Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Torek, 18. januar 2022

1. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

1. koncert Simfoničnega cikla
20. januar 2022 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Philipp von Steinaecker
Solistki Lana Trotovšek, violina, Andreja Zakonjšek Krt, sopran

Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program

Iztok Kocen: to those torn away from an embrace, za sopran in orkester

Ludwig van Beethoven: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61

Allegro non troppo

Larghetto

Rondo: Allegro

*****

Franz Schubert: Simfonija št. 1 v D-duru, D. 82

Adagio – Allegro vivace

Andante

Menuetto: Allegro

Allegro vivace

Prva skladba nocojšnjega koncerta z naslovom to those torn away from an embrace (v prostem prevodu tistim, ki iztrgani so iz objema) je nastala izpod peresa slovenskega skladatelja Iztoka Kocena (rojenega 1986 v Postojni), ki je študij kompozicije zaključil v razredu Dušana Bavdka na ljubljanski Akademiji za glasbo, dirigiranje pa je študiral pri Marku Letonji. Ob ustvarjanju za orkester, komorne zasedbe in različne solistične inštrumente je opazna predvsem Kocenova afiniteta do vokala, kar potrjujejo kompozicije za različne zborovske sestave, komorni operi Nesrečni ljubimec (2015) in Nepotrebna (2018) ter že uvodoma omenjena skladba, ki je nastala leta 2018 na angleško poezijo Hane Alhadi. (Post)modernistično zanikanje sintaktičnih pravil, ki se kaže v samosvojem zapisovanju naslova skladbe oziroma pesemskega cikla, ter sáma strukturiranost poezije se pomenljivo odražata v formi glasbenega dela, ki bi ga lahko opredelili kot prekomponirani simfonični samospev. Glavni zastavek Kocenove glasbene poetike se udejanja v sodobni, a obenem eklektični zvočnosti, ki niha med ekspresionistični gestami, razsrediščeno tonalitetnostjo, pesimističnim svetoboljem, ritmičnim poigravanjem in recitativnostjo vokala, prav ta pa s premišljenimi glasbenimi cezurami podčrtuje pomen besednih konstelacij. Zdi se, da je skladateljeva nepomirljiva disonantnost našla pravega duhovnega sopotnika v lirskem subjektu pesnice, ki se ob introvertiranih refleksijah vsakdanjika in občutjem minevanja ne izogiba besedam, kot so dehumanizacija, kovinske ograje in podobe iz vojnih dokumentarcev, s tem pa z veliko mero empatije naslika pravzaprav tragično in skrb zbujajočo podobo sodobnega globaliziranega sveta, prepolnega nasprotij, nasilja in neenakosti.

Pomlad leta 1806 je bila za Beethovna, kot se danes rado reče, čas novih "umetniških projektov". Če je v preteklih treh letih večino skladateljeve ustvarjalne moči okupiralo snovanje Tretje simfonije v Es-duru, bolj znane kot Eroice, in edine opere Fidelio, se je Beethoven v začetku leta 1806 lahko kljub postopnemu upadanju sluha posvetil drugim angažmajem. Že bežen pregled nad ustvarjenimi deli iz tega obdobja vzbuja občudovanje: poleg četrtega klavirskega koncerta v G-duru, četrte simfonije, godalnih kvartetov Razumovski in dvaintrideset variacij v c-molu za klavir solo je Beethoven prejel tudi naročilo violinskega virtuoza Franza Josepha Clementa, naj napiše novo koncertno delo – a četudi je Clementa cenil kot enega najizvrstnejših violinistov tedanjega časa, je s komponiranjem odlagal do zadnjega. Clement je noviteto, tristavčni Koncert za violino in orkester v D-duru (op. 61), predstavil 23. decembra 1806 v dunajskem gledališču Theater an der Wien, Beethoven pa je solistu še na dan praizvedbe izročil rokopis z zadnjimi popravki, kar bi danes bržkone povzročilo veliko zmedo, negodovanje ali celo odpoved dogodka. Toda eden izmed Beethovnovih učencev, Carl Czerny, se je desetletja kasneje (leta 1842) spominjal nadvse uspešne praizvedbe, ki naj bi jo kljub zadnjim skladateljevim popravkom pospremil velik aplavz občinstva. Kljub temu so nekateri kritiki, zlasti Johann Nepomuk Möser, ki je pisal za Wiener Zeitung für Theater, Musik und Poesie (Dunajski časnik za gledališče, glasbo in poezijo), delu očitali "nekoherentno sosledje glasbenih izpeljav in neskončno ponavljanje banalnih pasaž, ki se zlahka izkažejo za utrujajoče". Morda se je tudi zaradi tega Beethovnov violinski koncert uvrstil na seznam najpogosteje izvajanih koncertnih del šele po londonski turneji tedaj komaj dvanajstletnega violinista Josepha Joachima leta 1844 pod taktirko Felixa Mendelssohna Bartholdyja.

Ob boku mogočne Eroice in skorajda nasilnih izbruhov Pete simfonije velja dodati, da violinski koncert zaznamujejo predvsem vedra atmosfera, lirično muziciranje in časovna prostranost (samo prvi stavek koncerta Allegro non troppo traja okrog štiriindvajset minut, kar je najdaljši stavek iz kateregakoli Beethovnovega koncerta ali simfonije). Koncertno delo se začne za tedanje razmere zelo nenavadno: tišino prežene pet pritajenih udarcev pavk, ta neobičajna zvočna gesta pa se v nadaljevanju stavka udejanji na zelo različne načine, bodisi kot subtilna spremljava ali oster kontrast solističnim pasažam, včasih pa celo kot oznanilo preskoka v drugo tonaliteto. Prvi stavek je zasnovan na dveh glasbenih idejah: prvo predstavlja privzdignjena melodija, ki jo v sozvočjih oblikujejo pihala, drugo pa izmenjaje vzpenjajoča in padajoča druga tema, ki jo prav tako najprej predstavijo pihala (klarinet in fagot) ob tihi spremljavi pettonskega godalnega pulza. Zdi se, kakor da je Beethoven želel karseda dramatično zavleči nastop solista, četudi mu v koncertu ne daje veliko možnosti za razkazovanje "prazne" virtuoznosti, kot denimo preigravanja pasaž in vratolomnih melodičnih skokov, saj je večji poudarek predvsem na izpovedni moči violinskega lirizma in iskanju različnih tonskih konstelacij z orkestrom. Pred nastopom solista se oglasi še ena varianta motiva z udarcem, na katerega nas spomnijo violine ob diskretni spremljavi rogov, trobent in timpanov, omenjeni motiv pa se pozneje razširi tudi na druge inštrumentalne skupine in postane neločljiv del osrednje teme, ki jo po postopnem upadu orkestrskega volumna prevzame violinski solo. Ta je zasnovan skorajda po načelu rapsodično-fantazijskega kontrastiranja, ki je pri Beethovnovem godalnem zvenu prej izjema kot pravilo. Nekoliko več virtuoznosti je Beethoven predvidel v kadenci prvega stavka (mimogrede, znane so tudi kadence drugih violinistov in skladateljev, zlasti Josepha Joachima, Fritza Kreislerja in Alfreda Schnittkeja), a se ta ob rahločutni spremljavi orkestra naposled "izravna" v preprosto melodično linijo.

Drugi stavek (Larghetto) je zasnovan po načelu variacije v G-duru in se začne z nastopom godal (z dušilci), ki predstavijo osrednjo temo. Vloga solista je tukaj bolj kot na dialog z orkestrom osredotočena na okraševanje izhodiščne glasbene misli v nizu štirih variacij – v slednji se bolj kot pred tem v partu godal, ki dajejo predvsem čvrst harmonski okvir, razgrne lirična epizoda med tekočo ornamentacijo violine ter preprosto spremljavo klarinetov in fagotov. Zadnji variaciji sledi kratka violinska kadenca, ki pa se nemudoma ("attacca subito il Rondo") nadaljuje v rondo. Tudi ta rondo, ki ga uvede vztrajna in gibka akordna tema v solističnem partu violine, ni povsem običajen, saj se v nekaterih epizodah močno razširi, zato je večkrat omenjen kot sonatni rondo. Zlasti v epizodi, ki jo je Beethoven položil v g-mol z oznako dolce, se izvije še posebej všečna melodija, ki pa izgine kot kratek privid, še preden jo skladatelj docela razvije. Violinski solo se v sklepnem stavku pogosto dvigne v visoko lego nad orkestrom, kar slednjemu dopušča tudi nekoliko več dinamičnih gradacij vse do kadence, po kateri se dialog med violino in orkestrom domiselno in zmagoslavno zaokroži prav z glavno temo.

Čeprav se je glasbena ustvarjalnost Franza Schuberta (1797–1828) najintenzivneje, predvsem pa najpogosteje izrazila v obliki samospeva, se je njegova simfonična potenca prvič udejanjila že 28. oktobra 1813, ko je kot šestnajstletni dijak zaključeval šolanje na Dunajskem mestnem konviktu (Wiener Stadtkonvikt) in se, sledeč očetovim poklicnim stopinjam, pripravljal na službovanje v šoli. Intenzivni glasbeni študij pod mentorstvom Antonia Salierija, ki je trajal kar pet let v času šolanja v konviktu in nato še vrsto let v obliki zasebnega poučevanja kompozicije, je Schuberta vodil v vsestransko glasbeno ustvarjanje za raznolike sestave, zato ne preseneča, da je že dve leti pred dokončano Simfonijo št. 1 v D-duru (D. 82) nastal fragment prvega simfoničnega poskusa v D-duru (D. 2B). Kljub sedmim dokončanim simfonijam, štirim skicam in nedokončani osmi simfoniji v h-molu pa se zdi, da je umetniško težo Schubertovega simfonizma med prvimi prepoznal Robert Schumann šele desetletje po njegovi smrti, še posebej po odkritju "velike" Simfonije v C-duru (D. 944).

Slogovni purizem dunajskega klasicizma, zajet v estetskem idealu uravnoteženosti izraza in oblike, se zrcali tudi v Schubertovi prvi dokončani simfoniji, s katero si je nameraval utrditi ugled "resnega" skladatelja. Oblikovne zglede, ki se kažejo že v dramatičnem kontrastu med počasnim, slavnostno intoniranim uvodom in prožnim allegrom prvega stavka, je Schubert našel v Haydnovi londonski (in obenem kronološko zadnji) Simfoniji št. 104 v D-duru (H. 1/104). Pozornost zbujajoče geste, kot denimo oktavno podvajanje, drzni arpeggii, razgrnjeni čez celotni orkester, in stopnjevanje harmonske napetosti uvodnega Adagia, se v nadaljevanju (Allegro vivace) premestijo v sfero prožnega glasbenega modeliranja, ki se najprej utelesi v vihravi temi, ta pa kmalu "trči" ob akorde, v katerih lahko prepoznamo odmev dramatičnih harmonskih zasukov iz uvoda. Po krajšem prehodu, ki ga zaznamuje eterična zvočnost pihal, se oglasi vedra, skorajda brezskrbna melodija v godalih. Prav ta predstavlja osnovo nadaljnje tematsko-motivične izpeljave, ki z rahločutnim meandriranjem harmonično poveže tragično obarvane solistične vložke pihal in duetov. Medtem ko se teža izpeljave začasno prestavi v godala, nas šele pihala z nepričakovanimi zasuki popeljejo na začetek uvoda, a tokrat v hitrejšem tempu. Po reprizi obeh tem se Schubertovo elegantno obvladovanje forme potrdi v domiselnem motivičnem vrvenju, ki ohranja emfatično razpoloženje vse do sklepnih akordov.

V drugem stavku (Andante) Schubert še izraziteje – najverjetneje po Mozartovem zgledu – razvedri glasbeno atmosfero z optimistično melodijo prvih violin, ki jo v nadaljevanju prevzamejo še druga godala ob nežnem motivičnem ornamentiranju pihal. Toda razpoloženje se nenadoma sprevrne v ihtečo tožbo, ki jo naslikajo kratki, vzdihljajem podobni postanki med posameznimi frazami. Zatem se oglasi prešerna tema z začetka stavka, a se kmalu odene v temačnejšo, bolj tragično molovsko podobo, v kateri skladatelj dodobra pregnete glasbeni material. Ko se oglasi tema v izvirni tonaliteti (G-duru), se začenja jasno izrisovati tridelna "pesemska" struktura, v katero je mlademu Schubertu uspelo vnesti veliko mozartovskega duha. Menuet, ki sledi, bi zaradi svoje živahnosti prejkone upravičil preimenovanje v scherzo, predvsem zaradi nemirnih gest, ki spominjajo na scherzo iz Beethovnove druge simfonije, toda že v triu dobiva stavek povsem drugačno identiteto, v kateri se prepričljivo ozvoči že zgodaj dozoreli Schubertov intimni lirizem, pregneten z ritmi ländlerja, ki se nato plastično zlijejo z začetkom menueta. Simfonični finale (Allegro vivace) prinese nov veter eteričnega zanosa, ki se iz zvočne pritajenosti z zgolj dvema violinskima sekcijama postopoma razbohoti v poln orkestrski zamah. Druga tema, ki jo v oktavnem unisonu predstavijo prve violine in fagot, bi lahko zaradi očitne spevnosti v Schubertov rokopis priromala tudi s tedanjih dunajskih ulic, toda kljub njeni všečni melodiji orkestrska igra kmalu ponovno poseže po prvi temi, ki se v različnih dinamičnih odtenkih in motivičnih preoblekah pojavlja tako rekoč do konca reprize. A tudi ta ne traja prav dolgo, saj se vse glasneje oglašajo slovesne geste iz kode, s katerimi uspe mlademu Schubertu do zadnjega ohraniti zmagoslavni simfonični utrip.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Philipp von Steinaecker je bil prvi dirigent programa "Melgaardov mladi dirigent" (Melgaard Young Conductor) londonskega Orchestra of the Age of Enlightement (Orkestra dobe razsvetljenstva). Od takrat si kot gostujoči dirigent pridobiva bogate izkušnje s sodelovanjem s številnimi orkestri. Četudi se z enako suverenostjo loteva repertoarja nemške romantike kakor tudi glasbenih del druge dunajske šole, je kot strastni ljubitelj in poznavalec glasbe iz obdobja baroka in klasicizma ustanovil svoj lastni orkester Musica Saeculorum, ki sledi načelom zgodovinsko ozaveščene glasbene prakse. Kot akademski glasbenik violončelist in član zasedbe Orchestre Révolutionaire et Romantique je veliko sodeloval s Sirom Johnom Eliotom Gardinerjem in Claudiem Abbadom, sprva kot soustanovitelj Mahlerjevega komornega orkestra in član Luzernskega festivalskega orkestra, pozneje pa kot Abbadov asistent in gostujoči dirigent Orkestra Mozart. Obe legendarna dirigenta sta tudi sicer močno zaznamovala Steinaeckerjevo umetniško pot in njen razvoj.  V sezoni 2020/2021 je začel svoje večletno sodelovanje z Reško filharmonijo kot glavni gostujoči dirigent; na isto mesto ga je angažirala tudi Slovenska filharmonija na začetku sezone 2019/2020. Na svoji uspešni dirigentski poti je sodeloval s številnimi odličnimi inštrumentalisti in pevci, med drugimi s Camillo Tilling, Dorotheo Röschmann, Isabelle Faust, Guyem Braunsteinom, Danielom Müllerjem Schottom, Fazilom Sayem, Saro Mingardo, Andrewom Staplesom, Miah Persson, Hannom Müllerjem Brachmannom, Petrom Harveyjem in Borisom Belkinom. Med nedavnimi poustvarjalnimi vrhunci velja izpostaviti dirigentski debi s kölnskim Orkestrom Gürzenich, s Škotskim komornim orkestrom ter nastope z orkestrom Firenškega glasbenega festivala (Maggio Musicale Fiorentino), Metropolitanskega simfoničnega orkestra Tokio, Simfoničnega orkestra Švedskega radia, orkestra Residentie Orkest, Nove japonske filharmonije, Praške filharmonije in Mahlerjevega komornega orkestra. Posebno pohvalo kritikov si je prislužil z izvedbo Mozartove Čarobne piščali v veronskem Teatru Filarmonicu, Gounodeve opére comique Golobica (La colombe) v produkciji sienskega glasbenega inštituta Chigiana, Händlove opere serie Julij Cezar v Egiptu (Giulio Cesare in Egitto) na Pariškem konservatoriju ter Kálmánove operete Kneginja čardaša v bolzanskem Teatru Comunale. V njegovi diskografiji izstopajo posnetki Händlovega oratorija Mesija, Haydnovega oratorija Stvarjenje (posnetek je leta 2015 prejel nominacijo za mednarodno nagrado v kategoriji klasične glasbe), Brucknerjeve Simfonije št. 1, Mahlerjeve Pesmi o Zemlji ter zgoščenko z Mozartovimi in Gluckovimi arijami v sodelovanju s sopranistko Camillo Tilling.

Biografija solistk

Lana Trotovšek je prvič nastopila leta 2012 skupaj z Marijinskim gledališčem pod taktirko Valerija Gergijeva, po omenjenem debiju pa je že nanizala več nastopov z nekaterimi najboljšimi svetovnimi orkestri. Leta 2014 se je odpravila na turnejo z Moskovskimi solisti in Jurijem Bašmetom, leta 2016 pa je z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Gianandree Nosede izvedla Prokofjevov Violinski koncert št. 1. Izpostaviti velja njene nastope na pomembnih kulturnih prizoriščih: za BBC 3 je v Belfastu v živo posnela violinski koncert Venus Blazing skladateljice Deirdre Gribbin skupaj z orkestrom Ulster, odigrala je violinski koncert Čajkovskega s Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Raphaela Payareja, violinski koncert Huga Wolfa v Kongresnem centru v avstrijskem Beljaku, Mendelssohnov violinski koncert s Simfoničnim orkestrom RTS v šanghajskem Centru orientalskih umetnosti in s Koroškim simfoničnim orkestrom v celovški Koncertni hiši, pripravila pa je tudi večerni recital v Wigmore Hall, ki ga je revija Strad opisala kot "izjemnega". V zadnjih letih je sodelovala s Tan Dunom in orkestrom Teatra Verdi, s Šanghajsko in Slovensko filharmonijo, Urošem Lajovicem in Sarajevskim filharmoničnim orkestrom, z Georgeem Pehlivanianom v času njegovega sodelovanja z RTV Slovenija, s Simfoničnim orkestrom iz Kalamazooja ter Filadelfijskim komornim orkestrom. V povezavi s slednjim jo je časnik Philadelphia Inquirer opisal kot "nov glas, ki ga bo vredno spremljati". V letih 2016 in 2017 je večkrat izvedla koncert za dve violini s Sergejem Krilovim in Litvanskim komornim orkestrom, leta 2018 je z njima nastopila tudi na festivalu Al Bustan v Libanonu. Poletje 2017 je preživela na turneji z Johnom Malkovichem in orkestrom I Solisti Aquilani: z Bachovim violinskim koncertom v a-molu je nastopila na festivalih v Emiliji – Romanji in Ljubljani ter festivalu Mittelfest v Čedadu. Leta 2020, ob 250-letnici rojstva Ludwiga van Beethovna, je na Festivalu Ljubljana s pianistko Mario Canyigueral odigrala Beethovnovi sonati za violino in klavir. Doslej je nastopila na nekaterih najprestižnejših koncertnih prizoriščih, kot so Wigmore Hall, dunajska Koncertna hiša, beneški Teatro la Fenice, amsterdamski Concertgebouw in eindhovenski Muziekgebouw. Nadarjenost jo je ponesla prek evropskih meja na Kitajsko, Japonsko, v Združene arabske emirate, Kanado, Južno Ameriko in ZDA. Nastopala je na priznanih mednarodnih festivalih: v regijah Rheingau in Aix-en-Provence, na Šanghajskem mednarodnem festivalu umetnosti, na Festivalu Internacional v Santanderju, v Dubrovniku, Bad Kissingenu, na festivalu St Magnus International na Škotskem ter v Aldeburghu. Leta 2021 je za svoje dosežke prejela nagrado Prešernovega sklada. Živi v Londonu, kjer je zaposlena kot profesorica na konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban. S svojo domovino ohranja tesne stike: v Sloveniji redno nastopa, pogosto pa kot gostujoča profesorica predava tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750.

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala pri profesorjih Karlheinzu Donauerju (oratorij) in Gerhardu Zellerju (samospev). Že med študijem se je izpopolnjevala pri priznani mezzosopranistki in prvakinji Opere SNG Maribor, Dragici Kovačič. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih vlogah, med drugim kot Rosina (Seviljski brivec), Micaëla (Carmen), Adina (Ljubezenski napoj), Adela in Rosalinda (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musetta (La bohème), Nannetta (Falstaff), Pamina (Čarobna piščal), Belinda (Dido in Enej), Antonia (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerica (Zlatorog), Donna Francesca (Črne maske), Hanna Glawari (Vesela vdova), Elvira (Italijanka v Alžiru), v naslovnih vlogah Dvořákove opere Rusalka in Monteverdijeve opere Kronanje Popeje, v vlogi Madame Lidoine iz Poulencove opere Pogovori karmeličank idr. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hanna v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana itd. Sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistkama Natašo Valant in Danielo Candillari idr. Večkrat je nastopila tudi na Festivalu Radovljica. Njen obsežni koncertni repertoar vključuje dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja in sodobnega časa, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge –, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik ter z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v vlogi Marjetke iz Ipavčeve opere Teharski plemiči in v Kálmánovi opereti Grofica Marica. Leta 2016 je prejela prestižno nagrado Sama Smrkolja, ki jo za vrhunske poustvarjalne dosežke opernih pevcev podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). Kot je zapisala komisija v svoji obrazložitvi, "oblikuje pevka svoje vloge z odlično profesionalnostjo na tehnični in interpretativni ravni. Izvrstna je bila v vlogah Pamine v Mozartovi Čarobni piščali ter Madame Lidoine in Matere Marie Sv. Avguština v Poulencovi operi Pogovori karmeličank". Za umetniške dosežke in upodobitvi vlog Amelie iz Verdijeve opere Simon Boccanegra in Marguerite iz Gounodeve opere Faust je prejela nagrado Prešernovega sklada za leto 2022.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.