5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 17. november 2014

2. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

2. koncert Simfoničnega cikla
19. november 2014 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Robert Houlihan
Solist David Novak, harmonika
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program
Božidar Kos Aurora australis

Václav Trojan Pravljice za harmoniko solo in orkester
I. Predigra – zaplešimo do pravljic (Allegro)
II. Trnuljčica (Andante dolce)
III. Čarobna skrinjica (Allegro leggiero)
IV. O začarani princesi, junaškem vitezu in hudobnem zmaju (Lento triste)
V. Razposajeni vrtiljak (Vivace)
VI. O mornarju in čarobnih orglicah (Tempo di valse)
VII. Akrobatska pravljica, pravljica med nebom in zemljo (Vivace)

*******

Maurice Ravel La valse

Maurice Ravel Bolero

O PROGRAMU

Mednarodno priznani slovenski skladatelj in akademik Božidar Kos (r. 1934 v Novem mestu), ki letos praznuje svoj osemdeseti jubilej, se je z glasbo začel ukvarjati že v zgodnjem otroštvu. Pozneje se je ob študiju strojništva na ljubljanski Univerzi aktivno ukvarjal z jazzom, kar mu je na široko odprlo vrata v tujino, kjer se je preživljal kot jazzovski glasbenik in aranžer, dokler se ni leta 1965 dokončno ustalil v Avstraliji. Prav tam pa je začel študirati kompozicijo na Univerzi v Adelajdi. Po diplomi je leto dni poučeval kot docent za glasbo na ustanovi Torrens College of Advanced Education, leta 1976 pa so ga povabili na Fakulteto za glasbo na adelajdski Univerzi. Leta 1980 je bil promoviran v magistra glasbe, pozneje pa je še doktoriral na sydneyjski Univerzi. Kljub številnim uspehom v Avstraliji se je pogosto vračal v Evropo, kjer se je skladateljsko izpopolnjeval na poletnih tečajih v Darmstadtu in drugod, med drugim pri Györgyju Ligetiju, Brianu Ferneyhoughu, Mauriciu Kaglu, Giuseppeju Sinopoliju, Cristóbalu Halffterju, Bernardu Randsu idr. Leta 1984 so ga povabili na Konservatorij v Sydneyju, kjer je postal profesor in predstojnik kompozicijskega in glasbenotehnološkega oddelka. Delo v tej ustanovi ter aktivno delovanje na mednarodni skladateljski sceni ga je kmalu uvrstilo med najvidnejše avstralske glasbene ustvarjalce in pedagoge. Od 1991 je tudi član Društva slovenskih skladateljev. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen junija 2003, za rednega člana SAZU pa 21. maja 2009. Leta 2002 se je upokojil in vrnil v Adelajdo, od leta 2008 pa se je za stalno vrnil v Slovenijo.
Skladateljski opus Božidarja Kosa je tako rekoč vsestranski in obsega številne žanre. Njegov kompozicijski slog sloni pretežno na estetiki glasbene avantgarde po drugi svetovni vojni, a je kljub temu "stkan" v individualno prepoznavno in izvirno glasbeno govorico. Kos je v svoj slog karseda premišljeno in senzibilno vnesel jasno strukturirane glasbene elemente, s katerimi dosega kompleksna zvočna razmerja, obenem pa zavzeto in v nekakšni postimpresionistični "maniri" raziskuje odnose med glasbenim prostorom, tj. klasičnim akustičnim fizisom in elektronsko glasbo ter harmonijo, zvočno barvo in teksturo. Poleg številnih komornih del, inštrumentalnih in elektroakustičnih kompozicij in del za solistične inštrumente vzbuja največjo pozornost Kosov impozantni opus, ki je namenjen simfoničnemu orkestru: Mediations za dva orkestra z enim dirigentom (1974), Metamorphosis (1978), Sinfonietta za godalni orkester (1983), Koncert za violino in orkester (1986), Koncert za kitaro in orkester (1992), Crosswinds za jazz trobento, alt saksofon in orkester (1993), tri simfonije (po kronološkem sosledju iz leta 2005, 2007 in 2012), Koncert za violo in orkester (1999) ter Koncert za violončelo in orkester (2009).
Semkaj se uvršča tudi pomembno delo Aurora australis iz leta 1997, ki mu bomo prisluhnili na nocojšnjem koncertu. Skladba, ki je nastala po naročilu Avstralske radijske zveze (Australian Broadcasting Corporation), je po formalni kompozicijski analogiji nekakšna glasbena konfiguracija južnopolarnega sija. Slednji se pojavlja v obliki zračnih valov in v nagubanih plasteh različnih barvnih odtenkov s prevladujočo fluorescenčno zeleno barvo. Naglo prelivanje svetlobnih nians spominja na dinamični ples zračnih plasti visoko v atmosferi, pod njimi pa se razprostira temno nebo. Skladatelj je med ustvarjanjem upošteval tudi osnovni pomen latinskega izraza aurora, ki predstavlja svitanje, jutranjo zarjo ali zoro, v prenesenem smislu pa označuje tudi začetek tistega, kar se bo šele zgodilo, oziroma nečesa skrivnostnega in neznanega. Aurora australis po skladateljevih besedah ni programsko delo, četudi po svoji glasbeni konstelaciji spominja na ta atmosferski fenomen, saj se "oblika" skladbe giblje v nekakšni valovih oziroma cikličnih zvočnih fluksih, bogate zvočne barve orkestra pa se nenehno spreminjajo in prelivajo druga v drugo. Glasbeni parti flavte, oboe in klarinetov pogosto vzbujajo vtis "migljajočega in bleščečega" zvočnega tkiva, ki ga obdajajo tihi plesni ritmi tolkal, s katerimi skladatelj v akustičnem smislu ustvarja vtis velike globine. Glasbeni motivi, ki jih predstavijo fagot, kontrafagot in tuba, še posebej v prvem delu skladbe izvabljajo globoke in počasne "melodije", ki predstavljajo senčno plat zvočnega spektra. Ker je skladba zasnovana na razširjenem harmonskem in subharmonskem spektru, se številne tonske višine razlikujejo od "tradicionalne" temperirane uglasitve, včasih približno za šestino, spet drugič pa za četrtino tona.
Václav Trojan (1907–1983) je bil eden tistih čeških skladateljev, ki so kljub številnim novotarijam med- in povojne glasbene avantgarde zavestno ostali v t. i. tradicionalni domeni tonalne glasbe. Takšna oznaka pa ne pomeni, da gre v tem primeru za nekakšno paradigmo glasbenega eklekticizma ali celo konservativnosti, ampak za legitimno "neoklasično" slogovno usmeritev, ki je pomenljivo sooblikovala glasbeno življenje na Češkem, še posebej na področju jazza, plesne in filmske glasbe. Trojan je študiral kompozicijo na Praškem konservatoriju pri Jaroslavu Křički in Otakarju Ostrčilu med letoma 1923 in 1927, izpopolnjeval pa se je pri pionirju četrttonskega glasbenega sistema Aloisu Hábi, Josefu Suku in Vitězslavu Nováku do leta 1929. Že po 1930 se je uveljavil kot eden najvidnejših avtorjev plesne in jazzovske glasbe, od leta 1937 do 1945 pa je deloval kot glasbeni direktor Radia Praga. Po drugi svetovni vojni je ustvarjal pretežno za film, glasbeno gledališče (opera Vrtiljak, scenska poema Zlata vrata, baletna pantomima Princ Bajaja) in radio, obenem pa je postal tesni sodelavec režiserja in vsestranskega filmsko-gledališkega ustvarjalca in lutkarja Jiřija Trnke, za katerega je napisal glasbo k njegovim številnim animiranim lutkovnim filmom. Trojan je svoj ustvarjalni navdih nemalokrat črpal iz bogate zapuščine češke ljudske oziroma narodne glasbe, pri tem pa se pogosto navezoval tudi na literarno izročilo svoje domovine. Med njegovimi najpomembnejšimi deli za simfonični orkester spadajo suita Vrtiljak iz istoimenske opere, Tarantela, Pravljice, Cesar in slavec, Procesija skozi antično Prago (za trobila in timpane), Tarantella di Taranto, Poetična suita, Sinfonietta armoniosa za komorni orkester, Shakespearjev nasmešek, Štiri karikature, suita Sen kresne noči (iz istoimenske baletne pantomime) idr.
Prej naštetim delom se po formalni zasnovi in pomembnosti pridružujejo tudi Pravljice za harmoniko solo in orkester (Pohádky pro akordeon a orchestr) iz leta 1959, v katerih Trojan pokaže svoj izostren občutek za glasbeno pripovedništvo in tonsko inscenacijo. Z izjemo uvodnega stavka Predigra – zaplešimo do pravljic (Předhra – Odtančíme do pohádky) se v zaporedju naslednjih šestih stavkov razgrne prav toliko pravljic, ki jih okarakterizirajo različne glasbene teme. Namerna izbira harmonike, ki še danes velja za izjemno priljubljen inštrument (zlasti v narodnozabavni glasbi), nikakor ni naključna, saj je skladatelj želel poudariti predvsem živi ljudski moment v češki glasbi in ga povzdigniti na novo umetniško raven. Pri tem je do zadnje potankosti izkoristil vsak register solističnega inštrumenta, ki nastopa tako v aktivni vlogi pripovedovalca kakor tudi osrednjih protagonistov posamezne pravljice. Pred publiko tako v osrednji lirično-zasanjani temi iz drugega stavka (Ospalá princezna) nenadoma oživi zaspana princesa Trnuljčica, v naslednjem stavku se v lahkotnih pasažah glasbene miniature hahlja vesela čarobna skrinjica (Kouzelná skříňka), v četrti "sliki" pa se s tremi različnimi motivi in pod okriljem melanholične spremljave orkestra prepričljivo predstavijo začarana princesa, junaški vitez in hudobni zmaj (O zakleté princezně, statečném rytíři a zlem draku). Sklepni trije stavki se s premišljeno glasbeno dramaturgijo osredotočijo na veselo, a kratkosapno žlobudranje razposajenega vrtiljaka (Rozpustilý kolotoč), na izjemno tenkočutno "ozvočeno" legendo o mornarju in čarobnih orglicah (O námořníkovi a čarovné harmonice), ki ji sledi le še finalni fantazijski polet v nebo (Akrobatická pohádka, Pohádka mezi nebem a zemí), s katerim se sklene to nadvse vznemirljivo in slikovito glasbeno popotovanje.
Ko je leta 1911 eden najvidnejših francoskih glasbenih "impresionistov", Maurice Ravel (1875–1937), ustvaril svojo zbirko oziroma suito valčkov Valses nobles et sentimentales, jih je tedanja francoska publika hvaležno sprejela v svojo "docela neuporabno" domeno družabnega plesanja. Do leta 1919, ko je Ravel na pobudo baletnega impresarija Sergeja Djagileva ustvaril koreografsko pesnitev za orkester s preprostim naslovom La valse (Valček), se je podoba Evrope radikalno spremenila. Opustošenje, ki ga je za sabo pustila prva svetovna vojna, je brisalo vsakršne sledove "neumestne" frivolnosti in pritlehnega veseljačenja, kamor so spadali briljantni, lahkotni in poskočni valčki in polke iz časov dunajske glasbene dinastije Strauss. Četudi La valse nikakor ni bila skladba, ki bi jo Ravel nameraval dokončati po vseh vojnih grozotah, lahko njene zarise odkrivamo v kompozicijskih skicah z naslovom Dunaj, ki jih je skladatelj prvenstveno nameraval oblikovati v nekakšno "apoteozo dunajskega valčka", ki je jo povezoval z idejo nezadržno vrtečega se "kolesa usode". Leta 1919 je bil valček le še preperela glasbena fantazma, zbledel odsev neke preteklosti – nekdaj cesarskega, a zdaj poraženega proletarskega Dunaja, ki ga je že v naslednjem letu prizadela še epidemija gripe.
Ko je Ravel pesnitev La valse dokončal leta 1920, ta ni ustrezala Djagilevovim pričakovanjem, zato je zavrnil njeno uprizoritev, oba umetnika pa sta nato prekinila stike in opustila misel na kakršnokoli nadaljnje sodelovanje. Kljub temu je bila skladba izvedena 12. decembra še istega leta, Ravel pa je noviteto izdal z že omenjenim podnaslovom "koreografska pesnitev za orkester". Svojo prvo koreografsko postavitev je delo doživelo šele v Antwerpnu leta 1926, dve leti pozneje pa v Parizu, obakrat v koreografiji Bronislave Nižinske ter v izvedbi baletne skupine Ide Rubinstein, ki je Ravelov Bolero uprizorila le dva dni po pariški plesni izvedbi "Valčka". Glasbena konstelacija skladbe je v obrtniškem smislu izjemno posrečena evokacija trkov in izmikanj med sijočo melodično ploskvijo in "nevarnimi" podtalnimi tokovi. Ravel sam je celo predvidel kratek scenarij, ki ga zgovorno oriše glasbeno gibanje: "Vrtinčenje oblakov omogoča pogled na plešoče pare v ritmu valčka skozi razpoko. Oblaki se postopoma razkadijo, vse dokler ne zagledamo pred očmi brezmejno dvorano z vrtečo se množico. Prizor postaja vedno bolj svetel. Svetloba lestencev prodira skozi prostor ob fortissimu orkestra."
Pred svojo ameriško turnejo je Ravel obljubil plesalki Idi Rubinstein, da bo za njeno baletno skupino napisal novo delo. Med počitnikovanjem v letovišču Saint-Jean-de-Luz, nasproti zaliva svojega rojstnega kraja Ciboure, se je skladatelj srečal z vplivnim glasbenim kritikom časnika La Républicaine, Gustavom Samazeuilhom. Nekega jutra, ko sta se še pred zajtrkom namenila zaplavati v morje, pa je Ravel raje zavil do klavirja in zaigral neko témo in vprašal svojega gosta: "Se ti ne zdi, da ima ta téma v sebi neko neprepodljivo trdovratnost? Poskusil jo bom ponoviti kolikokrat se bo le dalo brez slehernega razvoja in ob postopni gradaciji orkestra." Takoj po vrnitvi v svojo vilo Belvédère na zahodu Pariza se je Ravel zakopal v delo. Prvi "delovni" naslov skladbe je bil Fandango, a ga je kaj kmalu opustil, ker je bil značaj tega plesa v nasprotju z njegovo idejo, in ga preimenoval v Bolero. Koreografija Bronislave Nižinske na Ravelovo noviteto je v okviru svoje "boemske" inscenacije v miljeju španskega zakajenega lokala sicer doživela nesporen uspeh po premieri v pariški Operi 22. novembra 1928, toda šele po uvrstitvi skladbe na koncertne odre je Bolero začel svoj zmagoviti pohod, v okviru katerega je osvojil srca številnih privržencev nove simfonične "klasike" 20. stoletja.
Tudi Ravelu se je po svoje zdelo nenavadno, da je z Bolerom doživel tako velik uspeh, četudi je delo večkrat neprizanesljivo kritiziral in pri tem izpostavljal odsotnost vsakršne tematsko-motivične obdelave, kar pa očitno ni bilo posebej mar glasbeni publiki. Trdil je celo, da gre v primeru Bolera za en sam velik orkestrski crescendo brez trohice glasbe, brez kontrastov in praktično brez vsakršne invencije – z izjemo kompozicijskega načrta in načina izvedbe oziroma interpretacije. Ravel je svojo idejo realiziral s sopostavitvijo dveh napevov oziroma melodij. Prva je v smislu harmonične zaokroženosti samostojna, druga pa se kaže v bržkone izmaličeni podobi, ki bolj spominja na fragment lastne motivične izpeljave kot pa začetek. Ravel obe temi kar dvakrat predstavi, preden ju zamenja, nato pa omenjeni vzorec AABB kar štirikrat ponovi in ga "ovije" v makrokontrast tipa AB. Majhni (vrvivni) boben vseskozi daje ritmični pulz, na katerega se najprej "pripne" flavta, ki predstavi prvo melodijo, nato pa se pridruži še drugi boben, s čimer se zaključi prvi cikel tematske ekspozicije AB. Ko se pridružijo še viole in violončela, ki še dodatno podčrtujejo ritmično "procesijo", se Ravel odloči za nadgradnjo dinamične podobe spremljave. Inštrument, ki je nazadnje izvajal melodijo, se nato pridruži spremljevalni skupini. Ko obe melodiji še zadnjič dvakrat zaokrožita v medsebojnem pletežu, se ritem bolera obsesivno "izkriči" z naraščajočo disonantnostjo. Ko dinamična gradacija praktično ni več možna, se Ravel brez predhodne napovedi (ali modulacije) odloči za velik harmonski preskok iz C-dura v E-dur. Svojevrstni harmonski "šok" destabilizira celotno kompozicijo, njen nagli konec pa napove še zadnji disonantni "krik" v trobilih.            
Benjamin Virc

BIOGRAFIJI

Robert Houlihan, dirigent
Odkar je zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov v Besançonu in na tekmovanju madžarskega radia in televizije, je irski dirigent Robert Houlihan (rodil se je v Killarneyju v okrožju Kerry) nastopil na številnih koncertnih prizoriščih po Franciji, Veliki Britaniji, Irski, Nemčiji, Danski, na Nizozemskem, v Španiji, na Portugalskem, v Romuniji, Mehiki, Venezueli, Južni Afriki in drugod. Med pomembnejšimi prelomnicami njegove glasbene kariere spada ameriški debi julija 2000, ko je dirigiral na Mozartovem festivalu v Woodstocku v zvezni državi Illinois. Med letoma 1981 in 2002 je živel v francoskem Metzu, kjer je nekaj let deloval kot dirigent v mestnem gledališču, prav tako pa je kot gostujoči dirigent pogosto nastopil z Nacionalnim orkestrom iz Lorene, Komornim orkestrom iz Metza ter s svojo instrumentalno zasedbo Nouvel Ensemble Instrumental. Od leta 1990 do 1993 je bil šef dirigent filharmonije romunskega mesta Tirgu Mures, med letoma 1992 in 1998 pa je deloval kot glavni dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra iz Szombathelya. Bil je gostujoči umetnik številnih festivalov, med drugim tudi festivala BBC Proms, Almeida Festivala v Londonu, Budimpeškega pomladanskega festivala, Poletnega festivala v Amsterdamu, Festivala Bele Bartóka, Mozartovega festivala v Würzburgu idr. Od začetka svoje kariere pa vse do danes je dirigiral več kot stotim orkestrom, prav tako ga odlikuje širok in raznolik repertoar, zlasti simfonika 19. in 20. stoletja. Zaradi zanesljive in precizne tehnike, ki jo je večkrat zaznala mednarodna glasbena kritika, je zaželen gostujoči dirigent zahtevnih sodobnih glasbenih del. Pogosto je iskan tudi kot pedagog in izvajalec mojstrskih tečajev, še posebej na Irskem, v Franciji, na Nizozemskem, Portugalskem in Madžarskem. Od leta 1989 je stalni predavatelj (ob zdaj že preminulem britanskem dirigentu Georgeu Hurstu) na eminentni poletni glasbeni šoli v Sherbornu (nekdanjem Canfordu) v Angliji. Decembra 2002 se je vrnil na rodno Irsko, kjer redno dirigira Nacionalnemu simfoničnemu orkestru irskega radia in televizije ter Koncertnemu orkestru irskega radia in televizije, prav tako pa je gostujoči dirigent različnih orkestrov po Južni Ameriki in Evropi, med drugim tudi Simfoničnega orkestra SNG Maribor, ki ga je nazadnje vodil v okviru nove mariborske produkcije Mozartove opere Čarobna piščal.

David Novak, harmonika
David Novak se je rodil leta 1996 v Trbovljah. Že v rani mladosti ga je navduševalo amatersko igranje očeta na harmoniko in klavir. S sedmimi leti je začel obiskovati osnovno šolo in hkrati Glasbeno šolo Zagorje. Kot samouk in s posnemanjem se je na harmoniko še pred vstopom v glasbeno šolo naučil že veliko skladb. Z vstopom v glasbeno šolo je vsak dan odkrival svoj velik glasbeni talent in ljubezen do glasbe. Nižjo glasbeno šolo je končal kar iz treh inštrumentov, in sicer iz harmonike, klavirja in tolkal. Kljub temu pa se je najintenzivneje posvečal prav harmoniki, za katero ga je navduševala prof. Ivica Obrul in ga pripravljala na številna državna in mednarodna tekmovanja, na katerih je dosegal izjemne rezultate. V zadnjem letniku nižje glasbene šole in v dosedanjih letih obiskovanja Konservatorija za glasbo in balet Maribor ga je k nadaljnjemu umetniškemu napredovanju spodbujal mentor prof. Slavko Magdić, kar je mladi harmonikar potrdil tudi na tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije (leta 2008 in 2011) ter obakrat dosegel zavidljivo absolutno prvo mesto. Leta 2008, 2011 in 2014 je na prestižnem tekmovanju harmonikarjev v italijanskem Castelfidardu trikrat zasedel drugo mesto, na mednarodnem tekmovanju v hrvaškem Pulju pa si je leta 2005 in 2009 prav tako priigral dve prvi mesti. Na mednarodnem tekmovanju v Beltincih je kar osem let zapored (od 2006 do 2013) dosegel zasluženo in občudovanja vredno prvo mesto. Njegov največji dosežek doslej pa predstavlja prvo mesto na evropskem tekmovanju za harmoniko, ki ga organizira Evropska mreža orkestrov ONE s sedežem v francoskem Amiensu. David se je uvrstil tudi v slovenski finale za tekmovanje Evrovizijski mladi glasbenik, ki bo od 23. maja do 1. junija v Kölnu. David Novak trenutno uspešno obiskuje tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Pogosto nastopa kot solist, bodisi samostojno ali v različnih orkestrih, v harmonikarskih orkestrih in komornih zasedbah. V zadnjem času igra z godalnim kvartetom Feguš, s katerim je nastopil tudi na RTV Slovenija. Letos je bil povabljen tudi na Češko in v Francijo, kjer je igral s tamkajšnjimi simfoničnimi orkestri in navduševal tako občinstvo kakor tudi strokovno kritiko. V prostem času igra bobne v dveh pop skupinah, večkrat pa se prepusti "iznajdevanju" melodij na akustični, solo in bas kitari. David Novak je nedvomno sinonim za uspešno glasbeno zgodbo, ki bo nemara postala čisto prava harmonikarska pravljica.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.