Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor
Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>
Foto: Tiberiu Marta

Valentina Turcu

Jevgenij Onjegin

Koreograf: Valentina Turcu
Predstava traja 1 uro in 45 minut ter ima 1 odmor   Premiera: 26. november 2016, Velika dvorana

"Baletni spektakel življenjskih iluzij in izgubljene ljubezni"

Glasba Peter Iljič Čajkovski, Sergej Rahmaninov

Solista Katarina Lotrič, klavir, Denys Masliuk, klavir

Premiera 26. november 2016, Velika dvorana

Jevgenij Onjegin – nepomirljiva nasprotja romantičnih idealov ljubezni in banalnosti resničnega življenja

Jevgenij Onjegin – vesolje samote … čustveno popotovanje, ki razkriva "senčne plati" ljubezni, lepote ter drugih romantičnih idealov in iluzij, upodablja neizogibnost smrti in njen pečat na naše občutenje minljivosti. Puškinova pisava, s katero je avtor prepričljivo izrazil najgloblja človekova občutja sreče in žalosti, trpljenja in ekstaze, ljubezni in žalovanja, se me je globoko dotaknila pri ustvarjanju te kontemplativne koreografije v lastnem prepoznavnem slogu. 
Valentina Turcu 


Baletni spektakel o izgubljenih življenjskih iluzijah in neuresničeni ljubezni v novi koreografiji Valentine Turcu
Ko je leta 1832 izšel zadnji del romana v verzih Jevgenij Onjegin , je bil Aleksander Sergejevič Puškin (1799–1837) že splošno uveljavljen ruski pesnik, ki se je med rojaki proslavil zlasti z epskima pesnitvama Kavkaški ujetnik in Bahčisarajska fontana. Kljub temu da je Puškin že kot najstnik opozoril na svoj velik literarni talent, pa je njegova umetniška persona, podobno kot se je dogajalo angleškemu pesniku Byronu, pogostokrat prišla v odprt konflikt z oblastjo, še posebej zaradi političnega aktivizma. Puškin je s posebnim zanosom razširjal svobodomiselni duh revolucije, ki je s svojim svežnjem socialnih reform trkala na "moralo" višjih slojev dobršnega dela Evrope – četudi se je ta v Rusiji zaradi močne centralizacije carskega absolutizma uveljavila šele stoletje pozneje, tj. po februarski in nato oktobrski revoluciji leta 1917, in to z nemajhnim "krvnim davkom". 

Puškin se v nasprotju z larpurlartistično doktrino "zaprtosti v slonokoščeni stolp" nikoli ni omejeval zgolj na samozadostno produkcijo literarnih del različnih zvrsti, ampak je kot "tipični" romantični idealist večkrat aktivno posegel v politični ustroj tedanje carske Rusije, kar ga je kot zagovornika liberalnih idej večkrat spravilo v nemilost pri tedanji oblasti, še posebej po letu 1820, ko ga je vlada izgnala iz prestolnice (Sankt Peterburga). Velik osebni udarec je Puškin doživel po spodleteli vstaji decembristov leta 1825. Nekateri vstajniki so posedovali celo nekatere zgodnje Puškinove politične pesmi, ki so pri organu pregona postale svojevrsten corpus delicti in pesnika spravile v neugoden položaj. Puškin je doživljal vse večje pritiske cenzure, ki mu je onemogočila izdajo kar nekaj del, med drugim tudi drame Boris Godunov, ki jo je Puškin sicer ustvaril že leta 1825 na posestvu Mihajlovsko, objavil pa jo je lahko šele pet let pozneje, tj. leta 1830. 
Daljnosežni vpliv Puškinove umetnosti in idej je na razvoj ruske literature in predvsem na duhovno oblikovanje ruske mentalitete oziroma nacionalnega ruskega "jedra" še danes praktično nemogoče izmeriti, saj prežema tako estetske jezikovne prvine, v katere je vnesel številne novosti , kakor tudi nove razsežnosti literarne topografije z vitalno, subtilno, ritmično tekočo (njegove verze zaznamuje značilni jambski tetrameter), ironično in satirično obravnavo občutljivih socialnih tematik, ki so na stežaj odprla vrata ruskemu realizmu in naturalizmu. S svojim jezikovnim idiomom je po mnenju številnih poznavalcev, med drugim tudi Renate Lachmann, razmejil rusko literarno in kulturno zgodovino na obdobje "pred" in "po Puškinu" , saj je v rusko družbo vnesel nov, nesprenevedajoči tip diskurza o stvareh, o katerih bi še danes marsikatera diktatura najraje videla, da bi o njih molčali.  

Kot pravi eden najvidnejših slovenskih rusistov in zaslužni profesor Aleksander Skaza, je podoba pesnika Puškina še danes, v dobi poznega kapitalizma, tesno povezana z več različicami prenovljene "ruske ideje", ki se pretežno naslanja na ideološko tradicijo počveništva.  Prav Puškin, "veliki pesnik ruskega naroda", naj bi bil po Dostojevskem kot "vsečlovek" obdarjen s "sposobnostjo polnega razumevanja tujin nacij", torej s temeljno vrednoto, ki naj bi jo "v svoji duši nosil ruski narod".  Zato ne preseneča, da se je ob takšni podobi Puškina pri Dostojevskem porajala specifična ideja ruskega mesijanizma, ki je danes še vedno vitalno prisotna pri posameznikih, ki razmišljajo o globalni vlogi Rusije kot ponovno uveljavljeni velesili. Drugi, liberalnejši intelektualci, pa danes nacionalistično komponento pojmovanja Dostojevskega o univerzalnosti Puškina in Rusov nasploh raje navezujejo na humanistično misel Puškinovega genija, ki ustreza tudi sodobni ideji združene Evrope. 

Kakorkoli že sodobni ruski "povprečnik" dojema Puškino literarno zapuščino, pa velja poudariti, da je Puškinov roman v verzih Jevgenij Onjegin odločno prestopil meje tedaj uveljavljenih žanrskih in slogovnih konvencij, pri tem pa je sam postal paradigmatično besedilo že med procesom lastne kanonizacije. Kot zatrjuje Renate Lachmann, označuje sodobna literarna kritika roman Jevgenij Onjegin za nekakšno "enciklopedijo ruske družbe", kar pa je lahko v historičnem kontekstu interpretacij romana nekoliko zavajajoča opredelitev, ki zastira sámo literarno enciklopedičnost besedila kot takega. Puškinov roman o "nadutem, ciničnem in brezčutnem brezdelnežu" in nič kaj "junaškem" Onjeginu je nedvomno zelo kompleksno besedilo, ki vsebuje poleg "klasičnega" pripovednega toka veliko obskurnih in vsekakor pomenljivih dodatkov (v rokopisu najdemo celo vrsto avtorjevih ilustracij!), med drugim avtokomentarje, zametke metatekstualnosti, namigovanja na druga besedila in seveda tudi parodijo, s pomočjo katere besedilo obračunava s predromantično in romantično evropsko tradicijo.

Poznejši proces literarne "kanonizacije", ki je Puškina definirala kot klasika, in literarni slog, ki so se ga oklepale poznejše generacije ruskih pesnikov, sta odigrala odločilno vlogo pri oblikovanju jasnih potez ruske kulture in njenega samozavedanja, še posebej v 20. stoletju, ko je na literarno sceno stopil pisatelj Vladimir Nabokov (1899–1977). Slednji je kot emigrant in svojevrstni literarni dvojnik Puškina (dobro stoletje po njegovi smrti) ponovno opozoril na bogastvo in kompleksnost njegove zapuščine. Nabokov, ki je med drugim priskrbel tudi angleški prevod romana Jevgenij Onjegin (z več kot 2.000 strani prevajalskih komentarjev!), je bil eden izmed prvih, ki je prvi opozoril na to, kar se velikokrat skriva v frazi "izgubljeno s prevodom", namreč na dejstvo, da bo bralec, ki bodisi ne obvlada ali razume ruskega jezika, le stežka v celoti izkusil večplastno lepoto dela in Puškinovo poetološko mojstrstvo, ki ga povzema t. i. onjeginska kitica. Ta se, kot dokazuje teoretik in formalist Boris Tomaševski, kljub svoji shematski discipliniranosti razrašča v svojevrstno puškinovsko "strofičnost", ki ji omogoča neprisiljen pripovedni ton, tudi med vnašanjem liričnih digresij , po drugi strani pa je prav zaradi tega vsaka kitica potencialno po svoje zaokroženo miniaturno "poglavje". 

Tekoče krmarjenje med kiticami je Puškinu omogočalo gladko prehajanje med različnimi tematikami in razpoloženji ter ne nazadnje tudi večkratne odmike od središčne "zgodbe" romana, ki jo velja telegrafsko strniti kot "Tatjanin neuspeli poskus, da bi omrežila Onjegina, in naposled njena poroka z moškim, ki ga ne ljubi". Literarni motivi, zajeti v dogodkih, kot so Onjeginovo neprimerno osvajanje Tatjane, njeno upiranje, Onjeginov dvoboj z Lenskim, ki je zaljubljen v Tatjanino sestro Olgo, in ljubosumje Lenskega, ki ga Onjegin naposled ustreli v dvoboju, se ne predstavijo v celoti in na enem mestu, ampak so razpotegnjeni v širši časovni okvir. Pomemben kontrapunkt osnovni pripovedni premisi predstavljajo najrazličnejša feljtonska portretiranja oseb, ki se "po naključju" znajdejo v neki pripovedni konstelaciji, tej pa se pridružijo še razni ekskurzi po literarni sceni, ki na nekaterih mestih izrinjajo osrednjo pripovedno linijo s kratkimi, a tehtnimi detajlnimi poudarki. Tako se zdi, da se je veliki pripovedni okvir z začetnim motivom Onjeginovega prihoda iz prestolnice na podeželje, njegove zavrnitve Tatjane, tragične smrti Lenskega in posledično neuresničene ljubezni med Onjeginom in Tatjano prvič "dramaturško" prečistil šele v operni reinvenciji Čajkovskega.

Simbolna potenca in vsebinska emblematičnost Puškinovih del sta vedno znova odzvanjali v različnih umetnostnih področjih in zvrsteh, med drugim kar v treh opernih stvaritvah njegovih dveh rojakov Čajkovskega (Jevgenij Onjegin, Pikova dama) in Musorgskega (Boris Godunov). Tovrstno parafraziranje Puškinovih stvaritev oziroma njihovo prehajanje v druge umetniške forme je postalo del splošne ruske kulturne tradicije in uspešne inavguracije Puškina kot "nacionalnega" pesnika, kar se je še posebej dobro obneslo v glasbeni umetnosti: poleg omenjenih opernih del je veliko njegovih romanc večkrat "zatavalo" v glasbeno formo samospeva: samo njegova resignirano sentimentalna in "posterotična" pesem Ljubil sem vas (Ja vas ljubil), denimo, beleži več kot osemdeset različnih uglasbitev, tudi v žanru šansona oziroma popevke. Nekoliko počasnejši je bil prehod Puškinovih literarnih predlog v domeno (neo)klasičnega baleta (sodobni ples jih zaradi svoje gibalne fragmentarnosti in strukturnega upiranja "pripovednosti" praviloma odklanja). Glavni razlog za razmeroma velik časovni zamik omenjenega umetniškega in simbolnega "transferja" gre iskati predvsem v kompleksnosti Puškinovih del, ki se pogostokrat upirajo premočrtni in šablonski dramaturgiji klasičnega baleta, deloma pa tudi v odsotnosti celovitih glasbenih del, ki bi lahko s svojo glasbeno podobo ustrezno zajela vse razpoloženjske in karakterne odtenke. 

Med prvimi baletnimi adaptacijami Puškinovih literarnih stvaritev lahko zasledimo Bahčisarajsko fontano (po istoimenski pesnitvi) na glasbo Borisa Asafjeva v prvi koreografski postavitvi Rostislava Zaharova za Balet Kirov (današnje Marijinsko gledališče) leta 1934. Prvo mednarodno uspešno koreografijo, ki se opira na vsebino romana Jevgenij Onjegin, je ustvaril John Cranko leta 1965 za Stuttgartski balet. Glasbeno predlogo baleta je po Crankovih skicah pripravil Kurt-Heinz Stolze, takratni glavni dirigent (kapelnik) Stuttgartskega baleta, in sicer iz različnih samostojnih kompozicij Čajkovskega, med drugim iz opere Čeveljčki (Čerevički), cikla Letni časi (op. 37a) za klavir solo, simfonične fantazije Francesca da Rimini (op. 32), simfonične balade Vojvoda, dueta iz nedokončane opere Romeo in Julija ter skladbe Impromptu iz Dveh skladb za klavir (op. 1). Naslednji baletni spektakel, ki je ponovno potrdil aktualnost Puškinovih literarnih del, je bil balet Pikova dama (po istoimenski avtorjevi noveli), ki ga je leta 2001 na glasbeno podlago Šeste simfonije v h-molu (op. 74) Čajkovskega za moskovski Bolšoj teater ustvaril francoski koreograf Roland Petit.   

Velika afiniteta do pogosto disonantnih globin ruskega duhovnega sveta se kaže tudi kot svojevrstna stalnica v ustvarjalnem opusu koreografinje Valentine Turcu, diplomantke slovite lozanske baletne šole Mauricea Béjarta, ki se po treh "ruskih" uspešnicah – Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, Carmen Rodiona Ščedrina in Ana Karenina na glasbo Čajkovskega – ponovno loteva ene izmed največjih in ikoničnih romanesknih zgodb modernega časa. S tenkočutnim prebiranjem Puškinovega izvirnika, premišljenim posluhom za njegovo detajlno razplastenost ter z iskanjem popolnega sobivanja emotivnosti, giba in glasbe je Valentina Turcu za Balet SNG Maribor ustvarila izvirno koreografijo, ki jo je po lastnem glasbenem konceptu zastavila v dveh dejanjih s tako rekoč popolnim simetričnim prelomom v momentu osrednjega dramaturškega vrhunca. Ta nastopi po Onjeginovi zavrnitvi Tatjane, kar se izkaže kot največja preokretnica pripovednega toka baleta in obenem tudi kot "vzrok" vsega nadaljnjega "zla" oziroma življenjske nesreče vseh vpletenih oseb. 
Izbor glasbenih del se kongenialno spogleduje z avtentičnim duhom ruske romantike in obsega Variacijo št. 18 (Andante cantabile) iz Rapsodije na Paganinijevo temo (op. 43) Sergeja Rahmaninova, ki služi kot uvertura z evokacijo ruske jesenske idile, nato pa še znameniti Koncert za klavir in orkester št. 1 v b-molu (op. 23) Petra Iljiča Čajkovskega ter Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu (op. 18) Sergeja Rahmaninova, a tokrat v obrnjenem stavčnem zaporedju. Na tem mestu lahko novemu baletnemu spektaklu, v katerem bosta v glavnih vlogah zaplesala Anton Bogov (Jevgenij Onjegin) in Jelena Lečić (Tatjana Larina), zaželimo le uspešno pot in da bi se "poetičnost" Puškinovih idealov večkrat zrcalila tudi v na videz najbanalnejših trenutkih naše družbene realnosti.  
Benjamin Virc 

Jevgenij Onjegin

(Vsebina baleta)

Prvo dejanje

Nežni oktobrski pastelni toni so že pričarali idilično rusko jesen, na posestvu gospe Larine pa se pravkar pripravlja veliko praznovanje ob končani žetvi. Na vrhuncu razposajenega veselja podeželanov se gostom nepričakovano pridruži sanktpeterburški buržuj Jevgenij Onjegin, ki je od pokojnega strica podedoval veliko premoženje. Mlad poet Vladimir Lenski, ki ne skriva svoje zaljubljenosti v Larinino mlajšo hčer Olgo, navdušeno pozdravi svojega prijatelja in ga povabi med družbo. Tatjana, starejša izmed hčera gospe Larine, le plaho in z zanimanjem opazuje prišleka plemenitih potez. Gospa Larina ga prijazno povabi za mizo, toda Onjegin vljudno odkloni njeno gostoljubje in kmalu odide. Onjeginov prihod povzroči pravo vznemirjenje med opravljivimi gosti, ki se razidejo v živahnem pogovoru.

Tatjana, ki se kratkočasi s prebiranjem velikih romantičnih zgodb, obišče Onjeginovo hišo, da bi si iz njegove bogato založene knjižnice izposodila novo knjigo. Jevgenij jo pozorno opazuje med izbiranjem novega čtiva in v sebi spoznava novo, še neznano čustvo, v katerem prepozna čisto in kipečo ljubezen Lenskega do Olge. Ko se Jevgenij in Tatjana spogledata, si zaljubljeno padeta v objem, toda Tatjana zbeži, saj se še ni pripravljena predati očarljivcu, ki ga komajda pozna. Jevgenijevo ljubezensko poželenje kmalu zamenja posmeh romantični vznesenosti, ki jo opazi pri Lenskem, ki je medtem Olgo zaprosil za roko. Onjegin zasmehuje Lenskega, da je zaradi življenja na podeželju postal sentimentalen in provincialno malomeščanski (življenje v metropoli, kot je Sankt Peterburg, je vse kaj drugega kot poceni izlivanje čustev). Lenski se komaj zadržuje, saj vendarle spoštuje svojega prijatelja, zato Onjeginu zabrusi, da je Olga njegova pesniška muza in ljubezen.

Tatjano muči nespečnost, saj je od zadnjega srečanja z Onjeginom še vedno močno vznemirjena in podoživlja čustva, ki so jo nepričakovano preplavila. Njeno premišljevanje o svojih čustvih do Onjegina prekine prihod Olge, ki ji navdušeno sporoči novico, da jo je Lenski zaprosil za roko, kar je le še en razlog več za veselje ob prihajajočem praznovanju Tatjaninega goda, na katerega sta povabljena tudi Lenski in Onjegin. Olga se nato, izčrpana od vseh dogodkov, odpravi spat, Tatjana pa je tako spet sama in prepuščena nepomirljivim mislim. V največjem izbruhu ljubezenskega hrepenenja napiše Onjeginu pismo, v katerem se popolnoma preda svoji viziji njune ljubezni, nato pa od izčrpanosti potone v sen. V sanjah se ji prikaže Jevgenij, brezmejno čuteč in nežen, prav takšen, kot si ga je predstavljala. Medtem se je že zdanilo. Tatjana, ki je zaspala za nekaj ur, nato izroči njanji Filipjevni pismo za Onjegina, nato pa se sama pridruži družini v pripravah na veliko gostijo v čast njenega goda.

Dan se je naglo prevesil v večer, skoraj vsi gostje so se že zbrali in gospod Triquet nazdravi mladostni očarljivosti Tatjane, ki pa je z mislimi odsotna, saj nestrpno pričakuje Onjeginov prihod. Onjegin se naposled le prikaže skupaj z Lenskim. Ko se praznovanje bliža vrhuncu, Onjegin zvabi Tatjano nekoliko stran in ji na samem hladnokrvno in brez slehernega odgovora vrne pismo in ji zlomi srce.

 

Drugo dejanje   

Praznična evforija se nadaljuje, Olga opazi nelagodje, ki vlada med Jevgenijem in Tatjano, in ju skuša pobotati s sugestijo, naj zaplešeta skupaj z njo in Lenskim v četvorki. Ko gostje zagledajo oba plesna para v vsem sijaju, začnejo šepetaje opravljati, saj potihem pričakujejo, da se bosta obe hčerki gospe Larine poročili s svojima izvoljencema. Toda poniglavo opravljanje podeželanov spravi Jevgenija ob živce, zato sklene, da se bo malce poigral z vaškimi raznašalci govoric, in zapleše z Olgo, ki jo iz rok iztrga Lenskemu. Ko Lenski vidi, kako njegov najboljši prijatelj osvaja njegovo zaročenko in ga želi pred vsemi osmešiti, ponori in v navalu jeze izzove Onjegina na častni dvoboj. Gostje in Tatjana v šoku obnemijo in bliskovito zapustijo prostor, le Olga še ni dojela, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Na gozdni jasi naslednje jutro je adjutant Zarecki že pripravil obe pištoli in nestrpno pričakuje prihod Onjegina in Lenskega. Onjegin skuša na vsak način prepričati Lenskega, naj vendar odpove dvoboj, saj je šlo zgolj za neslano šalo, s katero je želel za nos potegniti in razdražiti abotno prebivalstvo iz province, toda Lenski ne popusti, saj želi ubraniti svojo čast in dobro ime svoje zaročenke, ki jo resnično ljubi. Onjegin je tako prisiljen vzeti svojo pištolo. Po sekundantovem štetju korakov napoči usodni trenutek – oba dvobojevalca pograbita za pištolo, toda Onjegin je hitrejši in prvi ustreli Lenskega v srce, ki umre na kraju dogodka.

Onjeginovo ravnanje je poleg njegovega življenja usodno zaznamovalo tudi življenjsko pot Tatjane in Olge. Najlepša leta njihovega življenja minevajo v brezupni nepomirljivosti zaradi tragične izgube Lenskega in pomanjkanjem resnične volje in veselja do česarkoli. Tatjana si je sčasoma le nekoliko opomogla od usodnega dogodka in Jevgenijeve zavrnitve. Na prigovarjanje matere, gospe Larine, se je iz podeželja preselila v metropolo, kjer je kmalu postala predmet splošnega občudovanja. Nekaj let po usodnem dvoboju spozna uglajenega in nekoliko starejšega kneza Gremina, ki se vanjo nemudoma zaljubi, po nekajmesečnem dvorjenju pa jo zaprosi za roko. Tatjana privoli v poroko s knezom.

Mladoporočenca Tatjana in knez Gremin želita svojo srečo deliti tudi s svojimi prijatelji, znanci ter uglednimi člani družbe, zato priredita razkošen ambasadorski ples. Na ples je povabljena tudi Tatjanina sestra Olga, ki se je po letih brezmejne žalosti nesrečno poročila z nekim huzarjem. Knezovemu povabilu se odzove tudi Onjegin. Ko po toliko letih ponovno uzre Tatjano v sijoči obleki, v Onjeginu nepričakovano izbruhne zatajevano čustvo, toda ko izve, da je Tatjana poročena s knezom Greminom, njegovim bratrancem, se mu podre ves svet. Tatjana, ki jo je Onjeginova zavrnitev globoko prizadela, vljudno zavrne Onjeginovo prošnjo za zasebno avdienco in se po naslednjem plesu umakne v svojo sobo.

Onjegin, nepomirjen od močnih čustev in z nezaustavljivo željo po Tatjanini ljubezni, skrivaj vdre v njeno sobo, da bi ji izpovedal vse, kar mu je ta leta ležalo na duši. Toda Tatjana, ki je medtem prebrala Onjeginovo pismo, je zdaj poročena ženska, ki namerava ostati zvesta svojemu možu, zato dostojanstveno, a vseeno z določeno mero obžalovanja zavrne Onjeginovo ljubezensko izpoved, ki se je zgodila leta prepozno.

 

VALENTINA TURCU, koreografinja

Priznana koreografinja, baletna plesalka in oblikovalka giba je do sedaj (so)ustvarila več kot 120 baletnih, gledaliških (dramskih) in opernih produkcij. Za izjemne dosežke s področja režije in koreografije je leta 2013 prejela najvišjo strokovno nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije z utemeljitvijo, da je kot ustvarjalka postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresivnosti klasičnega baleta v sodobnem času.

Še istega leta (2013) je ugledna revija DANCE EUROPE MAGAZINE o Valentini koreografski potenci pri ustvarjanju baleta Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva zapisala:

"Ženske baletne koreografinje so še vedno v nekakšnem deprivilegiranem položaju in manjšini, čeprav upam, da se bo to kmalu spremenilo, ko bo ime Valentina Turcu postalo znano, še posebej po njenem prvem celovečernem baletu. /…/ ustvarila je Romea in Julijo, ki kar prekipevata od strasti. Med zakoličevanjem vsakega dramskega preobrata in psiholoških poglabljanjem v vsak plesni lik posebej vedno znova teži k plesni akciji z vratolomno hitrostjo. /…/ Balkonski prizor v pas de deux je eden izmed primerov čiste ekstaze. /…/ Valentina Turcu je s pridom uporabila svoje gledališke instinkte in nespregledljivo izkušnjo v domeni uprizoritvenih umetnosti nasploh. /…/ Koreografija se čvrsto opira klasičnega 'besednjaka', a ga uporablja z inventivno fleksibilnostjo z namenom finejše karakterizacije oseb. /…/ Vsak prizor ima svojo funkcijo in popolnoma razdelan pomen. /…/ Na vrhuncu strasti in osupljive plesne virtuoznosti se pojavijo trenutki tihe dramske napetosti, ki do potankosti uravnovesijo balet. /…/ Energija in strast, ki so ju izvabili plesalci, sta pustili občinstvo v stanju vznesene izčrpanosti."

Klasično izšolana baletna plesalka in koreografinja Valentina Turcu velja za eno izmed najbolj iskanih in cenjenih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njeno ustvarjalno delo zajema širok spekter od večkrat nagrajenih klasičnih baletnih predstav do sodobnih plesnih kreacij, kakor tudi koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, gledališke (dramske) predstave, glasbene koncerte in plesne recitale.

Valentina je svojo strast do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno tehniko je usvajala najprej pod vodstvom svojih staršev, prav tako priznanih baletnikov. Z željo po nadaljnjem izpopolnjevanju je šolanje nadaljevala na priznani baletni šoli Béjart Ballet iz Lozane, kjer je bil njen mentor priznani plesalec, koreograf in baletni mojster Maurice Béjart. Z veščinami sodobnega plesa se je podrobneje seznanila na Akademiji Rudra Béjart, na kateri je svoj plesni repertoar in znanje obogatila z nastopanjem v številnih zahtevnih vlogah.

Po vrnitvi v Slovenijo je nastopila v Clugovem Tangu, v katerem se je uveljavila kot ena najbolj tehnično in izrazno dovršenih plesalk v regiji. Med drugimi vidnejšimi uspehi velja izpostaviti mednarodno gledališko produkcijo Silence of the Balkans na glasbo Gorana Bregovića, ki jo je režiral Tomaž Pandur, koreografiral pa Edward Clug, zatem pa še nastop v Clugovi koreografiji Arhitektura tišine, ki je odprla Singapurski festival umetnosti leta 2008.

Med Valentininimi najbolj dovršenimi koreografijami, ki so doživele tudi velik mednarodni uspeh, velja omeniti neoklasični balet Romeo in Julija na glasbeno predlogo Sergeja Prokofjeva, ki je bil prvič izveden v Baletu SNG Maribor, nato pa je doživel še zelo uspešne postavitve v tujini (Latvijski nacionalni balet v Rigi, Metz Métropole). Aprila 2014 je ustvarila glasbeni koncept, dramaturgijo in odrsko adaptacijo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb, avgusta istega leta pa je bila soavtorica koreografije nove baletne produkcije Nevarna razmerja, ki je bila prvič izvedena na Dubrovniškem poletnem festivalu, nato pa še na Ljubljana Festivalu in v SNG Maribor.

Koreografijo na Ščedrinovo glasbeno partituro Carmen (po Bizetu) je leta 2011 ustvarila za Balet HNK Split, ki je doživela velik uspeh leta 2014 s premiero v Mariboru. Poleg tega je za Balet HNK Split ustvarila še koreografijo Ravelove znamenite simfonične glasbe Bolero, ki je doživel velik uspeh tudi v Instanbulu v okviru izvedenih predstav v projektu Evropska prestolnica kulture leta 2010. Med drugimi koreografijami spadajo še Brahmsovi Madžarski plesi, Hačaturjanov Maškeradni valček ter plesni invenciji po Bachovi Partiti in Händlovi znameniti ariji Lascia ch'io pianga iz opere Rinaldo (slednji za gala baletni večer v letu 2011 in 2012).

Julija 2012 je bila povabljena v Covent Garden Dance Company, kjer je predstavila svoje ustvarjalne ideje v okviru programa Mednarodne zvezde baleta in plesa.

Baletno sezono 2011/2012 zaznamuje kar nekaj zelo uspešnih koreografij in projektov, med drugim Bralec Bernarda Schlinka. Valentina je sodelovala s slovito avstralsko sopranistko Allison Bell pri pripravi vznemirljivega projekta Pierrot Lunaire na glasbo Arnolda Schönberga. Med njenimi koreografijami opernih divertimentov in oblikovanih gibov so opere Lakmé, Carmen, La bohème, Netopir, Hoffmannove pripovedke, My Fair Lady in Kronanje Popeje, ki so bile s strani kritike označene kot "presenetljive stvaritve z glasbeno-gibalno natančnostjo in enkratnim stilom". S posebno uporabo tehniko pastiša in približevanjem celostni umetnini je Valentina ustvarila biografsko gledališko igro La Callas, ki je avtoričin umetniški poklon legendarni sopranistki.

Valentina Turcu je koreografirala več kot 40 gledaliških predstav, med drugim Nevarna razmerja Christopherja Hamptona, Shakespearove drame in tragedije Hamleta, Vihar, Dvanajsta noč, Henrik IV. ter Molièrovo komedijo Plemeniti meščan, Cervantesovega Don Kihota, Stokerjevega Drakulo, Ionescojevi absurdni drami Plešasta pevka in Nosorogi, Lorcovo tragedijo Krvava svatba, Brechtovo Opero za tri groše, Ibsenovega Peera Gynta in odrsko adaptacijo Bulgakovovega romana Mojster in Margareta.

Za svoje umetniško delo je prejela številne mednarodne nagrade in priznanja, med drugim bronasto medaljo s Svetovnega plesnega tekmovanja v japonski Nagoji. Njeno koreografijo z naslovom Rožmarin je žirija Slovenskega tekmovanja baletnih umetnikov leta 2007 ocenila kot najizvirnejšo.

Naslednje leto (2008) je prejela nagrado Lydie Wisiakove (za leto 2007), ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, in sicer za izjemne koreografske prispevke na opernih, baletnih in dramskih odrih. Umetniški prispevek Valentine Turcu je komisija DBUS ocenila takole: "Z mojstrsko uporabo plesno-gledaliških izraznosti in poglobljenih interpretacij, dosega avtorica najvišjo stopnjo odrske zrelosti in zavedanja. Naše odre bogati s svojo karizmatično osebnostjo, njena telesna ekspresija pa preprosto odpira nove dimenzije v razumevanju plesne umetnosti."

Fotogalerija

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta

Jevgenij Onjegin <em>Foto: Tiberiu Marta</em>

Foto: Tiberiu Marta


Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih izboljšuje vašo uporabniško izkušnjo, omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev ter analizira promet. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)
APISID
HSID
NID
PREF
SAPISID
SID
SSID
S
S_adsense
BEAT
ULS
GooglePlus Te piškotke nastavi gumbek Google +1 "share".
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.