Cyrano

Gostuje Hrvaško narodno gledališče v Varaždinu, Hrvaška

Režija Vito Tafuer

Cyrano de Bergerac slovi kot eden najbolj znanih brezčasnih dramskih junakov, ki že več kot sto let privlači gledališko občinstvo. Njegova usoda, vrhunski primer romantičnega duha in geste, z nenavadno lahkotnostjo pritegne našo domišljijo in se dotakne naših src. Cyrano očara in zapeljuje z besedami in  rimami ter z ritmom žonglira prav tako spretno kot z mečem.

Toda priredba Rostandove drame ni zgolj zgodba o plemenitih pesniških umih ali zgodovinskih literarnih oblikah, temveč je zgodba o občutkih tistih, ki se ne počutijo prijetno na svojem mestu v življenju ali v svoji koži, kajti kaj je romantika, če ne drzen poziv k temu, kakšno bi življenje moralo biti? Gre za pogum, da se opotekamo pod težo čustev, da stokamo, hlipamo in vzdihujemo brez sramu in do skrajnosti; za pogum, da lahko tragično postane tudi smešno. Da se z lahkoto prepustimo zgodbi o pesniku in vojaku, ki se zaradi svojega grdega nosu odloči dvoriti svoji sestrični prek posrednika, da bi mu le pripadlo vsaj nekaj njene ljubezni; o človeku, ki ostaja zvest sebi in svojim občutkom.

Cyrano ne sanja le o Roksani. S svojimi provokativnimi stališči in pogledi sanja o svetu, v katerem imajo lastni ideali, integriteta in individualizem visoko ceno – v nasprotju z močjo in osebnim dobičkom. Zato je za nas dragocen tudi danes, ko smo kljub največjim možnostim premagovanja razdalj in imperativu uspeha vse bolj oddaljeni od vseh in vsega. V svetu tehnologije, v katerem obvladuje najstarejšo človeško tehnologijo – besedo. Z njo ustvarja močno privlačnost in moč, ki pa imata svojo ceno. Tako v njegovem času – času nastajanja moderne centralizirane države –, kot danes, v obdobju sodobnih prerazporeditev in iskanja novih družbenih, političnih, verskih in osebnih identitet.

Prav ta odnos do pomena, trenutka in jezika je bil izhodišče naše priredbe. Zavedajoč se in iščoč navezave na prva spoznanja o razsežnostih človekovega prostora v prostranstvih vesolja in o začetkih materializma; o pogubnosti odnosa sistema in institucij do svobode posameznika in strasteh duše; o umetnosti, ki je prazna, če nima stališča; o nadzoru in cenzuri; o splošnem strahu pred vojno ter iskanju političnih alibijev in identitet; o jeziku sedemnajstega stoletja Cyrano­vega časa, ki povezuje visoko metaforični slog z vsakdanjimi vulgarizmi; o besedi kot braniku svobode v človeški civilizaciji.
Vsi ti vidiki in identitete se v procesu njihovega preizpraševanja vrtijo v orbiti okoli osi Cyrano­vega značaja. Značaja, ki ga skoraj instinktivno (vz)ljubimo in čigar srce bije iz samih globin te drame.

IGRAJO
Karlo Mrkša, Helena Minić, Marinko Leš, Pavle Matuško, Lovro Rimac, Filip Eldan, Robert Španić, Nikša Eldan, Petar Burek, Benjamin Bencek, Borna Loborec, Nikša Premuž, Martin Gregurić, Vlaho Srijense/Željko Magić