5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 23. oktober 2017

2. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

2. koncert Simfoničnega cikla
26. oktober 2017 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Hongjia Cui
Solist: Jaka Stadler, violončelo
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

Program

Ivo Petrić: From Scottish Diary

Antonin Dvořák: Koncert za violončelo in orkester v h-molu, op. 104, B. 191

Allegro

Adagio, ma non troppo

Finale: Allegro moderato – Andante – Allegro vivo

******

Aleksander Glazunov: Simfonija št. 5 v B-duru, "Heroična", op. 55

Moderato maestoso

Scherzo: Moderato

Andante

Allegro maestoso

Tokratni glasbeni večer začenjamo z orkestrsko "miniaturo" From Scottish Diary (Iz škotskega dnevnika) priznanega slovenskega skladatelja Iva Petrića (r. 1931), ki je svoj obsežni opus posvetil skoraj izključno inštrumentalni glasbi, še posebej simfonični in komorni glasbi. Petrić je s svojo večdesetletno prezenco v slovenskem glasbenem prostoru močno obogatil kulturno življenje, svojo glasbeno pot pa je začel kot oboist in član orkestra Radia Ljubljana, v katerem je igral od ustanovitve leta 1955. Petrić, ki velja danes za enega najplodovitejših slovenskih skladateljev, je bil prav tako med ustanovitelji Kluba komponistov in nato avantgardne skladateljske skupine Pro musica viva, ki je postala vsaj za dve desetletji osrednje gonilo razvoja sodobne slovenske klasične glasbe. Med letoma 1962 in 1982 je bil umetniški vodja in dirigent Ansambla Slavko Osterc, s katerim je uspešno gostoval na festivalih in turnejah v tujini ter izvedel številne sodobne skladbe in prve izvedbe več kot 130 novih del slovenskih pa tudi tujih skladateljev. Od leta 1979 do 1995 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, več kot trideset let je vodil in urejal Edicije Društva slovenskih skladateljev, ki jih je razvil v sodobno glasbeno založbo. Za svoje umetniške dosežke je lani prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Petrić je nocojšnjo skladbo, ki jo je posvetil ruskemu dirigentu Juriju Simonovu, dokončal leta 1996. Orkestrska slika je prva iz "tematskega sklopa", posvečenega Škotski, o kateri je skladatelj v intervjuju z novinarko Ingrid Mager povedal naslednje: "Ko sem se že upokojil, sem preko nekih povezav prišel na Škotsko in se tja potem vedno znova vračal. Z avtom sem potoval sedemkrat, dvakrat še z letalom. Ta dežela mi je tako zelo prirasla k duši, da jo razumem kot svojo drugo domovino." (Dnevnik, 6. februar 2016) Skladatelj se je pri oblikovanju glasbenih misli poslužil neoklasičnih principov, kot denimo tematske izpeljave, variiranja in fragmentiranja tonskega gradiva, ki ga je razporedil v premišljenih razpoloženjskih kontrastih, kar nakazujejo že dokaj pogoste spremembe izvajalskega tempa. Kljub številnim razigranim motivičnim vložkom in dokaj "gostemu" orkestrskemu tkanju, kar se kaže tudi v skoraj konstantni prezenci pihal in trobil, pa je moč čutiti duh nekakšnega bivanjskega dvoma, nedorečenosti oziroma melanholične refleksije, ki poslušalcu naslika različne kraje po Škotskem. Prav omenjena melanholija, pregnetena z že uvodnimi, ambientalno razprtimi disonancami, se kaže kot globalna naravnanost skladateljevega poznega opusa, o čemer je spregovoril v omenjenem intervjuju: "Vedno pravim, da pišem bolj kot star gospod, ki zapisuje spomine. Z eksperimenti sem se zelo dolgo ukvarjal in sem imel nato tega dovolj, zato sem začel note znova natančno zapisovati. Ohranil pa sem svobodo linij in oblik, tako da je to nekakšen starostni povzetek vsega, kar sem počel prej."

Leta 1892 je bil češki skladatelj Antonin Dvořák (1841–1904) na vrhuncu mednarodne slave. Kopica administrativnih obveznosti in natrpan šolski urnik v Nacionalnem glasbenem konservatoriju v New Yorku sta bila iz današnje perspektive bržkone nepotrebno zapravljanje njegovega časa in talenta, četudi spadajo glasbena dela, ki jih je ustvaril v ZDA, kot so denimo "ameriška" godalni kvartet in kvintet, Deveta simfonija "Iz novega sveta" in nocoj izvedeni koncert za violončelo in orkester, med njegove najboljše stvaritve. Šele nekaj let potem, ko ga je nagovoril njegov prijatelj Hanuš Wihan, violončelist Češkega kvarteta, da bi napisal koncert za violončelo, je Dvořák začel resno razmišljati o realizaciji te ideje. Že v svojem drugem letu, ki ga je preživel na newyorškem Nacionalnem glasbenem konservatoriju, se je Dvořák udeležil premiere drugega koncerta za violončelo Victorja Herberta. Čeprav si danes lahko le stežka predstavljamo, kaj v Herbertovi partituri je naredilo tako globok vtis na Dvořáka, ostaja nesporno dejstvo, da je občutil neobičajno glasbeno navdušenje, ki je najverjetneje v njem prebudilo zavedanje, da bo ustvaril koncert za violončelo in orkester, ki je bilo obenem njegovo zadnje pomembno koncertno delo simfoničnih razsežnosti.

Aprila 1894 je Dvořák podpisal novo dveletno pogodbo z newyorškim konservatorijem. Že en teden (natančneje 7. novembra) po vrnitvi s Češke, kjer je preživel poletne počitnice, je začel s komponiranjem Koncerta za violončelo in orkester v h-molu (op. 104). Ko je dokončal prvi stavek in začel z ustvarjanjem naslednjega, je prejel novico, da je njegova svakinja Josefina Kounicová, v katero je bil nekoč zaljubljen, hudo zbolela. Drugi stavek (Adagio, ma non troppo), ki je tudi sicer redek primer intenzivnega koncertnega dialoga solističnega inštrumenta z orkestrom in hrepenečega lirizma, je tako skladateljev poklon svoji mladostni ljubezni. V Adagiu je Dvořák uporabil celo eno izmed Josefininih najljubših melodij, Kéž duch můj sám (Ko bi bil moj duh sam), iz svojega prvega samospeva iz cikla Štiri pesmi (op. 82). Dvořák je koncert, kot je natančno zapisal v svoj dnevnik, dokončal 9. februarja 1895 ob 11.30 dopoldne, tj. na deseti rojstni dan svojega sina Otakarja. Znano je, da je po premieri svoje Devete simfonije v e-molu ("Iz novega sveta") Dvořák dejal: "Če ne bi bil videl Amerike, sem prepričan, da nikoli ne bi napisal svoje nove simfonije." Čeprav je koncert za violončelo nastal na ameriških tleh, pa v delu ni nikjer zaslediti očitne povezave s skladateljevim spoznavanjem ameriškega okolja, kar so nekateri poznavalci avtorjevega življenja in dela imeli za očiten znak Dvořákovega domotožja, kar se je potrdilo še v istem letu. Ko je poleti 1895 skladatelj ponovno zapustil ZDA in se vrnil na Češko, je spoznal, da svoje domovine ne bo mogel več zapustiti, zato je že avgusta napisal pismo ge. Thurber (skrbnici pogodbe), da želi z newyorškim konservatorijem sporazumno prekiniti pogodbo o zaposlitvi.

Prvi stavek koncerta (Allegro) poslušalcu ponudi pravcato simfonično doživetje v malem, saj vzbudi pozornost že zaradi svoje dolžine. Že v orkestrski ekspoziciji zagreši Dvořák prvi večji "greh" iz skladateljskega učbenika, ko se celotna glasbena materija prestavi v drugo tonaliteto, kar je bilo po navadi prihranjeno za solista, toda skladateljeva tema, ki jo zaigra rog, upraviči to "tveganje" že zaradi svoje lepote. Avtor je pozneje pripomnil, da mu je omenjena tema še posebej prirasla k srcu. Ko se orkestru pridruži še solo violončelo, dobi kompleksna glasbena tekstura še polnejšo barvo in gracioznost. V naslednjem segmentu, tj. izpeljavi, odločnejši impulzi nenadoma popustijo in se raztopijo v mehkobno liričnost. V vmesnem prehodu do reprize pa Dvořák sproti napiše nova pravila "igre": najprej zaobide ponovitev prve teme in raje hlastno pograbi omenjeno priljubljeno melodijo, namenjeno rogu. Stavek se vse do kode razrašča po dinamični vertikali, obenem pa nenehno širi svojo arhitekturno zasnovo.

Kot že omenjeno, je komponiranje drugega stavka spodbudil nostalgični spomin na Josefino. Globina romantičnega občutja, ki je še danes predmet biografskih polemik, je nedvomno prežeta z bolečino hrepenenja, deloma pa tudi bojazni po prehitri izgubi. Žal je Josefina umrla kmalu zatem, ko se je Dvořák za stalno vrnil na Češko. Ko je slišal za njeno smrt, je k živahnemu rondojskemu finalu pripisal še daljši solistični "komentar", prežet s globoko kontemplacijo in z otožno liričnostjo. Čeprav se koncert tudi po tej poslednji avtorjevi intervenciji konča v dokaj optimističnem razpoloženju, pa je vseeno moč opaziti sled bridke melanholije in iskrenega žalovanja. Tretji stavek (Finale: Allegro moderato – Andante – Allegro vivo) je zasnovan sicer v obliki rondoja, vendar pa se način tematske obdelave močno oddaljuje od ustaljenih vzorcev iz "primerljivih" glasbenih del. Omenjen avtobiografski moment, ki prežema celotno delo, se še dodatno harmonsko intenzivira s prehodom iz glavne teme v h-molu k prevladujoči durovski kvaliteti v nadaljevanju stavka. Osrednje Dvořákovo vodilo, "prehod iz teme v svetlobo", se v finalu kaže predvsem kot avtorjevo vročično pričakovanje vrnitve v domovino, kar ne nazadnje sovpada tudi z dejstvom, da je zadnji stavek koncerta nastal zgolj nekaj tednov pred Dvořákovim odhodom iz New Yorka. V finalu se oglasi osrednja tema iz prvega stavka, pri čemer se še dodatno poudari ciklični značaj skladbe. Po Dvořákovi zadnji razširitvi finala v kontrastnem melanholičnem razpoloženju, ki ga je motiviralo predvsem njegovo žalovanje za Josefino Kounicovo, se oglasi še ena izmed najkrajših kod (oziroma zaključnih tematskih sklopov) v koncertni literaturi, ki karseda odločno in s polno zasedenim orkestrskim fortissimom zaključi koncert.

skladatelja Aleksandra Glazunova (1865–1936) lahko danes razumemo tudi kot eno izmed mnogih spregledanih osebnosti glasbene zgodovine, ki so se znašle sredi velikega slogovnega razkoraka med romantiko 19. stoletja in tedaj na novo porajajočim se modernizmom 20. stoletja. Med najbolj znanimi koncertnimi deli Glazunova, ki je slovel po izredni skladateljski veščini in legendarnem glasbenem spominu, velja omeniti njegov violinski koncert v a-molu in baletno glasbo (Raymonda, Zvijače ljubezni, Letni časi). Neka anekdota celo pravi, da naj bi Glazunov kot sodelavec in učenec Rimskega - Korsakova po spominu v celoti rekonstruiral izgubljeno Borodinovo uverturo k operi Knez Igor. Vseeno pa, sodeč vsaj po sodobnih koncertnih programih, upravičeno postajajo za današnje poslušalce vedno bolj zanimive tudi njegove simfonije. Čeprav se je v tej veliki glasbeni formi preizkusil kar devetkrat (podobno kot Beethoven), jih je dokončal osem (deveta simfonija je ostala nedokončana zaradi prezgodnje smrti). Sijajen orkestrator, vešč kontrapunktik in pravi čarodej harmonij pa je imel vendarle bolj malo posluha za glasbene revolucije, ki so začele vse siloviteje brbotati že nekaj desetletij pred tem, ko je leta 1905 prevzel vodstvo Glasbenega konservatorija v Sankt Peterburgu. Večino svojih obsežnejših kompozicij je Glazunov dokončal pred letom 1910, in čeprav je v glasbenem izrazu ostal samosvoj in konservativen, je njegova glasbena dediščina v 20. stoletju izredno pomembna, saj je vneto zagovarjal Prokofjeva in Šostakoviča, četudi ni povsem razumel, v katero smer (ali smeri) bo zavila "nova" ruska glasba.

Glazunov je svojo Peto simfonijo v B-duru, "Heroično", op. 55, ustvaril leta 1895 (istega leta kot Dvořák svoj koncert za violončelo in orkester). Njegova avtorska govorica in credo, ki ju lahko razumemo kot svojevrstno sintezo nacionalnih in kozmopolitskih vplivov (ali po skladateljevih besedah: "Čajkovski z manj patosa oziroma mogočno krdelce brez vzporednih kvint"), sta se v ruski družbi medtem že dodobra uveljavila. Prav Glazunovova peta simfonija je, kot zatrjuje muzikolog Richard Taruskin, imela izredno močan vpliv na nastanek prve simfonije mladega Stravinskega. Že prva tema uvodnega stavka (Moderato maestoso) spominja na kakšnega izmed širokih Wagnerjevih vodilnih motivov in evocira skrivnostno heroičnost, ki jo velja pripisati prej renskim dekletom kot burlakom (ladjevlekom) na Volgi. Po širokem uvodu se najprej oglasi prva lirična tema, ki v obrisih nakaže sonatno strukturo, ta pa se dokončno utrdi šele z drugo, plesno razgibano temo. Četudi sta temi medsebojno kontrastni, ju Glazunov z dramatičnim kontrapunktičnim stopnjevanjem na neki način izenači, proti koncu stavka pa vendarle prevladajo "heroične" geste, po katerih bi se lahko simfonija (sicer kot krajše koncertno delo) zaključila, vendar nas skladatelj že v drugem stavku (Scherzo: Moderato) popelje na lahkotno "vožnjo" v neko idilično, skoraj pravljično pokrajino. Slednjo nakazujejo tudi visokofrekvenčna tolkala (zvončki), v njej pa prav tako odzvanja Mendelssohnov čarobni svet kot iz "sna kresne noči". Kljub temu pa nekje v daljavi izzvenevajo tudi tipično ruske ritmične prvine in lahkotne baletne bravure Čajkovskega, ki pa naglo zamrejo.

Povsem drugačen prizor nam Glazunov naslika v tretjem stavku (Andante). Po nekoliko mračnem uvodu, ki spominja na napet prizor iz nokturnalne romance, in po mehkih harmonskih zavojih se naposled izvije razkošna tema, ki evocira brezizhodno konfliktno situacijo in ljubezensko hrepenenje (ki se ga ne bi sramoval niti Čajkovski v katerem od svojih baletov). Toda v neki prelomni točki se, po zgledu mrtvaške koračnice, oglasi rezek citat v trobilih, ki bi ga lahko brez težav povezali z zgodbo Tristana in Izolde (še posebej po zaužitju čarobnega napoja). Prizor se kljub temu zaokroži v spravljivih, če že ne srečnih tonih v slavnostnem Es-duru. Simfonični finale (Allegro maestoso) nadaljuje veselo razpoloženje in ga nadgradi v pravi glasbeni ognjemet. Zadnji stavek je zasnovan v ohlapni rondojski obliki, znotraj katere lahko sočasno zasledimo celo tri ali štiri teme, ki se v hitrem mimohodu vrivajo druga ob drugo. V tej glasbeni zanki, ki spominja na lovljenje, Glazunov uporabi enega izmed priljubljenih idiomov romantične simfonike, tj. krepke in ležerne pedalne poudarke ob kratkosapnih kromatičnih sekvencah, kar se kot oblikovni princip prenese tudi v naslednji tematski sklop. Ta se začne s strumno zloveščim motivom, ki ob postopnem ritmičnem rahljanju uvede nekoliko melanholično razpoloženje. Zlovešči motiv se ob svojem drugem prihodu oglasi še bolj agresivno in se naglo ujame v ritmično napet (sinkopiran) dialog, a se njegov značaj postopoma zmehča v heroično pompoznost, ki v naposled le prevlada in z zmagoslavjem zaokroži celotno simfonijo.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Kitajski dirigent Hongjia Cui se je rodil v Pekingu. Glasbeno umetnost je začel spoznavati že zelo zgodaj, najprej z igranjem klavirja, nato pa še fagota. Študij fagota je z odliko zaključil v Münchnu. Že med študijem je osvojil kar nekaj pomembnih nagrad, med drugim drugo mesto na mednarodnem kitajskem tekmovanju komorne glasbe. Prav tako je bil dobitnik štipendije Villa Musica in Nemške fundacije za akademsko izpopolnjevanje, DAAD. Oktobra 2002 je postal član Münchenskih simfonikov (solo fagot). V sezoni 2006/2007 je z Münchenskimi simfoniki izvedel Mozartov koncert za fagot v B-duru, ki ga je z istim orkestrom posnel naslednje leto. Süddeutsche Zeitung je o njegovi izvedbi zapisal, da "je solist Hongjia Cui iz Kitajske v polni briljantnosti pokazal bogate igralske zmožnosti tega Mozartovega koncerta za fagot in pokazal na zvočno privlačnost in gracioznost tega koncertnega dela". Leta 2007 se je na povabilo maestra Philippa Entremonta kot solist udeležil glasbenega festivala v Dominikanski republiki. Ob koncertnem poustvarjanju na fagotu pa se je Cui posvetil tudi študiju dirigiranja, ki ga je z najvišjimi ocenami zaključil na Bernski visoki šoli za glasbo pri prof. Dominiqueu Roggnu. Leta 2014 je postal umetniški vodja in šef-dirigent Filharmoničnega orkestra Velikega gledališča v Šenzenu. Pod njegovim umetniškim vodstvom je poustvarjalni nivo simfoničnega orkestra dosegel prej še nesluteno raven. Pod Cuijevim dirigentskim vodstvom je taisti orkester sodeloval pri izvedbi Mednarodnega pianističnega festivala v Šenzenu leta 2013 in dosegel širšo pozornost in osvojil veliko priznanje mednarodne glasbene javnosti. Šenzenski simfonični orkester je pod Cuijevim vodstvom močno razširil svoj repertoar, ki ga je izvedel s številnimi mednarodno priznanimi solisti, kot so Honggen Cui, Dorival Puccini, Axiom Brass, Juno Lee, Benjamin Green, Johannes Otter, Angélique Boudeville, Max Westermann idr. Maja 2014 je kot prvi kitajski dirigent prejel vabilo Praške filharmonije, prav tako je dirigiral Simfoničnemu orkestru iz Hošiminha, Sajgonski filharmoniji, Chicaškemu komornemu orkestru, Komornemu orkestru Metro iz New Yorka idr.

Biografija solista

Violončelist Jaka Stadler je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Cirilu Škerjancu, podiplomsko se je izpopolnjeval pri profesorju Wen-Sinn Yangu na Visoki šoli za glasbo v Münchnu. Hkrati se je izpopolnjeval pri priznanih pedagogih, kot so David Geringas, Wolfgang Böttcher, Frans Helmerson, Patrick Demenga in Martin Ostertag. Zmagal je na več tekmovanjih, kot denimo na tekmovanju Antonia Janigra, tekmovanju Alfreda Marcosiga v Gorici in na mednarodnem tekmovanju Città di Stresa. Do sedaj je pod vodstvom priznanih dirigentov, kot so Claudio Abaddo, Mariss Jansons in Lorin Maazel, nastopal v orkestrih z visokim mednarodnim ugledom, kot so Simfonični orkester Bavarske državne opere, Bamberški simfoniki, Mladinski orkester Gustava Mahlerja, Simfonični orkester Bavarskega radia idr. Leta 2003 je za svoje umetniško delo prejel pomembno nagrado Evropskega kulturnega sklada na Dunaju. Kot solist je nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije, Zagrebško filharmonijo ter s Simfoničnim orkestrom iz Katarja. Med letoma 2008 in 2010 je bil prvi solo čelist Simfoničnega orkestra v Katarju, septembra 2010 pa je postal redni član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia.

Alan Kavčič
Odnosi z javnostmi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Slovenska ulica 27
SI-2000 Maribor


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.