5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 12. marec 2018

4. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

 

4. koncert Simfoničnega cikla

15. marec 2018 ob 19.30, Dvorana Union

16. marec 2018 ob 19.30, Avditorij Portorož

 

Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent: Simon Krečič

Solistka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir

Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

 

Program

 

Alojz Srebotnjak: Slovenski ljudski plesi za orkester

Andantino

Allegro

Moderato

Andante – Allegretto giocoso

Allegro rustico

Larghetto – Allegro vivace – Larghetto

Moderato – Allegro vivace

 

Robert Schumann: Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 54

Allegro affettuoso

Intermezzo: Andantino grazioso

Allegro vivace

 

*****

 

Robert Schumann: Simfonija št. 1 v B-duru, "Pomladna", op. 38

Andante un poco maestoso – Allegro molto vivace

Larghetto

Scherzo. Molto vivace

Allegro animato e grazioso

 

 

 

Alojz Srebotnjak (1931–2010), eden najvidnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, se je rodil 27. junija 1931 v Postojni. Globoko v slovensko glasbeno krajino se je zapisal že z rosnimi 18 leti, ko je za moški zbor uglasbil besedilo Bori Srečka Kosovela. Vez z zborovsko glasbo je ohranjal vse življenje, najraje pa je za zbore pisal prav v povezavi z ekspresionistično Kosovelovo poezijo. Študij kompozicije je končal v razredu Lucijana Marije Škerjanca leta 1958, nato pa se je izpopolnjeval v Rimu (pri Borisu Porreni), Parizu, Londonu (pri Petru Racinu Frickerju) ter v Sieni na sloviti šoli Accademia Musicale Chigiana (pri Vittu Frazziju in Francescu Lavagninu). Po vrnitvi v Slovenijo je postal Srebotnjak eden izmed najaktivnejših članov skladateljske skupine Pro musica viva, ki je pod vplivom darmstadtskega novega glasbenega vala zaznamovala šestdeseta leta prejšnjega stoletja in v kateri so poleg njega delovali še Ivo Petrić, Darijan Božič, Kruno Cipci, Jakob Jež, Milan Stibilj, Lojze Lebič in Igor Štuhec. Med letoma 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer so mu podelili tudi naziv zaslužni profesor. Za svoje umetniško delo je že med študijem (leta 1956) prejel študentsko Prešernovo nagrado, tej pa je sledila cela vrsta nagrad, kot so nagrade za glasbo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju (1961, 1964, 1974), zlata medalja na Mednarodnem glasbenem tekmovanju G. B. Viotti v italijanskem Vercelliju (1966), nagrada Jugoslovanske televizije v Beogradu (1972), medalja mesta Trst (1987), Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999), Kozinova nagrada Društva slovenskih skladateljev (2000), Župančičeva nagrada (2005) idr. V Srebotnjakovem zvrstno raznolikem glasbenem in predvsem zelo tehtnem opusu je bilo posebno poglavje njegovega ustvarjanja namenjeno tudi filmski glasbi; na tem mestu velja omeniti glasbo za filme Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne in Ne joči, Peter! Več navdihujočih momentov je Srebotnjak našel tudi v slovenski ljudski glasbi (ter nasploh v narodni glasbi z območja nekdanje Jugoslavije, vse do Makedonije), ki pa jo je v skladu z zmerno modernističnimi vzgibi preoblikoval v novo zvočno celoto z nespregledljivim lastnim pečatom. Tudi v svoji orkestrski "suiti" Slovenski ljudski plesi iz leta 1993 Srebotnjak z zelo premišljenim izborom inštrumentov in s tako rekoč brezhibno glasbeno dramaturgijo predstavi celo plejado motivičnih okruškov iz različnih slovenskih pokrajin in jih na nekaterih mestih sopostavi modernističnim gestam, kot so denimo tematsko-motivično parodiranje, ironija z namerno disonantnim kontekstom (harmonsko tujimi zvočnimi bloki), bitonalitetnost, četudi nikoli ne zaide v neutemeljeno atonalnost. Pozorni poslušalec bo tako v zaporedju sedmih stavkov prepoznal več ljudskih (ali ponarodelih) napevov, kot so denimo melodije iz Visokega reja s Koroške, ki po začetnih dveh intervalnih skokih sicer spomni na motiv še ene priljubljene otroške pesmice, Pleši pleši, črni kos, v nadaljevanju pa se oglasi tudi napev iz prekmurske ljudske pesmi Ne ouri, ne sejaj, iz rezijanske Da jöra ta Banerina z značilnim nepopustljivim ostinatnim ritmom, zmagoslavni zaključek pa je skladatelj prihranil za živahno svatbeno prekmursko kolo Marko skače, ki so ga izvajali tudi v Porabju in hrvaškem Zagorju.

Kljub temu da se danes morda zdi skoraj odveč katalogizirati glasbeno govorico nemškega romantičnega skladatelja Roberta Schumanna (1810–1856) s prežvečenimi floskulami, ki naj bi reflektirale bogastvo njegovega opusa, pa je prav avtor sam največkrat utiril nadaljnjo percepcijo svojih del s kontrastnima prispodobama notranjega razcepa svoje umetniške persone, tj. z ognjevitim Florestanom in zasanjanim Eusebiusem, ki ju je avtor določil celo kot svoja sub-alterega. Njun diametralno nasprotni značaj je Schumannu kot mojstru Raru (psevdonim za avtorjev pravi "jaz", ki si ju vseskozi prizadeva spraviti) v vlogi glasbenega kritika prav tako prikladno služil za označevanje kompozicijskih novitet svojih sodobnikov, ki so se v značilni individualni ekspresiji romantičnega genija vpenjale v omenjeni okvir Florestanove "ognjevitosti" in Eusebijeve "zasanjanosti". Pri vrednotenju Schumannovih del, še posebej skozi omenjeni reducirani bipolarni okvir, pa moramo danes biti pozorni na še eno dejstvo, namreč na skladateljevo dolgotrajno raziskovanje izraznih zmožnosti zgolj enega glasbenega žanra oziroma zvrsti naenkrat. Schumann je namreč skoraj vse skladateljske napore posvetil ustvarjanju klavirske glasbe v tridesetih letih 19. stoletja, nato pa se je v začetku štiridesetih let posvetil samospevu, šele potem realizaciji svojih prvih simfoničnih poskusov (leta 1841), ki pa jih je kmalu (že leta 1842) nadomestil z navdušenjem nad komorno glasbo, ko je ustvaril svoje tri godalne kvartete, pa vse do leta 1847, ko sta nastala njegova prva dva klavirska tria. Sledi do (de facto edinega) Schumannovega klavirskega koncerta vodijo preko skladateljevih prvih poskusov v simfoničnem žanru vse do leta 1827, ko je nastal prvi fragment klavirskega koncerta, in kažejo predvsem na težave, s katerimi se je avtor spopadal. Leta 1839, ko je pustil za sabo že štiri osnutke klavirskih koncertov, je Schumann takole zapisal v pismu svoji tedanji zaročenki Clari Wieck, s katero se je poročil že naslednje leto: "Kar se tiče koncertov, sem ti že povedal, da ne morem napisati koncerta za virtuoze in da se moram spomniti nečesa drugega." Da bi končno našel prav(iln)o razmerje med svojimi glasbenimi ideali, izrazom ter megalomanskostjo forme, je Schumann maja 1841 napisal enostavčno Fantazijo za klavir in orkester, ki jo je izvedla Clara (tedaj že skladateljeva žena) z leipziškim orkestrom Gewandhaus pod taktirko Felixa Mendelssohna Bartholdyja.

Kljub temu da založniki niso kazali pretiranega interesa, da bi izdali Schumannovo Fantazijo, je ta skladatelju vseeno služila kot izhodišče pri ustvarjanju klavirskega koncerta, natančneje njegovega prvega stavka (Allegro affettuoso), ki ga je začel snovati junija 1845. Praizvedba klavirskega koncerta v a-molu, ki sam po sebi ne vsebuje toliko ognjevite in razkazovalne virtuoznosti kakor Eusebijeve lirične simfonične transcendence, h kateri težita vsak po svojih prizadevanjih tako solist kot orkester, je bila 4. decembra 1845 v dvorani Hotela de Saxe v Dresdnu. Solistični part je ponovno izvedla skladateljeva (tedaj že visoko noseča) žena Clara, dresdenski abonmajski simfonični orkester pa je vodil dirigent Ferdinand Hiller, ki mu je Schumann koncert tudi posvetil. Morda je prav omenjena odsotnost virtuozne monstruoznosti prispevala k nekoliko hladnejšemu sprejemu koncertne publike; vidno razočarana je bila tudi Clara, toda Schumann je tedaj preroško napovedal, da se bo "čez deset let vse spremenilo". Njegove besede so se izkazale za resnične, saj se je klavirski koncert uveljavil kot del "železnega repertoarja" glasbene romantike, po njegovem modelu pa je, ne da bi se tega sramoval, svoj klavirski koncert (celo v isti tonaliteti, a-molu) že leta 1868 ustvaril norveški skladatelj Edvard Grieg.

Nenavadna fantazijska zasnova koncerta se jasno izrisuje že v prvem stavku, v katerem se melodije zaradi tesne motivične povezanosti kar prelivajo ena v drugo, kot da gre za veliko Schumannovo tezo, ki ne zahteva posebnih komentarjev. Posledični učinek je glasbeni mozaik močno kontrastiranih sekcij, ki jih povezujeta makrotonalni načrt in dramatična napetost posamezne epizode, pri čemer se vsaka naslednja izrašča iz prejšnje. Ternarna zasnova drugega stavka (Intermezzo: Andantino grazioso) prinaša lirično, toda vedro in na sploh optimistično razpoloženje. Dialoški cikel vprašanj in odgovorov med solistom in orkestrom, ki se nakaže že na začetku stavka, se nekje na sredini intermezza vpelje z nekoliko razširjeno temo v violončelih. Omenjeno temo nato zaokroži klavir, kot da gre za dva "stara" partnerja oziroma zakonca, ki drug drugemu dokončujeta povedi. Tonski material v sklepnem delu intermezza je Schumann pretanjeno preoblikoval iz uvodne teme prvega stavka, ki se nato še enkrat ponovi v veliko jasnejši obliki "korakajoče" kode, ki poslušalca pripelje do kipečega finala v A-duru. Njegovo prvo temo, ki se bahavo razrašča v pulzu hitrega valčka, nato nadomesti sladkobno ambivalentna druga tema, ki zveni kot še ena koračnica, toda v tričetrtinskem taktu, ki nas v svojem virtuoznem elanu, spletenim v iskriv dialog solista in orkestra, privede do zmagoslavnega, a dokaj nepretencioznega zaključka.

Jeseni 1839, približno leto dni pred svojo poroko z Robertom Schumannom, je Clara Wieck v svoj dnevnik zapisala naslednje misli o ustvarjalnem potencialu svojega zaročenca: "Najbolje bi bilo, če bi komponiral za orkester; njegova domišljija presega omejeni izrazni razpon klavirja … Vse njegove skladbe so po svojem značaju orkestralne … Moja največja želja je, da bi pisal za orkester – to je njegova domena! Da bi mi ga le uspelo prepričati v to!" Če se Schumannov simfonični opus, sodeč po zapisanih besedah, kaže kot posledica Clarinega prepričevanja, lahko danes trdimo, da ji je uspelo – in to večkrat, če sodimo zgolj po štirih dokončanih simfoničnih delih, treh simfoničnih uverturah ter tristavčni Uverturi, scherzu in finalu oziroma Symphonette (kot jo je poimenoval avtor) iz leta 1841. V istem času, tj. v zgolj štirih januarskih dneh leta 1841, je Schumann v celoti skiciral strukturo svoje prve simfonije, ki jo je zasnoval kot umetniški odgovor na balado pesnika, dramatika in prevajalca Adolfa Böttgerja (1815–1870), ki mu je simfonično delo tudi posvetil. Schumann sicer ni uglasbil nobene Böttgerjeve pesmi, čeprav ga je proti koncu leta 1841 prosil za pomoč pri adaptaciji besedila Thomasa Moora, ki ga je želel uporabiti za svoj oratorij Das Paradies und die Peri (Raj in vilinski otrok).

V pismu prijatelju Wolfgangu Robertu Griepenkerlu, tedaj uveljavljenemu glasbenemu piscu, je Schumann opisal nastanek "Pomladne simfonije", ki jo je ustvaril v "ognjevitem izbruhu". V drugem pismu skladateljskemu kolegu Louisu Spohru, ki je bil prav tako dejaven kot dirigent, je podrobneje razložil svoj ustvarjalni proces: "Simfonijo sem ustvaril v pravcatem pomladnem vrvenju, ki človeka prevzame celo v njegovi starosti in se zgodi vsako leto znova. Opisovanje in slikanje nista bila nikoli moja namera, čeprav trdno verjamem, da sta glede na čas svojega prihoda značilno oblikovala delo v poteze, ki mu dajejo bistvo. Prepričan sem, da se ti delo ne bo zdelo ne prelahko niti pretežko." Kljub izpričani samozavesti pa je 10. januarja 1843, skoraj dve leti po leipziški praizvedbi s tamkajšnjim orkestrom pod Mendelssohnovo taktirko, Schumann v pismu berlinskemu dirigentu Wilhelmu Taubertu zaupal še nekaj podrobnosti in izvajalskih napotkov: "Če bi lahko v svoj orkester med igranjem vdahnil hrepenenje po pomladi! Prav ta je bila glavni vir mojega navdiha, ko sem delo dokončal februarja 1841. Rad bi, da bi se prva trobenta oglasila kot klic z neba pomladnemu obredju, po katerem se vse začenja prebujati. V naslednjem delu uvoda pa naj se, če je le mogoče, občuti, kako svet ozeleneva, morda celo prhutanje metuljčkov, v Allegru pa naj se stopnjuje obhajanje vsega, kar pripada pomladi. Te ideje so se mi porodile šele potem, ko sem delo napisal."

Poleg tega, da je Schumann sam dodelil naslov svoji prvi simfoniji ("Pomladna"), je prav tako za vsak stavek predvidel samostojni opisni naslov. Čeprav je te naslove kasneje ovrgel pred prvo izdajo partiture, pa jih za lažjo orientacijo pri doživljanju simfonije velja vseeno omeniti. Prvi stavek tako prinaša naslov Prebujenje pomladi, uvodnemu pozivu trobente, ki ga je skladatelj omenil Taubertu, pa ustrezajo naslednji verzij iz Böttgerjeve balade: "O wende, wende deinen Lauf – im Thale blüht der Frühling auf!" ("Obrni, le obrni svoj korak, v dolini že prebuja se pomlad!") Drugi stavek, ki je mehkobno zibajoča sanjarija, je naslovljen kot Večer in prinaša tudi nekaj strastnih podtalnih izbruhov, ki se brez pavze nadaljujejo v tretji stavek – Scherzo. Njegovi prevladujoči robati ritmi docela upravičujejo naslov, Veseli tovariši. Podobno kot še nekateri drugi Schumannovi scherzi, tudi ta prinaša dva kontrastna tria, pri čemer izvablja prvi skrivnostno razpoloženje, drugi pa s svojim radoživim utripom ländlerja popelje poslušalca na podeželsko plesno praznovanje. Simfonični finale, ki ga je avtor poimenoval kot Slovo pomladi, začenja nekakšni godalni ekvivalent fanfarnemu klicu trobente iz prvega stavka. Igrivo plešoče poslavljanje, ki preveva skoraj celotni finale, se naposled stopnjuje v svoj vriskajoči vrhunec. Vseeno pa je Schumann, ki se je bržkone zavedal, da se osrednja tema finala preveč očitno spogleduje z mladostno frfotavostjo, v pismu Taubertu previdno zapisal: "Naj še dodam, da želim tukaj opisati slovo od pomladi, zato tega ne gre jemati preveč lahkomiselno."

Benjamin Virc

 

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir

Slovenska pianistka in zaslužna profesorica Dubravka Tomšič Srebotnjak se je začela učiti klavir s štirimi leti pri profesorici Zori Zarnik na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (1945–1950) in šolanje nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Svoj velik glasbeni talent je kot "čudežni otrok" pokazala na svojem prvem pianističnem nastopu pri petih letih. Po nasvetu uglednega pianista Claudia Arraua je z dvanajstimi leti nadaljevala študij v ZDA na prestižni newyorški Juilliard School of Music pri prof. Katherine Bacon, pri sedemnajstih pa je z odliko diplomirala z dvema posebnima nagradama (Ernest Hutcheson Special Award, Carl M. Roeder Memorial Prize). Udeležila se je tudi glasbenega seminarja pri skladatelju Dariusu Milhaudu in pianistu Aleksandru Uninskem v Aspnu. Še isto leto je bila na državnem tekmovanju v New Yorku izbrana za največji glasbeni talent ZDA v starostni skupini od 12 do 16 let. Debitirala je z orkestrom Newyorške filharmonije, po recitalu v znameniti veliki dvorani Carnegie Hall v New Yorku pa se je dve leti izpopolnjevala pri legendarnem pianistu Arthurju Rubinsteinu. Leta 1961 je osvojila tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju Ferruccio Busoni v Bolzanu, leta 1967 pa prvo nagrado in zlato medaljo na mednarodnem tekmovanju "Mozart Festival" v Bruslju. Njena bogata pianistična pot jo je vodila po vseh pomembnih glasbenih metropolah in kontinentih sveta, od Evrope, Amerike, Azije, Avstralije in Afrike. V svoji dolgoletni karieri je nastopila na skupno več kot 4.500 samostojnih recitalih in koncertih na številnih glasbenih festivalih in v pomembnih koncertnih dvoranah s prestižnimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona, salzburški orkester Mozarteum, Češka filharmonija, orkester Slovenske filharmonije, Državna kapela iz Dresdna, Filharmonični orkester francoskega radia iz Pariza, Amsterdamski filharmonični orkester, Münchenski filharmoniki, Simfoniki berlinskega radia, Newyorška filharmonija, leipziški orkester Gewandhaus, Dresdenska filharmonija, Moskovski državni orkester, orkester Gulbenkian iz Lizbone, Atlantski simfonični orkester iz Kanade, Filharmonija Mexico City, Simfoniki italijanskega radia iz Milana, Simfoniki iz Bostona, Detroita, San Francisca, Louisiane, Montereya, Sydneyja, Melbourna, Adelaide, Pertha, Hobarta, Honoluluja itd. Sodelovala je z mnogimi uglednimi dirigenti, kot so Seiji Ozawa, Wolfgang Sawallisch, Bernard Haitink, Neeme Järvi, Hans Graf, Edo de Waart, John Pritchard, Rudolf Kempe, Herbert Blomstedt, Carlos Miguel Prieto idr. Veliko je snemala za pomembnejše radijske in televizijske postaje (tudi za BBC) po svetu ter od leta 1987 posnela več kot devetdeset  zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch International Records, Pentagon Classics, IPO Recordings, Stradivari Classics, Pilz Media Group, Založba kaset in plošč RTV Slovenija itd. Oktobra 2003 je prejela veliko diskografsko nagrado (grand prix du disque) Lisztove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo leta z Lisztovimi klavirskimi deli. Posnela je klavirske koncerte Ludwiga van Beethovna, Brahmsa, Haydna, Mozarta, Chopina, Griega, Liszta, Saint-Saënsa, Schumanna, Rahmaninova, Čajkovskega ter dela za klavir solo od baroka do 20. stoletja. Vodi mojstrske tečaje in je članica žirij številnih pomembnih mednarodnih pianističnih tekmovanj: Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven (na Dunaju), Santander, Bach (Leipzig), AXA (Dublin), Cleveland, Minneapolis (International Piano E-Competition), Robert Schumann (Zwickau). Leta 2013 ji je ljubljanska Akademija za glasbo, na kateri je začela poučevati leta 1966, podelila naziv zaslužni profesor. Za svoje umetniške dosežke je prejela številne nagrade, med drugim Župančičevo nagrado (1970), Zlato liro in povelje (1974), Prešernovo nagrado (1975), nagrado AVNOJ (1976), orden zaslug za narod s srebrnimi žarki (1981), zlato medaljo in red sv. Fortunata (Mainz, 1987), zlato CD-ploščo Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 1988), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1989) ter nagrado "Orlando" (Dubrovniški poletni festival, 2005). Od leta 1995 je častna članica Slovenske filharmonije, leta 2005 pa je postala častna meščanka mesta Ljubljana.

 

 

Alan Kavčič

Odnosi z javnostmi

Slovensko narodno gledališče Maribor

Slovenska 27, SI-2000 Maribor

 

T +386 2 250 61 39

F +386 2 250 62 10

M +386 41 697 121


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.