5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

2. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Johannes Wildner

2. koncert Simfoničnega cikla
22. oktober 2020 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Johannes Wildner
Solist Andrew von Oeyen, klavir
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc

Program

Marjan Kozina: Ilova gora, simfonična pesnitev

Pesante – Lento – Molto tranquillo – Vivo – Meno –

Meno – Molto tranquillo – Molto sostenuto – Più mosso

Johannes Brahms: Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 83

Allegro non troppo

Allegro appassionato

Andante

Allegretto grazioso – Un poco più presto

***

Edward Elgar: Variacije Enigma, op. 36

Tema: Enigma (Andante)

I. variacija: C. A. E. (L'istesso tempo)

II. variacija: H. D. S-P. (Allegro)

III. variacija: R. B. T. (Allegretto)

IV. variacija: W. M. B. (Allegro di molto)

V. variacija: R. P. A. (Moderato)

VI. variacija: Ysobel (Andantino)

VII. variacija: Troyte (Presto)

VIII. variacija: W. N. (Allegretto)

IX. variacija: Nimrod (Adagio)

X. variacija: Dorabella (Intermezzo: Allegretto)

XI. variacija: G. R. S. (Allegro di molto)

XII. variacija: B. G. N. (Andante)

XIII. variacija: * * * (Romanca: Moderato)

XIV. variacija: E. D. U. (Finale: Allegro)

Kot je zapisal muzikolog Ivan Klemenčič o glasbeni ustvarjalnosti slovenskega skladatelja in akademika Marjana Kozine (1907–1966), "slednji v svojem sicer ne velikem opusu ne velja za zahtevnega, težko dostopnega skladatelja, saj si je prizadeval k razumljivosti tonalne govorice in se živo odzival z neposrednim, prvinskim čustvovanjem, ki ga je izrazil v dognani obliki, zato je postal širše sprejemljiv in priljubljen. Slogovno je koreninil predvsem v novi romantiki z realističnimi in naturalističnimi prvinami, kar pomeni, da je sprejeto izhodišče zlasti harmonsko nekoliko posodobil. Čeprav se je torej izrazno oziral nazaj, je nove vsebine osmislil s pristnim in iskrenim doživetjem, s tisto ustvarjalno iskro, s katero jim je vdihnil življenje in omogočil preživetje." Ne glede na skladateljevo priljubljenost oziroma bolje rečeno ugodno recepcijo njegovih del pa Kozinova ustvarjalna pot izkazuje široko razgledanost in značilno iskrivost umetniškega duha, ki je prve spodbude dobil pri novomeškem skladatelju Ignaciju Hladniku, nato pa še na ljubljanskem konservatoriju, na Dunaju pri Josephu Marxu ter na mojstrski šoli praškega konservatorija pri Josefu Suku, ki je tudi sicer veljal za nekakšnega skladateljevega vzornika. Opombam iz skladateljeve biografije velja dodati še to, da je Kozinova življenjska pot povezana tudi z mestom Maribor, saj je prav tukaj začel kariero zborovodje in dirigenta orkestra Glasbene matice, ki jo je tudi vodil med letoma 1934 in 1939. Jeseni 1939 se je preselil v Beograd, kjer je bil že naslednje leto habilitiran za profesorja na glasbeni akademiji, vmes pa je bil tudi kulturno dejaven v partizanih v okviru NOB. Po koncu druge svetovne vojne je svojo poklicno pot nadaljeval kot upravnik novoustanovljene Slovenske filharmonije (med letoma 1948 in 1950) in kot profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo vse do upokojitve leta 1960. Zaradi nespornih dosežkov na področju glasbenega ustvarjanja, ki je bilo sprejemljivo tudi za tedanjo oblast, je bil leta 1953 prav tako izvoljen za rednega člana SAZU.      

Uvodna "točka" nocojšnjega večera, simfonični stavek oziroma pesnitev Ilova gora, je nastala v času Kozinovega najplodovitejšega obdobja nemudoma po drugi svetovni vojni, ko je začel snovati svojo štiristavčno Simfonijo, ki jo je dokončal leta 1949 in s katero je želel postaviti umetniški spomenik boju slovenskega ljudstva za svobodo, kar je sicer še danes za marsikoga pereče zgodovinsko in nerazrešeno politično vprašanje. Vsak izmed stavkov, med katerimi je Ilova gora uvrščena na sam začetek Simfonije, ki jo sestavljajo še stavki Padlim, priljubljena in najpogosteje izvajana Bela krajina ter Proti morju, reflektira določen zgodovinski trenutek narodnoosvobodilnega boja, ki ga Kozina kronološko začenja z letom 1943, natančneje z bitko za Ilovo goro, ki leži na sredi zračne razdalje med Ivančno Gorico in Velikimi Laščami in po kateri je stavek tudi poimenovan. Prav v tej bitki so partizanske sile zaradi nepripravljenosti in slabih poveljniških odločitev doživele enega najhujših porazov med drugo svetovno vojno, žrtvam bitke pa je skladatelj posvetil drugi stavek Simfonije, Padlim.

Z mojstrsko orkestracijo, ki v poslušalcu zmore evocirati filmske prizore, je Kozina že v prvem stavku Ilova gora s pomočjo onomatopeje naslikal grozečo roko okupatorskih sil, ki jih ponazarjajo uvodne dramatične geste. Z vznikom druge lirične teme, ki jo značilno podčrtuje nekoliko melanholični zven klarineta in oboe, se Kozina izkaže kot vešč "pripovedovalec", ki nadvse prepričljivo tke motivične in razpoloženjske kontraste v velik glasbeni mozaik. Hrepeneč razgled z Ilove gore se nenadoma sprevrne v nemir, ki ga poraja nekoliko militantno zasnovana tema v značilnem punktiranem ritmu ob "rafalih" trobil in "švigajočih" godalnih pasažah in glissandih. Glasbeni tok se nato ponovno nekoliko umiri s temo v oboi, ki jo nato prevzamejo godala, v ozadju pa se občasno oglasijo motivi, ki napovedujejo nagel preobrat oziroma presenečenje. Po težkih akordnih sekvencah, ki dajejo glasbeni panorami globino nekakšne praslovanske prostranosti, se orkestrska igra potuhne v niz pritajenih utrinkov roga, oboe, godal, klarineta in nato ponovno godal, ki postopoma in ob občasnih izletih v odbleske mahlerjanskega svetobolja, zajetega v komentarju angleškega roga, godalnih unisonih ali sordiniranih trobilih, stopnjujejo zvočno maso proti končnemu fortissimu. Toda prav ta dinamični vzpon Ilove gore, ki ima v kontekstu celotne simfonije funkcijo prvega stavka, dojamemo kot metaforo naivnega optimizma, skorajda kot slutnjo vzpenjajočega se gornika, da nas na vrhu hriba čaka nekaj neprijetnega in zloveščega.

//

Kljub svoji (sicer upravičeni) notorični nagnjenosti k resno(bno)sti in temačnim življenjskim temam je bil humor pomemben element kompleksnega značaja Johannesa Brahmsa (1833–1897), čeprav je bil ta največkrat prežet s sarkazmom in nasploh s podcenjevanjem lastne persone ali dela, kar je Brahmsu služilo kot izvrstna oblika obrambnega mehanizma. Julija 1881 je v pismu svoji tesni prijateljici Elisabeth von Herzogenberg, ki je bila tudi sama pianistka, pripomnil, da je napisal "majčkeni klavirski koncert z drobcenim scherzom". Ko je dokončano partituro poslal drugemu prijatelju, violinistu Theodorju Billrothu, je delo označil "kot šopek klavirskih skladbic", čeprav je Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru (op. 83), ki ga je Brahms posvetil svojemu učitelju klavirja iz Hamburga, Eduardu Marxsenu, v resnici titanski dosežek poznoromantičnega pianizma, ki še danes velja za enega najveličastnejših primerkov svoje vrste. Sam kontekst nastanka te štiristavčne virtuozno-emfatične "epopeje" za klavir se začenja leta 1878, ko se je Brahms odpravil na svoje prvo potovanje po Italiji, a je komponiranje koncerta odložil vse do leta 1881, ko je še enkrat izkusil lepote italijanskih pokrajin, ki so morda svoj pečat pustile tudi v kateri izmed vedrejših glasbenih misli koncerta.

Čeprav je koncertna konvencija 19. stoletja solista povzdignila skorajda na raven cirkuške atrakcije, nas v skladu z zadržanim Brahmsovim značajem ne bi smelo presenetiti, če bi kot eden vodilnih zagovornikov t. i. absolutne glasbe (pod močnim vplivom dunajskega teoretika, kritika in glasbenega estetika Eduarda Hanslicka) ubral nekoliko drugačno pot k doseganju glasbene teatralnosti. Rezultat njegove glasbene poetike je tako koncert za klavir in orkester, ki bi ga lahko zvrstno označili tudi kot simfonija z obligatnim klavirskim partom, a vendar se virtuozni solistični del, pregneten z močnim ekspresivnim nabojem, spontano upira izenačitvi ali celo zlitju z drugimi glasbenimi subjekti. Drugi klavirski koncert, ki ga je 9. novembra 1881 v Budimpešti izvedel kar skladatelj sam z Budimpeško filharmonijo in pod dirigentskim vodstvom Alexandra Erkla, je za razliko od prvega, ki je nastal dvajset let prej, doživel takojšnji uspeh.

Že prvi stavek koncerta (Allegro non troppo) preseneti s svojim neobičajnim začetkom, saj se namesto orkestra, kot je velevala klasicistična tradicija, oglasi solistična fraza roga, ki s svojo vedro poetičnostjo izvabi odgovor klavirja. Po nekaj nadaljnjih "komentarjih" pihal nastopi dramatična kadenca klavirja, ki najprej utiša celotni orkester (podobne geste je uporabil tudi Beethoven v svojem petem klavirskem koncertu), nato pa nas popelje do bučnega vstopa celotnega glasbenega korpusa, ki zdaj zaigra prvo temo v veličastnem koračniškem ritmu. Čeprav se v nadaljevanju razkrije še več tematsko-motivičnih jeder, ki dajejo prepričljive kontraste in bogatijo celotno glasbeno teksturo, pa je vseeno uvodna tema s prvimi tremi toni B-dura prevladujoči subjekt prvega stavka, ki pomenljivo nakaže tudi nekaj pomembnih glasbenodramaturških križpotij, kot so denimo začetki izpeljave (tokrat v molu), reprize, kode in celo zaključka.

Kot svojevrstna inovacija se izkaže tudi drugi stavek (Allegro appassionato), ki naj bi bil v skladu z glasbenopoustvarjalno tradicijo 19. stoletja predvsem liričnega značaja in zato napisan v počasnejšem tempu. A namesto pričakovanega zaslišimo nevihtno turbulenco v temačnem d-molu, ki jo je Brahms ironično poimenoval kot "drobceni scherzo", a je v resnici vse prej kot to. Stavek sicer odlikuje jasna sonatna oblika z vstavljenim triom namesto izpeljave in se začenja z vstopom klavirja, ki mu hlastno odgovori orkester. Po kratki epizodi, v kateri se strasti nekoliko umirijo, dobi postopno akumulirana zvočna masa nov zagon za motivično obdelavo teme, ki se nato umakne osrednji epizodi v slavnostnem D-duru. Ta se prav tako začne z vehementnimi gestami, ki jih nato Brahms zmehča in v zaporedju motivičnih okruškov razdeli med različne skupine glasbil, nato pa jih ponovno integrira z vstopom klavirja, ki ob spremljavi orkestra ponovi temo osrednje epizode. Kmalu se oglasi prvi del stavka, ki pa ga skladatelj še dodatno poživi z močno variirano glasbeno temo.

Po dveh zaporednih stavkih s prekipevajočo frenetičnostjo nas Brahms končno zaziba v nežno sublimnost globoko občutene glasbene lirike. Tudi tokrat poskrbi skladatelj za presenečenje, saj se rahločutni Andante na široko razpre s sonorno melodijo violončela, ki jo je Brahms pet let pozneje predelal v samospev Immer leiser wird mein Schlummer (op. 105, št. 2). Čeprav ima klavir tudi v tem stavku nespregledljivo vlogo, pa se vendarle zdi, da ga je avtor postavil v nekoliko introvertirano pozicijo "komentatorja" že predstavljenega gradiva, z edino izjemo sicer kratkosapnega viharništva sredi stavka, vse dokler se ponovno ne oglasijo spravljivi toni violončela – četudi v "nepravi" tonaliteti Fis-dura, ki pa ji kmalu sledi harmonski preobrat (modulacija) v izhodiščno tonaliteto B-dur z gracioznim razpletom.

Koncertni finale je že od Mozarta naprej obveljal za najlahkotnejši del koncerta, ki naj bi zaobrnil glasbeno dramaturgijo od lirične ekspresivnosti k briljantni veličastnosti in s tem dvignil razpoloženje občinstva. Tudi Brahms pri tem ni izjema, zato je zadnji stavek koncerta zastavil v obliki sonatnega rondoja, ki vsebuje kar pet jasno razločljivih epizod, znotraj katerih se tesno prepletajo različna tematska jedra. Glavna tema finala, ki jo najprej predstavi klavir in jo nato ponovi še orkester, se pokaže v vsej svoji lahkotnosti in koketnosti, čeprav se v spomin poslušalca skoraj zagotovo najizraziteje vtisne molovska tema v značilnem madžarskem melosu s poudarjeno ritmičnostjo, ki ji nekateri pripisujejo romski izvor. Z gibkim prehajanjem med posameznimi epizodami do bleščečega zaključka se tako Brahmsov glasbeni idiom poleg že večkrat izkazane resnobnosti, hrepenečega lirizma in virtuoznosti pokaže v povsem novi luči, ki razkriva igrivo in nemara celo otroško nagajivo razsežnost njegove umetniške persone.      

//

Osebnost angleškega skladatelja Edwarda Elgarja (1857–1934) je bila v poznoviktorijanski družbi deležna mnogih zmotnih percepcij in stereotipov, ki so se navezovali predvsem na njegov videz "podeželana v tvidu s poudarjeni brki" ter skromno in celo katoliško poreklo, kar je v pretežno protestantski Angliji zgolj dodatno otežilo Elgarjev umetniški preboj. Njegova poroka s Caroline Alice Roberts, hčerko višjega oficirja britanske vojske, je bila z vidika skladateljeve nadaljnje ustvarjalnosti zelo dobrodošla sprememba, saj ga je žena, ki je bila tudi sama dejavna na literarnem področju, spodbujala pri komponiranju, obenem pa mu je s svojimi osebnimi zvezami odprla nove poti pri navezovanju stikov z založniki, vplivneži in drugimi podporniki umetnosti. Elgar, ki je kot glasbeni samouk združil nemški kromaticizem s francoskimi "tehnikami" orkestracije in s tem dosegel novo raven zvočne "vitalnosti", je trajno prepoznavnost v angleški družbi dosegel razmeroma pozno, tj. šele z Variacijami na izvirno temo (op. 36), ki so nastajale med oktobrom 1898 in februarjem 1899 in jih širša javnost pozna kot Variacije Enigma, čeprav v resnici ne gre za niz omenjene glasbene oblike, vsaj ne v tradicionalnem pojmovanju, saj se posamezne teme medsebojno preveč razlikujejo, da bi lahko našli skupno sorodstvo. Kakorkoli že, Elgar je Variacije po praizvedbi 19. junija 1899 v Londonu revidiral, zlasti zadnjo, ki jo je razširil in ji dodal orgelski part. V revidirani obliki, ki je bila pod skladateljevim vodstvom izvedena 13. septembra še istega leta v Worcestru, so se Variacije obdržale vse do danes.

"Enigmatičnost" koncertnega dela, ki ga je Elgar posvetil svojemu krogu prijateljev ("to my friends pictured within"), upodobljenih v posameznih variacijah kot nekakšnih glasbenih kriptogramih, se po skladateljevih besedah manifestira na dveh ravneh, bodisi kot konkretna ideja, ki je povezana z določeno oseb(nostj)o, bodisi kot ilustracija nekega dogodka, ki je znan samo dvema osebama, pri čemer je druga oseba seveda skladatelj. Da bi nekoliko zožil nabor možnosti rešitev posamezne uganke, je Elgar vsako variacijo označil bodisi z inicialkami ali z vzdevki posameznih prijateljev, pri čemer je z zadnjo variacijo E. D. U. podal kar svoj avtoportret (žena ga je namreč ljubkovalno klicala "Edoo", kar v slovenščini zazveni kot Edu). Kljub vsemu pa ostaja v zvezi v Variacijami Enigma cela vrsta nejasnosti, ki še danes begajo nekatere raziskovalce Elgarjevega opusa – gre namreč za skladateljev pripis v koncertnem listu, ki bi ga lahko prevedli nekako takole: "Enigme ne bom razkril – njeno temačno sporočilo mora ostati skrito, in naj vas opozorim, da so predpostavljene povezave med variacijami in temo pogosto v komaj zaznani teksturi; še več, skozi sosledje in nad njim se 'vzpostavi' še ena in daljša tema, ki pa ni 'zaigrana'. In tako se glavna Tema nikoli ne pojavi, tako kot se v nekaterih zadnjih dramah, kot denimo tudi v Maeterlinckovih L'intruse (Vsiljivka) in Les sept princesses (Sedem princes), glavna oseba nikoli ne pojavi na odru." Dve možni teoriji, ki sta se pojavili v zadnjih letih, namigujeta bodisi na zvezo med datumom orkestracije posamezne variacije ali na melodični kontrasubjekt (spremljavo glavne melodije), a obstaja žal premalo dokazov, da bi lahko povsem zanesljivo potrdili katerokoli izmed njiju.

Po nekoliko okorni predstavitvi izvirne teme, ki jo zaznamuje nihanje med molom in durom, se glasbeni tok skoraj nezaznavno prevesi v prvo variacijo z oznako C. A. E., ki je, kot bi lahko intuitivno domnevali, posvečena skladateljevi ženi Caroline Alice Elgar. Nežni lirizem glasbenega medija, s katerim je skladatelj označil svojo življenjsko sopotnico, enako zgovorno kaže na Elgarjev odnos do nje, ki je bil prežet z romantičnimi ideali ljubezni in umetniško inspiracijo nasploh. Akronim druge variacije "H. D. S.-P." označuje pianista Hewa Davida Steuarta-Powella, zlasti diatonične vaje, s katerimi se je pripravljal na izvajanje v klavirskem triu pod skladateljevim vodstvom. Tretja variacija "R. B. T." ilustrira ekscentrični značaj amaterskega gledališčnika Richarda Baxterja Townshenda, ki naj bi po več potrjenih anekdotah začel zmeraj govoriti v falzetu, ko je bil vznemirjen, medtem ko impulzivni tempo četrte variacije "W. M. B." nakazuje sorodnost z značajem nižjega plemiča z angleškega podeželja, Williama Meatha Bakerja, ki je imel nelepo navado kričavega ukazovanja svojim gostom, ki jih je po "obveznem" druženju kaj kmalu prepustil samim sebi.

Peta variacija (R. P. A.) s svojo uglajeno zadržanostjo, ki ji parirajo igrivo ležerni motivi v pihalih, namiguje na sina pesnika Matthewa Arnolda in ljubiteljskega pianista Richarda Penrosa Arnolda; tudi šesta variacija "Ysobel" označuje osebo, ki je kazala posebno nagnjenje do glasbe, in sicer amatersko violinistko ter skladateljevo dobro prijateljico Isabel Fitton, ki je imela težave z lokovanjem, zlasti s prehodi z ene strune na drugo. Podobno "nemogočo" situacijo je Elgar ilustriral v primeru sedme variacije (Troyte), ki z vrtoglavo linijo v violinah in ob bučanju tolkal evocira namero arhitekta Arthurja Troyta Griffitha, enega izmed Elgarjevih bližjih prijateljev, ki si je nadvse prizadeval, da bi se naučil igrati na klavir, a mu to ni uspelo. Naslednja "točka" (W. N.) je posvečena velikodušni Elgarjevi mecenki Winifred Norbury, ki je s svojo sestro Florence živela v podeželski hiši iz 18. stoletja. Po skladateljevih besedah je variacija bolj kot portret omenjene gospe glasbeni pejsaž slikovite hiše Sherridge, ki poleg elegance in gostoljubja premore tudi obilico idile okoliške narave.

Deveta variacija Nimrod, ki je zaradi svoje ekspresivne melodične linije in mogočnega emfatičnega stopnjevanja najbolj priljubljen odlomek iz Variacij Enigma, izstopa tudi glede načina zakodiranega pomena – Nimrod tako ni akronim niti anagram, ampak biblična oseba, ki jo omenja knjiga Geneze iz Stare zaveze. Gre namreč za "mogočnega lovca", ki naj bi se uprl bogu in pozneje osnoval eno izmed prvih mezopotamskih kraljestev, čeprav za to ni trdnih arheoloških dokazov. Elgar je etimologijo biblične figure v prevodu povezal z glasbenim založnikom in zaupnim prijateljem Augustom Jaegrom (Jäger v nemščini namreč pomeni "lovec"). Prav Jaeger je bil poleg Elgarjeve žene tisti, ki je skladatelju pomagal prebroditi marsikatero ustvarjalno krizo in ga podpiral pri raziskovanju lastnega umetniškega "glasu". Variacija naj bi po avtorjevih besedah zajela duhovno razsežnost pogovora nekega poletnega večera, ko je Jaeger z Elgarjem razpravljal o estetiki počasnih Beethovnovih stavkov in njihovi dotlej še nepreseženi lirični sublimnosti.

Oseba, upodobljena v deseti variaciji (Dorabella), je Dora Penny, polnečakinja Williama Meatha Bakerja, ki ga je Elgar orisal v četrti variaciji. Dora naj bi, sodeč po skladateljevi korespondenci, bilo dekle veselega značaja, ki je prav tako oboževalo glasbo. Sinkopirani ritmi, ki z izjemo nekaj gracioznih pasaž prevevajo celotno variacijo, naj bi namigovali na Dorino jecljanje v času otroštva, medtem ko so lirična mesta namenjena predvsem zvočni "ilustraciji" njene lepote, afinitete do glasbe in duhovne bližine s skladateljem. Začetnice enajste variacije (G. R. S.) označujejo še enega glasbenika – Georgea Robertsona Sinclaira, ki je deloval kot organist v herefordski katedrali. Vendar pa resnici na ljubo variacija ni reprezentacija Sinclairove osebnosti, ampak njegovega buldoga Dana, kar je Elgar želel nakazati s pomočjo glasbene onomatopeje, ki naj bi ponazorila pasji lajež. Dvanajsta variacija z izpisanim akronimom "B. G. N." zgovorno priča o skladateljevi močni vpetosti v glasbeno življenje, saj gre za Basila Nevinsona, violončelista in avtorjevega tesnega prijatelja, s katerim je Elgar pogosto muziciral v zasedbi klavirskega tria. Predzadnja točka Variacij Enigma je v resnici najbolj enigmatična, saj je označena zgolj s tremi zvezdicami (* * *). Kot pojasnjuje skladatelj, gre za ime dame Mary Lygon, ki je bila v času komponiranja Variacij Enigma s svojim bratom na ladji na poti do Avstralije, kjer naj bi njen brat prevzel mesto guvernerja teritorija Novega Južnega Walesa. Zvrstna oznaka stavka (Romanca) namiguje na duševni nemir, razrvanost oziroma občutek hrepenenja po ljubljeni osebi, ki je daleč proč. Sklepno "dejanje" predstavlja štirinajsta variacija (E. D. U.), ki se po načelu alfe in omege zaokrožuje s skladateljevo persono (na kar namiguje fonetični zapis ljubkovalnega imena, ki ga je Elgarju nadela njegova žena). Razgibana svežina in samozavest finala tako razkrivata bolj možato javno plat avtorjeve osebnosti, ki se v nadaljevanju sicer prepleta z reminiscencami iz prve in devete variacije (torej z glasbenima ilustracijama žene Caroline Alice in Augusta Jaegra), a se naposled sprevrne v optimistično pompoznost, ki je bržkone jedro skladateljevih namer in pričakovanja svetlejše prihodnosti.  

Benjamin Virc

//

Biografija dirigenta

Johannes Wildner je študiral dirigiranje, violino in muzikologijo na Dunaju ter v Parmi (ob mentorskem vodstvu Karla Österreicherja, Otmarja Suitnerja in Vladimirja Delmana), v zadnjem času pa se je uveljavil kot eden najizvrstnejših avstrijskih dirigentov. Izkušnje v Dunajski filharmoniji in Orkestru Dunajske državne opere dajejo njegovemu dirigiranju svojevrsten pečat. Po angažmajih v Praški državni operi, kjer je deloval kot šef dirigent, in mestu prvega stalnega dirigenta v Leipziški operi je bil (od leta 1997) kar deset let glasbeni direktor Novega filharmoničnega orkestra v Vestfaliji. Septembra 2010 je bil imenovan za glavnega gostujočega dirigenta Koncertnega orkestra BBC (BBC Concert Orchestra) v Londonu. Kot gostujoči dirigent je nastopil v številnih pomembnejših opernih hišah, med drugim v Novem narodnem gledališču v Tokiu, v Teatru Carlo Felice v Genovi, veronski Areni, Operi v Leipzigu, Dunajski ljudski operi ter v opernih hišah v Gradcu, Salzburgu, Pragi in Zagrebu. Dirigiral je pomembnim orkestrskim zasedbam, kot so Simfonični orkester bavarskega radia, Londonska filharmonija, Kraljeva filharmonija London, Sicilijanski simfonični orkester iz Palerma, Sanktpeterburška filharmonija, Filharmonija iz Tokia, Simfonični orkester MDR iz Leipziga, Dresdenska filharmonija, Dunajska filharmonija, Simfonični orkester dunajskega radia, Bergenska filharmonija, Kitajska in Hongkonška filharmonija ter Šanghajski simfonični orkester. Posnel je več kot šestdeset zgoščenk, med drugim opereto Netopir Johanna Straussa ml., Mozartovo opero Così fan tutte, Brucknerjevo Tretjo in Deveto simfonijo ter tri plošče glasbenih raritet Zeisla, Marxa in Davida. Leta 2010 je s pianistom Levom Vinocourjem in Simfoničnim orkestrom dunajskega radia posnel vsa dela za klavir in orkester Roberta Schumanna, leta 2013 pa je za založbo Warner posnel Beethovnov violinski koncert (z violinistom Alexandrom Da Costo) ter Beethovnovo Sedmo simfonijo s Simfoničnim orkestrom iz Tajpeja.

Biografija solista

Pianist nemško-nizozemskih korenin Andrew von Oeyen se je rodil v ZDA, kjer je pri svojih petih letih začel igrati na klavir, že pri desetih pa je prvič nastopil ob spremljavi orkestra. Kot diplomant Univerze Columbia je nadaljeval študij klavirja na newyorški šoli Juilliard pri prof. Herbertu Stessinu in Jeromu Lowenthalu, prav tako pa se je izpopolnjeval pri Alfredu Brendlu in Leonu Fleisherju. Leta 1999 je prejel prestižno nagrado Gilmore za mladega umetnika, leta 2001 pa je osvojil prvo nagrado na ameriškem pianističnem tekmovanju Léni Fé Bland. Od svojega koncertnega debija s Filharmonijo Los Angeles pri šestnajstih se odlikuje v širokem spektru koncertnega pianističnega repertoarja, ki ga sestavljajo velika imena glasbenega kánona, kot denimo Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Frédéric Chopin, Johannes Brahms, Felix Mendelssohn-Bartholdy, Robert Schumann, Franz Liszt, Gabriel Fauré, Edvard Grieg, Peter Iljič Čajkovski, Claude Debussy, Maurice Ravel, Samuel Barber, Béla Bartók, George Gershwin, Sergej Rahmaninov, Sergej Prokofjev, Dmitrij Šostakovič idr. Do sedaj je nastopil z mednarodno priznanimi orkestri, kot so Orkester Philadelphia, Filharmonija Los Angeles, Simfonični orkester San Francisco, Detroitska filharmonija, simfonični orkestri iz Saint Louisa, Seattla, Atlante in Cincinnatija, Berlinski simfoniki, orkester Marijinskega gledališča, Nova japonska filharmonija idr. Poleg solistične se je večkrat sočasno znašel tudi v dirigentski vlogi, zlasti pri interpretaciji koncertov Haydna, Mozarta, Beethovna, Ravela in Kurta Weilla. Velike pozornosti je bil deležen med nastopom na Kapitolu z Ameriško filharmonijo na dan ameriške neodvisnosti 4. julija 2009, ki ga je v živo predvajal televizijski program PBS. S svojimi poglobljenimi interpretacijami je navduševal občinstva v londonskih dvoranah Wigmore in Barbican, Lincolnovem centru v New Yorku, Kennedyjevem centru v ameriški prestolnici, Bostonski filharmoniji, züriški Tonhalle, Dvorani Čajkovskega v Moskvi, Sanktpeterburški filharmoniji, Narodni koncertni dvorani v Dublinu, Dvorani Royce v Los Angelesu ter v tako rekoč vsaki pomembnejši koncertni dvorani na Japonskem in Južni Koreji. Je reden gost različnih glasbenih festivalov Aspen, Ravinia, Grant Park, Mainly Mozart, Saratoga, Spoleto, Brevard, Chautauqua in festivala "Zvezde belih noči", ki ga prireja Marijinsko gledališče iz Sankt Peterburga. Poleg številnih koncertnih angažmajev se posveča snemanju zdaj že tretjega albuma za založbo Warner Classics.

Zasedba

Dirigent: Johannes Wildner


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.