Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

2. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Simon Dvoršak

2. koncert Simfoničnega cikla
17. februar 2022 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Simon Dvoršak
Solistka Ana Knez, bas pozavna
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny


Program

Marjan Kozina: Ilova gora, simfonična pesnitev
Pesante – Lento – Molto tranquillo – Vivo – Meno –
Meno – Molto tranquillo – Molto sostenuto – Più mosso

Thom Ritter George: Koncert za bas pozavno in orkester

*****

Hans Rott: Simfonija št. 1 v E-duru
Alla breve
Sehr langsam
Scherzo: Frisch und lebhaft
Sehr langsam – Belebt

Kot je zapisal muzikolog Ivan Klemenčič o glasbeni ustvarjalnosti slovenskega skladatelja in akademika Marjana Kozine (1907–1966), "slednji v svojem sicer ne velikem opusu ne velja za zahtevnega, težko dostopnega skladatelja, saj si je prizadeval k razumljivosti tonalne govorice in se živo odzival z neposrednim, prvinskim čustvovanjem, ki ga je izrazil v dognani obliki, zato je postal širše sprejemljiv in priljubljen. Slogovno je koreninil predvsem v novi romantiki z realističnimi in naturalističnimi prvinami, kar pomeni, da je sprejeto izhodišče zlasti harmonsko nekoliko posodobil. Čeprav se je torej izrazno oziral nazaj, je nove vsebine osmislil s pristnim in iskrenim doživetjem, s tisto ustvarjalno iskro, s katero jim je vdihnil življenje in omogočil preživetje." Ne glede na skladateljevo priljubljenost oziroma bolje rečeno ugodno recepcijo njegovih del pa Kozinova ustvarjalna pot izkazuje široko razgledanost in značilno iskrivost umetniškega duha, ki je prve spodbude dobil pri novomeškem skladatelju Ignaciju Hladniku, nato pa še na ljubljanskem konservatoriju, na Dunaju pri Josephu Marxu ter na mojstrski šoli praškega konservatorija pri Josefu Suku, ki je tudi sicer veljal za nekakšnega skladateljevega vzornika. Opombam iz skladateljeve biografije velja dodati še to, da je Kozinova življenjska pot povezana tudi z mestom Maribor, saj je prav tukaj začel kariero zborovodje in dirigenta orkestra Glasbene matice, ki jo je tudi vodil med letoma 1934 in 1939. Jeseni 1939 se je preselil v Beograd, kjer je bil že naslednje leto habilitiran za profesorja na glasbeni akademiji, vmes pa je bil tudi kulturno dejaven v partizanih v okviru NOB. Po koncu druge svetovne vojne je svojo poklicno pot nadaljeval kot upravnik novoustanovljene Slovenske filharmonije (med letoma 1948 in 1950) in kot profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo vse do upokojitve leta 1960. Zaradi nespornih dosežkov na področju glasbenega ustvarjanja, ki je bilo sprejemljivo tudi za tedanjo oblast, je bil leta 1953 prav tako izvoljen za rednega člana SAZU.     

Uvodno "dejanje" nocojšnjega glasbenega večera, simfonični stavek oziroma pesnitev Ilova gora, je nastalo v času Kozinovega najplodovitejšega obdobja nemudoma po drugi svetovni vojni, ko je začel snovati svojo štiristavčno Simfonijo, ki jo je dokončal leta 1949 in s katero je želel postaviti umetniški spomenik boju slovenskega ljudstva za svobodo, kar je sicer še danes za marsikoga pereče zgodovinsko in nerazrešeno politično vprašanje. Vsak izmed stavkov, med katerimi je Ilova gora uvrščena na sam začetek Simfonije, ki jo sestavljajo še stavki Padlim, priljubljena in najpogosteje izvajana Bela krajina ter Proti morju, reflektira določen zgodovinski trenutek narodnoosvobodilnega boja, ki ga Kozina kronološko začenja z letom 1943, natančneje z bitko za Ilovo goro, ki leži na sredi zračne razdalje med Ivančno Gorico in Velikimi Laščami in po kateri je stavek tudi poimenovan. Prav v tej bitki so partizanske sile zaradi nepripravljenosti in slabih poveljniških odločitev doživele enega najhujših porazov med drugo svetovno vojno, žrtvam bitke pa je skladatelj posvetil drugi stavek Simfonije, Padlim.

Z mojstrsko orkestracijo, ki v poslušalcu zmore evocirati filmske prizore, je Kozina že v prvem stavku Ilova gora s pomočjo onomatopeje naslikal grozečo roko okupatorskih sil, ki jih ponazarjajo uvodne dramatične geste. Z vznikom druge lirične teme, ki jo značilno podčrtuje nekoliko melanholični zven klarineta in oboe, se Kozina izkaže kot vešč "pripovedovalec", ki nadvse prepričljivo tke motivične in razpoloženjske kontraste v velik glasbeni mozaik. Hrepeneč razgled z Ilove gore se nenadoma sprevrne v nemir, ki ga poraja nekoliko militantno zasnovana tema v značilnem punktiranem ritmu ob "rafalih" trobil in "švigajočih" godalnih pasažah in glissandih. Glasbeni tok se nato ponovno nekoliko umiri s temo v oboi, ki jo nato prevzamejo godala, v ozadju pa se občasno oglasijo motivi, ki napovedujejo nagel preobrat oziroma presenečenje. Po težkih akordnih sekvencah, ki dajejo glasbeni panorami globino nekakšne praslovanske prostranosti, se orkestrska igra potuhne v niz pritajenih utrinkov roga, oboe, godal, klarineta in nato ponovno godal, ki postopoma in ob občasnih izletih v odbleske mahlerjanskega svetobolja, zajetega v komentarju angleškega roga, godalnih unisonih ali sordiniranih trobilih, stopnjujejo zvočno maso proti končnemu fortissimu. Toda prav ta dinamični vzpon Ilove gore, ki ima v kontekstu celotne simfonije funkcijo prvega stavka, dojamemo kot metaforo naivnega optimizma, skorajda kot slutnjo vzpenjajočega se gornika, da nas na vrhu hriba čaka nekaj neprijetnega in zloveščega.

Simfonična pesnitev Ilova gora, ki je bila dokončana leta 1946, zavzema pozicijo prvega stavka iz Kozinove Simfonije, v kateri so nanizane še druge simfonične pesnitve – Padlim, Bela krajina in Proti morju. Kljub skladateljevim besedam, da "ni imel namena realistično imitirati", ampak "dati splošni vtis, ki se ga do kraja ne da povedati z besedilo, ne s sliko ali z melodijo", kot navaja skladatelj in glasbeni publicist Ciril Cvetko, pa se številne zvočne prvine, ki ne skrivajo svojega onomatopejskega potenciala, kažejo prav kot "zvočne homologije", ki slikajo vojaški spopad med partizani in Nemci. Bohotna orkestracija in na trenutke dramatične sopostavitve glasbenega arzenala tako v takšnem akumuliranem izrazu spominjajo na partituro filmske glasbe, v kateri se je Kozina v naslednjih letih še večkrat preizkusil, prvič že leta 1948 z glasbeno podlago za slovenski film Na svoji zemlji, pozneje pa še z glasbo za filme Kekec (1950), Dolina miru (1955) in Vrnil se bom (1957).  

Druga skladba je Koncert za bas pozavno in orkester ameriškega skladatelja Thoma Ritterja Georgea, ki se je rodil leta 1942 v Detroitu v ameriški zvezni državi Michigan. Po razpoložljivih biografskih podatkih se je ustvarjanju glasbe začel posvečati že pri desetih letih. Med glasbenike in učitelje, ki so zaznamovali Georgeev skladateljski slog oziroma govorico, sodijo Harold Laudenslager (nekdanji učenec Paula Hindemitha) ter Thomas Canning, Louis Mennini, Wayne Barlow, John LaMontaine in Bernard Rogers. Po diplomi in magisteriju iz kompozicije na Eastman School of Music Univerze v Rochesterju je prevzel delo skladatelja in aranžerja pri Pihalnem orkestru ameriške mornarice v Washingtonu, kar je pomembno vplivalo na njegovo nadaljnjo ustvarjalno pot, pri tem pa se je dodobra "izmojstril" v poznavanju trobilno-pihalne zvočne palete, zato ne preseneča, da je koncert za bas pozavno nastal prav v tem obdobju, in sicer leta 1964. Ko je leta 1970 doktoriral iz kompozicije na Ameriški katoliški univerzi v Washingtonu, je George postopoma širil nabor glasbenih oblik in zvrsti, še posebej v smeri velikopoteznejših simfoničnih in koncertnih formatov, v katerih dotlej še ni ustvarjal. Svojevrstno prelomnico v skladateljem življenju predstavlja prevzem mesta umetniškega direktorja in dirigenta Simfoničnega orkestra v Quincyju (v zvezni državi Illionois), kar mu je omogočilo izpopolnjevanje na področju opernega in simfoničnega dirigiranja s priznanima maestroma Borisom Goldovskim in Georgom Soltijem. Bogate dirigentske izkušnje je George pridobil kot glavni dirigent Civilnega orkestra države Idaho (Idaho State Civic Symphony), ki ga je vodil med letoma 1983 in 2007. Celotni Georgeev opus danes šteje več kot 350 glasbenih del, izmed katerih jih je veliko že dostopnih na zvočnih posnetkih in notnih izdajah.

Čeprav je Koncert za bas pozavno in orkester zasnovan v zgolj enem (prekomponiranem) stavku, lahko izluščimo štiri oziroma šest večjih kontrastnih odsekov. Tema, ki se lestvično vzpenja in bo kasneje prevevala celotno delo, se najprej oglasi v nizkih godalih, nato pa jo ponovi bas pozavna in pri tem razširi z dodanim gradivom. Drugo epizodo zavzame živahni Allegro, ki si kot glavni cilj zastavi razkazati virtuozne lastnosti bas pozavne, zlasti velike skoke v nizkih registrih ter plastično manevriranje med zvočnimi kontrasti. Kontrapunktično prepletanje solista z orkestrom vodi do zvočnega vrhunca Allegra, temu pa sledi kadenca, ki jo zaigra solistični instrument. Zadnji takti kadence vodijo neposredno do zadnjega dela – fuge, ki jo začenja bas pozavna. Odgovor na temo se naprej oglasi v inštrumentih trobilne sekcije, nato pa se postopoma pridruži celotni orkester. Georgeev Koncert za bas pozavno in orkester, ki je eden izmed temeljev sodobne glasbene literature za bas pozavno, eklektično staplja številne kompozicijske tehnike, ki so neodtujljive slogovnemu pluralizmu dvajsetega stoletja. Georgeev koncert je tako v formalnem smislu realizacija sprevrnjene kontrastne strukture "teme in variacij", v kateri so variacije ekshibicijski del najznačilnejših kompozicijskih tehnik dvajsetega stoletja, vključno z oktavnim premeščanjem in kvartnimi sozvočji.

Nekega poznega oktobrskega večera leta 1880 se je komajda dvaindvajsetletni Dunajčan Hans Rott (1858–1884) odpravil na pot z vlakom vse do Mühlhausna, da bi tam prevzel delo zborovodje. Čeprav je z odliko končal študij orgel pri Antonu Brucknerju na Dunajskem konservatoriju, se je kot nadobudni skladatelj komajda prebijal iz mesca v mesec, zato je bil primoran poiskati zaposlitev drugje. Med potovanjem na vlaku pa je v Rottovi psihi nekaj "počilo": ko si je neznani sopotnik iz kupeja želel prižgati cigareto, je Rott "pomahal" s svojim revolverjem, da bi na silo zaustavil sopotnikovo namero, pri tem pa dejal, da je "Brahms obložil vlak z dinamitom". Ta tragikomični dogodek je zaznamoval skorajšnji konec kratke, a nenavadno ustvarjalne kariere, saj je za Rotta sledila internacija v psihiatrično bolnišnico. A četudi je na začetku še tlelo upanje, da si bo opomogel, k čemur so prispevali tudi dokaj pogosti obiski njegovih prijateljev, se ga je sčasoma polotila depresija, v kateri je tudi uničil nekatere svoje skladbe, med drugim tudi svoje zadnje delo, Godalni sekstet, ki ga je uporabil kot straniščni papir, na katerem je zapisal "to je vse, kar je vredno človekovo delo". Že jeseni 1881 je iz zdravniške diagnoze bilo moč prebrati naslednje besede "halucinirajoča neprisebnost, manija preganjanja – okrevanja več ni mogoče pričakovati". Do konca leta 1883 so Rottu začele drastično upadati fizične moči, vse dokler ni 25. junija 1884 umrl za posledicami tuberkuloze. Nobena izmed Rottovih skladb dotlej ni bila izdana ali izvedena, in tako se je zdelo, da bo njegova ustvarjalnost pozabljena v toku zgodovine še pred njegovo smrtjo – a se k sreči to ni zgodilo.    

Dva Rottova najbližja prijatelja, ki sta prevzela skrb za njegovo dobrobit, sta uspela zbrati vse ohranjene rokopise, ki so bili kasneje uvrščeni v Glasbeno zbirko Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju. Spomin na svojega izjemnega študenta pa je goreče ohranjal tudi Anton Bruckner, ki je svoje sodelavce in prijatelje seznanil z Rottovo žalostno usodo. Bruckner se je še posebej rad spominjal osrednjega dogodka iz Rottovega zadnjega leta študija na konservatoriju, ko je mladi skladatelj, ki je sicer študiral kompozicijo pri bolj konservativnem Franzu Krennu, za tekmovanje iz kompozicije prijavil simfonični stavek, ki je bil kasneje preoblikovan v prvi stavek Simfonije v E-duru. Toda tekmovalna žirija ni delila Brucknerjevega navdušenja, saj je v Rottovem stavku prepoznala preveč Wagnerjevih vplivov. A to mladega skladatelja ni odvrnilo, da ne bi vseh svojih kreativnih naporov usmeril v dokončanje preostalih treh stavkov, ki so se že junija 1880 z zadnjimi spisanimi takti izoblikovali v štiristavčno simfonijo s finalom, ki s svojo spokojnostjo in resigniranostjo evocira zaključek Wagnerjeve Valkire.

Kljub izkazanemu navdušenju nad Wagnerjevim stilom se je Rott pri snovanju simfonije zgledoval tudi pri Johannesu Brahmsu, kar je razvidno iz zadnjega stavka simfonije, kjer se sklicuje na slovito glavno temo iz finala Brahmsove prve simfonije. Igra zgodovinskega naključja je hotela, da se Rottu pri kariernem vzponu ni obrestovala niti naklonjenost do Brahmsove simfonike; podoben neuspeh je doživel  tudi pri potegovanju za štipendijo ministrstva za umetnost in šolstvo, ki je njegovi prošnji ugodilo šele šest mesecev po incidentu na vlaku za Mühlhausen. Med velikimi simfoniki, ki so cenili Rottov mladostni genij, pa je bil tudi nihče drug kot sam Gustav Mahler, ki je bil Rottov sošolec na konservatoriju in zmagovalec tistega usodnega tekmovanja iz kompozicije leta 1878. Mahlerjeve spodbudne ugotovitve iz leta 1900, ko si je med poletnimi počitnicami izposodil partituro Rottove simfonije, je zvesto zabeležila violistka in Mahlerjeva zvesta prijateljica Natalie Bauer-Lechner: "Povsem nemogoče je reči, kaj vse je glasba izgubila z njim. Njegova prva simfonija … se dviguje do višav genija, ki ga – brez pretiravanja – postavlja za začetnika nove simfonije, kot jo razumem … Njegova najintimnejša narava je tako sorodna moji, da se zdiva kot dva sadeža z istega drevesa, ki sta ga pojila in negovala ista zemlja in zrak. Imela bi neskončno veliko skupnega."

Tudi v resnici se pri sopostavitvi Rottove Simfonije v E-duru in Mahlerjevega zrelega simfoničnega opusa pokaže več osupljivih podobnosti. Rottov scherzo, ki se razrašča do kompleksne monstruoznosti, in počasno razpiranje simfoničnega finala se v smislu pričakovane kompozicijske rešitve močno približata Mahlerjevemu slogu, medtem ko se v vseh štirih stavkih nahaja izobilje glasbenih idej, ki vedno znova vzniknejo v Mahlerjevih simfonijah. Do neke mere je Mahlerjeva ugotovitev lahko povsem pravilna, pri čemer se podobnost glasbene ekspresije kaže v skupnih začetnih potezah skladateljskega habitusa, skupne glasbene "dediščine", toda "pretesne" tematske povezave se zdijo preveč podobne, da jih lahko upoštevali kot duhovno sorodstvo obeh avtorjev – namesto tega lahko z večjo gotovostjo trdimo, da gre za Mahlerjevo bodisi zavestno ali nezavedno recikliranje in ustvarjalno izkoriščanje izvirnega Rottovega glasbenega materiala.

Četudi je Rottova simfonija presenetljivo podobna Mahlerjevemu simfoničnemu "duhu" (ali pa velja morda prav obratno), pri čemer so očitni tudi Wagnerjevi in Brahmsovi vplivi, ima delo jasen in edinstven značaj, kar se kaže že v sami strukturi. Zdi se, kakor da je Rott intenzivno razmišljal o tem, kako na inovativen način sestaviti obsežno večstavčno delo, kar ga je pripeljalo do zanimivih rešitev. Če se na prvi pogled (ali poslušanje) dozdeva, da je simfonija v skladu s standardiziranim zaporedjem štirih stavkov, so konvencije v resnici podvržene nenehnemu sprevračanju. Prvi stavek je tako nekakšna "priškrnjena" zasnova v obliki sonate, ki deluje kot utrditev izhodiščne tonalitete in uvod, v katerem se predstavi in obdela prva tema, ki se nato oglasi še v scherzu in v zaključku simfoničnega finala. Počasni drugi stavek se začenja v A-duru, a se po izpeljavi ne vrne k izhodiščnemu gradivu v tej tonaliteti, ampak h koralni temi v E-duru, ki se bo prav tako izkazala za pomembno preokretnico na dveh mestih v finalu.    

Scherzo se spontano širi v tradicionalni tridelni obliki, znotraj katere čutimo nenehno odlaganje pričakovane reprize uvodnega dela po triu; vrtinčastemu razvoju kontrapunkta se dodaja vedno več glasbenih idej, ki ustvarjajo izjemno vztrajen in prožen simfonični pogon. Finale skoraj v celoti odklanja tradicionalne simfonične modele, čeprav se v nekaterih ozirih približa zasnovi, ki jo je občasno uporabljal Mahler, in sicer z dvema podaljšanima počasnima odsekoma, ki obdajata osrednji del hitrejšega glasbenega toka. Ta osrednji del je zasnovan bipolarno in se kaže kot nekakšno zaporedje preludija in fuge. Temo si je Rott morda izposodil pri Brahmsu, vendar so zasnova in nekatere zvočne teksture v veliki meri posledica skladateljeve formacije organista, zlasti njegove afinitete do Bachove glasbe. Postopna "infiltracija" ciklične teme iz uvodnega stavka na zaključnih straneh partiture je eden izmed najbolj briljantnih in domiselnih Rottovih "iznajdb".

Morda velja na koncu spomniti na Mahlerjevo pronicljivo oceno Rottove Simfonije v E-duru: "Res je, da [Rott] tukaj v celoti še ni uresničil svojih ciljev. To je tako, kot da bi nekdo nabiral zalet za najdaljši možni met in nato ne bi zadel povsem v tarčo. Vem pa, v kaj je ciljal." Kljub napol ponotranjenim vplivom Wagnerja in Brahmsa ter sledem neizkušenosti je res mogoče dojeti, kaj je Rott iskal. Plodovitost njegove glasbene domišljije, njegova skrb za inovativen "nadzor" glasbe velikega formata ter čustvena moč in iskrenost so nedvomne in prav gotovo kompenzirajo morebitne negotovosti. Ob takšnem mladostnem dosežku se lahko samo vprašamo, kaj bi Rott še lahko dosegel, če njegova ustvarjalna pot po spletu okoliščin ne bi tako tragično usahnila.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Dirigent Simon Dvoršak je po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Celju najprej diplomiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta, nato pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral in prejel diplomo summa cum laude v razredu maestra Marka Letonje. Izpopolnjeval se je tudi pri Georgu Pehlivanianu na akademiji v Španiji. Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij na Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu, kjer je z odliko zaključil specializacijo iz glasbenega gledališča. Že v času študija je bil asistent dirigenta orkestra Slovenske filharmonije. Do sedaj je vodil številne orkestre širom Slovenije in v tujini. Redno sodeluje in koncertira z orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom SNG Maribor, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestri Akademije za glasbo, orkestrom Slovenske vojske ter orkestri v Avstriji, Veliki Britaniji, Romuniji in na Hrvaškem. Za seboj ima vrsto koncertov za Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko. Veliko časa posveča glasbenemu gledališču, operi, opereti in muzikalu. Tako je kot dirigent pripravil in vodil številne premiere in krstne izvedbe del na različnih odrih v Sloveniji in tujini. Kot glasbeni vodja redno sodeluje pri opernih produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Njegov repertoar obsega koncertna in glasbenogledališka dela od baroka pa vse do 21. stoletja. Dirigiral je številne koncerte in večkrat nastopil kot pianist in korepetitor, pri čemer je sodeloval s priznanimi slovenskimi in tujimi inštrumentalisti in pevskimi solisti. Pogosto snema za arhiv RTV Slovenija in je reden član žirij na glasbenih tekmovanjih in festivalih. Kot  gostujoči predavatelj redno pripravlja mojstrske tečaje v Sloveniji in Veliki Britaniji. Deluje kot umetniški svetovalec Hiše kulture Celje. Kot dirigent in pedagog se predano posveča delu z mladimi. Kot izredni profesor predava na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer opravlja tudi funkcijo prodekana za umetniško dejavnost. Je prejemnik bronastega celjskega grba za 25-letno delovanje v kulturi ter zlate plakete Univerze v Ljubljani.

Biografija solistke

Ana Knez se je rodila leta 1998 v Slovenj Gradcu, kjer se je začela učiti violino pri profesorici Nini Grošelj. Leta 2011 je po končani nižji glasbeni šoli začela igrati pozavno pri profesorju Martinu Šmonu na Glasbeni šoli Slovenj Gradec. Leta 2014 je začela obiskovati Konservatorij za glasbo in balet Maribor ter nadaljevala s študijem bas pozavne pri profesorju Mihaelu Švaganu. V času šolanja se je udeležila več tekmovanj in dosegla izjemne rezultate, med drugim zlato plaketo in prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju v Varaždinu "Woodwinds & Brass" 2015 (tekmovala je v višji starostni kategoriji). Z doseženimi 100 točkami, zlato plaketo, prvo nagrado in nagrado za najboljše izvajano delo je zmagala na Tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov (TEMSIG) 2016. Isto leto se je kvartetom pozavn "Slide Zone Trombone Quartet" udeležila mednarodnega tekmovanja v Varaždinu "Woodwinds & Brass", kjer je poleg discipline komornih skupin s trobili nastopila tudi kot solistka (ponovno v višji starostni kategoriji) in osvojila zlato plaketo in prvo nagrado. Leta 2017 je na tekmovanju TEMSIG ponovno dosegla maksimalno število točk (100), zlato plaketo, prvo nagrado in druge posebne nagrade. Prvo nagrado, zlato plaketo in lavreat (bila je absolutna zmagovalka je v vseh kategorijah med vsemi inštrumenti) je osvojila na mednarodnem tekmovanju Woodwinds & Brass 2017 v Varaždinu, kjer je tokrat tekmovala v najvišji kategoriji. Leta 2018 je prejela nagrado dr. Romana Klasinca, ki se podeljuje najboljšim glasbenikom Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru. Študij je nadaljevala na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu v razredu Wolfganga Strasserja in Davida Luidolda. Februarja 2019 je na Mednarodnem tekmovanju glasbenikov na Dunaju kot edina trobilka dosegla zlato plaketo v kategoriji virtuozov med 20 in 26 leti, isto leto pa je na Mednarodnem glasbenem tekmovanju na Manhattnu osvojila zlato plaketo z odliko. Leta 2020 je na tekmovanju TEMSIG ponovno dosegla maksimalno število točk (100), zlato plaketo, prvo nagrado in nagrado za najboljše izvajano obvezno skladbo. Je članica v več različnih zasedbah, kot substitut pa trenutno sodeluje z različnimi orkestri, in sicer s Simfoničnim orkestrom Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Graško filharmonijo, orkestrom graške Opere, Orkestrom Morphing, z Ensemble Kontrapunkte, s Slovensko filharmonijo in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Leta 2014 je kot solistka nastopila s Pihalnim orkestrom Slovenj Gradec. Leta 2016 je s kvartetom "Slide Zone Trombone Quartet" nastopila v okviru Festivala Lent ter za predsednika republike Boruta Pahorja v predsedniški palači. V letu 2017 je nastopila kot solistka v okviru Festivala Lent s celovečernim recitalom v Dvorani Union. Februarja 2018 je kot solistka nastopila s Slovensko filharmonijo, v marcu istega leta pa se je uvrstila v slovenski finale za izbor tekmovanja Evrovizijski mladi glasbenik ter kot solistka nastopila še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Izvedla je več samostojnih recitalov v rodnem Slovenj Gradcu in na dvorcu Bukovje v Dravogradu. Leta 2019 je začela sodelovati s Komornim orkestrom Morphing in z njim posnela zgoščenko Desire za založbo Sonny Entertainment – Sonny Classical Recordings. Pri snemanju plošče je sodelovala tudi mednarodno priznana sopranistka Aleksandra Kurzak. Svoje tehniko igranja izpopolnjuje na seminarjih pri priznanih profesorjih, kot so Dušan Kranjc, György Gyivicsán, Roger Bobo, Peter Štuhec, Simone Candotto, Stefan Schulz, Dave Taylor, Jonas Bylund, Erik Hainzl, Henning Wiegräbe in Charles Vernon.

Zasedba

Dirigent: Simon Dvoršak

Fotogalerija

2. koncert Simfoničnega cikla
Ana Knez

Ana Knez


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.