5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 15. april 2014

4. koncert Simfoničnega cikla

Tara Simoncic

Tara Simoncic

press (hi-res)

Tanja Sonc

Tanja Sonc

press (hi-res)

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert Simfoničnega cikla

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigentka Tara Simoncic
Solistka Tanja Sonc, violina
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny

17. april 2014, Velika dvorana SNG Maribor

Program

Jean Sibelius Finlandia, op. 26
Andante sostenuto – Allegro moderato – Allegro

Ludwig van Beethoven Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61
Allegro non troppo
Larghetto
Rondo: Allegro

*******

Jean Sibelius Simfonija št. 5 v Es-duru, op. 82
Tempo molto moderato
Andante mosso, quasi allegretto
Allegro molto

Nocojšnji simfonični koncert začenjamo in končujemo z glasbenim opusom finskega skladatelja Jeana Sibeliusa (1865–1957). Skladatelj se je rodil 8. decembra 1865 v mestecu Hämeenlinna na jugu Finske, in sicer materi Marii Charlotti (roj. Borg) ter očetu Christianu Gustafu Sibeliusu, ki je deloval kot zdravnik. Čeprav se je pristnejše zanimanje za glasbo v mladem Sibeliusu začelo kazati šele okrog petnajstega leta, ko si je zadal postati virtuoz na violini, se je bržkone na očetovo željo, da bi si zagotovil materialno varnost in "dostojen poklic", po maturi leta 1885 sprva vpisal na študij prava na tedanjo Finsko univerzo carja Aleksandra (današnjo Univerzo v Helsinkih). Toda še v istem semestru je prevladala ljubezen do glasbe, Sibelius pa je "presedlal" na študij violine na helsinški glasbeni akademiji, ki danes nosi njegovo ime. Že med študijem se je začel intenzivneje posvečati snovanju lastnih glasbenih zamisli. Med pomembnimi oblikovalci Sibeliusovega skladateljskega nazora je bil tudi eden izmed njegovih profesorjev, skladatelj in muzikolog Martin Wegelius, ki je ustanovil Helsinški glasbeni inštitut. Po končanem glasbenem študiju (leta 1889) je Sibelius najprej odpotoval v Berlin, kjer je eno leto študiral pri skladatelju Albertu Beckerju, že naslednje leto (1890) pa je odpotoval na Dunaj, ki je predstavljal svojevrsten preobrat v skladateljevem dojemanju glasbe in umetnosti nasploh. Po trditvah finskega muzikologa in skladateljevega biografa, Erika Wernerja Tawaststjerne, je bil Sibelius sicer vse svoje življenje goreč wagnerjanec, čeprav je ravno okrog leta 1890 postal nekoliko bolj zadržan do Wagnerjeve glasbe, saj se je za časa svojega bivanja v nemško govorečih deželah seznanil tudi z drugačno glasbo, zlasti z Brahmsovimi simfonijami in Lisztovimi simfoničnimi pesnitvami, prav tako pa je dokončno opustil svoje mladostne življenjske cilje violinskega virtuoza in se posvetil skladanju.
Sibeliusova odločitev se je kmalu izkazala kot zelo modro dejanje, saj je že od leta 1892 nastajala cela plejada glasbenih uspešnic – pretežno je pisal velika dela za simfonični orkester –, ki so se naglo priljubile med rojaki. Omeniti velja simfonično pesnitev Kullervo (za sopran, bariton, zbor in orkester), tonsko poemo En Saga, uverturo Karelia iz leta 1893, ki jo je še istega leta razširil v istoimensko suito, tej pa so sledile še kantata Rakastava (Ljubimec) za moške glasove in godala (ali godala in tolkala), suita Lemminkäinen, ki zvočno upodablja štiri, danes tudi samostojno izvajane legende iz finskega narodnega epa Kalevala. Sibeliusov naslon na t. i. romantično tradicijo programske glasbe, ki je s pomočjo tonskega izraza želela upodobiti ali predstaviti različne dogodke, bodisi iz narave ali neposrednega družbenega okolja, postane še bolj očiten po letu 1894, ko je dokončal simfonični pesnitvi Skogsrået (Vodna vila) in Vårsång (Pesem pomladi). Po štiriletnem premoru do leta 1898 je sledilo novo ustvarjalno obdobje, ki so ga na svojevrsten način spodbudile tudi vedno bolj nemirne politične razmere: na Finskem se je ravno tedaj krepilo domoljubno gibanje za neodvisnost, predvsem zaradi vse večjega zatiranja s strani Rusov in stroge cenzure, ki je prepovedovala vsakršno politično agitacijo zoper carja Nikolaja II. Leta 1898 je Sibelius ustvaril priložnostno suito Kung Kristian (Kralj Christian), zatem pa še improvizacijo za zbor in orkester z naslovom Sandels. Sledilo je komponiranje simfonične pesnitve Finlandia (op. 26), s katero začenjamo nocojšnji koncert. Poemo je Sibelius dokončal leta 1899, njena praizvedba pa je bila 14. decembra istega leta, in sicer ob boku političnih demonstracij v Helsinkih z imenom Praznovanje tiska, v okviru katerih se je skupina umetnikov in intelektualcev uprla cenzuri in ruski avtokraciji.
Nespregledljiv družbenopolitični kontekst Finlandie, ki je imela ob praizvedbi celo naslov Finska se prebuja, pa ni edini razlog, ki je botroval k nadaljnji priljubljenosti tega dela, zlasti po evropski turneji Helsinške filharmonije leta 1900, ki se je zaključila z izvedbo na Svetovni razstavi v Parizu. Sibelius je v skladbi, ki jo je zasnoval v treh različnih, a medsebojno povezanih tematskih sklopih, sopostavil uvodne turobne glasbene geste zatiranosti in trpljenja finskega naroda, silovito čustveno vznemirjenje mladega kolektiva, ki se kot nacija šele prebuja v novo državotvornost, in lirično slovesnost, s katero skladatelj ni osvojil le srca Fincev, ampak vseh Skandinavcev in baltiških narodov, ki so doživljali represijo carske Rusije. Prav slednjo lahko prepoznamo v grozečem disonantnem sosledju uvodnih akordov, občasno pa se (najverjetneje namerno) približa tudi ruskemu simfonizmu Čajkovskega, kar v smislu inštrumentacije ustreza kombinaciji melanholičnih klarinetov z nizkimi pihali in godali. Nagel razpoloženjski preobrat, ki spominja na koračnico mobilizacije, nakazuje predvsem "strelni motiv" trobent in pozavn, ki "požene kri po žilah" tudi drugim inštrumentalnim skupinam, krajši sekvenčni izpeljavi pa sledi umirjena lirična tema v herojskem As-duru, ki še danes velja za nekakšno neuradno finsko himno in jo najprej predstavijo pihala (flavte, oboe in klarineti), v svoji okrepljeni zasedbi pa jo ponovijo še godala. Enotaktni pasaži tube in nizkih godal sledi reminiscenca "strelskega" motiva v trobilih, slednjim pa se v živahnem dialogu pridružijo še ostali instrumenti in sklenejo skladbo z veličastnim zaključkom.
Pomlad v letu 1806 je bila za Beethovna (1770–1827) čas novih umetniških projektov. Če je v preteklih treh letih večino skladateljeve ustvarjalne moči okupiralo snovanje Tretje simfonije v Es-duru, bolj znane kot Eroice, in edine opere Fidelio, se je Beethoven zdaj lahko kljub napredujočemu upadanju sluha posvetil drugim angažmajem. Že bežen pregled nad ustvarjenimi deli iz leta 1806 vzbuja občudovanje: poleg Koncerta za klavir in orkester št. 4 v G-duru, Četrte simfonije, godalnih kvartetov Razumovski in Dvaintrideset variacij v c-molu za klavir solo je Beethoven prejel tudi naročilo od violinskega virtuoza Franza Clementa, naj zanj napiše novo koncertno delo. Četudi je skladatelj cenil violinista kot enega najizvrstnejših izvajalcev na tem inštrumentu svoje dobe, pa je v skladu s svojo pregovorno muhavostjo in samosvojim temperamentom s komponiranjem odlagal do zadnjega. Clement naj bi noviteto, tristavčni Koncert za violino in orkester v D-duru (op. 61), predstavil v dunajskem gledališču Theater an der Wien 23. decembra 1806, Beethoven pa je violinistu še na dan premiere izročil svoj avtograf z zadnjimi popravki. Franz Clement je potemtakem v zastrašujočih pogojih, ki bi se jim še danes izognil marsikateri solist, izvedel violinski koncert a vista oziroma brez predhodne priprave. Eden izmed Beethovnovih učencev, Carl Czerny, se je desetletja kasneje (leta 1842) spominjal več kot uspešne praizvedbe tega dela, ki naj bi ga pospremil velik aplavz občinstva, čeprav so nekateri kritiki, zlasti Johann Nepomuk Möser, ki je pisal za Wiener Zeitung für Theater, Musik und Poesie (Dunajski časopis za gledališče, glasbo in poezijo), delu očitali "nekoherentno sosledje glasbenih izpeljav in neskončno ponavljanje banalnih pasaž, ki se zlahka izkažejo za utrujajoče". Morda se je prav iz tega razloga omenjeni Beethovnov violinski koncert uvrstil na seznam najpogosteje izvajanih koncertnih del šele po londonski turneji tedaj komaj dvanajstletnega violinista Josepha Joachima leta 1844 pod taktirko Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Ob boku mogočne Eroice in skorajda nasilnih izbruhov Pete simfonije velja pripomniti, da violinski koncert zaznamujejo predvsem vedra atmosfera, lirično muziciranje in časovna prostranost (mimogrede, samo prvi stavek koncerta Allegro non troppo traja okrog štiriindvajset minut, kar je skladateljev najdaljši simfonični stavek). Koncertno delo se začne za tedanje razmere zelo nenavadno: Beethoven prežene tišino s petimi pritajenimi udarci pavk in prav ta neobičajna zvočna gesta se v nadaljevanju prvega stavka manifestira na zelo različne načine, bodisi kot subtilna spremljava ali kot oster kontrast solističnim pasažam, včasih pa celo kot oblika modulacije v območje druge tonalitete. Prvi stavek je zasnovan na dveh glasbenih idejah: prvo predstavlja privzdignjena melodija, ki jo v sozvočjih oblikujejo pihala, drugo pa vzpenjajoča in padajoča druga tema, ki jo prav tako kot prvo predstavijo pihala (klarinet in fagot) ob tihi spremljavi pettonskega godalnega pulza. Zdi se, kakor da je Beethoven želel karseda zavleči nastop solista, četudi mu v tem delu bržkone namerno ne daje veliko možnosti za razkazovanje "prazne" virtuoznosti kot denimo preigravanja pasaž in vratolomnih melodičnih skokov, saj je večji poudarek predvsem na izpovedni moči violinskega lirizma in iskanju različnih tonskih barv v kombinaciji z orkestrom. Pred nastopom solista se oglasi še ena različica motiva z udarcem, na katerega nas spomnijo violine ob diskretni spremljavi rogov, trobent in timpanov, omenjeni motiv pa se pozneje razširi tudi na druge inštrumentalne skupine in postane neločljiv del osrednje teme, ki jo po postopnem upadu orkestrskega volumna prevzame violinski solo. Ta je zasnovan skorajda po načelu rapsodično-fantazijskega kontrastiranja, ki je pri Beethovnovem godalnem zvenu prej izjema kot pravilo. Nekoliko več virtuoznosti je Beethoven predvidel v kadenci prvega stavka (mimogrede, znane so tudi kadence drugih violinistov in skladateljev, zlasti Josepha Joachima, Fritza Kreislerja in Alfreda Schnittkeja), ki pa se naposled ob rahločutni spremljavi orkestra vseeno izravna v preprosto melodično linijo.
Drugi stavek (Larghetto) je zasnovan po načelu variacije v G-duru in se začne z nastopom godal (z dušilci), ki predstavijo osrednjo temo. Vloga solista je tukaj bolj kot na dialog z orkestrom osredotočena na okraševanje izhodiščne glasbene misli v nizu štirih variacij – v slednji se bolj kot poprej v partu godal, ki služijo zgolj kot čvrst harmonski okvir, razgrne lirična epizoda med tekočo ornamentacijo violine in preprosto spremljavo klarinetov in fagotov. Zadnji variaciji sledi kratka violinska kadenca, ki pa se nemudoma (po navodilu skladatelja: attacca subito il Rondo) nadaljuje v rondo. Tudi ta rondo, ki ga uvede vztrajna in gibka akordna tema v solističnem partu violine, ni povsem običajen, kot ga je bilo občinstvo dotlej vajeno, saj se v nekaterih epizodah močno razširi, zato je večkrat omenjen kot sonatni rondo. Zlasti v epizodi, ki jo je Beethoven položil v g-mol z oznako dolce, se izvije še posebej lepa melodija, ki pa izgine kot kratek privid, še preden jo skladatelj docela razvije. Violinski solo se v sklepnem stavku pogosto dvigne v visoko lego nad orkestrom, kar slednjemu dopušča tudi nekoliko več dinamičnih gradacij vse do kadence, po kateri se dialog med violino in orkestrom domiselno in zmagoslavno zaokroži prav z glavno temo.
Nocojšnji koncert zaključujemo s Sibeliusovo Simfonijo št. 5 v Es-duru (op. 82), ki predstavlja enega največjih umetniških dosežkov simfonike 20. stoletja. Njena impozantna struktura z močno razširjenimi tremi stavki in nenavadno elegantno pregnetenim glasbenim tkivom še danes bega in obenem navdušuje privržence resne glasbe. Simfonija je od svojega začetka v letu 1912, ko je vzniknila iz razmeroma preproste glasbene ideje, pa vse do leta 1919, ko jo je skladatelj že drugič revidiral in predelal, prehodila dolgo pot samokritičnosti in detajlnih popravkov. Pri nastanku tega epohalnega dela pa je morda najbolj nenavadno prav dejstvo, da je bila simfonija zamišljena kot darilo finske vlade ob Sibeliusovi petdesetletnici, saj je medtem postal izjemno cenjen umetnik (tudi v mednarodnem prostoru) in najbolj znan finski skladatelj. Šlo je torej za darilo, ki bi si ga avtor poklonil sam. Praizvedba Sibeliusove Pete je bila v Helsinkih 8. decembra 1915, torej na skladateljev rojstni dan. Že čez eno leto je nastala nova različica simfonije, ki je bila izvedena v mestu Turku, 24. novembra 1919 pa so Helsinški filharmoniki izvedli tretjo (in zadnjo) različico te simfonije, ki jo je dirigiral avtor. Kompleksno tristavčno simfonično delo nedvomno reflektira številne notranje boje, deloma pa tudi spopadanje z napredujočo boleznijo (rakom na grlu) in travmatično izkušnjo ruske invazije leta 1918. Najverjetneje so prav te neljube okoliščine botrovale h kontrastnim sopostavitvam glasbenih upodobitev veselja in tesnobe. Po zapisih iz Sibeliusovega dnevnika je skladatelj za izhodiščni glasbeni motiv dobil navdih med gledanjem leta šestnajstih labodov, ki ga je opisal kot eno najlepših izkušenj svojega življenja. Nežno prhutajoča in gibka pasaža, ki je kasneje postala znana kot labodji motiv, namreč subtilno prežema celotno simfonijo.
Prvi stavek končne verzije simfonije (iz leta 1919) je nastal iz dveh stavkov prejšnjih dveh različic, ki sta doživeli temeljito preobrazbo. Četudi je stavek zasnovan v tradicionalni sonatni obliki, je njena glasbena materija razporejena in strukturirana na izredno samosvoj, lahko bi rekli "moderen" način, ki še danes buri duhove strokovnjakov in je v estetskem smislu globoko onkraj konteksta tradicije 19. stoletja. Simfonijo razgrinja počasna (dvojna) ekspozicija počasne teme v partu rogov, njeno nadaljnjo izpeljavo pa je morda lažje ponazoriti s povsem "organskim" procesom rasti pravkar vzbrstelega kalčka, ki poteka v dveh vzporednih procesih. Prvi proces motivičnih izpeljav je podvržen gostemu tkanju harmonije in iskanja senzibilnih barv različnih inštrumentov, toda prve "poganjke" pomladi nazadnje ogrozijo moteči dejavniki (disonance) od zunaj. Drugi proces pa je podoben nekakšni akumulaciji snovi: razdrobljeni ritmični motivi, ki se počasi združujejo v večje enote, se zoperstavljajo spremljavi, ki postaja vedno bolj nemirna. Četudi sta oba procesa dovolj prepoznavna, pa je njuna kombinacija kot tempirana bomba, ki čaka na svoj trenutek: neki neimenovan "dobri duh", ki pospeši razvoj dogodkov in porazi sile teme, se udejanji v prvi zvočni eksploziji, tj. v skercoznem delu uvodnega stavka (Allegro moderato), ki se naglo, skorajda nepremišljeno zaključi v jasni sintezi in sočasnem glasnem igranju vseh pomembnejših glasbenih motivov. Drugi stavek (Andante mosso, quasi allegretto) preveva variacijska oblika, ki jo sestavlja več melodičnih "celic" v partu oboe in godal (vključno z igrivimi pizzicati), omenjene "mikroteme" pa se povezujejo s harmonskim ozadjem, ki ga v različnih odtenkih tvorijo trobila. Primerjave se vsiljujejo z atmosferičnostjo drugega stavka Beethovnove Sedme oziroma z Brucknerjevo kombinacijo "sakralnega" korala s "profanimi" ritmi polke. Tematska progresija je nekoliko manj dosledna kot v prvem stavku, pulzirajoča tema pa se pogostokrat znajde v slepi ulici ponavljanj, ki tokrat ne vodijo v triumfalen izhod, ampak kvečjemu v še večjo notranjo konfliktnost – vse dokler se glasba popolnoma ne zaustavi. Lahko bi rekli, da se Sibelius v drugem stavku sooči z veliko bolj zahrbtnim sovražnikom "od znotraj". Težko pričakovani optimizem, ki bi ga lahko prinesel tretji stavek (Allegro molto), se skriva v odgovoru na vprašanje: bo strah naposled premagan? In kdo bo sploh zmagal v tej nepregledni bitki življenja, ki ga ponazarja glasbeni vrvež? Vznemirljiva razposajenost uvodnega tematskega sklopa v godalih spominja na vojaške čete, ki se naglo pripravljajo na spopad. Omenjeni temi se ob bok postavlja odločen motiv v rogovih, ki še dodatno podčrta grupiranje inštrumentov v dva nasprotujoča si tabora. Celo mimobežna tema žalostinke se ob strumni drži pihal preoblikuje v razvneto hrepenenje. Postopno povečevanje tonskega volumna prispeva k bleščeči razstavi labodje teme in njenih variacij, ki ustvarjajo nekakšen občutek lebdenja nad spreminjajočim se površjem (harmonsko podlago). Naprezajoči impulzi pavk in tolkal le še povečujejo zvočno maso, toda koliko dramske napetosti lahko še zajame zvočno bučanje? Le kaj bi lahko predstavljalo konec tega veličastnega hitenja? Kot po navadi se odgovor skriva nekje med vrsticami, tj. v negotovi tišini, ki jo prelamlja zadnjih šest akordov te vznemirljive stvaritve.
Benjamin Virc


Tara Simoncic, dirigentka
Ameriška dirigentka Tara Simoncic je prve glasbene spodbude dobila že pri šestih letih, ko se je začela učiti igranja na trobento. Svojo glasbeno pot je nadaljevala na Konservatoriju Nove Anglije (New England Conservatory), kjer je diplomirala iz koncertnega igranja na trobento, obenem pa je končala tudi magistrski študij iz orkestrskega dirigiranja na Northwestern University. Zaradi izjemnih študijskih uspehov je prejela štipendijo za nadaljnji študij dirigiranja na Manhattan School of Music, kjer je tudi diplomirala. Kot dirigentka se je izpopolnjevala pri slovitih glasbenikih, kot so George Hurst, Zdeněk Mácal, David Gilbert, George Manahan, Victor Jampolski, Kirk Trevor in Iloh Yang. Leta 2011 je prejela nagrado štipendijskega sklada Bruna Walterja, da bi se študijsko izpopolnjevala pri dirigentki Marin Alsop in Gustavu Meyerju v okviru Festivala sodobne glasbe Cabrillo (Cabrillo Festival of Contemporary Music) v Kaliforniji. Trenutno deluje kot dirigentka mladinskega koncertnega cikla Simfoničnega orkestra iz Greenwicha, dirigira pa tudi sodobni orkestrski zasedbi Flexible Orchestra iz New Yorka. Do sedaj je dirigirala orkestrom, kot so Louisville Orchestra, orkester Manhattan School of Music, Komorni orkester Two Rivers, Mladinski simfonični orkester iz Omahe, orkester glasbenega konservatorija Kinhaven iz zvezne države Vermont, Simfonični orkester Bohuslava Martinůja, Zahodnočeški simfoniči orkester, Nacionalna simfonija Republike Adigeje ter orkester konservatorija v Majkopu. Bila je tudi glasbena direktorica Komornega orkestra iz Adelphija, Mladinskih simfonikov iz Norwalka in Mladinskega orkestra Filharmonije iz Harrisburga. Kot asistentka je sodelovala s simfoniki iz Harrisburga, filharmonijo iz Knoxvilla ter plesno družbo Marthe Graham iz New Yorka. Kot strastna oboževalka plesne umetnosti je sodelovala z newyorško Rioult Dance Company, z Opero in Baletom ruske avtonomne republike Čuvašije ter z družbo Ballet West iz ameriške zvezne države Utah, kjer dirigira aktualno produkcijo Posvetitve pomladi Stravinskega. Prav tako je bila gostujoča dirigentka Mladinskega baleta centralne Pensilvanije in Baleta iz Louisvilla (pri produkciji baletne predstave Hrestač). Leta 2013 je z newyorško družbo American Ballet Theatre gostovala na turneji v Hongkongu. Kot dirigentka je navdušena, da bo lahko prvič nastopila v Sloveniji, kjer se je rodil njen oče.

Tanja Sonc, violina
Tanja Sonc, rojena 1992, je mlada slovenska violinistka. Violino se je začela učiti pri petih letih in zmagala na številnih mednarodnih tekmovanjih. Med njenimi največjimi dosežki je zmaga na mednarodnem tekmovanju Brahmswettbewerb v avstrijskem Portschachu leta 2011, leto kasneje pa je zmagala na tekmovanju "Ferdo Livadić" v okviru Samoborske glasbene jeseni. Leta 2007 je bila absolutna zmagovalka mednarodnega tekmovanja "Etide i skale" v Zagrebu in obenem prejemnica nagrade za najboljšo izvedbo obvezne in virtuozne skladbe. Na državnem tekmovanju 2009 je prejela prvo nagrado in posebno nagrado za najboljšo interpretacijo obvezne skladbe. S poukom violine je začela pri petih letih pri prof. Arminu Sešku in nadaljevala pri prof. Primožu Novšaku. Leta 2012 je diplomirala s posebno pohvalo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na salzburškem Inštitutu Leopold Mozart se je izpopolnjevala pri prof. Wonji Kim Ozim, v študijskem letu 2011/2012, pa je kot študentka programa Erazmus študirala na Univerzi Mozarteum v Salzburgu pri prof. Igorju Ozimu. Trenutno nadaljuje študij v razredu prof. Nore Chastain na Züriški visoki šoli umetnosti (Zürcher Hochschule der Künste). V tej sezoni je bila tudi praktikantka v orkestru Tonhalle Zürich. Redno se udeležuje seminarjev pri Igorju Ozimu, Wonji Kim Ozim, Sylvie Gazeau, Stephenu Shippsu, in Nori Chastain. Poleg številnih nastopov v Sloveniji je bodisi kot solistka ali komorna glasbenica koncertirala na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Švici, Belgiji, Franciji, Avstriji, na Češkem ter v Ameriki. Kot solistka je nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija, Slovenskim komornim godalnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom RTV Hrvaške. Sodelovala je z dirigenti, kot so George Pehlivanian, Keri Lynn Wilson, Marko Letonja, Loris Voltolini, Tomislav Fačini, Simon Dvoršak. Februarja letos je uspešno opravila avdicijo za Mednarodno akademijo Seijija Ozawe. Od spomladi 2014 je prejemnica štipendije Notenstein Akademie St. Gallen. Pri študiju jo podpira ustanova Gallus.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.