Granatno jabolko

Uveljavljeni slovenski skladatelj Tomaž Svete se je v slovenski glasbeni prostor zapisal predvsem kot plodovit avtor glasbenogledaliških del, med katerimi so pozornost vzbudile stvaritve, kot so televizijska opera Kralj Malhus, radiofonska opera Ugrabitev z Laudaškega jezera, komorna opera Kriton, ekspresionistična operna grozljivka Pesnik in upornik (opera je nastala leta 2003 in je posvečena slovenskemu pesniku Francetu Balantiču) ter Pierrot in Pierrette (uprizorjena leta 2006). Z operno noviteto Granatno jabolko, ki je nastala kot skladateljev odziv na javni razpis Opere SNG Maribor, se je Svetetova ekspresionistična glasbena govorica umestila v dimenzije imaginarnih pravljičnih prostorov, v katerem pred nami zaživijo arhetipski liki iz naše podzavesti (Kralj, Princ, Princesa, Drevo in Čarovnica).

Pravljična opera Granatno jabolko s svojo domišljeno pripovedno konstelacijo (libreto je napisal skladatelj sam po treh pravljičnih motivih) nagovarja tako rekoč vse generacije glasbenega občinstva, med katerimi predstavlja njen najvitalnejši del prav mlajša publika, ki se s kompleksnostjo opernega medija šele spoznava. Režijski koncept mlade uveljavljene gledališke ustvarjalke Yulie Roschina sledi sodobnim trendom glasbenega gledališča, ki skuša tudi najmlajšim generacijam osmisliti občutljiv in večkrat izmuzljiv odnos med tonom, besedo in dramsko akcijo, prav tako pa izhaja iz Jungove teorije arhetipov, s katero lahko pojasnimo še tako intimne motive človeške duše in kompleksno dinamiko medosebnih odnosov. Posebnost praizvedbe Svetetove opere Granatno jabolko je sodobno zasnovan način komunikacije med izvajalci in občinstvom, ki že zaradi odrske bližine in interakcije ponuja pristnejše doživetje psiholoških transformacij zavesti ter zavedanje temeljnih bivanjskih problemov – slednje pa lahko razrešimo le s potovanjem v najgloblje kotičke svoje duše. Izvedba opere je opremljena z vizualnimi in zvočnimi efekti, odrska dinamika pa se udejanja skozi avtorsko koreografijo Valentine Turcu.

Granatno jabolko

pravljična opera v sedmih slikah
V deželi nedaleč od nas živita princ in njegov oče kralj. Kljub vsemu bogastvu, ki mu je na voljo, pa je princ vedno otožen in nič ne kaže, da bi ga kaj lahko razveselilo. Ker ga skrbi sinovo zdravje in obenem tudi negotova prihodnost njegovega kraljestva, je kralj dal poklicati čarovnico iz daljne dežele, da bi iz princa pregnala malodušje in žalost. Kmalu po izdanem ukazu se na dvoru prikažejo tri skrivnostne žene, čarovničine prikazni, ki so princu prinesle tri vrče s čudežno vodo. Že en samcat požirek te vode bi lahko ozdravil prinčevo hladno srce. Toda princ se upre in zavrne čarobno vodo, čarovnica pa nanj prikliče prekletstvo, ki ga lahko izniči samo ljubezen najimenitnejše princese, kar jih je. Princ se odloči, da bo poiskal to princeso, in se odpravi na dolgo popotovanje. Ko se ga poloti utrujenost, se odloči, da se bo odpočil pod drevesom z granatnimi jabolki. Lačen in žejen si je princ zaželel sočnega granatnega jabolka, toda že ko je stegnil roko proti krošnji drevesa, se je na njegovo veliko začudenje oglasilo drevo: "Utrgati se ne dam, dokler mi ne odgovoriš na vprašanje, kaj je vzrok za nastanek sveta!" Princ je z obžalovanjem priznal, da odgovora ne ve, drevo pa mu je odgovorilo, da v tem primeru princesa iz granatnega jabolka ne bo šla z njim na pot. Ko drevo princa še enkrat vpraša, kaj je vzrok za nastanek sveta, je princ še vedno zmeden in ne pozna odgovora. Potem pa pomisli na princeso in njeno ljubezen, zato na tretjič zastavljeno vprašanje odgovori, da je vzrok za nastanek sveta prav ljubezen. Drevo je zadovoljno z odgovorom in princu podari granatno jabolko. Toda z jabolkom se je ob prinčevem dotiku zgodilo nekaj nenavadnega – iz njega se je rodila najimenitnejša princesa, kar jih je. Princesa z lasmi granatnega jabolka je v princu prepoznala svojega rešitelja, mu izpovedala svojo ljubezen in podarila ključ, ki odpira vrata do njegovega srca. A njuna sreča ni trajala dolgo, saj je bila čarovnica princu ves čas tesno za petami, zato sta bila prisiljena zbežati. Pred čarovničinimi prikaznimi sta bežala skozi puščavo in vsa žejna in utrujena že skoraj omagala. Bežala sta naprej v neznano ter naposled prispela do železnih vrat, za katerimi so se vila visoka drevesa in široka cesta. Ko se jima je čarovnica še enkrat nevarno približala, sta princ in princesa skoraj otrpnila od strahu. Toda princ se je nenadoma spomnil, da ima pri sebi ključ, ki mu ga je podarila princesa, in z njim odprl težka železna vrata. Ko je princ stopil skozi vrata, je čarovnica ostala brez vsake moči in izginila v podzemlje, neznano kam pa je izginila tudi princesa iz granatnega jabolka. Princ je naposled prišel do jase in spoznal, da mu je princesa vseskozi pomagala najti resnično ljubezen v sebi. Tedaj se je od sreče zasmejal, na obzorju pa je posijalo sonce, ki je s toplimi žarki obsijalo njegov dom.
Besedilo: Benjamin Virc