5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 13. januar 2015

3. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

3. koncert Simfoničnega cikla

16. januar 2015 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester RTV Slovenija
Dirigentka Yi-Chen Lin
Solist Milko Jurečič, violina
Koncertni mojster Benjamin Ziervogel

Program

Richard Strauss: Don Juan, simfonična pesnitev, op. 20

Ernest Chausson: Poema, za violino solo in orkester, op. 25
Lento e misterioso – Molto animato – Tranquillo

*****

Antonín Dvořák: Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, "Iz novega sveta"
I. Adagio – Allegro molto
II. Largo
III. Scherzo: Molto vivace – Poco sostenuto
IV. Allegro con fuoco

Zgodba o brezsramnem prešuštniku, zapeljevalcu in lomilcu ženskih src Don Juanu, ki jo je po španski ljudski legendi leta 1630 predelal Tirso de Molina v dramo z naslovom El burlador de Sevilla y convidado de piedra (Zapeljevalec iz Seville in kamniti gost), je spodbudila domišljijo številnih gledaliških ustvarjalcev, med katerimi izstopajo Molière, Byron, José de Espronceda, Alfred de Musset, José Zorrilla in G. B. Shaw. Dramski siže je inspiriral tudi številne skladatelje, med drugim Glucka, Delibesa, Alfana, Dargomižskega in še pol ducata drugih skladateljev, ki so na adaptirana libreta ustvarili slogovno različna glasbenogledališka dela. Najvidnejša glasbena upodobitev Molinovega izvirnika (na da Pontejev libreto) pa je brez dvoma Mozartova opera Don Giovanni, ki je naredila globok vtis tudi na nemškega poznoromantičnega skladatelja Richarda Straussa (1864–1949). Ko si je junija 1885 mladi skladatelj s svojim "mentorjem" dirigentom Hansom von Bülowom ogledal dramo Don Juans Ende (Don Juanov konec), je začel Strauss razmišljati, da bi tudi sam napisal simfonično pesnitev oziroma tonsko poemo (izraz Tondichtung je preferenčno uporabljal tudi Strauss) na omenjeno tematiko.
Še isto leto (1885) je Strauss spoznal skladateljskega kolega Alexandra Ritterja, ki mu je močno približal tedaj novi glasbeni slog nemškega romantičnega panteona, zlasti bayreuthskega mojstra, Richarda Wagnerja, in Franza Liszta. Prebiranje del obeh glasbenih velikanov je radikalno spremenilo Straussovo pojmovanje glasbe in posledično tudi njegov kompozicijski slog, ki se je iz mladostne abstraktne in h klasicizmu nagnjene glasbene govorice preusmeril k romantičnemu reprezentativnemu slogu oziroma k t. i. programski glasbi. Preobrat zgovorno pojasnjuje naslednji citat iz Straussovega pisma Bülowu iz leta 1888: "Kdor želi ustvariti umetnino, katere razpoloženje in struktura naj bi pri poslušalcu zapustila globok vtis, mora imeti tudi kot avtor jasno notranjo predstavo, kaj si želi udejanjiti. To je možno le z oplajanjem poetične ideje, tudi če slednje ni možno opredeliti kot program umetniškega dela." Od takrat je Strauss postopoma opuščal ustvarjanje v "starih" glasbenih oblikah, tj. v simfoniji, kvartetu in koncertu, in se posvetil snovanju glasbenih del z (bolj ali manj) jasno opredeljenim programom, zlasti tonskim poemam. Tej zvrsti je Strauss namenil pomemben del svojega opusa – ustvaril je skupno deset različnih del v dveh ciklih –, toda umetniško zrelost, ki se zrcali tudi v barviti orkestraciji, izvajalski bravuri, melodični invenciji in prepričljivi glasbeni dramaturgiji, je po prvi pesnitvi Aus Italien (Iz Italije) iz leta 1886 dosegel šele dve leti pozneje s poemo Don Juan (op. 20). Pesnitev, ki jo je prvič izvedel orkester weimarske Opere pod skladateljevim vodstvom 11. novembra 1889, je s kompozicijskega vidika ena prvih zrelih mojstrovin, s katero je mladi Strauss tako rekoč čez noč dosegel mednarodno slavo in priznanje.
Ne glede na poprej omenjene vplive, ki so usmerjali Straussov kreativni proces, pa je bil pravi povod za nastanek poeme Don Juan srečanje z nekoliko ekscentrično sopranistko Pauline de Ahna avgusta 1887. Zdi se, kakor da so strastne glasbene teme, ki jih uvede bravurozna gesta celotnega orkestra, spontano nastajale pod ljubezenskim urokom njune zveze. Da bi v glasbenem toku pesnitve karseda prepričljivo udejanjil strastno erotičnost in mladostni zanos, je Strauss izhajal iz istoimenske drame v verzih avstrijskega pesnika in dramatika Nikolausa Lenauja, ki se je (tako kot Byron) v iskanju ljubezenskega ideala odpravil na daljše potovanje. Leta 1832 je prišel v ameriško zvezno državo Ohio, kjer je doživel popolno deziluzijo, nato pa se je razočaran nad "novim svetom" vrnil v Evropo, kjer je najprej ustvaril ep o Faustu leta 1836, kmalu zatem pa se je posvetil ustvarjanju verzne drame Don Juan. Toda leta 1844 se je Lenauu omračil um, kmalu zatem je bil hospitaliziran, le šest let pozneje pa je umrl v bolnišnici za duševne bolezni – in tako je ostala drama nedokončana. Kljub temu pa je možno iz dela zelo jasno razbrati poteze glavnega lika, ki ga je avtor orisal z naslednjimi besedami: "Moj Don Juan ni eden tistih vročekrvnih moških, ki bi v nedogled osvajali ženske. Hrepeni po ženski, ki bi bila zanj utelešenje ženskosti, in po uživanju z Eno, katere esence ne premore nobena ženska na zemlji. Ker ne uspe najti tiste prave, se potika od ene do druge, vse dokler ga ne ujame Gnus, to pa je pravzaprav hudič, ki se je polastil njegovega bitja."
Strauss je v nadvse razgibano glasbeno tkivo poeme Don Juan uspel kongenialno prenesti Lenaujevo dramsko idejo, kar se odraža predvsem v strasti do eksperimentiranja in v izjemno barvitih tematskih kontrastih. Glasba na neki način reflektira tudi tedaj vedno bolj modno poglabljanje v skrivnostne in pogosto tudi temačne plasti človeške psihe, ki jih je v potlačenih gonih oziroma v nezavednem odkrivala psihoanaliza. Z izjemo treh obskurnih odlomkov iz Lenaujeve drame, ki jih je skladatelj omenil tudi v partituri, pa Strauss nikoli ni podal točnega programa svoje tonske poeme: kot je pozneje sam zapisal, je takšno odkrivanje detajlov raje prepustil kritikom in komentatorjem izvedb svojih del. Podrobnejše prebiranje pesnitve pa vendarle razkriva tematsko večplastnost, ki se navezuje na naslovni lik in njegove številne ljubezenske trofeje. Če uvodni herojski vstop orkestra in kasnejša gromovita melodija v slavnostni izpovedi rogov brez dvoma označujeta prekipevajočo možatost Don Juana, lahko koketno očarljive teme in živahne pasaže pripišemo ženskam iz protagonistovega življenja. Mimogrede, angleški dirigent in znan interpret Straussove glasbe, Norman Del Mar, je osrednjo rahločutno temo oboe označil za eno najlepših glasbenih izpovedi ljubezni. V sklepnem delu pesnitve nastopi oglušujoči crescendo čez celotni orkester, ki ga nenadoma prekine daljša tišina. Po drgetajočem suspenzu se oglasijo le še disonance v pihalno-trobilni sekciji, ki dokončno zapečatijo razuzdančev padec brez slehernega upanja na odrešitev.
Kljub razmeroma kratkemu življenju, ki ga je tragično zapečatila nesreča s kolesom, s katerim se je skladatelj zaletel v opečnati zid, je francoski glasbeni romantik Amédée-Ernest Chausson (1855–1899) ustvaril zajetno število del različnih žanrov in zvrsti, bodisi za glasbeno gledališče, simfonični orkester, komorne zasedbe ali za različne glasove in solistične inštrumente. Skromen glasbeni ustvarjalec, ki sta ga v umetniškem smislu oblikovala predvsem učitelja kompozicije na pariškem konservatoriju, Jules Massenet in César Franck, je svojo koncertno Poemo (fr. Poème) ustvaril leta 1896 na pobudo violinista Eugèna Ysaÿa, ki ga je madžarski violist Joseph Szigeti označil za "bržkone zadnjega velikega predstavnika grandiozne romantične manire violinske igre". Kljub temu da je Ysaÿe želel izvesti nov violinski koncert, je Chausson v pismu Ysaÿu pojasnil, da je violinski koncert zanj prevelik zalogaj in da bo raje napisal enostavčno koncertno delo v "svobodni obliki", v kateri se bo violina lahko prav tako predstavila kot virtuozno solistično glasbilo. To priljubljeno in zahtevno koncertno delo, po katerem še danes velikokrat posežejo violinisti, je Chausson (ob drugih skladateljskih "projektih") dokončal v pičlih treh mesecih, tj. 29. junija 1896, praizvedba Poeme pod taktirko dirigenta Guya Ropartza – prav tako Franckovega učenca – je bila 27. decembra še istega leta v Nancyju. Na veliko presenečenje skladatelja pa je delo doživelo pravi glasbeni triumf šele po pariški izvedbi 4. aprila 1897 in se tako za stalno zapisalo v železni repertoar za violino.
V Chaussonovi biografiji, nastali izpod peresa francoskega muzikologa Jeana Galloisa, avtor omenja podnaslov Poeme, Le Chant de l'amour triomphant (Pesem zmagovite ljubezni), ki ga je skladatelj prevzel po istoimenski kratki zgodbi Ivana Turgenjeva. Ta naj bi veljal za enega izmed skladateljevih najljubših avtorjev. Časovno-prostorski okvir ljubezenske zgodbe je Turgenjev postavil v italijansko mesto Ferrara s konca 16. stoletja, kjer se dva najboljša prijatelja – svetlolasi slikar Fabio in temnopolti glasbenik Muzio – zaljubita v isto žensko, Valerio. Kljub Galloisevi tezi, da obstajajo očitne povezave med omenjeno kratko zgodbo in Chaussonovo Poemo, pa gre bržkone za skladateljevo svobodno glasbeno predelavo z nekoliko drugačnim "razpletom". Uvod skladbe se razpre v skrivnostno temačnem ambientu (Lento e misterioso), ki ga poleg navidezno amorfne zvočne nadrobljenosti v posameznih pihalih še dodatno podčrtuje razplastenost godal v več sekcijah, zlasti v partih viol in violončelov. Ko se prvič oglasi violina, orkester nenadoma umolkne in odstopi vodilno vlogo solističnemu inštrumentu, ki predstavi temo v širokem "pripovednem" loku. Ko jo prevzamejo godala (z dušilci), jo violina še dodatno razvije v več motivičnih frakcij, ki so nekakšni formalni zametki tako osrednjega dela kakor tudi zaključka skladbe. Sledijo epizodična nizanja različnih glasbenih afektov v hitrejšem tempu, od katerih se zlasti druga izpoved izkaže kot goreča izpolnitev obljube ljubezni, poslednja pa se stopnjuje do nekoliko upehanega glasbenega vrhunca, ki se postopoma umiri v intimnem "vzdihljaju". Tudi Claude Debussy je v eni izmed svojih kritik iz leta 1913 izpostavil ganljiv zaključek Chaussonove Poeme: "Nič se človeka ne dotakne tako kot ta nežna sanjavost glasbe, ki bolj kakor katerakoli ideja ali oris narekuje naša čustva."
Eden najvidnejših glasbenih ustvarjalcev češke romantike Antonín Dvořák (1841–1904) se je ob prihodu v ZDA leta 1892 spontano lotil preučevanja napevov tamkajšnjih domorodcev, ki so jih prvi evropski kolonizatorji napačno poimenovali kot Indijance, ter črnskih priseljencev, ki so vse do konca ameriške državljanske vojne po večini delali kot sužnji na plantažah bombaža. Ob svojem prihodu v Ameriko je Dvořák celo "preroško" izjavil, da leži prihodnost ameriške glasbe predvsem v "črnskih melodijah", ki so pozneje močno vplivale na razvoj jazza, bluesa, soula ter ne nazadnje tudi popularne glasbe 20. stoletja. Dvořákova Deveta simfonija v e-molu, op. 95, ki je kmalu dobila vzdevek "Iz novega sveta", je nastala po naročilo Newyorške filharmonije, ki jo je tudi prva izvedla 16. decembra 1893 v Carnegie Hall pod taktirko Antona Seidla. Skladatelj sam je še pred praizvedbo simfonije pojasnil, v kakšnem smislu je glasba avtohtonih prebivalcev Severne Amerike vplivala na nastajanje tega štiristavčnega dela. Glasbeno esenco domorodcev – kakor jo je skladatelj uspel zaznati ob prvem stiku – je Dvořák odel v poznoromantično simfonično teksturo in jo skušal obdelati s "klasičnimi" kompozicijskimi tehnikami, predvsem s kontrapunktom, tematsko-motivično obdelavo, na nekaterih mestih pa tudi z vpeljavo sodobnih ritmov in s subtilnim niansiranjem bogate orkestrske zvočne palete. O tendencah k dramatičnosti se lahko prepričamo že v uvodnem stavku (Adagio – Allegro molto), ki ga pomenljivo začrta razširjena sonatna zasnova. Drugi "pastoralni" stavek si je Dvořák zamislil kot skico oziroma študijo za poznejše delo, bodisi kantato ali opero, ki pa je ni nikoli napisal. Tukaj skladatelj namreč izhaja iz epske pesnitve o Hiawathi, legendarnem poglavarju Irokezov, ki jo je ustvaril Henry Wadsworth Longfellow. Domneve, da naj bi skladatelj v tem stavku uporabil temo pesmi Goin' Home enega izmed prvih afroameriških skladateljev Harryja Burleigha, so se pozneje izkazale za napačne. Z glavno temo tretjega stavka (Scherzo: Molto vivace – Poco sostenuto) se izrisuje idilična zvočna slika indijanskega praznovanja s plesom, v zadnjem, četrtem stavku (Allegro con fuoco) pa se bolj ali manj ohlapno prepletajo teme in njihove motivične izpeljave iz vseh prejšnjih stavkov do končne zvočne kulminacije v E-duru. Večina poznavalcev Dvořákovega opusa se pridružuje tezi, da se skladateljevo razlikovanje med melodijami črnskih sužnjev in ameriških domorodcev opira predvsem na zasledovanje (diatonične) pentatonske lestvice, ki na več mestih ustvarja vtis "domače eksotičnosti". Kakorkoli že, Dvořáku je s premišljenim združevanjem melodij različnih ameriških etničnih skupin ter z njihovo domiselno obdelavo v okviru poznoromantične simfonične tradicije uspelo ustvariti izjemno simfonično delo, ki vedno znova navdušuje z vznemirljivim kolažem glasbenih kontrastov, bodisi iz "novega" ali "starega" sveta.
Benjamin Virc

Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955 in je v svoji več kot polstoletni zgodovini zapustil globoko sled v slovenskem glasbenem življenju. Vodili so ga dirigenti Uroš Prevoršek (1955–1966), Samo Hubad (1966–1980), Stanislav Macura (1980–1981), Anton Nanut (1981–1998), Lior Shambadal (2000–2003) in David de Villiers (2003–2006). S koncerti po državi in tujini si je že kmalu pridobil izjemen ugled, v letih 1984 in 1985 pa je dobil odlične kritike tudi v ZDA. Temeljna dejavnost orkestra so arhivska in koncertna snemanja. Izvaja obsežen in raznovrsten repertoar, od baročne  do moderne simfonične glasbe, oper, oratorijev in kantat, scenske in filmske glasbe, po večini s poudarkom na ustvarjalnosti domačih skladateljev. Posnel je skoraj celoten slovenski simfonični repertoar in je za najboljše poustvaritve domačih skladb dobil številna visoka priznanja. Čeprav je večino posnetkov orkestra slišati na vseh radijskih in TV-programih, sta njegova domača in mednarodna diskografija izjemno obsežni (več kot 150 zgoščenk). Septembra 2006 je mesto šefa dirigenta prevzel kitajski dirigent En Shao. Orkester je v zadnjih sezonah zbudil največ pozornosti z dirigenti in solisti, kot so Ralf Weikert, Walter Proost, Sian Edwards, Evan Christ, Marko Letonja, Nicholas Milton, Christian Mandeal, Rosen Milanov, Angela Georghiu, Roberto Alagna, Marcello Alvarez, Giora Feidman, Dmitri Sitkovecki, Miša Majski, Stefan Milenković, Emanuelle Bertrand, Aldo Ciccolini, Radu Lupu, Mate Bekavac, Irena Grafenauer, Marko Hatlak, Marjana Lipovšek, Ivo Pogorelić, Evelyn Glennie, Priya Mitchel, Mikhail Rudy, The King's Singers, Konstantin Bogino, Mario Brunello, José Carreras, Eleonore Pameijer, Radek Baborak, Ye-Eun Choi, Dejan Lazić, Ning Feng, Claude Delangle, Sergej Nakarjakov, Daniel Raiskin, Vadim Guzman in Aleksej Volodin.  V zadnjem času ga je širše občinstvo spoznalo v okviru  t. i. "crossover" projektov – v povezavi  klasične glasbe z drugimi glasbenimi zvrstmi (koncerti s skupinami Siddharta, TerraFolk, Dan D in Tabu). Ob tem tudi redno gostuje po vsej Evropi. V zadnjih sezonah je z velikim uspehom nastopil na več koncertih  v sloviti amsterdamski dvorani Concertgebouw ter dunajskem Musikvereinu in Konzerthausu. Oktobra 2013 se je vrnil z uspešne turneje po Nemčiji, Belgiji in Nizozemskem in v oktobru 2014 v sklopu gostovanja v Nemčiji nastopil tudi v dvorani Kölnske filharmonije. Simfonični orkester RTV Slovenija je član mednarodne mreže orkestrov ONE – Orchestra Network Europe. Osrednji del koncertne dejavnosti Simfoničnega orkestra RTV Slovenija predstavljata dva abonmaja: Kromatika, devet abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani, katerih glavni cilj je predstaviti sklop vrhunskih kulturnih dogodkov s priznanimi glasbenimi gosti, poseben poudarek pa je tudi na predstavitvi slovenske glasbene ustvarjalnosti. Drugi abonmajski sklop pa predstavljajo Mozartine, nedeljske matineje, katerih glavni fokus je glasba iz obdobja klasicizma.

Yi-Chen Lin, dirigentka
Mlada tajvanska dirigentka Yi-Chen Lin prihaja iz glasbene družine iz Tajpeja. Ko je bila stara osem let, se je družina preselila v Avstrijo, kjer je Yi-Chen Lin začela obiskovati glasbeno šolo in bila kot violinistka in pianistka nagrajenka številnih državnih in mednarodnih tekmovanj. Vzporedno je gojila strast do dirigiranja, v kateri je združila vse svoje glasbene interese na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti. Njen dirigentski debi junija 2009 predstavlja nastop z Dunajskim radijskim simfoničnim orkestrom v Musikvereinu. V isti dvorani je v prejšnji sezoni nastopila tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Prvo opero, Rossinijevo Potovanje v Reims, je dirigirala leta 2011 na Rossinijevem festivalu v Pesaru, kamor so jo vnovič povabili naslednje leto, in sicer kot dirigentko opere Priložnost dela tatu. V sezoni 2013/2014 jo je züriški orkester Tonhalle povabil k sodelovanju pri izvedbi Ivesove Četrte simfonije, debitirala je tudi v Narodnem gledališču São Carlos ter s Simfoničnim orkestrom iz Frankfurta. Njeno poustvarjalnost so pomembno oblikovali veliki mojstri, kot so Zubin Mehta, Alberto Zedda, Bernard Haitink in David Zinman.

Milko Jurečič, violina
Milko Jurečič se je rodil v Beogradu, kjer je končal Srednjo glasbeno šolo v razredu prof. Jelene Abramović in nato še Akademijo za glasbo v razredu prof. Jovana Kolunđije in Jasne Maksimović. Med šolanjem je osvojil prvi nagradi na zveznih tekmovanjih v Novem Sadu in Sarajevu. Izpopolnjeval se je na mojstrskih tečajih pri prof. Dori Schwarzberg, prof. Davidu Margetsu in prof. Sretenu Krstiću. Kot solist je nastopil s Simfoničnim orkestrom vojske Jugoslavije in snemal za RTV Srbija. V letih od 1992 do 1997 je na številnih koncertih po tedanji Jugoslaviji in v Evropi vodil druge violine v Komornem godalnem orkestru sv. Jurija, s katerim je posnel šest zgoščenk. V sezoni 1998/1999 je bil stalni član orkestra Gorana Bregovića, obenem pa je redno sodeloval z orkestrom beograjske Opere. Od leta 2000 je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerim je že nastopil tudi kot solist.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.