrsteh. Lazarjeva glasbena govorica zavzema različne registre zvočne plastičnosti, njegova invencija pa se prosto giblje v medprostoru glasbenega postmodernizma in se kaže ne nazadnje tudi v vse daljšem spisku glasbenih del, nastalih v zadnjih dveh desetletjih, za katere je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 2005, pet let zatem pa še Župančičevo nagrado. "Predkontekst" prve skladbe nocojšnjega koncerta, Deimos in Fobos, ki jo je leta 2015 Lazar ustvaril za simfonični orkester, izvira iz grške mitologije in njene posledične "aplikacije" v astronomiji. Dva naravna satelita planeta Mars, Deimos (gr. Groza) in Fobos (gr. Phobos: Strah), sta dobila imeni po sinovih starogrškega boga vojne Aresa (poznejšega rimskega boga vojne Marsa) in boginje ljubezni Afrodite. Deimos je kot zvesti spremljevalec svojega očeta na vojnih pohodih poosebljal grozo, medtem ko je njegov brat Fobos v ljudeh vzbujal strah, paniko in beg. Kot Afroditina sinova dvojčka sta utelešala tudi strah pred izgubo. Čeprav ju klasična grška umetnost prikazuje kot dokaj neizstopajoča (celo povprečna) mladeniča, je bil Fobos občasno upodobljen z levjo glavo (ali levjo grivo).

O skladbi Deimos in Fobos, ki je svojo praizvedbo doživela 12. februarja 2015 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v interpretaciji orkestra Slovenske filharmonije, je skladatelj zapisal: "Mars ima dve luni, Deimos in Fobos. Deimos se vrti okoli Marsa počasi in na veliki razdalji, Fobos pa ravno nasprotno, tj. hitro in na majhni razdalji. Pravzaprav ne vem natančno, zakaj me je zaneslo v svet kroženja dveh na videz nepomembnih objektov. Mogoče je razlog moja fascinacija nad kroženjem kot takim. Ne nazadnje morda tudi zavedanje, da pravzaprav ni samodejnega neskončnega kroženja brez dovajanja dodatne energije in da je v našem vesolju vse odvisno od vsega. Morda pa me je pritegnil fenomen sobivanja dveh različnih objektov-subjektov, pa čeprav vsakega v svojem času, enega v približevanju in drugega v oddaljevanju."

Glasbeno delo, ki mu bomo prisluhnili v nadaljevanju koncerta in nosi naslov Fantasía para un gentilhombre (kar bi lahko dobesedno prevedli kot Fantazija za plemiča), je španski skladatelj Joaquín Rodrigo (1901–1999) sicer izvirno ustvaril za solistično kitaro in orkester, toda že leta 1978, ko je irski virtuoz na flavti James Galway v Londonu predstavil Rodrigov Pastoralni koncert za flavto in orkester (Concierto pastoral), se je Galway navdušil nad idejo, da bi omenjeno Rodrigovo Fantazijo za plemiča priredil za flavto solo in orkester, v kar je skladatelj tudi privolil. Kljub temu je Rodrigo pozorno bdel nad morebitnimi spremembami izvirnika v novi priredbi, pri tem pa je Galwayu dal več konstruktivnih pripomb, ki so pripomogle h karseda optimalnemu "izkoristku" solističnega potenciala flavte in ohranitvi izvirnega duha kompozicije. Na tem mestu ni odveč zapisati, da se je Joaquín Rodrigo v zgodovino 20. stoletja zapisal kot eden najvplivnejših skladateljev za kitaro, bodisi solo ali v kombinaciji z orkestrom, in to kljub razmeroma skromnemu opusu, kar pa velja pripisati predvsem njegovemu težavnemu življenju – od svojega tretjega leta je bil namreč popolnoma slep po prestani bolezni (epidemiji davice). Med njegovimi najbolj znanimi deli je Concierto de Aranjuez (prav tako za kitaro in orkester), ki je po praizvedbi leta 1940 doživel velik mednarodni uspeh. Rodrigo je svoj nesporni ustvarjalni dar razvijal s študijem kompozicije pri uveljavljenem francoskem skladatelju Paulu Dukasu in svojem rojaku Manuelu de Falli, ki sta na avtorja pustila močan pečat.

Rodrigo je svojo Fantazijo za plemiča, podobno kot nekateri drugi skladatelji – Respighi s svojimi Antičnimi arijami in plesi, Peter Warlock s Capriolsko suito in pozneje Britten z Dvornimi plesi iz opere Gloriana (op. 53a) –, zasnoval kot poklon glasbeni preteklosti, konkretno izročilu različnih španskih pokrajin. Skladatelj je delo posvetil svojemu rojaku, priznanemu kitarskemu virtuozu španske baročne glasbe 17. stoletja, redovniku in skladatelju Gasparju Sanzu (1640–1710), ki je pravzaprav že dobri dve stoletji pred nastankom Fantazije leta 1954 ustvaril vse glasbene teme, Rodrigo pa jih je nato samo nekoliko predelal in orkestriral. S plemičem, ki ga Rodrigo navaja v naslovu dela, pa ni mišljen samo Sanza, ampak tudi Rodrigov sodobnik in kitarski virtuoz Andrés Segovia, ki je Fantazijo prvič izvedel 5. marca 1958 v San Franciscu.

Že sama štiristavčna struktura koncertnega dela s sugestivnimi naslovi namiguje na dokaj razgibano glasbeno pokrajino, ki poslušalcu naslika različne plesne prizore iz Španije, z uporabo nekaterih baročnih glasbenih oblik in kompozicijskih principov, zlasti kontrapunkta, pa nam približa tudi oddaljene glasbene podobe 17. stoletja. Tudi v Galwayevi priredbi, ki podčrta tako intimne poteze flavte kakor tudi njen velik potencial glasbenega ornamentiranja in virtuozne monstruoznosti – ta  se namesto možnosti večglasnega igranja na kitari zvede v enovito melodično linijo flavte –, se Fantazija osredotoča na jasno predstavitev glasbenih tem in seveda predvsem na njihov plesni značaj. Prvi stavek (Villano y ricercar) se začenja z dvojnim metrumom, ki je zasnovan po istoimenskem španskem plesu (s petjem) s konca 16. stoletja, za katerega je bila značilna postopna akordna progresija. Osrednji del stavka (ricercar) pa predstavi glasbeno temo v tipičnem "ohlapnem" kontrapunktu orkestra z nekoliko svobodnejšimi izpeljavami, ki so se pozneje preoblikovale v eno izmed najeksaktnejših glasbenih oblik – fugo. 

Makrotonalni načrt drugega stavka se razgrne v zaporedju treh značilnih odsekov (v obliki ABA). Prvi del (Españoleta) je španski dvorni ples v tekočem šestosminskem taktu, ki sicer izvira iz Italije, v drugem delu pa se, kot namiguje že naslov, v nekoliko poživljenem glasbenem impulzu oglasijo zvoki "fanfar neapeljske konjenice". Drugi del naslova omenjenega stavka, ki mu nato sledi še ponovitev prvega dela, pa izpostavi dejansko zgodovinsko referenco na špansko okupacijo severne Italije v 17. stoletju, ki ji je prisostvoval tudi "plemiški virtuoz" Gasper Sanz. Značilne harmonije in uporaba "col legno" tehnike pri godalih (tj. igranja z lesenim delom loka po strunah) dajejo stavku poseben pridih. Tretji stavek, Ples bakel (Danza de las hachas), zavzame v kontekstu celotne skladbe vlogo nekakšnega scherza. Ples s prepoznavnim punktiranim ritmom, ki je bil svojčas priljubljen tako med ljudstvom kot aristokracijo, je predvidel tudi uporabo bakel, ki so pri veliki hitrosti švigale mimo plesalcev. Razgibano in optimistično razpoloženje skladatelj sklene s finalom, tokrat s plesom Canario, ki ne izvira s Kanarskih otokov, kot bi morda mislili na prvi pogled, ampak iz Francije sredi 17. stoletja, kjer so želeli zajeti prav to izmuzljivo eksotičnost avtohtone (ljudske) kulture Kanarskih otokov. Pod napetim lokom tekočega šestosminskega ritma se pogosto oglasi svojevrsten glasbeni "preskok" v obliki hemiole, ki jo namesto dveh enakovredno razporejenih metričnih pulzov tvorijo tri takšne "enote", ne da bi se pri tem spremenila oznaka taktovskega načina. Kadenco za kitaro (oziroma flavto) je, kot veleva baročna tradicija, skladatelj prihranil za bleščeč glasbeni zaključek.

Čeprav se je v Liègeu rojeni skladatelj César Franck (1822–1890) v glasbenem svetu uveljavil že kot čudežni otrok oziroma kot mladi virtuoz na klavirju – to je dodobra izkoriščal njegov oče Nicolas-Joseph, ki je vztrajal, da njegov sin nastopa na koncertnih turnejah –, je šele v poznih letih dozorel kot skladatelj. Ko se je mladi César s svojo družino (očetom in materjo) preselil v Pariz, da bi tam nadaljeval študij na znamenitem Glasbenem konservatoriju, je najprej doživel neprijetno zavrnitev zaradi svojega belgijskega porekla. Césarjev oče je nato nemudoma interveniral in v sinovem imenu poslal prošnjo za pridobitev francoskega državljanstva. César, ki je vselej izkazoval izjemne študijske uspehe in je že med študijem prejel več nagrad (seveda kot solist), se pod močnim očetovim vplivom ni potegoval za prestižno Rimsko nagrado (za kompozicijo). Šele srečanje s Franzem Lisztom leta 1842 med Franckovo koncertno turnejo je v tedaj dvajsetletnem Césarju podžgalo strast do komponiranja, ki pa se je na polno razcvetela, podobno kot pri Brucknerju, šele v njegovem poznem obdobju. Čeprav je Franck ustvaril več tehtnih del za simfonični orkester, med drugim kar pet simfoničnih pesnitev, Simfonične variacije za klavir in orkester, je napisal zgolj eno samo simfonijo (v d-molu), pa še to prejkone na pobudo lastnih študentov.

Franckova Simfonija v d-molu v nasprotju s tedanjimi estetskimi trendi ni sledila toliko Beethovnovi simfonični tradiciji kot novonemški šoli, ki se je zavzemala za radikalno prenovo nemške romantične tradicije, zato ne preseneča, da je Franck v svoji tristavčni simfoniji skušal spraviti navidezno različne formalne težnje Beethovnovega simfoničnega modela s principi Lisztove simfonične pesnitve v tematsko enovito celoto ter pri tem ohraniti francosko sonornost. Kljub temu – ali prav zaradi tega – pa francoska glasbena publika še leta 1889, tj. šest let po Wagnerjevi smrti oziroma tri leta po Lisztovi smrti, ni povsem sprejela (ali dojela) "nedefinirane nravi" dela, kot je o razmeroma hladni recepciji simfonije po praizvedbi 17. februarja 1889 na pariškem Glasbenem konservatoriju zaskrbljeno zapisal glasbeni kritik, skladatelj in Franckov zvesti učenec, Vincent d'Indy.

Morda pa se odgovor na vprašanje o slabem odzivu publike prej kot v enigmatičnem razvozlavanju tematske pregnetenosti simfonije skriva v njenem prevladujočem temačnem vzdušju. Celotna Franckova partitura je namreč nasičena s ponavljajočim se tritonskim motivom iz prvega stavka, ki je nekakšen odmev Beethovnovega poslednjega godalnega kvarteta, pod katerim je avtor zapisal "Muss es sein?" (Mora (res) biti (tako)?). Prav ta citat je Liszt edinstveno vključil v svojo simfonično pesnitev Les préludes, motiv pa spominja tudi na Wagnerjev motiv usode iz tetralogije Nibelungov prstan.     

Drugi stavek (Allegretto) je prav tako svojevrstni amalgam tradicionalnega počasnega glasbenega utripa in scherza, ki mu sledi, četudi mu Franck ni namenil samostojnega stavka. Osrednjo melodijo stavka, ki se pred poslušalcem razgrinja v razmeroma počasnem, predstavi angleški rog. In prav izbira tega inštrumenta je očitno še posebej razjezila enega izmed profesorjev pariškega konservatorija, ki ga d'Indy ni imenoval, z argumentom, ki razkriva klasicistično oziroma de facto konservativno naravnanost poslušalstva: "Skušajte se spomniti kakšne Haydnove ali Beethovnove simfonije, ki bi vsebovala part angleškega roga." Razjarjeni poslušalec se seveda ni spomnil, da je specifično barvo "problematičnega" inštrumenta s pridom izkoristil eden izmed pionirjev francoske romantične simfonike Hector Berlioz v svoji Fantastični simfoniji. Kakorkoli že, nenadno oglušela godala v drugem delu stavka s svojo odsotnostjo (v prid pihalom in trobilom) jasno napovejo nastop skercoznega elementa.

Simfonični finale (Allegro non troppo) ponovno predstavi vse teme, podobno kot se zgodi v Beethovnovi Deveti. "Toda te se," kot je zapisal Franck, "ne vrnejo kot samostojni citati, ampak sem jih razvil in jim dodelil nove vloge povezovalnih elementov." Franck je s tem citatom pravzaprav povzel (oblikovno) bistvo celotne zvočne podobe, ki se manifestira v nenehnem kroženju in preoblikovanju istega v novo celoto. "S tem delom sem tvegal veliko, toda naslednjič bom poskusil še veliko več," je po končanem ustvarjalnem procesu zapisal Franck, ki ni zgolj zaradi starosti, ampak bržkone tudi zaradi omenjene hladne reakcije občinstva napisal več nobenega simfoničnega dela. Šele po njegovi smrti leta 1890 se je simfonija v d-molu začela pogosteje izvajati – kot svojevrstno prelomnico v izvajalski zgodovini dela pa lahko štejemo spektakularno izvedbo simfonije v Parizu leta 1893, zaradi katere je ekspresivna glasbena govorica Césarja Francka postala hitreje in vse pogosteje dostopna številnim poslušalcem po vsem svetu.

Benjamin Virc          

 

Biografija dirigenta

Aleksander Drčar, dirigent

Dirigent Aleksander Drčar se je rodil v Münchnu leta 1966. Študij dirigiranja je z odliko zaključil na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju v razredu Karla Österreicherja. Med letoma 1992 in 1999 je pustil pomemben pečat v Mestnem gledališču v Celovcu, kjer je najprej kot dirigent, nato pa še kot glasbeni direktor močno razširil svoj operni repertoar. Leta 1997 je bil asistent dirigenta Christopha von Dohnányija pri operni produkciji Mozartove Čarobne piščali na Salzburškem festivalu. Njegovo umetniško delo je tesno povezano z eno izmed največjih evropskih glasbenih prestolnic, Dunajem, kjer se je uveljavil predvsem kot operni dirigent. Bil je tudi gostujoči dirigent Slovenske filharmonije in simfoničnega orkestra upravne enote Aiči v Nagoji na Japonskem. Med letoma 2000 in 2003 je večkrat gostoval tudi v Hamburški državni operi, kjer je dirigiral Verdijevi operi Rigoletto in Otello ter Puccinijevo Tosco. Med njegovimi najvidnejšimi uspehi velja izpostaviti njegovo delo gostujočega dirigenta s svetovno priznanimi orkestri, kot so Berlinska filharmonija, Bochumski simfoniki, Državni orkester Renske filharmonije, Brucknerjev orkester iz Linza, Klangforum z Dunaja itd. Leta 2015 je postal tudi profesor dirigiranja na priznani glasbeni univerzi Mozarteum v Salzburgu, med njegovimi zadnjimi dosežki pa velja omeniti glasbeno vodstvo produkcij Puccinijevih oper Manon Lescaut in La bohème v Hannovrski državni operi leta 2016, v preteklem letu pa je posnel tudi zgoščenko z dunajskim Radijskim simfoničnim orkestrom.   

Biografija solista

Martin Belič, flavta

Eden najvidnejših slovenskih flavtistov Martin Belič se je rodil leta 1981 v Mariboru. Njegovi prvi glasbeni mentorji so bili Adam Biczkey, Karla Škarpa, Bojana Rojko in Violeta Ozvatič. Leta 2003 je z odliko diplomiral iz pedagoške in koncertne smeri na salzburški glasbeni akademiji Mozarteum pri Ireni Grafenauer in Herti Mergl. V letu 2007 je z odliko magistriral na koncertni smeri flavte ter vpisal podiplomski študij v Salzburgu v razredu Michaela Martina Koflerja. Leta 2006 je bil dobitnik štipendije Yehudija Menuhina "Life music now", na mednarodnih tekmovanjih "Intermusica Birkfeld 2009" in Theobalda Böhma leta 2011 v Münchnu pa je prejel prvo nagrado in bil skupni zmagovalec. Februarja 2009 je izšla njegova zgoščenka Mladi virtuozi 1, na kateri je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija posnel Koncert za flavto in orkester Carla Nielsena. Od leta 2010 je asistent Michaela Martina Koflerja na mednarodnem mojstrskem tečaju za flavto v Celovcu. Ob solističnih koncertih in komornih recitalih je snemal in koncertiral še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in z Zagrebškimi filharmoniki. Sodeluje tudi z Orkestrom Bavarskega radia, s Simfoničnim orkestrom Bruno Walter iz Bratislave, Pihalno filharmonijo Univerze Mozarteum iz Salzburga, Simfoničnim orkestrom Spodnjega Porenja in z Würtemberškim komornim orkestrom. Martin Belič od leta 2007 živi in ustvarja v Münchnu in je član orkestra Münchenskih filharmonikov.

Alan Kavčič
Odnosi z javnostmi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Slovenska 27, SI-2000 Maribor

T +386 2 250 61 39
F +386 2 250 62 10
M +386 41 697 121

 


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.