5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 14. marec 2017

4. koncert Simfoničnega cikla

4. koncert Simfoničnega cikla

16. marec 2017 ob 19.30, Dvorana Union

 

Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent Simon Krečič

Solist Aleksandar Madžar, klavir

Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc

 

 

Program

Ivo Petrić: Metamorphoses sur A za godala

Moderato – Più largo – Allegro – Allegro – Larghetto – Moderato – Stesso tempo – Vivo giocoso – Largamente

 

Sergej Rahmaninov: Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu, op. 30

Allegro ma non tanto

Intermezzo: Adagio

Finale: Alla breve

 

*******

 

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, "Eroica"

Allegro con brio

Marcia funebre: Adagio assai

Scherzo: Allegro vivace

Finale: Allegro molto

 

 

Nocojšnji glasbeni večer začenjamo z Metamorfozami na (tonu) A (Metamorphoses sur A) za godala priznanega slovenskega skladatelja Iva Petrića (r. 1931), ki je svoj obsežni opus posvetil skoraj izključno inštrumentalni glasbi, še posebej simfonični in komorni zvrsti. Petrić je s svojo večdesetletno prezenco v slovenskem glasbenem prostoru močno obogatil kulturno življenje, svojo glasbeno pot pa je začel kot oboist in član orkestra Radia Ljubljana, v katerem je igral od ustanovitve leta 1955. Petrić je bil prav tako med ustanovitelji Kluba komponistov in nato avantgardne skladateljske skupine Pro musica viva, ki je postala vsaj za dve desetletji gonilo razvoja sodobne slovenske klasične glasbe. Med letoma 1962 in 1982 je bil umetniški vodja in dirigent ansambla Slavko Osterc, s katerim je uspešno gostoval na festivalih in turnejah v tujini ter izvedel številne sodobne skladbe in prve izvedbe več kot 130 novih del slovenskih pa tudi tujih skladateljev. Od leta 1979 do 1995 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, več kot trideset let je vodil in urejal Edicije Društva slovenskih skladateljev, ki jih je razvil v sodobno glasbeno založbo. Za svoje umetniške dosežke je lani prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Skladatelj je o svojem ustvarjalnem delu v radijskem intervjuju povedal naslednje: "Pišem hitro, ampak potrebujem veliko časa, da začnem pisati. Zamisel mi mora biti tako všeč, da začutim veliko željo, da bi to napisal, in potem gre precej hitro. Skice pišem s svinčnikom, odkar imamo računalnike, pa jih zabeležim tudi tako, saj ponujajo skladateljem sijajne tehnične rešitve." Petrić je nocojšnjo skladbo dokončal leta 2001 in jo posvetil hrvaškemu violinistu Anđelku Krpanu in Zagrebškim solistom. Kot namiguje že naslov, je delo strukturirano kot nekakšno epizodno zaporedje "meditacij" glasbenih premen, ki so v bolj ali manj tesni harmonski zvezi s tonom A. Skladatelj se je pri oblikovanju glasbenega stavka poslužil neoklasičnih principov, bodisi tematske izpeljave, variiranja in fragmentiranja tonskega gradiva, ki ga je razporedil v premišljenih razpoloženjskih kontrastih, kar nakazujejo že razmeroma pogoste spremembe izvajalskega tempa. Kljub številnim razigranim motivičnim vložkom pa je moč čutiti duh nekakšnega bivanjskega dvoma, nedorečenosti oziroma melanholične refleksije, kar se kaže kot globalna naravnanost skladateljevega poznega opusa, o čemer je spregovoril v omenjenem intervjuju: "Vedno pravim, da pišem bolj kot star gospod, ki zapisuje spomine. Z eksperimenti sem se zelo dolgo ukvarjal in sem imel nato tega dovolj, zato sem začel note znova natančno zapisovati. Ohranil pa sem svobodo linij in oblik, tako da je to nekakšen starostni povzetek vsega, kar sem počel prej."

  1. se je ruski glasbeni ustvarjalec in priznani pianistični virtuoz Sergej Rahmaninov (1873–1943) lotil komponiranja svojega tretjega klavirskega koncerta, je naletel na povsem drugačen problem kot pri ustvarjanju svojega drugega koncerta, ko se je namreč spraševal, ali se bo sploh še kdaj lotil komponiranja po spodleteli praizvedbi svoje Prve simfonije leta 1897. Njegovo samozavest in ustvarjalno potenco je namreč močno načela strupena kritika skladateljskega kolega Césarja Cuija, ki je o izvedbi simfonije zapisal: "Če bi že obstajal kakšen konservatorij v peklu in bi kateri izmed njegovih gojencev moral napisati programsko simfonijo na temo egiptovskih nadlog, bi svoje delo opravil odlično, če bi se komponiranja lotil tako kot g. Rahmaninov." Dve leti obiskovanja seans s hipnozo pri psihiatru in intenzivnega samopremišljevanja sta bili potrebni, da je Rahmaninov dokončal svoj drugi klavirski koncert v c-molu, ki se je med publiko nemudoma priljubil. je napočil čas, da napiše tretjega, je bil ponovno pred veliko preizkušnjo – tokrat pred izzivom, ali bo lahko prekosil svoj mladostni uspeh.

K sreči je leta 1909, ko je začel snovati nov koncert, za svojo Drugo simfonijo prejel Glinkovo nagrado v višini 1.000 rubljev in premagal Skrjabinovo Poemo ekstaze, ki se je uvrstila na "častno" drugo mesto. Med poletjem še istega leta se je temeljito pripravljal na svojo prvo ameriško turnejo, ki se je začela 4. novembra v Northamptonu v zvezni državi Massachusetts in nadaljevala vse do januarja naslednjega leta. Toda vrhunec turneje se je zgodil 28. novembra 1909 v New Yroku, ko je prvič izvedel svoj Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu pod taktirko Walterja Damroscha in Newyorškega simfoničnega društva. Koncert so v isti zasedbi ponovno izvedli dva dni pozneje v prestižni dvorani Carnegie Hall, nato pa še 16. januarja 1910 z Newyorško filharmonijo in pod vodstvom Gustava Mahlerja. Čeprav koncert ni doživel tolikšnega navdušenja kot drugi, je bila izvedba prav tako velik uspeh. Prevladujoči kritiški zapisi so koncertu očitali "pretirano dolžino" in "preobilje not". Kritik časopisa New York Herald je celo zapisal, da "se bo koncert nedvomno uvrstil med najzanimivejše klavirske koncerte zadnjih let, čeprav mu njegovo predolgo trajanje in skrajna izvajalska težavnost preprečujeta, da bi ga izvajal kdorkoli, razen največji pianisti z izjemnimi tehničnimi zmogljivostmi".

Brez dvoma je bil Rahmaninov pianist s takšnimi sposobnostmi, da je bil kos zahtevnemu solističnemu partu koncerta, saj je bila njegova glasbena pisava navsezadnje pogojena z lastno poustvarjalno potrebo, kot že prej pri Mozartu, Beethovnu, Chopinu in drugih. In vendar se že na samem začetku koncerta kaže povsem enakopravno obravnavanje drugega, ki apriorno ne "pade" v vrtinec solistične virtuoznosti, ampak v postopno evolucijo glasbene misli v okviru kompleksnega orkestrskega kolorita. Zato nas uvodni takti prvega stavka (Allegro ma non tanto) s sordiniranim "momljanjem" godal v pridušenem koračniškem ritmu in preprosta melodija v oktavah v partu klavirja pravzaprav spomnijo na Rahmaninovo senzibilnost zvočnega oblikovanja. Prva tema prvega stavka se, podobno kot številni drugi ruski napevi in Rahmaninove melodične domislice, vpenja v neusahljiv tokokrok, ki sicer spominja na meniško petje iz pravoslavne liturgije, ki ga je – kot je ugotovil muzikolog Joseph Yasser – skladatelj morda že kot deček slišal v Novgorodu. Ruska melodična esenca, ki se odraža tudi v postopnem širjenju melodičnega obsega, je zato nesporna, čeprav gre v celoti za avtorsko delo. Po izpeljavi teme v orkestru in hitrih figurah v klavirju je "teren" že pripravljen na predstavitev druge teme, ki se razpira kot dialog med solistom in orkestrom s poudarjanjem ritmičnega motiva, ki se nato pojavi v novi, lahkotnejši in celo spevni preobleki v partu klavirja. "Dobesedna" ponovitev uvodnih taktov prvega stavka označuje začetek izpeljave, ki doživi svoj vrhunec v mojstrski solistični kadenci: ta prevzame tudi običajno mesto reprize, tokrat z obširnimi "komentarji" motivičnih figur najprej prve, nato pa še druge teme, po krajši aluziji na obe temi pa se stavek zaključi.

Srednji (počasni) stavek je Rahmaninov zasnoval kot intermezzo, ki se v skladu s pričakovanji začne na dominanti d-mola, A-duru, in sicer s kratkosapno figuro v godalih, ki s svojo koprnečo zadržanostjo ustvari skorajda elegično atmosfero. Toda klavir se odloči hlastno prekiniti patetičnost z naglo prestavitvijo v "netipično" tonaliteto Des-dura, v kateri skladatelj v vsem razkošju predstavi harmonizirano različico glavne teme, pri tem pa teksturo zapolnjuje z gostimi akordi v klavirju. Svetel kontrast se vzpostavi z dozdevno novo temo, ki jo uvede lahkotni ritem valčka v triosminskem taktu in se oglasi v partih klarineta in fagota ob iskrivih klavirskih figurah. Toda Rahmaninov je na tem mestu pravzaprav preslepil poslušalca z novim zvočnim trikom: "nova" tema je v tekoči ritmični kameleonski preobleki dejansko dosledna ponovitev začetne teme iz prvega stavka, ki se tokrat začenja na tretji stopnji (in ne na toniki), nato pa se nadaljuje s pasažo nazaj v Des-dur in ponovitev uvodne glasbene misli v polnem orkestrskem registru.

  1. stavek (Finale: Alla breve) se po krajši solistovi kadenci nadaljuje v domačem območju d-mola, v okviru katerega je Rahmaninov razvil več nestrpnih motivov ter sinkopiranih in impozantnih ritmično-melodičnih preobratov. Igriva (scherzando) epizoda v Es-duru zavzema centralno mesto stavka, pri tem pa skladatelj ne pozabi na glasbeno akrobatiko in celo nekoliko strašljivo virtuozno variiranje kapriciozne teme, ki se sprva zdi kot novost, a se nato pokaže v tesni povezavi z začetkom finala in drugo temo prvega stavka. Še več, med naraščujoče okraševanje miniaturnih variacij Rahmaninov vstavi nekakšno reminiscenco obeh tem iz prvega stavka, ki jima sledi panoramski pregled glavnega tematskega gradiva, klavir pa medtem izgrajuje razmeroma obsežno kodo, ki privede koncert do bleščečega in vznemirljivega zaključka.

Znano je, da je Ludwig van Beethoven (1770–1827) že od leta 1798 veliko premišljeval, da bi posvetil eno izmed svojih simfonij (tretjo po vrsti) generalu Bonapartu. Ideali francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo –, ki jih je Napoleon s pomočjo svoje velike armade širil po Evropi, so bili v marsičem identični Beethovnovi humanistični naravnanosti, saj je verjel, da lahko različni narodi Evrope bivajo v sožitju in miru. Večino glasbe je napisal poleti 1803, le nekaj mesec zatem, ko je zapisal svojo znamenito Heiligenstadtsko oporoko – bolečo izpoved o močnem poslabšanju njegovega sluha in pogostem premišljevanju o samomoru. Prav ta čas je bil za Beethovna v eksistencialnem smislu najnižja točka, saj je pred tem doživel več zaporednih osebnih porazov. Novo simfonično delo, ki je pomenilo nekakšen duhovni preobrat oziroma ponovno odkritje volje do življenja, je bilo tako po glasbeni plati kot po svojem nazorskem predznaku samo po sebi herojsko dejanje. Prvi osnutek celotne simfonije je bil najbrž dokončan že do novembra 1803, številni Beethovnovi popravki in pripisi pa namigujejo, da je avtor med komponiranjem naletel na več "izzivov". Maja 1804, ko je novica, da se je Napoleon razglasil za cesarja, prispela do Dunaja, se je Beethoven čutil izdanega in naj bi bil po pričevanju svojega študenta Ferdinanda Riesa na dvoje raztrgal naslovno stran simfonije in jo vrgel na tla.

Česar Ries ni omenjal, pa je predvsem to, da so bili Beethovnovi motivi včasih močno sumljive narave. Četudi je Beethoven dalj časa nameraval poimenovati simfonijo po Bonapartu, pa naj bi hitro opustil načrt tudi zato, ker je izvedel, da bi mu knez Lobkowitz plačal zajetno vsoto denarja, če bi mu izkazal enako čast in posvetil simfonijo. Leta 1806, ko se je odpravljal na pot v Pariz, se je Beethoven pokesal glede svoje prenagle odločitve, saj bi Simfonija Bonaparte bila verjetno idealni naslov, ki bi mu v Franciji (in tudi drugod) prinesel velik ugled in pa seveda veliko novih angažmajev, zato je za svojo Simfonijo št. 3 v Es-duru predlagal, da se poimenuje kot Sinfonia eroica (Heroična simfonija), spisana v čast spominu na velikega človeka, ne da bi omenjal Napoleona. Domnevno zadnje besede, ki jih je Beethoven namenil tej tematiki, ki je v njem vzbujala samo jezo in zamero, so bile izrečene po Napoleonovi zmagi v bitki pri Jeni: "Kakšna škoda, da ne razumem umetnosti vojskovanja tako dobro kot glasbo. Gotovo bi ga premagal!"

Zgodovina sicer ne pove kaj dosti, kakšno je bilo Napoleonovo mnenje o Beethovnovi glasbi; znano pa je, da je Napoleon skladatelju Cherubiniju, ki ga je dotlej občudoval, dal odvzeti vse časti, nazive in državno rento, saj naj bi Cherubini izjavil, da Napoleon ni vedel o glasbi čisto nič več kot o vojskovanju. Eroica je najverjetneje prva velika simfonija, ki se je globoko usidrala v romantični imaginarij, kljub temu ali pa prav zato, ker ni tako odkrito sugestivna kot poznejša Pastoralna s svojimi ptičjimi klici in nevihto niti tako idejno specifična kot Deveta s svojim nedvoumnim sporočilom o upanju in svobodi. Toda ob praizvedbi simfonije 7. aprila 1805 sta se Beethovnov zelo razširjen in mogočen prvi stavek ter pogrebna koračnica, ki mu je sledila, zdela dunajski publiki nekaj povsem nedoumljivega ušesom, če že ne naravnost nezemeljskega, kar nakazuje že nenavadna dolžina prvega stavka (Allegro con brio). Beethovnovi Eroici pa se niso čudili zgolj poslušalci, ampak tudi nekateri proučevalci glasbenega stavka, ki niso izpostavili le epske širine, ampak predvsem neobičajni način komponiranja, saj naj bi Beethoven vsaj na začetku prvega stavka začel snovati delo brez jasno izoblikovanih (melodičnih) tem, saj naj bi se te vzpostavile skozi golo ritmično gibanje in dialoško tenzijo. Začetek Eroice tako ne vsebuje več kot dveh glasno zaigranih akordov Es-dura, ki jima sledi obigravanje violončelov nad toni osnovnega trozvoka. Prvi nenavadni trenutek napoči, ko se violončeli "spotaknejo" ob noto Cis, temu pa sledi nepričakovanih sedem taktov, ki vnesejo povsem novo perspektivo v obstoječi glasbeni tok. Od tu naprej Beethoven nadaljuje svoj sprehod v oddaljeni tonaliteti e-mola, nato pa poslušalca ponovno vrže v izhodiščni Es-dur. Beethovnova glasbena pisava ostaja tudi v najobsežnejšem delu, ki ga je dotlej napisal, tesno integrirana v veliki simfonični format, tudi v izpeljavi, ko naj bi avtor uporabil novo, še neslišano temo. Ampak tudi to je del glasbene šale, ki jo je skladatelj namenil poslušalcu. Posledično se tudi koda razraste kot stavek znotraj stavka, a se v nadaljevanju izkaže kot pomembni prizemljitveni moment.

Drugi počasni stavek (Adagio) je zasnovan kot pogrebna koračnica z natančno odmerjeno svečanostjo. Slednje diktira pritajeno gomazenje v basih, ki spominja na zvok dušenih bobnov. V tem delu še posebej izstopata dve medigri – prva zaradi nenadnega "žarka svetlobe", ki zasije sredi imaginarne pogrebne procesije, druga pa se s svojo melodično zasnovo razraste v veličastno dvojno fugo. Nepomirljiv značaj ostaja tudi na tem mestu razpet med tolažbo in bridkim žalovanjem. Pogrebni epizodi sledi igriv kontrast v bleščečem scherzu, ki je po zadržanih Haydnovih in elegantnih Mozartovih menuetih prvič dobil nov simfonični elan in bi lahko naslikal tudi prizor pobega zapornikov iz temne ječe v svetel dan v Beethovnovi edini operi Fidelio.

Simfonični finale je zamišljen kot niz variacij na temo, ki jo je Beethoven uporabil že nekajkrat, predvsem pa v svojem baletu Prometejeve stvaritve (Die Geschöpfe des Prometheus). Stavek se po uvodni unisono godalni "inkantaciji" začenja s preprosto, neodvisno basovsko linijo, še preden se predstavi "prava" tema. Skladatelj v nadaljevanju poslušalca ponovno osupne z bogato slogovno paleto in neobičajnim sobivanjem različnih glasbenih elementov, od fuge v basih, z razkazujočo pasažo za flavto solo, s plesnim vrvežem v g-molu, pa vse do razširjenega himničnega napeva. Vse, kar se na prvi pogled (ali uho) zdi kot neočitna povezava, se v nadaljevanju izkaže kot nujnost glasbene ekspresije, ki se nadaljuje še po briljantno izpeljani kodi in v poslednjih taktih, ki jih še zadnjič poživi izbruh "čistega veselja" v partu rogov.

Benjamin Virc

 

 

 

Biografija dirigenta

Simon Krečič je leta 2002 zaključil študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant prof. Acija Bertonclja, julija 2005 pa še podiplomski študij klavirja na visoki umetniški šoli v Bernu v razredu prof. Aleksandra Madžarja. Septembra 2012 je s premiero in devetimi predstavami baletnega večera Stravinski v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana diplomiral še iz dirigiranja v razredu prof. Milivoja Šurbka. V času podiplomskega študija klavirja v Švici je študiral še dirigiranje v razredu prof. Dominiqua Roggena. V teh letih je dirigiral več švicarskim orkestrom, kot so UNI Orchester Bern, Kammerorchester Spiez, Orchester der HKB Bern idr. Maja 2005 je posnel svojo prvo dirigentsko zgoščenko – otroško opero Schneewyttli Rolanda Zossa, ki je bila kasneje nagrajena. V sezoni 2006/2007 je deloval kot pianist korepetitor v Operi SNG Maribor. Novembra 2008 je na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v italijanskem Grossetu prejel tretjo nagrado ter dirigiral tamkajšnjemu mestnemu orkestru na zaključnem koncertu nagrajencev. Od marca 2009, ko je dirigiral koncert v okviru Slovenskih glasbenih dni, je redni gost orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je vodil na številnih koncertih: februarja 2010 s solisti – nagrajenci tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije, na dveh mladinskih koncertih v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije, na koncertu v Zagorju oktobra 2010 ter s solisti ljubljanske glasbene akademije januarja 2011 in februarja 2012. Z orkestrom Slovenske filharmonije je januarja 2013 nastopil na turneji v okviru cikla Pika, točka, tačka v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Januarja 2014 bo dirigiral orkestru Slovenske filharmonije na koncertu Modrega abonmaja. V SNG Opera in balet Ljubljana je bil zaposlen od oktobra 2007 do decembra 2012. V tem času je sodeloval kot korepetitor pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih je bil tudi asistent dirigenta (denimo pri Rossinijevi operi Seviljski brivec in pravljični operi Pastir Petra Šavlija). Pripravil in vodil je projekt Humor v glasbi 18. stoletja ter dirigiral orkestru ljubljanske Opere na koncertu s solisti Akademije za glasbo aprila 2012. Februarja 2011 je bil prav tako asistent dirigenta pri predstavi Werther Julesa Masseneta v produkciji madridske Kraljeve operne hiše. Zadnjih nekaj let veliko sodeluje s Simfoniki RTV Slovenija, kjer je bil redno zaposlen v sezoni 2012/2013. Med drugim je dirigiral koncert za Glasbeno mladino ljubljansko, božična koncerta leta 2010 in 2012, koncert ob dnevu Evrope maja 2012, gala novoletni koncert decembra 2012, koncert filmske glasbe novembra 2013 ter številna snemanja. Februarja 2013 je dirigiral koncert Noč klavirjev, na katerem je bilo v enem večeru izvedenih kar pet klavirskih koncertov. Januarja 2014 bo z istim orkestrom interpretiral glasbo Felixa Mendelssohna Bartholdyja na koncertu iz cikla Mozartine, januarja letos pa je dirigiral prvi slovenski produkciji Wagnerjeve glasbene drame Rensko zlato. Simon Krečič je prepoznaven tudi kot dirigent sodobne glasbe. Dirigiral je na številnih koncertih festivala Slowind tako v Sloveniji kot v tujini (Pariz, Riga). Izvedel je številne skladbe pomembnih sodobnih slovenskih (Nina Šenk, Uroš Rojko) in tujih skladateljev (Elliott Carter) ter sodeloval s pomembnimi tujimi solisti (Robert Aitken). Kot pianist je zelo iskan komorni glasbenik. Sodeloval je z glasbeniki vseh generacij, med drugim z Aleksandrom Madžarjem, Primožem Novšakom, Luko Šulićem, Igorjem Mitrovičem, Matejem Šarcem, Jako Stadlerjem, Branimirjem Slokarjem, Radovanom Vlatkovićem, Stankom Arnoldom, Marcosom Finkom, z ansamblom Slavko Osterc, s pihalnim kvintetom Slowind itd. Oktobra 2008 sta se z violinistko Anjo Bukovec vrnila s svetovne turneje, v okviru katere sta nastopila v najprestižnejših dvoranah pomembnih kulturnih središč, kot so Washington, Edinburgh, New York, Ottawa, Kairo, Madrid, Lizbona, Berlin, Kijev, Praga, Bratislava, Tel Aviv, Sarajevo, Skopje itd. Decembra 2013 je postal umetniški in glasbeni direktor Opere SNG Maribor.

 

 

Biografija gostujočega solista

V Beogradu rojeni pianist Aleksandar Madžar je študiral klavir pri Gordani Matinović, Arbu Valdmi in Eliso Virsaladze, nato pa še pri Edouardu Mirzo na Konservatoriju v Strasbourgu in Danielu Blumenthalu v Bruslju. Trenutno je profesor klavirja na Kraljevem flamskem konservatoriju in na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Bernu. Mednarodne koncertne odre je prevzel po številnih nagradah in priznanjih prestižnih klavirskih tekmovanj v Ženevi, Leedsu in Italiji (Busoni, Umberto Micheli). Po nastopu na tekmovanju v Leedsu leta 1996 so ga razglasili za pianista z največjo domišljijsko interpretativno potenco, z vrhunsko igro na tekmovanju pa je takoj prejel številne angažmaje pri britanskih orkestrih, kot so denimo Kraljevi filharmonični orkester, Filharmonični orkester BBC, Škotski simfonični orkester BBC idr. Že leta 1990 je pod vodstvom svetovno priznanega dirigenta Ivána Fischerja prvič igral z Berlinsko filharmonijo. Uveljavil se je tudi kot odličen komorni glasbenik. Z violinistom Iljo Gringoltsem je nastopil na prestižnem glasbenem festivalu v Verbierju, Beethovnovem festivalu v Bonnu, s sopranistko Juliane Banse, s katero še danes redno sodeluje, je pripravil izjemno uspešno gostovanje na Pirenejskem polotoku. V zadnjih letih se je njegova koncertna prezenca na številnih mnogih glasbenih središčih le še okrepila: med drugim je gostoval na Kitajskem, v Bostonu (ZDA), v londonski dvorani Wigmore, dvorani Concertgebouw v Amsterdamu, na milanskem Konservatoriju Giuseppa Verdija. Njegova diskografija obsega oba Chopinova klavirska koncerta, ki ju je leta 1997 posnel z Orkestrom Frankfurtskega radia pod vodstvom Dmitrija Kitajenka (založba BMG/Classic FM), prav tako je za francosko založbo Arion leta 1999 posnel glasbo za dva klavirja Emmanuela Chabrierja, z britansko violončelistko Louise Hopkins pa zgoščenko z deli Elliotta Carterja, Sergeja Rahmaninova in Alfreda Schnittkeja za švedsko znamko Intim Musik.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.