5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor
2. koncert Simfoničnega cikla

2. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Dominique Roggen

2. koncert Simfoničnega cikla
16. oktober 2019 ob 19.30, Velika dvorana

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Dominique Roggen
Solista: Ettore Pellegrino, violina, Dino de Palma, viola
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

Program

Alojz Ajdič: Fantazija

Wolfgang Amadeus Mozart: Sinfonia concertante za violino, violo in orkester v Es-duru, K. 364/320d

Allegro maestoso

Andante

Presto

*****

Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 41 v C-duru, "Jupiter", K. 551

Allegro vivace

Andante cantabile

Menuet: Allegretto – Trio

Molto allegro

Glasbeni opus slovenskega skladatelja in klarinetista Alojza Ajdiča (rojenega leta 1939 v Fojnici pri Sarajevu), ki letos praznuje svoj osemdeseti jubliej, poznavalci največkrat opisujejo kot "novi minimalizem", ki ga ustvarjalec zastavlja in preoblikuje v izrazito samosvojem slogu. Prav ta minimalizem se v Ajdičevi glasbi uteleša in "zgoščuje" skozi različna ekspresivna polja, miniaturne glasbene karakterizacije, ponavljajoče se motivične celice, z zadržano uporabo harmonije in inštrumentalno barvitostjo, predvsem pa skozi kontrastnost zvočnih ploskev godal in pihal. S svojimi tremi simfonijami, nekaterimi koncertnimi deli, med katerimi sta najbolj znana Koncert za violino in orkester ter Rapsodija za trobento in orkester, ter s številnimi skladbami za komorne zasedbe se je Ajdič preizkusil tudi v scenski glasbi (obsežna kantata Ravensbrück, opera Brata). Njegova prva večja kompozicija za simfonični orkester, s katero začenjamo nocojšnji koncert, je Fantazija, ki je nastala leta 1971, tj. še v času študija kompozicije pri Urošu Kreku na ljubljanski Akademiji za glasbo.

Že v prvih taktih Ajdič na široko razpre kompleksen orkestrski kolorit (v zmerno počasnem tempu Andante), ki ga tvorijo sordinirana godala v pianissimu, igrivo migetajoče gibanje v šestnajstinskih triolah v partu flavte in kvazirapsodična prva tema, ki jo predstavi basklarinet. Omenjena tri tematska jedra se v nadaljevanju – zlasti po vstopu harfe – večkrat premešajo in tudi prehajajo iz enega v drugega, pri tem pa skladatelj ustvarja zanimive barvne nianse. Po ostinatnih figurah, ki jih samostojno in v svobodni maniri (ad libitum) izvaja harfa, se začne glasbena tekstura Fantazije postopoma zgoščevati, pomembnejšo vlogo pa dobijo tudi tolkala, ki z jasnim ritmičnim pulzom spodbudijo nadaljnjo zvočno evolucijo skladbe – vse do nabuhlega orkestrskega fortissima. Toda Ajdič svojega glasbenega raziskovanja ne usmeri v iskanje cenenega triumfalnega zaključka, ampak se še naprej poigrava z motivičnimi detajli in jih po načelu tako karakternega kot barvnega kontrasta prerazporeja med različne skupine inštrumentov. Po omenjenem dinamičnem vrhuncu, ki v časovnem smislu simetrično prelamlja skladbo na dve polovici, se Fantazija postopoma umirja, upočasnjuje (vse do tempa Adagio) in zvočno redči; po zadnjem slavnostnem orkestrskem izbruhu (Maestoso) in ob mehkobnih minimalističnih konturah pa naposled izzveni v tišino.

Glasbeno zvrst sinfonia concertante, v katero že po imenu sodi naslednja skladba nocojšnjega večera, bi lahko označili kot klasicistično naslednico baročnega concerta grossa ("velikega koncerta"), v okviru katere so postale solistične vloge inštrumentov še bolj določene. S tem se je ta zvrst še bolj približala solističnemu koncertu oziroma koncertu za dve, tri ali celo štiri inštrumente. Oblika solističnega koncerta, ki nam je danes nekako najbolj znana, se je tako v smislu notranje strukture in zunanje forme večstavčnosti "prečistila" prav v času dunajskega klasicizma. Zvrst sinfonia concertante je bila še posebej priljubljena v Franciji v drugi polovici 18. stoletja, kar dokazujejo številni primeri del iz tega obdobja, ki že v naslovu nosijo francosko poimenovanje te zvrsti – symphonie concertante. Še pred svojim nekajmesečnim bivanjem v Parizu leta 1778 se je Mozart že večkrat preizkusil v komponiranju koncertov za več solističnih inštrumentov, med katerimi velja omeniti vsaj Concertone (dobesedno: veliki koncert) za dve violini, oboo in violončelo in orkester v C-duru (K. 190) iz leta 1773 in Koncert za tri klavirje v F-duru (K. 242) iz leta 1776. Kmalu po prihodu v Pariz aprila 1778 je Mozart ustvaril Koncert za flavto in harfo v C-duru (K. 299), poleg tega pa naj bi napisal tudi Sinfonio concertante za pihalni kvartet in orkester (K. 297b), četudi je avtentičnost tega dela še vedno predmet muzikoloških debat. Po vrnitvi v Salzburg naslednjo zimo je Mozart zložil še Koncert za dva klavirja in orkester v Es-duru (K. 365), poleti 1779 pa še nocoj izvedeno Sinfonio concertante za violino, violo in orkester v Es-duru (K. 364/320d).

Izbira solističnih inštrumentov za Sinfonio concertante je imela za Mozarta prav poseben pomen, saj je bil glede svojega položaja v Salzburgu zelo zagrenjen, še posebej po vrnitvi s prelomnega potovanja skozi Mannheim in do Pariza, kjer je umrla njegova mati, ki je Mozarta spremljala na poti. Forma dvojnega koncerta je bila zato v kontekstu Mozartove ustvarjalne poti nedvoumni znanilec nove ere in na nek način tudi avtorjeva dramatična gesta, s katero se je želel samostojno uveljaviti v glasbenem svetu. Mimogrede, Mozartova dotedanja služba pri salzburškem nadškofu Colloredu, ki ga je Mozart z leti vedno bolj preziral, je vključevala tudi igranje na violino; v pridružitvi viole kot drugega solističnega inštrumenta tako velja uzreti še en Mozartov uporniški moment, in sicer do očeta Leopolda (tedaj mednarodno uveljavljenega violinskega pedagoga), ki ga je pogostokrat dražil s pripombami, kaj vse bi lahko dosegel z igranjem na violino, če bi se le malce bolj potrudil, zato najbrž ni naključje, da je odraščajoči Mozart po svojem dokončnem odhodu iz Salzburga in nastanitvi na Dunaju dokončno opustil igranje na violino, prav tako pa za ta inštrument pozneje ni napisal nobenega koncerta več. V avstrijski prestolnici je tako raje igral na violo v znamenitem godalnem kvartetu ob Josephu Haydnu, Carlu Dittersu von Dittersdorfu in Johannu Baptistu Wanhalu, pri čemer je Mozart violi kot "na novo odkritemu inštrumentu" s številnimi izraznimi potenciali dodelil pomembno vlogo v več svojih zrelih delih za komorne godalne zasedbe. Zaradi navdušenja nad violo bi lahko upravičeno domnevali, da je zahtevni in briljantno zveneči solistični part viole iz Sinfonie concertante Mozart napisal kar zase, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bil part viole izvirno napisan v D-duru s pripisanimi navodili, naj se inštrument uglasi višje na ton Es in morda še "za spoznanje ostreje", da bi tako prišel še bolj do izraza glede na preostalo zasedbo.

Mozart tako s svojim poslednjim dvojnim koncertom za godali in orkester v okviru ustaljene tristavčne forme doseže velik efekt z bolj ali manj standardno zasedbo iz njegovega salzburškega obdobja – dvema oboama, rogovoma in godali. Tedaj priljubljeni mannheimski orkestrski crescendo, ki se redko pojavi že v prvem stavku (Allegro maestoso), je Mozart tokrat na dokaj pompozen način uporabil v orkestrskih "tutti" epizodah, ki jih obroža več nizov intenzivnega dialoga med violino in violo. Skladatelj tako v svojo značilno tekočo glasbeno teksturo položi veliko kontrapunktično obarvanih mest, pri tem pa ne pozabi niti na senzibilne, celo melanholično molovske trenutke, s katerimi jasno pokaže širok izrazni spekter obeh solističnih inštrumentov, katerih virtuoznost razkrije tudi v njunem končnem dialogu v okviru razkošne kadence. Drugi stavek (Andante), ki se začenja v tonaliteti pregovorno "tragičnega" c-mola, razpre povsem drugačno glasbeno ambientalnost, ki je usmerjena predvsem v samorefleksijo. Po kratkem uvodu orkestra violina predstavi prvo temo, ki jo viola v svojem žlahtnem spodnjem registru nato izpelje in galantno zaokroži. Mozart nato po načelu kontrasta ponovno aktivira violino, ki dá stavku nekoliko več briljance. Po kontrapuntičnih prelivanjih v tkivu preostalega godalnega orkestra se v stavku ponovno vname dialoška napetost, ki v smislu sublimne tragičnosti spominja na poznejši Mozartov Godalni kvintet v g-molu (K. 516), v katerega je skladatelj ob kvartet dodal še eno violo. Toda Mozart glasbenega suspenza proti koncu stavka ne ustvari s stopnjujočo dinamiko, ampak nasprotno s spoštljivim približevanjem tišini, v kateri izzvenita oba solistična inštrumenta in naposled tudi orkester. S hitrim zadnjim stavkom (Presto), ki že po prvih taktih pokaže svojo igrivost in celo plesno razposajenost, nam Mozart pravzaprav ponudi starogrško zdravilo za melanholijo: vsaki tragediji naj sledi komedija ali satira, ki lahko edini poživita človeškega duha in povrneta voljo do življenja. Lahko bi celo rekli, da se v tem stavku kažeta svojevrstni skladateljev optimizem in upanje na boljšo prihodnost, ki jo je Mozart videl v svoji finančni neodvisnosti in preselitvi na Dunaj. Avtor je tako za končno poglavje Sinfonie concertante spisal žuboreči rondo z ritmičnimi poudarki contradanze, tedaj priljubljenega ljudskega plesa, ki se je kmalu uveljavil na francoskem in angleškem dvoru. Po uvodu orkestra, ki lahko ponovno pokaže svoj dinamični razpon, se najprej (podobno kot v prejšnjih dveh stavkih) oglasi violina, po kadenčnem predložku roga pa se v živahen glasbeni tok vključi še viola, nato pa se inštrumenta po načelu kontrasta še nekajkrat zamenjata – seveda ob blagozvočni spremljavi docela prebujenega orkestra, v katerem dobijo tudi opaznejšo vlogo pihala (rogova in oboi).               

Po štirih uspešnih letih, odkar se je Mozart v začetku junija 1781 dokončno preselil na Dunaj, pa se je med letoma 1785 in 1788, ko je Mozart udejanjil svoj ustvarjalni vrhunec predvsem s svojimi zadnjimi tremi simfonijami –, zgodil nenavaden preobrat. Prvi udarec, ki je Mozarta močno prizadel, je bil povezan z ukinitvijo koncertnega cikla ob koncu leta 1788, v okviru katerega je lahko predstavljal svoje klavirske koncerte. Iz več razlogov, med katerimi obstaja tudi veliko nepotrjenih spekulacij, je Mozart izgubil podporo dunajskega občinstva in podpornikov, ki so ga še nedavno oboževali. Tudi velik uspeh oper Figarova svatba (Le nozze di Figaro) in Don Giovanni, s katerima se je proslavil v Pragi, ni mogel premostiti finančnih tegob, ki so ga pestile v avstrijski prestolnici. K temu ni pripomoglo niti njegovo imenovanje za "komornega skladatelja" (Kammer-Kompositeur) na dvoru Jožefa II. V tem času je Mozart doživel tudi več tragedij v najožjem družinskem krogu – kar štirje njegovi otroci so umrli kmalu po rojstvu, in tako sta odraslo dobo dočakala zgolj dva Mozartova sinova, Karl Thomas in Franz Xaver Wolfgang. Med razlogi, ki so znatno poslabšali Mozartove bivanjske okoliščine, se pogosto navajajo tudi skladateljeva nagnjenost h kockanju in drugim igram na srečo, Constanzina malomarnost pri vzdrževanju gospodinjstva in splošna tendenca para k razsipnemu življenju onkraj lastnih zmožnosti.

Poleti 1788 je bil Mozart prisiljen napisati pismo svojemu "bratu" iz prostozidarske lože, Michaelu Puchbergu, v katerem ga prosi za večje količine denarja. Samo v enem izmed pisem je omenjeno posojilo v višini sto goldinarjev, ki bi jih Mozart vrnil Puchbergu že naslednji teden, ko naj bi se začeli Mozartovi koncerti v nekem "Kazinu". Ta naj bi imel tudi primerno koncertno dvorano, toda vse do danes raziskovalci niso naleteli na prepričljive dokaze, da so bile Mozartove zadnje tri simfonije tudi dejansko izvedene za časa skladateljevega življenja, četudi je bilo za to – kar je bilo ugotovljeno pozneje – kar nekaj priložnosti med Mozartovim potovanjem v Nemčijo leta 1789 in nato še leto zatem. Kakorkoli že, praizvedba Mozartove zadnje simfonije, Simfonije št. 41 v C-duru, do danes ostaja neznanka, pa čeprav je delo že v prvem desetletju "novega" 19. stoletja obveljalo za eno največjih simfonij, kar jih je bilo dotlej napisanih. Med koncertnim občinstvom se je naglo prijel tudi vzdevek "Jupiter", s katerim je violinist in impresarij Johann Peter Salomon bržkone želel označiti vsestransko veličino Mozartove poslednje simfonije.

V svoji prelomni in vplivni študiji Mozartovih simfonij se muzikolog Neal Zaslaw pri interpretaciji prvega stavka (Allegro vivace) opira na Mozartov močan stik z opero. Po Zaslawovem prepričanju se odnos med uvodnimi fanfarami in zaključnim motivom prve teme lahko primerja kot par, ki ga sestavljata značajsko nasprotujoča si lika iz resne in komične opere. Kot se večkrat pokaže v nadaljevanju stavka, se Mozart vseskozi giblje med visokim, aristokratskim slogom in preprostostjo ljudskega sentimenta, ki ju brez težav združi v celovito simfonično ekspresijo. Kmalu po dramatičnem izbruhu, ki mu sledi suspenzični zamolk in nepričakovani zakorak v molovsko območje, se oglasi zaključna tematska skupina, ki si jo je Mozart izposodil iz svoje arije za bas, Un bacio di mano (Poljub na roko, K. 541), ki je bila mišljena kot dodatek h komični operi Le gelosie fortunate (Poplačano ljubosumje) Pasqualeja Anfossija. Besedilo Lorenza da Ponteja, s katerim je Mozart sodeloval pri ustvarjanju svojih treh pomembnih oper (Don Giovanni, Le nozze di Figaro, Così fan tutte), se pod lokom omenjene teme glasi takole: "Voi siete un po' tondo, mio caro Pompeo, le usanze del mondo andate a studiar." (Malce ste naivni, moj dragi Pompej, pojdite in se podučite, kako se vrti ta svet.) V izpeljavi sonatne oblike bo prav ta tema pomembno izhodišče za celo vrsto motivičnih transformacij, kakor da bi preprosta melodija resnično preučevala, kako se vrti ta svet.

Drugi stavek (Andante cantabile) se začenja s sordinirano pasažo godal, ki ob svojem zaključku pričakuje odgovor. Toda namesto jasnega odgovora na zastavljeno vprašanje, se to zastavi še nekajkrat, pričakovani odgovor pa preplavi plaz dvaintridesetink. Z razmeroma preprosto frazo, ki jo v nadaljevanju preoblikuje s številnimi motivi, Mozart kmalu nakopiči celo vrsto harmonskih in ritmičnih epizod, ki se vzpostavijo predvsem na polarni osi med zvočnima poljema godal in pihal. Po doseženem vrhu zvočne zavozlanosti pa smo priča postopnemu razpletanju in redčenju glasbenega tkiva, in tako se Andante naposled zaključi prav tako preprosto, kot se je začel, a tokrat s povsem pomirjujočim in celo ljubkim citatom pihal.

Tretji stavek se, podobno kot v prejšnjem primeru, začne v zmerno hitrem tempu (Allegretto) z identičnim tandemom vprašanja in odgovora. Ritmična podoba menueta vseskozi ohranja lastno uniformnost vse do tria, ki se napove s kromatično progresijo v pihalih. To gesto bi lahko opisali kot "postavitev voza pred konja" oziroma kot sprevrnitev, kar pomeni, da se v zgolj nekaj taktih zgodi več pomembnih ritmičnih in harmonskih sprememb, ki se navezujejo bodisi na različno drobljenje in obračanje tematskega gradiva bodisi na modulacijo. Za trenutek se celo zazdi, da se bežno oglasi štiritonska tema finala, ki sledi, a je ta prestavljena na nenavadno mesto (tj. na sedmo stopnjo) in povrh vsega še v molovsko tonaliteto, kar ji da popolnoma drugačen značaj. Po kratkem kromatičnem preigravanju se stavek ponovno vrne v ritmično stabilnost menueta.

Med najzanimivejšimi stavki simfonije je prav gotovo finale, ki je zgledni primer progresivne gradnje nadvse kompleksne glasbene teksture z izhodiščnimi minimalnimi sredstvi – tj. z zgolj štiritonsko temo, ki izhaja najverjetneje iz gregorijanske himne Lucis creator (Stvarnik luči). Z omenjeno temo se je Mozart že večkrat poigral v svojih zgodnejših delih, kot denimo v svoji prvi simfoniji, ki jo je ustvaril pri zgolj osmih letih, ali v Credu iz Misse brevis v F-duru (K. 192), ki jo je napisal pri svojih osemnajstih. Štiritonska tema (motiv) se prvič pojavi v partu prvih violin, ki jo spremljajo zgolj druge violine. Kratki ekspoziciji teme sledi kontrapunktično obarvana epizoda, v kateri se temi pridruži še več glasov. V nekem trenutku se v mojstrsko ubranem sozvočju oglasi kar pet različnih glasbenih motivov. In da bi Mozart preprosto zvenečo stvar še bolj "zakompliciral" – vsaj na papirju –, je svoj fugato zasnoval v obliki sonate, kar pomeni, da se v okviru finala "zgodi" več fugatnih segmentov, ki sledi tipični strukturi sonate – ekspoziciji, izpeljavi in reprizi. Povedano drugače: Mozart je s svojim klasicističnim glasbenim esprijem, galantnim idiomom ter s popolnim obvladovanjem strogega kontrapunkta baroka združil zelo različna glasbena svetova v novo celoto. Mozartova glasba, ki bi se lahko kot Bachova Umetnost fuge zdela kot slišna harmonija sfer oziroma nebesnih teles, je tako postala novi "razsvetljenski" zgled glasbenega sublimnega – veličastnega v svoji vseprežemajoči preprostosti, transcendentalnega, silovitega in poživljajočega. Prav te značilnosti pa so več kot upravičena asociacija Mozartove poslednje simfonije z Jupitrom – bogom neba in groma ter poglavarjem rimskega panteona, ki je kljub svoji mogočnosti velikodušno razdajal svojo milost, ko je bila ta zaslužena. 

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Dominique Roggen (rojen v Münsingnu pri Bernu) je po opravljenem strokovnem izpitu osnovnošolskega učitelja zaključil študij viole pri prof. Maxu Rostalu, nato pa še študij dirigiranja pri prof. Rudolfu Kempeju v Münchnu, pri katerem je bil tudi asistent za dirigentsko tehniko. Po opravljenem študiju z odliko je nadaljeval študij dirigiranja v ZDA pri legendarnih dirigentih Seijiju Ozawi in Leonardu Bernsteinu. V nadaljevanju svoje uspešne kariere se je intenzivno posvečal tudi kompoziciji, glasbeni teoriji in stari glasbi, pri tem pa se je izoblikoval v celovitega glasbenika. Svoj izredno raznolik repertoar je med drugim poglabljal in razširil kot dolgoletni solo violist Komornega orkestra Radia Berna in kot član Bernske filharmonije. V glasbenem svetu je izredno cenjen tudi kot zelo inovativen aranžer in skladatelj, in to ne zgolj v evropskem, ampak v svetovnem merilu. Dominique Roggen se je kot dirigent uveljavil tako na koncertnem področju kakor tudi v domeni glasbenega gledališča, pri tem pa velja za zelo iskanega glasbenega vodjo pri snemanjih ter radijskih in televizijskih prenosih. Številna mednarodna povabila so ga ponesla na priznana koncertna prizorišča na vse konce sveta, pri čemer je največkrat gostoval po Evropi, na Japonskem in v ZDA. Leta 1983 je kot prvi švicarski dirigent prejel povabilo, da v okviru več koncertnih dogodkov dirigira dvema največjima orkestroma Ljudske republike Kitajske – Centralni filharmoniji Peking in orkestru Šanghajske filharmonije. Roggen je tudi ustanovitelj in dolgoletni vodja Bernskega baročnega orkestra. Leta 1987 je prevzel vodenje komornega orkestra Tempo giusto. Njegova posebna afiniteta do glasbe 18. stoletja kakor tudi njegova virtuozna dirigentska tehnika ga označujeta kot specialista za glasbo neoklasicizma. Kot pogosto pravi sam brez lažne skromnosti: "Spremljanje je moj dirigentski hobi." Toda sama izjava le stežka povzame vso težo in številne dirigentove kvalitete, še posebej njegovo izvrstno dirigentsko tehniko, glasbeno senzibilnost in svetlobno hitro reaktivnost, ki ga odlikujejo kot izvrstnega dirigentskega partnerja glasbenih solistov in kompleksnih zasedb.  

Biografiji solistov

Ettore Pellegrino, violina

Mednarodno priznani italijanski violinist Ettore Pellegrino je začel igrati na violino že pri štirih letih pod pedagoškim vodstvom svojega očeta. Po študiju violine na frosinonskem Glasbenem konservatoriju Licinio Refice, ki ga je zaključil z najvišjimi ocenami in s pohvalo, se je izpopolnjeval na več pomembnejših glasbenih akademijah po Evropi, in to pri velikih violinskih mojstrih, kot so Felix Ayo, Giuliano Carmignola, Pavel Vernikov, Franco Gulli in Ilja Grubert. Od leta 2010 je član prestižnega italijanskega glasbenega ansambla I Musici, s katerim nastopa na letnih turnejah na najuglednejših koncertnih prizoriščih po Japonskem, Južni Koreji, Kitajski, Rusiji in ZDA. Kot solist je večkrat nastopil v Združenem kraljestvu, Kanadi, Tajvanu in Avstraliji (z zasedbo Tosti Ensemble), z Rimskim godalnim orkestrom (Archi dell'Orchestra di Roma) je gostoval na Japonskem, veliko je nastopal tudi s pianistom Philippom Mollom in solisti milanske Scale, pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima in s simfoničnim orkestrom milanske Scale pa je nastopil tudi v Izraelu in drugih evropskih prestolnicah. Poleg bogate koncertne dejavnosti se intenzivno posveča tudi snemanju glasbe različnih zvrsti. Pod vodstvom legendarnega skladatelja fimske glasbe in dirigenta Ennia Morriconeja je nastopil v več evropskih glasbenih gledališčih, prav tako pa je izvedel avtorsko glasbo za film skladateljev Luisa Bacalova, Nicole Piovanija, Germana Mazzocchettija, Franca Piersantija, Paola Bonvina, Geoffa Westleyja – če naštejemo zgolj nekatere. Pellegrino je posnel več zgoščenk za založbe Tactus, Naxos, Dynamic, Bongiovanni in Egea ter večkrat požel pohvalo glasbenih kritikov. Svojo profesionalno pot je začel kot koncertni mojster rimskega Orkestra Gonfalone, med letoma 1993 in 1999 je deloval kot koncertni mojster zasedbe Solisti Aquilani (Oglejski solisti), s katero je gostoval v Nemčiji, Španiji, Belgiji, Kanadi, Franciji, ZDA, Egiptu, Libanonu in Maroku. Po letu 2000 je kot prvi violinist sodeloval s Simfoničnim orkestrom iz Abruzza, z orkestrom operne hiše iz Cagliarija, z Rimsko filharmonijo (nekdanjim Komornim orkestrom Akademije Sv. Cecilije), s katero je izvedel tudi celotni cikel Štirje letni časi Antonia Vivaldija pod vodstvom Alberta Martinija. Z dirigentom Martinijem je sodeloval tudi pri snemanju vseh Vivaldijevih violinskih koncertov. Še posebej pomembno je njegovo stalno sodelovanje z orkestrom milanske operne hiše in Milanske filharmonije, s katerima nastopa kot solist, Pellegrinovo glasbeno delovanje pa je zaznamovalo tudi sodelovanje z najvidnejšimi dirigenti našega časa, kot so med drugimi tudi Daniel Harding, Myung-whun Chung, Daniel Barenboim, Daniele Gatti, Donato Renzetti, Georges Prêtre, Rafael Frühbeck de Burgos itd. Pellegrino je dejaven tudi kot violinski pedagog na Glasbenem konservatoriju "Umberto Giordano" v Foggii, prav tako pa je gostujoči predavatelj več vidnejših italijanskih konservatorijev (Nacionalna akademija v Pescari, Fundacija Artura Toscaninija v Parmi, Društvo Fedeleja Fenarolija v Lancianu, Društvo Suonarte v Reggiu Emilia, Fundacija Sv. Cecilije iz Portogruara) ter vodja mojstrskih tečajev po Italiji in v tujini, še posebej v Tasmaniji, Avstraliji in Tajvanu.      

Dino di Palma, viola

Po diplomi iz violine in viole, ki jo je zaključil z odličnim uspehom in pohvalo, se je posvetil koncertiranju kot solist in komorni glasbenik. Številni poustvarjalni uspehi so glasbeniku na stežaj odprli vrata najprestižnejših koncertnih dvoran po svetu, kot so newyorški Carnegie Hall in Lincoln Center, Dvorana Čajkovskega v Moskvi, Teatro Coliseum v Buenos Airesu, pariški Pompidou Center, Seulski center umetnosti, Nacionalni avditorij v Madridu, Solis Theater v Montevideu, Smetanova dvorana v Pragi itd. V okviru številnih koncertnih turnej je ob umetnikih, kot so Uto Ughi, Enrico Dindo, Jerry Lewis, Bart Bacarach, Liza Minnelli, Charlie Haden, Roberto Benigni, Vittorio Gassman, Andrea Bocelli, Plácido Domingo idr., nastopil v Rusiji, ZDA, Braziliji, Franciji, Egiptu, Avstraliji, Tajvanu, Izraelu, Turčiji, na Švedskem, v Litvi, Indiji, na Japonskem, v Južni Koreji, Nemčiji, Španiji, Italiji, Češki, Argentini in Urugvaju. Bil je prva viola simfoničnega orkestra beneške operne hiše La Fenice ter Kraljevega gledališča v Parmi, kot violinist in koncertni mojster je sodeloval z orkestrom Gledališča Petruzzelli iz Barija, Filharmonijo iz Marchigiane, s Komornim orkestrom iz Bologne, radijskimi orkestri iz Rima, Turina in Neaplja, s Solisti Aquilani (Oglejskimi solisti), Rimskimi filharmoniki, s Komornim orkestrom Sv. Cecilija iz Rima in s Solisti Dauni, kjer je kar petnajst let deloval kot koncertni mojster, ter s številnimi drugimi orkestri po Evropi in svetu. Posnel je tudi več zgoščenk za založbe BMG, Bongiovanni, Velut Luna, Amadeus idr. Posveča se tudi pedagoški dejavnosti – bil je predavatelj na Univerzi v Foggii, prav tako je vodil tečaje Nacionalnega inštituta za glasbeni razvoj južne Italije (ISMEZ) in mojstrske tečaje v Lancianu; trenutno poučuje na Glasbenem konservatoriju v Foggii in je gostujoči profestor na Univerzi Sunshin v Seulu.  

Zasedba

Dirigent: Dominique Roggen


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.