Drama

Vlado Novak se je rodil leta 1952 v Mariboru, kjer je leta 1974 diplomiral na Visoki ekonomsko-komercialni šoli in se isto leto vpisal na AGRFT v Ljubljani. Svojo prvo poklicno vlogo je odigral leta 1972 v Drami SNG Maribor, a prvo zaposlitev je v sezoni 1976/1977 dobil v Primorskem dramskem gledališču. Že naslednjo sezono je postal član mariborske Drame kjer je ostal do 31. oktobra 1995, ko je za eno sezono postal član Slovenskega narodnega gledališča Celje.  3. julija 1996 se je znova vrnil v SNG Maribor – sprva za pol leta kot vršilec dolžnosti umetniškega vodja in nato znova kot dramski igralec. V mariborski Drami je nastopal v več kot sedemdesetih uprizoritvah. Upokojil se je leta 2016.

Vlado Novak pravi, da pri soigralcu najbolj ceni svobodo komunikacije in ustvarjalni eros. »Če igralec to premore, je delo užitek. To je tisti dar, božja iskra. Nekaj, česar se v vsakem trenutku zaveda in ne zlorablja, temveč skromno sprejema kot dar.«

V svoji bogati karieri se je v spomin občinstva zapisal predvsem z izjemnimi upodobitvami preprostih ljudi z družbenega roba, ki jih je z veliko mero empatije in prepričljivosti oživljal tako na gledaliških odrih kot na filmskem platnu.

Miroslav Slana Miros je v intervjuju Prgišče smeha je za zdravje v Nedeljskem dnevniku tako strnil misli o Novaku: »Eden najvidnejših predstavnikov slovenske filmske in gledališke ustvarjalnosti, Vlado Novak, zna pričarati smeh in solze.«

Nastopal v številnih slovenskih celovečernih  filmih: Dedek gre na jug, Nekoč so bili ljudje, Vsi proti vsem, Stekle lisice, Avtošola, Stanje šoka, Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, Petelinji zajtrk, Traktor, ljubezen in rock’n’roll, Kajmak in marmelada, Zvenenje v glavi, Pesnikov portret z dvojnikom, Barabe!, Poker, Mokuš, Striptih, Umetni raj, Kavarna Astorija …

Igral je tudi v televizijskih serijah: Reka ljubezni, Senke nad Balkanom, Jezero, V imenu ljudstva …

Za svoje igralsko kreacije je prejel številne gledališke in filmske nagrade, med njimi tudi najprestižnejše – nagrado Prešernovega sklada (1985), več Borštnikovih nagrad za igro (za Simona Vebra v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku leta 1985, za Janningsa v Koršičevem Modrem angelu leta 1989, za vlogo Simeonova-Piščika v Čehovovem Češnjevem vrtu leta 1993, za vlogo Roberta v uprizoritvi Prevara  leta 1996 in za Willyja Lomana v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika leta 2004), Srebrni grb mesta Maribor (2008), Glazerjevo listina (2000), Glazerjevo nagrada za življenjsko delo (2012),

Borštnikov prstan (2014), odličje Marija Vera Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo (2026), nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre (2019) …