Simfonični orkester / Repertoar / 1. koncert Carpe artem: Zgodbe o vojakih

1. koncert Carpe artem: Zgodbe o vojakih

Program

Tomaž Svete (1956): Vojakovi pripetljaji, prolog (krstna izvedba)

Igor Stravinski (1882–1971): Zgodba o vojaku, glasbeno-scensko delo za recitatorko in sedem glasbenikov

Tomaž Svete (1956): Vojakovo prekletstvo, epilog (krstna izvedba)

 

Izvajalci

Živa Selan, pripovedovalka, Janez Podlesek, violina, Uroš Lečnik, kontrabas, Lovro Turin, klarinet, Miha Mitev, fagot, Jure Gradišnik, trobenta, Aleš Levačič, pozavna, Krištof Hrastnik, tolkala

O programu
Igor Stravinski (1882–1971) je otroštvo in mladost preživel v Sankt Peterburgu, kjer je na prelomu stoletja še okusil živahno in bogato kulturno življenje carske Rusije. Čeprav sta mu starša – glasbenika in intelektualca – privzgojila ljubezen do glasbe in mu tudi nudila prvo glasbeno izobrazbo, sta ga kasneje, kljub očitnemu glasbenemu talentu, raje usmerila v študij prava. Študij je dokončal, a je zraven ves čas skladal in obiskoval zasebne ure kompozicije pri Nikolaju Rimskem-Korsakovu. Profesionalno, pa tudi zasebno življenje Stravinskega je bistveno zaznamovalo srečanje s Sergejem Djagilovim leta 1909. V tistem času je Djagilev deloval v Parizu, kjer se je uveljavil predvsem kot promotor ruske umetnosti in kulture, istega leta pa je ustanovil legendarno baletno skupino Ballets Russes. Rezultat večletnega sodelovanja med Stravinskim in Djagilevim je trilogija ti. ruskih baletov, ki je skladatelju prinesla mednarodno slavo. Balete Ognjena ptica, Petruška in Posvetitev pomladi povezuje ruska tematika, hkrati pa nam prinašajo vpogled v proces postopnega rušenja tradicionalne hierarhije glasbenih parametrov. Namesto melodije in harmonije, ki sta pomenili osnovo glasbenega razvoja v obdobju klasicizma in (pozne) romantike, je Stravinski  v ospredje vse bolj postavljal ritmični element. Če je Ognjena ptica v tem smislu še razmeroma tradicionalna, pa v Posvetitvi pomladi ritem prevzame povsem dominantno vlogo – takšna glasba postane »prvinska« in izrazito »telesna«.

Prva svetovna vojna, ki se je v Rusiji nadaljevala v obdobje revolucij, je Stravinskega prisilila v emigracijo. Z družino se je sprva naselil v Švici. To je bil zanj čas številnih novih prijateljstev in umetniških sodelovanj, a tudi čas finančne stiske, ki je bila posledica (po)vojnih razmer v svetu in spremenjenega družbenega sistema v domovini. Komponiranje novih del je postalo njegov osnovni vir preživetja. Ker povojne razmere niso dopuščale velikih koncertnih dogodkov in predstav, si je Stravinski skupaj s švicarskim pisateljem Charlesom-Ferdinandom Ramuzom po vzoru uličnih gledaliških predstav zamislil delo z minimalnimi izvajalskimi in produkcijskimi zahtevami. Tako je nastala Zgodba o vojaku – glasbeno-scensko delo za spremenljivo zasedbo igralcev in plesalcev ter sedem glasbenikov. Značilno za Stravinskega je zgodba tudi tokrat povzeta iz ruske zakladnice ljudskih pripovedk. Vojak, ki se vrača iz vojne, sklene kupčijo s hudičem: njegova violina (prispodoba duše) v zameno za materialno bogastvo. In čeprav na neki točki zgodbe kaže, da bo hudiča pretental, na koncu (p)ostane žrtev lastnega pohlepa. Univerzalni faustovski zgodbi je Ramuz v postopku predelave odvzel tipične ruske folkloristične elemente ter jo postavil v sodobni čas in prostor.

Tudi Zgodba o vojaku v ospredje postavlja ritem, pri čemer Stravinski v celoti izkorišča njegov ekspresivni potencial. Uporaba asimetričnih metrumov in njihovo nenehno spreminjane ter kompleksno ritmično sinkopiranje predstavljajo velik izziv izvajalcem (čeprav se delo pogosto izvaja z dirigentom, se bo današnja zasedba glasbenikov s partituro spopadla sama!), pri poslušalcih pa skladatelj prek nenavadnega občutenja časa vzbuja občutek grotesknosti. Dodatno povednost Stravinski glasbi dodaja s številnimi referencami, tako zgodovinskimi kot sodobnimi. Inštrumentacija in glasbene teksture izdajajo vpliv tradicionalne judovske klezmer glasbe, zaslišimo lahko popularne plesne ritme (tango, valček, ragtime, pasodoble), v koralnih delih pa poklon Martinu Lutru in Johannu S. Bachu. Glasbena genialnost Stravinskega se skriva v dejstvu, da pri vključevanju tovrstnih kulturnih referenc nikoli ne gre za preprosto posnemanje ali citiranje, pač pa se materialu vselej približa z ironijo ter ga podvrže postopkom montaže ali dekonstrukcije. Skladateljska inovativnost Stravinskega se je v Zgodbi o vojaku združila z vizionarstvom Ramuza, ki je uvidel potencial glasbenega gledališča, osvobojenega tradicionalne dramaturgije. Delo je zasnoval kot kombinacijo glasbe, plesa, pantomime, pripovedi in dialoga, ki pa se ne prepletajo, pač pa se izmenjujejo in se medsebojno komentirajo.

Možnost naročila nove skladbe so snovalci nocojšnjega programa izkoristili za oblikovanje specifične dramaturške zasnove celotnega koncerta – novo delo so si namreč zamislili kot poklon in komentar, ki naj uokvirja Zgodbo o vojaku, zahtevno nalogo pa zaupali skladatelju Tomažu Svetetu. Svete (1956) je kompozicijo in dirigiranje sprva študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, hkrati pa je na tamkajšnji Filozofski fakulteti prek študija muzikologije pridobival humanistično širino, ki tudi danes temeljno zaznamuje in usmerja njegovo umetniško dejavnost. Študij je nadaljeval na dunajski Visoki šoli (danes Univerzi) za glasbo in upodabljajočo umetnost, kjer se je dodatno izpopolnjeval tudi iz operne korepeticije in elektroakustike. Že v času študija se je uspešno vpel v avstrijski kulturni prostor; danes ustvarja in deluje razpet med Dunajem in Mariborom, kjer predava kompozicijo na tamkajšnji Pedagoški fakulteti.

Skladateljski opus Tomaža Sveteta je zvrstno bogat; njegova dela so bila izvedena praktično po vsem svetu, tudi na številnih uglednih festivalih sodobne glasbe (Zagreb, Darmstadt). V Slovenskem prostoru izstopa predvsem njegov bogat glasbeno-scenski opus, ki danes obsega kar enajst raznolikih oper, med drugim televizijsko opero (Kralj Malhus), radiofonsko opero (Ugrabitev z Laudaškega jezera), opero grozljivko (Pesnik in upornik), filozofsko opero (Kriton) in pravljično otroško opero (Granatno jabolko). V zadnjem času Svete veliko ustvarja v sodelovanju s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, za katerega so nastale opere Junak našega časa, Ada in Hiša usmiljenja. Številnim nagradam na mednarodnem področju, med katerimi velja izpostaviti nagrado Johann Joseph Fux za operno kompozicijo (Gradec, 2000; za opero Kriton), so naposled sledila tudi domača priznanja. Leta 2016 je za zaokrožen glasbeno-scenski opus prejel Kozinovo nagrado (stanovska nagrada Društva slovenskih skladateljev, ki velja za najvišje strokovno priznanje s področja kompozicije), leta 2019 pa za Koncert za dve violini in orkester ter operi Ada in Antigona še nagrado Prešernovega sklada. Prav slednjo skladatelj razume kot simbol svoje dokončne sprejetosti v slovenskem kulturnem okolju.

Glasba Tomaža Sveteta vselej nastaja v zavedanju lastne zgodovine in se do nje tudi dejavno opredeljuje. V Koncertu za dve violini in godala se je tako prek navezav na Prvi violinski koncert Dmitrija Šostakoviča soočal z vprašanjem tradicionalnih form kot sta sonatna oblika in variacije. Tokrat vstopa v glasbeni dialog z Igorjem Stravinskim in se pri tem ukvarja predvsem z njegovo tehniko glasbenega citiranja. V prologu Vojakovi pripetljaji glasbene fragmente iz Zgodbe o vojaku postavlja v »zvočno okolje, spričo katerega omenjeni citati ne bi delovali kot tujki«, hkrati pa se ob vsakem pojavu takšnega citata skuša »od njega samega in njegovih glasbenih značilnosti tudi čim bolj oddaljiti«. Ambivalenca med približevanjem in oddaljevanjem ustvarja občutek ironičnosti, značilen tudi za glasbo Stravinskega. Epilog Vojakovo prekletstvo se stilno oddalji od ironičnega neoklasicizma Stravinskega in preide v Svetetov značilni ekspresionistični slog. Enotnost prologa in epiloga, ki ju je moč izvajati tudi kot samostojno delo, torej neodvisno od Zgodbe o vojaku, pa skladatelj dosega s tematsko-motivičnimi navezavami.

V zgodovini glasbe Zgodba o vojaku Igorja Stravinskega prinaša pomembno novost tudi na področje inštrumentacije. Če je komorna glasba klasicizma in romantike temeljila na tradicionalnih sestavih (godalni trio, godalni kvartet, pihalni kvintet itd.), ki so težili predvsem k enotnosti zvoka, je Stravinski z Zgodbo o vojaku postavil povsem nov standard komorne zvočnosti. Med pihali, trobili in godali je izbral po dva inštrumenta – enega z visokim in drugega z nizkim registrom – ter sestavu dodal še tolkala. Posamezni glasovi se ne mešajo, kar daje občutek »razbitja« do tedaj enotnega komornega zvoka. Svete v prologu sledi specifični zvočnosti Stravinskega, v epilogu pa se želi z dano inštrumentacijo čim bolj približati idealu orkestralnega zvoka.

Vstopi v skladateljske dialoge in kompozicijsko-tehnična vprašanja, ki se ob tem porajajo, Tomažu Svetetu predstavljajo »kompozicijski in estetski izziv« ter hkrati priložnost za »prevpraševanje lastne umetniške potence«. Vendar pa skladatelj ne dopusti, da bi se tovrstna vprašanja privzdignila v raison d’être njegove umetnosti. Ta je v prvi vrsti zavezana humanizmu ter aktualnim vprašanjem o družbi in posamezniku znotraj nje. Filozofski in sociološki razmislek sta v Svetetovi kompozicijski praksi povsem enakovredna glasbenemu iz česar morda izhaja tudi dejstvo, da se pisanja opernih libretov pogosto loteva kar sam. Gre za redko prakso, ki pa je Svetetu blizu, saj se mu tako že med pisanjem besedila »v grobih obrisih izoblikuje glasbena skica in osnove dramaturgije«. Rezultat vzporednega ustvarjanja je posebna »skladnost celote«. Čeprav tokrat ustvarja na podlagi tujih besedil – za prolog je izbral cikel Petre Koršič Ukrajina na-o-krog, za epilog pa odlomek iz Ekstaze smrti Srečka Kosovela – pa Svete ohranja inherenten preplet besede in glasbe: glasbena govorica se »neposredno navdihuje« iz besedila, njegova struktura pa bistveno določa členitev in zasnovo glasbe. V tem se bistveno razlikuje od Stravinskega, pri katerem glasba obstaja povsem neodvisno od teksta in je lahko izvedena tudi samostojno.

Igor Stravinski Zgodbo o vojaku zaključi s postopnim izstopanjem posameznih inštrumentov. Zaključek pripade izginjajočim solističnim tolkalom, ki simbolizirajo dokončno prevlado zla. Nasprotno pa Tomaž Svete svoj epilog zaključi prav z umikom tolkal ter z optimistično vero v posmrtno odrešitev: »Proti koncu skladbe se zdijo besede odveč, pojavi se preprosta diatonična melodija, ki naj bi v slogu Beethovnove Devete prehajala iz glasu v glas in naznanjala odrešitev. Zaman – nenehno jo v njenem toku motijo ostri akcenti ansambla, podkrepljeni z udarci tolkal. Punktiran ritem začetka melodije razodeva nemoč izpolniti pričakovanja… Tolkala obmolknejo, lirična kantilena v violini naznanja prehod v zaključni del, v katerem se diatonična melodija ponovno pojavi, tokrat brez punktiranega ritma, in prehaja iz glasu v glas v obliki kanona v kvintah. Zaporedje eterično navdihnjenih akordov nas popelje v onostranstvo, v tisti boljši svet.«
Urška Rihtaršič

Glasbeniki

Janez Podlesek je priznani slovenski violinist in pedagog. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Primoža Novšaka, pri katerem je  končal tudi podiplomski študij – specializacijo. 15 let je bil koncertni mojster Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 2018 je redno zaposlen kot docent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. V času študija je na državnih in mednarodnih tekmovanjih prejel več nagrad. Za študijske dosežke je leta 1999 prejel Škerjančevo nagrado Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter Prešernovi nagradi Akademije za glasbo za solistično izvedbo Mozartovega koncerta v A-duru z Orkestrom Slovenske filharmonije (2001) in Trojnega koncerta Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani (2003). Odigral je veliko recitalov in komornih koncertov. Redno deluje v godalnem kvartetu Dissonance  ter triu Clavimerata, s katerima je posnel več zgoščenk (I. Stravinski: Zgodba o vojaku, Um a zero, Po slovensko, Dissonance). V duu s pianistom Janom Severjem je krstil več novih slovenskih skladb. S Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije je leta 2014 posnel zgoščenko z deli W. A. Mozarta, U. Kreka in N. Šenk. Veseli in navdihuje pa ga predvsem pedagoško delo. Uspešno poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in Akademiji za glasbo v Ljubljani,  kjer vodi Komorni godalni orkester in poučuje violino ter komorno glasbo. Leta 2012 je pridobil naziv docenta za področje violine in leto  kasneje prejel Svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke. Sodeluje v ambicioznem projektu EMARS, v okviru katerega ima redne poletne šole in mojstrske tečaje za violino.

Kontrabasist Uroš Lečnik je končal nižjo in srednjo glasbeno šolo v Velenju pri prof. Blažu Zupanu. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Zorana Markovića. Med študijem se je udeleževal različnih seminarjev za kontrabas pri priznanih profesorjih Josefu Niederhammerju, Iztoku Hrastniku in Zoranu Markoviću. Bil je član ansambla kontrabasov Bass Chorus. Na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov je leta 2006 prejel zlato priznanje. Kot substitut je sodeloval z Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestrom Slovenske filharmonije. Od leta 2010 je član Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor in od sezone 2021/22 namestnik prvega kontrabasista v tem orkestru.

Klarinetist Lovro Turin je svojo glasbeno pot začel na nižji glasbeni šoli v Mariboru pri profesorju Zdravku Zimiču. Šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor pri profesorju Valterju Petriču in kasneje pri profesorju Damijanu Kolariču. Junija 2011 je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. Septembra 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Mihael Mitev je od leta 2019 solo-fagotist orkestra SNG Maribor. Študij je zaključil v Zürichu na Zürcher Hochschule der Künste pri profesorju Giorgiu Mandolesiju, pred tem pa se je šolal tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Zoranu Mitevu. Med študijem se je udeleževal državnih (TEMSIG) in mednarodnih tekmovanj (npr. ARD, AEOLUS) ter avdicij, kjer je dosegal dobre rezultate. Bil je član mladinskih orkestrov Evropske Unije (EUYO) in Gustava Mahlerja (GMJO). Poleg igranja v SNG Maribor redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Ljubljana in orkestrom frankfurtske opere.

Trobentač Jure Gradišnik je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Stanka Arnolda in nadaljeval študij na Mozarteumu v Salzburgu pri profesorju Hansu Ganschu. Je dobitnik mnogih nagrad na domačih tekmovanjih, med drugim tudi štipendije Yamaha leta 2003. Za izvedbo koncerta H. Tomasija z orkestrom Slovenske filharmonije je prejel leta 2005 študentsko Prešernovo nagrado. Že med študijem je Gradišnik postal trobentač Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana in je bil v letih 2003–2012 solo trobentač tega orkestra. Zdaj je zaposlen kot solo trobentač  Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Aktivno sodeluje z drugimi orkestri in različnimi komornimi sestavi, tako v trobilnem kvintetu SiBrass, v triu Seraphim, Trobilnem triu RTV Slovenija in v duetu s harfistko Mario Gamboz Gradišnik. Kot solist je nastopil s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom Slovenske vojske, Simfoničnim orkestrom Filharmonia Oltenia, Komornim orkestrom Festivala Maribor, Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, slovaškim komornim orkestrom Cappella Istropolitana, Orkestrom Hrvaške vojske, romunskim komornim orkestrom Filarmonici »Oltenia« in z orkestrom Slovenske filharmonije. Nastopal je s priznanimi glasbeniki (S. Arnold, R. Galliano, S. Mead, R. Tognetti) in pod taktirko mnogih priznanih dirigentov (A. Nanut, U. Lajovic, M. Letonja, E. Shao, D. Rossberg, T. Hanus) Od leta 2004 poučuje v glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, 2011 je postal asistent in leta 2015 docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Pozavnist Aleš Levačič je svojo glasbeno pot začel v glasbeni šoli Slavka Osterca Ljutomer. Šolanje je nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor pri profesorju Mihaelu Švaganu. Študij pozavne je z odliko končal leta 2020 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pod mentorstvom univ. mag. prof. Thomasa Eibingerja. Leta 2020 je nadaljeval še magistrski študij pri istem mentorju. Dodatno se je izobraževal pri priznanih pozavnistih in drugih trobilcih, kot so Branimir Slokar, Roger Bobo, Peter Štuhec, Carsten Swanberg, Lars Karlin, Peter Steiner, Shasa Hois. Je prejemnik številnih nagrad na mednarodnih in domačih tekmovanjih. Od leta 2021 je član Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Krištof Hrastnik je po končani Srednji glasbeni šoli v Celju nadaljeval študij tolkal na Dunaju pri profesorju Dieterju Seilerju in v Gradcu pri profesorju Thomasu Lechnerju. Oba študija je zaključil z odliko. V srednji šoli in med študijem se je redno udeleževal poletnih šol pri priznanih tolkalistih, svoje orkestrske izkušnje pa je nabiral v orkestru Dunajske državne opere, orkestru Dunajskih simfonikov, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, orkestru Slovenske filharmonije in še v mnogih drugih. Od leta 2019 je redno zaposlen v orkestru SNG Maribor. Svojo glasbeno pot nadaljuje tudi v komorni skupini Louie’s Cage Percussion, ki s svojo edinstveno igro, kreativnimi idejami in virtuoznostjo polni dvorane večjih opernih in koncertnih hiš v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji.

Igralka Živa Selan je rojena 25. julija 1995 v Kranju, odraščala pa je Notranjih Goricah, kjer je obiskovala prve štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljevala na OŠ Brezovica pri Ljubljani in kasneje na poljanski gimnaziji. Leta 2014 se je vpisala na študij dramske igre pod mentorstvom Borisa Ostana in Vita Tauferja na ljubljanski AGRFT. V času šolanja je sodelovala z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Slovenskim narodnim gledališčem Maribor in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, igrala v celovečernih filmih in serijah. Diplomirala je leta 2019 in v istem letu postala članica ansambla SLG Celje. V sezonah 2018/2019 in 2019/2020 je prejela Večerovi nagradi za igralske dosežke, leta 2018 pa vesno za najboljšo stransko vlogo na Festivalu slovenskega filma za vlogo Suzi v filmu Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart. Naslednje leto je bila na tem festivalu članica žirije. Od začetka leta 2020 je igralka na svobodi.

Čet, 29. 9. 2022 20.00 Kazinska dvorana
za abonma CARPE ARTEM

Vabimo vas na ogled