5. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

5. koncert Simfoničnega cikla
22. april 2015 ob 19.30, Dvorana Union

Dirigentka Živa Ploj Peršuh
Solistka Eva-Nina Kozmus, flavta

Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program
Giacomo Puccini: Capriccio sinfonico (Andante moderato sostenuto)
Jean Françaix: Koncert za flavto in orkester
Presto
Andantino
Scherzo
Allegro
Allegretto con spirito molto
Vivo subito

*****
Giacomo Puccini: I crisantemi (Andante mesto)
Edward Elgar: In the South (Alassio), op. 50
Vivace – Nobilmente (molto sostenuto) – Molto espressivo e largamente – Poco meno mosso – Grandioso – Meno mosso, molto tranquillo – Tempo I. – Poco meno mosso – Tempo I. – Molto allegro – Grandioso

Čeprav se je italijanski skladatelj Giacomo Puccini (1858–1924) že za časa življenja uveljavil kot eden najpomembnejših ustvarjalcev opere na križpotju 19. in 20. stoletja, je svoj nesporni talent pokazal tudi v peščici del za simfonični orkester. Po Simfoničnem preludiju v A-duru (Preludio sinfonico), ki ga je ustvaril leta 1882, ko je že dve leti študiral kompozicijo na uglednem milanskem konservatoriju, je naslednje leto, natančneje poleti 1883, kot svojo zaključno diplomsko nalogo napisal tudi Capriccio sinfonico, ki je bil pod taktirko Franca Faccia, slovitega dirigenta in tedanjega glasbenega direktorja milanske Scale, prvič izveden na študentskem koncertu 14. julija istega leta. Puccini je delo ustvaril v zelo kratkem času, v stanju tako rekoč "vzhičenega navdiha", kakor je pozneje pripovedoval svojemu biografu Arnaldu Fraccaroliju. Po skladateljevem pričevanju je delo na zadnje strani že popisanega papirja in na koščke časopisov komponiral doma, na ulici, v razredu, v milanski gostilni Aida ali v kavarni hotela Excelsior pri "dobrem starem gospodu Gigiju". Skladba je kljub neobičajni zvočni podobi, ki je študentom konservatorija že na vajah povzročala nemalo težav, doživela sijajen odziv pri publiki. Celo operni skladatelj Amilcare Ponchielli (1834–1886) je svojo prvotno skepso v pismu Puccinijevi materi Albini nadomestil z navdušenjem in trdno vero v skladateljevo uspešno kariero: "Tiste, ki si zaslužijo, bo slejkoprej tudi doletela čast. Ob svojem času bo vaš sin prejel zasluženo nagrado." Tudi tedaj vplivni kritik časnika La Perseveranza, Filippo Filippi, je pohvalil skladateljev nenavaden dar za simfonično teksturo, zlasti smisel za orkestracijo, briljantno tehniko, glasbenogledališki potencial, posebni slogovni pečat in dramsko ekspresijo, "ki jo redko zasledimo tudi pri najzrelejših skladateljih".

Strast in nenavadno bogata zvočnost, ki sta značilni tudi za Puccinijev Capriccio sinfonico, odzvanjata že v uvodnih dramatičnih gestah iz prvih taktov "pihalnega zbora". Finejše melodije, ki sledijo, nas spomnijo na Puccinijevo subtilnost in lirizem, ki ga je spretno razvijal že kot študent. Eno izmed tem iz nadaljevanja si je skladatelj izposodil tudi za zborovski rekviem iz tretjega dejanja opere Edgar (1889), tema iz hitrejšega središčnega dela pa je danes bolj znana kot uvodni motiv boemov iz Puccinijeve priljubljene, a čustveno nabite opere La bohème (1896). Tematsko epizodo iz nadaljevanja skladbe zapolnjuje ritem valčka, ki se postopoma izvije iz goste teksture, uvodno razigrano razpoloženje pa ob boku nekaterih zvočnih "poletov" sklene ta zgodnji manifest Puccinijeve ustvarjalne zrelosti.

Jean (René Désiré) Françaix (1912–1997) velja za enega najvidnejših predstavnikov francoskega neoklasicizma. Njegov izrazit glasbeni dar se je ob spodbudi staršev, obeh glasbenikov (oče je bil ravnatelj glasbenega konservatorija v mestu Le Mans, skladatelj in pianist, mati pa pevska pedagoginja), naglo razvijal v virtuoznost, kot "čudežni otrok" pa je že pri šestih letih napisal prve skladbe, v katerih se zrcali močan estetski vpliv Mauricea Ravela in impresionizma nasploh. Nocoj izvedeni Koncert za flavto in orkester, ki ga je zasnoval v zaporedju šestih stavkov, je Françaix ustvaril leta 1966 po naročilu glasbenega festivala v Schwetzingenu, kjer je bil 13. maja 1967 tudi prvič izveden pod vodstvom Helmuta Müllerja Brühla ter v solistični interpretaciji francoskega flavtista Jean-Pierra Rampala.

Poudarjena virtuoznost se v partu flavte samozavestno oglasi že po kratkosapni orkestrski "intradi" prvega stavka (Presto), kar spominja na baročno maniro, a je Françaix ne izpelje po načelu zaporedne tematske obdelave glasbenega subjekta, ampak jo odene v sodobno transparentnost neoklasicizma. Na sorodnost z baročno plesno suito namiguje tudi že sama (sicer netipična) razvrstitev stavkov. Drugi stavek (Andantino) preseneti s svojo zvočno ekonomičnostjo in učinkuje predvsem kot (pre)kratka postaja do razposajenega tretjega stavka (Scherzo), v katerem se ob nekoliko spremenjeni zasedenosti inštrumentov ponovno oglasi uvodna tema. Četrti, peti in sklepni šesti stavek tvorijo podobno glasbeno simetrijo kot prvi trije, čeprav je opazen predvsem dvig napetosti znotraj glasbene dramaturgije, k čemur pripomore tudi nekoliko bogatejši zven orkestra. Zdi se, kot da se je Françaix zavedal strukturne praznine, ki bi lahko še izraziteje zazevala, če ne bi čez celotni orkester razgrnil nekaj dodatnih glasbenih dovtipov, s katerimi prepričljivo in na novo premeša zvočno paleto. Iz druge polovice koncerta izstopa predvsem ljubko razpoloženje (Allegretto con spirito molto), ki ga v lahkotnih galopih izvablja flavta, v zadnjem stavku pa se ponovno v tekoči gradaciji vse do bleščečega finala okrepi intenziteta dialoga med solistom in ostalimi inštrumenti iz orkestra.                

Naslednjo Puccinijevo skladbo, s katero začenjamo drugi del koncerta, bi lahko označili kot elegijo za godalni kvartet (oziroma godalni orkester, s katerim pridobi občuteni glasbeni izraz tudi na zaželeni dramatičnosti in tonskem volumnu). Skladbo I crisantemi (krizanteme tudi v Italiji zavzemajo tradicionalno "vlogo" rož žalovanja) naj bi Puccini ustvaril v zgolj enem januarskem večeru leta 1890, in sicer kmalu po novici o smrti prijatelja Amedea di Savoie, italijanskega plemiča, ki je bil sredi sedemdesetih let 19. stoletja za kratek čas v službi pri španskem kralju. Krizanteme sicer niso Puccinijev prvi godalni kvartet, saj je niz treh kratkih menuetov in samostojni scherzo za omenjeno zasedbo napisal še kot študent milanskega konservatorija vsaj šest let pred tem (okrog leta 1882), nekatere melodične domislice iz Krizantem pa so svojo "preobrazbo" in izrazno nadgradnjo doživele v skladateljevi tretji operi Manon Lescaut (1893). Uvodna ihteča tema elegije služi kot ambientalna podlaga orkestra v četrtem dejanju omenjene opere, ko Manon in Des Grieux odtavata v puščavo, od koder se nikoli več ne vrneta, medtem ko druga (solistična) tema v tretjem dejanju opere s tenkočutno melanholijo podčrtuje tesnobo "zaporniškega dueta" nesojenih ljubimcev.

Sklepna skladba nocojšnjega glasbenega dogodka, In the South (s podnaslovom Alassio, op. 50), ki jo je angleški poznoromantični skladatelj Edward Elgar (1857–1934) ustvaril v letih 1903 in 1904 po dopustovanju v severnoitalijanskem letoviškem mestu Alassio ob Ligurskem morju, je tako po svojem obsegu kakor kompleksnosti inštrumentacije in glasbeni ekspresiji veliko več kot zgolj "še ena" koncertna uvertura. Tematsko-motivična razplastenost in številni agogično ambientalni preobrati nas lahko napeljejo k sklepu, da je delo strukturirano po formalnem zgledu novonemške simfonične pesnitve. Skladbe, ki jo je izvedel orkester Hallé 16. marca 1904 v Kraljevi operni hiši Covent Garden pod Elgarjevim vodstvom, se ne bi sramoval niti Richard Strauss, sicer vnet Elgarjev občudovalec, še posebej bogato zveneče orkestrske palete, intimno refleksivnih glasbenih "oddihov" in kipečih melodičnih pasaž, s katerimi Elgar skorajda impresionistično slika živahno atmosfero obalnega mesteca.

Naskakujoča uvodna tema, ki spominja na začetne geste iz Straussove tonske poeme Don Juan, nalaga prvo izvajalsko preizkušnjo predvsem violam in violončelom, po tezah nekaterih poznavalcev Elgarjevega umetniškega opusa pa naj bi omenjena tema označevala skladateljevega najljubšega psa Dana, ki "nastopa" kot samostojni glasbeni subjekt tudi v Variacijah Enigma. Po sladkobnem "vrhuncu" v partu rogov sledi nekoliko meditativnejši del, ki slika podeželsko idilo iz okolice Alassia. Kontrastni odlomek v nadaljevanju (Grandioso) naj bi upodabljal moč rimskega imperija, zlasti vojaške podvige rimskih legionarjev. Potem ko glasba postopoma izgineva v tišino, se nenadoma oglasi violin solo, ki uvede prelep napev ob spremljavi nežnega brlenja v godalih in harfi. Takšna konfiguracija inštrumentov je po avtorjevih besedah mišljena kot poklon Berliozu, Elgar pa je to glasbeno epizodo (Meno mosso, molto tranquillo) označil kot "Edward v Italiji". Melodično kontemplacijo nato prekine ponovitev uvodnega motiva, ki se po večkratnih zaporednih naskokih tokrat zaključi s silovito orkestrsko bravuro.

Benjamin Virc