Prividi kačjega pastirja
Prividi kačjega pastirja
Zapreti življenje naših prednic v majhno krsto, čemur so podobne knjige, se zdi nemogoč izziv, še posebej, če govorimo o seksualnem življenju …
Nastajajoča uprizoritev ima knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače kot neke vrste za vzpodbudo … Ima jo za spomin, s katerim se lahko hrani na odru. Spomin, ki ga ni treba oživeti, ker je že živ skozi naše seksualno kolektivno nezavedno.
Včasih se zdi, da ni nobene potrebe po obujanju preteklosti, ker smo drugje, v drugi aktualnosti … V tisti, za katero mislimo, da jo vodimo, vendar ona vodi nas. V aktualnosti življenja in aktualnosti uprizoritve, ki šele nastaja in noče uprizoriti zgodb iz knjige, noče jih niti poslušati … Morda ima samo potrebo po tem, da se pogovarja z zgodbo, da se je dotakne in jo začuti, da jo povonja in jo objame, da ji da klofuto ali da jo rani … Skratka, ta uprizoritev poskuša z zgodbo o naših prednikih komunicirati in skozi ta odnos (komunikacijo) oživeti …
Kako postaviti zrcalo svojim prednikom in kako njih postaviti kot zrcalo nam, ne da bi poenostavili zgodbo in jo zaključili v tezo: “Isti smo kot oni …” Poskušam postaviti zrcalo, tako da v svojem nosu vidim nos svoje babice. Samo z določene pozicije polprofila zrcalo priča o tem, da sta si najina nosova podobna. Nosu ne omenjam po naključju, seveda … Ker v naključja ne verjamem, verjamem v metamorfoze spomina … Nekaj dni nazaj sem prebrala stavek, ki se mi je zdel, da pripada temu zapisu … Gre tako: “Znano je, da potrebujejo dojenčki veliko časa, da se odkrijejo v ogledalu: najprej mislijo, da gre za nekoga drugega” (Bejart, Maurice, Trenutek v življenju drugega, Modrijan, 2013).
Stara dvorana
1 odmor
Fotogalerija
Režiser
Ustvarjalci
Vabimo vas na ogled
