Božično-novoletni koncert simfoničnega orkestra

Božično-novoletni koncert
Simfonični orkester SNG Maribor
21. december 2018 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor

Dirigent: Simon Krečič
Solisti: Sabina Cvilak, sopran, Martin Sušnik, tenor, Oksana Pečeny Dolenc, violina
Koreografija: Valentina Turcu
Baletni solisti: Catarina de Meneses, Anton Bogov, Sergiu Moga

Program

Georges Bizet: Uvertura k operi Carmen

Georges Bizet: Arija Don Joséja iz drugega dejanja opere Carmen (Martin Sušnik, tenor)

Georges Bizet: Arija Micaële iz tretjega dejanja opere Carmen (Sabina Cvilak, sopran)

Pablo de Sarasate: Fantazija na teme iz opere Carmen za violino in orkester (Oksana Pečeny Dolenc, violina)

Rodion Ščedrin: Izbor baletnih prizorov iz orkestrske suite Carmen

*****

Slavko Avsenik ml., prir. Bojan Adamič: Melodije bratov Avsenik

Leroy Anderson: Sleigh Ride

Leroy Anderson: Waltzing Cat

Leroy Anderson: Home Stretch

Frederick Loewe: Freddiejeva arija iz muzikala My Fair Lady (Martin Sušnik, tenor)

Johann Strauss ml.: Wein, Weib und Gesang, op. 333

Franz Lehár: Viljina pesem iz operete Vesela vdova (Sabina Cvilak, sopran)

Franz Lehár: Camillova arija iz operete Vesela vdova (Martin Sušnik, tenor)

Franz Lehár: Duet Camilla in Valencienne iz operete Vesela vdova (Sabina Cvilak, Martin Sušnik)

Johann Strauss ml.: Trič trač polka, op. 214

Kmalu bo spet leto naokrog in s tem čas božičnega veselja ter nestrpnega pričakovanja vsega novega in neznanega. Z željo, da bi karseda dobro razpoloženi in s primerno glasbeno popotnico zakorakali v novo leto 2019, smo za vas pripravili - tako vsaj upamo - vznemirljiv in navdihujoč glasbeni večer, ki je stkan iz številnih bleščečih utrinkov iz svetovne glasbene zakladnice. Prvi del koncerta namenjamo poleg drznih glasbenih točk tudi fantazijsko zasanjanim in globoko občutenim izpovedim iz operne in koncertne literature.

Čeprav velja skladatelj Georges Bizet (1838-1875) še danes za enega največjih velikanov francoske pozne romantike, je svoj največji (sicer posthumni) umetniški uspeh dosegel z uglasbitvijo življenjske poti nepredvidljive in razuzdane ciganke Carmen. Zgodba o temnopolti seviljski lepotici in njeni tragični usodi, ki sta jo izzvala njena svobodna izbira ljubimcev in posledično ljubosumje, je v Bizetevi operi doživela svojo bleščečo in - lahko bi zapisali - polnokrvno odrsko upodobitev. Poleg izredno prepoznavne, razkošno zveneče in ritmično razgibane uverture k operi Carmen bomo v nadaljevanju slišali tudi nekaj liričnih momentov, zajetih v arijo Don Joséja iz drugega dejanja, La fleur que tu m'avais jetée (Cvetlico, ki si mi jo vrgla), in Micaële iz tretjega dejanja opere, Je dis, que riens ne m'epouvante (Pravim, da me ničesar ne more prestrašiti). Oba operna lika pretresa zavrnitev ljubljene osebe - Don José trpi zaradi Carmen, ki mu ljubezni ne vrača, Micaëla pa zaradi njega, ker si je izbral fatalno žensko v podobi Carmen. Bizeteva opera je svoj neizbrisljiv pečat pustila tudi v glasbenem opusu drugih ustvarjalcev, med drugim tudi v virtuozni Fantaziji na teme iz opere Carmen za violino in orkester španskega skladatelja in violinista Pabla de Sarasateja, ki je vse najprepoznavnejše teme iz opere spletel v resnično impozantno in všečno glasbeno delo, ter v orkestrski suiti Carmen Rodiona Ščedrina, ki je nastala kot glasbena podlaga istoimenske baletne enodejanke in se je zaradi svoje melodičnosti ter ritmične razgibanosti uvrstila med zimzelene koncertne skladbe.

Drugi del glasbenega večera nadaljujemo z glasbo iz domačih logov, natančneje z venčkom melodij bratov (Vilka in Slavka) Avsenik, kot ga je leta 1999 zapisal Slavko Avsenik mlajši, za simfonični orkester pa priredil Bojan Adamič. Tudi naivni poslušalec, ki vsaj malo pozna osupljiv glasbeni opus bratov Avsenik, bo prepoznal melodijo skladbe Mi ga spet žingamo, odeto v nekoliko bolj pastoralne in zasanjane harmonije. Orkestrski pastiš se nato nadaljuje v ritmu valčka, iz širokega legata godal pa se izvije melodija izvirne skladbe Ljubezen in hrepenenje. Kot tretja in zadnja se v nadaljevanju oglasi še priljubljena tema iz skladbe Prelepa Gorenjska, katere ritem se postopoma pospešuje in se zaključi z živahno in bleščečo kodo.

Naslednje tri glasbene točke - Sleigh Ride (Ježa s sanmi), Waltzing Cat (Plešoča mačka) in Home Stretch (Zadnji krog pred ciljem) - je prispeval ameriški skladatelj Leroy Anderson (1908-1975), ki ga je velikan filmske simfonike John Williams označil za "enega največjih ameriških mojstrov lahkotne simfonične glasbe". Anderson si je ta naziv upravičeno zaslužil predvsem zaradi izredne melodične domišljije, s katero je znal prek onomatopeje ponazoriti še tako nenavadne pojave, kot denimo vožnjo na saneh skozi razsvetljeno mestece, konjsko hrzanje, mačje zavijanje v ritmu valčka in vratolomni topot konjskih kopit, ki se podijo proti zastavljenemu cilju.

Naslednja glasbena točka iz enega izmed najbolj priljubljenih muzikalov My Fair Lady - song mladega Freddieja Eynsford-Hilla, ki se zaljubi v še ne povsem popolnoma "prevzgojeno", toda nadvse temperamentno gospodično Elizo Doolittle - nas popelje v bolj intimni ambient in šansonsko lirično razpoloženje. Skladatelj Frederick Loewe je na hudomušno in igrivo besedilo Alana Jaya Lernerja On the Street Where You Live (Na ulici, kjer živiš) postavil všečno in upanja polno melodijo, ki v nas obudi sentimentalno nostalgijo po dobrih starih časih.

Med nič manj priljubljenimi glasbenimi točkami, ki pogosto zaidejo na koncertne odre, se znajdejo tudi odlomki iz operet enega najplodovitejših avstrijskih skladateljev madžarskega rodu, Franza Lehárja. Njegova opereta Vesela vdova, ki je bila prvič uprizorjena leta 1905 v gledališču Theater an der Wien z nemškim naslovom Die lustige Witwe, še danes navdušuje mednarodno občinstvo po vsem svetu. Razlogov za to ni treba posebej izpostavljati, pa vendar: sproščeno, humorno vzdušje, ljubezenske intrige, nočna zabava in najrazličnejše tehnike zapeljevanja, ki se jih poslužujejo nastopajoči pevci in plesalci, prav gotovo ne pustijo nobenega gledalca ravnodušnega, skladatelj pa se je domislil kar nekaj zanimivih glasbenih idej, ki jih je odel v bleščeče in poživljajoče harmonije simfoničnega orkestra.

Kot prva se bo oglasila pesem o Vilji (gozdni vili) z začetka drugega dejanja, ki jo novopečena vdova in bogatašinja Hanna Glawari zapoje pred pomembnimi gosti na zabavi, prirejeni v čast velikega vojvode Pontevedra. V ariji, ki je zasnovana v kitični obliki, se krožno izmenjujeta dve temi, v refrenu pa gostiteljici v stanju nacionalne zamaknjenosti pritegnejo tudi gostje, ki so očarani nad njeno lepoto. Naslednji dve točki, začenši z ljubezensko izpovedjo grofa Camilla de Rosillona, ki je namenjena poročeni ženski - baronici Valencienne Zeta, in nato še duet obeh omenjenih, ki sta se skrivaj sestala v paviljonu zvečer in katerih ljubezen bo morala žal ostati neuslišana, tako še posebej izstopata po izpovedni globini v širšem kontekstu lahkotnega, koketnega in nasploh optimističnega razpoloženja operete.

Nocojšnji večer ne more miniti brez vsaj dveh točk Johanna Straussa mlajšega, dunajskega kralja valčka, polke in operete. Straussov valček Wein, Weib und Gesang (Vino, ženske in pesem) se prišteva med skladateljeve najdaljše primerke te zvrsti, ki ga je pri Straussu naročila Dunajska zveza moških zborov leta 1869 kot posvetilo častnemu zborovodji zveze Johannu Herbecku. Valček, ki v sebi nosi veličino cesarskega Dunaja in njegovega živahnega družbenega življenja, vedno znova navduši z zvočno razkošnostjo, všečnimi melodijami in tako rekoč brezhibnim stopnjevanjem dramatičnosti vse do zmagoslavnega vrhunca.

Izredno priljubljene so tudi Straussove polke, med njimi tudi Trič trač polka (op. 214), ki jo je skladatelj ustvaril leta 1858 po nadvse uspešni turneji po Rusiji, kjer je v okviru poletnega festivalskega utripa nastopil v znamenitem sanktpeterburškem koncertnem središču Pavlovsku. S to polko je Strauss mlajši poudaril še eno izmed nebrzdanih strasti Dunajčanov (in bržkone tudi ljudi drugih provenienc) - govorice oziroma "trače". Avtor se je z naslovom polke najbrž želel pokloniti tudi burleski Trič-trač slovitega avstrijskega dramatika in igralca Johanna Nestroya, ki je bila stalnica dunajskih gledaliških odrov od svoje praizvedbe leta 1833. Z nemirno ihtečimi glasbenimi motivi v hitrem tempu tako Straussu ponovno uspe zajeti občečloveško vznemirjenje, ko slišimo kakšno presenetljivo novico in kar umiramo od nestrpnosti, da bi jo razkrili komu pomembnemu ali kar tako mimogrede, iz ljubega dolgčasa. Čisto za konec, preden se razidemo, pa naj ostane še iskreno in skupno voščilo, da bi tudi v prihodnjem letu 2019 veselje, harmonična glasba in ljubeč stisk roke odslej pogosteje našli pot do prav vsakega srca.

Benjamin Virc