5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 22. marec 2016

4. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert Simfoničnega cikla

23. marec 2016 ob 19.30
Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Robinson
Zbor Opere SNG Maribor
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

Program

Matija Bravničar: Hymnus Slavicus za zbor in orkester

Igor Stravinski: Simfonija psalmov za zbor in orkester

Psalm št. 38, v. 13, 14: Exaudi orationem meam, Domine

Psalm št. 40, v. 2, 3 in 4: Expectans expectavi Dominum

Psalm št. 150: Alleluia. Laudate Dominum in sanctis Eius

*******

Edward Elgar: Simfonija št. 1 v As-duru, op. 55

I. Andante. Nobilmente e semplice

II. Allegro molto

III. Adagio

IV. Lento – Allegro

Matija Bravničar (1897–1977) velja za enega izmed prvih slovenskih skladateljev, ki so se sistematično lotevali komponiranja za simfonični orkester. Med njegovimi deli zasledimo kar štiri simfonije, violinski koncert in druga orkestralna dela, kot so Slovenska plesna burleska, rapsodija Bela krajina in vokalno-inštrumentalna kompozicija Hymnus Slavicus (Slovanska himna), v kateri avtor poleg orkestra uporabi še mešani zbor. Prav tako se je Bravničar uveljavil v opernem žanru s kar dvema stvaritvama (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapec Jernej in njegova pravica). Razdvojenost njegovega glasbenega opusa pomenljivo začrtujeta dva pola, in sicer skrbno zasledovanje in nadaljevanje klasične kompozicije (v smislu negovanja ustaljenih glasbenih oblik), posluh za ljudsko glasbo, iz katere je vsrkaval različne prvine, ter po drugi strani tudi sodobno eksperimentiranje s tedaj naprednejšo tonalnostjo, ponekod celo atonalnostjo in dodekafonijo. Na splošno bi lahko njegov kompozicijski slog označili kot pretežno neoklasicističen, ki se je pogosto navezoval na zgodnjeekspresionistične tendence in harmonsko "dediščino" pozne romantike.

Enostavčni Hymnus Slavicus (s pripisom svečana predigra) je Bravničar ustvaril leta 1931 po razpisu Filharmonične družbe, prvič pa je bil izveden 14. maja 1932 na slavnostnem koncertu v okviru Slovenskega glasbenega festivala ob 60-letnici Glasbene matice, ki je tedaj veljala za vodilno glasbeno inštitucijo na Slovenskem. Kompozicija, ki po svoji zasnovi spominja na koncertno uverturo, ki ji je dodan večglasni koralni zaključek, je zasnovana po dveh načelih, in sicer v skladu s formo passacaglie (z ostinatno temo) ter z berliozovsko idée fixe, nekakšnem vodilnem motivu, ki se večkrat ponovi in na specifični način intonira vzdušje celotne skladbe. Cantus firmus oziroma koralni napev, ki ga je Bravničar motivično večkrat obdelal in se v mešanem zboru oglasi šele v kodi, izhaja neposredno iz slovenskega korala Jezus je od smrti vstal, ki je nastal še v predprotestantski dobi in ga pripisujejo Primožu Trubarju.

Igor Fjodorovič Stravinski (1882–1971) je še danes ena izmed ključnih in v estetskem smislu ambivalentnih glasbenih figur 20. stoletja, ki je prehodil prav toliko glasbenih slogov kot držav, v katerih je ustvarjal (od poznoromantične tradicije ruske nacionalne šole, neoklasicizma in avantgarde, zlasti po pariškem škandalu s Posvetitvijo pomladi leta 1913, pa vse do adaptacije serialne kompozicijske tehnike po Schönbergovem dvanajsttonskem sistemu). Prav slogovno kameleonstvo je Stravinskemu, ki se je po izbruhu druge svetovne vojne leta 1939 ustalil v ZDA, omogočilo ustvarjanje v različnih žanrih in oblikah, četudi so mu njegovi najostrejši kritiki večkrat očitali nedoslednost in celo blefiranje. Naročilo za delo, s katerim je Bostonski simfonični orkester (Boston Symphony Orchestra) želel proslaviti svojo petdesetletnico, je Stravinski sprejel ob izteku leta 1929, pri tem pa je od tedanjega vodje, dirigenta Sergeja Koussevitzkega, dobil popolno svobodo pri izbiri tako glasbene forme kot značaja skladbe. Stravinski nikakor ni želel ustvariti simfonije po poznoromantičnem ali kateremkoli drugem modelu, ki bi sledil neki tradiciji, ampak kompleksno delo, ki bi odražalo novi tip celovitosti, zato se mu je ideja o "simfoniji psalmov" zdela kot nalašč primerna za to priložnost.

Bogata inštrumentacija in izvajalske zahteve dela, ki ga je Stravinski poimenoval kot Simfonija psalmov (Symphony of Psalms), nedvomno predstavljajo velik izziv: mešani štiriglasni zbor (skladatelj je za part soprana in alta preferenčno predpisal otroške glasove, čeprav ni vztrajal na tem kot edini izvajalski možnosti), pet flavt (s pikolom), štiri oboe in angleški rog, trije fagoti in kontrafagot, štirje rogovi, močno razširjena trobilna sekcija s tolkali, harfa, dva klavirja in godalni orkester. Zahteve svojega založnika, da bi nastalo "popularno delo", je Stravinski deloma upošteval, vendar ne v smislu prilagoditve okusa ali težnji po lažjem razumevanju publike, ampak bolj iz percepcije tega, kar naj bi bilo "vredno univerzalnega občudovanja". Stravinski je psalme izbral deloma zaradi njihove priljubljenosti, deloma pa tudi iz kljubovanja nekaterim drugim skladateljem, ki so po njegovem mnenju omenjene verze "zlorabili" za prelivanje sentimentalnih čustev. Izbrani psalmi so nedvomno pesmi božjega poveličevanja, vendar se v njih zrcalijo tudi jeza, obsojanje (drugačnosti) in celo preklinjanje. Odlomki, ki jih je Stravinski uglasbil v treh samostojnih stavkih, so sklepna verza Psalma št. 38., začetni verzi 40. psalma ter celotno besedilo 150. psalma iz Vulgate, tj. latinskega prevoda Svetega pisma (izpod peresa sv. Hieronima) na prelomu 4. in 5. stoletja.

Sam proces komponiranja, ki se je začel od zadaj, tj. s pasažo Laudate Dominum (Hvalite Gospoda) iz tretjega stavka, in spominja na rakov postop, namiguje na avtorjevo specifično afiniteto do posameznih odlomkov besedila, ki so spontano odzvanjali v skladateljevi domišljiji. Prav omenjena pasaža, ki ji sledi še kratkosapni motiv v triolah, spominja na Jokastin vzklik "Oracula, oracula" iz oratorijske opere Oedipus rex (Kralj Ojdip), nastale leta 1927. Na neki način bi lahko trdili, da Simfonija psalmov udejanja krščanski vidik humanizma, ki ga je omenjena opera zasnovala na poetičnem temelju starogrške drame. Po končanju omenjenega odlomka se je Stravinski vrnil na začetek skladbe, ki je zastavljen na intervalnem paralelizmu tesno sprijetih terc. Prvi stavek (Exaudi orationem meam, Domine: Gospod, poslušaj mojo molitev) je avtor po lastnih besedah ustvaril v "kipečem stanju verske in glasbene vznemirjenosti". Že prvi akord e-mola (s poudarjeno terco, tonom G) uteleša nezmotljivo zvočnost, ki s svojo nenavadnostjo kaže na skladateljevo individualno glasbeno govorico. Orkestrski uvod je pregneten z dolgimi tekočimi linijami, ki nekako napovedujejo mesto človeškega vokala, in z živahnim gibanjem šestnajstink. Ob vstopu zbora se ritmična podlaga orkestra upočasni na ostinatni terčni motiv v osminkah, ki mu sledi postopno stopnjevanje zvočne ekspresije; poltonska napetost, ki spominja na frigijski modus, pa še dodatno poudarja tožečo atmosfero starocerkvenih ritualov. Vsak izmed teh elementov učinkuje kot vase zazrt blok, ki ga načenja ponavljanje uvodnega motiva, kot nekakšen odgovor na sizifovsko vztrajanje pa se postopoma stopnjuje zvočni volumen zborovskih pasaž ob vse intenzivnejši inštrumentalni spremljavi, ki se zaključi z mogočnim klimaksom v G-duru.

Prav akord omenjene tonalitete pa se izkaže kot povezovalni člen med prvim in drugim stavkom, tj. kot dominanta c-mola. Po goreči verski priprošnji prvega stavka se glasbena dramaturgija drugega stavka preveša v vernikovo čakanje Gospodovega odgovora. Stravinski sam je ta stavek definiral kot "navzdol obrnjeno piramido fug": prva nastopi inštrumentalna fuga, ki jo začenjajo flavte in oboe, druga pa je namenjena zboru. Obema fugama nameni avtor razmeroma veliko "prostora" za razvoj (tudi izpeljavam v strettah in različnim kombinatorikam). Tematsko jedro fuge sestavlja zaporedje tonov C-Es-H-D (s tretjim tonom na zgornji poziciji), ki ustvarja novo dimenzijo suspenza. Zborovska fuga se začne v okviru Es-mola, ki ga uvedejo basovska glasbila kot nekakšen okrušek inštrumentalne fuge, in se stopnjuje z oktavnimi pasažami z besedilom Et immisit in os meum canticum novum (In vame je položil novo pesem) ter ob inštrumentalni spremljavi, v katerih se prepletajo strettne izpeljave v punktiranem ritmu, ki zaključijo stavek na tonu Es.

Po vernikovi priprošnji in omembi "nove pesmi" Stravinski v semantičnem smislu "logično" nadaljuje s počasnim uvodom tretjega stavka, kjer se osredotoča na besedo Alleluia, ki je odgovor na molitev. Skladatelj sam je ob neki priložnosti dejal, da mu je največ težav povzročalo skladanje uvodnega počasnega dela tretjega stavka, vse dokler ni razrešil konca drugega stavka. Preostanek uvoda v počasnejšem tempu je Stravinski izvirno napisal na besedilo Gospodi pomiluj (Gospod, usmili se oziroma Miserere mei, Deus), ki je priprošnja ruski ikoni otroka Jezusa z žezlom in s kraljevsko kroglo. Privzdignjena in dostojanstvena glasba v prefinjeni vokalno-inštrumentalni mešanici izvablja nekakšno žalobno veselje cerkvenih zvonov ob počasni procesiji verujočih. Del v hitrejšem tempu (s tekočimi triolami v trobilih in klavirju) naj bi po avtorjevih trditvah navdahnila vizija v nebo dvigajočega se gorečega voza preroka Elije. Proti koncu energičnega slavja se ponovno oglasi počasna tema iz uvoda in se stopnjuje v dramsko napet, a tih zaključek. Dolge zborovske fraze, ki vztrajno zapolnjujejo interval med tonom Es in C, napovedujejo finale v c-molu, toda po zadnjem zborovskem vzkliku orkester prežene turobno melanholijo z uvedbo tona E, ki dokončno utrdi C-dur in v poslednjo epizodo vnese vedrino brezčasne blaženosti.                            

Edward Elgar (1857–1934) se je v glasbeno zgodovino zapisal kot velik melodik in pomemben avtor simfonične glasbe, ki je, rečeno morda z nekoliko pretiravanja, Angliji vrnil glasbeni ponos po smrti Georga Friedricha Händla. Med njegovimi največjimi deli je še danes veliko takih, ki so repertoarne stalnice koncertnih prizorišč, začenši z Variacijami Enigma, s ciklom šestih koračnic Pomp and Circumstance, s koncertoma tako za violino kot violončelo in obsežnim zborovskim opusom, v okviru katerega izstopa vokalno-inštrumentalna mojstrovina Gerontijev sen (The Dream of Gerontius). V njegovi glasbeni zapuščini zasledimo tudi dve obsežni simfoniji, toda te velike glasbene oblike se Elgar ni dotaknil, vse dokler ni dopolnil petdeset let. Znano je, da je kar nekaj pomembnih skladateljev, med njimi tudi Brahms, imelo morda preveliko strahospoštovanje do simfonične forme, še posebej zaradi Beethovna, ki je s svojimi devetimi simfonijami prehodil ogromno umetniško pot. Podobnega stališča kot Brahms se je oklepal tudi Elgar, čeprav se je simfonične oblike v Mozartovem slogu lotil že pri svojih dvajsetih letih (od skladateljskega poskusa se je ohranil zgolj en stavek), leta 1898 pa se je celo preizkusil v komponiranju programske simfonije na temo angleškega vojaškega heroja, generala Gordona, a je namero kmalu opustil.

Četudi se je kar nekaj skladateljev iz Elgarjeve generacije oddaljilo od simfonične forme in se raje posvetilo bodisi pesemskim oblikam, avantgardni inštrumentalni ali ljudski glasbi (ali kombinaciji vsega trojega), pa je Elgar bil vseeno prepričan, da je ustvarjanje velikih simfoničnih stvaritev še vedno dosegljiva realnost. Leta 1905 je na nekem predavanju na univerzi v Birminghamu dejal: "Zdi se mi, da se zaradi odločitve enega največjih genijev našega časa, Richarda Straussa, da svoje največje dosežke snuje v obliki simfonične pesnitve, ki je zanj edino sredstvo primernega formata, nekateri nagibajo k misli, da je simfonija mrtva … toda, ko bo prišel genij, ki ga danes še iščemo, bo ponovno oživljena." Nekaj let pozneje se je Elgar očitno odločil, da bo kar sam postal ta "iskani" genij, in tako je nastala njegova prva simfonija v As-duru, ki je doživela izjemen svetovni uspeh, tj. kar sto izvedb po vsem svetu v okviru enega leta od praizvedbe v decembru 1908.

Simfonijo samo lahko v semantičnem smislu razgrnemo kot študijo nasprotij oziroma notranjega konflikta, bodisi med plemenito in umirjeno dostojanstvenostjo in silovito razčustvovanostjo ali med spevno diatoniko, ki jo prevevajo lepe melodične linije, in grozečimi slutnjami znotraj zgoščenih kromatičnih tem. Že na samem začetku simfonije se Elgarju posreči ustvariti eno najbolj svečanih melodij. Elgar uporabi razmeroma redko uporabljeno tonaliteto As-dur za realizacijo uvoda in predstavitve mota, nato pa se posveti skrbnim motivičnim izpeljavam v drugih, pogosto celo oddaljenih tonalitetah. Nemiren Allegro se denimo začenja v d-molu, ki je z As-durom v polarni zvezi. Elgar je v nekem pismu svojemu prijatelju in glasbenemu založniku Augustu Jaegru celo zaupal, da je "premetal vse modulacijske relacije, ki so bile formalno še dopustne", toda kljub temu to "še ni bilo dovolj, da bi si lahko drznil misliti (ali želeti), da je odkril karkoli novega". Skozi ves glasbeni tok simfonije se je Elgar posluževal posebne tehnike "insinuacije motivov", kar je počel na karseda subtilen način, in sicer tako, da jih je zapisoval v parte godalnih tutistov kot svojevrstne solistične pasaže, za katere pa nepozoren poslušalec ne ve, od kod pravzaprav prihajajo. Notranja bojevitost simfoničnega tkiva se zgledno pokaže v drugem stavku (Allegro molto), katerega glavni del se nahaja v ponovno oddaljenem fis-molu. Po konstantnem "migetanju" ostinatnega motiva se harmonski tok stavka nenadoma "uglasi" na zloveščo napoved v ritmu koračnice, nato pa modulira v B-dur, v katerem se godala, flavte in harfa povežejo in stkejo rahločutno glasbeno teksturo, nekakšno idilično medigro, o kateri je avtor dejal, da bi jo bilo treba izvajati kot "nekaj, kar slišimo med počivanjem ob reki".

Nenehno "migetajoča" glasbena figura se kmalu spet oglasi, a se tokrat zlagoma upočasnjuje, vse dokler ne postane – v hipostatični obliki tona za tonom – glavna tema tretjega stavka (Adagio). Tako Hans Richter, ki je dirigiral praizvedbo simfonije v Manchestru 3. decembra 1908, kot August Jaeger sta Adagio primerjala z eteričnostjo Beethovnovih počasnih stavkov, čeprav bi se sodobni publiki zdela verjetnejša vzporednica z Mahlerjevim strastnim sentimentom in sublimirano barvno paleto (predvsem zaradi niansirane poddelitve godal). Simfonični finale (Lento – Allegro) se začenja v počasnem tempu ter v tesnobnem d-molu, ki se ponovno naveže na molovski koračniški utrip v nizko uglašenih godalih in fagotu, nato pa še na glavni moto simfonije. Avtor odmeri koračnici še niz vznemirljivih transformacij, med drugim tudi dinamično gradacijo v orkestrski fortissimo in eleganten umik v ljubek cantabile. Za vse zaprisežene skeptike pa Elgar priskrbi še zadnji, dokončni argument, kar udejanji z udarnim trobilnim rafalom osrednjega mota, ki ga vse do zmagoslavnega konca izdatno podprejo tudi tolkala.

Benjamin Virc



 


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.