5. KONCERT SIMFONIČNEGA CIKLA

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Dvoršak
Solistka: Eva Slana, flavta

25. april 2013 ob 19.30
Velika dvorana SNG Maribor


PROGRAM

Emerik Beran
Predigra k operi Melusina

Slavko Osterc
Suita za orkester
Marcia – Tranquillo – Vivace – Religioso – Presto

Vito Žuraj
Tango za flavto in simfonični orkester

*************

Marko Mihevc
Karneval za simfonični orkester

Karol Pahor
Scherzo pastorale

Marij Kogoj
Če se pleše, suita za orkester
Fokstrot – Chopiniana – Tango


Koncertni mojster: Wang-Yu Ko

5. koncert Simfoničnega cikla izrisuje razmeroma kratkotrajno, a intenzivno razvojno pot slovenske glasbene ustvarjalnosti od epigonstva pozne romantike, "zmerne" glasbene avantgarde, vznika neoklasicističnega formalizma, pa vse do "postmodernega" stanja estetskega pluralizma, v katerem še vedno sozvanjajo stilistične poteze povojne "moderne", nove romantike in svobodne (a)tonalnosti. Četudi lahko na Češkem rojenega skladatelja Emerika Berana (1868–1940) po kriteriju nacionalne identitete izvzamemo iz slovenskega glasbenega konteksta, ga moramo vanj še odločneje umestiti prav zaradi njegove večdesetletne skladateljske, poustvarjalne in glasbenopedagoške prezence. Po zaključku glasbenega študija v rojstnem Brnu je Beran leta 1892 opravil državni izpit na Dunaju. Med letoma 1890 in 1898 je poučeval glasbo na konservatoriju v Brnu, med letoma 1898 in 1926 pa na učiteljski šoli Glasbene matice v Mariboru. Od 1928 do 1936 je bil profesor violončela na ljubljanskem konservatoriju, kjer je vzgojil celo generacijo slovenskih violončelistov. Njegova skladateljska dela, med katerimi zasledimo tri slovenske maše, dva godalna kvarteta, dve simfonični pesnitvi, Žalobno simfonijo in Scherzo za simfonični orkester, sledijo po večini poznoromantičnemu patosu, prvinam ljudske glasbe ter kompozicijskemu principu tematsko-motivične izpeljave.
Beran je bil redni sodelavec časopisa Novi akordi, ki ga je urejal Gojmir Krek. Kot je razvidno iz ohranjene korespondence, je Beran prijateljeval z znanim češkim skladateljem Leošem Janáčkom, s katerim se je pobliže spoznal bržkone med poučevanjem na brnskem konservatoriju – slednji je bil na neki način "logični" institucionalni naslednik orglarske šole, ki jo je ustanovil prav Janáček. Pomembno mesto Beranovega opusa zavzema tudi edina opera Melusina, katere uvertura se močno navezuje na poznoromantično izraznost češkega simfoničnega idioma. Že v prvih taktih lahko prepoznamo arhitektonske in "glasbenodramatične" vplive Dvořáka, v načinu kontrastiranja glasbenih motivov in polarizaciji posameznih orkestrskih skupin (zlasti v sopostavljanju pihal in harfe nasproti godalom) se porajajo koloritske nianse Bedřicha Smetane iz njegovih simfoničnih pesnitev, v širokem melodičnem nastavku (z vmesnimi prekinitvami) pa lahko prepoznamo tudi oddaljen in kratkosapen odmev wagnerjanske "neskončne melodije", ki pa jo Beran omeji na manjši orkester in posledično bolj razredčen zvočni volumen.

Suita za orkester Slavka Osterca (1895–1941) velja nedvomno za eno najpogosteje izvajanih slovenskih glasbenih del 20. stoletja. K njeni prepoznavnosti je prispeval tudi dolgoletni avizo tretjega programa slovenskega Radia, ki ga sestavljajo uvodni takti Religiosa, četrtega stavka omenjene Suite. Četudi so muzikološke sodbe o skladateljevem prevladujočem estetskem nazoru praviloma deljene in se navezujejo bodisi na subjektivizem poznega ekspresionizma bodisi na kompozicijske prvine neobaroka, velja izpostaviti paralelo med Osterčevo umetniško provokativnostjo in "prevratniško" glasbeno dediščino Stravinskega: oba skladatelja sta s svojo individualnostjo in z lastno ekspresijo po Schönbergovi dvanajsttonski kompozicijski tehniki zavestno združevala različne slogovne in kompozicijske elemente, ki so napovedovali restavracijo tonalitetne glasbe in njen ponovni vzpon, kakor bi se bržkone izrazil filozof Theodor W. Adorno, ki je v omenjenem pojavu videl predvsem nazadovanje glasbene evolucije in njeno poplitvenje.
Sosledje petih stavkov, ki se le navidezno spogledujejo s formo francoske suite s konca 17. in začetka 18. stoletja, povezuje princip agogičnega kontrasta, ki se poleg nagle spremembe izvajalskega tempa izraža tudi v glasbeni upodobitvi različnih afektov: uvodna Marcia (Koračnica) tako z nebrzdanim ritmom izvablja nemir, značilen za zgodnjebaročne intrade, ki z naglim akordnim nizanjem napoveduje prihod pomembne osebnosti ali kakšen drug vznemirljiv dogodek. Razpoloženje se ublaži v krajši lirično-pastoralni sliki (Tranquillo), brbotajoča "ironična" zvočnost (Vivace) pa doživi svojo ohlapno kontrapunktično antitezo (Religioso), ki je harmonsko posodobljena godalna različica Palestrinovega polifonega sloga. Presto se sklene s sopostavitvijo ritmične strukture gige in ljudskega ambienta. Zametki politonalitetnosti sklepnega stavka zaokrožujejo tipologijo Osterčevega skladateljske poetike, ki se opira predvsem na humoristični register glasbene govorice, slednja pa uspe tudi v sodobnem poslušalcu prebuditi igrivo plat in ga navdušiti z nepričakovanimi glasbenimi gestami.

Vito Žuraj (rojen leta 1979 v Mariboru) je slovenski skladatelj mlajše generacije, ki je kompozicijo študiral najprej pri Marku Mihevcu na ljubljanski Akademiji za glasbo, zatem pa še pri Lotharju Voigtländerju na dresdenski Univerzi za glasbo in Wolfgangu Rihmu na Univerzi za glasbo v Karlsruheju. Žurajeva vsestranska aktivnost v mednarodnem prostoru, estetska odprtost za mnoge glasbene tokove in izvirni kompozicijski koncepti so bistveno pripomogli k boljši prepoznavnosti sodobne slovenske glasbe, za svoje umetniško delo pa je skladatelj prejel že vrsto nagrad. Čeprav je Tango idejno nastal že leta 2000, ga je avtor orkestriral šele pet let pozneje, februarja 2006 pa je doživel svojo praizvedbo v Ljubljani. Poleg prepoznavnega plesnega motiva, ki se v skladbi pojavlja v razvitejši, tj. ritmično kolorirani in variirani obliki, se kot glavni princip udejanja tematski dialog med različnimi skupinami v orkestru in flavto solo. Zahtevni part flavte uvaja močno ornamentirane pasaže; ustvarjanje zvočnih tenzij med godali in pihalno-trobilno sekcijo pa nakazuje bodisi preobrat razpoloženja, ki dobi vedno nov tematski zagon z intervencijo flavte, bodisi njegovo poslednje stopnjevanje do dinamičnega vrhunca.

Marko Mihevc (rojen leta 1957 v Ljubljani) je leta 1980 na Akademiji za glasbo v Ljubljani končal študij kompozicije v razredu Alojza Srebotnjaka, leta 1986 pa študij dirigiranja v razredu Antona Nanuta. Na dunajski Visoki šoli za glasbo je prav tako diplomiral iz kompozicije pri Francisu Burtu ter iz dirigiranja pri Otmarju Suitnerju. Strokovno se je izpopolnjeval na dunajskem Inštitutu za glasbeno analizo in tam tudi magistriral. Mihevc spada med plodovitejše skladatelje srednje generacije in deluje kot profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Komponira za najrazličnejše instrumentalne zasedbe, v zvrstno-formalnem smislu pa se posveča predvsem skladanju simfoničnih pesnitev, komorne glasbe in različnih koncert(ant)nih zvrsti. V Mihevčevi simfonični sliki Karneval se staplja neoklasicistična organizacija tonske materije po načelu kontrasta med dvema temama: prvo temo, ki ponazarja ljudski vrvež in karnevalski utrip, predstavijo godala (ob unisonu trobent), ostale instrumentalne sekcije pa jo v nadaljevanju ritmično izpeljujejo v vedrem razpoloženju; nekoliko bolj umirjen ton uvede angleški rog, ki se mu kmalu pridružijo še klarineti in ostala pihala. Takšno poigravanje z zvočnimi barvami različnih orkestrskih skupin, zlasti med godali in pihali, ustvarja dinamično glasbeno sliko, ki spominja na impresionistično izraznost, denimo Respighijevih simfoničnih slik, četudi sledi bolj formalnemu kompromisu med tehniko večkrat preoblikovanega vodilnega motiva (oziroma prve teme) in (kvazi)rondojskega izmenjevanja tematskega gradiva.

Karol Pahor (1896–1974) se je rodil v Vrdeli pri Trstu, violino pa je študiral v Bologni. Kompozicijo je študiral pri Slavku Ostercu na ljubljanski glasbeni akademiji. Svojo orientacijo in privrženost do takrat novih glasbenih trendov neobaroka in poznega ekspresionizma, ki jih je v slovenski prostor prenesel prav Osterc, je Pahor nakazal že v prvem in drugem godalnem kvartetu (iz leta 1935 in 1938) ter nato še v Pihalnem triu (iz leta 1939). Tudi vojni čas ni omajal Pahorjeve glasbene iniciative, saj je pod okriljem partizanskega gibanja vodil Invalidski pevski zbor v zadnjih dveh letih vojne. Med letoma 1954 in 1966 je poučeval glasbo v Mariboru (kot honorarni profesor je deloval na glasbeni šoli Glasbene matice v Mariboru že leta 1939), bil je tudi profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pahorjev opus, ki je svoj navdih pogosto našel v prvinah ljudske glasbe, zlasti v belokranjski, prekmurski in istrski melodiki, sicer ni obsežen, vendar ostaja izrazno prepričljiv in usidran v razširjeni tonalni ekspresivnosti. Avtorjeva melodična invencija in poudarjen smisel za formo se zrcalita tudi v skladbi Scherzo pastorale, ki jo je skladatelj napisal za simfonični orkester pred letom 1964.

Kot eden redkih poskusov simfonične "plesnosti" slovenske glasbene avantgarde, ki so se v primerih drugih skladateljev pogosto sprevrgla v lastno nasprotje, se v opus Marija Kogoja (1892–1956) uvršča suita Če se pleše, ki je nastala leta 1932. Ciklično delo, sestavljeno iz treh samostojnih stavkov, se opira na ritmični karakter treh priljubljenih plesov tedanjega časa – fokstrot, valček in tango. Kogojeva invencija, ki se je izkazala za izpovedno najmočnejšo v snovanju melodike za človeški glas, se je v omenjeni suiti realizirala predvsem skozi makroformalni okvir, ki poleg nenavadnosti "celote" kaže na izvirnost zgradbe posameznega stavka. Ustaljenost ritmične karakterizacije ostaja najbolj zvesta impulzu valčka v srednjem stavku, ki ga je Kogoj poimenoval kot Chopiniana v poklon velikemu mojstru romantičnega pianizma, v preostalih dveh stavkih, uvodnem fokstrotu (poimenovanem tudi v angleškem izvirnem zapisu, foxtrot) in sklepnem tangu, pa anticipira nek novi glasbeni individualizem, iz katerega je v kasnejših desetletjih odločneje vzniknil estetski naboj jazzovske glasbe. Melodični potek omenjenih stavkov se plastično vpenja v predpisano ritmično strukturo, a je obenem pretrgan in harmonsko obogaten. Takšna zvočnost učinkuje ambivalentno in poudarja dualizem Kogojeve osebnosti, ki se je kasneje potrdila tudi v napredujoči shizofreniji: introvertirano rahločutnost in subtilno raziskovanje zvočnih barv ter disonantni zven z zgoščeno prodornostjo, ki še danes ostaja najprepoznavnejša prvina glasbenega ekspresionizma.
Benjamin Virc


BIOGRAFIJI GLASBENIH POUSTVARJALCEV

Simon Dvoršak
dirigent
Simon Dvoršak se je rodil v Celju. Po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji je leta 2001 diplomiral iz zborovskega dirigiranja (na študijski smeri glasbena pedagogika) na Pedagoški fakulteti Maribor pod mentorstvom Jožeta Fürsta. Nato se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 2007 diplomiral v razredu Marka Letonje. Kot umetniški vodja in dirigent je vodil Mladinski orkester I. gimnazije v Celju, Simfonični orkester Domžale – Kamnik, Simfonični orkester Glasbene šole Risto Savin Žalec ter različne instrumentalne in vokalne sestave. Kot dirigent in korepetitor je sodeloval s priznanimi solisti ter kot pianist večkrat snemal za arhiv Radia Slovenije. Danes redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, s Simfoniki RTV Slovenije in z mariborskim festivalskim orkestrom. Z orkestrom Slovenske filharmonije je izvedel vrsto koncertov za TEMSIG, Akademijo za glasbo, Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko. Pozneje se je študijsko izpopolnjeval pri Georgeu Pehlivanianu v Španiji. Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij na Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu (smer musical direction), kjer se je kot edini v Sloveniji specializiral za glasbeno gledališče. V sezoni 2005/2006 je bil mladi asistent dirigenta v Slovenski filharmoniji. Na opernem podiju je debitiral z Ipavčevo opero Teharski plemiči, kot asistent dirigenta pa je v SNG Maribor pripravljal premiere Ognjemet, Dido in Enej ter La bohème. Premierno je pripravil opereti Grofica Marica in Vesela vdova. Opere, operete in druga obsežnejša vokalno-instrumentalna dela (oratoriji, kantate, maše) redno izvaja tudi na koncertnih odrih. Dvoršakov repertoar obsega od baročnih pa do najnovejših glasbenih in glasbeno-gledaliških oblik. Med drugim je premierno izvedel muzikale Lepotica in zver, Kabaret in Mož iz Manče. V času specializacije v Londonu je kot glasbeni vodja sodeloval pri produkcijah Into the Woods, West Side Story in Sweeny Todd, med drugim pod mentorstvom priznanega dirigenta Stewarta Pedlarja. Po končanem študiju muzikala je bil kot asistent in pianist povabljen na dvomesečno turnejo muzikala Scrooge po Veliki Britaniji in Irski. Svoje znanje usmerja tudi v glasbenopedagoško stroko. Poučeval je glasbeno vzgojo in klavir, kot mentor sodeluje na različnih poletnih delavnicah ter pri različnih glasbenih projektih. Prav tako pevce redno pripravlja za različne avdicije. Simon Dvoršak je eden izmed ustanoviteljev Hiše kulture Celje, v kateri deluje kot umetniški direktor in umetniški vodja tamkajšnjega orkestra. Od leta 2011 je asistent za orkestralno dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Eva Slana
flavta
Flavtistka Eva Slana nastopa kot solistka in v različnih komornih sestavih. Kot solistka je nastopila z orkestrom Akademije za glasbo, Akademskim komornim orkestrom Društva glasbenih umetnikov Maribor ter z orkestrom Slovenske filharmonije. Leta 2006 je igrala v World Philharmonic Orchestra pod vodstvom japonskega dirigenta Yutake Sada in bila tudi članica Ansambla za novo glasbo MD7 Akademije za glasbo, s katerim je gostovala na Nizozemskem. Med drugim je sodelovala s komornima skupinama, in sicer s Pihalnim kvintetom mariborske Opere in kvartetom Sensibile. Srednjo šolo je končala v Mariboru pri prof. Violeti Ozvatič ter z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom prof. Mateja Zupana. V času dodiplomskega študija je prejela dve prvi nagradi in študentsko Prešernovo nagrado (leta 2001). Podiplomski študij je končala pri Ireni Grafenauer na salzburškem Mozarteumu in pri Fedji Ruplu na ljubljanski Akademiji za glasbo. V času podiplomskega študija je s kvartetom Sensibile na tekmovanju za komorno glasbo prejela tretjo nagrado. Na koncertih in glasbenih festivalih pogosto nastopa v duetu z Urško Križnik Zupan, solo harfistko Orkestra Slovenske filharmonije. Za njiju je bil napisan tudi koncert slovenskega skladatelja Črta Sojarja Voglarja, ki sta ga posneli s Simfoniki RTV Slovenija. Eva Slana je od leta 2004 solo flavtistka Simfoničnega orkestra SNG Maribor.