5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

5. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Simon Krečič

5. koncert Simfoničnega cikla
25. april 2019 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent: Simon Krečič
Solista: Branimir Slokar, pozavna, Zora Slokar, rog
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

Program

Anton Lajovic: Andante za veliki orkester

Francesco Antonio Rosetti: Koncert za rog in pozavno v Es-duru, C 57/K III: 53

Allegro moderato

Romanca: Andantino

Rondo: Allegro

John Glenesk Mortimer: Fantazija Carmen

*****

Antonín Dvořák: Simfonija št. 6 v D-duru, op. 60, B. 112

Allegro non tanto

Adagio

Scherzo (Furiant): Presto

Finale: Allegro con spirito

Skladatelj Anton Lajovic (1878-1960) velja za enega najpomembnejših sooblikovalcev slovenske glasbene ustvarjalnosti iz prve polovice 20. stoletja. Po končani gimnaziji v Ljubljani je leta 1897 najprej vpisal študij prava na dunajski Univerzi. A ker ga je izredno privlačila tudi glasba, je v istem času začel tudi študirati kompozicijo pri Robertu Fuchsu na dunajskem Glasbenem konservatoriju, ki ga je zaključil leta 1902 s sklepno izvedbo njegove diplomske kompozicije - triglasnega ženskega zbora z orkestrom - z naslovom Gozdna samota. Negotovost življenja poklicnega glasbenika ga je odvrnilo od namere, da bi se sam preživljal z glasbo, zato se je po končanem študiju prava posvetil sodniški karieri. Zaradi materialne neodvisnosti, ki mu je zagotavljala ugledna služba, se je glasbi posvečal popolnoma svobodno in zgolj takrat, ko je začutil potrebo po umetniški ekspresiji. Čeprav je Lajovčev skladateljski opus razmeroma majhen, saj šteje skupno petinsedemdeset zvrstno in oblikovno različnih del (povečini vokalnih skladb, s katerimi je dosegel svoj umetniški vrhunec), pa skoraj vse po vrsti kažejo visoko kvaliteto in tehtnost v svoji izpovednosti. Prva skladba nocojšnjega koncerta, Andante za veliki orkester, je nastala še v študijskih letih na Dunaju, čeprav reflektira že glasbeno esenco njegovega zrelejšega obdobja. Ta je bila pravzaprav vseskozi izrazito lirična, zato ne preseneča, da se je Lajovic izogibal ustvarjanju v daljših oblikah, saj je bolj kot motivični invenciji, gostemu kontrapunktu in tematski obdelavi dajal prednost intenzivnim kontrastom v zaporedju široko razprtih melodij, ki jim lahko prisluhnemo tudi pri izvedbi omenjene skladbe.

Haydnov in Mozartov sodobnik Francesco Antonio Rosetti (1750-1792), ki se je rodil v majhnem kraju blizu Litomeric na severnem Češkem, naj bi po nekaterih podatkih okrog leta 1773 spremenil svoje krstno ime Franz Anton Rösler v italijansko različico Francesco Antonio Rosetti, vendar pa se je med proučevanjem Rosettijevega življenja in glasbene zapuščine izkazalo, da očitno obstaja več skladateljev s podobnim imenom. K še večji zmedi glede skladateljevega imena je botroval tudi zapis Ernsta Ludwiga Gerberja v njegovem Leksikonu skladateljev (Tonkünstler-Lexikon), kjer je navedeno, da se je neki drugi skladatelj Antonio Rosetti rodil leta 1744 v Milanu. Kakorkoli že, glasbeni zgodovinarji so medtem že z veliko mero gotovosti dognali, da je Rosetti (oziroma Rös(s)ler) v otroških letih obiskoval glasbeni pouk v jezuitskem samostanu, kjer je pridobil temeljite glasbene veščine (bil je namreč virtuoz na kontrabasu), prav tako pa je že zelo zgodaj kazal izrazito nadarjenost za komponiranje. Leta 1773 je zapustil Češko in se pridružil dvorni kapeli princa Öttingen-Wallersteina, pri katerem je služboval kar šestnajst let, preden je leta 1789 postal kapelnik pri vojvodi Mecklenburg-Schwerinu. Leta 1781 mu je prvi delodajalec odobril petmesečno bivanje v Parizu, kjer se je seznanil s tedanjimi glasbenimi tokovi, prav tako pa je več pomembnejših pariških glasbenih ansamblov izvedlo skladateljeve novitete. V pariškem obdobju je leta 1782 izšla tudi Rosettijeva zbirka šestih simfonij, še istega leta pa se je vrnil v Öttingen na Bavarsko, kjer je nadaljeval svojo nadvse uspešno ustvarjalno pot.

V Rosettijevem bogatem opusu prevladujejo skladbe za najrazličnejše instrumentalne zasedbe, med katerimi izstopa enainpetdeset simfonij, devetindvajset skladb za pihalne zasedbe, dvainpetdeset komornih skladb in kar enainsedemdeset koncertov za različne inštrumente. Poleg solističnih del za klavir (oziroma čembalo) je Rosetti ustvaril zajetno število zborovskih del, kantat in oratorijev, med katerimi so najbolj znana nemška oratorija Der sterbende Jesu (Umirajoči Jezus), Jezus in Gethsemane (Jezus v Getsemani) ter nemška Aleluja. Med skladbami, ki so se vse do danes ohranile na koncertnih odrih, velja še posebej omeniti Rosettijeve koncerte za enega ali več rogov, o katerih je muzikolog Howard Chandler Robbins Landon postavil hipotezo, da se je po njih zgledoval tudi véliki Mozart. Rosetti se je v glasbeno zgodovino zapisal tudi kot avtor Rekviema v Es-duru (nastalega leta 1776), ki so ga pred štiritisočglavo množico izvajali decembra 1791 v Pragi v spomin Mozartove smrti - le šest mesecev zatem (30. junija 1792) pa je umrl tudi Rosetti. Njegov glasbeni slog prevevajo značilni lahkotni duh predklasicističnega viharništva, mannheimske dinamične elegance in galantnosti, ki jih je Rosetti začinil z obilico humorja in z živahnimi glasbenimi dialogi. Prav te značilnosti prevevajo tudi nocojšnji koncert v Es-duru za dva rogova (v priredbi za rog in pozavno) v Es-duru (z oznako C57 po Murrayjevi katalogizaciji oziroma III: 53 po Kaulu), ki je najverjetneje nastal v öttinškem obdobju. Koncert je zasnovan v tradicionalni tristavčni obliki z oklepajočima hitrima stavkoma (in z osrednjim počasnim, tokrat poimenovanim kot Romanca). Že kontinuirani pulz godal iz prvega stavka (Allegro moderato) nam daje vedeti, da se Rosettijeva govorica v marsikaterem aspektu sicer še vedno oklepa baročne makrotonalnosti in ne nazadnje tudi ostalin bassa continua, medtem ko tekočnost harmonskega toka, ki spominja na Mozartovo, ter jasna melodična linija in dialoška tekmovalnost obeh solističnih inštrumentov kažejo na slogovne prvine svojega časa pod vplivom idej razsvetljenstva.

Bizeteva opera Carmen je nedvomno ena izmed tistih redkih kultnih opernih del, ki je še desetletja po svoji razvpiti praizvedbi 3. marca 1975 v pariški Opéri Comique navdihovala številne glasbene ustvarjalce. To, kar se je francoski publiki zdelo šokantno v operi Carmen - gre predvsem za idejo spolno emancipirane ženske, ki si svobodno izbira ljubimce, četudi je bila ta z vidika družbenega statusa poverjena neugledni ciganki z juga Španije - se danes v številnih zahodnih družbah zdi nekaj popolnoma samoumevnega in del vsakdanjega življenja: ljubezni (ljubimci in ljubimke) pridejo in grejo ter bolj ali manj zaznamujejo naša življenja, toda le redko tako tragično zapečatijo našo življenjsko usodo, kot se je to zgodilo prav v Bizetevi Carmen. Kljub mehčanju šokantnosti sporočila opere skozi čas, da je ženska dovolj "vredna", da si sama izbere svojo ljubezen (ali pa se zadnjo celo ne odloči), pa so številne teme iz Bizeteve odrske mojstrovine še danes nadvse hvaležni glasbeni material za obdelavo in predelavo v številne nove kompozicije. Med najbolj znanimi in prvimi, ki so nastale po Bizetevi smrti, so denimo dve simfonični suiti Ernesta Guirauda, Fantazija Carmen Pabla de Sarasateja, Sonatina št. 6 (Fantasia da camera super Carmen) Ferrucia Busonija ali baletna suita Rodiona Ščedrina.

Svoj lonček zgoraj navedenim mojstrskim preoblekam Bizeteve Carmen je pristavil tudi škotski skladatelj John Glenesk Mortimer, ki se je rodil leta 1951 v Edinburgu. Mortimer je obiskoval kolidž Georgea Watsona, komponirati pa je začel že zelo zgodaj, tj. pri desetih letih. Pri šestnajstih je napisal svojo prvo opero Zločin in kazen (Crime and Punishment) po istoimenski literarni predlogi Fjodorja Dostojevskega, za katero je prejel štipendijo in nagrado Douglasa Granta. Leta 1969 je dobil štipendijo za šolanje na Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu, po zaključenem študiju pa je kot svobodni umetnik deloval v različnih evropskih državah, zlasti v Švici. V zadnjih desetletjih se Mortimer intenzivno posveča predvsem aranžiranju in notografiranju za različne glasbene založnike. Zaradi (pre)številnosti svojih aranžmajev je na zahtevo založnikov doslej uporabil že osem psevdonimov - Scott Richards, Peter King, Joe Bellini, Gordon Macduff, David Andrews, Jan Sedlak, Julian Oliver in Eduardo Suba. Z veščo aranžersko roko je Mortimer v svojo skladbo Carmen Fantasy (Fantazija Carmen) vpletel kar štiri znane in samostojne odlomke iz Bizeteve Carmen - Habanero, Aragonaise, Seguidillo in Pesem toreadorja -, ki jih je ob kontrapunktu simfoničnega orkestra razgrnil v napet duetni variacijski dvoboj med rogom in pozavno, ta pa se proti koncu skladbe vedno bolj stopnjuje v svoji virtuoznosti in ekspresivnosti.

Šele dobrih petdeset let je od tega, ko je devet simfonij češkega skladatelja Antonína Dvořáka (1841-1904) doživelo svoje končno "preštevilčenje" (oziroma pravilno oštevilčenje glede na kronologijo nastanka), vključujoč tako prve zgodnje štiri simfonije kakor tudi zadnjih pet, ki jih je skladatelj razvrstil glede po letu izdaje. Tudi med temi petimi je bila tista, ki jo je Dvořák izdal kot Prvo, čeprav ni bila v resnici prva, saj je pred njo nastala še simfonija v F-duru, ki jo je založnik Fritz Simrock označil kot Tretjo, četudi je danes znana kot Peta. Simfonija v D-duru, ki jo danes najdemo pod zaporedno številko šest, pa je bila "prva" v prav posebnem smislu, saj je bila Dvořákovo prvo simfonično delo, ki je bilo izvedeno v tujini in je nastalo na prošnjo enega izmed tedaj priznanih dirigentov - Hansa Richterja.

Leta 1879 je dirigent Hans Richter namreč povprašal Dvořáka, če bi lahko napisal simfonijo, da bi jo publiki predstavil z Dunajsko filharmonijo. Dvořák je v tem videl veliko priložnost za lastni preboj, zato ni izgubljal časa, štiristavčno simfonijo pa je nato v rekordno hitrem času (v zgolj šestih ali sedmih tednih) dokončal sredi oktobra 1880 in jo nato še v istem mesecu predstavil Richterju na Dunaju. Toda zaradi političnega preobrata v Avstro-Ogrski (predvsem zaradi vse večjega protislovanskega sentimenta in pritiskov h germanizaciji) se praizvedba simfonije ni zgodila na Dunaju, kot je pričakoval Dvořák, ampak v Pragi, in to v izvedbi združenega orkestra pod dirigentskim vodstvom Adolfa Čecha. Mimogrede, orkester so sestavljali glasbeniki iz tako čeških kot nemških opernih gledališč, saj se je Češka filharmonija javnosti predstavila s prvim koncertom šele januarja 1896. Hans Richter, ki ni skrival navdušenja nad novo simfonijo, ki mu jo je pri klavirju predstavil skladatelj med svojim obiskom na Dunaju, je delo prvič dirigiral šele 15. maja 1882, pa še takrat ne na Dunaju, ampak v Londonu.

Tudi če po dramatični teži Šesta simfonija v D-duru ne ustreza povsem značaju zadnjih treh Dvořákovih simfonij, kljub temu ni nič manj prepričljivo umetniško dejanje profiliranega avtorja in zrelega simfonika. Ne glede na to, da bi oznako "pastoralna" lahko pripisali več Dvořákovim zgodnjim simfonijam, pa si takšen epiteton morda ta zasluži bolj upravičeno kot vse ostale "kandidatke". Prvi stavek (Allegro non tanto) bi se tako lahko predstavil samostojno pod naslovom, s katerim je skladatelj dvanajst let pred tem poimenoval svojo koncertno uverturo V naravi (V přírodě). Sam simfonični uvod je morda nastal po zgledu Brahmsove podobno "pastoralno" zveneče Simfonije št. 2 (ta si z Dvořákovim delom celo deli isto tonaliteto, D-dur), toda melodične konture, še posebej druga tema, ki jo predstavijo violončela, in zvočni kolorit kažejo na glasbene geste, ki so tipično Dvořákove.

V Adagiu, ki sledi in je nedvomno eden najbolj izpovednih počasnih stavkov, se pastoralni ambient zgolj poglobi in to celo do razsežnosti še posebej razkošno zvenečega nokturna. Prav v tem stavku lahko prisluhnemo, kako skladatelj na široko zastavi ekspresijo svoje srčne miline in jo v nizu različnih epizod intuitivno oblikuje v pristni čustveni izraz, ne da bi ta zapadel v ceneno sentimentalnost. Tretji stavek, ki ga je avtor naslovil kot Scherzo oziroma Furiant (po značilnem češkem ljudskem plesu v hitrem tempu, v katerem se ob večkratnih sinkopičnih zasukih izmenjujeta dvo- in tridelni taktovski način), je Dvořákov edini primer uporabe te plesne zvrsti v svojih simfonijah, četudi ga je že predstavil v svoji prvi zbirki Slovanskih plesov in v nekaterih večstavčnih skladbah za komorne zasedbe. Osrednji trio je že sam po sebi izredno pomenljiva glasbena epizoda, ki jo poleg intimnosti preveva tudi hrepeneče sanjarjenje - prav slednje pa se izkaže kot nadvse učinkovit kontrast s furiantovo razuzdanostjo, zato ne preseneča, da je ta ljudsko "začinjeni" del simfonije izvabil stoječe ovacije že na praški praizvedbi 25. marca 1881, zaradi katerih je orkester ponovil celotni tretji stavek. Simfonični finale (Allegro con spirito) pri razgledanem poslušalcu ponovno vzbudi vtis podobne zvenečnosti z Brahmsovo Drugo, toda ne na način, ki bi kakorkoli zastrl inventivnost in originalnost Dvořákove glasbene govorice. Zdi se, kot da bi se orkester najprej "spotaknil" ob glasbeno temo, ki pa nemudoma zatem pokaže svojo kultivirano plat in potenco veličastnosti, v nadaljevanju pa vznikne še več tem, zaradi katerih dobimo občutek, kot da gre za veliko glasbeno manifestacijo ob nacionalnem prazniku. Sinkopiran vstop kode nakaže sicer rahlo zadržanost glasbenega izraza, a smo kmalu nato ponovno priča razuzdanemu naskoku orkestra, ki nas s polnimi "pljuči" popelje do zmagoslavnega simfoničnega vrhunca.

Benjamin Virc

Biografiji solistov

Hornistka Zora Slokar je pri šestih letih začela igrati violino, pri šestnajstih letih pa jo je njen oče, pozavnist Branimir Slokar, začel učiti igranja na rog. Študij je nadaljevala pri Thomasu Müllerju v Bernu, nato pa prof. Penzlu na Glasbenem konservatoriju v Maastrichtu, kjer je tudi diplomirala. Od leta 2006 se izpopolnjuje na Mozarteumu v Salzburgu pri prof. Radovanu Vlatkoviću. Leta 2002 je osvojila prvo nagrado na tekmovanju Anemos v Rimu, prebila pa se je tudi v finale Paxmanovega mednarodnega tekmovanja v Londonu. Leta 2003 je zmagala na tekmovanju Ceccarossi v Italiji. Bila je prva hornistka Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja in festivalskega orkestra v Verbierju. Sodelovala je z dirigenti, kot so James Levine, Pierre Boulez in Valerij Gergijev. Kot solistka je nastopala z orkestri Capella Istropolitana, RCM Orchestra iz Londona, Makedonsko filharmonijo, Abruškim simfoničnim orkestrom in drugimi. Redno jo vabijo na festivale, kot so Glasbeni festival Olega Kagana, Festival komorne glasbe v Lockenhausu, Projekt Marthe Argerich in "Komorna glasba povezuje svet" v Kronbergu (tam je med drugim nastopila z Gidonom Kremerjem in Eduardom Brunnerjem). Na festivalu "Prague Horn 2004" je imela solistični recital. Skupaj z očetom Branimirjem Slokarjem je posnela vrsto koncertov za rog in pozavno s Praškim festivalskim orkestrom. Igra prvi rog v Simfoničnem orkestru italijanske Švice v Luganu.

Pozavnist Branimir Slokar se je rodil leta 1946 v Mariboru. Velja za enega največjih virtuozov na pozavni v svetovnem merilu. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral leta 1969 (med letoma 1966 in 1970 je bil član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija) in nadaljeval študij na Nacionalnem glasbenem konservatoriju (Conservatoire national supérieur de musique) v Parizu. Je zmagovalec več mednarodnih tekmovanj, med drugim 7. jugoslovanskega tekmovanja mladih glasbenikov v Zagrebu in mednarodnega tekmovanja ARD v Münchnu leta 1974. Kot prvi pozavnist je igral v številnih priznanih orkestrih, kot so Simfonični orkester RTV Ljubljana (1965-1969), Bernski simfonični orkester (1971-1977), Simfonični orkester Bavarskega radia (1977-1979). Od leta 1979 deluje kot svobodni umetnik, aktivno koncertira kot solist po vsem svetu in sodeluje z uglednimi orkestri, vodi mojstrske tečaje in poučuje na različnih visokošolskih ustanovah, med drugimi na glasbenih akademijah v Freiburgu in Bernu. S svojimi številnimi nastopi za radio in TV ter snemanji za zgoščenke je zelo pripomogel k drugačnemu pogledu na pozavno, saj je bila kot solistični instrument še nedavno dokaj zapostavljena. Branimir Slokar je član ocenjevalnih žirij na mednarodnih tekmovanjih iz pozavne v Münchnu in Ženevi. V zadnjih dveh desetletjih je razvil svojo znamko ustnikov za pozavno, v sodelovanju z družbo Kühnl & Hoyer je razvil tudi altovsko in tenorsko različico pozavn, na kateri tudi igra. Leta 2010 je za svoje dosežke s področja poučevanja pozavne prejel nagrado Neilla Humfelda za odličnost, ki jo podeljuje Mednarodna zveza za pozavno (International Trombone Association).

Zasedba

Dirigent: Simon Krečič


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...
Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.