5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

3. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Robert Houlihan

3. KONCERT SIMFONIČNEGA CIKLA
9. januar 2020 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Solist: Milan Hudnik, violončelo
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

Program

Johannes Brahms: Tragična uvertura v d-molu, op. 81

Igor Štuhec: Koncertantna fantazija za violončelo in godala

*****

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67

Allegro con brio

Andante con moto

Scherzo: Allegro

Allegro

Piše: Benjamin Virc           

Kot zapriseženi perfekcionist in ustvarjalec, ki je bil popolnoma predan glasbi, se je Johannes Brahms (1833–1897) po številnih prevpraševanjih lastne zrelosti in predvsem iz globokega spoštovanja do Beethovna in njegovega simfoničnega opusa razmeroma pozno lotil komponiranja svoje prve simfonije, ki jo je dokončal šele leta 1876, tj. pri svojih triinštiridesetih letih. Prav s tem letom se je za Brahmsa začelo nadvse aktivno obdobje, ki je trajalo skoraj petnajst let in je skladateljev ugled poneslo daleč onkraj meja Evrope. Že v mesecu maju 1876 sta namreč Brahms ter violinist in njegov tesni prijatelj Joseph Joachim prejela poziv Univerze Cambridge, ki jima je želela v zameno za novo ustvarjeni skladbi podeliti častni doktorat. Toda Brahms ni bil naklonjen potovanju v Anglijo, zato je Joachimu izročil rokopis svoje prve simfonije, ki jo je nameraval v odsotnosti unovčiti kot ubranitev svoje "doktorske teze". Kljub toplemu sprejemu simfonije med angleškim občinstvom 8. marca 1877 pa je cambriška univerza podelila častni doktorat zgolj Joachimu, ki je bil tudi dirigent angleške premiere Brahmsove Prve simfonije. V izredno plodovitih naslednjih treh letih je Brahmsu poleg obsežnega revidiranja drugega stavka omenjene simfonije uspelo nanizati zajetno bero koncertno-simfoničnih uspešnic, med drugimi Drugo simfonijo (op. 73), Koncert za violino in orkester v D-duru (op. 77) ter tandem orkestralnih uvertur – Akademsko slavnostno uverturo (Akademische Festouvertüre, op. 80) in Tragično uverturo (Tragische Ouvertüre, op. 81), ki ji bomo prisluhnili tudi na nocojšnjem koncertu.

Obe uverturi za simfonični orkester sta v Brahmsovem opusu edina primerka te zvrsti – in kljub temu da gre za dve samostojni kompoziciji, se med njima kaže večplastno vzajemno sorodstvo, ki bi ga lahko primerjali s kontrastnima obrazoma znamenite Tespisove maske. Celo sam Brahms je v pismu svojemu prijatelju in poznejšemu biografu Maxu Kalbecku povzel bistvo povezave med obema uverturama: "Ena joče, druga se smeje." (S tisto, ki naj bi se "smejala", je Brahms seveda imel v mislih Akademsko slavnostno uverturo.) Obe deli sta nastali približno v istem časovnem obdobju, tj. poleti 1880, ko je skladatelj počitnikoval v priljubljenem letovišču Bad Ischl, ki je znano po svojih termalnih izvirih in slanih kopelih. Dogodek, ki je "zakrivil" nastanek obeh uvertur, pa je skoraj povsem identičen uvodoma omenjeni situaciji, ki je privedla do dokončanja Prve simfonije, le da je Brahmsu častni doktorat tokrat podelila Univerza v Breslauu. Svojo motivacijo pri ustvarjanju Tragične uverture je Brahms označil z naslednjimi besedami: "Svoji melanholični naravi preprosto nisem mogel odreči zadovoljstva, da ne bi ustvaril uverture k tragediji." Kljub temu pa so skladateljeve besede nekoliko zavajajoče, saj delo v resnici ne kaže tako rekoč nobene očitne povezave s katero izmed velikih tragedij iz klasične dramatike, četudi naj bi po nekaterih spekulacijah na nastanek uverture vplivalo domnevno naročilo priložnostne glasbe na vsebino Goethejevega Fausta, a se to ni zgodilo. Druga, a nič manj prepričljiva domneva naj bi bila povezana z Brahmsovim prebiranjem Nietzschejevega kultnega dela Rojstvo tragedije iz duha glasbe, ki je izšlo leta 1872. Brahmsova Tragična uvertura naj bi bila po tej tezi nekakšen glasbeni komentar o njegovi lastni izkušnji tragičnega, četudi je kot glasbeni tradicionalist zavračal "programsko usmerjenost" oziroma "zunajglasbeno vsebinskost" glasbe, ki jo je propagirala t. i. novonemška šola.

Uvertura, ki je bila prvič izvedena 20. decembra 1880 na Dunaju pod taktirko Hansa Richterja (in drugič že 4. januarja 1881 na svečani podelitvi doktoratov Univerze Breslau), se v formalnem smislu zgleduje po Beethovnovi Uverturi Coriolan (op. 62), katere makrotonalni skelet spominja na zaobrnjeno in razširjeno sonatno formo. Uvodne takte Tragične uverture tako dodobra pretresejo beethovnovsko obarvani udarci, ki jim sledi diskretna melodija v godalih nad pritajenim tolkalskim "tušem". Pozavne in tuba nato uvedejo kontrastno temo v F-duru, s katero trobila spodnesejo jasno pozicijo d-mola kot izhodiščne tonalitete, toda pastoralna "uteha" ne traja prav dolgo, saj se po zvokih rogov iz daljave in dinamično stopnjevani osrednji melodiji godal ponovno vzpostavi bitka za prevlado, nekakšen glasbeni antagonizem med godali in pihalno-trobilno sekcijo, ki doživi svojo kulminacijo z nenadno vrnitvijo strumnih udarnih gest z začetka uverture, temu pa sledi kontrasten umik v tišino. V upočasnjenem tempu se nato oglasijo pihala, ki na novo preoblikujejo ritmično punktiran motiv z začetka, ki ga Brahms splete v kompleksno fugirano epizodo, a tudi ta postopoma zamre v zadržan pianissimo, v okviru katerega se še nekajkrat preigrajo že slišane pasaže z začetka uverture. Nad orkestrski arpeggio se naposled povzpne rog, ki s sijočo toplino D-dura spodbudi preobrazbo osrednje teme v godalih, ki jo tokrat zaigrajo viole. Tudi zdaj se glasbeni tok ponovno (in še zadnjič) usmeri v spopad, ki se zaključi z orkestrskim vrhuncem in emfatično nabito kadenco v d-molu. Bistvo Tragične uverture bi lahko na kratko povzeli tudi z besedami poznavalca Brahmsovih del, Walterja Niemanna: "Kratkosapnih dotikov vznemirljivega in docela individualnega občutja v tej uverturi tako ne najdemo v konfliktu in viharju, temveč v turobni samoti zastrašujočih in onstranskih trenutkih tišine na t. i. mrtvih mestih."               

Skladatelj Igor Štuhec (r. 1932) je eden najvidnejših slovenskih skladateljev starejše generacije s tehtnim opusom simfonične, koncertantne in komorne glasbe. Po študiju kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Matiji Bravničarju se je v sredini 60. let 20. stoletja izpopolnjeval na Visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju pri Hannsu Jélineku in skladatelju Friedrichu Cerhi. V dunajskem tonskem laboratoriju je leta 1965 ustvaril tudi prvo slovensko elektronsko skladbo. Izpopolnjeval se je na tečajih "Nove glasbe" in skladateljskih delavnicah v Darmstadtu, kjer se je seznanil z raznovrstno glasbo vodilnih skladateljskih osebnosti in postopoma razvil samosvoj glasbeni slog. Štuhečeva kompozicijska govorica se giblje od neoklasicizma do atonalnosti in serialnosti, vključuje pa tudi aleatorične postopke, vedno zunaj kakršnihkoli vnaprej določenih vzorcev. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad doma in v tujini, med drugimi nagrado Prešernovega sklada za Simfonieto (leta 2004), nagrado za življenjsko delo v glasbenem šolstvu (leta 2008), leta 2011 pa še Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen skladateljski opus.

Geneza druge skladbe nocojšnjega koncerta, Koncertantne fantazije za violončelo in godala, po Štuhečevih besedah sega v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko si je avtor, bogatejši za marsikatero novo zvočno izkušnjo, delo sprva zamislil v serialni tehniki, a je komponiranje za več let preložil – vse do začetka 21. stoletja, ko je ustvarjanje skladbe nadaljeval v neoromantični maniri, seveda v kontekstu svojstvene glasbene ekspresivnosti. Koncertantna fantazija se začenja s predstavitvijo teme v partu solističnega violončela, ki je v svoji zasnovi izrazito kromatična in po svojih osnovnih arhitekturnih potezah spominja na začetek baročne kontrapunktične oblike, ricercar, po svoji poznejši ekspresivni odprtosti in prepoznavni impulzivnosti pa deloma tudi na rapsodijo. O skladbi, ki je nastala leta 2009 in je tako že z izbiro naslova usmerjena v iskanje fantazijskega momenta, je avtor zapisal naslednje: "Koncertantna fantazija je nastajala v obdobju, ko sem v glasbeni sporočilnosti prehajal iz novoromantičnih vzgibov in liričnih čustvovanj v modernistični zvočni svet. Kljub temu da me je še vedno preveval duh romantike in sentimentalnosti, sem delu dal motto: 'In vsak vzlet se zopet konča na zemlji.' Tako sem v skladbi strnil občutke in realne zvočne postope, potem ko sem jo po mnogih letih adaptiral in ji pridal material nove frekvenčne in časovne strukture –  vendar spomini ne zamrejo."

Koncertantna fantazija se po predstavitvi teme osredotoča na zvočno eksperimentiranje z mikrocelično tematsko zasnovo solističnega violončela in je posledično razčlenjena na več epizod, v katerih skladatelj tako po načelu svobodnega kontrapunkta in v kontekstu "premične tonalnosti" bodisi redči ali zgoščuje teksturo skladbe, pri čemer ustvarja zanimive zvočne učinke z raznolikimi grupacijami godal. Posebno u(s)merjevalno funkcijo pri evoluciji koncertne fantazije ima solistični violončelo, ki kaže svojo dvoplastno razsežnost tako v smislu svobodnega in celo virtuoznega razširjanja melodične linije (z značilnimi kromatičnimi zadržki, menjalnimi in prehajalnimi toni in celo s kadenco) kakor tudi glede odrejanja načina glasbene komunikacije s preostalim godalnim ansamblom. Štuhečeva ustvarjalna potenca se tako kaže predvsem v sposobnosti ustvarjanja močnih zvočnih polj, ki sicer izhajajo z različnih estetskih bregov, četudi jih avtor skuša pomiriti in pregnesti v novo organsko celoto. Gosto kromatično gomazenje, klastrsko zgoščevanje in ritmična nadrobljenost v kompleksnih metrumskih strukturah kakor tudi notacija v absolutnih časovnih enotah (sekundah) so tako med tistimi ostalinami glasbenega modernizma, ki jih Štuhec skoraj mimogrede uporabi za realizacijo svoje glasbene ideje.    

Veliko črnila je bilo že prelitega o bržkone najznamenitejši simfoniji Ludwiga van Beethovna, katerega 250-letnico rojstva obeležujemo v letu 2020 – in najverjetneje eni najbolj znanih simfoničnih del nasploh –, t. i. Simfoniji usode (Schicksals-Sinfonie) št. 5 v c-molu (op. 67), ki večplastno razpolavlja Beethovnovo življenjsko in ustvarjalno pot. Kljub temu pa še tako pozornemu ušesu uide kakšna zanimiva podrobnost o nastanku skladbe, ki jih je ob takšnih priložnostih, kot je tudi nocojšnji koncert, vredno omeniti, četudi za ceno ponavljanja. Beethoven je svojo peto simfonijo v c-molu začel skladati že leta 1804 po dokončanju Tretje simfonije ("Eroice") in še pred četrto v B-duru, a se je proces ustvarjanja razvlekel na več let, saj je skladatelj medtem spisal več pomembnih del, kot denimo prvo različico svoje edine opere Fidelio, klavirsko sonato Appassionata (v f-molu), tri godalne kvartete za mecena in ruskega ambasadorja na Dunaju, Andreasa Razumovskega, Koncert za violino in orkester v D-duru (op. 61), Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru (op. 58), Četrto simfonijo v B-duru (op. 60) in Mašo v C-duru (za princa Esterházyja). Vsa omenjena glasbena dela, vključno s Peto simfonijo, so nastala v času Beethovnove napredujoče oglušelosti in obenem tudi politične nestabilnosti kontinentalne Evrope, ki so jo še dodatno pretresali vojni pohodi Napoleonove armade, ki je okupirala Dunaj leta 1805.

Tisto, kar vedno znova navdušuje številne ljubitelje in poznavalce glasbe, muzikologe in glasbene zgodovinarje, je tako rekoč najkrajša glasbena tema v simfonični literaturi nasploh oziroma za en ton podaljšani "motiv usode", iz katere je Beethovnu (tako rekoč iz skoraj, a ne popolnoma "nič") uspelo po načelu organske rasti ustvariti epohalno simfonično delo, ki je svojo praizvedbo pod skladateljevo taktirko doživelo 22. decembra 1808 v današnjem Theatru an der Wien. Motiv s korono, ki je sodobne interpretacije velikokrat ne upoštevajo, naj bi Beethoven sam – po ne povsem zanesljivih trditvah svojega učenca Antona Schindlerja – označil s temi besedami: "Tako trka usoda na vrata." (So pocht das Schicksal an die Pforte.) Prav ta motiv z značilnim padajočim intervalom velike terce tako značilno (bolj ali manj očitno) preveva celotni glasbeni tok simfonije. Motiv in z njim celotna simfonija pa sta po drugi svetovni vojni najverjetneje po golem naključju postala simbol zmage (ang. victory) zaveznikov nad silami osi, saj je ritem motiva analogen Morsejevi kodi za črko V. Kot zanimivost velja omeniti, da je Britanska telekomunikacijska družba (BBC) v času druge svetovne vojne svoje mednarodne prenose, namenjene ostali Evropi, začela z avizom omenjenega motiva, zaigranega na bobnih, ki je poleg oznanjanja vojnega stanja anticipiral tudi upanje po skorajšnji zmagi.

Beethovnovo Peto simfonijo – najsi gre za resnične udarce usode ali ne – lahko danes z gotovostjo označimo kot skladateljevo študijo v upornosti oziroma nepopustljivosti, čemur pritrjuje tudi nenehno vračanje uvodnega motiva prvega stavka v nadaljevanju skladbe, in to v najrazličnejših preoblikah (v podaljšanih ritmičnih vrednostih, v obliki mimobežnih kontrapunktičnih vstavkov ipd.). Drugi stavek (Andante con moto) začenja melodija v violončelih, ki kar žari od toplote in srčnosti. Poslušalca takoj prevzame nežno zibajoči tridelni pulz, ki jo Beethoven postavi v tonaliteto As-dura. Vendar pa se kmalu zgodi pomenljiv preobrat k C-duru, v okviru katerega trobente razgrnejo svoj vojaško obarvani napev z močno upočasnjenim ritmom "motiva usode". Stavek se tako nadaljuje v nekakšnem "napenjanju mišic" med rahločutnim plesnim momentom in strumno vojaško temo v C-duru. Melodija v violončelih se nato ponovi še dvakrat, vsakič v še bolj variirani podobi kot prej, in prav tolikokrat jim sledi militantni odgovor trobil. Po kratkem zamolku se iz tišine izvije pasaža, s katero je Beethoven morda želel pomiriti nasprotja obeh tem, a se ta postopoma razraste v vseobsežno orkestrsko resolucijo uvodne melodije violončelov, pri čemer pihala v pristnem duhu sloge odgovarjajo iniciativi violin v gostem kontrapunktičnem tkanju.

Toda konec drugega stavka nas pusti v lažnem občutju pomiritve konfliktov, na kar nas opozorijo že skrivnostne, a z naglo dinamiko rastoče pasaže v basu tretjega stavka (Scherzo), ki jih dodatno podčrtuje še suspenz obotavljajočih se pavz. Mir je tako dokončno pregnan z novo različico motiva usode, ki ga tokrat uberejo rogovi. Središčni del stavka (Trio) razpirajo lahno poskakujoči lestvični pasusi, ki se dvigujejo s samega godalnega dna proti vrhu (od kontrabasov k violinam). Kratka ponovljena fraza iz štirih tonov se z vsakim mini dinamičnim vrhuncem zaokroži z motivom usode. Kot narekuje sodobna izvajalska praksa, se ponavadi v celoti ponovi scherzo s triom, kar je bil nenazadnje tudi Beethovnov izvirni namen, četudi je pred izdajo simfonije izbrisal znak za ponavljanje. Skercozno nadaljevanje po triu tako ne poteka docela po pričakovanjih poslušalca, saj se obotavljajoč začetek ne umakne rogovom v fortissimu, ampak se namesto tega oglasi motiv v pianissimu, ki ga spremlja pizzicato godal. Glasbeni tok tako postopoma pojenja in se usidra v zadržanem akordu As-dura ob nežnem zamahu timpanov, v katerih izzveneva ritem motiva usode.

Ko se brez premora oglasi masiven orkestrski crescendo, nas je Beethoven že popeljal v simfonični finale (Allegro), v katerem vse prejšnje bitke za prevlado strnejo svoje vrste in nadaljujejo v strumnem ritmu koračnice, ki je zdaj okrepljena še z impulzi pozavn in flavte piccolo (oba inštrumenta je Beethoven prvič uporabil prav v tej simfoniji). Uvodni citat finala nato doživi vrhunec ob drznih gestah rogov, ki z ostalimi inštrumenti sooblikujejo temo, ki močno spominja na rahločutno melodijo violončelov iz drugega stavka. Violine v nadaljevanju prevzamejo vajeti in zaigrajo temo iz drvečih štiritonskih motivičnih celic, pri čemer nastane še en melodični derivat iz motiva usode, ki skoraj v celoti tvori osrednji del simfoničnega finala. Šele po orkestrskem vrhuncu, ki naglo zamre v tišino, se nenadoma prestavimo v neodločeno razprtost scherza – a ne prav za dolgo, saj se crescendo celotnega orkestra razplamti v zmagoslavno koračnico. Prav slednjo pa Beethoven naglo pospešuje v vratolomni Presto, v katerem se ob ponovitvi koračniške teme bohotijo energični nizi akordov – kakor da bi nam Beethoven s tem želel sporočiti, da sta volja in duh dokončno premagala krhke omejitve fizisa.

______________________________________

Biografija dirigenta

V irskem Killarneyju (iz okrožja Kerry) rojeni dirigent Robert Houlihan je nastopil na številnih koncertnih podijih po Franciji, Veliki Britaniji, Irski, Nemčiji, Danski, na Nizozemskem, v Španiji, na Portugalskem, v Romuniji, Mehiki, Venezueli, Južni Afriki in drugod, odkar je zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov v Besançonu in na tekmovanju madžarskega radia in televizije. Med pomembnejšimi prelomnicami njegove glasbene kariere spada ameriški debi julija 2000, ko je dirigiral na Mozartovem festivalu v Woodstocku v zvezni državi Illinois. Med letoma 1981 in 2002 je živel v francoskem Metzu, kjer je nekaj let deloval kot dirigent v mestnem gledališču, prav tako je kot gostujoči dirigent pogosto nastopil z Nacionalnim orkestrom iz Lorene, s Komornim orkestrom iz Metza ter s svojo instrumentalno zasedbo Nouvel Ensemble Instrumental. Od leta 1990 do 1993 je bil šef dirigent filharmonije romunskega mesta Tirgu Mures, med letoma 1992 in 1998 pa je deloval kot glavni dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra iz Szombathelya. Bil je gostujoči umetnik številnih festivalov, med drugimi tudi festivala BBC Proms, Almeida Festivala v Londonu, Budimpeškega pomladanskega festivala, Poletnega festivala v Amsterdamu, Festivala Bele Bartóka, Mozartovega festivala v Würzburgu idr. Od začetka svoje kariere pa vse do danes je dirigiral več kot stotim orkestrom, prav tako ga odlikuje širok in raznolik repertoar, zlasti simfonična literatura 19. in 20. stoletja. Zaradi zanesljive in precizne tehnike, ki jo je večkrat zaznala mednarodna glasbena kritika, je zaželen gostujoči dirigent zahtevnih sodobnih glasbenih del. Pogosto je iskan tudi kot pedagog in izvajalec mojstrskih tečajev, še posebej na Irskem, v Franciji, na Nizozemskem, Portugalskem in Madžarskem. Od leta 1989 je stalni predavatelj (ob zdaj že preminulem britanskem dirigentu Georgeu Hurstu) na eminentni poletni glasbeni šoli v Sherbornu (nekdanjem Canfordu) v Angliji. Decembra 2002 se je vrnil na rodno Irsko, kjer redno dirigira Nacionalnemu simfoničnemu orkestru irskega radia in televizije ter Koncertnemu orkestru irskega radia in televizije, prav tako je gostujoči dirigent različnih orkestrov po Evropi in Južni Ameriki.

Biografija solista

Milan Hudnik je priznani slovenski violončelist, ki poleg igranja v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor s solističnimi nastopi in predanim pedagoškim delom na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani. Že v času študija pri profesorjih Cirilu Škerjancu in Mariu Brunellu se je posvečal komorni in sodobni glasbi. Z recitali solo skladb je nastopil na festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Švici, na Hrvaškem in v ZDA. Za Društvo slovenskih skladateljev krstno izvaja dela v duu s pianistko Hermino Hudnik in z drugimi vrhunskimi glasbeniki, kot so Janez Podlesek, Jože Kotar, Luca Ferrini, pihalni kvintet Slowind in ansambel Neofonia. Z violinistom Žigo Brankom je leta 2018 posnel zgoščenko z glasbo Zoltana Kodalyja in Lucijana Marije Škerjanca. Vodi mojstrske tečaje za violončelo in komorno igro v Zagrebu, Dubrovniku, Umagu, Postojni in Ljubljani in je redni član žirij državnih in mednarodnih tekmovanj. Solistično je nastopil z vodilnimi slovenskimi orkestri pod taktirkami Antona Nanuta, Simona Krečiča, Lorisa Voltolinija, Uroša Lajovica, Simona Dvoršaka, Liorja Shambadala, Davida de Villersa in Alpaslana Ertüngealpa. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel dela za violončelo Josefa Haydna, Joela Hoffmana in tudi nocojšnjo Koncertantno fantazijo Igorja Štuheca.

Zasedba

Dirigent: Robert Houlihan


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.