5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 17. februar 2020

4. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert Simfoničnega cikla
20. februar 2020 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Simon Krečič
Solistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program

Lucijan Marija Škerjanc: Sinfonietta (Dixtuor) za godala

Con slancio – Allegro deciso

Allegretto amabile

Lento e misterioso – Allegro vivace

Ludwig van Beethoven: Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37

Allegro con brio

Largo

Rondo: Allegro

*****

Sergej Rahmaninov: Simfonija št. 2 v e-molu, op. 27

Lento – Allegro moderato

Allegro molto

Adagio

Allegro vivace

Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) velja danes za eno najpomembnejših glasbenih figur iz prve polovice 20. stoletja ter za slovenskega glasbenega klasika, kar si je prislužil s svojim nadvse tehtnim in razvejanim opusom. Škerjanc, ki ga glasbena zgodovina in muzikologija umeščata na "konservativnejši" oziroma tradicionalnejši pol glasbenih poetik 20. stoletja, je po obisku osnovne šole in klasične gimnazije študiral glasbo na Glasbenem konservatoriju v Pragi, kompozicijo na dunajski Visoki šoli za glasbo iz uprizoritvene umetnosti pri Josephu Marxu ter klavir pri Antonu Trostu. Za skladateljevo kozmopolitsko in deloma tudi kritično naravnanost do glasbenega modernizma je bil ključen tudi študij pri Vincentu d'Indyju na pariški Scholi cantorum. Diplomo iz kompozicije, glasbene estetike in dirigiranja je pridobil na Glasbenem konservatoriju v Baslu, kjer ga je poučeval Felix Weingartner. Po vrnitvi v Slovenijo je od leta 1922 najprej poučeval na šoli Glasbene matice v Ljubljani, od leta 1926 na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo, od leta 1945 pa je predaval kompozicijo na Akademiji za glasbo. Poleg pedagoškega dela in glasbenega ustvarjanja je opravljal celo vrsto vodstvenih funkcij, med drugim je bil dirigent orkestralnega društva Glasbene matice (1925–1945), rektor ljubljanske Akademije za glasbo (1945–1947), upravnik Slovenske filharmonije (1950–1955), od leta 1949 pa redni član SAZU. Leta 1927 je prejel nagrado Palmes académique, leta 1964 pa prestižno mednarodno Herderjevo nagrado ter kar štiri Prešernove nagrade (leta 1947, 1948, 1950 in 1971).

Škerjanc je v nasprotju s skladateljskimi kolegi ter vedno bolj opaznimi tendencami svojih študentov, ki so se navduševali nad modernizmom, zlasti atonalnostjo, dodekafonijo in serializmom, ostal raje v varnem zavetju razširjene poznoromantične tonalitetnosti ter v estetskem križpotju fin de siècla, zato je precejšnji delež njegovega opusa zaznamovan predvsem z glasbenimi toposi impresionizma in z odbleski postmahlerjanske simfonike, ki jih je ustvarjalec povezoval z neoklasicističnim formalizmom. Središče glasbenega izraza tako pri Škerjancu še vedno ostaja melodija oziroma prepoznavna glasbena tema, ki jo skladatelj vpne v bogat simfonični kolorit, prežet z nemirnim harmonskim valovanjem, obenem pa si prizadeva ohraniti homogenost in koherentnost glasbene forme.

V ustvarjalnem smislu je Škerjanc segel tako rekoč na vsa kompozicijska področja, bil je tudi zelo aktiven na področju glasbene publicistike in teorije, četudi sta bila inštrumentalna glasba ter z njo simfonika in zlasti komorna glasba v ospredju njegovega zanimanja. Ob sicer kratkem ekspresionističnem obdobju se je sicer s časovno zamudo dveh desetletij po vzniku francoskega impresionizma uveljavil predvsem kot osrednji slovenski predstavnik glasbenega impresionizma. V vojnem času je ustvaril in dodelal vseh pet simfonij, prav s svojo zadnjo "dramatično" simfonijo pa je po besedah Škerjančevega učenca Zvonimira Cigliča ustvaril labodji spev, ki ga je posvetil svoji veliki ljubezni. Napisal je tudi zajetno število koncertov za razna solistična glasbila, med drugimi priljubljeni Concertino za klavir in godala (1949), pet godalnih kvartetov, Sedem nokturnov za klavir (1935), poleg številnih zborov tudi okrog šestdeset samospevov ter monumentalno kantato Sonetni venec po istoimenski poeziji Franceta Prešerna.

V duhu lastne samokritike, s katero je Škerjanc večkrat preizprašal lastno poetiko, je nocojšnje prvo delo naslovil kot Sinfonietta, ki je nastala leta 1958 in ustreza tako po intenziteti zvočne energije in izpovednosti kot formalnem obsegu "mali simfoniji". Delo s podnaslovom Dixtuor, ki označuje (raz)deljenost godalnega ansambla na deset različno velikih enot (violinsko štiriglasje, tandem viol,  trio violončelov in samostojno linijo kontrabasov), je kljub skladateljevim vmesnim izletom v modernizem zasnovano pretežno v poznoromantičnem harmonskem ambientu, v okviru katerega je avtor zakodiral različna občutja in razpoloženja. Dualnost prvega stavka se tako že na formalni ravni razkriva v razkolu med obema izvajalskima napotkoma, Con slancio (Z zagonom) in Allegro deciso (Hitro in odločno). Če je prvi del zaznamovan predvsem z melanholično temo, ki ga predstavi sekcija violin, je v ospredju drugega dela kontrapunktična obdelava teme, ki jo v oktavnem unisonu zaigrata viola in violončelo. V fugato, ki sledi, je tako proti koncu prvega stavka skladatelj spretno "umesil" še izhodiščno temo, ki v gost kromatični kompleks vnese nov vir napetosti, ki ne popusti niti v sklepnem disonantnem akordu na pedalnem tonu C.

Drugi stavek (Allegretto amabile) začenjajo violine in viole v diskretnem pianissimu v zložnem (anti)paralelnem gibanju. Po priključitvi violončela in nato še ostalih nizkih godal se ritmično gibanje zamakne v sinkopične zategljaje, iz katerih vznikne druga tema z značilnim (nepomirljivim) intervalom septime v partu prve viole. Tema se nato prestavi še v različne lege in se ob sočasni motivični izpeljavi prve teme stopnjuje do dinamičnega vrhunca. A ta ne traja prav dolgo, saj se ponovno oglasi prvi tematski sklop v pianissimu, ki se po kratkem kromatičnih zavojih razveže v široko postavljen akord C-dura z dodano seksto. Nekoliko večja zgostitev godalne teksture se zgodi šele v tretjem stavku, ki ga začenja počasno gibanje v violinah s spremljavo v nižjih godalih. S spretnim prepletanjem različnih motivov uspe Škerjancu ustvariti zanimiv zvočni kompleks, ki ga v drugem delu tretjega stavka (Allegro vivace) popestri s fugatom nekoliko orientalsko obarvane teme z značilnim postopom zvečane sekunde. Živahnemu gibanju godalnega večglasja sledi kratka koda, ki je obenem zaključni del fugata (ponovno na tonu A), ta pa se po vratolomno hitrih pasažah dokončno usidra v svetlem E-duru.  

Doslej najzgodnejši znani osnutek tretjega koncerta za klavir in orkester, ki ga je Ludwig van Beethoven (1770–1827) spisal še v času svoje evropske turneje, sega v leto 1796, ko je kot nadobudni virtuoz na klavirju (pianoforteju) koncertiral v Pragi in Berlinu. Kot je preraslo Beethovnu postopoma v navado, je tudi Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu (z opusno številko 37) svojo končno podobo dobil šele jeseni 1802, ko je Beethoven dokončal svojo Drugo simfonijo, oratorij Kristus na Oljski gori, sonate za violino (op. 30) in klavir (op. 31) ter spisal svojo Heiligenstadtsko oporoko. Prav iz slednje, ki je dobila ime po dunajskem primestju, lahko razberemo globoke eksistenčne težave, s katerimi se je Beethoven spopadal tudi zaradi napredujoče gluhote, zaradi česar je razmišljal celo o samomoru, a se je naposled vseeno odločil, da bo vztrajal zavoljo ljubezni do glasbe in temeljne potrebe po ustvarjanju. Prav ta bivanjska kriza, ki je nedvomno pustila posledice tudi v temačnem in celo tragičnem glasbenem izrazu, preveva nocoj izvedeni klavirski koncert, čeprav se intenzivnost skladateljevih življenjskih izkušenj s še večjo dramatičnostjo manifestira v Beethovnovi Tretji simfoniji, poimenovani Eroica, ki jo je dokončal leta 1804.          

Težav, s katerimi se je Beethoven spopadal zaradi postopnega ogluševanja, pa so bili deležni tudi njegovi tesni sodelavci in prijatelji, med drugimi tudi Ignaz von Seyfried, ki je Beethovnu kot solistu na klavirju pomagal kot "obračalec" strani partiture koncerta, ki je bil prvič izveden 5. aprila 1803 v Theatru an der Wien. Seyfried je pozneje v svojih spominih zapisal zanimivo anekdoto obračalca strani med praizvedbo koncerta: "Bog naj mi pomaga, obračati strani se je izkazalo za veliko težje opravilo, kot bi si lahko kdo mislil. Listi so bili skorajda popolnoma prazni, le tu in tam so se v kotu kakšne strani znašli znaki, ki so spominjali na egipčanske hieroglife in so mu služili kot iztočnica, čeprav so bili meni popolnoma nerazumljivi; solistični part je skoraj v celoti igral po spominu. Ko je prišel do konca katere od komajda popisane strani, mi je nato skrivoma dal znak. Vznemirjenje, ki sem ga le s težavo prikril in s katerim sem vneto pričakoval tisti odločilni trenutek, ga je zelo zabavalo, kar mi je med smehom zaupal na slavnostni večerji po koncertu."

Za današnji čas glasbenega profesionalizma, v okviru katerega so vloge med ustvarjalci in izvajalci glasbe natančno določene, meri takšna ad hoc "improvizacija" skoraj na škandal, če že ne na popolno neodgovornost pri organizaciji koncertnega dogodka, vendar pa se je še v Beethovnovem času glasbena praksa močno opirala na zmožnost improvizacije virtuozov, kakršna sta bila pred Beethovnom tudi Mozart in Bach, in to ne zgolj v solističnih kadencah, ampak tudi v skupnih "tutti" epizodah. Sam Beethovnov tretji klavirski koncert pa je pomemben še z nekega drugega zornega kota, namreč s perspektive postopne tranzicije med Beethovnovim zgledovanjem pri Mozartu, zlasti njegovem Koncertu za klavir in orkester št. 24 v c-molu, in skladateljevega lastnega zorenja, v kontekstu katerega so bili storjene številne prestopitve "klasičnega stila" v smeri romantike.

Kot je večkrat poudaril sam, je Beethoven občudoval Mozartov genij in naravno tekočnost njegove glasbe, ki se je organsko razraščala v kulminirajočo celoto, kar se je na nek način udejanjilo v Beethovnovem tretjem klavirskem koncertu, ki z odločnimi, dramatičnimi in ponekod celo z mračnimi gestami napove skladateljevo zrelo oziroma t. i. heroično obdobje. Kot veleva anekdota, naj bi Beethoven svojemu prijatelju, skladatelju in pianistu Johannu Baptistu Cramerju o Mozartovem 24. klavirskega koncerta po nekem koncertnem dogodku dejal: "Cramer, Cramer! Nama nikoli ne bo uspelo ustvariti česa takega!" Toda kljub pretirani skromnosti Beethovna ni odvrnilo od tega, da ne bi ustvaril klavirskega koncerta, ki se je tako rekoč takoj zapisal med repertoarne stalnice koncertnih avditorijev.

Tristavčna zasnova koncerta s standardno razporeditvijo stavkov (hitro–počasi–hitro) kaže na skladateljevo namero po sledenju jasni klasicistični strukturi, ki pa jo Beethoven že na samem začetku občasno prilagodi potrebam lastne ekspresije. Sam uvod orkestra v prvi stavek (Allegro con brio) je denimo eden najobsežnejših med vsemi Beethovnovimi koncerti in s svojim skrivnostno temačnim razpoloženjem in s prožnim stopnjevanjem suspenza pripravi "teren" za briljantni vstop solista. V prvem stavku se tako v skladu s klasicistično "doktrino" predstavita dve temi, od katerih se prva v izhodiščni tonaliteti c-mola izkaže za bolj dramatično, celo militantno, medtem ko je druga v okviru paralelnega Es-dura odeta v bolj lirični kontekst. Težko pričakovani vstop solista se tako začenja s tremi lestvičnimi pasažami, po katerih se oglasi še solistična obdelava obeh tem, s katero se zaokroži t. i. dvojna ekspozicija. Prav slednja vzbuja občutek zmagoslavja, ki se kot vitalna energija sprošča v kopičenju zvočne mase solista in orkestra. Tematska izpeljava se v jasni Beethovnovi pisavi začenja s tremi lestvičnimi pasažami, tokrat v D-duru, ki sproži cel val možnosti pojavljanja prve teme v različnih tonalitetah. V reprizi se po reminiscenci obeh tem zgodi pomenljiva prekinitev v obliki solistične kadence, ki jo je Beethoven na praizvedbi najverjetneje improviziral, četudi je naknadno izpisal nadvse briljantno različico, ki jo še danes izvajajo številni pianisti. Toda največje presenečenje sledi pravzaprav šele po kadenci, ko lahko zaslutimo utripe Beethovnove progresivne glasbene misli v podobi čudovite atmosferične pasaže, ki bi jo lahko brez zadržkov označili kot "romantični polet", a nas avtor naglo preusmeri v kodo, ki je zasnovana po prvi temi. Še posebej domiseln se zdi avtorjev dodatek v udarcih timpanov, ki poudarijo dva najpomembnejša tona melodije. Po kratki in nekoliko skrivnostni pasaži se orkestrski crescendo vzpne do veličastnega vrhunca – seveda ob neprekinjeni prezenci solista, ki nas z vihravimi lestvičnimi pasažami spomni na dramatičnost svojega prvega vstopa.

Za drugi stavek (Largo) je Beethoven izbral manj običajno tonaliteto E-dura (tj. durovo antiparalelo c-mola), kar je še eden od indikatorjev skladateljevega izstopa iz kvartno-kvintnih harmonskih konvencij klasicizma v prid terčno obarvane romantične individualnosti. Beethoven na tem mestu pokaže povsem nov tip počasnega stavka, v okviru katerega se postopoma razgrne sublimna plemenitost skoraj himnične melodije. Prav ta bo tudi v poznejših delih postala Beethovnov zaščitni znak oziroma esenca njegovega sloga, ki je zgolj v 19. stoletju doživel številne imitacije in odzvanjal v delih številnih skladateljev. Na nekaterih mestih nas avtor popelje v objem nokturnalne ambientalnosti, še posebej v kratkem sredičnem delu, kjer se oglasijo subtilni arpeggii klavirja ob melodičnih citatih fagota in flavte. Finale koncerta (Allegro) nas s svojo rondojsko strukturo oziroma s prepletenim ponavljanjem tematskega gradiva ponovno vrne v mozartovsko razigranost, ki jo na stežaj razpre solistični klavir. Med prijetna presenečenja, ki vzbujajo ugodje, sodita tudi pasaža, ki nas že zaradi izbora tonalitete E-dura spomni na počasni stavek, ter kratka epizoda, ki jo je Beethoven zasnoval v "staromodnem" baročnem fugatnem slogu. Za še večje presenečenje pa poskrbi koda, v kateri se po kratki solistični kadenci zgodi pomenljiv ritmično-metrumski preobrat iz dvočetrtinskega v šestosminski taktovski način, ki spominja na gesto iz omenjenega Mozartovega koncerta v c-molu. Toda za razliko od svojega starejšega kolega se Beethoven raje odloči za veličastni C-dur, s katerim zmagoslavno zaokroži koncertno formo in razvedri poslušalca do neslutenega optimizma.                           

Ko je leta 1897 tedaj komaj štiriindvajsetletni Sergej Rahmaninov (1873–1943) doživel svoje prvo in obenem zadnje zares globoko razočaranje po praizvedbi prve simfonije v Sankt Peterburgu, je zapadel v večmesečno ustvarjalno krizo in depresijo, ki je trajala kar tri leta in ga je pozneje v občasnih reminiscencah spremljala do konca življenja. Kot je pozneje zapisal, je bila praizvedba prve simfonije (op. 13) "najgrozljivejša ura mojega življenja", ki ga je dodatno zagrenila uničujoča kritika nekaterih starejših skladateljskih kolegov, še posebej Césarja Kjuja. Da bi pregnal ustvarjalno nezmožnost in da bi končno začel spet komponirati, je prepoln upanja obiskal književnika Lea Tolstoja, a ga je pogovor z njim še bolj odvrnil od ustvarjanja.

Ko je že kazalo, da je sleherna pomoč zaman, je Rahmaninov leta 1900 na priporočilo nekega prijatelja obiskal psihiatra Nikolaja Dahla, ki je zaslovel po svoji tedaj inovativni metodi zdravljenja alkoholizma s pomočjo hipnoze. Kot se je izkazalo, je bil Dahl tudi amaterski violinist in velik ljubitelj umetnostne glasbe. Po štirih mesecih Dahlove terapije s ponavljajočo se mantro "Delali boste z lahkoto" si je Rahmaninov popolnoma opomogel. Še več – ne le da je začel "z lahkoto" komponirati, kot mu je bilo obljubljeno, ampak je celo kmalu ustvaril svoj drugi koncert za klavir in orkester v c-molu, ki je postal eno izmed njegovih najbolj priljubljenih del in ga je v zahvalo posvetil Dahlu. Skladatelj sam je – podobno kot Beethoven – igral na triumfalni praizvedbi koncerta leta 1901 in tako javnosti in predvsem kritikom dokazal, da je njegova ustvarjalna kriza dobesedno stvar preteklega stoletja.

Po velikem preobratu, ki je zaznamoval konec Rahmaninove ustvarjalne krize in skladateljev koncertni triumf, se je Rahmaninov vrnil h komponiranju – četudi se je še naprej redno posvečal koncertiranju kot pianist in dirigent – in kmalu ustvaril zajetno število tehtnih del, med drugim skladbe za klavir, več samospevov, sonato na violončelo in kar dve operi, Skopuški vitez in Francesca da Rimini. Do jeseni 1906 je Rahmaninov užival tolikšno slavo v svoji domovini, da mu je ta postala že v breme, zato se je odločil zbežati očesom javnosti z ženo in z nekajmesečno hčerko v Dresden, ki ga je primarno izbral zaradi tega, ker si je tam nekoč ogledal Wagnerjeve Mojstre pevce, ki so nanj pustili globok vtis. Dodaten razlog za izbiro mesta je bila tudi relativna bližina Leipziga, kjer je živel eden njegovih najljubših dirigentov Arthur Nikisch in kjer je bil (in je še vedno) domicil slovitega leipziškega orkestra Gewandhaus.

Prav v Dresdnu se je Rahmaninov lotil svojega naslednjega velikega projekta – Druge simfonije –, ki jo je ustvarjal s težavo, in to predvsem zaradi prebujenih travm. Ko je februarja 1907 v nemškem tisku začela krožiti novica o Rahmaninovi simfoniji, je skladatelj v pismu prijatelju zapisal: "Zložil sem simfonijo. Vse je res! Končal sem jo kakšen mesec nazaj in jo nemudoma odložil. Zadala mi je veliko skrbi, zato o njej ne bom več razmišljal." Toda še pred začetkom poletja istega leta (1907) se je Rahmaninov vrnil k skladanju in udejanjil še zadnje popravke pred novo praizvedbo. Druga simfonija v e-molu je bila tako pod skladateljevo taktirko prvič izvedena v Sankt Peterburgu januarja 1908 ter požela velik uspeh in osvojila celo Glinkovo nagrado v višini tisoč rubljev.

Toda z uspehom je prišel tudi svojevrsten davek – kjerkoli že je bila simfonija izvedena (z izjemo takrat, ko jo je dirigiral skladatelj), so jo vselej izvedli v močno okrnjeni obliki. Skoraj enourno simfonično delo so po radikalnih dirigentskih rezih skrajšali skoraj za petnajst minut, kar spominja na prakso izvajanja Brucknerjevih simfonij, ki so vse do danes, ko so se izvajalski trendi obrnil v prid izvirnika, doživljale podobno usodo. Kot zanimivost velja omeniti, da je Newyorška filharmonija simfonijo izvajala v okrnjeni obliki s kar devetindvajsetimi rezi, ki naj bi jih celo odobril skladatelj: ti so segali od mikroskopskih dvotaktnih rezov pa vse do kompletne odstranitve ponovljene glavne teme v reprizi tretjega stavka (Adagio). V naslednji desetletjih po praizvedbi se je zgodil svojevrstni paradoks: simfonija je v skrajšani obliki dejansko izgubila dramatičnost in tematsko bogastvo, čeprav naj bi prav zaradi tega bila bistveno "izboljšana", zato so se dirigenti v zadnjem desetletju odločili za izvedbo simfonije v njeni izvirni podobi.

Epohalni korak naprej, ki ga je Rahmaninov storil naprej s svojo Drugo simfonijo, se tako ne kaže zgolj v odmiku od "šibkega, infantilnega, mukotrpnega in bombastičnega dela", kot je sam pozneje označil svoj prvi simfonični poskus, ampak v popolnem razcvetu in novi kvaliteti sobivanja vseh glasbenih elementov. Prvi stavek (Lento – Allegro moderato) zaznamuje predvsem antagonizem med počasno introdukcijo, v kateri se oglasi moto oziroma osrednja tema simfonije v nizkih godalih, in hitrejšim delom v sonatni obliki. V nasprotju z razmeroma umirjeno ekspozicijo je tematska izpeljava polna dramatičnih harmonskih zasukov in dinamičnih kontrastov. Po dolgem pedalnem tonu na dominanti se glasbeni tok prestavi na E-dur (gre za mutacijo izhodiščne tonalitete), pri tem pa se ponovi zgolj druga tema, ki je v primerjavi s svojim prvim nastopom močno razširjena. (K podobnim opustitvam ponovitve prve teme se je kar nekajkrat zatekel tudi Čajkovski, zlasti v svoji drugi, četrti in šesti simfoniji.) Nastop kode je Rahmaninov speljal v izhodiščno tonaliteto e-mola, nato pa se v seriji dinamično rastočih pasaž kar dvakrat zgodi orkestrski fortissimo.

Drugi stavek (Allegro molto) je v kontekstu tradicionalne razporeditve stavkov "preuranjeni" scherzo, v okviru katerega pokaže Rahmaninov vso briljanco orkestrskega arzenala, bleščečemu uvodu v podobi citata latinske sekvence Dies irae (Dan jeze oziroma Sodni dan) pa sledi nepričakovani obrat – lirična melodija, ki nas preseneti s svojo rahločutno širino. Nastop osrednjega tria naznani fuga, ki jo s predstavitvijo teme zaženejo druge violine. Po vrnitvi scherza se ponovno oglasi sekvenca Dies irae (tokrat v "trobilnem zboru"), ki jo je avtor uporabil tudi v svoji Rapsodiji na Paganinijevo temo in simfonični pesnitvi Otok mrtvih. Tretji stavek (Adagio) nas popelje v povsem drugačen svet romantične zasanjanosti in hrepenenja, ki ga uvedejo nežni "vzdihljaji" violin. Ti se nato kmalu umaknejo razkošni in dolgosapni melodiji v partu klarineta, ki je odeta v bogato harmonsko paleto. Drugi del stavka se osredotoči na izhodiščni moto simfonije in je v formalnem smislu neposredni protipol uvoda prvega stavka. Kromatična zgostitev, ki sledi, nato doseže svojo kulminacijo v C-duru. Ko dinamična intenzivnost vendarle nekoliko popusti, se ponovi osrednja melodija stavka, a jo tokrat namesto klarineta zaigrajo prve violine ob spremljavi motivičnih okruškov uvodne teme, ki se postopoma umika tišini.

Finale simfonije (Allegro vivace) je zasnovan v sonatni obliki in ga zaznamuje fanfarna tema, nekakšna izpeljanka sekvence Dies irae, ki zanosno zazveni v polnem registru orkestra in se nato sprevrne v koračniško medigro v pihalih. Po ponovitvi prve teme smo priča neposrednemu zdrsu v široko melodijo v D-duru, ki jo zaigrajo godala. Orkestrski pianissimo nenadoma prekine uvodna tema tretjega stavka (Adagio), ki jo zaslišimo v brlečem tremolu godal. S še bolj radikalno prekinitvijo Rahmaninov uvede izpeljavo, ki v prvem delu najprej predstavi nov tematski material, medtem ko se drugi del osredotoča predvsem na postopni lestvični spust. Repriza nato najprej predstavi prvo temo, preden ta obtiči na pedalnem tonu dominante, prav slednji pa pripomore k zmagoslavnemu vzniku lirične teme iz Adagia, ob kateri se kot odmev iz daljave oglasijo še drobci prve teme (mota) in postopni lestvični sestopi. Viharniški impulzi kode s fortissimom "trobilnega zbora" Dies irae kmalu naznanijo bližajoči se konec simfonije. Njeni poslednji takti prinašajo še eno domislico, pravzaprav kar zaključni glasbeni idiom, ki ga je Rahmaninov uporabil v več svojih delih (med drugimi v sonati za violončelo, v drugem in tretjem klavirskem koncertu ter v suiti Simfonični plesi) – gre za ritmično punktirano sosledje štirih tonov, s katerim skladatelj spretno doseže poslednje dinamične vrhunce in naelektri avditorij z zaželenim pozitivnim razpoloženjem.

Piše: Benjamin Virc    

BIOGRAFIJE

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir

Slovenska pianistka in zaslužna profesorica Dubravka Tomšič Srebotnjak se je začela učiti klavir s štirimi leti pri profesorici Zori Zarnik na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (1945–1950) in šolanje nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Svoj velik glasbeni talent je kot "čudežni otrok" pokazala na svojem prvem pianističnem nastopu pri petih letih. Po nasvetu uglednega pianista Claudia Arraua je z dvanajstimi leti nadaljevala študij v ZDA na prestižni newyorški Juilliard School of Music pri prof. Katherine Bacon, pri sedemnajstih pa je z odliko diplomirala z dvema posebnima nagradama (Ernest Hutcheson Special Award, Carl M. Roeder Memorial Prize). Udeležila se je tudi glasbenega seminarja pri skladatelju Dariusu Milhaudu in pri pianistu Aleksandru Uninskem v Aspnu. Še isto leto je bila na državnem tekmovanju v New Yorku izbrana za največji glasbeni talent ZDA v starostni skupini od 12 do 16 let. Debitirala je z orkestrom Newyorške filharmonije, po recitalu v znameniti veliki dvorani Carnegie Hall v New Yorku pa se je dve leti izpopolnjevala pri legendarnem pianistu Arthurju Rubinsteinu. Leta 1961 je osvojila tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju Ferruccio Busoni v Bolzanu, leta 1967 pa prvo nagrado in zlato medaljo na mednarodnem tekmovanju "Mozart Festival" v Bruslju. Njena bogata pianistična pot jo je vodila po vseh pomembnih glasbenih metropolah in kontinentih sveta od Evrope, Amerike, Azije, Avstralije do Afrike. V svoji dolgoletni karieri je nastopila na skupno več kot 4.500 samostojnih recitalih in koncertih na številnih glasbenih festivalih in v pomembnih koncertnih dvoranah s prestižnimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona, salzburški orkester Mozarteum, Češka filharmonija, orkester Slovenske filharmonije, Državna kapela iz Dresdna, Filharmonični orkester francoskega radia iz Pariza, Amsterdamski filharmonični orkester, Münchenski filharmoniki, Simfoniki berlinskega radia, Newyorška filharmonija, leipziški orkester Gewandhaus, Dresdenska filharmonija, Moskovski državni orkester, orkester Gulbenkian iz Lizbone, Atlantski simfonični orkester iz Kanade, Filharmonija Mexico City, Simfoniki italijanskega radia iz Milana, Simfoniki iz Bostona, Detroita, San Francisca, Louisiane, Montereyja, Sydneyja, Melbourna, Adelaide, Pertha, Hobarta, Honoluluja itd. Sodelovala je z mnogimi uglednimi dirigenti, kot so Seiji Ozawa, Wolfgang Sawallisch, Bernard Haitink, Neeme Järvi, Hans Graf, Edo de Waart, John Pritchard, Rudolf Kempe, Herbert Blomstedt, Carlos Miguel Prieto idr. Veliko je snemala za pomembnejše radijske in televizijske postaje (tudi za BBC) po svetu ter od leta 1987 posnela več kot devetdeset  zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch International Records, Pentagon Classics, IPO Recordings, Stradivari Classics, Pilz Media Group, Založba kaset in plošč RTV Slovenija itd. Oktobra 2003 je prejela veliko diskografsko nagrado (grand prix du disque) Lisztove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo leta z Lisztovimi klavirskimi deli. Posnela je klavirske koncerte Ludwiga van Beethovna, Brahmsa, Haydna, Mozarta, Chopina, Griega, Liszta, Saint-Saënsa, Schumanna, Rahmaninova, Čajkovskega ter dela za klavir solo od baroka do 20. stoletja. Vodi mojstrske tečaje in je članica žirij številnih pomembnih mednarodnih pianističnih tekmovanj: Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven (na Dunaju), Santander, Bach (Leipzig), AXA (Dublin), Cleveland, Minneapolis (International Piano E-Competition), Robert Schumann (Zwickau). Leta 2013 ji je ljubljanska Akademija za glasbo, na kateri je začela poučevati leta 1966, podelila naziv zaslužna profesorica. Za svoje umetniške dosežke je prejela številne nagrade, med drugim Župančičevo nagrado (1970), Zlato liro in povelje (1974), Prešernovo nagrado (1975), nagrado AVNOJ (1976), orden zaslug za narod s srebrnimi žarki (1981), zlato medaljo in red sv. Fortunata (Mainz, 1987), zlato CD-ploščo (Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 1988), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1989) ter nagrado "Orlando" (Dubrovniški poletni festival, 2005). Od leta 1995 je častna članica Slovenske filharmonije, leta 2005 pa je postala častna meščanka mesta Ljubljana.

Simon Krečič

Simon Krečič je leta 2002 zaključil študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant prof. Acija Bertonclja, julija 2005 pa še podiplomski študij klavirja na visoki umetniški šoli v Bernu v razredu prof. Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu prof. Milivoja Šurbka. V času podiplomskega študija klavirja v Švici je študiral še dirigiranje v razredu prof. Dominiqua Roggena. V teh letih je dirigiral več švicarskim orkestrom, kot so UNI Orchester Bern, Kammerorchester Spiez, Orchester der HKB Bern idr. Maja 2005 je posnel svojo prvo dirigentsko zgoščenko – otroško opero Schneewyttli Rolanda Zossa, ki je bila kasneje nagrajena. V sezoni 2006/2007 je deloval kot pianist korepetitor v Operi SNG Maribor. Novembra 2008 je na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v italijanskem Grossetu prejel tretjo nagrado ter dirigiral tamkajšnjemu mestnemu orkestru na zaključnem koncertu nagrajencev. Od marca 2009, ko je dirigiral koncert v okviru Slovenskih glasbenih dni, je redni gost orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je vodil na številnih koncertih: februarja 2010 s solisti – nagrajenci tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije, na dveh mladinskih koncertih v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije, na koncertu v Zagorju oktobra 2010 ter s solisti ljubljanske glasbene akademije januarja 2011 in februarja 2012. Z orkestrom Slovenske filharmonije je januarja 2013 nastopil na turneji v okviru cikla Pika, točka, tačka v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Januarja 2014 bo dirigiral orkestru Slovenske filharmonije na koncertu Modrega abonmaja. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od oktobra 2007 do decembra 2012. V tem času je sodeloval kot korepetitor pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih je bil tudi asistent dirigenta (denimo pri Rossinijevi operi Seviljski brivec in pravljični operi Pastir Petra Šavlija). Pripravil in vodil je projekt Humor v glasbi 18. stoletja ter dirigiral orkestru ljubljanske Opere na koncertu s solisti Akademije za glasbo aprila 2012. Februarja 2011 je bil prav tako asistent dirigenta pri predstavi Werther Julesa Masseneta v produkciji madridske Kraljeve operne hiše. Zadnjih nekaj let veliko sodeluje s Simfoniki RTV Slovenija, kjer je bil redno zaposlen v sezoni 2012/2013. Med drugim je dirigiral koncert za Glasbeno mladino ljubljansko, božična koncerta leta 2010 in 2012, koncert ob dnevu Evrope maja 2012, gala novoletni koncert decembra 2012, koncert filmske glasbe novembra 2013 ter številna snemanja. Februarja 2013 je dirigiral koncert Noč klavirjev, na katerem je bilo v enem večeru izvedenih kar pet klavirskih koncertov. Januarja 2014 bo z istim orkestrom interpretiral glasbo Felixa Mendelssohna Bartholdyja na koncertu iz cikla Mozartine. Simon Krečič je prepoznaven tudi kot dirigent sodobne glasbe. Dirigiral je na številnih koncertih festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Izvedel je številne skladbe pomembnih sodobnih slovenskih (Nina Šenk, Uroš Rojko) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Kot pianist je zelo iskan komorni glasbenik. Sodeloval je z glasbeniki vseh generacij, med drugim z Aleksandrom Madžarjem, Primožem Novšakom, Luko Šulićem, Igorjem Mitrovičem, Matejem Šarcom, Jako Stadlerjem, Branimirjem Slokarjem, Radovanom Vlatkovićem, Stankom Arnoldom, Marcosom Finkom, z ansamblom Slavko Osterc, s pihalnim kvintetom Slowind itd. Oktobra 2008 sta se z violinistko Anjo Bukovec vrnila s svetovne turneje, v okviru katere sta nastopila v najprestižnejših dvoranah pomembnih kulturnih središč, kot so Washington, Edinburgh, New York, Ottawa, Kairo, Madrid, Lizbona, Berlin, Kijev, Praga, Bratislava, Tel Aviv, Sarajevo, Skopje itd. Z decembrom 2013 je začel mandat umetniškega in glasbenega direktorja Opere SNG Maribor.

Alan Kavčič
Odnosi z javnostmi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Slovenska 27, SI-2000 Maribor
T +386 2 250 61 39
F +386 2 250 62 10
M +386 41 697 121


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.