5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

Ponedeljek, 7. oktober 2013

1. koncert Simfoničnega cikla

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

1. koncert Simfoničnega cikla
10. oktober 2013, Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Robert Houlihan
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny

Program
Lucijan Marija Škerjanc Gazele, sedem orkestrskih pesnitev
I. Moderato mosso
II. Andante cantabile
III. Lento e pesante
IV. Leggiero
V. Maestoso
VI. Lento con sentimento
VII. Moderato e maestoso

Ottorino Respighi Rimske pinije (I pini di Roma), P. 141
I. Pinije ob vili Borgijcev (I pini di Villa Borghese)
II. Pinije ob katakombah (Pini presso una catacomba)
III. Pinije na Janikulu (I pini del Gianicolo)
IV. Pinije ob Apijski cesti (I pini della Via Appia)

*****

Johannes Brahms Simfonija št. 1 v c-molu, op. 68
Un poco sostenuto – Allegro – Meno allegro
Andante sostenuto
Un poco allegretto e grazioso
Adagio – Più andante – Allegro non troppo, ma con brio – Più allegro

Novo koncertno sezono v SNG Maribor začenjamo s ciklom simfoničnih pesnitev Gazele, ki so nastale izpod peresa najvidnejšega slovenskega skladatelja s prve polovice 20. stoletja, Lucijana Marije Škerjanca (1900–1973). Škerjanc se je rodil v avstrijskem Gradcu, v Ljubljani pa je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Med najpomembnejšimi zgodnjimi oblikovalci Škerjančeve glasbene osebnosti spadajo Anton Ravnik (klavir), Stanko Premrl (harmonija) in Anton Lajovic (kontrapunkt). Šolanje je nadaljeval na praškem konservatoriju, na dunajski Glasbeni akademiji, kjer je študiral kompozicijo pri Josephu Marxu, klavir pa pri Antonu Trostu.
Za Škerjančevo glasbenoestetsko kozmopolitstvo je bilo ključnega pomena tudi izobraževanje na pariški Scholi cantorum (pri Vincentu d'Indyju in J. Lefèbvru), kjer je diplomiral iz kompozicije in estetike, ter študij dirigiranja na konservatoriju v Baslu pri Felixu Weingartnerju. Po vrnitvi v Slovenijo je leta 1922 najprej poučeval na šoli Glasbene matice v Ljubljani, leta 1926 na državnem konservatoriju, od leta 1945 pa je predaval kompozicijo na Akademiji za glasbo. Poleg pedagoškega dela in glasbenega ustvarjanja je opravljal tudi vrsto vodstvenih funkcij, med drugim je bil rektor ljubljanske Akademije za glasbo (1945–1947), dirigent orkestralnega društva Glasbene matice (1925–1945), upravnik Slovenske filharmonije (1950–1955), od leta 1949 pa redni član SAZU. Leta 1927 je prejel nagrado Palmes académique, Herderjevo nagrado ter tri Prešernove nagrade.
Škerjančeve Gazele so nastale leta 1950 ter odražajo močan skladateljev naslon na poezijo Franceta Prešerna, ki je opazen že v kantati Sonetni venec. Ta obstaja v dveh različicah, in sicer v zgodnejši varianti za soliste, moški zbor in orkester iz leta 1937, ki jo je skladatelj leta 1948 predelal v tridelno zasnovano kantato za soliste, mešani zbor in orkester. Škerjanc je v nasprotju s skladateljskimi kolegi ter vedno bolj opaznimi tendencami svojih študentov, ki so se navduševali nad modernizmom, zlasti atonalnostjo, dodekafonijo in serializmom, ostal raje v varnem zavetju razširjene poznoromantične tonalitetnosti ter estetskem križpotju fin de siècla. Zato ne preseneča ugotovitev, da je precejšnji delež njegovega opusa zaznamovan predvsem z glasbenimi idiomi impresionizma in odbleski postmahlerjanske simfonike, ki jih je ustvarjalec povezoval s pomočjo formalnega panoptikuma neoklasicizma. Središče glasbenega izraza tako še vedno ostaja melodija oziroma prepoznavna glasbena tema, ki jo skladatelj vpne v bogat simfonični kolorit, prežet z nemirnim harmonskim valovanjem, obenem pa si prizadeva ohraniti homogenost in koherentnost glasbene forme.
Prvo pesnitev iz cikla Gazel (Moderato mosso) razgrne široka lega alikvotnih tonov Es-dura s kvintno-oktavno utrditvijo paralelne tonalitete, g-mola, kar obenem predstavlja ambivalentno harmonsko podlago za nastop prve melanholično obarvane teme v godalih, ki vzbuja občutje hrepenenja in nostalgije. Škerjančev naslon na klasične glasbene forme je več kot očiten, saj se že v prvi pesnitvi nakaže tridelna kontura sonatne forme, toda slednja ostane brez tematsko-motivične izpeljave prve in druge teme, zato lahko sklepamo, da je skladatelj uporabil tridelno pesemsko obliko (ABA'), ki se zaključi z reminiscenco prve teme. Omenjena tridelna konstrukcija se pojavi tudi v drugih pesnitvah in odraža predvsem skladateljevo formalno logiko tematskega nizanja po načelu kontrasta, obenem pa ohranja tudi večjo tematsko-motivično povezljivost.
Druga pesnitev (Andante cantabile) stopnjuje začrtano refleksivnost uvodne pesnitve in se začne s pritajeno pasažo v klarinetih, iz katere kmalu vznikne tema v oboah – slednja se nato ponovi še v partu flavte –, ki ponazarja valovanje in kroženje vode. Tonalitetno nihanje med As-durom in istoimenskim molom ustvarja labilno zvočno teksturo ter spominja na nekatere Debussyjeve preludije in nokturne. Tretja simfonična "slika", Lento e pesante, uvaja mračnejše vzdušje, ki ga podčrtuje tema v unisonu v nižjih godalih in pihalih (basklarinetu, fagotu in kontrafagotu). Škerjanc se v nadaljevanju nekoliko poigrava s formalnim principom passacaglie, za katero je značilno ostinatno ponavljanje teme skozi celotno skladbo (po navadi v basovski liniji). V nadaljevanju lahko prisluhnemo fugatnemu motivu med oboo in klarinetom. Druga tema, ki jo uvedeta oboa in angleški rog, nastopi v Es-duru, tej pa kmalu sledi krajša motivična izpeljava, ki se zaokroži z reprizo prve teme in dinamično gradacijo v E-duru (tudi tokrat v okviru tridelne pesemske zasnove).
Pravcati eterični kontrast predstavlja četrta pesnitev (Leggiero), ki jo skladatelj umesti v mehkobno zveneči es-mol, lahkotno tematsko pregibnost pa poudari tudi orkestracija, zlasti raba višjih pihal in harfe. Že v naslednji, peti sliki (Maestoso) pa se oglasi "zlovešči" poltonski motiv v violončelih in kontrabasih, s katerim je Škerjanc želel bržkone spomniti na klavrno življenjsko usodo pesnika Franceta Prešerna, toda neobičajna kadenca v D-duru vendarle poudari novo upanje in življenjski optimizem, ki ga daje umetnost. Šesto pesnitev (Lento con sentimento) uvede nežna elegična tema v fis-molu, ki evocira ljubezenski vzdihljaj (sospiro), romantično gesto, ki jo lahko zasledimo pri največjih glasbenih poetih romantike, zlasti Elgarju, Brahmsu, Čajkovskem in Mahlerju. Poema se pomenljivo razpira v ohlapni formi glasbene variacije – gre za ritmično variacijo teme, ki spontano prehaja v kontrastni motiv in se zaključi z lastno reprizo. Sklepno, sedmo pesnitev iz cikla Gazel (Moderato e maestoso) zaznamujeta zlasti poudarjena dramatičnost ter izpostavljenost trobil (rogov, trobent in pozavn). Po ritmičnih blokih udarcev "usode", ki jih predstavijo pavke, se zasliši tema iz prve pesnitve v Es-duru, ki jo skladatelj harmonizira v kvintakord z dodano seksto, ta pa simbolizira bržkone umetnikov nemirni duh in ljubezensko hrepenenje. Sledi intenzivnejše motivično izpeljevanje omenjene teme in dinamična gradacija vse do lestvično padajočih tremolov v unisonu, ki jih formalno zaokroži koda s ponovno utrditvijo uvodne tonalitete Es-dura.

Številni historiografi glasbene umetnosti štejejo Ottorina Respighija (1879–1936) za najvidnejšega predstavnika italijanskega glasbenega impresionizma, ki je, podobno kot Škerjanc v slovenskem okolju, zavrnil modernistične glasbene tokove in raje iskal nove idiome "pristnega italijanskega duha". Ker je Respighi gojil tudi pristno zanimanje za glasbeno zgodovino lastne domovine, kar velja pripisati predvsem njegovi podkovanosti v muzikologiji, lahko v njegovem umetniškem opusu zasledimo raznolike stilne elemente in idiome, ki pa jih je avtor vedno znova odel v izvirno glasbeno podobo. Rimske pinije (I pini di Roma) iz leta 1924 je druga od treh tonskih (simfoničnih) pesnitev za veliki orkester, ki sestavljajo t. i. Rimsko trilogijo, kamor uvrščamo še pesnitvi Rimski vodnjaki (Le fontane di Roma), ki je nastala leta 1917, in Rimski prazniki (Feste Romane), ki jih je skladatelj dokončal leta 1926.
Vsak posamezni stavek Rimskih pinij, ki je pravzaprav z onomatopoijo prežeta glasbena slika, upodablja pinije na štirih najznamenitejših prizoriščih v Rimu ob različnih delih dneva. S takšno uglasbitvijo rimskega vsakdana je Respighi bržkone želel preseči minljivost zgodovine in z učinkovitimi piktografskimi sredstvi v poslušalcu priklicati vizije in spomin. To pa bi skladatelj le stežka dosegel, če mu ne bi pri tem pomagala izjemno sugestivna glasbena govorica oziroma bogata zvočna barvitost. Prav pester simfonični kolorit odraža skladateljevo tenkočutnost in smisel za orkestracijo, s katero se je Respighi podrobneje seznanil med bivanjem v Sankt Peterburgu, ko je študiral pri Nikolaju Rimskem - Korsakovu. Prva slika (Allegretto vivace) je iskriv glasbeni skerco in po skladateljevih besedah upodablja hrupno vojaško igro otrok, ki ob sončnem dopoldnevu korakajo okrog gozdička pinij ob vili razvpite rimske dinastije Borgijcev. Povsem drugačno, skorajda morbidno razpoloženje preveva drugi stavek pesnitve (Lento), ki v privzdignjenem veličastnem tonu ob parafrazi gregorijanskega korala evocira posvečen prostor rimskih katakomb v popoldanski senci. Po krajši medigri se zasliši globok pedalni ton orgel, ki še dodatno podčrtuje pieteto in skrivnostnost, pozavne pa ponazarjajo večerno petje duhovnikov.
Klavirska kadenca in gibka pasaža klarineta uvedeta tretji stavek (Lento), ki poslušalcu naslika nočni prizor na rimskem griču Janikulu. Respighi je za ta del pesnitve predvidel celo fonografski posnetek petja slavčka, kar je predstavljalo svojevrstno novost ob premierni izvedbi dela 14. decembra 1924 pod vodstvom dirigenta Bernardina Molinarija – ptičje petje pa naj bi ob čutnem zvenu harfe, čeleste in "mrmrajočih" godal le še dodatno prispevalo k avtentičnosti celotne atmosfere. Sklepni četrti stavek (Tempo di marcia) je glasbeni pejsaž drevoreda pinij ob sloviti Apijski cesti (Via Appia) na jugu Rima. Respighi se po panoramskem ogledu drevoreda osredotoči na tako rekoč filmsko upodobitev korakanja rimske legije ob zori. Tresenje tal med korakanjem je skladatelj ponazoril z globokim bučanjem pedalnega tona v orglah, zmagoslavje ob vrnitvi s fronte pa nakazujejo buccine, rimske bojne trobente, ki jih v sodobnih izvedbah po navadi nadomestijo krilni rogovi. Vzklikom trobent, pozavn in drugih trobil se pridružuje dinamično stopnjevanje celotnega orkestra, ki naposled oznani vzpenjanje prispele legije po Sveti cesti (Via Sacra) na grič Kapitol.

Težko je izpostaviti zgolj en sam razlog, zakaj je Johannes Brahms (1833–1897), ki je že zelo zgodaj pokazal svojo umetniško zrelost, toliko časa odlašal s skladanjem svoje prve simfonije. Morda tiči glavni razlog prav v skladateljevi samokritičnosti in v zavedanju "bremena", ki ga je svojim naslednikom – tudi njemu – naložil Beethoven s svojimi simfonijami. Brahmsova pot romantičnega simfonika se je na neki način začela že pri dvajsetih letih, ko je spoznal skladateljskega kolega in pianista Roberta Schumanna. Ta je ugledal v Brahmsovih klavirskih sonatah ogromen glasbeni potencial in jih označil za neudejanjene simfonije. Med zgodnejšimi simfoničnimi poskusi, ki so se ohranili, lahko prištevamo tudi gromki prvi stavek Koncerta za klavir in orkester št. 1 v d-molu (op. 15) iz leta 1854 (to je tudi leto, ko je Schumann tragično končal svoje življenje), ki ga je skladatelj mislil uporabiti za svojo prvo simfonijo, toda negativni odzivi publike na premierni izvedbi omenjenega klavirskega koncerta so v skladatelju vzbudili preobrat k bolj "intimnim" glasbenim oblikam. V naslednjem desetletju je Brahms tako ustvaril številna pomembna komorna glasbena dela, med drugim oba godalna seksteta, klavirski kvintet, trio za rog in prva dva klavirska kvarteta.
Še pred letom 1862 je Brahms najverjetneje dokončal vsaj prvi stavek Simfonije št. 1 v d-molu (op. 68) in ga v različici brez znamenitega grmečega parta v pavkah poslal Clari Schumann. Leta 1868 ji je skladatelj poslal tudi rojstnodnevno dopisnico iz Švice, na kateri omenja napev, ki naj bi ga domnevno zaigral neki pastir na alpskem rogu. Prav ta napev naj bi napovedoval znano korakajočo temo sklepnega stavka simfonije. Kljub tem postranskim opazkam pa je skladatelj prvo različico simfonije končal šele leta 1876, že naslednje leto pred prvo tiskano izdajo pa je temeljito predelal drugi stavek. Podobno kot Klavirski koncert št. 1 se tudi Brahmsova "Prva" začne v širokem dinamičnem zagonu in z nenavadno zvočno intenziteto. Drhteči kontrabasi in nepopustljivost pavk ustvarjajo temačno ozračje konfliktnosti in zlovešče usode, kar poudarjajo tudi prekrivajoče se fraze različnih instrumentalnih skupin. Takšno glasbo z izjemno prepletenim kontrapunktom upadu tenzij prekine nenadni udarec na boben, ki obenem naznani začetek Allegra. V tem delu Brahms nadaljuje motivično ekspanzijo z drznimi gestami. Glavna "tema" Allegra je pravzaprav kompleks treh različnih motivov, ki jih skladatelj predstavi sočasno, takoj zatem pa sledi njihova izpeljava. Zven orkestra se tukaj pokaže v popolnoma prenovljeni podobi: široko zastavljen godalni stavek, bogata raba kromatike v pihalih in heroični impulzi trobil predstavljajo enkratno prepoznavno Brahmsovo govorico. Kljub občasnim zvočnim ublažitvam, ki poslušalca vedno znova usmerjajo v naraščajočo intenzivnost, pa se pristna vedrina pokaže šele z nastopom kode, ki v svoji romantični zamaknjenosti prinese eterični sklep.
Podobno kot v Beethovnovi Peti simfoniji v c-molu je tudi v tej Brahmsovi simfoniji glasbeni vrhunec prihranjen za konec. Med gromkim uvodnim stavkom in turbulentnim finalom pa je skladatelj umestil še dva "interludija". Drugi stavek (Andante sostenuto) nas nagovarja s svojo sanjskostjo in skorajda religiozno kontemplativnostjo. Premišljena orkestracija poudarja nenavadno milino glasbenih kontur, prav tako pa se Brahms tukaj izkaže kot izvrstni snovalec intime, kar doseže predvsem z uporabo nežno lebdečega violinskega sola nad orkestrom proti koncu stavka. Tretji stavek (Un poco allegretto e grazioso), ki ga je skladatelj zasnoval v močno razširjeni tradicionalni tridelni pesemski obliki z dvema temama v Allegrettu, se v poslušalcev spomin vtisne predvsem po prvi temi oziroma njenih tekočih linijah v klarinetih, ki s svojo neposredno bukolično sugestivnostjo ustvarjajo pristno pastoralno atmosfero. Drugo, punktirano temo uvedejo flavti, klarineta in fagot, obigravajo pa jo vzpenjajoče in padajoče figure v godalih, ki tvorijo nekakšen ritmični odmev. Prehodno tematsko gradivo iz dveh kontrastnih motivov vodi v trio v H-duru, enharmonsko antiparalelo As-dura. V triu se predstavi radoživa plesna tema (v 6/8 taktu) v partih flavte, oboe in fagota, medtem pa se zasliši tudi padajoči arpeggio v godalih. Preplet omenjenih dveh motivov tvori glavnino tretjega stavka, ki se nadaljuje najprej s ponovitvijo tematskega sklopa iz Allegretta, nato pa še z nastopom kode, v kateri se še zaslišita odmev plesne teme v triolah in padajoči arpeggio.
Finale nedvomno predstavlja najdaljši del simfonije. Nepomirljiv konflikt se nakaže že v počasnem uvodu, ki se kmalu prevesi v pizzicato pasaže godal, slednja pa nas vodijo skozi skrivnostne piktografske prebliske. Ko se "razkadi" gosto prepleteno simfonično tkanje, se najprej oglasi klic roga, ki ga je Brahms poslal na dopisnici svoji nesojeni ljubezni Clari Schumann, omenjeni poziv pa nato prevzame flavta in mu da plemenitejši izraz. Po splahnelih odmevih se oglasi koral v pozavnah, ki napovejo vrnitev omenjenega klica, ta pa se razbohoti v najznačilnejšo melodijo finala, ki se s spoštljivo distanco navezuje na temo Beethovnove Ode radosti iz Devete simfonije. Hitra sopostavitev krajših tem, ki se v naglici prekrivajo, spominja na kasnejši tip Schönbergove razvojne variacije in kulminira v privzdignjenem patosu, ki ga dodatno spodbudijo še ponovitev klica, veliki koral trobil ter prodorna koda, s katero Brahms mojstrsko zaključi svojo glasbeno "dramo".
Benjamin Virc


BIOGRAFIJA DIRIGENTA

Robert Houlihan, dirigent
Odkar je zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov v Besançonu in na tekmovanju Madžarskega radia in televizije, je irski dirigent Robert Houlihan (rodil se je v Killarneyju v okrožju Kerry) nastopil na številnih koncertnih podijih po Franciji, Veliki Britaniji, Irski, Nemčiji, Danski, na Nizozemskem, v Španiji, na Portugalskem, v Romuniji, Mehiki, Venezueli, Južni Afriki in drugod. Med pomembnejšimi prelomnicami njegove glasbene kariere spada ameriški debi julija 2000, ko je dirigiral na Mozartovem festivalu v Woodstocku v zvezni državi Illinois. Med letoma 1981 in 2002 je živel v francoskem Metzu, kjer je deloval nekaj let kot dirigent v mestnem gledališču, prav tako pa je kot gostujoči dirigent pogosto nastopil z Nacionalnim orkestrom iz Lorene, Komornim orkestrom iz Metza ter s svojo instrumentalno zasedbo Nouvel Ensemble Instrumental. Od leta 1990 do 1993 je bil šef dirigent filharmonije romunskega mesta Tirgu Mures, med letoma 1992 in 1998 pa je deloval kot glavni dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra iz Szombathelya. Bil je gostujoči umetnik številnih festivalov, med drugim tudi festivala BBC Proms, Almeida Festivala v Londonu, Budimpeškega pomladanskega festivala, Poletnega festivala v Amsterdamu, Festivala Bele Bartóka, Mozartovega festivala v Würzburgu idr. Od začetka svoje kariere pa vse do danes je dirigiral več kot stotim orkestrom, prav tako ga odlikuje širok in raznolik repertoar, zlasti simfonika 19. in 20. stoletja. Zaradi zanesljive in precizne tehnike, ki jo je večkrat zaznala mednarodna glasbena kritika, je zaželen gostujoči dirigent zahtevnih sodobnih glasbenih del. Pogosto je iskan tudi kot pedagog in izvajalec mojstrskih tečajev, še posebej na Irskem, v Franciji, na Nizozemskem, Portugalskem in Madžarskem. Od leta 1989 je stalni predavatelj (ob zdaj že preminulem britanskem dirigentu Georgeu Hurstu) na eminentni poletni glasbeni šoli v Sherbornu (nekdanjem Canfordu) v Angliji. Decembra 2002 se je vrnil na rodno Irsko, kjer redno dirigira Nacionalnemu simfoničnemu orkestru Irskega radia in televizije ter Koncertnemu orkestru Irskega radia in televizije, prav tako pa je gostujoči dirigent različnih orkestrov po Evropi in Južni Ameriki.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.