4. koncert cikla Mojstri klasike

NAJAVA DOGODKA

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

9. maj 2013 ob 19.30, Kazinska dvorana

Komorna zasedba Simfoničnega orkestra SNG Maribor
Dirigent: Simon Robinson
Alenka Goršič-Ernst, flavta
Tomas Žganec, oboa
Eva Drolc k. g., oboa
Srečko Kovačič k. g., klarinet
Evgen Celcer k. g., klarinet
Rudi Vulc, fagot
Ivana Vešović k. g., fagot
Borut Pahič, rog
Primož Zemljak k. g., rog
Veronika Flammer Gidro, rog
Nikolaj Sajko, violončelo
Uroš Lečnik, kontrabas

PROGRAM

Wolfgang Amadeus Mozart Serenada št. 11 v Es-duru za pihala, K. 375

Allegro maestoso

Menuetto

Adagio

Menuetto

Finale: Allegro

Charles Gounod Mala simfonija za pihala v B-duru, op. 216

Adagio et Allegretto

Andante cantabile

Scherzo: Allegro moderato

Finale: Allegretto

*****

Antonín Dvořák Serenada za pihala, violončelo in kontrabas v d-molu, op. 44, B. 77

Moderato quasi marcia

Menuetto: Tempo di menuetto; Trio: Presto

Andante con moto

Finale: Allegro molto

Številna popotovanja po Evropi, ki so Wolfganga Amadeusa Mozarta že v ranem otroštvu seznanila z različnimi glasbenimi stili in konvencijami, so v mladem, a že docela razvitem glasbenem geniju tako rekoč usidrala nemir in nenehno željo po novostih in spremembah. Ena od takih sprememb, ki si jo je Mozart že dalj časa želel, je bila stalna pozicija kapelnika izven svojega rojstnega mesta Salzburg, saj ga je delo (po večini skladanje priložnostne sakralne glasbe) za posesivnega in strogega salzburškega nadškofa Hieronima Colloreda utesnjevalo pri lastnih umetniških ambicijah. Kot pravcato olajšanje se je zdelo novo naročilo opere Idomeneo (K. 366) bavarskega volilnega kneza Karla Theodorja leta 1780; opera je doživela velik uspeh v Münchnu januarja naslednje leto, tj. v času dvornega karnevala. Omenjeni uspeh, zaradi katerega je v bavarski prestolnici na Colloredovo nezadovoljstvo ostal vse do marca, je Mozarta navdal z novim pogumom, da razdre delovno pogodbo z nadškofom in poskusi svojo srečo kot svobodni umetnik na Dunaju.

Mozart je kmalu spoznal, da je veljal v njegovem novem okolju za največjega glasbenega mecena prav cesar Jožef II., ki je pogosto vključeval novo komponirano glasbo v cesarski protokol. Z namenom, da bi se lažje uveljavil v visoki družbi, je Mozart za zabavo na domu dvornega slikarja Josepha Heckla ustvaril Serenado za pihala v Es-duru (K. 375), za katero je upal, da jo bo slišal tudi cesarjev komornik in glasbeni svetovalec, Johann Kilian Strack, ki je bil stalni Hecklov gost. Petstavčno serenado, ki je bila najprej predvidena za dva klarineta, rogova in fagota – kasneje sta bila dodana še parta za oboi –, je Mozart napisal v izjemno kratkem času, izvedena pa je bila na dan sv. Tereze, 15. oktobra 1781. Takšna inštrumentacija ni bila prav nič nenavadna za tisti čas, saj so bile pihalne zasedbe razmeroma pogost spremljevalec številnih dvornih zabav in drugih dogodkov, ki jih je prirejalo predvsem plemstvo. Mozart je, denimo, napisal zajetno število divertimentov že za časa službovanja v Salzburgu, zato velja uspešnost njegovih dunajskih serenad pripisati tudi predhodnim ustvarjalnim poskusom, v katerih je optimalno izčistil melodično linijo in dodobra spoznal poustvarjalne karakteristike pihal, z redko izjemo klarineta, ki ga ni imel na voljo na dvoru nadškofa Colloreda, četudi jih je uporabil v svoji Pariško simfonijo iz leta 1778. Kljub temu je bil Mozart naklonjen omenjenemu instrumentu, pri katerem je cenil zlasti njegovo okretnost in mehko zaokrožen zven. Tudi v revidirani različici Serenade v Es-duru z dodanima oboama, ki jo je leta 1782 prilagodil za pihalno zasedbo na dvoru Jožefa II., je vendarle očitna prednostna izbira klarinetov, saj jima je Mozart dodelil dokaj aktivno vlogo.

Prvi stavek (Allegro maestoso) razpre široka in slavnostna tema, ki uvaja predvsem dinamične kontraste in suspenze ob sopostavitvi dolgo zadržanih tonov. Prevladujoče razpoloženje se izrisuje v okvirih uravnotežene zvočne čistosti, ki jo nekoliko iztiri le tematska izpeljava v molu in energetska nabitost v gibanju šestnajstink. Meditativni naboj serenade je postavljen v samo središče, tj. v tretji stavek (Adagio), ki ga pred in po njem simetrično uokvirjata živahna menueta. Umirjena melodična eleganca, nežno in tekoče spodbujanje v spremljevalnih figurah ter izjemna barvna izčiščenost instrumentov se ubrano povežejo v enem od Mozartovih najekspresivnejših počasnih stavkov. Finale, ki uvaja rondojski formalizem sosledja tem, preveva pretežno lahkoten duh optimizma, četudi omenjeno ubranost občasno porušijo drzna kromatična gibanja v srednji legi in navidezno baročna kontrapunktična stilizacija.

Četudi je Charles Gounod (1818–1893) poleg vidnega navdušenja nad sakralno glasbo za časa svojega življenja "zagrešil" kar nekaj korakov nasproti glasbenemu eklekticizmu, od katerih je še najbolj znana melodična priredba Bachovega prvega preludija iz prvega zvezka Dobro uglašenega klavirja, ki se je glasbenemu občinstvu, zlasti opernim ljubiteljem, na novo predstavila kot Ave Maria, je poleg oper, med katerimi sta najbolj znani Faust ter Romeo in Julija, napisal tudi zajetno številno del za komorne zasedbe. Med njimi so tudi štirje godalni kvarteti in nonet za pihala, ki ga je poimenoval kot Petite symphonie pour neuf instruments à vent (Mala simfonija za devet pihalnih inštrumentov). Štiristavčna skladba je nastala leta 1885 po naročilu ustanovitelja pariškega Društva komorne glasbe za pihalne inštrumente (Société de Musique de la Chambre pour Instruments à Vent), takrat slavnega flavtista Paula Taffanela.

Čeprav sledi Mala simfonija v B-duru klasicističnim vzorom – Gounod je, denimo, uporabil identično instrumentacijo kot stoletje pred njim Mozart v svojih serenadah in pri tem dodal le še part flavte, ki ga je posvetil Taffanelu –, pa se že v začetnih taktih prvega stavka odstira povezava med haydnovsko punktiranimi vstopnimi ritmi in Berliozov patos, ki z uvodno ekspanzivnim koralom docela izkoristi zvenski potencial pihal. Ganljiv drugi stavek, Andante cantabile, predstavlja centralno emocionalno izpoved celotne skladbe, saj se naslanja na mehkobno lirični zven flavte, in je po svojem učinkovanju enakovredna melanholični izpovedi v kakšni operni ariji. Tudi tretji stavek (Scherzo: Allegro moderato) in finale (Allegretto) prav tako sledita postbeethovnovski simfonični konvenciji, pri čemer se prvi veselo in kalejdoskopsko poigrava z lovskim motivom, živahni finale (sonatni allegro) pa s tehnično briljanco in z žuborečim koncertantnim dialogom poskrbi za zmagoslavni zaključek.

Eden najvidnejših predstavnikov češkega glasbenega romanticizma je nedvomno Antonín Dvořák (1841–1904), ki je zlasti po izdaji Slovanskih plesov leta 1878 (po analogiji Brahmsovih Madžarskih plesov) postal mednarodno cenjen skladatelj. Kanček k omenjeni slavi – ali vsaj k njeni nesporni utrditvi – je še istega leta prispevala tudi Serenada za pihala, violončelo in kontrabas v d-molu (op. 44), ki je bila izvedena pod skladateljevim vodstvom še v istem letu svojega nastanka, in sicer novembra 1878 v praškem Provizoričnem gledališču. Tudi Johannes Brahms je serenado v pismu (maja 1879) navdušeno priporočil svojemu prijatelju, tedaj uveljavljenemu violinistu Josephu Joachimu, in izpostavil zlasti svežino zvočnih impresij, ki jih Dvořák spretno razporeja med različne instrumente. Za razliko od Brahmsove Serenade v A-duru (op. 16) pa se je češki mojster raje izognil rabi viole in posegel po izrazitejšem zvenu violončela, ki ga je podkrepil še z globokimi toni kontrabasa, od pihal pa je izbral dve oboi, klarineta, fagota in tri rogove.

Uvodna koračnica je nekakšna reminiscenca Mozartovih serenad, še posebej tradicije srednjeevropske godbe na pihala (t. i. Harmoniemusik). Mozart je koračnice namreč uporabil kot (neobvezni) uvodni del svojih serenad, čeprav so v formalnem smislu ločene od njihove glasbene teksture. Drugi stavek sestavljata dva češka ljudska plesa, in sicer sousedská v tričetrtinskem taktu, ki je podobna avstrijskemu ländlerju in nastopi že v menuetu, ter hitrejši furiant v triu. Ponovni Dvořákov naslon na klasicistični stil je očiten v tretjem stavku, ki spominja na počasni stavek iz Mozartove Serenade št. 10, znane tudi pod imenom Gran partita (K. 361/370a). Dvodelno strukturo lahko spet zasledimo v finalu, kjer se ljudski ton v hitrem ritmu polke spogleduje s svojimi kontrastnimi izpeljavami; tik pred zmagoslavnim koncem pa se v glasbeno teksturo prikrade še uvodni motiv koračnice in tako sklene razgibano serenado, ki s pestrostjo in svežino glasbenih domislic še danes navdušuje privržence komorne glasbe.

Benjamin Virc

Simon Robinson, dirigent

Več kot 30-letno kariero Simona Robinsona zaznamujejo številni uspehi. Seznam njegovih premierno izvedenih skladb slovenskih skladateljev, primarno namenjenih za gledališče in koncertni oder, ter praizvedb del iz svetovne literature (muzikali, operete, oratoriji, simfonična in komorna dela), priča o dirigentovi izjemni prilagodljivosti različnim žanrom in estetskim zahtevam. Leta 1978 je postal dirigent in korepetitor, leto zatem pa stalni dirigent Opere in baleta SNG Maribor, kjer je v preteklih 35 letih sodeloval s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skorajda vseh produkcijah. Njegov naraščajoč ugled mu je zagotovil vedno več vabil znotraj Slovenije pa tudi iz tujine. Tako je kot gostujoči dirigent sodeloval z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, z zasedbo Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom univerze iz Surreyja, orkestroma Kraljevih akademij za glasbo iz Londona in Cambridgea, Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa in Praškim radijskim orkestrom. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem v glasbenodramskih zvrsteh za dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče in druge slovesne priložnosti. Cenjen je tudi kot predavatelj, med drugim je izredni profesor za dirigiranje na mariborski univerzi in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel serijo plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina. Za svoje številne dosežke je prejel več priznanj. Poleg nagrade mednarodnega dirigentskega tekmovanja v Leedsu (leta 1983) je leta 1997 prejel tudi rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru in zlato plaketo na 15. državnem tekmovanju Naša pesem, leto kasneje pa še Glazerjevo listino. V obdobju zadnjih treh let je dirigiral baletne in operne predstave, kot so Grk Zorba, Lucia di Lammermoor, Giselle (narodni operi v Beogradu in Novem Sadu), bil je tudi gostujoči dirigent predstave Ples v maskah v beograjski operi (maj 2009) ter baleta Hrestač v Oderzu (z orkestrom Filarmonica di Treviso). Simon Robinson je pomemben kulturni ambasador slovensko-britanskega prijateljstva in obenem predsednik Slovensko-britanskega društva. Leta 1998 mu je kraljica Elizabeta II. podelila Red britanskega imperija za posebne zasluge na področju kulture.