5 % popust pri spletnem nakupu za vse predstave in koncerte SNG Maribor!
Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

1. koncert Simfoničnega cikla

1. koncert Simfoničnega cikla
25. september 2019, Dvorana Union

Simfonični orkester RTV Slovenija
Dirigent: Simon Krečič
Solistka: Rebeka Lokar, sopran
Koncertni mojster: Benjamin Ziervogel

Program

Ludwig van Beethoven: Uvertura Leonora št. 3 v C-duru, op. 72b

Richard Wagner: Samospevi Wesendonck (Wesendonck Lieder), WWV 91a

(priredba za sopran in orkester: Felix Mottl)

Der Engel (Angel)

Stehe still! (Ustavi se!)

Im Treibhaus (V rastlinjaku)

Schmerzen (Bolečina)

Träume (Sanje)

*****

Richard Wagner: Siegfriedova idila, simfonična pesnitev, WWV 103

Hugo Wolf: Der Corregidor, suita za orkester

Uvertura

Fandango & Koračnica

Španski intermezzo

Nokturno & Medigra

Izmed štirih različic uvertur, ki jih je Ludwig van Beethoven (1770–1827) napisal za svojo edino opero Leonora (nem. Leonore), pozneje preimenovano v Fidelio, je šele tretja postala repertoarna stalnica koncertnih dvoran, za kar imata zaslugo predvsem dirigenta Gustav Mahler in Arturo Toscanini. Uvertura Leonora št. 3 v C-duru vsebuje tako rekoč vse elemente glasbene dramatičnosti, ki se zrcali v zrelem Beethovnovem opusu, prav to pa na neki način izpostavi tudi njen problematični moment. Še preden se dvigne zavesa, uvertura pravzaprav v širšem kontekstu glasbene dramaturgije nehote zasenči vse, kar sledi. Glasbena ekspresivnost "pripovednega toka", ki razkriva močne tendence k poznejši glasbeni zvrsti – simfonični pesnitvi –, se v jasni Beethovnovi pisavi realizira kot nekakšen glasbeni "destilat" ključnih preobratov opernega dogajanja.

Beethoven tako po načelu onomatopeje (tonskega "slikanja") začenja z mračnimi gestami, s katerimi naslika zaporniško celico iz podzemlja, v kateri se je po krivici znašel Florestan. Ta se spominja svojih srečnih dni, ki jih ilustrira vedra glasba, prežeta z upanjem in gorečo strastjo. Oddaljeni klic trobente s stražnega stolpa oznani Florestanovo pomilostitev, s tem pa vnese v glasbeni tok nepričakovano tišino, ki je nekakšen simbol previdnega optimizma. Ko se trobenta ponovno oglasi, se novica o Florestanovi svobodi zdi povsem zanesljiva. S svojim živahnim komentarjem se kot prva oglasi flavta, ki ne more skriti svojega navdušenja nad ponovno združitvijo Florestana in Leonore, preoblečene v Fidelia, kmalu zatem pa se ji pridruži še ves orkester v polnem registru, ki ga Beethoven uporabi za lastno upodobitev heroične zmage duha nad sponami telesa in lažne morale.

Čeprav se cikel samospevov za ženski glas in klavir (z izvirnim podnaslovom Fünf Gedichte für eine Frauenstimme mit Pianoforte-Begleitung), ki jih je Richard Wagner (1813–1883) ustvaril na pesniška besedila Mathilde Wesendonck (1828–1902) med novembrom 1857 in majem 1858, lahko na hitro "odpravi" kot še en primer romantične "zavozlanosti" pesnika in njegove muze – oziroma skladatelja in njegove libretistke –, pa nam omenjeni cikel petih samospevov v premislek ponuja veliko več kot to. Številna biografska dejstva, ki so botrovala k nastanku tega opusa, ki ga lahko danes poleg izvirne različice za ženski glas in klavir poslušamo tudi v več aranžmajih za glas in orkester (avtor prvega aranžmaja celotnega cikla za glas in orkester je bil Felix Mottl), namreč razkrivajo kompleksno zgodbo, ki si zasluži nekoliko več pozornosti. V tem vznemirljivem "romantičnem trilerju" se poleg neuslišanega ljubezenskega hrepenenja – oba vpletena sta bila poročena z drugima partnerjema, Mathildin mož Otto, bogat industrialec s tekstilom, je bil celo dolgoletni Wagnerjev mecen –, prepletajo tudi Schopenhauerjeva "pesimistična" filozofija in Wagnerjevi estetski nazori, ki so bili usmerjeni k iskanju popolnega sobivanja besede in glasbe.

Bržkone najznačilnejša umetniška in glasbenoestetska zapuščina "Samospevov Wesendonck" (Wesendonck Lieder), kot se jih danes rado naslavlja, se zrcali v prav njihovi povezavi z nastankom Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda. Očitno se je prav pod magičnim urokom prepovedane ljubezni in med bivanjem v svojem züriškem "azilu" (današnji vili Schönberg v južni züriški četrti Enge) na robu obsežnega posestva Wesendonckovih skladatelj odločil za kar dvanajstletno preložitev komponiranja cikla Nibelungov prstan in se osredotočil na ustvarjanje glasbene drame Tristan in Izolda. Več glasbenih motivov (oziroma tem), še posebej iz samospevov Träume (Sanje) ter Im Treibhaus (V rastlinjaku), je našlo svojo pot tudi v omenjeno glasbeno dramo, saj je prav ta dva samospeva Wagner nedvoumno poimenoval kot "študiji za Tristana". Tako ne preseneča, da se je ustvarjanje cikla samospevov prekrivalo z ustvarjanjem omenjene glasbene drame, na kar kaže tudi prva različica dokončanega prvega dejanja "Tristana" na silvestrovo leta 1857.

Kljub številnim konfliktnim lastnostim Wagnerjeve osebnosti – poleg pregovorne narcisoidnosti, megalomanije in antisemitizma naj bi gojil tudi izrazito mizogina stališča – pa je skladatelj štel Mathilde Wesendonck za sebi enakovredno partnerico, tako v kreativnem kot intelektualnem smislu, kar navsezadnje potrjujejo tudi njeni številni literarni poskusi, ki so se zgodili v času, ko je tedaj prevladujoča patriarhalna družba marsikatere izjemne intelektualne (bodisi ustvarjalne ali znanstvene) dosežke žensk omalovaževala, pripisovala njihovim možem (oziroma moškim partnerjem nasploh) ali pa jih preprosto ignorirala. Že v prvem samospevu Der Engel (Angel) se zlitost glasbe in besede manifestira v intenzivnem prepletu nežnega vzpona melodije v G-duru, tudi z občasnimi skoki v "eteričnost", ki ji je Wagner na določenih mestih kot kontrast sopostavil "zemeljske" skrbi. Te je ponazoril predvsem s ponavljajočimi se in mestoma celo nekoliko grobimi akordi, ki v glasbeno teksturo občasno vnašajo nemir in negotovost. Kljub temu pa ostaja glasbeno razpoloženje, ki ga Wagner ustvarja s prožnimi in s skoraj liturgično zvenečimi harmonskimi linijami, v varnem objemu sublimnega in onstranske zasanjanosti.

S posebno onomatopejsko figuro, ki ilustrira vrtenje "hitečega, rohnečega kolesa časa", kot zapiše Mathilde v svoji pesmi Stehe still! (Ustavi se!), nam Wagner naslika povsem drugačno razpoloženje. Nemirno gibanje šestnajstink, ki ga spremlja še "pedalni sunek" v basu, se razgrne v temačnem kontekstu c-mola, ki sicer v svoji dramaturški gesti spominja na Erdino svarilo Wotanu iz Renskega zlata, čeprav je deklarativni ukaz uperjen v to, naj se čas vendarle malce zaustavi. Kot nam razkrije besedilo pesmi, si pesniški subjekt želi predvsem čas, da bi lahko v miru izkusil edino veselje tega sveta – ljubezen, to vseprežemajoče čustvo, ki se razodene, "ko oko blaženo zre v oko in se duši zlijeta v eno". Še pred nastopom citata se glasbeni tok upočasni, uvodna mračnost pa se postopoma razblini z nastopom C-dura, ki s svojo vedrino zgolj poudari opevano "božansko naravo" ljubezni in ji pred koncem pokloni še miniaturno "apotezo" pihal, ki jo začenja rahločutni citat oboe.

Začetni akordi samospeva Im Treibhaus (V rastlinjaku) v poslušalcu nemudoma prebudijo občutja melanholije in tesnobe, ki jo spremlja misel o lastni minljivosti. Prav te uvodne pasaže se oglasijo (sicer v drugi tonaliteti) tudi v predigri k tretjemu dejanju Tristana in Izolde. Skladatelj je rahlo gibanje vej in listov palm iz rastlinjaka prepričljivo upodobil z dinamičnimi kontrasti (z diminuendi in crescendi) v godalih, ki pripravijo ustrezni "teren" za žalostinko. Raztezanje vej po rastlinjaku, ki sicer ni naravni habitat eksotičnih rastlin, tako postane metafora za hrepenenje in samotno prestajanje bolečine. Vse, kar se zdi na dosegu roke, se v ključnem trenutku umakne – motiv sicer spominja na Tantalovo prestajanje njegove večnosti v Tartarju – in ogrne "v temni plašč tišine". Solze, ki jih simbolizirajo "težke dežne kaplje", kažejo na manifestacijo bolečine, ki postane stalni spremljevalec samote, ko se sonce umakne in nastopi tema, z njo pa se pojavita tišina in praznina.

Kljub temu da je samospev Schmerzen (Bolečina) najkrajša "epizoda" tega cikla, se v njem zgodi ključni preobrat, ki se navezuje na preroditev in transformacijo nasploh. Besedilo pesmi, ki prinaša spoznanje, da sta tako bolečina kot veselje del življenjskega tokokroga – ta je ponazorjen z zahajanjem in ponovnim vzhajanjem sonca –, najde svojo zrcalno podobo v ohlapni kitični glasbeni formi, znotraj katere Wagner pomenljivo razmeji c-mol in C-dur (oba tonaliteti sta del istega sistema, a z različnim "predznakom" oziroma bivanjsko "perspektivo"). Čeprav je skoraj celotno besedilo postavljeno v c-mol (z izjemo zadnje pevske fraze), se omenjeni kontrast med tonalitetama razplete v prid C-dura in s tem slavljenja življenja in narave.

"Povej mi, kakšne čudovite sanje prežemajo moje čute, ki niso kakor morska pena izginile v puščobno praznino?" S to mislijo iz pesmi Träume (Sanje) zaokrožuje lirski subjekt Mathilde Wesendonck svoja popotovanja po globinah lastne duše, in nadaljuje s tezo, da so naša življenja že od najnežnejših otroških let pa vse do pozne starosti zaznamovana s prisotnostjo sanj. Prav te naj bi bile glavno gibalo osebnostnih transformacij, saj kot sončni žarki "prebadajo" človeško dušo. Rastoče glasbene figure v zaporedju nežno pulzirajočih akordov, ki nas že v prvih taktih zadnjega samospeva "zazibljejo" v hrepeneče pričakovanje, je Wagner domiselno uporabil tudi v duetu iz drugega dejanja Tristana in Izolde. Izvirno kompozicijo za glas in klavir je skladatelj sam predelal tudi v različico za violino solo in komorni orkester in jo poklonil Mathildi kot rojstnodnevno darilo. Skladba, ki je iz cikla samospevov tudi edini avtorjev aranžma za orkester, je bila v tej obliki prvič izvedena pod Wagnerjevim vodstvom 23. decembra 1857 v vili Wesendonck.

Zaradi številnih nepredvidljivih dogodkov v svojem življenju – večina teh je bila kontroverzne (intimne) narave in v tesni povezavi z ženskami, ki so nanj naredile močan vtis – je Wagner kar nekajkrat preložil komponiranje določenih opernih del in se posvetil tistemu, kar ga je v tistem trenutku najbolj navdihovalo. Lahko bi zapisali, da so bile skladateljeve muze, zlasti v njegovih mladih in zrelih letih, še posebej muhaste, kar je posledično botrovalo celi vrsti zmed, povezanih z naslavljanjem samostojnih del ali odlomkov iz njegovih oper. Čeprav bi morda lahko od naslova Siegfriedova idila pričakovali, da gre za medigro iz opere Siegfried, pa je delo v resnici simfonična pesnitev, ki je nastala kar sedem let pred opero, ki je posvečena omenjenemu mitološkemu junaku. Glavni razlog za nastanek Siegfriedove idile je rojstvo sina Siegfrieda junija 1869, za katerega se je hotel Wagner zahvaliti ob praznovanju rojstnega dne svoje sopotnice Cosime, nezakonske hčerke Franza Liszta in grofice Marie d'Agoult. Cosima je Wagnerju rodila kar tri otroke, in to še v času, ko je bila poročena z dirigentom Hansom von Bülowom, sicer velikim občudovalcem Wagnerjeve glasbe. Šele po rojstvu tretjega otroka (Siegfrieda) je Bülow privolil v ločitev, da bi se lahko Cosima tudi formalno poročila z Wagnerjem, kar se je zgodilo šele avgusta 1870.

Izvirni naslov simfonične pesnitve, ki je bila prvič izvedena na božično jutro (25. decembra 1870) v Wagnerjevi družinski vili v švicarskem Tribschenu, je bil Tribschenska idila s Fidijevo ptičjo pesmijo in oranžnim sončnim vzhodom kot simfonični rojstnodnevni pozdrav (Tribschener Idyll mit Fidi-Vogelgesang und Orange-Sonnenaufgang, als Symphonischer Geburtstagsgruss). Da bi razjasnili pomen naslova, naj omenimo zgolj to, da je bilo Fidi ljubkovalno ime za Siegfrieda, ki sta mu ga nadela starša, medtem ko se oranžna barva navezuje na svetlobni učinek sončnega vzhoda, ki naj bi prav s takšno nianso osvetlil tapete v sobi Cosime. Kot pravi anekdota, se je Cosima prebudila ob zvokih glasbe komorne zasedbe orkestra Tonhalle iz Züricha, ki ga je v vilo "pretihotapil" njen mož. Wagner je v opero Siegfried v prihodnjih letih vnesel nekatere teme iz Siegfriedove idile, zlasti v sklepni prizor tretjega (zadnjega) dejanja, ko Siegfried prečka ognjeni obroč in najde spečo Brünnhildo, s tem pa je bayreuthski mojster glavno temo iz simfonične pesnitve namenil ženski. Da bi poudaril kontemplativni in zasanjani značaj skladbe, je Wagner predelal tudi melodijo nemške tradicionalne uspavanke Schlaf, Kindlein, schlaf (Spi, detece, spi), ki jo zaigra oboa. Wagnerjev biograf in angleški muzikolog Ernest Newman je pozneje odkril, da je bila tema uspavanke povezana s skladateljevo starejšo hčerjo Evo. Vsa nadaljnja odkritja, povezana z nastankom Siegfriedove idile, tako pravzaprav razkrivajo domačijske, celo intimne detajle iz Wagnerjevega družinskega življenja, kar se je odražalo tudi v avtorjevi nameri, da skladbe ne objavi, ampak da jo zadrži v zasebnem krogu. Šele po intenzivnem pregovarjanju založbe Schott se je Wagner leta 1878 vendarle odločil, da bo kompozicijo izdal v razširjeni orkestraciji, in v takšni obliki ji lahko prisluhnemo tudi danes.

Hugo Wolf (1860–1903) se je kot eden najvidnejših mojstrov samospeva in vokalno-instrumentalne glasbe različnih zvrsti fin de siècla uveljavil predvsem v nemško govorečem prostoru, in to kljub dejstvu, da sta imela oba njegova starša slovenske korenine. Njegovo prekratko življenje in glasbeno ustvarjanje je pri še ne osemnajstih letih usodno zaznamovala okužba s sifilisom, zaradi katere ni mogel redno ustvarjati. Zaradi dolgih obdobij duševne in fizične izčrpanosti so bili celo neredki trenutki, ko ni mogel poslušati nobene glasbe. Leta 1888 je na Dunaju izdal samospeve na poezijo Eduarda Friedricha Mörikeja, v naslednjih nekaj letih pa še cikle samospevov na besedila Goetheja, Lenaua, Heineja in Eichendorffa. Leta 1890 je Wolf večkrat odpotoval v Nemčijo, kjer je razširil svoj krog znancev, med drugim je navezal stik tudi z Ludwigom Streckerjem, vodjo založbe Schott, ki je prispevala k Wolfovemu prodoru v širši evropski prostor.

Leta 1895 se je Wolf lotil novega glasbenega podviga – uglasbitve komične opere Der Corregidor (izraz označuje sodnika za prekrške v španskem okolju). Libreto je po noveli Trirogeljnik (El sombrero de tres picos) španskega pisca Pedra Antonia de Alarcóna napisala avstrijska pisateljica Rosa Mayreder. Komično štiridejanko, ki je bila  7. junija 1896 prvič in z velikim uspehom uprizorjena v Mannheimu, je Wolf revidiral že naslednje leto, tj. 1897. Istoimenska suita za orkester, ki je obenem tudi zadnje glasbeno delo nocojšnjega koncerta, pa je tako najverjetneje iz "promocijskih razlogov" nastala še v istem letu kot opera in predstavlja skladateljev zaokrožen izbor štirih instrumentalnih "točk" iz opere, začenši z Uverturo, ki ji sledijo še stavki Fandango in Koračnica, Španski intermezzo ter Nokturno in Medigra. V kontrastno premišljenem zaporedju glasbenih stavkov nam Wolf detajlno naslika temperamentno andaluzijsko okolje (pri tem izstopa predvsem Španski intermezzo), poleg odločnih in razgibanih ritmov pa nas skladatelj prepriča tudi s svojo liričnostjo in spevnostjo, ki ju je z vso razpoložljivo senzibilnostjo položil predvsem v pihalne in godalne pasuse zadnjega stavka (Nokturno in Medigra). Prav zadnji stavek pa nam poleg obilice globoko izpovednih serenadnih utrinkov ponudi tudi pravcati glasbeni triumf, ki zgovorno namiguje, da se bo operna zgodba po vseh peripetijah vendarle za vse srečno končala.    

Benjamin Virc      

Biografija solistke

Slovenska sopranistka Rebeka Lokar je rojena v Mariboru, kjer je tudi obiskovala glasbeno šolo. V nadaljevanju študija je izpolnjevala svojo pevsko tehniko pri italijanskem baritonu Mauru Augustiniju. Svojo pevsko pot je začela kot mezzosopranistka; debitirala je z vlogo Clotilde v Bellinijevi operi Norma leta 2005 v Operi SNG Maribor. Septembra 2007 je prejela štipendijo Teatra Lirico Sperimentale v Spoletu za projekt "Nuova Europa". Kot mezzosopranistka je oblikovala vloge, kot so Berta v Seviljskem brivcu, Gospa Bentson v Lakmé, Martha Schwertlein v Faustu, Polovsko dekle v Borodinovi operi Knez Igor, Lola (Cavalleria rusticana), Mercedes v Carmen, Tisba v Rossinijevi Pepelki, s katero je nastopila tudi na turneji po Japonski in Umbriji. Sledile so vloge, kot so denimo Amneris (Aida), Maddalena (Rigoletto), Fenena (Nabucco), Flora (La traviata) in Giovanna v Rigolettu v beneški operi La Fenice leta 2010 in marca 2011. Novembra 2010 je zamenjala repertoar, ki je postal primernejši za njen glas, in se kot lirsko mladodramski sopran predstavila na številnih koncertih in recitalih. Junija 2012 je debitirala kot Amelia (Ples v maskah) v Teatru Regio v Torinu pod taktirko dirigenta Renata Palumba. Avgusta 2012 je debitirala v vlogi Santuzze (Cavalleria rusticana) v okviru umbrijskega poletnega festivala v Terniju. Leta 2013 je debitirala v sopranski vlogi v Verdijevem Rekviemu v Operi SNG Maribor, poleti 2013 sledi debi z vlogo Abigaille (Nabucco) na festivalu na Comskem jezeru (Italija). Leta 2014 je nastopila v vlogi Medeje v Cherubinijevi Medeji v opernem gledališču v Bielefeldu, nato pa še v vlogi Amneris v okviru mednarodne turneje Opere SNG Maribor na Japonskem. Maja 2015 je debitirala v vlogi Minnie (iz Puccinijeve opere Dekle z zahoda) v Operi SNG Maribor, nato sledi vloga Amelie (Ples v maskah) na Open Air Festivalu v Braunschweigu, kmalu zatem se je predstavila kot Abigaille (Nabucco) na festivalu Taormina Opera Stars v znamenitem grškem amfiteatru v sicilijanski Taormini. Oktobra 2015 je debitirala z vlogo Helene v originalni izvedbi Verdijevih Sicilijanskih večernic pod dirigentskim vodstvom Nikše Bareze v HNK Zagreb, februarja 2016 pa v zahtevni naslovni vlogi Puccinijeve opere Turandot v mariborski Operi. Z naslovno vlogo Turandot se je uspešno predstavila na uglednem Puccinijevem festivalu v Toskani (Torru del Lago), v Sassariju, Torinu, HNK Zagreb ter v gledališču Perez Galdos v Las Palmasu. Februarja 2017 je debitirala v vlogi Čočo san iz Puccinijeve opere Madama Butterfly v Teatru Coccia v italijanski Novari, takoj zatem pa še v mariborski Operi z vlogo Leonore (Trubadur). Po uspešnem koncertu Verdijevega Rekviema v HNK Zagreb, kjer je pela zahtevno sopransko vlogo, se ponovno nastopila v naslovni vlogi Verdijeve Aide v Mariboru, kjer je debitirala v še eni vlogi Leonore – tokrat v Verdijevi operi Moč usode. V prestižnih veronski Areni je še istega leta nastopila v vlogah Turandot, Aide in Abigaille, prav v slednji pa se je predstavila tudi mariborskemu občinstvu na začetku sezone 2018/2019 v novi produkciji Verdijeve opere Nabucco. Med pevkinimi prihodnjimi angažmaji velja izpostaviti debije v Kraljevem teatru v Parmi (v naslovni vlogi Puccinijeve Turandot), v genovskem Teatru Carlo Felice (v vlogi Mimì iz opere La bohème) ter v znamenitem Teatru Colón v Buenos Airesu, kjer se bo argentinskemu občinstvu v aktualni sezoni 2019/2020 predstavila v vlogi Abigaille iz Verdijevega Nabucca.   

Biografija orkestra

Simfonični orkester RTV Slovenija že krepko vstopa v sedmo desetletje svojega delovanja, in že vsa leta od ustanovitve ga krasita glasbena odličnost in vrhunska poustvarjalnost. Njegova temeljna dejavnost so studijska in koncertna snemanja za nacionalni glasbeni arhiv, ki je na voljo radijskim in televizijskim programom. Začetki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so neposredno povezani z nastankom radijske in pozneje televizijske hiše, združenih v Zavod RTV Slovenija. Radijski medij je od ustanovitve leta 1928 naprej zaposloval stalne zasedbe glasbenikov, ki so ustvarjali glasbeni program. Njihovo število se je počasi povečevalo, in tako leta 1946 je Orkester Radia Ljubljana štel 65 članov. Ta je nehal delovati leta 1947, ko je bila ustanovljena Slovenska filharmonija, člani orkestra pa so zamenjali delodajalca in prešli k Filharmoniji. Zaradi programskih potreb po svoji glasbeni produkciji si je Radio prizadeval za vnovično ustanovitev orkestra. Prvi šef dirigent na novo postavljenega orkestra je bil Uroš Prevoršek, za njim pa so na tem položaju delovali Samo Hubad, Stanislav Macura, Anton Nanut, Lior Shambadal, David de Villiers in En Shao. Svojo umetniško pot z orkestrom z letošnjim letom na mestu šefa dirigenta prevzema odlični bolgarsko-ameriški dirigent Rossen Milanov. V zadnjem desetletju je orkester največ pozornosti strokovne javnosti zbudil z odmevnimi projekti, pri katerih so sodelovali priznani dirigenti in solisti, med njimi Marko Letonja, Daniel Raiskin, Angela Gheorghiu, Roberto Alagna, Marcello Alvarez, Miša Majski, Stefan Milenković, Aldo Ciccolini, Radu Lupu, Mate Bekavac, Irena Grafenauer, Ivo Pogorelić, Sarah Chang, Ning Feng idr. Uspehi in predvsem izjemna kakovost orkestra niso ostali neopaženi niti pri nekaterih velikanih popularne klasične glasbe, tenoristih Joséju Carrerasu, Plácidu Domingu in Andrei Bocelliju ter duu 2Cellos, ki so si za spremljevalni orkester na koncertih v Sloveniji in bližnjih državah izbrali prav Simfonični orkester RTV Slovenija. Orkester izvaja zanimiv in pester koncertni program, s katerim privablja raznovrstno občinstvo. Njegov repertoar sestavljajo skladbe iz svetovne glasbene zakladnice vseh umetnostnih obdobij, antologije in krstne izvedbe slovenskih glasbenih ustvarjalcev, v tretjem tisočletju pa je velik krog poslušalcev pridobil še s koncerti orkestrirane popularne glasbe, ki jo po večini izvaja skupaj z najopaznejšimi ustvarjalci domače zabavne glasbe. Posnel je skoraj celoten slovenski simfonični repertoar in je za najboljše poustvaritve domačih skladb prejel številna visoka priznanja. Domača in mednarodna diskografija orkestra sta izjemno obsežni. Posnetke Simfoničnega orkestra RTV Slovenija tako lahko najdemo na več kot 400 zgoščenkah. Simfonični orkester RTV Slovenija je bil med letoma 2007 in 2019 član mednarodne mreže orkestrov ONE – Orchestra Network for Europe, ki jo je sofinanciral program Evropske unije – Ustvarjalna Evropa.


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
_ga
_gid
_gat
_gac_*
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google Analytics / Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)

_fbp
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...

Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.